Desetnica (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Desetnica pravljica)
Jump to navigation Jump to search
Desetnica (pravljica)
Fran Milčinski
Spisano: na Wikivir prepisala Živa Matičič
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živela sta gospod in gospa, oba mlada, lepa in bogata. Imela sta devet otrok, same deklice, in sta jih bila od srca vesela.

Neki dan sta se po svoji ljubi navadi zopet sprehajala po visokem gradu in gospod je pogledal gospe v črne oči in je rekel: »Bog daj nama še desetega otroka,« in gospa je odgovorila: »Bog ga nama daj, toda sinka, ne hčere, kajti če dobiva deseto hčer, ji bo po starih pismih sojeno, da mora z doma in brez miru in sreče po svetu.«

In res, zgodi se, da se jima rodi dete, deseto dete, toda ne sinek, ki sta si ga želela, ampak hčerka, deseta hčerka. Ime sta ji dala Alenčica.

Alenčica se je redila in je rasla, telesa je bila šibkega in tihe, svoje pameti, govorila ni mnogo in rada je bila zamišljena. Gospodu in gospe se je smilila zaradi sojene ji nesreče in bolj sta jo rada imela ko druge.

Kadar ji je mati kruha dajala, vsakikrat se je milo jokala. Alenčica je to videla in začudeno vprašala: »Mati moja, kaj je to? Ko drugim kruha režete, veselo se jim smejete, ko meni pa ga dajete, vselej se milo jokate?«

Mati je dolgo prikrivala vzrok svoje žalosti, a ko je Alenčica dosegla štirinajst let, ni ji dalo več molčati, glasno se je razjokala in je hčerki povedala: »Kaj se ne bi jokala. ko si deseta hči, desetnica, in ti je zato po starih pismih namenjeno, da moraš z doma in brez miru in sreče po svetu! Pa saj te ne pustim po svetu, šibka moja hčerka, in ako bo že morala katera z doma, naj gre na mesto tebe starejša hči Marjetica, starejša je, močnejša je, laže bo hodila, laže se psom branila po tujih cestah.«

Alenčica pa je ostala mirna in ni se ustrašila materinih besed. »Kakor mi je sojeno, tako bodi!« je rekla.

Šla je tiho na ograjeni vrtec, rožice so se pregibale za njo, in ko se je prijazno z njimi pogovarjala, prileti drobna ptičica, v kljunčku je držala prstan zlat, izpustila ga je Alenčici v belo roko in je prelepo zapela: »Alenčica, desetnica, mati naj speko popotnico, vanjo zamesijo ta zlati prstan, in ko bo popotnica rumena in spečena, naj jo razrežejo na deset kosov, za vsako hčer en kos; katera dobi prstan, tista mora v desetino, v tujino.«

Alenčica je pomerila prstan, bil ji je prav in všeč, nesla ga je materi in ji verno sporočila, kakor ji je naročila drobna ptičica. »Ne žalujte, mati,« je rekla, »ce mi je namenjeno, da moram po svetu, doma ne bi našla sreče! «

Mati je ubogala, spekla je popotnico, zaznamovala si je pa konec, kamor je zamesila zlati prstan. Sklenila je v svojem srcu, da ga da starejši hčeri, Marjetici, češ starejša je, močnejša je, laže bo hodila, laže po tujih cestah se psom branila. In ko je bila popotnica rumena in pečena, razrezala jo je na deset kosov in dala vsaki hčeri enega. Alenčica komaj je v svoj kos ugriznila, koj je začutila zlati prstan.

Mati je vprašala: »Katera je dobila prstan?« in pogledala je Marjetico, mislila je, ta ga ima.

A vse so dejale: »Jaz ne!« le Alenčica je molčala, zlati prstan v rokah držala.

Nataknila si ga je na prst, milo se je nasmehnila in potem rekla: »Bog vas obvari, mati moja, Bog vas obvari, oče, moj, Bog vas obvari, devet sestric, jaz moram v desetino!«

Vzela je culico in se pripravila na pot.

Mati je zaplakala: »O, bridkosti mojih je dosti! Ko odhajaš, vsaj to povej, ali se kdaj povrneš v gosti?«

In desetnica je odgovorila: »O, tudi mojih bridkosti je dosti, dolga bo pot mi, neznana bo pot mi, nemara takrat šele pridem vam v gosti, kadar trikrat svet obšla bom, ko se sedem zaporedom praznikov bo posvečevalo, dve nedelji vkupe praznovalo! «

Mater so dušile solze in ihteč je govorila: »Preveč mojih je bridkosti, zdaj vem, nikdar se nam ne vrneš v gosti!«

Desetnica jo je žalostno poljubila in ji odvrnila: »Če me mimo pot pripelje, Bog ve, če me še spoznate.«

Slekla je svileno obleko, oblekla si raztrgano in načela svojo pot. Klicale so jo sestre nazaj: »Alenčica, pomudi se, glej, starši omedlevajo!« in prošili so jo: »Alenčica, vsaj enkrat se še obrni nazaj, da te zadnjikrat vidimo v obraz.«

Toda ona je rekla: »Kaj se bom obračala, vam srce podirala, zgodi se, kar mi je usojeno!« In je šla naprej.

Šla je in ni vedela, kje bo kosila, ni vedela, kje bo večerjala, kje bo nočila. Toda ni imela skrbi za to; ves svet ji je bil pogrnjena miza, ves svet ji je bil dom. Ptiček in riba, psiček in srna, studenec in skala, drevo in cvetlica so ji bili bratje in sestre, so jo spremljali, jo kratkočasili, jo varovali in j o redili.

