Doberdob
| Doberdob. Vojni roman slovenskega naroda. Prežihov Voranc |
| |||||||||||||
ČRNA VOJSKA[uredi]
I.[uredi]
Narednik je bral polkovno povelje. Vojaki so bili izmučeni in so komaj poslušali. Nenadoma se je infanterist Amun Mohor zdrznil, kajti nepričakovano je začul svoje ime:
"... infanterist Amun Mohor je transferiran k bataljonu štev. 100. Zglasi naj se jutri zjutraj ob 7. uri pri bataljonski komandi."
Po razhodu je Amun še zmeraj nepremično stal na mestu, medtem ko so se njegovi tovariši že razhajali. Tedaj je pristopil narednik k njemu.
"Ste razumeli, infanterist Amun?"
Ker se Amun ni zganil, je nadaljeval:
"Bataljon štev. 100 je v barakah za lazaristovsko kasarno!» Potem se je sklonil čisto k Amunu, ki je nepremično stal pred njim z rokami ob hlačnih šivih, in strupeno pristavil: "Takih vojakov, kakor ste vi, pri nas ne potrebujemo. Tam vas bodo že naučili kozjih molitvic."
Narednik se je odstranil, Amun pa se še vedno ni mogel premakniti, tako je bil iznenaden. Način, kako mu je narednik sporočil odlok, ga je prepričal, da mora za tem tičati nekaj posebnega. Tudi kompanijski tagšarž, tisti frajtar z očali, ki je ves čas stal za narednikom, ga ni izpustil iz oči. Kaj neki to pomeni?
Ko si je naposled opomogel, je videl, da je skoraj sam ostal na dvorišču. Tedaj se je spomnil večerje in odhitel je za drugimi v kasarno. Prišel je zadnji h kotlu. Kuhar ga je neprijazno nahrulil:
"No, lahko bi se bil prej prikidal! Ali misliš, da moramo večno tičati v tej luknji?"
Kljub neprijaznemu sprejemu pa mu je molče pridejal še po eno zajemalko guljaža in polente.
Ko je stopil v sobo, ga je sprejel hladen mir. Nihče ga ni pogledal. Drugekrati je med večerjo vladal razposajen hrup, vojaki so hitro jedli in se odpravljali v mesto, danes pa so vsi trdovratno molčali. Pri dolgi mizi je bilo na koncu še prostora, toda ko je Amun hotel prisesti, se je sosed neprijazno nakremžil:
"Kaj pa siliš sem! Ali ne vidiš, da ni prostora?"
Amun se je usedel na svojo posteljo in začel jesti. Toda medtem, ko je še malo prej občutil velik tek, ga je zaradi ponašanja tovarišev začel izgubljati. Slednjič je postavil posodje na polico in se zleknil po slamnjači. Soba se je medtem začela prazniti, vojaki so odhajali na hodnik, kjer je pri umivalniku rožljala pločevinasta posoda, nato so se vračali in koj nato je večina zapustila sobo. Amunov sosed je imel navado, da se je po večerji zleknil na posteljo, si nažgal pipo in se spustil z njim v razgovor. Nocoj pa je tudi tiho izginil. Bilo je očitno, da se ga tudi on izogiba.
Amuna je to hudo zabolelo. Če ga črti ta, o katerem je mislil, da mu je najbolj vdan, mora imeti za to tehten vzrok. Ali pa se je motil? Mogoče tudi ta ni bil odkrit in je hlinil prijateljstvo le zadelj tobaka za pipo? Naposled ... Skušal je biti ravnodušen. Ali ni popolnoma vseeno, kaj mislijo tovariši o njem, ko gre itak stran, že jutri? Toda ta tolažba je bila jalova. Sklenil je, da gre iskat soseda, ki gotovo ni odšel v mesto, temveč mora biti kje na prostranem dvorišču. Izvleči mora iz njega skrivnost nenadne spremembe, naj velja, kar hoče.
Zunaj je polagoma legal mrak, toda žarnice še niso gorele. Dvorišče je bilo skoraj prazno; suh, a ne prehud mraz se je zgrinjal nad kasarno, ki je samevala na robu mesta. Pred kantino, ki je bila na koncu stavbe, je zapazil dve skupini soldatov v živahnem razgovoru. V eni teh skupin je opazil dolginastega kompanijskega inšpekcijona, ki je mahal z rokami in glasno vpil:
"To je svinjarija, največja svinjarija! Sramota za naš polk ..."
Nenadoma so ga vojaki opazili in kompanijski inšpekcijon je umolknil. Amunu se je zahotelo stopiti k njim in jih izzvati, da mu povedo resnico v obraz, kajti bilo je očito, da so govorili o njem. Toda toliko poguma le ni imel.
Hkrati je zagledal soseda v samotnem kotu dvorišča, kjer je slonel sam zase in kadil. Vojaki pred kantino ga niso mogli videti. Amun se mu je previdno približal, boječ se, da bi mu tovariš ne pobegnil, če bi ga prej opazil. To se mu je posrečilo; sosed ga je zagledal šele, ko se je Amun vštric njega naslonil na ograjo.
Nekaj hipov sta tako slonela in molčala. Prvi je spregovoril Amun:
"Ker grem jutri zjutraj, sem ti prinesel še nekaj tobaka. Tukaj na samem ga boš gotovo vzel, čeprav bi ga v sobi morebiti ne ..."
Pri tem je izvlekel zavojček tobaka iz žepa in mu ga pomolil. Sosed se je najprej previdno ozrl po dvorišču in ko se je prepričal, da ju nihče ne opazuje, je hlastno segel po daru in ga stlačil v žep. Rekel pa ni nič.
Tedaj se je Amun opogumil in vprašal naravnost:
"Povej mi, kaj imate nocoj z menoj ..."
Sosed je molčal.
"Ti nekaj veš — vsi nekaj veste, česar jaz ne vem. Prišel sem, da mi poveš," je Amun silil dalje z nestrpnim glasom.
Tedaj se je tovariš zganil:
"Pravijo, da si P. V. Politično sumljiv..." Njegov glas je bil votel, čisto tuj in ko je govoril, ni pogledal Amunu v oči.
"Politično sumljiv!" je vzkliknil Amun ves iz sebe.
"Zakaj pa ...?"
"Ne vem!" Tovarišev glas je bil suh, odrezan.
"Ali sem zategadelj transferiran?"
"Zategadelj, pravijo ..."
Šele zdaj se je sosed zravnal in se napol obrnil k njemu. Amun je zagledal prestrašen, razočaran in bolesten obraz. Občutil je veliko potrebo, prepričati tovariša ob svoji strani, s katerim je preživel nekaj tednov v miru in spoštovanju, da ga po krivem dolže, da je nedolžen. Zato je rekel:
"In ti vse to verjameš?"
"Tako pravijo; kaj jaz vem ...?"
"Jaz ti pa lahko rečem, da ni vse skupaj nič res. Prav ničesar ne vem, kaj bi moglo biti! Politično sumljiv? Kakega zlodeja? Nikoli se nisem pečal s politiko. Kako tudi, pri moji mladosti in pri tem, da sem živel doma na kmetih? Slovenec sem že, to je res, ali kaj morem za to? Tudi ti ne moreš za to, da si Nemec. Najbrže je to kaka pomota, ali pa me je kdo iz zlobnosti očrnil pri komandi. Nimam pojma, kaj bi moglo biti!"
Amun je govoril hlastno, prepričevalno in med govorom ni izpustil tovariša iz oči. Zdelo se mu je, da se sosedov obraz počasi jasni in postaja zaupljivejši. Osamelost, ki je Amuna dozdaj dušila, je začela polagoma popuščati.
