Doživljaji v Afriškem pragozdu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Doživljaji v Afriškem pragozdu.
Pierra Magard
Izdano: Amerikanski Slovenec 38/89 (1929), 38/90 (1929)
Viri: dLib1, dLib2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ostal je pri nas več mesecev; spustil sem ga na svobodo gamo zato, ker je obolel in sem se bal, da bi jaz ali moji ljudje ne nalezli od njega bolezni.

Po tej prigodi smo ubrali pot proti vzhodu; hotel sem priti do Ouessa, kjer sem nameraval ostati kakih osem dni.

Ravno smo bili ostavili Bokani in nismo še imeli dvajset kilometrov hoda za- seboj, ko eden mojih črncev zakriči in pade na tla: dolga puščica mu je tičala v prsih. Med mojimi črnci je nastala zmeda in vik in krik in celo Makoto je trepetal ko šiba na vodi. Kaj se je zgodilo?

Vprašal sem ga, toda za odgovor nisem dobil drugega kakor besedo: Mangana, Mangana ...

Stopil sem k njemu in mu rekel, naj molči. Potlej sem ga vprašal, kaj je hotel reči s to besedo.

Odgovoril mi je, da nas je napadlo sovražno pleme Jakomov in ti ljudje da so zelo nevarni in da smo vsi izgubljeni.

Potolažil sem ga, kolikor sem mogel, in mu rekel, naj pomiri ljudi; če mi hoče pomagati, sem mu dejal, jamčim, da se bomo vsi rešili. Obljubil mi je, da se mi bo pokoril, in je takoj pozval nazaj črnce, ki so se bili razbegli v goščavo.

Še več puščic je priletelo nekaj korakov od nas. Pobral sem eno in jo pokazal vodniku. Ko jo je Makoto zagledal, je prebledel. "Ine," je zajecljal.

"Kaj praviš?"

"Ost puščice je zastrupljena. Če te le malo rani, si mrtev."

"Ali, misliš, da je res tako nevarno?"

Nisem še dogovoril, ko je žvižgaje priletela puščica in se zapičila v roko nosaču, ki se je zgrudil kakor posekan.

Nisem se smel več obotavljati. Ustrelil sem nekajkrat v smer, odkoder so bile prifrčale puščice. "Streljaj še ti, Makoto," sem pozval vodnika, in oba skupaj sva poslala še deseterico nabojev, ki niso imeli drugega učinka, kakor da so napadalce pregnali.

Odkar se je začelo streljanje, ni padla več nobena puščica. Po tem sem presodil, da so Mangani odšli, in sem svojo slutnjo sporočil Makotu.

"Ne," mi je odgovoril, "oni biti zlobni, skriti se in čakati, da mi iti dalje. Počakaj!"

Okrenil se je k nosačem, ki so bili videti zelo potrti, in je dvema izmed njih dal ukaz, naj splezata na drevo in pogledata, kje je sovražnik.

Čez nekaj minut sta nam črnca dala znamenja, ki nam jih je Makoto pretolmačil tako, kakor da nista ničesar odkrila.

Zapovedal sem jima torej, naj splezata doli, nakar siem preuredil svojo četo, kar ni bilo ravno lahko; oni, ki so ostali, so bili s tovori umorjenih še bolj preobremenjeni. Svetoval sem jim, da naj ohranijo pogum, ker le na ta način se bomo rešili pogina.

Dal sem jim razložiti, da si bomo poslej drugače uredili način hoje, da se po možnosti ognemo vsake nevarnosti. V ta namen sem organiziral skupino izvidnikov, ki so jo sestavljali kuhar, vodnik in jaz, hodili pa bi tako: Jaz bi korakal v vrhu trikotnika, ki bi ga tvorili mi trije, Makoto bi bil petdeset korakov na desni in trideset korakov za menoj, kuhar pa na levi v enaki razdalji. Nosači bi se vrstili za nami po dva vštric, tako da bi četa ne bila predolga.

Dalje smo se dogovorili, da mora vsakcto imeti orožje v pripravljenosti in kakor hitro bi priletela prva puščica, da vsi tako odlože tovore po možnosti za bližnje drevo ter tako improvizirajo nasip, ki bi nas, obvaroval sovražnikovih strehe.

Kuharju sem dal svojo lovsko puško in sem mu na kratko pojasnil rokovanje ž njo, ter trideset nabojev.

Tako smo tiho hodili kakih deset kilometrov in prispeli do nizkega holma v bližini rečice. Kraj se mi je zdel primeren za varno taborišče in sem ukazal: stoj!

Moji črnci so takoj odložili tovore na tla in začeli graditi ogrado, ki bi naj nas varovala nenadejanih napadov v spanju.

In ko je bil ta posel končan, so začeli pripravljati večerjo. Po jedi sem ukazal nabrati lesa, največ lahko gorljivih štorov, ki so jih zunaj okopa zložili v grmade.

Dalje so poiskali nekaj dolgih rogovilr ki je bilo ž njimi moči tudi znotraj ograde vzdrževati ogenj na grmadah.

Povedal sem ljudem, kaj je namen mojega manevra: mi sami bomo ostali v temi, prihod sovražnika pa bo soj ognja izdal.

To je mojim ljudem dvignilo pogum in so tudi oni začeli pripravljati puščice.

Noč sem razdelil na šest straž; sam sem prevzel prvo, poslednji dve pa sem dodelil Makotu in kuharju.

Med mojim bdenjem je samo rjovenje zveri kalilo nočni mir. Zamenjal me je črnec-velikan Bateke.

