Dezenter

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dezenter
Vaška slika iz preteklih časov

Vitoj Feodor Jelenc
Izdano: Amerikanski Slovenec 20. marec 1908 (17/15), 6
Viri: dLib 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Še nikdar ni vaški črednik Matija tako hitro prignal svoje črede s paše. Ni se še dobro zvečerilo, ko je že Matijeva čreda glasno zvonila po vasi, ko je njegov rog zategnjeno odmeval naokoli. Ljudje so hiteli iz hiš po svojo živino in izpraševali Matija, kaj je tako zgodaj prignal, a on ni samega razburjenja mogel govoriti, temveč priganjal je samo, da naj hitro vzemo živino. Ljudje so se čudili kaj je Matiji, zmajevali z glavami in odhajali.

Matija je na to letel do lepe, zidane hiše tam sredi vasi; tekel je skozi vežo in hrupoma odprl velika vegasta vrata ter planil v prostorno izbo.

Družina, ki je sedela ravno pri večerji, je vstala in gledala, kaj pomeni nenadni Matijev prihod, ta pa je hitel h gospodarju in zakričal:

»Ujeli ga bomo, oče rihtar!«

Star, postaven mož, stare korenine, odloži žlico od ust in počasi reče:

»Kaj?«

»Ujeli ga bomo, oče rihtar! Danes sem ga videl na planini. Prmejzelen, da ga bomo!«

»Koga vendar?«

»In no, Šimnovega Janeza, dezenterja!«

Očetu rihtarju so se odprla usta do ušes:

»Aa! Aa!«

Matija pa je pripovedoval:

»Danes popoldne sem ležal na planini za skalo in po malo dremal. Kar naenkrat čujem, kako po stezi prihajata dva fanta. Ravno pod skalo se ustavita. Spoznal sem Šimnovega Janeza in pa onegavega, no, onegavega Peternelovega Mihca. Potuhnil sem se, da bi kaj slišal.«

Rihtar ga prekine:

»Zakaj ga pa nisi zgrabil?«

Matija pogleda očeta in reče:

»Prmejzelen, saj bi ga tudi vi ne zgrabili; vem, da bi me prijel in skotolal po planini nizdol, da si ne bi do sodnega dne mogel poiskati svojih kosti. Mislim si: Poslušaj, Matija bogve kaj boš izvedel! Čujte, oče rihtar, kaj sem izvedel. Janez je naročil Mihcu, da naj poišče Trpinovo Marico in naj ji pove, da naj ga čaka o polnoči pri oknu. V znamenje da prihaja, bo dvakrat zavriskal. Na to je odšel Janez, v goro, Mihec pa v vas. Komaj sta se mi izgubila izpred oči, zgonil sem živino skupaj in jo pripeljal domov, samo da vam povem! Prmejzelen, oče, rihtar, danes ga bomo pa ujeli. Kaj ne!«

Oče rihtar se je zadovoljno zasmejal in odgovoril:

»Bomo ga, bomo! Vem, da si lačen, pa malo zajemi, prav dobra godlja je. Mica, prinesi no Matiji žlico!«

Matiji se je vse zasmejalo, ko je prisedel k mizi in začel jesti. Hitel je nositi v usta, da so se tudi drugi morali podvizati, da bi kaj ujeli v skledi.

Ko so pojedli, se je razšla vsa družina, samo rihtar in Matija sta še ostala v izbi.

Rihtar je stopil v čumnato, prinesel prašno steklenico, postavil jo na mizo, natočil mala kozarčka in rekel:

»Na, Matija; ta, ki si jo danes izvedel, je vredna, da jo pošteno zaliješ.«

Matija je pokusil in cmakaje govoril:

»Oče rihtar, na tej slivovki pa goto mačka sedi. Ta se pa pije! Ampak, oče rihtar, to me pa veseli, da bomo ujeli, tega dezenterja.«

»Le pij, Matija! Ko bo noč, pojdeš pa po beriča in pa še po par mož, da bomo šli na dezenterja!«

Matija si ni dal dosti ukazovati, da naj pije. Kozarec za kozarcem je izginjal v njegovo grlo; oče rihtar je bil redkokedaj tako dobre volje in darežljivega srca, da bi tako postregel Matiji.