Ta hip se je izpred kasarne sem zaslišal klic:
"Infanterist Amun v pisarno!"
"Kličejo te!" je rekel sosed hlastno, ko da bi ga ta klic spet spravil v dvom in bi se tovariša rad iznebil.
Amun mu je dal roko. Hotel je za slovo občutiti topel stisk dlani, namesto tega pa je v svoji roki začutil ravnodušno, topo roko brez vsakega čustva.
"Srečno!" je dejal.
"Srečen pot!" mu je naglo odgovoril sosed.
V stotnijski pisarni je Amuna sprejel računski podčastnik.
"A, ti si torej tisti junak?"
"Infanterist Amun, pokorno javljam!" je Amun pristopil k mizi. Narednik je napravil rezek obraz.
"Da, da, saj vem, saj vem! Pri našem polku takih vojakov, kakršen si ti, ne potrebujemo. Mi smo čistih rok, strumna cesarska vojska ..."
Podčastnik je rekel nekaj, kar se je že v najkrajšem času bridko maščevalo. Armadno poveljstvo je namreč "čistemu" 7. pešpolku takrat dodelilo za nekaj stotnij tako imenovanega nezanesljivega moštva, zbranega iz vseh narodnostnih kotov avstroogrske monarhije.
Amun se je mahoma osmelil:
"Pokorno javljam, jaz ne vem ničesar."
"Pa mi vemo, če ti ne," je mirno odgovoril narednik.
Nato mu je odštel soldnino ter mu izročil maršruto za novo enoto. Preden je Amun utegnil zapustiti pisarno, mu je še dejal s čudnim naglasom:
"Sicer je pa res prekleto vseeno, ali te bo hudič vzel pri nas ali pri kakem drugem regimentu."
Amun se je znašel na hodniku z vročo glavo. Iz mesta se je čul odmev škripajočega tramvaja, na postaji je naporno žvižgal vlak, ki se je pravkar zaganjal z novim transportom vojaštva v noč. Iz kantine se je čulo kričanje vojakov.
V sobi je manjkala polovica vojakov, ostali so večinoma bili že pod odejami, le dva sta zamišljeno igrala marjaš. Ko je Amun vstopil, sta kmalu prenehala; eden je zagnal karte po slamnjači in malomarno zagodrnjal:
"Ne vem, zakaj mi danes ne gre."
Potem je v sobi zavladala zoprna tesnoba, ki je Amuna takoj vrgla v postelj. Skušal je zaspati, toda spanec je bežal od njega, ko je trobentač že odtrobil pokojnico in je v sobi ugasnila luč. Kakšen vrag neki mu je to skuhal? Politično sumljiv? ...
Gledal je nazaj v življenje in iskal po preteklosti. Bil je sin majhnega kmeta, ki je bil dvajset let najemnik, preden je šele pred kratkim časom kupil malo zemlje z bajto. On sam je po dovršeni ljudski šoli ostal doma ter je živel napol kot dninar in napol kot kmetski sin. Njegov oče je še kot najemnik bil pristaš slovenske stranke, ki je bila z vladno nemško stranko v hudem boju. Tudi on sam se je tega nazora in tega duha že od vsega začetka navzel. Ker so nemško stranko vodili veleposestniki, vaški krčmarji, trgovci in podobni bogati ugledneži, oni sami pa so bili le ubogi najemniki, živeči pod nadvlado nemških in nemčurskih upravnikov in gozdarjev, je imel boj v slovenski stranki zanj močan socialni prizvok.
Zelo zgodaj je že občutil krivico, ki se jim je godila, in zato se je njegova miselnost usmerjala proti vsem obstoječim razmeram. Gospode ni maral nobene in čudno, čeprav je bil veren kakor njegov oče in čeprav je duhovščina bila na strani slovenske stranke, je imel tudi proti duhovščini neke zgodnje pomisleke. Postajal je nezadovoljen, razborit.
Politično sumljiv, vrag vedi? Bil je član slovenskega bralnega društva in sem in tja, kadar so se bližale volitve, je tudi že obiskal kak shod. Nekoč je bil z očetom na velikem ljudskem taboru. Ko so se vračali na okinčanem vozu in so šli pit v obcestno gostilno, so jih tam napadli nemčurji, ki so se pripeljali mimo. V pretepu, ki se je razvil med njimi, je Amun zagnal nekemu znanemu trškemu magnatu prazen petindvajsetlitrski sodček v trebuh, da se je debeluhar onesvestil in so ga morali odpeljati v bolnišnico. Kaj, ko bi ta stvar bila povod?
Ali pa ona stvar s prestolonaslednikom? Tisti dan, ko je župnik med mašo oznanil, da so v Sarajevu ubili prestolonaslednika, je mnogo ljudi jokalo, mnogi so stiskali pesti in preklinjali, vsi pa so se čimprej porazgubili, kakor bi slutili bližajoči se vihar. On sam je s čudnimi, dotlej nepoznanimi občutki odšel domov — bilo ga je strah in bil je obenem zadovoljen. Doma je zinil:
"Dober je v kraj!"
Oče se je ustrašil. To, kar je izrekel, je bilo seveda skrajno predrzno in sam ni vedel, kako mu je ušlo.
Če bi komanda vedela za to, seveda ... Toda o tej njegovi izjavi ni razen domačih nihče na svetu vedel.
Potem je prišla mobilizacija. Ker je bil potrjen ravno v tistem letniku, je moral takoj odriniti. Vse, kar je v miselnosti prinesel s seboj k vojakom, se je v teku na¬ slednjih tednov in mesecev nekako zabrisalo. Pri vojakih je bil kakor milijoni tovarišev tiste dni top, brez izpodbude, a vendar nemiren. Njegova prejšnja upornost je dremala pod težo vsakdanjega napornega življenja.
In vendar sumljiv...? Mogoče pa je oblast pametnejša, kakor on, mogoče so mu videli v srce globlje, kakor je mogel videti sam? Ob spominu na vse se mu je počasi jela vzbujati stara, zdaj dremajoča upornost in nezadovoljnost. Skoraj zavihralo je v njem.
"Dobro, če že hočete, če vi sami to hočete, bom pa postal sumljiv!" si je priznal poln grenkega ponosa in kljubovalnosti.
"Pokril se je čez glavo in zamižal. Zaspal pa še vedno ni; še dolgo v noč je prisluškoval razburjenim mislim ter dihanju spečih tovarišev, od katerih ga je kar nenadoma ločil tako ogromen prepad ...
To je bilo v začetku 1915. leta ...
II.[uredi]
Drugo jutro je v pisarni bataljonske komande sprejel Amuna feldvebel Rom. Bil je brez brk, sveže obrita koža je dišala po kolinski vodi in drobne, belosive oči so se prijazno nasmihale. Amuna je ob pogledu nanj zajelo skoraj otroško zaupanje.
"Pokorno javljam, infanterist Mohor Amun, transferiran od 7. pešpolka," je predpisno javil, izročajoč svojo maršruto.
"Aha, spet eden!" je dejal feldvebel, ne da bi ga pogledal. Vzel je ponudeno maršruto, toda komaj je spustil oči na papir, jih je takoj spet dvignil, se obrnil proti mlademu, gladko počesanemu in napomadiziranemu korporalu, ki je sedel pri drugi mizi, in rekel:
"Ali ima akt?"
Korporal Zugast je molče vzel v roke debel ovoj, prevezan z zamazanim trakom, ga odprl in začel malomarno brskati po njem. Naposled je iz ovoja izvlekel zeleno mapo, jo odprl in jo čez ramo izročil naredniku, rekoč:
"Navadna stvar! Sarajevo ..."