Nisem še spal četrt ure, ko me je zbudil lahen šum.

Vzpel sem se: straža je bila na svojem mestu.

Črnec mi je z roko pokazal na zaboj in potegnil iz njega neko stvar, ki mi jo je pomolil pod oči.

Spoznal sem v njej otrovano puščico.

Sovražnik potemtakem še ni bil opustil zasledovanja!

Zbudil sem ljudi in pojasnil vodniku in kuharju, kaj se je zgodilo, nakar sem ju postavil na stražo na obe krajni strani taborišča, sam pa sem stopil v sredo.

Vse to se je zgodilo tiho in sovražnik hi mogel vedeti, da smo pripravljeni.

Rdeči soj grmad je bil dovolj svetal, da bi dober strelec mogel pogoditi cilj na petdeset korakov.

Vsi smo z napetim pričakovanjem stali v pripravljenosti nekaj minut, ko je nenadoma zasikala druga puščica in se zapičila v deblo drevesa, jedva dvajset centimetrov nad mojo glavo, ne da bi bil kje videti strelec.

Nekaj časa je bilo vse mirno. Potem pa sem zagledal na tleh nekaj črnega, ki se je počasi plazilo proti ognju. In za njim še drugega sovražnika, ki se nam je prav tako neslišno približeval.

Nič več nisem pomišljal. Vedoč, da od teh ljudi nimam pričakovati usmiljenja, sem pomeril na onega, ki se mi je videl poglavar sovražnikov in sprožil.

Še nikdar ni imel strel takega učinka.

Strašen vik in krik in tuljenje, ki bi se ga niti džungelskim zverem ne bilo treba sramovati.

In vmes stotine in stotine puščic, žvižgajočih nam nad glavami, ki pa na srečo niso nikomur storile žalega, zakaj okop nas je docela obvaroval pred sovražnikovim napadom. Tudi Makoto je bil med tem ustrelil svojega moža, tretja krogla, ki sem jo poslal nad napadalce, in ki je pogodila njih drugega poglavarja, pa je napravila konec boju.

V nekaj sekundah je nastala grobna tišina.

Kuhar me je pozval, naj stopim k njemu, in mi je pokazal črnca, ki se je plazil med lijanami.

"On biti ranjen."

Skočil sem čez okop, ne misleč na to, da se izpostavljam puščicam sovražnika, ki je utegnil biti nekaj korakov od nas.

V petih, šestih skokih sem bil pri ranjencu, ki me je pričakal brez odpora.

Makoto, ki se mi je bil med tem pridružil, mi ga je pomagal prenesti v taborišče, kjer sem ga zašel z vodnikovo pomočjo izpraševati.

Na vprašanje, zakaj so nas napadli, mi je odgovoril, da je njihov veliki poglavar dejal, da je treba pobiti vse belokožce, ki prihajajo k njim samo zato, da jih ugonabljajo.

Dal sem ga vprašati, ali so belci njemu in njegovim že kdaj storili kaj žalega. Odgovoril mi je, da ne.

Tedaj sem mu pojasnil, da ni prav, da nas napadajo; rekel sem mu, da je beli človek zelo močan, da bi z lahkoto, če bi hotel, uničil vse njihove vasi, in če tega ne stori, se to zgodi zato, ker je dober.

Razložiti sem mu dal, da prihaja belokožec zato semkaj, da seznani afriška plemena z vsem, česar oni še ne vedo. Toda vse to ga, kakor je bilo videti, ni preverilo.

Videč, da ima moje govorjenje kaj malo uspeha, sem ga dal, potem ko mi je še povedal nekatere podrobnosti o svojem plemenu in ko so ga moji ljudje obvezali, prenesti na ležišče, kjer je kmalu zaspal.

Drugo jutro sem iz bojazni, da se divjaki ne bi vrnili v večjem številu, zapovedal odriniti. Ker ujetnika nismo mogli vzeti s seboj, sem ga dal prenesti v varno zavetišče, kjer so mu črnci zanetili velik ogenj.

Dal sem mu vode in suhega mesa ter lok in puščice, ki smo jih pobrali po tleh.

Po Makotu sem mu sporočil, da ga moram ostaviti, ker ne more hoditi. Da mu pustim živeža za več dni, a preden mu bo hrana pošla, da ga bodo že njegovi ljudje našli.

Odgovoril je, da se mi zahvaljuje za vse dobrote, ki da jih ni zaslužil; obljubil mi je. da ne bo nikoli več streljal na belce.

Kasneje sem zvedel, da nam je to dejanje rešilo življenje.

Mangani so se bili v velikem številu vrnili na pozorišče boja in so hoteli nadaljevati zasedovanje.

Pregovoril pa jih je ranjenec, ki je bil eden njihovih poglavarjev.

Čez osem dni sem prispel v Ouesso, kjer sem doživel pri tamošnji koloniji presrčen sprejem.

Ostal sem tam štirinajst dni, ki sem jih prebil lovom in ribarjenjem.

Nato sem sedel v velik čoln in sem dal slovo tej mali deželici, domovini Jakomov, ki so na glasu najlepših ljudi v Osrednji Afriki.

Ob znožju sta mi ležala mladi orangutan Ribi in moj pes.

Sedel som zleknjen in se predajal sanjam, uspavan po otožno-sladkem pevanju veslačev, katerih mišice so se bočile pod poltjo, ki je odsevala v zenitnem solncu nalik staremu bronu.