Dekle z zagonetkami v očeh

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dekle z zagonetkami v očeh
Brat Nardžič
Izdano: Vigred, 7/1–12 (1929), 11–13, 35–38, 63–65, 87–90, 108–111, 133–136, 153–157, 184–186, 204–207, 231–234, 253–255, 276–277
Viri: št. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 in 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

I.[uredi]

Kar nenadoma se je pojavila Danica v slovenski družbi velikega ameriškega mesta. In takoj, ko se je pojavila, je potegnila nase pozornost vseh, ki so se tako nepričakovano seznanili ž njo. Toda ne za dolgo. Kakor je bila prišla, tako je tudi izginila.

Zgodilo se je takole:

Župnik Primožič je oskrboval eno tistih slovenskih župnij v Ameriki, ki so tako velike kot cela ogromna ameriška mesta. To se pravi, njegovi ljudje so bili raztreseni in raztepeni po vsem poldrugmilijonskem mestu in so mnogi komaj vedeli, da je sredi med njimi slovenska fara s slovensko službo božjo. Nekaj se jih je bilo v teku let popolnoma odtujilo cerkvi in Bogu, nekaj jih je zahajalo že dolgo v tujerodne cerkve, niso več čutili potrebe in ne več imeli želje po slovenski cerkvi. Le manjši del je podpiral stremljenje župnika Primožiča in ž njim ustanavljal lastno župnijo, posvečeno sv. Janezu Krstniku.

Ob pričetku naše povesti je bila omenjena župnija blizu dve leti stara. Začela se je bila s slovensko službo božjo v neki javni dvorani, nadaljevala v spodnjih prostorih tesnega župnišča, ob praznovanju druge obletnice je pa že stala lična, čeprav majhna, lesena in samo začasna cerkvica.

Župnik Primožič je s svojimi farani pripravljal slovesnost blagoslovitve. Kaj je vse imelo priti na program? Poleg birme, združene seveda s škofovim prihodom, javnega zborovanja in primernega banketa se je sprejela posebna točka: cerkveni koncert v prid novih orgel.

Cerkveni koncert ni bila župnikova ideja. Ni bil pevec in ni poznal moči svojega cerkvenega zbora. Ali imel je dobrega prijatelja, izvrstnega pevca in izkušenega pevovodjo, misijonarja gospoda Vinka. Mlad je bil misijonar in še ne dolgo v Ameriki. Hodil je s kraja v kraj križem Amerike. Kjerkoli je našel košček slovenske naselbine, je z gorečo apostolsko besedo in obilno prijaznostjo naravnal pota rojakov k Bogu nazaj. Ako mu je pa le pot nanesla, se je rad ustavil za dan ali teden pri Sv. Janezu in se odpočil pri župniku Primožiču.

Tisto leto je preživel pri Sv. Janezu tudi velikonočne praznike. Pa ni samo počival. Pridno je spovedoval, pridigal in pel. Vsa fara mu je bila hvaležna, posebno še za njegovo izredno lepo petje. Cerkveni pevski zbor se je pod njegovim spretnim vodstvom kar prerodil. Človek bi ne mislil, da so to prav tisti pevci, ki so že od začetka fare redno peli pri službi božji. In ko je velika noč minila, je dejal gospod Vinko župniku:

»Veš kaj, za slovesnost blagoslovitve tvoje nove cerkve priredimo cerkveni koncert. To bo nekaj novega za tvoje ljudi in jih bo kar povzdignilo. Imaš v cerkvenem zboru nekaj izbornega pevskega materijala. Treba je samo vežbati. Nekaj glasov bi se pa še kje dobilo. O tem sem prepričan. Tisti mesec pred blagoslovitvijo bom jaz ravno precej prost. Imam samo privatno delo, misijonov ne bo. Pridem k tebi, podnevi bom mirno delal v sobi, ob večerih bomo pa vežbali. Rečem ti, naredili bomo koncert, da bo veselje.«

Župnik je seveda ponudbo brez obotavljanja sprejel in prve dni junija je bil misijonar zopet pri njem. Prišel je obložen s celo skladovnico najlepših slovenskih cerkvenih pesmi, starih in tudi najnovejših.

Takoj sta šla na lov za več pevcev in pevk, da bi se redni cerkveni zbor za to slovesno priliko pomnožil. Kjer sta le malo upala, da se bo kak znan pevec odzval, tam sta vabila. Nič nista gledala na to, da li dotični ljudje hodijo v cerkev ali ne. Saj sta upala, da bo ravno ta priložnost tega ali onega zbližala s cerkvijo ...

In res, takoj pri prvi vaji se je prikazalo nekaj novih obrazov v pevski sobi. Med njimi je bila altistinja, gospa Kovačeva, in ž njo je prišla sopranistinja — Danica.

Danica je bila deklica nizke postave, okoli 18 let stara, pa izredno ljubke zunanjosti. Tudi vse njeno vedenje je napravljalo vtis neprisiljene prikupljivosti. Ko je pa na poziv gospoda Vinka zapela, so vsi obmolknili in marsikatero oko navzočih sopranistinj je zablestelo v sumljivi svetlobi. Njen glas je bil izredno lep, dasi ne posebno močan, in tudi prilično dobro izvežban. Danica se pa ni silila v ospredje, v zboru so jo druge popolnoma preglasile in zdelo se je, da ne bo prišla do veljave. Tudi drugače je bila silno skromna in se je kolikor mogoče držala gospe Kovačeve.