Feldvebel je nekaj časa buljil v papirje, zadovoljno pokimal, vstal, vtaknil roke v hlačne žepe in se z dvema korakoma prizibal pred Amuna.
"Tako torej! Tudi ti spadaš med tiste! No dobro, kako pa ste si vi to stvar sploh predstavljali? Ali ste mislili, da se bomo mi v hlače podelali, če nam boste prestolonaslednika ubili? Kaj? Toda hvala Bogu, imamo mi prestolonaslednikov, da jih lahko svinjam krmimo."
Zadnje besede mu je govoril že tik pred obrazom, da je vojak začutil njegovo vročo, po rumu smrdečo sapo. Narednikov glas je bil vsiljiv in vroč obenem, zraven se je tresel, toda ne morda od jeze, temveč od prekrokane noči. Nato je stopil korak nazaj in spregovoril s ponižnim, skoraj vdanim glasom:
"No, fantiček, le počakaj! V enem mesecu bo vojne konec in potem te postavimo k steni."
Korporal Zugast, ki se je zaradi prevelike vročine, puhteče od peči, skoraj topil in mu je lasno olje polzelo po sencih in po čelu, ga je prekinil:
"Jaz ti jih že prej tja postavil," je rekel prezirljivo.
"S kom se boš pa potem vojskoval?"
"No, s takim bataljonom bi se ne vojskoval rad," se je odrezal Zugast s skrajno zaničljivim naglasom.
Feldvebel Rom se je spet približal Amunu.
"Ali znaš nemški?"
"Pokorno javljam, znam!"
"No, hvala bogu, vendar enkrat pošten lopov!" se je razveselil Rom in presenečen tlesknil z dlanmi. "Ti si torej k nam komandiran, kaj?"
"Komandiran, gospod feldvebel!" je prostodušno odvrnil Amun.
Nemirnemu feldveblu je to tako ugajalo, da se je jel z dlanmi tolči po stegnih. "Komandiran, komandiran!" je ponavljal in se sukal po sobi. Ko je zadnjikrat izgovoril besedo: komandiran, so se odprla vrata in v sobo je stopil stotnik v spremstvu četovodje. Bil je stotnik pl. Fortis, komandant prve stotnije, ter četovodja Erdkönig, odi prvega voda iste stotnije. Narednik je postal takoj uraden:
"Nov prirastek, gospod stotnik. Izjema je tokrat le ta, da smo dobili novo številko liferanta. Dozdaj smo imeli čast biti odjemalci raznih 15tih, 28tih, 35tih, 97tih in podobnih regimentov. Današnji prirastek je od polka št. 7. Kakšna čast vendar ...!"
Stotnik Fortis je bil potomec stare španske plemiške družine, katero je za časa Karla šestega neki njegov prednik z begom pred prevelikimi škandali presadil v Avstrijo. Od tega prednika je imel Fortis še črne oči in bikovski, mavrovski vrat. Nasmehnil se je narednikovemu besedičenju ter odšel naravnost k prazni mizi:
"Gospod feldvebel, ne obrekujte po nepotrebnem naših edinic."
Rom je pobesil glavo.
"Ali je težak?" je vprašal stotnik.
"Težak, težak! Tu je njegov akt, gospod stotnik!"
V stotnikovih rokah je spet zablestela tista zelenkasta mapa. Pri pogledu nanjo je Amunu nehote postalo vroče. Tam notri torej je zapisana njegova usoda. Skušal jo je razbrati iz stotnikovega obraza. Toda to se mu ni posrečilo, ker jo je ta koj odložil, čim je pogledal vanjo. In že je vstal in se obrnil k Romu.
"Gospod narednik, dodelite ga v mojo stotnijo."
Po teh besedah je zapustil pisarno. Amunu je odleglo in prej skrivljena, na zmeraj hujše udarce pripravljena hrbtenica se je zdaj kar sama od sebe začela ravnati. Z velikim užitkom je opazoval feldvebla in korporala, ki sta bila očividno poparjena. Rom se je skušal prvi znajti.
"Dober tek, Erdkönig!" je dejal obrnjen k četovodji.
Ta se za ta poklon ni zmenil. Obrnjen k Amunu je dejal:
"Infanterist Amun, vi pridete v moj vod. Greva!"
Dve minuti pozneje je Amun ves zamišljen korakal za četovodjo med dolgimi barakami precej obsežnega, popolnoma novega taborišča. Stvar je postajala zanimiva: vsak, kdor je vtaknil svoj nos v ta presneti akt, ga je koj vzel k sebi. Medtem ko je bil sinoči pri polku cel zlodej in ko ga je malo prej feldvebel tako sprejel! Kaj neki tiči v tem aktu? Premišljal je, ali bi vprašal četovodjo ali ne? Mož se mu je na prvi pogled prikupil. Imel je dobre oči in zaupljiv obraz. Od njega je velo nekaj domačega, očetovskega, nekaj nenavadno prikupnega. Naposled se je osmelil.
Četovodja je bil iznenaden, da si je navaden infanterist upal na dan s tako kočljivim vprašanjem. Toda ravno to mu je tako ugajalo, da mu je odgovoril z dobrohotnim glasom:
"Neumnosti, same neumnosti! Čenče, za katere se danes nihče več ne briga ..."
"Ali ne stoji tam o nekem pretepu, gospod četovodja?"
Četovodja mu ni odgovoril, temveč se je pritrjevalno nasmejal, da je bil Amun popolnoma prepričan, da je njegova slutnja pravilna. Bil je mirnejši.
Na ta način je infanterist Amun prišel k prvemu vodu prve stotnije bataljona št. 100.
Ko je prvi večer legel na pogradu spat, sta se njegova najbližja soseda, infanterista Holcman in Barfuss, polglasno pogovarjala v nemškem jeziku, ne meneč se za njegovo soseščino.
"Stvar je namreč ta," je trdil prvi, "da dandanes pošten soldat vedno plačuje ceho. Jasno je, zakaj so nas, poštene nemške vojake, transferirali k temu čudovitemu bataljonu. Šele nekaj dni sem tu, pa se mi je že posvetilo. Edino zategadelj, da vzdržujemo disciplino in da bomo držali mačka za rep, kadar pridemo na fronto. Ali se zavedaš, kaj se pravi, imeti sovražnika pred seboj, med seboj in za seboj ..."
"Bataljon št. 100, bog se nas usmili ..." je za prvim povzel drugi. "Ali si že kdaj slišal, da bi bataljoni imeli take številke? Jaz še ne, pa čeprav sem služil svoj rok v mirnem času in sem bil že v Galiciji. In kakšna druščina, prosim te! Nikomur ne moreš pogledati v obraz. Odkod je vse to naneseno? Sami latajnarji, Čehi, Hrvati, Rusini, cigani ... Naposled je človeka kar sram, pisati domov! Kje služiš? Pri bataljonu št. 100! Zakaj pa ne pri bataljonu številka tisoč ali pa pet tisoč, na primer ...?"
Glas infanterista Barfussa je bil srdit in jokav ter se mu je poznalo, da mu besede prihajajo od srca. Bila sta oba iz Gornje Štajerske in šele pred kratkim prestavljena od inf. polka št. 27. Prvi je bil še rekrut, drugemu se je pa videlo, da je že rezervist. Ležišče sta imela sredi praznega pograda, kot bi si bila nalašč izbrala tako osamljeno mesto.
Holcman si je prižgal cigareto, medtem ko je Barfuss začel tlačiti tobak v pipo. Med prižiganjem je zagodrnjal:
"Ravnokar sem slišal v kantini, da je to nekak kazenski bataljon, sestavljen iz dezerterjev, političnih osumljencev, maroderjev in podobnega. In s takimi potepuhi moraš na fronto ..."
