Delfin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Delfin
Gabriele D'Annunzio
Prevajalec: Mirko Javornik
Izdano: Modra ptica, 2/6 (1931), 169–172
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na obali so ga vsi imenovali Dalfino; in to ime je bilo kakor nalašč zanj, zakaj kadar je bil v vodi, je bil res podoben delfinu. Hrbet je imel skrivljen od vesla in ves ožgan od pripeke pasjih dni, glavo debelo in volnasto. Noge so mu bile nečloveško gibke in prav tako roke, zato je delal premete, prevrate, preskoke, da je človek moral osupniti. Treba ga je bilo samo videti, kako se je s krikom strmoglavil s forronske kleči kot morski orel z bijočimi perutmi, in se čez čas prikazal dvajset sežnjev dalje iz zelene vode s tisoč svetlimi očesci, ki so se odpirala solncu. Treba ga je bilo videti! A še lepši je bil, kadar je stal na ladjici in se oklepal jambora. Jug je žvižgal med vrvmi in rdeče jadro se je napenjalo, kot da se bo raztrgalo. Vihar je tulil pod njim, da se je zdelo, da ga hoče zadušiti.

Ni imel ne očeta ne matere. Materi je bil vzel življenje on, ko se je rodil. Neke jesenske noči pred dvajsetimi leti. Očeta je požrlo morje, tako pod večer, ko je jug rjovel kakor sto volkov in nebo na zahodu rdelo kot kri.

Zato je ta neskončna, širna voda imela zanj čudno privlačnost. Poslušal je prelivanje valov, kot da nečemu prisluškuje, govoril je z njimi, kakor je nekdaj govoril z očetom, o navalu ljubezni, z otroško nežnostjo, ki se je spraščala v divje pesmi, ki jih je kričal na vse grlo ali pa v dolge popevke, polne otožnosti.

»Tu spodaj spi oče«, je rekel nekoč Zarri, »in tudi jaz pojdem za njim. Čaka me. Vem, da me čaka: včeraj sem ga videl.«

»Videl si ga?« je dejala Zarra in razprla dvoje oči, črnih kakor gredelj ladje.

»Da, tu zadaj za onim rtom, kjer je morje kakor olje, gledal me je, gledal.«

Dekletu je stekel val strahu po telesu.

*

Kakor ponosna zver je bila ta Zarra. Visoka in vitka kakor drevo, gibka kot panter, s kačjimi zobmi, s škrlatnimi ustnicami, s prsi, ki so mešale človeku v kri besno željo, da bi grizel, in se mu je krčila koža na prstih, pri svetem Frančišku zaščitniku!

Z Dalfinom sta se imela rada že od nekdaj, odkar sta se skupaj igrala v pesku, se dolgočasila z raki ali pa bredla po sinji vodi. Tisočkrat sta se poljubljala spričo solnca in neba; in solncu in morju sta tisočkrat metala svoj mladostni spev.

O lepa, močna, drzna mladost, utrjena v slani vodi kakor jeklena ostrina.

*

Zarra je čakala, kdaj se vrne. Vse večere, ko se je nebo za Maiello upijanjalo in so se v vodi začeli užigati višnjevi odsevi.

Ladje so se prikazovale daleč, daleč izza rta v gručah kakor ptiči. A Dalfinova je rezala morje pred vsemi, sloka, hitra, rdeče jadro je bilo polno vetra, ki je bil kot ljubezen. In Dalfino je stal na kljunu trdno kakor granitni steber.

»Ohe!« je zavpila Zarra, »Dober lov?«

Vrnil ji je glas; galebi so se v gručah dvignili iznad čeri in vpili. Po vsej obali se je širil hrup ribičev in vonj morja.

Vonj morja je opajal oba. Včasih sta si zrla dolgo v oči kakor začarana. Ona je sedela na robu ladje, on pa se je iztegnil po deskah na dnu ob njenih nogah. Valovi pa so tekli in peli o njiju, valovi zeleni kakor neskončna trata v maju, ki jo kodra veter.

»Kaj imaš nocoj v očeh, Zarra, kaj?« je šepetal Dalfino. »Prisegel bi, glej; ti moraš biti ena od tistih čarovnic, ki so na visokem morju, daleč, daleč, in so pol ženske, pol ribe; moraš biti ena od tistih, ki človeka spremene v kamen, kadar zapojo, in ki imajo lase žive kakor kače, res. Nekega večera se boš tudi ti spremenila v čarovnico in boš skočila v morje in me boš pustila tu začaranega ...

»Norec!« mu je odgovorila s stisnjenimi zobmi in razprtimi ustnicami, mu divje zagrebla roke v lase in ga držala tako pred seboj, da je drhtel kakor leopard v verigah.

Valovi so vonjali vse močneje kot po navadi.