Toda gospod Vinko je imel eno uho vedno pri Danici. In bolj ko je spoznaval njene pevske zmožnosti, bolj se je zajemal tudi za deklico samo. Kje je le Kovačeva dobila tega slavčka? To mora še nocoj poizvedeti. Gotovo je, da je nihče razen Kovačeve ne pozna, zakaj ko so skupno s pevci in župnikom v mislih in besedah pomnoževali pevski zbor, ni nihče imenoval Danice.

Ravno prav! Kovačevo je že nekoliko poznal, saj je bila ona ena tistih zašlih ovčic, ki jih je bil preteklo veliko noč z župnikom Primožičem skušal dobiti k zakramentom, pa se mu ni posrečilo. Nocoj po vaji utegne biti zopet prilika za primeren razgovor.

Ko so končali in je bila večina pripravljena za odhod, je stopil misijonar k Danici in Kovačevi. Zahvalil se jima je, da sta prišli. Na neprisiljen način je napeljal pogovor na novo cerkev in vprašal, če sta jo že videli.

Ne še, je bil odgovor. K sreči je bila prav tisti dan končana električna napeljava, torej so jo mahnili v cerkev. Razkazoval jima je to in ono, posebno prostorni pevski kor, kjer se je imel za mesec dni vršiti koncert. Novih orgel še ni bilo. Gredoč po cerkvi je gospod Vinko mimogrede opozoril na kotiček, kamor je imela skoraj priti spovednica.

»Ta prostor bo pa posebno potreben nama, Ivanka«, je podražila Danica gospo Kovačevo.

Gospa se je nasmehnila, gospod Vinko je pa brez obotavljanja zapičil svoj misijonarsko goreči pogled v deklico.

»Ali je tebi tudi tako potreben ta kotiček kot gospe Ivanki?« je pol resno, pol nagajivo vprašal.

»Tako zelo ne. Še nisem ravno dolgo v Ameriki. Ivanka ima gotovo že svojih deset let na vesti. Vendar sta tudi meni že minili tu dve veliki noči brez vsega. Sedaj menda res ne bom smela več dolgo odlašati. Kaj praviš, Ivanka?«

Ivanka se je samo smešila predse in ni odgovorila.

Gospodu Vinku se je pojavila bridka poteza na obrazu. Njegova misijonska gorečnost je bila tako velika, da na svojih misijonih ni spovedoval in pridigal samo v cerkvi, temveč je obiskoval trdovratne grešnike kar na njihovih domovih in jih s silno besedo moral na kolena ---

Ko je čul Daničine besede, se mu je zahotelo, da bi sirotico kar tisti hip potisnil v oni kotiček, kjer še ni bilo spovednice, ji pričel razkopavati vest in vzbudil morje kesanja v njeni nesrečni duši. Vendar se mu je zdelo to neprimerno in je s silo ukrotil svojo gorečnost. Saj bo še dosti prilike v prihodnjih dneh, tako se je tolažil in pod vplivom te tolažbe mu ni bilo preveč težko, nadaljevati obhod po novi cerkvi z dvema — nespokorjenima grešnicama ...

Prišli so iz cerkve in se zagovorili. Tu se je razodela v kratkih potezah Daničina zgodba.

Poldrugo leto je bilo minilo, odkar je bila prišla v Ameriko. Čisto sama. Iz Trsta, kjer je bila živela z materjo, ki je več let bolehala. S težavo je preživljala sebe in Danico. Bolj ko je mati slabela in Danica doraščala, večkrat sta govorili o očetu, ki je bival od drugega leta Daničine starosti v Ameriki. Že leta in leta je le malo ali nič mislil na ženo in hčerko v Trstu.

Kar prišlo je in Danica se je odpravila v Ameriko, da poišče materi moža in sebi očeta. Našla ga je. Toda — ali je bil to oče? Izgubljen človek, mož brez volje, hud pijanec, ves pod oblastjo neznane ženske, pri kateri je stanoval. V prvem hipu se je razveselil lepe hčerke in sklenil, da se predrugači in prične vse novo življenje.

Kazalo je, da pridejo lepi dnevi. Toda kaj hitro je nesrečnež padel nazaj v staro navado. Začel je grdo ravnati z Danico in končno jo je v pijanosti takorekoč pognal na cesto.

Danica je bila naenkrat popolnoma sama v tujem, ogromnem mestu. Angleško ni znala, za Slovence ni vedela, kje žive. K sreči je znala dobro italijansko in gospodinjsko delo ji ni bilo neznano. Po naključju je dobila službo kot sobarica pri italijanskem zdravniku. Kmalu nato je prišlo pismo, da je mati v Trstu umrla ...

V zdravnikovi službi je ostala do pred kratkim. Toda mlada zdravnikova gospa je zelo mnogo zahtevala od nje, zato so ji začele polagoma moči pešati. Posebno noge, od mladega nekaj pohabljene, so ji začele odpovedovati.

Tedaj se je seznanila s Kovačevo gospo, ki je bila sama nekje s Primorskega doma. Deklica se ji je zasmilila in vzela jo je k sebi. Naj se nekoliko odpočije pri njej in okrepi, potem se bo že videlo. Tako je naneslo, da sta prišli tisti večer skupaj na vajo za cerkveni koncert.

Misijonarju je segla Daničina zgodba do srca. Deklica se mu je smilila. Pomiloval je njeno telesno stisko in v srcu jokal nad njeno duševno bedo ... Le kako je mogla v tujini tako hitro prezreti dvojno veliko noč ...?