Holcman mu ni odgovoril, pač pa je zdaj prvič pogledal Amuna, kakor da bi se hotel prepričati, če posluša. Barfuss pa je brezobzirno nadaljeval:
"Jaz sem to že enkrat izkusil na lastni koži. Naš polk je ležal v Galiciji poleg neke češke brigade. Nenadoma udarijo Rusi, Čehi pa seveda roke gor. Videli smo jih, kako so se vsipali proti sovražniku. Kratkomalo — v trenutku smo imeli sovražnika za hrbtom. Kaj se je zgodilo? Nekaj sto mrtvih in ranjenih, nekaj sto pa ujetih in umik. In vse to zadelj teh prekletih izdajalcev!"
"Ti si neumen, Barfuss!" ga je porogljivo prekinil Holcman. "Kdo pa je dandanes v etapi, po bolnicah, pisarnah, skladiščih? Sami nezanesljivci! Ti pa, ker si pošten, lahko greš travo grist na fronto."
"Jaz pa le mislim, da bodo ti ljudje po vojni vsi ustreljeni," se je tolažil Barfuss.
"Kaj ti pomaga, če boš pa prej poginil?"
Tedaj se jima je približal suh infanterist širokega, vedrega obraza, njun rojak. Bil je infanterist Almer, eden prvih, ki so bili dodeljeni temu nastajajočemu bataljonu.
"No, kako je?"
"Vrag vzemi vse skupaj!" sta hkrati vzdihnila onadva.
Almer se je nasmehnil in se vzpel k njima na pograd.
"Dober vojak se mora vsega navaditi!" je dejal in tlačil v pipo tobak iz Barfussovega mehurja, ki ga je ta pozabil dati v žep. "Česa vsega smo se morali navaditi pri naši kompaniji v Galiciji! Tam vam je spočetka kar mrgolelo ruskih špijonov in ovaduhov. Marširamo skozi vas. Vse prazno, kakor izumrlo. Nenadoma zažvižga krogla, poka niti ne slišiš in kraj tebe se zvali tovariš. Rusi pa seveda dan hoda pred nami. Kaj je to? Zijaš naokrog, iz bližnje hiše pa že vlečejo bradatega, sivega starca in boso, mlado ženo z otrokom na prsih. Krogla je priletela prav iz te raztrgane bajte ... ,Ali naj jih prislonimo k steni?’ je vprašal lajtnant stotnika. ,Kaj še, škoda za municijo!’ je odvrnil stotnik. Niti okrog sebe nisi utegnil pogledati in že so z neke veje bingljale starčeve noge po zraku. Ded je s tisto brado otepal okrog sebe, misleč, da se bo z njeno pomočjo izmuznil. Pri tem je cvilil, kakor mlado prase: ,Ne znaju, ne znaju ...’ Hotel je lagati, da ni kriv."
Vojaka sta molče poslušala. Barfussu te stvari niso bile popolnoma nove, zato je molčal, ko je Almer že končal svojo zgodbo. Drugače Holcman.
"Kaj ste pa z babo napravili?" je vprašal z zanimanjem.
"Z babnico? Ženšče je padlo v nezavest, preden so jo utegnili spraviti kvišku. Toda kljub temu so ji morali otroka s silo iztrgati iz rok ... Potem so zabingljale tudi njene noge ... Toda rečem vam: takih nog še nisem videl ... Naše Štajerke naj se kar skrijejo!"
Na pogradih je nastala mučna tišina, slišalo se je nervozno drsanje teles in pridržano dihanje posameznikov. Tisti vojaki, ki so razumeli nemški, so se začeli obračati proti razgovarjajoči se trojici, toda tudi tisti, ki pogovora niso razumeli, so nategovali vratove.
Holcmanu je postala tesnoba že neprijetna.
"Torej je imela baba lepe noge ...?"
Almer se je ravno odkašljeval in hotel nadaljevati, ko ga je prehitel Amun, ki se je nenavadno vznemiril:
"Ste bili prepričani, da je krogla res priletela iz tiste bajte ...?"
"Priletela ali ne priletela — takrat to ni bilo važno; na tleh se je valjal mrtev tovariš. Eksemplarične kazni so bile takrat nujno potrebne."
Almer je samozavestno pogledal okrog sebe. Nihče mu ni ugovarjal. Na nasprotnem pogradu, kjer se je valjalo nekaj vojakov, se je tedaj dvignil infanterist Rainer in vprašal s suhim glasom:
"Kdo pa je obešal?"
"Neki Čarej, infanterist. Bil je Korošec, vendar je služil pri našem regimentu. Pravili so, da je v civilu mesar. Priglasil se je kar sam in rečem vam, da se je na ta posel izvrstno razumel. Nisi še utegnil pogledati v zrak in obešencu je že visel jzik iz ust. To je tudi stvar roke ... Kakšna razlika! Nekoč ni bilo Čareja pri rokah, pa je obešal neki četovodja. Želodci so se nam obračali, rečem vam ... Obešenec se ni hotel stegniti, čeprav so se mu štirje vojaki obesili za noge. Čarej pa je to opravil mimogrede. Po bitki pri Nadworni ga nisem več videl ..."
Spet je zavladal prejšnji tesnobni molk. Almer je puhal iz pipe, Holcman in Barfuss sta pa strmela po baraki. Naposled' se je z drugega pograda oglasil Rainer z zaničljivim glasom:
"Če ni gagnil pri Nadworni, bo gotovo prišel k našemu bataljonu."
Desno od Amuna je ležal infanterist Štefanič Alojz, ki je že ves čas radovedno stegoval vrat s svojega ležišča.
"Kaj pa pripoveduje?" se je obrnil k Amunu, ker ni razumel nemški. Amun je bil šele pol dneva pri bataljonu, pa je baraka že vedela, da je Slovenec. Ko mu je v kratkih besedah razložil, za kaj gre, se je Štefanič s studom obrnil v stran.
Medtem je povzel Barfuss:
"Roka je roka!" je dejal važno in počasi. "K nam je leta in leta hodil na koline neki kajžar iz okolice. Imel je to reč v malem prstu. Komaj se je živali pridno dotaknil, že je zacepetala z nogami. Nekoč se je pobil na ledu, ko se je pijan vračal domov. Čakati nismo mogli nanj in oče je najel nekega kolarja, ki je tudi klal. Toda kaj! Dobre četrt ure smo se valjali s prašičem po hlevu, preden je žival obležala. Nato smo jo vrgli v kad in odšli v kuhinjo na kozarec brinjevca, ker je bil hud mraz. Toda ko smo se čez nekaj časa vrnili in smo hoteli pričeti s skubljenjem, smo našli prazno posodo. Žival je medtem spet prišla k sebi in pobegnila, da smo jo morali iskati po vasi ... Zato pa pravim: roka je roka ..."
Barfuss je gledal okrog, kakor bi iskal odobravanja za to, kar je povedal. Namesto tega je na onem pogradu spregovoril Rainer s tesnobnim, skoraj napetim glasom:
"Dobro, tista stvar s prašičem, to se pripeti. Toda kaj ste napravili z otrokom, Almer?"
Vse je prisluhnilo.
"S katerim otrokom?" je vprašal Almer.
"No, z otrokom tiste Galicijanke, pred katero se morajo naše Štajerke skriti ...?"
Almer se je v zadregi počohal za tilnikom.
"Da, skoraj bi bil pozabil! Čarej bi ga bil brez dvoma tudi nategnil, njemu je bilo vseeno. Toda to se stotniku le ni zdelo, zato je sam spustil pištolo vanj. Črviček se niti zganil ni ..."