*

Neke poletne zore je šla tudi Zarra na lov. V belem zraku je plala svežost, ki je vlivala v kri prijeten mraz. Vso obalo so zakrivale megle. V hipu je samoten žarek predrl meglo kakor zlata puščica kakega boga, za njim so prišli drugi, cel šop luči. Zdaj so se škrlatne žile, vijoličaste pege, trepetajoče rožnate proge, bledi oranžasti kosmiči in sinji zavoji zlivali v presenetljivo sozvočje barv. Megle so izginile, kot da jih je odkrtačil veter; in solnce, podobno krvavemu očesu, je žarelo nad višnjevim morjem, ki je gnalo mirne široke valove. Jate galebov so vpile, da se je njih krik slišal kot človeški krohot in so brazdale vodo s svetlo širino svojih kril.

Ladja se je ogibala vetru in plula povprek na valove. Nenadni tresljaji so ji dajali videz, kot da je živa.

»Poglej!« je rekla Zarra Dalfinu, ki je vodil ladjico s pomočjo škiljastega Ciatta in Pacchijevega sina. To sta bila dva črna dečka, močna kot železo. »Poglej te male hiše na bregu; podobne so jaslicam botre Gnese.«

»Res!« je v nasmehu mrmral škiljavec.

A Dalfino je stal pri miru: gledal je plutovino, ki jo je plavila sinja voda; kosi so se počasi gibali.

»Kako lepega sina ima botra Gnese, kaj? Zarra?« je izpregovoril končno z lahno zasmehljivim nagibom glasu in ji zasadil v obraz svoje oči, ki so bile kot oči morskega psa.

Dekle je brez strahu vzdržalo njegov razbeljeni pogled, a se je vzgriznila v spodnjo ustnico.

»Bo že res!« je odvrnila z raztresenim obrazom in se obrnila, da bi videla brodovje galebov pod nebom.

»No, in naprej, no! ... In potem, kako lepo obleko ima ta financar, z rumenimi našivi; pero za klobukom in meč ... res ... jaz pa ...«

Zarra se je bila nasladno zleknila na hrbet, grudi so se ji napenjale, ustnice je napol zaprla, lasje pa so ji vihrali v vetru.

»Sveti Frančišek zaščitnik!« je mrmral med stisnjenimi zobmi ubogi Dalfino, ko je čutil, kako se mu vse meša ob pogledu nanjo. »Obračaj, škilež, obračaj!«

*

A financar je res hotel dobiti nož v vrat. Kadar je šla Zarra mimo njega, ji je vedno vrgel kako dvorljivo besedo, si vil drobne brčice in polagal zapestje na ročaj meča. Zarra se je smejala; nekoč se je celo obrnila nazaj.

»Kri je rdeča,« je govoril Dalfino z obrazom, temnim od skrivnosti, kadar je sin botre Gnese šel ošabno, s puško na hrbtu mimo njega pred ladjami, ki so ležale v vrsti zasidrane.

Nekega večera, prav pod konec julija, nekega večera se je res videlo, da je kri rdeča.

Sobice je zahajalo v požaru oblakov; in pripeka je ležala nad obalo kakor pokrov iz žareče kovine; zagoni juga so udarjali od časa do časa na obraz kakor ognjeni jeziki, plima pa je bila ob čeri, se penila in šumela, da se je zdelo, da preklinja.

Nasproti carinarnice so smolili novo ladjo očeta Cardilla: duh po katranu se je širil po vsem bregu.

»Spet sem ga videl, veš, Zarra,« je rekel Dalfino grenko. V njegovem srcu, močnem kakor granitne čeri in širokem kot morje, se je mešalo praznoverje s sovraštvom in ljubeznijo; višnjevi valovi so ga klicali neodoljivo, usodno, a zdelo se mu je, da tudi tam spodaj ne bo imel miru brez maščevanja.

Oh Zarra, Zarra, tudi Zarro so mu ukradli!

Stala sta tiho in poslušala žuborenje valov ter vdihavala duh katrana. Ni imel poguma, da bi ji rekel besedo: z mračnim očesom je strmel, ponižan, nepremičen kakor kip.

»Ubogi moj čoln!« je zamrmral in potrepljal črni, leseni bok, ki se je z njim vred zaupaval sto viharjem, ne da bi se kdaj razbil. V očeh so se mu svetlikale solze kakor otroku.

»Zbogom Zarra, grem.«

Poljubil jo je na usta. Potem se je spustil po pesku v tek proti carinarnici. Kri mu je zadivjala. Dobil je financarja prav pod svetilko; planil je nanj odzadaj kakor tiger in mu z enim mahom prerezal grlo, ne da bi mu dal časa za en sam »Jezus Marija«.

Ko so pritekli ljudje, se je zagnal v morje, se boril proti divjim konjem podobnim pošastim, izginil, se spet prikazal v divjem naporu svoje nadčloveške gibkosti. Čez čas so ga spet zagledali na penastih vrhovih valov, kako se je prikazoval in izginjal kakor delfin, in se polagoma za vekomaj izgubil v negotovem mraku med sikanjem juga in med obupnimi kriki botre Gnese.