Računal je: Danice ne bo tako težko dobiti nazaj k Bogu, po domače rečeno: k spovedi. Videti je še prav nepokvarjeno dete. Samo razmere so krive ... No, dobro! V časnem oziru ji je za enkrat priskočila na pomoč gospa Kovačeva. Prav! To dobro delo usmiljenja ji Bog gotovo povrne. Kako? Z Danico vred bo tudi Ivanka našla pot do spovednice in do Boga. To mu je postalo čisto jasno. Tako bo dosežen lepi cilj ...

Sedaj je treba samo primerno urediti, da se najde za obe pripravna prilika.

Poslovili so se in si zaklicali »Na svidenje!« pri prihodnji vaji nekaj večerov pozneje.

Gospod Vinko je še isti večer ponovil Daničino zgodbo župniku Primožiču, kar najtopleje mu je polagal na srce, naj se s posebno ljubeznijo zavzame za te dve duši, ki tako zelo potrebujeta kažipota navzgor — K Večnemu ...

II.[uredi]

Vaje za cerkveni koncert so se vrstile druga za drugo. Danica in Ivanka sta redno prihajali, toda vselej se je zavleklo pozno v noč. Ivankin mož jih je vsak večer pričakoval z avtomobilom in bil več ali manj nepočakan. Tako sta po končani vaji brez odloga odhajali in gospod Vinko je brez uspeha prežal na novo priliko za razgovor. Drugače pa tudi ni bilo priložnosti, ker je bila Kovačeva hiša zelo oddaljena od cerkve.

Gospod Vinko je postajal nestrpen. Kako vendar nadaljevati pričeto misijonsko delo? Na vse načine je preračunaval in silil v župnika, naj mu pomaga. Toda župnik je bil s pripravami na bližnje slovesnosti preveč zaposlen, da bi mogel mnogo misliti na Daničine in Ivankine posebne dušne potrebe.

Tako so minili tedni brez vsega. Gospod Vinko je imel lepe uspehe s pevci, zlasti z Danico in Ivanko. To ga je močno navduševalo in poln zaupanja je zrl nasproti velikemu dnevu koncerta. Danica in Ivanka sta imeli vsaka svoj solo in še duet povrh, ki sta ga po prvih poskusih zapeli v popolno zadovoljnost skrbnega pevovodje. S ponosom je počivalo na njih njegovo oko, na tihem je pa prosil Marijo, čije pesem sta mladi pevki tako čarobno peli, naj jima ona zapoje v dušah pesem svojega materinskega usmiljenja ...

Tisto nedeljo pred birmo je župnik oznanil posebno spoved za botre in botrice. Lepo in prepričevalno je govoril o potrebi dušne čistoče, s katero morajo botri spremljati svoje varovance pred oltar — toda kaj, večine botrov in botric, odbranih za slovesni dan, sploh ni bilo v cerkvi. Tudi Ivanke ne, čeravno je imela biti botra kar dvema deklicama.

Gospod Vinko je to takoj opazil, z bolestjo v srcu. Zato je ponovil župnikovo oznanilo pri sledeči pevski vaji. K sreči je bilo v zboru še nekaj drugih botrov in botric, da ni bilo treba z vsako besedo meriti samo na Ivanko. Misijonar je trdno upal, da se to pot Ivanka ne bo uprla in da bo ž njo prišla tudi Danica.

Pa se je motil. Napovedani večer je res prišlo nekaj povabljenih, toda med njimi ni bilo ne Ivanke in ne Danice ...

Slovesnost o priliki blagoslovitve nove cerkve je prav lepo potekla. Tako tudi cerkveni koncert. Celo gospod Vinko je užival in prav nič ni bil nervozen. Posebno sta ga zadovoljili Danica in Ivanka. Njun duet je dirigiral s takim blaženstvom v obličju, da se nobeno oko ostalega pevskega zbora ni premaknilo od njega. In so pravili, da je bil užitek opazovanja njegovega obraza skoraj tako velik kot ob poslušanju dueta dveh izvoljenih pevk.

Ko sta dopeli, je nekaj hipov ostal na njiju njegov nedopovedljivo zadovoljni pogled brez besede, brez kretnje priznanja. Toda razumeli sta. Nista pa slutili, kako bridka misel je prav tisti trenutek vstajala iz njegove duše: Kako moreta njegovi pevki, ki tako angelsko lepo pojeta Mariji z besedo, s srcem bežati pred njo ...

Slovesnost je minila. Pevci so se poslovili od gospoda Vinka in on se je poslovil od njih. Skoraj težka jim je bila ločitev, saj jih je njihov skupni trud za uspeh koncerta zelo tesno zvezal med seboj.

Gospod Vinko je imel oditi po misijonskih poslih na slovečo božjo pot k Materi božji v Puščavi. Slučajno se je dan pred odhodom seznanil s staro slovensko gospo, ki je imela pred seboj isto pot. Sin Andruška naj bi jo vzel tja z avtomobilom. Povabila je misijonarja, naj prisede, česar se seveda ni branil. Toda avtomobil je imel prostora še za dva ali tri. Takoj se je vzbudila v misijonarju apostolska gorečnost. Prosil je gospo, naj povabi s seboj tudi Ivanko in Danico. Na ta način ju prav gotovo dobimo, tako je računal.

Kovačeva ni sprejela ponudbe. Danici je pa prigovarjala in deklica se ni branila. Potovanje jo je veselilo in Amerike še ni bila videla dosti.

Tako so se odpeljali — okoli osem ur hitre avtomobilske vožnje. Gospod Vinko je bil le na pol zadovoljen. Zakaj ni mogel spraviti s seboj tudi Ivanke? Ali je slutila, kaj je namerjal ž njo? Čudno bitje je človek, kdo naj ga razume? Tako blago srce ima Ivanka, vsaj po zunanjosti bi tako sodil, le kako se je mogla verskim rečem tako zelo odtujiti? In ta mala Danica! Kako hitro je tudi ona nastopila v tujini Ivankino pot ...