Po teh besedah je najprej zavladala porazna tišina po baraki. Nekateri so sklonili glave, drugim so oči začele lezti iz jam. Nenadoma je Rainerja silovit odpor vrgel pokonci:
"To je vendar grdobija, ubijati nedolžnega otroka!"
Rainer je bil tako togoten, da se je ves tresel. Bil je Nemec, Štajerec kakor Almer; k bataljonu št. 100 je bil premeščen od domobranskega polka št. 3 in je spadal med zanesijivce.
"Kaj pravi?" je spet vprašal Štefanič Amuna.
"Zaradi otroka gre, ki so ga tudi ubili," je pojasnil Amun, v katerem je tudi kuhalo.
"Fej te bodi, svinje!" je zaklel Štefanič in pljunil.
Almer je prebledel in se skušal izmotati.
"Vojna je pač vojna ..."
"Kakšna vojna?" sta se hkrati zadrla Amun in Rainer.
"Ravno prej si še hvalil tisto svinjo ..."
V kotu nasproti se je tedaj začel pregibati kup odej, pod katerimi je dotlej negibno ležal vojak Segal, kakor bi spal. Že med odkrivanjem je spregovoril s trdim, skoraj oblastnim glasom:
"Kakšni marnji so to?"
Izpod odej se je izmotal nenavadno debel vojak črnih las, dolgega, močnega nosu in izrazito orientalskih potez. Na prvi pogled se je videlo, da je žid. Segal je sam taboril v tem kotu, ki je bil kakor trgovina z mešanim blagom poln škatelj, zavojev, zabojev, skledic, čaš in čevljev vsake vrste. Segal je bil gotovo edinstven primer patriota v avstro-ogrski armadi. V civilu je bil komercialni svetnik, družabnik mogočnega podjetja, toda kljub svojim petdesetim letom je kot prostovoljec vstopil v armado. Bil je skrajno fanatičen avstrijakant, pangerman, pristaš vseh mogočih germanskih imperialističnih mostov na jug, na vzhod, na zahod ... in brezobziren nasprotnik avstrijskih narodnih manjšin. Kaj ga je privleklo v vojsko, ni nihče vedel, slutili so pa, da je bil zaupnik bataljonske komande. Tudi svojih rojakov, galiških Židov, ki jih je bilo nekaj pri bataljonu, ni maral in jih je očitno preziral. Kljub temu je bil veren in je svoje verske obrede javno opravljal kar na pogradu.
"Oho, Segal! Mislili smo, da spiš!" ga je pozdravljalo nekaj glasov.
"Spim?" se je razkošatil Segal; "kdo bi mogel spati pri takih marnjah!"
Holcman se je obrnil vanj:
"Kaj pa ti praviš, Segal, k temu, kar je ravnokar pripovedoval Almer?"
Ta se je zdaj raztogotil:
"Kaj pravim? Kako je mogoče zaradi enega pankrta delati tak dirindaj! Almer ima prav: sodrgo je treba neusmiljeno iztrebiti!"
Njegove črne, velike oči so izzivalno švigale po pogradih. Vojaki, ki so se prej vznemirjali, so zdaj obmolknili, boječ se posledic pri komandi. Segalu ni nihče zaupal. Čez nekaj časa je Rainer skušal stvar speljati na drug tir.
"Kaj pa, če je bil tisti starec z žensko in otrokom žid ...?"
Toda Segal je ostal dosleden:
"Žid ali kristjan, kdor je naš sovražnik, ga je treba iztrebiti, zatreti!"
Nastal je mučen molk. Almer je še nekaj trenutkov sedel pri svojih rojakih, nato se je počasi spustil s pograda in odšel na svoje ležišče. Skoraj istočasno se je začulo od vrat:
"Mir, ura je devet!"
Pred taboriščem je trobentač začel trobiti k počitku. Podoba je bila, da je ravno nocoj bil dobre volje, kajti trobil je svojo dolgočasno uspavanko s poskočnim naglasom in jo zavijal z raznimi variantami. Ker je bila okolica tiha in mestni šum zelo daleč, je glas trobente odmeval brez motenj v gluho, mrzlo zimsko noč ... Tisti vojaki, ki še niso bili pod odejami, so začeli legati, čulo se je, kako šušti slama, kako se vojaki zavijajo in oddihujejo.
Amun je legel kar oblečen. Njegova glava je bila polna vtisov prvega dne. Tedaj je začul Holcmanov tihi, pritajeni glas:
"Barfuss, ali bi mogel ti zaklati otroka ...?"
"Ne!" je odvrnil Barfuss s prav tako tihim, a vročim glasom.
"Jaz tudi ne ... in če bi me prisilili, bi zamižal ..."
Utihnila sta, toda tihota je trajala le kratek čas. Amun je začul šeptanje: "Oče naš ..." Molila sta, tiho, vsak zase. Mogoče je bila njuna nocojšnja molitev posledica večernega razgovora ...
Amun je prisluhnil, od nekod je tudi prihajalo podobno šepetanje, tiho, dolgo in vztrajno, skoraj je razločil neke domače izraze. To je prihajalo od spodnjih pogradov, ki so bili zasedeni s Talerhofovci. Med večernimi pogovori so bili ti pogradi tihi, kakor bi bili prazni ... Zdaj molijo tam ...
Od bližnje žarnice je skozi okno padala v barako medla svetloba in risala po prostoru čudne podobe. Amunova domišljija jih je razburljivo vsrkavala. Nenadno sta se njegovi roki pod odejo spoprijeli ... sklenili in tudi njegovo srce je kar samo od sebe zašepetalo tiho, prosečo molitev k bogu, k tistemu bogu, h kateremu se že dolgo ni več obračal, ker so mu ga slutnje zadnji čas odtujevale, a so mu ga nocoj nehote spet približale ...
Zraven je mislil na mater in na dom ...
III.[uredi]
Z vsakim dnem je bilo Amunu jasneje, kako prav sta imela tovariša Holcman in Barfuss, ko sta trdila, da je bataljon zbirališče izmečkov avstro-ogrske armade. Bil je eden izmed prvih tako imenovanih kazenskih bataljonov, posebna iznajdba vrhovne komande, ena izmed tistih mnogoštevilnih enot, ki so zbirale v svoj okvir brezštevilne nesrečnike raznih čiščenj, garnizijskih sodišč, kaznilnic, norišnic, ena tistih brezimnih enot, ki so pozneje splahnele na soški fronti v ognju italijanskih granat ali pa so jih v Albaniji požrli malarični bacili. V nobeni nasledstveni državi, ki hranijo zastave avstro-ogrskih linijskih polkov in častijo slavo polkov na ta ali oni način, se teh brezimnih enot nihče ne spominja. Bile so in ni jih več, čeprav so stotisočem bile za grobarja ...
Bataljon se je šele pred kratkim začel formirati in vendar so bili vidni že vsi obrisi poznejše njegove celotne podobe. Stržen moštva so tvorili ali bi ga vsaj morali tvoriti tako imenovani zanesljivci, ki naj bi držali ostali material v svojih rokah. K zanesljivcem so seveda spadali tudi pod¬ častniki. Za častnike in podčastnike je vrhovna komanda izbrala tako imenovani cvet, po njenem mišljenju najsposobnejše ljudi, ki naj bi v kolikor mogoče kratkem času s pomočjo preizkušenih vzgojnih metod zvarili iz podrejenih ljudi zanesljivo moštvo.