»Prmejzelen, oče rihtar, to je na sramoto vsej naši srenji, da se Janez tako boji nositi belo suknjo! Saj smo tudi mi cesarja služili, pa Plemontezarjem na drugi svet pomagali; to je pa grdo, da je ušel Janez v gore, da mu ni treba na Laško. Prmejzelen, če bi bil mlad, jaz bi šel še enkrat, pa prav rad na vojsko!«

Oče rihtar je oblastno pritrjeval čredniku:

»Pa zame je to slabo, da ne moremo ujeti Janeza! Kaj si bodo gospodje mislili, ko vidijo, da ne morem dobiti tega potepuha. Ko je prišel oni dan, da ga primemo, ga je zmanjkalo, in ni duha ne sluha ni bilo po njem. To me pa veseli, Matija, da si tako lepo izvedel zanj! Danes ga pa bomo!«

»Oče rihtar, berič je v nedeljo po jutranji maši bobnal in razglasil, da daste vi onemu, ki dobi Janeza, 20 srebrnih cvancgarc; oče, ali jih bom dobil jaz?«

»Matija, kar sem rekel, sem rekel! Še danes zvečer, ko bo Janez naš, ti odštejem denar. Veš kaj! Zdaj pa pojdi po beriča, potem pa še stopi po Pergarjevega Toneta, Liparjevega očeta in Brezarjevega očeta. Naj pridejo vsi k meni, da se domenimo.«

Matija popije še en kozarček slivovke in odide.

Oče rihtar pa gre parkrat oblastno gorindol po izbi, nato stopi v vežo in zavpije:

»France!«

Črez nekaj časa stopi v vežo hlapec France in zaspano vpraša:

»Kaj pa bo, oče?«

»Ali si že nastlal živini?«

»Oja! Že, oče, že!«

»Poslušaj, kaj ti bom zdajle povedal! Odpelji svinje iz svinjaka v kravji hlev, potem pa z Mico zmečita steljo ven in malo pomijta. Na pod pa vrzita nato par otepov slame!«

France je debelo gledal rihtarja, ko mu je kazoval. Ni mogel razumeti, kaj naj to pomeni, da naj zvečer izkida iz svinjaka. Rihtar je videl, da ga France ne razume, zato reče:

»No, ali si me razumel?«

Hlapec zmaje z glavo in pravi:

»Sem; ampak, oče, kaj naj vendar to pomeni?«

Rihtar ponosno odvrne:

»Danes po noči pripeljemo restanta, ki bo do zjutraj zaprt v našem svinjaku. Torej le naredi, kar sem rekel!«

Nato odide rihtar zopet v izbo, sname s stene staro zarjavelo puško in jo na vse strani natanko pregleda; črez nekaj časa jo postavi v kot in zamrmra:

»Nabasana je!«

Skoro na to stopi v izbo berič, postavi se vojaško pred rihtarja, salutira in reče:

»Alston, oče rihtar, po mene so poslal, jaz sem tu!«

»Že prav, Anže! Ali pa veš, zakaj sem poslal po tebe?«

»Nak! Oče rihtar!«

»Na dezenterja gremo.«

»Aa!«

»Matija mi je povedal, da pride danes v vas!« Nato pove rihtar beriču vse, kar mu je povedal Matija. Berič ga pa posluša z odprtimi ustmi in reče:

»Alston, to bo šlo pa tako-le! Mi se postavimo okoli okna na vrtu. Ko pride Janez, bom jaz zaupil: "Holt", vi pa planete in ga zgrabite. Kaj ne oče rihtar, tako-le bo. Potem ga zvežemo, jaz potegnem svojo sabljo in mi marširamo v vas!«

»Tako bo, tako, Anže! Če nam bo pa ušel, ga pa jaz ustrelim!«

»Prav imate, oče! Zakaj se pa boji cesarja služiti!«

Oče rihtar gre iz sobe po vrvi.

Berič se ozre naokoli in zagleda na mizi steklenico s slivovko. Takoj jo ima v roki in že je glogotala žlahtna kapljica po njegovem raskavem grlu. Ko pa začuje, da se vrača rihtar, da si opraviti okoli pasu, ki je na njem visela stara sablja.

Oče rihtar stopi v sobo z dolgo vrvjo, položi jo na klop, berič pa je med tem vlekel iz nožnic svojo sabljo, ki nikakor ni mogla ven.

Vlekel je in vlekel, a ni šlo.