Take in podobne misli so rezale dušo misijonarju. Toda nekaj je bilo, kar mu je skoraj zoper voljo izrivalo, neprijetne misli. Danica je pela, pela vso dolgo pot. Kar ni hotelo biti slovenske pesmi, da ne bi prišla na vrsto. In še razne italijanske vmes. Njen čudno lepi sopran je lil čez polja in travnike, da se je solnčna priroda zdela še bolj zlata. Gospod Vinko se je pridružil s svojim krepkim baritonom enkrat, dvakrat — in je hotel utihniti. Toda Danica ga je znala izzvati s peto, govorjeno in smejočo se besedo, da je moral vedno pogosteje spremljati. Kmalu je bil sam tako zatopljen v petje, da ni nobena pesem več minila brez njegovega sodelovanja.

Šele ko je obstal avtomobil, je utihnila tudi pesem.

Misijonar je takoj preskrbel spremljevavcem prostor v Romarskem Domu. Sam je odšel v samostan ob cerkvi, da se pripravi za popoldansko in večerno spovedovanje. Preden se je ločil, jim je napovedal spored opravil v cerkvi. Ko je omenil čas spovedovanja in skupnega sv. obhajila drugo jutro, je s pomenljivim pogledom obstal na Danici. Njeno oko se mu je izmaknilo in je obviselo na grmiču cvetja pod oknom. Zdelo se je, da jo je nova misel prešinila kakor nepričakovano spoznanje.

Ali ji ni bilo samo po sebi umljivo, da romar prejme na božji poti svete zakramente? Ali si poti k Materi božji ni predstavljala kot romanje, temveč le kot prijeten izlet?

Še v spovednici je bil misijonar nemiren. Ali bo Danica opravila ali ne?

Skoraj zoper voljo je večkrat pogledal po cerkvi. Bilo je že precej pozno, ko mu je iz gruče romarjev pri sosednji spovednici v luči električne žarnice zasijal nasproti rdeči Daničin klobuček. Odleglo mu je in v srcu je priporočil malo spokornico vodstvu Sv. Duha. —

Drugo jutro je med ostalimi romarji podelil sv. obhajilo tudi Danici, Zdelo se mu je, da je pristopila k angelski mizi z zglednim vedenjem in resnično notranjo zbranostjo. Iskreno se je radoval in hvalil Boga, da je spet ena ovčica našla pot nazaj v naročje Dobrega Pastirja. Vse bolj prisrčno ko drugim romarjem je voščil njej: Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa ohrani tvojo dušo za večno življenje! Amen.

In ko je izgovoril, je bil prepričan, da je njegova naloga glede male pevke končana. Ze danes popoldne se bo najbrž vrnila k Sv. Janezu, njega bo pa zanesel poklic v nekaj dneh Bog ve kam. In njegove misli so se obrnile od obhajilne mize k velikemu oltarju. —

In vendar se je gospod Vinko motil. Nikakor še ni bil opravil svoje naloge pri Danici. V vsakdanjem površnem življenju komaj slutimo, koliko časa, truda in skrbi bi bilo neštetokrat treba posvetiti enemu samemu človeškemu bitju, enemu samemu neugnanemu srcu. —

Tisto nedeljsko popoldne so se romarji razveseljevali na zelenem griču za cerkvijo. Po blagoslovu v cerkvi so šli na grič med romarje tudi nekateri duhovniki, med njimi gospod Vinko. Potrebovali so oddiha in razgovor z romarji bo prijeten na obe strani.

V večjih in manjših gručah so postavali in posedali romarji v senci košatih dreves. Blizu vrha griča je opazil misijonar same zase svoje tri romarje od Sv. Janeza. Stopil je k njim in se spustil v pogovor. Stara gospa je povedala, da so odložili odhod na drugo jutro. Boji se vožnje ponoči. Andruška se je tiho smejal predse in materina volja je bila tudi njegova Danica je bila nekoliko nerazpoložena. Čutila se je osamljeno in se je dolgočasila. Nikogar ni poznala in tudi beseda s staro gospo in Andruško ni hotela prav steči. Oba sta bila bolj mirne in tihe narave, Danica pa sama živahnost in mladostna neugnanost. Zato se je začutila tujo na lepem griču in puščoba se ji je hotela oprijeti srca.

Misijonar je razvidel položaj in prisedel.

»Zakaj ne poješ, Danica?«

»Pa bom, če mi boste pomagali,« je takoj svetleje odgovorila.

Ne da bi se pomišljal je napovedal Marijino pesem in sta zapela.

Romarji so se zgrinjali okoli njiju. Poslušali so in uživali. Pesem je sledila pesmi. Pevca sta se razvnemala in skušala drug drugega prekositi v občutenem prednašanju lepih napevov.

Med romaricami se je vzbudilo zanimanje za malo pevko. Tako mila je bila za oko in tako čarobno je pela. In misijonarjev glas se je strinjal ž njenim, kakor da sta nalašč drug za drugega ustvarjena. Ugibale so in uganile, da sta si gospod Vinko in Danica — brat in sestra.

Pevca sta ujela opazko in se zadovoljno smehljala naivnemu odkritju preprostih romaric.

Nastal je odmor. Ali je zaloga pesmi pošla, ali je bilo treba oddiha? Pavzo je izkoristila sosednja gruča in izpodbodena po zgledu naših dveh pevcev je začela v močnem zboru peti Marijine pesmi.