Drugi del moštva so bili tako imenovani politični osumljenci. Med njimi so bili v prvi vrsti taki, ki so bili vojaški upravi znani kot pripadniki raznih nacionalnih, demokratičnih in drugih podobnih stremljenj, o katerih je vojaška uprava mislila, da so obstanku monarhije škodljiva. Spočetka so rekrutirali le take, ki niso bili zreli za koncentracijska taborišča, pozneje so pa rekrutirali tudi po teh taboriščih. Mnogi izmed političnih osumljencev niso vedeli, česa jih oblasti dolže, ter so bili žrtve neumnih in podlih obtožb. Med njimi so spočetka imeli večino tako imenovani "Talerhofovci." Tako so se imenovali tisti, ki so bili rekrutirani iz znanega velikega koncentracijskega taborišča Talerhof blizu Gradca. Tja so oblasti takoj v začetku vojne zgnale nekaj tisoč iz Galicije in Bukovine evakuiranih, rusofilstva osumljenih elementov. Po narodnosti so bili večinoma Ukrajinci in Židje, bili pa so vmes tudi Poljaki, Romuni, Slovaki in Nemci. Bili so najrazličnejših poklicev in najrazličnejše starosti. Infanterist Matejčuk je bil že blizu 60 let, a pri tretji stotniji so pozneje odkrili celo nekega petnajstletnega otroka. Jetniki Talerhofa so se namreč zaradi tamošnjih nevzdržnih razmer neprenehoma vsiljevali kot dobrovoljci, pri rekrutaciji so lagali in tajili pravo starost.
Tretja skupina so bili razni dezerterji, maroderji in kriminalci, s katerimi si vojaška uprava ni vedela kaj pomagati. Da ji ne bi okuževali zdravih enot, jih je začela zbirati v kazenskih enotah. Pozneje je bil pritisk kriminalcev še večji, ker je oblast s pomočjo amnestij izpraznjevala kaznilnice, hoteč za lastno ohranitev izkoristiti tudi poslednje in največje zločince.
V jezikovnem pogledu je bil bataljon pravi Babilon. Ni bilo v monarhiji naroda, ki bi ne bil zastopan v njem, in bila je prava sreča, da je bataljon imel svoj občevalni jezik, čeprav ga večina moštva ni razumela, namreč nemški jezik. Vseeno so imeli Nemci razmeroma večino, za njimi so bili Slovenci, Čehi, Rusini, Poljaki.
Pri bataljonu je vladal velik vrvež, ker so ga šele formirali. Ob Amunovem prihodu je bila prva stotnija šele do polovice zasedena, ostale pa še slabše. Vsak dan so prihajali novi, posamič ali v gručah. Pogradi barak so jih nenasitno požirali dan in noč ...
Ko je Amun stopil v barako, je bila prazna. Erdkönig, ki je bil z njim, mu je pokazal oddelek prvega voda, rekoč:
"Tamle je naš vod!"
Videč toliko praznega prostora na gornjem pogradu, si je Amun izbral najprimernejše mesto. Toda ko se je moštvo opoldne vrnilo in so zanesijivci našli novinca na gornjem pogradu, so se zapičile vanj vprašujoče oči.
"Kaj pa si?" ga je vprašal Barfuss.
"Slovenecb!"je mirno odvrnil Amun.
Odgovor v gladki nemščini je gotovo povzročil, da je oni osupnil in nejevoljno umolknil. Amun je brez komedij lahko ostal na privilegiranem ležišču.
Sicer pa je le redkokdaj prišlo do kršitve veljavne razdelitve; navadno so novinci, posebno pa oni, ki so spadali na spodnji pograd, iz nekega notranjega nagiba sami znali izbrati pripadajoče jim mesto. Naposled je bilo to razumljivo; osumljenci in člani tretje skupine so prihajali k bataljonu preganjani, izmučeni, iz zaporov, taborišč in bolnišnic in zaradi tega niso imeli prevelikih skomin po udobnostih in so bili srečni, da so vendar našli mesto, kamor so mogli položiti trudno glavo.
Oba pograda sta bila dva svetova, ki sta živela vsak svoje življenje; mrzila sta se in si drug drugemu stregla po življenju ...
Amun je našel pri vodu rojaka Štefaniča Alojza. To je bila sreča za oba: Štefanič je bil že nekaj časa pri bataljonu in je poznal razmere. Amun pa je znal nemški. Takoj sta si povedala, kdo sta. Štefanič je bil doma iz Bele Krajine in od doma še večji siromak kakor Amun. Bil je miren, tih fant, ki je živel rajši sam zase. Toda ta lastnost je bila samo navidezna, ker se je v resnici zanimal za vse, kar se je godilo okoli njega. Kljub svoji mirnosti je nenadoma znal postati vroč in bojevit. Spadal je med zanesijivce, dasi so ga drugi zanesljivci gledali postrani kot vsiljivca.
Razen njega je bilo pri komandi le še nekaj Slovencev. Predvsem infanterista Grum in Demark. Grum je bil Ljubljančan, precej skrivnosten na prvi hip, toda če si se z njim malo spoznal, je bil prijeten tovariš. Odlikovali sta ga odločnost in bojevitost. Od doma je bil še večji siromak kakor Štefanič in Amun skupaj in razen stare matere ni imel nikogar na svetu. Demark se je sicer štel za Hrvata Istrijanca, toda bil je kakor domačin. Doma ga je kot najstarejšega sina čakalo po vojni majhno istrsko posestvo, ki ga je imel deliti še z dvema mlajšima bratoma. Prav tako pičlo je bilo spočetka število rojakov tudi pri drugih stotnijah, vendar se je dnevno večalo.
Na spodnjem pogradu so bili najbolj številni Talerhofovci. Nekam tajinstveni, redkobesedni, zastrašeni ljudje, ki so občevali med seboj tako oprezno, kakor bi se bali vznemirjati ostale tovariše. Le včasih je vzvalovilo med njimi nekaj nemirnega, razburljivega in takrat je izbruhnil vik in krik. Bilo je, kakor bi se jih lotil bes. Hrušč je trajal tako dolgo, dokler se prebivalci gornjih pogradov niso naveličali in jih nahrulili. Potem je takoj zavladal mučen mir.
"Teh tu doli se je prav za prav treba bati!" je Amunu zaupal Štefanič in se pri tem zagonetno namrdnil.
"Zakaj?" je začudeno menil Amun.
"Imajo jih za rusofile, za ovaduhe in takoj bi tudi tebe osumili, če bi se preveč pajdašil z njimi."
Med Ukrajinci sta dva veljala kot nekaka voditelja in sta uživala splošno, skoraj versko spoštovanje tovarišev. To sta bila Matejčuk in Kašul. Matejčuk je bil iz Tarnopola. Ob izbruhu vojne so v njegovo hišo, ki je stala nekje na periferiji mesta, vdrli kozaki in jo oplenili; pri tem je izginila neznano kam tudi njegova edina hči, dvajsetletna Sonja. Ko so odšli kozaki, so prišli Madžari, ki so pobrali še to, kar so kozaki pustili, in ker niso veliko našli, so iz jeze zažgali še hišo. Njega, Matejčuka, in njegovo bolehno ženo pa so kot talca z mnogimi drugimi meščani odgnali v etapo. Pri nekem umiku je straža talcev pobegnila in Matejčuk je z ženo nekaj časa taval za fronto, dokler ju ni neki tirolski regiment zajel. Njega so kot ruskega ovaduha obsodili na smrt, medtem ko je ženo zadela kap. Smrtna obsodba pa se ni izvršila, temveč ga je nekega dne našel komandant železniške postaje v Biali spečega v kupeju luksuznega vagona, v katerem se je vozila neka vojaška komisija. Ta komandant ga je z eskorto poslal v Brno, odkoder so ga spravili v Talerhof.
