Divji lovec (pravljica)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

V Kotu na zelenem pohorskem vrhu, kjer je nekoč stal prelep gradič planinskih vil, sveti vsako noč skrivnostna lučka; sveti se in brlika kot plamen voščene sveče v nočnem vetru ter mežika kot nemirna zvezda na modrem nebu. Brž ko pa kdo stopi proti gradišču in lučki, ta takoj ugasne, da sam ne veš, kje je gorela in brlela. Zato so se ljudje tega skrivnostnega kraja izogibali, posebno ponoči, kajti pravili so, da je tista lučka duša divjega lovca z gradišča v Kotu...

V prejšnjih časih je živel na pohorski planini mlad lovec. Bil je neki tako pogumen, da se ni bal niti volka niti medveda, celo samega peklenščka ne. Nekoč pa so ga planinčani dražili: »Kaj se boš toliko bahal in hršil! Če se res nikogar ne bojiš, pa pojdi ob nevihti in o polnoči na gradišče, kjer goni divji lovec s svojimi psi divji lov!«

»Tudi divjega lovca in njegovih psov se ne bojim!« je zatrjeval. »Kaj? — Pojdi no! Tako boš bežal pred njim kakor duh, ti rečem!« »Če vam pa pravim, da se ga ne bojim, pa se ne! Koliko je stave?«

»Ti lahko staviš, ko dobro veš, da ne boš prišel več od tam živ! če pa že hočeš z nami staviti, potem pa za¬stavi vse, kar boš nalovil živega in mrtvega na gradišču! V tej koči se dobimo po divjem lovu in ta kočarka bo skuhala in spekla, kar boš nalovil. Tudi za pijačo boš dal ti!« »Velja!« In stisnili so si roke za stavo. Mladi planinski lovec pa je šel pogumno v svojo lov¬sko bajto. Vsako jutro je šel gledat, če ima pohorski Veliki vrh že belo, megleno kapo. Za velikim vrhom je namreč ležalo črno jezero, v katerem je gospodaril jezernik, povodni mož. Kadar se je jezernik razsrdil, tedaj je od jeze kar pihal in njegova sapa se je ulovila okrog vrha v belo kapo, ki je vedno naznanjala planinsko nevihto. In v taki planinski nevihti je lovil nesrečni lovec svoj divji lov.

Ko je neko jutro imel Veliki vrh svojo belo kapo in je vse kazalo na nevihto, je mladi lovec vzel puško ter odšel proti gradišču. »Danes bo divji lov!« si je dejal. Legel je pod staro smreko na mahovnata tla, poleg sebe položil svojo puško in premišljeval pravljico o divjem lovcu. Stari ljudje so pravili, da je pred davnimi časi živel mlad lovec. Nikdar ni stopil zaman v gozd in njegov strel ni nikoli zgrešil, tako dobro je meril. Neko nedeljo pa je sledil srno z mladičema. Divjale so pred njim skozi temno goščo in, ko so se tako zasople, da niso mogle več bežati, so se ustavile za gozdnim križem ob vozni poti, kjer je nekoč star drvar umrl nesrečne smrti. Stara srna je z glavico skrila za križem obe srnici, sama pa se je po¬stavila pred njiju. Lovca je to skrivanje razjezilo:

»Kaj misliš, da te ne bom zadel? Le skrivaj se za križem, boš že videla!« Nameril je v njeno glavo, ki pa je bila ravno za božjo matro — ter ustrelil. Toda, koliko bolje bi bilo, da tega ne bi storil! Na prsih božje martre se je pokazala okrogla rana in iz nje je pritekla rdeča kri in kapljala na zelena tla. Za križem pa je stara srna dvignila svojo glavo in jo pritisnila ob božje telo, po¬klicala mladi srnici in vse tri so zginile v gošči med koševjem. Mladi lovec pa je bil pri tej priči mrtev, ker ne bi smel pomeriti v božjo martro, kaj šele ustreliti! Njegova duša se je za kazen spremenila v nevidnega divjega lovca, ki s psi, ki so prav tako nevidni, goni svoj divji lov ob planinskih nevihtah.

Te stare pohorske lovske pravljice se je lovec spomnil, ko je ležal na gozdnatih tleh. Domislil se je tudi ljudske vere, da ne smeš niti s prazno puško pomeriti na človeka, ker jo lahko v tistem trenutku napolni hudič... in nesreča je tu! Lovci pa se še danes boje nemirne duše divjega lovca. Da ta duša nima oblasti nad njimi, pritrjujejo na svoje lovske hiše jelenovo in srnjakovo rogovje, da bi se duša zapletla vanj in se raztrgala, preden bi mogla v lovsko kočo nad lovca...