Misijonarjeve misli so se spet začele baviti z Danico. Po prizoru, ki ga je videl tisto jutro v cerkvi; se ni moglo več mešati neprijetno občutje v njegove misli. Sedaj je bila Daničina duša zopet bela kot golobica in vse je bilo v redu.

Ali ni morda sedajle prilika, da pogleda nekoliko globlje v notranjost male pevke?

»Kje si se naučila toliko Marijinih in drugih pesmi, Danica?«

»O, povsod! Menda največ pri rajni mami. Pela sem pa tudi v cerkvi in v društvih. Da le enkrat slišim pesem, ki mi ugaja, mi ostane za vselej v spominu.«

»Ali je tvoja mama tudi rada pela?«

»Oh, mama!« In Danica se je zvonko zasmejala. »Po ves dan je pela in jaz ž njo, če sva bili doma. Prav kakor midva včeraj. Mama je imela krasen alt in je znala brez števila pesmi. Vse križem, slovenske in italijanske. Še v bolezni je pela. Po njej sem jaz podedovala. Komaj sem se zjutraj zbudila, sem že zapela. Mama mi je navadno takoj iz kuhinje pritegnila. Med vstajanjem in oblačenjem sem pela in še sedaj se moram smejati, če se spomnim, kako površno sem se včasih umila, ker bi med dobrim umivanjem ne bilo mogoče peti.«

In prav od srca se je smejala svojim ljubkim otroškim spominom.

»Pa še nekaj mi prihaja na misel,« je nadaljevala. »Moja mama je bila zelo pobožna žena. Rada je molila in tudi mene navajala k molitvi. Jaz sem pa bila včasih trmasta in se mi ni dalo moliti. Tako sem marsikako jutro, ko sem se prebudila, zaklicala v kuhinjo: Mama, sem že molila. Sedaj lahko pojeva. In zapeli sva, pa me ni prav nič vest pekla, da sem se bila zlagala. Drugikrat sem pa zopet kar zapela, pa mama ni hotela poprijeti. Če sem že molila, me je vprašala. Jaz sem se delala, da ne slišim, kakor da sem tako globoko zatopljena v pesem. Pa je mama pritekla v sobico in me je nežno prekrižala. Jaz sem pa smehljaje na vso moč dalje pela. — Ali niso to srčkani otroški spomini?«


III.[uredi]

Gledal je v njene velike oči, tako globoke v tem trenutku kot morje in tako zagonetne kot tolmuni deviških jezer v gorah. Odgovoril pa ni nič.

»In je prišel čas, ko sem rekla sebi in mami: Sedaj sem velika. Sedaj pojdem, kakor si mi tolikokrat prerokovala. In ni mi bilo več obstati doma. Mama je ostrmela, prebledela in vsesala vame presunljivo žalostne oči. Končno so jo polile solze in nekaj tednov sva bojevali hud notranji in zunanji boj. Toda jaz sem ostala neomajna in vsaka moja pesem je drhtela z menoj v neznano daljo, v Ameriko. In mama je začela razumevati. Saj sem vedela, je dejala, da je moralo priti. Spravila mi je skupaj denar, še danes ne vem, kako in odkod, in odšla sem. Na treh drobnih listkih so bili napisani od tuje roke trije naslovi izza zadnjih desetih let. Vsi so napovedovali isto mesto, toda razne ulice. Na vse te naslove je bila mama večkrat pisala in včasih prejela tudi odgovor. Toda vsebina tistih pisem je za vedno ostala njena skrivnost.

Čudno! Tisti dan, ki je bil zadnji pri mami, sva prepeli od jutra do večera. Meni je še pelo v duši, ko se je ohladil mamin poljub na mojem čelu. Moja pot v Ameriko se mi je zdela tako naravna, kot se mora zdeti ptici selivki, da v jeseni odide na daljno pot. Kaj je čutila mama — kdo bi mogel uganiti? Ko se je vlak premaknil, sem videla skozi okno, kako je prebledela na peronu, se opotekla k ograji in skrila obraz v bele dlani. Bilo mi je, da čujem njen krčeviti jok — planila sem, da jo objamem, toda zgrudila sem se nazaj na sedež, sama za hip nezavestna. To je bilo zadnjič, da sem videla mamo ...«

Čuvstva so jo prevzela in oko ji je rosno zablestelo.

S spoštljivo obzirnostjo ji je dal misijonar časa, da bi našla ravnovesje in mogla nadaljevati. Saj je njena zgodba tako živo odmevala v njegovi duši.

Pavza je postajala dolga. Romarji okoli njiju so bili zaverovani v pesem in se niso menili za njujin razgovor. Toda misijonar se je zbal, da se utegnejo utruditi in bi se jim zopet zahotelo njujinega petja. Namignil je Danici. Odstranila sta se in med šetanjem nadaljevala pogovor.

»Nič ne de, če hodiva sama zase, saj so naju obsodili, da sva si brat in sestra.«

In se je veselo nasmejal, da je tudi Danici izvabil smehljaj na usta. To jo je raztreslo, da je mogla nadaljevati:

»Potovanje mi ni delalo posebnih težav. Vse je šlo gladko in tudi ono bolest ob pogledu na mamo po slovesu sem še dosti lahko prebolela. Tuji kraji in tuji ljudje so potegnili nase vso mojo pozornost. Tako sem prišla v Ameriko bolj v sanjah nego v resnici. Tudi očeta sem primeroma lahko našla. Tedaj se je pa pričelo tisto strašno življenje, ki mi je dalo razumeti, kaj je mislila mama z ono zagonetno besedo, da se človek v tujem svetu skoraj mora izgubiti.«

Povesila je oči in obmolknila.