V taborišču mu štiri dni niso dali nobene jedi, peti dan so mu pa prinesli nekaj čorbe v zamazani črepinji, ki je straži poprej služila za nočno posodo. Matejčuk ni hotel jesti. Tedaj sta ga dva vojaka zgrabila za glavo in jo tako dolgo butala s čeljustmi ob železno črepinjo, da se je ta napolnila s krvavo brozgo iz Matejčukovih ust. Pri vsakem, udarcu sta ponavljala:
"Na, svinja, žri, svinja ...!"
Pri tem je Matejčuk izgubil vse zobovje.
Drugi ugledni Ukrajinec je bil Kašul, skoraj iste starosti kakor Matejčuk. V Talerbof je prišel, kakor tisoč drugih. V taborišču so ga zaprli, ker je v skladišču, kjer je bil zaposlen, zmanjkala vreča kruha. Dobil je samico, ki jo je moral deliti še z nekom. Toda ta jetnik je prihodnji dan znorel, njegova blaznost pa je bila povezana s čudnim spolnim nagonom. Hotel je Kašula na vsak način posiliti. Borba med njima je trajala dva dni in dve noči. Kašul je neutrudljivo rjul in klical stražo na pomoč. Toda stražarji, vojaki domobranskega polka št. 3, pijani od šmarnice, so imeli z njima svojo zabavo. Tretje jutro je v ječi postalo tiho. To je stražarje le spravilo na noge. Šli so pogledat in našli norca zadavljenega na tleh, poleg njega pa je Kašul ležal nezavesten. Ker se mu je okrog usten nabirala zelenkasta pena, so ga oddali v Pasteurjev zavod. Mrliča so secirali v taboriščni mrtvašnici, da bi ugotovili, za kakšno boleznijo je prav za prav umrl. Našli pa niso ničesar takega, le v želodcu je imel nekaj plesnivih, sirovih bobovih zrn in ves gornji del slanikove glave z očmi vred. Medtem so tudi v skladišču našli izgubljeno vrečo kruha.
Posihmal je Kašula napadala božjast. Postal je tako plašljiv, da je že ob navadnem, prizanesljivem klicanju svojega imena onemel in dobival znake napada. Pri stotniji je bila ta njegova slabost splošno znana in ko jim je trikrat zaporedoma padel v nezavest, so se navadili, da ga niso več klicali po imenu. Četovodja Erdkonig je bil celo tako obziren, da je pri strojenju voda rekel:
"Infanterist Rainer, pritisnite vašega soseda za dolžino nosu nazaj!"
Med Talerhofovci je bil tudi neki Nemec, infanterist Held, doma iz okolice Lvova. Bil je skrajno fanatičen nemški nacionalist, ki ni v ničemer zaostajal za Segalom in je prišel med Talerhofovce na nepojasnjen način. Aretiran je bil ravno v trenutku, ko je neko avstrijsko vojaško četo izpred svoje hiše pozdravljal;
"Heil Oesterreich! Dol Rusija!"
Komandant vojaške enote je bil na mah prepričan, da ima pred seboj nevarnega gališkega špijona, ki se le zato spakuje, da bi se skril. Le malo je manjkalo, da ga niso ustrelili. Nato so ga z drugimi vred internirali v Talerhofu, odkoder se mu je posrečilo priti šele po dobrih štirih mesecih, ko se je kot prostovoljec priglasil v armado. Ves čas, ki ga je prebil v taborišču, se je neumorno predstavljal vsakemu stražarju, vsakemu oficirju in vsem neštevilnim komisijam, ki so prihajale tja, in jim skušal razložiti krivico, ki se mu godi kot Nemcu in patriotu. Za odgovor je dobival ali obljube ali dvoumne izjave: "Poznamo mi take tiče!" ali pa celo brce.
Pri bataljonu so mu sicer postlali na gornjem pogradu, toda pravega zaupanja ni užival, dasi ga je Rom izkoriščal za vohunstvo med Talerhofovci. Bilo je čudno, da vsa ta kruta usoda ni omajala Heldovega patriotizma; slej ko prej je ostal nepoboljšljiv fanatik, ki je strastno preganjal nasprotnike nemštva.
Razen Talerhofovcev je bilo med moštvom prvega voda še več tako imenovanih osumljencev. Na primer infanterist Dorn, Nemec, doma nekje iz Gornje Avstrije. Na dan mobilizacije se je napil ter je na kolodvoru v Welsu, ki se je kar tri vojaštva, na ves glas zakričal:
"Živio Srbija, dol Avstrija!"
Najprej so ga do nezavesti pretepli, potem so ga zaprli, da je prespal strahovito pijanost, in nato so ga šele začeli zasliševati. Izpovedal je, da je zategadelj tako vpil, ker je čul praviti, da srbofilov in rusofilov ne pošiljajo na fronto, temveč jih puščajo zadaj v etapi. Že z drugim vlakom so ga poslali naravnost v Srbijo, odkoder se je čez teden dni vrnil lahko ranjen. Ko je ozdravel, je nekdo iztaknil njegov prvotni akt, nakar so ga kot osumljenca poslali k bataljonu št. 100.
Na spodnjem pogradu je bil infanterist Popovič, Bosanec, ki je bil jetičen in je neprestano kašljal. Redno vsak drugi, tretij dan se je zglašal k pregledu, toda zdravnik ga je redno odpravljal s praški in z besedami: "Bo že, le potrpite!" Ta Popovič je bil rezervni poročnik. Ob atentatu v Sarajevu je drhal vdrla v hišo njegovega očeta znosila pohištvo na ulico in ga zažgala, njega pa so z očetom vred aretirali in ga dali do nezavesti pretepsti v zaporu. Koža na njegovem hrbtu je bila podobna hrastovi skorji. Nato so njega vtaknili v trdnjavski zapor v Aradu, kjer je preležal dobre štiri mesece. Ker mu niso mogli ničesar dokazati, so mu odvzeli čin in ga poslali k bataljonu.
"Vidiš, Amun, midva sva v primeri s temi ljudmi prava angelca!" S temi besedami je Štefanič končal pripovedovanje tega, kar je vedel o usodi in preteklosti najvidnejših tovarišev. Skoraj vsak drugi prebivalec barake je imel svoj roman. Amun ni mogel takoj najti besede, le strmel je vanj. Tedaj se je njegov tovariš značilno nasmehnil:
"Če bo vojna dolgo trajala, bova tudi midva postala vraga ..."
IV.[uredi]
Prva stotnija se je opoldne vrnila z vežbališča. Pri prvem vodu so imeli spet prirastek. Na praznem prostoru, ki je bil med Barfussovim in Amunovim ležiščem, sta sedela dva novinca in radovedno motrila došle vojake. Preden sta kaj spregovorila, je nekdo že vedel, da sta Čeha. Bila sta infanterista Janoda in Kalivoda.
Holcman in Barfuss nista bila nove družbe vesela in sta grdo gledala. Naposled je Barfuss naravnost rekel:
"Zakaj pa nista šla na spodnji pograd?"
"Zakaj pa na spodnjega, če je na gornjem dovolj prostora?" ga je zafrknil Janoda nemški, toda z neizogibnim češkim naglasom.
"Zato, ker je za take, kot sta vidva, prostor na spodnjem pogradu,* mu je zaničljivo zabrusil Holcman.
Kalivoda ga je mirno zavrnil:
"Če vaju skomina, pa pojdita vidva dol!"
Štajerca, nevajena takega odpora, sta osupnila in nejevoljno umolknila. Ko sta porivala svoje reči na levo, da bi se čimbolj oddaljila od neljubih vsiljivcev, je Barfuss polgasno še nekaj zamrmral o češki predrznosti. Toda Kalivoda ga je takoj prekinil:
"Prosim, jaz sem Dunajčan!"
"DunajČan iz Prage, kajne?"