Smrekov je se je bilo vznemirilo, borovje je trepetalo pred nečim skrivnostnim in bukovje je prečudno šumelo. Tedaj je zaslišal nenavadni lovski klic: »Utata, utata!«

Planinčani so večkrat slišali tak klic in vedno so pra¬vili: »Zopet jih kliče na svoj divji lov!« V tem trenutku je zapihal tak vihar, da so se vrhovi smrek in borov pripogibali do tal kot mlado žito, kadar v hudem dežju poleže klas na klas, bilka na bilko, da se niti v soncu več ne dvigne. Tako se je šibila pohorska gošča. Vihar je divjal, ruval drevesa in lomil krošnje, da je ves gozd ječal in stokal.

Tedaj pa se je med smrekami zasvetilo dvoje žarečih oči: bil je divji zajec. Lovec je brž pomeril med žareče oči ter ustrelil. Toda divji zajec se ni zvrnil vznak ter padel na tla, marveč se je postavil na zadnji tački ter naglo pričel rasti. Rasel je in rasel, dokler ni dosegel drevesnih vrhov. Tedaj je lovec streljal nanj še drugič, a zajec je še vedno rasel ter s svojimi tacami klatil po vejah, da so storži vsekrižem leteli po zraku in po tleh. Ko je ustrelil tretjič, je velikanski zajec hipoma zginil, namesto njega pa se je pokazalo med debli vse polno divjih zajcev z žarečimi očmi, ki so šli proti njemu ter rasli vedno više.

Tedaj je mladega lovca spreletela groza in lasje so mu vstali pokoncu, da mu je klobuk kar zletel z glave. Zaslišal je lajanje divjih psov, ki so se pokazali za divjimi zajci. Telesa teh psov so bile temne sence, le glave so bile prave; iz gobcev pa so jim švigali modrordeči plameni na vse strani. Po pohorski gošči je odmevalo tako grozno streljanje, da so vse veje trepetale in stresale de¬ževne kaplje na tla. Lovec ni bil strahopeten, a divja gonja ga je le prevzela. To grozno lajanje in streljanje, pa to trepetajoče drevje po tleh, medtem ko so pasji gobci metali in pljuvali čez drevesne vrhove rdeče plamene! Od groze je zaril mladi lovec obraz v mokri mah, da ne bi videl več strahot divjega lova, ki ga je gonil divji lovec čez pohorske vrhove, planje in goščave s svo¬jimi psi in zajci.

Nenadoma je strahoten glas zaklical nad njim: »Kje pa je? Aha, tule se skriva sirota!« In v tem trenutku je začutil v hrbtu grozno bolečino, kot bi se zajedla vanj velikanska sekira. Odrevenel je od silnega udarca in strahu... Lajanje in streljanje pa se je oddaljevalo vedno bolj; divji lovec ga je že prešel. Ležeča drevesa so se dvigala s tal ter si podajala svoje veje kot prijatelji roke. Divji lov je minil! Mladi lovec se je le težko privlekel v svojo bajto ter se kot podsekano drevo vrgel na seneno ležišče.

Prišli so k njemu ljudje, ki so z njim stavili, pa so ga našli na pol mrtvega na postelji. Silno je tožil: »V križu me tako boli, kot bi me nekdo s sekiro usekal!« Mladi lovec se jim je smilil. Planinčanke so mu takoj pregledale križ, a nikjer ni bilo videti nobene rane, niti modre potplutbe kakega udarca. Namazale so ga z zajčjo mastjo, ga pokadile z dimom kačjega slačila, mu dajale piti kuhanega vina, a bolezen ni in ni hotela od jenjati! Prišla pa je stara drvarka in ugotovila: »Le meni verjemite, če ste pametni! Divji lovec ga je in nihče drugi! — Če hočeš biti zdrav, pojdi ob nevihti zopet tja na gradišče in lezi prav pod tisto drevo, kjer si bil zadnjikrat. Bodi lepo pri miru in čakaj. Ko pri¬žene divji lovec v divjem lovu svoje divje pse in zajce, boš zopet ozdravel. Prej pa ne!« In je odšla.

Fant je tako tudi storil. Ko se je Veliki vrh zopet pokril z belo kapo in se je pripravljalo k nevihti, se je mladi lovec zavlekel v goščo na gradišče ter legel prav pod tisto smreko, kjer je ležal zadnjič. Zatrepetalo je smrekovje, borovje in bukovje, mlaji in vrhovi so se pripogibali do tal, izpod neba pa je lilo kot iz vedrice. Tedaj je lovec zopet zaslišal divji klic: »Utata, utata, utata!« Divji lovec se je približal in tokrat so preko njega bežale sence divjih zajcev in psov, kakor če poleti naglo preleti planino senca temnega oblaka. V njegovi bližini se je divji lovec za trenutek ustavil in vprašal: »Kje pa je štor, v katerega sem zadnjič zasadil svojo sekiro? Aha, tule je!« Mladi lovec si ni upal pogledati okrog, a začutil je, da je v križu ostra bolečina hipoma in popolnoma prenehala, kot bi mu bil izdrl iz čeljusti boleč zob. Divji lovec je bil mimo in vse se je zopet umirilo.