»Kako te je oče sprejel?« je vprašal misijonar.

»O, zelo je bil videti iznenaden. Nekaj časa je zrl vame kot zamaknjen. Ne vem, kolikokrat me je vprašal, če sem res jaz njegova hčerka. Imenoval me je svojo kraljičino in mi obetal krasno življenje. Končno me je poljubil in se zjokal v mojem objemu. Tedaj sem prvič v življenju zaslutila, da je na svetu tudi očetovska ljubezen poleg materinske. Srce mi je poskakovalo, da sem prišla. Ne več zavoljo tujega sveta, temveč resnično zavoljo očeta. — Ko se je mož umiril, sva začela z vso preudarnostjo kovati načrte za lepo bodočnost. Takoj mi je dal ves denar — ni bila velika svota — in mi razkazal skromno imetje. Imel je eno samo sobo, zame je takoj najel drugo poleg svoje. Samo za nekaj dni, je dejal, k večjemu tednov, potem se preseliva in ti mi boš gospodinjila. Oh, da si le prišla! Med tem potrpi in skušaj biti dobra z gospodinjo.

In prav tega sem se najbolj bala. Ženska se mi je zdela kot čarovnica v pripovedkah. Oči so ji v zelenkasti svetlobi počivali na meni, okoli usten ji je igral porogljiv nasmeh.

Kadar ni bilo očeta doma, sem se zaprla v njegovo sobo in se nisem genila iz nje. Ko je prišel z dela, sva skupaj preživela večer in bilo mi je dobro. Le nekaj me je motilo. Večerjala sva pri gospodinji in ostudna ženska je neprestano jezikala nad očetom. Nič nisem razumela, v kakšnem jeziku. Zdel se mi je ciganski. Oče je mračno gledal in otepal okoli, kot da bi se hotel braniti. Rekel ni nič, samo name se je ozrl od časa do časa z nedopovedljivo zbeganim pogledom. Če sem ga v sobi po tem vprašala, je samo zamahnil z roko in čuden ogenj mu je gorel v očeh.

Morda je tako minil teden dni, ali meni se je zdela cela večnost. Nestrpno sem čakala, da bi se obrnilo in bi šla z očetom v lastno stanovanje. Končno mi je rekel: jutri zvečer ti povem, kam pojdeva. Oh, kako sem hrepenela po obljubljenem večeru! Prišel je. Toda — o groza, oče je prikolovratil domov strašno pijan, sunil me je v kot in se zleknil na posteljo. Gospodinja je pokukala pri vratih in se pošastno zakrohotala ...

Onemela sem v svojem kotu in nenadoma me je obšlo čudno občutje: zakaj se ne morem razjokati, ko je vendar moj položaj tako strašen, da v nobeni povesti nisem brala strašnejšega! Pa ni hotela ne ena solza na oko. Nagon me je gnal, da sem zgrebla moči, planila k vratom in jih zapahnila. Opotekla sem se na naslonjač nasproti očetove postelje in še danes ne vem, kako sem prebila tisto noč.«

Upehana je prenehala in obstala. Misijonar je občutil vso tesnobo njenih spominov in je uvidel, da je ne sme več mučiti s pripovedovanjem. Ozrl se je in videl, da je solnce za hribom. Zadnji romarji so odhajali z griča, da ne zamude cestne železnice.

»Pogrešali naju bodo, Danica. Tebe tvoja družba, mene moji sobratje v obednici. Z griča morava.«

Molče sta krenila navzdol. Dve misli sta prešinjali misijonarja: Kdaj bom mogel poslušati nadaljevanje Daničine zgodbe? In: Kaj je meni mogoče storiti za to ubogo dete?

Odgovora ni bilo na nobeno vprašanje. Po večerji ne bo prilike za razgovor. Jutri bodo romarji od Sv. Janeza na vse zgodaj odšli, on pa — kam ga zanese poklic?

Tako sta se ločila brez besede.


IV.[uredi]

Po večerji je pa stopil samostanski predstojnik k misijonarju in mu dejal, da ves prihodnji teden ni dela zanj. Naj si vzame počitnice in jih preživi, kjer ga je volja.

Komaj je predstojnik dogovoril, je bil misijonarjev sklep tak: Na vse zgodaj zjutraj z romarji od Sv. Janeza nazaj k župniku Primožiču.

Z dnem vred so se odpravili na pot k Sv. Janezu: stara gospa, Andruška, Danica in misijonar. Lepo je bilo jutro in vožnja prijetna.

Gospod Vinko je prežal na primerno priliko, da izzove nadaljevanje sinoči, pretrgane zgodbe. Danica je bila redkobesedna in je skoraj plašno gledala v svet. Ali je noč slabo prespala, ali je spomin sinoči nanovo preživljene preteklosti — tako nenavadne in strašne — težil nad njo?

Malomarno je segla po knjigi, ki ji jo je bila kupila stara gospa za spomin na božji poti. »Žena z zaprtimi očmi«. Zatopila se je v branje in misijonar je izvlekel brevir.

Tako je minila urica časa.

Misijonar je prenehal in odložil molitveno knjigo.

Danica je živahno vzkliknila:

Ta povest je nekoliko podobna moji. Samo nekoliko, pravim.«

»Čakaj, da se spomnim. Knjiga mi je znana. Vendar se ne morem domisliti, kje bi bila podobnost.«

Danica se je nasmejala.