In privedla jo je pot skoz temen gozd. V gozdu jo je zalotila noč, Alenčica je trudna sedla pod košati hrast in rekla: »Ljubi hrast, bratec po Bogu, nocoj bom pri tebi prenočevala.« 

Toda hrast je zamajal svoje veje in jo posvaril: »Beži izpod mene, desetnica, sestrica po Bogu, nocoj bo strašno treskalo, in ko bo prvič treščilo, bo precej v mene treščilo.« 

In desetnica se je lepo zahvalila hrastu, stopila je naprej, in ko pride pod visoko smreko, se je trudno ulegla podnjo.

Toda visoka smreka je zašumela z vrhom in rekla: »Beži izpod mene, desetnica, sestrica po Bogu, nocoj bo strašno treskalo, kadar bo drugič treščilo, bo precej v mene treščilo.« 

Desetnica se je zopet lepo zahvalila in šla naprej, da je prišla pod zeleni gaber, zeleni gaber pa jo je prijazno sprejel in pozdravil: »Le mirno zaspi, desetnica, sestrica po Bogu, ne boj se nevihte, v me nikdar ne trešči, ker je svoje dni sama Devica Marija počivala pod gabrom.« 

Ponoči je treščilo v hrast in v smreko, desetnica pa je zjutraj zdrava zapustila svojo zeleno posteljico pod prijaznim gabrom in krenila naprej, kamor jo je vodila neznana pot, iz dežele v deželo, brez kraja in miru.

Po besedi in vedenju so jo ljudje spoznali, da je deseta sestra, in nobena hiša je ni pustila mimo brez daru; toda nikoder ni obstala, in če so ji še tako dobro stregli - ampak gnalo jo je dalje.

Tako je hodila sedem let, prehodila je dežele od jutra do zahoda, pa pride neki večer pred graščino, notri so hrupno godli godci. Na pragu je stal gospod in je sprejemal svate. Spoznala je svojega očeta.

Globoko se mu je priklonila in lepo ga je poprosila, da bi jo imeli čez noč v graščini. Gospod je ni spoznal. »Sirota raztrgana,« ji je rekel, »pojdi, le pojdi noter v kuhinjo obokano in prosi gospo, da te obdrže čez noč! «

Notri v kuhinji obokani, ob ognjišču je sedela gospa, njena mati, in je vzdihovala: »Danes praznujemo vesel dan, bil bi pa še veselejši, če bi bila doma tudi najmlajša hči, najmlajša hči Alenčica, sam Bog ve, ali še živi in kje jo nosijo tla.«

Desetnica se ji je globoko priklonila in lepo jo poprosila, da sme to noč ostati v gradu. Gospa je ni spoznala in jo je zavrnila: »Umazana si, mršava si, nikjer te nimamo imeti. Danes možimo starejšo hčer Marjetico, hiša je polna daljnih ljudi. Prenočuj, sirota, koder veš in znaš, saj tudi moja najmlajša hči, preljuba moja Alenčica, Bog ve, kje pod milim nebom noči! Le pojdi, pojdi v božjem imenu, pri nas ne moreš prenočiti. « 

Desetnica se je obrnila, krvavo solzo je potočila, in ko si jo je brisala z drobno roko, zalesketal se ji je na prstu zlati prstan. Mati ga je s čudom zagledala, uprla je oči v deklico, spoznala jo je, zakričala je, širila je roke in se hotela vzdigniti, pa je omedlela. Desetnica se je žalostno ozrla nanjo, potem je odšla iz graščine. Zagrnila jo je temna noč, iz graščine so klicali za njo, toda priklicali je niso. - Zelena ledinica ji je bila blazinica, zelena vejica ji je bila odejica.

In pot jo je vodila zopet naprej iz dežele v deželo, kakor ji je bilo sojeno. Pisani gaji in tihi logi so ji razodeli marsikako skrivno moč, več je vedela kakor navadni ljudje, mnogim je pomagala. Obstanka pa ni imela nikoder in usoda jo je gnala po širnem svetu, od zahoda do jutra in nazaj.

Preteklo je zopet sedem let. Čez zeleni breg je prihajala desetnica pa je začula milo zvonjenje. Ustavila se je pri prvi hiši in vprašala, kaj zvoni tako milo.

In povedali so ji: »Grajska gospa že mesec dni umira in ne more umreti, devet hčera ji kleči ob postelji in ji moli za odrešenje in za srečno smrt, a gospa milo vzdiha, solze toči in umreti ni ji moči. Zdaj pojo še zvonovi, da ji olajšajo smrt.«

Desetnica je stekla v grad. V beli kamrici, na beli posteljici je ležala grajska gospa, njena rodna mati, milo je ječala in mokre so ji bile oči. Okoli pa je klečalo devet hčera, bile so črno oblečene in glasno so molile.

Desetnica je tiho stopila k vzglavju in z drobno roko je pogladila materi mrzlo čelo in vroče oči in mati je začutila in videla zlati prstan na drobni roki, pomirila se je in v srečnem smehljaju je izdihnila svojo dušo.

Desetnica pa je tiho, kakor je prišla, zopet zapustila belo kamrico in visoki grad, nikdo je ni spoznal, naprej je šla svojo pot, zemlja je pila njene grenke solzice, vetrič ji je hladil vroča lica, tiček droban ji je tolažil srce. Naprej je šla, nikdar več je ni bilo v domači kraj. Morebiti še živi, morebiti je umrla, al' na polju, al' na cesti, Bog ve, na katerem mesti . . .