»Hentajte vendar, kaj se je zataknilo, da ne gre ven!«

Oče rihtar dostavi:

»Zarjavela je v nožnici, zarjavela!«

Užaljen odvrne berič:

»Kaj bo zarjavela, ko jo vsak tretji mesec čistim! Alston ne gre, pa ne gre!«

»Čak! Bom še jaz poskusil.«

Tudi oče rihtar je vlekel na vse pretege, a na noben način ni šlo.

»Oče rihtar, vi se naslonite na zid in primite za nožnico, jaz pa primem za ročaj, pa bova vlekla, ni šmenta da ne bij šlo!«

In res naredita tako. Dolgo se je napenjal Anže, pot mu je lil raz čelo, a sablja je bila še vedno v nožnici.

Še enkrat se napne Anže, potegne z vso močjo — tedaj nekaj zaškrtne — in Anže se zvali kakor je dolg in širok z golo sabljo v roki po izbi ...

»Alston, pa je zunaj!«

Vrata se odpro in v izbo stopijo kmetje in Matija. Vsi se na glas zasmejejo, ko vidijo Anžeta na tleh, in Matija reče:

»O Anže, ali se že z dezenterjem tepeš? Ali ga imaš?«

Berič Anže se počasi dvigne in mogočno reče:

»Ampak jaz ga bom ujel.«

Kmetje so posedli okoli mize in rihtar je pred nje postavil hlebec kruha in hruševe vode.

Jedli in pili so ter se tako krepili za težki posel, ki jih čaka. Veliko besedo je imel Anže, ki je vse vedel, kako se lovi take ljudi in povedal načrt, ki se morajo vsi po njem ravnati. Ura je bila poldvanajstih. Oče rihtar obesi puško črez ramo, Anže pripaše svojo sabljo, eden izmed kmetov pa vrže na hrbet vrv.

Tiho in oprezno so stopali lovci po vasi. Trpinova hiša je bila zunaj vasi, a naokoli je bil vrt. Sem so se splazili, in ko je Matija povedal, kje spi Marica, so se razstavili. Oče rihtar se je skril za debelo hruško blizu vrat, da bi streljal, ako bi drugim ušel, Anže je stopil za skladovnico ohleškov, drugi so pa stopili bolj daleč od okna in polegli v visoko travo.

Izza razjedenih vrhov Grintovca je posijala luna in razsvetljevala s svojimi bledimi žarki ravnino. Tiho in mirno je bilo daleč naokoli. Lovci so natezali svoja ušesa, a slišali niso ničesar. Ura na vaškem zvoniku je odbila polnoči. Doli na vasi je nekdo dvakrat glasno zavriskal, da je daleč odmevalo naokoli — Janez je prihajal.

Po stezi je šel mlad fant, ki se je pazno oziral. Na vsakih deset korakov je postal in prislužkoval, a nikjer ni bilo nič sumljivega. Šel je naravnost na vrt in se bližal oknu. Še enkrat je postal, pogledal na vse strani, potem pa potrkal na okno in nalahno zaklical:

»Marica, Marica!«

Počasi in varno se je odprlo okence in prikazalo se je mlado lepo dekle, ki je veselo vzkliknilo:

»Janez, ali si ti?«

»Jaz sem, jaz, Marica!«

A v tem hipu je zaklical za skladovnico berič:

»Holt!«

Toda bil je neroden, s komolcem je podrl skladovnico, ki se je zamajala in z velikim hruščem padla na Anžeta.

Janez je porabil to priliko in zbežal po vrtu. Drugi so planili za njim in Matija ga je zagrabil za suknjič, ali Janez je spustil ograjen suknjič, pahnil črednika, da je padel, in bežal naprej ... Med tem se je berič Anže skobacal iz ohleškov in zakričal:

»Oče rihtar, streljajte!«

Nejevoljno odvrne rihtar:

»Se neče izprožiti.«

»Samo pritisnite.«

»Saj pritiskam.«

Tedaj pa se zablisne in strel zadoni v temno noč. Veselo praša Anže:

»Ali ste ga?«

A predno je mogel odgovoriti rihtar, začul se je od daleč vesel smeh in glasen vrisk!

In žalostno je rekel Anže:

»Alston, ušel nam je!«

Lovci so se brzo napotili vsak proti svojemu domu, ker niso hoteli, da jih vidijo ljudje in da se jim posmehujejo.

Počasi je šepal za njimi črednik Matija, ogledoval uplenjeni suknjič in zadovoljno mrmral:

»Pruštoh sem pa le dobil, pa še skoro nov je.«

S planine pa je odmevalo veselo vriskanje Šimnovega Janeza.