»Ponavljam, samo nekoliko. Podobnost je seveda vse bolj jasna meni. Sicer se pa začenja vse bolj v nadaljnjem poteku moje povesti, ki ga vam še nisem povedala.«

»Pa nadaljuj!«

»Naj pa bo.« Zjutraj po oni grenki noči sem bila do dna duše obupana, telesno pa do onemoglosti izčrpana. Zbudila, bolje rečeno, zavedla sem se prej nego oče. Z grozo sem strmela vanj, kdaj se bo zbudil in kaj bo storil.

Končno se je zganil. Trudno se je oziral okrog, motril zdaj mene, zdaj svojo obleko na sebi, razmišljal. Nazadnje se je molče dvignil, obstal pred menoj, zaplakal, me poljubil in odšel.

Nov občutek me je prešinil. Kesa se, sram ga je. Dobro srce ima, a je slabič. Moja naloga bo, da mu pomagam do nove moči.

Sredi takih misli, ki so mi dajale poguma in so me delale močno, sem zaspala. Dolgo se nisem prebudila in spanje me je okrepčalo. Z vso skrbjo sem uredila sobico, da bi oče ob povratku našel prijeten dom. Moj najodločnejši sklep je bil: nocoj ga moram pregovoriti, da se izseliva. Ali — ali!

Oče se je vrnil zelo pozno —- zopet pijan. Ne sam. Gospodinja je bila ž njim in se zlohotno krohotala. Kolovratila sta po stopnicah in z grozo sem pričakovala, kdaj pride oče do vrat svoje sobe, kjer sem vse popoldne tako nestrpno hrepenela po njem. Toda ženska ga je potisnila v drugo, prazno sobo, sam Bog ve, zakaj. Zaloputnila je vrata in prišla trkat k meni. Še se je krohotala in klicala večerjat.

Trenutno se je izprevrglo v meni. Ves obup je izginil, vsa žalost me je pustila, dvignilo se je pa nekaj, kakor globoko užaljen ponos. Čisto mirno sem šla v obednico in z lahkoto jedla. Za vse zlohotne, zelenkasto svetle poglede ostudne ženske se nisem zmenila. Ko sem povečerjala, sem v naglici pospravila svoje reči — mnogo itak nisem imela — in sem odšla na cesto.

Kam? Nisem vedela. Ali eno mi je bilo jasno: ta mož zopet ni moj oče in ne bo nikoli več. Hodila sem in hodila. Niti okolice nisem opazovala. Končno sem se utrudila in začela razmišljati o svoji usodi. Nenadoma začujem znano govorico, dve gospe sta se pogovarjali po italijanski. Ustavila sem se in ju nagovorila. Podrobnosti niso zajemljive, zato naj povem samo še to, da sem po njuninem posredovanju dobila službo sobarice pri italijanskem zdravniku. Kakor ona v povesti: ,Žena z zaprtimi očmi'. Ime sem tudi morala spremeniti. Izdala sem se za Italijanko in rekla, da mi je ime Marija. Nisem se mogla domisliti, kaj drugega naj bi moje ime pomenilo v italijanskem jeziku.«

»Kako pa z očetom?« je vprašal misijonar.

»Komaj vem, kaj reči. Drugi dan nove službe sem pisala mami dolgo pismo. V dobrem mesecu sem prejela od tuje roke sporočilo, da mi je mama dva dni pred prihodom mojega pisma umrla. Bilo mi je neizrekljivo hudo. Vendar sem bila vesela, da je umrla, preden je brala moje pismo. Sicer bi si morala do smrti očitati, da sem ji jaz z onim pisanjem pospešila pot v grob. Tako sem ostala popolnoma sama.«

»Ali si očeta obvestila o mamini smrti?«

»Da. Zavoljo mame sem se odločila, da ga še enkrat obiščem. Našla sem ga pri večerji, napol pijanega. Ona ženska mu je sedela nasproti. Z zanimanjem se je ozrl po meni, toda izmaknil pogled pod pritiskom ženskinih strupenih oči. Ko sem mu povedala o mamini smrti, se je za hip zamislil, toda že je ženska zagodrnjala. Samo z roko je zamahnil proti meni. To mi je zadostovalo in brez slovesa sem odšla. Nič ne vem, zakaj mi ni bilo hudo. Imela sem čisto poseben vtis, da se vračam od pogreba, kjer je bil zakopan mož, ki je bil zoper mojo voljo moj oče. Srce mi je čutilo, da je oproščeno težke more, občutek svobode in prostosti me je prešinil. Niti na mamo nisem več mnogo mislila. Sploh sem postala trda napram nežnim in mehkim čuvstvom. Pri zdravnikovih je bilo veselo življenje. Ob večerih smo imeli večinoma živahno in zabavno italijansko družbo, ki je delala kratek čas mladi gospe, ko je imel mož opraviti z bolniki v uradu in privatnih hišah. Tako sem se dosti hitro vživela v nove razmere in živela kot je živela moja okolica.«

Prenehala je in oko ji je komaj vidno zagorelo v tajnem ognju. Misijonar ga ni prezrl in je vprašujoče razbiral v njem. Za hip mu je deklica postala uganka. Toda vsa žalostna zgodba mladega življenja je strmela vanj s tako silo, da se je umaknilo iz duše vse drugo, samo odkrito sočutje je prevladalo v njem.

Molk. ——

Danica je spet odprla knjigo, dočim je misijonar nemoteno tkal svoje misli.

»Kakšne načrte imaš za prihodnost?« je nenadoma vprašal.

»Načrte? Nič ne delam načrtov. Nekaj časa ostanem še pri Ivanki, potem se bo dobila nova služba. To se bo zgodilo samo ob sebi brez posebnega načrta.«

Misijonar je pomolčal. Ali bi se ne dalo iz te mlade, tako nadarjene deklice narediti kaj več nego sobarico?