Lovec se je dvignil, se pogumno postavil na noge ter pogledal naokrog, a nikjer ni bilo nikogar! Zato je zavriskal na vse grlo: »Utata, utata, utata!«

Tedaj mu je priletelo pred noge srnino stegno, iz vejevja pa je stopil predenj sam zelenec, divji lovec. Na¬mesto oči sta mu gorela dva ogla, okrog ramen mu je visel zelen plašč, spleten iz trave, na glavi pa mu je rasel zelen mah. Noge pa je imel potisnjene v prave pohorske javorove cokle s pleteno trtnato mrežo iz leščevja. Prek ramen mu je visela puška.

Nenadno je divji lovec s coklo sunil v srnino stegno in zagrmel nad njim: »Že vidim, da si pogumen! — Ker si mi pomagal loviti, mi pomagaj še glodati!« »Pa glodajva, če je tako!« je odvrnil lovec, ki se je bil že otresel prvega strahu. Tedaj je zelenec prislonil svojo grozansko puško ob staro smreko, obesil čeznjo svoje travnato ogrinjalo, izdrl smrekovo deblo ter ga na kolenu zlomil v drva. Nato je obtrgal še oni mlaj ter podložil vejevje. Čez je nametal poklesti in drva, nekajkrat pihnil v kup in že je zagorel velik kres. Nad plamenom pa je vrtel srnino stegno, da se je pražilo in cvrlo. Ko je bilo stegno že lepo opečeno, sta ga kar sede ob kresu pojužinala. Toplota je bila divjega lovca popol¬noma prevzela, zato je legel na zelen mah, lovcu pa je naročil: »Že sto in še preneko leto gonim divje pse in zajce v divjem lovu čez pohorske vrhove in goščave, sedaj pa bi se vendarle enkrat rad malo naspal tačas, ko si ti pri kresu. Le glej, da ti kres ne ugasne! Za to tvoje dobro delo te bom bogato poplačal. Vzemi tamle mojo puško pa streljaj na vse, kar bo pribežalo tod mimo! Streljaj, kolikor hočeš in moreš, in vse bo tvoje, kar boš na-streljal!« »Le lezi in lepo v miru zaspi!« mu je odvrnil mladi lovec.

Divji lovec je v trenutku zaspal. Njegove prsi so se dvigale tako močno, da so smrekove veje šumele v njegovi sapi kot v vetru. Ni spal dolgo in že so divji psi prignali h kresu zajce in zajklje, lisice in lisjake, srne in srnjake, jelene in košute, medvede in medvedke ter divje kure s petelinom. Za vsemi temi pa so se pritihotapili Še volkovi ter začeli napadati to divjad. Tega pa mladi lovec ni mogel mirno gledati. Zgrabil je za prislonjeno puško, nameril ter sprožil enkrat, dvakrat... Glej ga vraga! Vsak strel je podrl eno divjad na gozdna tla! Zato je streljal kar naprej po lisicah, medvedih in volkovih, da je od njegovega streljanja kar grmelo po hosti in gošči.

Ko se je divji lovec zbudil in videl po gozdnih tleh tolikšno število postreljene zver jadi, ga je pohvalil: »Že vidim, da si res pogumen lovec! Vse, kar si na-streljal, je tvoje! — Jaz pa sem ti iz srca hvaležen, ker si me rešil božje kletve, ki je dejala, da me bo rešil mlad lovec, ki ne bo zbežal pred menoj in mojim divjim lovom! Glej, od sedaj bo moja duša lahko mirna, saj ji ne bo več treba goniti divjega lova z divjimi psi!«

Pri tej priči je vse zginilo. Divjega lovca ni bilo nikjer več, vsa divjad in zverjad se je raztepla po gošči in še celo kres je takoj dogorel, le kupček pepela je ležal pri lovčevih nogah. Tudi postreljene divjadi ni bilo nikjer več. Namesto puške pa je lovec v roki držal trhlo poleno! Po pohorskih vrhovih je nastal svečan mir.

Mladi lovec se je vrnil v drvarkino bajto. Prišli so planinčani, drvarji, podirači, Žagarji in sekači, da bi pojedli spečeno divjačino, ki pa je ni bilo nikjer. Stavo je zgubil! Vrnil pa se je živ in zdrav — in to stavo je dobil. Zalili so jo s pijačo. Tam na gradišču pa še vedno ob nevihtah brli lučka — duša divjega lovca.