"Ti pa tiho bodi, Galicijanec!" se je odrezal Kalivoda.
Take in podobne opazke so bile precej vsakdanje in so se lahko tudi hitro pozabile, če so okolnosti bile za to. Kalivoda je bil slej ko prej Nemec, a Janoda je bil s svojimi tridesetimi leti že odslužen rezervist; razen tega sta oba govorila nemški. Zato so se zanesijivci kmalu sprijaznili z njima. In že prvi večer je k njima na pograd legel Rainer, za njim še Dorn, potem Almer in kmalu je vsa družba poslušala njuni zgodbi, ki sta ju privedli pod okrilje bataljona.
Prvi je bil na vrsti Kalivoda. Nikdar ni bil vojak. Od svojega štirinajstega leta je bil zaposlen v delavnici Schrantz & Comp., kjer se je naučil izdelovati vijake in postal železostrugar. Organiziran je bil strokovno in politično pri socialnih demokratih. V začetku leta 1914. se je zaročil s hčerko svoje gospodinje, modistko Pavlo, zelo lepim, veselim dekletom iz Favoritena. Oba sta pridno pripravljala poroko, najela novo stanovanje in naročila novo pohištvo. Poroka bi morala biti avgusta meseca, do takrat pa je sam prebival v novem stanovanju.
Vse je šlo gladko in po sreči dosehmal, ko so v Sarajevu ubili prestolonaslednika. Ob mobilizaciji je bilo podjetje mobilizirano, kar je tudi še šlo. Toda nekaj dni po mobilizaciji se je začela smola. Nekega dne se je Kalivoda po opravljenem delu ravnokar bril, ker je hotel iti Pavli naproti, ko je potrkalo na vrata.
"Naprej!" je brezskrbno zaklical.
Vrata so se odprla in pred začudenega Kalivodo je stopil policijski komisar s tremi spremljevalci.
"Ste vi gospod Kalivoda?" ga je prijazno vprašal.
Kalivoda še ni utegnil odgovoriti, ko mu je prijazni mož že pomolil pod nos uradni nalog za hišno preiskavo. Kalivoda je bil tako presenečen, da ni videl drugega, kakor beli list. Cez čas pa je dejal z malce škodoželjnim glasom, kajti prirojena porogijivost ga ta hip še ni zapustila:
"Pa jo napravite, če kaj najdete!"
In komisija jo je opravila tako temeljito, da je vse, kar je bilo zgoraj, spravila na dno. Ko so obračali žimnico ene izmed bodočih zakonskih postelj, in sicer tisto, ki je bila določena za Pavlo, so iz vložkov izvlekli sveženj papirjev.
"Kaj pa je to?" je zmagoslavno vprašal komisar in molil papirje prepadenemu Kalivodi pod nos.
Bil je sveženj starih srbskih časnikov.
"Kako so prišli ti papirji v vaše stanovanje?"
Kalivoda je bil tako presenečen, da ni mogel ziniti besede. Ko je spet prišel k sebi, je gospodom skušal dopovedati, da tega ne ve in da ni imel v njegovo stanovanje razen Pavle nihče na svetu dostopa. Toda dopovedoval je gluhim ušesom. Prijazni komisar se je spremenil v pravega divjaka in grozil z vsem mogočim, če Kalivoda ne prizna. Ker ni imel kaj priznati, so še dalje stikali, toda razen majhnega, papirnatega zavojčka, na katerem je bil naslikan majhen rdeč križ, niso našli ničsar več. Ko so odkkrili ta zavojček, so se vsem članom komisije zasvetile oči in nagajivo so se ozrli v Kalivodo. Kalivoda je zardel do ušes: kakor si ni znal pojasniti, kako so v njegovo stanovanje prišli srbski listi, prav tako ni mogel razumeti, kako je zašel ta zavoj v posteljno omarico ...
Iz popolne zamišljenosti ga je prebudil komisarjev glas:
"Moram vas odvesti na komisarijat."
Kalivoda je sledil brez odpora. Prvo noč je preležal na komisarijatu, drugi dan so ga pa prepeljali v zapore deželnega sodišča št. 2. Tam ga je čez nekaj dni začel zasliševati škilast sodnik. Mučil ga je z nerazumljivimi obdolžitvami. Dokazoval mu je, kako je on, Kalivoda, dajal svoje stanovanje na razpolago nekemu jugoslovanskemu zarotniškemu društvu, neki tajni, prekucuški organizaciji. Brez dvoma so se pri njem vršili tajni sestanki. Ko mu je vse to lepo razložil, mu je z očetovskim glasom jel prigovarjati, naj vse lepo prizna, naj pove, kaj se je na tajnih sestankih govorilo in naj predvsem pove, kje je skrit tajni arhiv. Med izpraševanjem je neprestano vrtal s svinčnikom po kupu časnikov na mizi, na katerih sta ležali njegovi dve članski legitimaciji politične in strokovne organizacije poleg onega skrivnostnega zavojčka ...
Na vsa ta številna sodnikova vprašanja Kalivoda ni znal drugega odgovoriti, kakor z lastnim vprašanjem:
"Kje je Pavla?"
Tako je odgovarjal tri dni zaporedoma, dokler sodnik ni obupal ter je četrti dan poklical na pomoč neko majhno, črno, razčeperjeno človeče, ki je bilo najbrže provokater. To človeče je sililo vanj s srbskim prigovarjanjem, kljub temu, da Kalivoda ni razumel drugega kakor nemški. Neki stavek je tolikokrat ponavljal, da si ga je Kalivoda zapomnil:
"Jeli, gospodine, da li, gospodine ..."
Na ta način je minilo osem dni. Pri zadnjem zaslišanju pa je bila podoba, da je tudi že sodnika srečala pamet. Pustil ga je zadelj prekucuškega društva v miru, toda izpraševal ga je tembolj o onem tajinstvenem zavojčku, najdenem na dnu predala.
"No, gospod Kalivoda, kako je bila ta stvar?" je silil vanj. Kalivoda je ostal mutast in zaprt.
Nekega dne, ko je sam najmanj pričakoval, so ga pa nenadoma izpustili iz zapora. Reč se je namreč medtem razvozlala. Izkazalo se je, da je bila vsega kriva zaročenka Pavla. Imela je razmerje z nekim srbskim visokošolcem, ki je bil, kakor svojčas Kalivoda, podnajemnik pri Pavlini materi. Kadar je bil Kalivoda na delu, se je Pavla sestajala s tem visokošolcem v Kalivodinem stanovanju. Hišnik, neki Vitupil, je pri tem zavohal politično odkritje in vse skupaj prijavil policiji.
Kalivoda ni svoje zaročenke več videl, čeprav jo je iskal po vsem Dunaju. Šele čez čas je izvedel, da je odšla k Rdečemu križu za bolničarko in je nekje v Karpatih. Toda s tem ni bilo njegovega križevega pota konec. Vrgli so ga iz podjetja in nabor njegovega letnika mu je prišel kot nalašč. Bil je potrjen in prideljen naravnost k bataljonu št. 100. V njegovem aktu je najbrže manjkal zadnji del zgodbe, pa so ga še zmeraj imeli za sumljivega.
"Glejte," je končal Kalivoda svojo žalostno zgodbo, "kaj napravi babja malovrednica iz poštenega človeka!"
Poslušalci si niso mogli kaj, da se ne bi začeli skrivaj muzati. Celo Barfuss, ki se je še malo prej grdo držal, je hitel navajati primer iz lastne izkušnje:
"Da, da, vlačuga je vlačuga. Pri nas je bila tudi neka taka cafuta ..."
Toda dalje ni prišel, ker ga je prehitel Almer: (str. 31)