»Ali si glasbo kaj resneje študirala?«

»Nikoli. Ni bilo sredstev. Kar sem se naučila peti doma in v društvih.«

Zopet odmor, poln razmišljanja.

»Ali bi hotela sedaj študirati?«

Dolg, nujno vprašujoč in obenem očitajoč pogled se je uprl vanj. Skoraj užaljeno je odgovorila.

»Upam, da se ne norčujete iz mene ...«

»Niti na misel mi ne pride, Danica. Čudim se, da ti je misel tako silno nova. Amerika je dežela neomejenih možnosti, pravijo. Sploh pa ...«

Uporno je zamahnila.

»Naj pravijo. Zase vem, da sem že zdavnaj prenehala staviti gradove v oblake. Preveč se mi jih je že podrlo ...«

Čudna trpkost je zvenela iz odgovora, da je zabolelo.

»Nič gradov v oblake, Danica! Ostaniva na trdnih tleh! Odgovori mi na vprašanje, ali bi hotela študirati glasbo?«

»Če bi hotela? Rada! Toda ne vidim najmanjše možnosti.«

»Možnost, Danica, lahko preskrbi Bog. Zakaj bi ga ne prosila oba, ti in jaz? Dosti si prestala, zakaj bi ne imel Bog tudi kaj dobrega zate?«

Zagledala se je skozi okno v daljavo. Dolgo ni odgovorila.

»Da bi tu v Ameriki študirala? Nikoli se mi ni kaj takega sanjalo. Angleščine ne obvladam. In tako dolgo se mi že zdi, kar sem odložila zadnjo učno knjigo. Zdravja tudi ni mnogo. Moji živci niso za šolo. In končno ...«

Nujno jo je prekinil.

»In končno, dekle, vse to je za tvoj slučaj en sam prazen strah. Toda o tem bova še govorila, če Bog da. Eno bi ti pa rad kar takoj dopovedal. Če hočeš nekaj doseči, mora biti v tebi vsaj malo junakinje. Z drugo besedo, težav se nikar ne ustraši. Danica, ali bi ne mogla tudi ti za nekaj časa postati — žena z zaprtimi očmi?«

Zelo zagonetno ga je pogledala. Le polagoma je izluščila jedro pomena iz njegovih besed. Bridko se je nasmehnila.

»Gospod, junakinje so v romanih. V življenju srečujem zgolj ljudi z odprtimi očmi. In taka sem jaz. Težko, da bi mogla imeti kdaj zaprte oči — razen na mrtvaškem odru ...«

Sedaj je bila na misijonarju vrsta, da ni razumel. Zopet je odjeknilo iz dekličinih besed neprijetno nasprotje njene zagonetne notranjosti. Kako drugačno se je kazalo, kadar je pela in se je njeno oko smejalo v svet tako neskaljeno in otroško zaupno, kako trpko je pa zazvenelo iz njenih besed, če je govorila o življenju!

Na tihem si je rekel: Če bi jaz kedaj pisal povest o tem dekletu, bi ne bil v zadregi za naslov. Takole bi napisal: Dekle z zagonetkami v očeh--

Pomislil je, brez boja ne pojde. Ako se odločim, da poizkusim speljati Daničino življenjsko pot v novo smer, utegnem doživeti poraz. Toda za človeško bitje gre, kakršnega ne srečaš vsak dan ... In končno — ali ne gre tudi za dušo? Kdo ve?

In je dokončal trdni sklep: Naj me tudi čaka boj — vzamem ga nase.

Danica je brala, misijonar je razmišljal.

»O svoji bolezni mi še nisi povedala«, jo je prekinil.

»Moje noge mislite?«

»Povej mi, kaj je ž njimi.«

»Osem ali devet let mi je bilo, ko sem padla na cesti. Koleno sem si pobila. Bolelo me je, pa sem spretno skrivala pred mamo. Ali noga mi je slabela in ponovno sem padla. Še drugo nogo sem si pobila. Ni šlo več brez zdravnika. Zdravili so me z elektriko, z vodo, s solncem in ne vem, s čim še. Vendar so posledice ostale. Noga je za vedno oslabljena. Hodim, pa včasih težko. In pravijo, da vpliva na celotni živčni sistem, da se včasih ne počutim dobro.«

In se je spet poglobila v knjigo.

Kljub vsemu je misijonar snoval svoje načrte. Zazdelo se mu je, da je Danica poleg njega kakor slabotno dete, vse drobceno in nebogljeno, toda od Previdnosti izročeno njegovemu varstvu. Kakor kos nedotaknjene ilovice, zelo pripravne, da se zgnete iz nje velika umetnina. Zasanjal je v tiste čase, ko bo Danica kot močna žena, ustaljena sama v sebi, v novem, lepem poklicu osrečevala tisoče---

Dospeli so do Sv. Janeza.

»Danica, najkasneje v dveh dneh se zopet vidiva. Upam, da bom imel vesele novice zate. Ali boš hotela biti malo močna?«

»Bom! Že zato, ker sem dolžna vam. Težko bi mi delo, če bi bila jaz kriva, da vaši načrti zame ne bi rodili sadov.«

Odgovor ga ni zadovoljil. Ni se še odločila v sebi. Vendar ni pomišljal in dovoljenje je le imel od nje, da more takoj na delo za uresničenje tako lepo zasnovanih načrtov.


V.[uredi]

Gospod Vinko je imel dolg razgovor z župnikom Primožičem. Dobri dve milji od cerkve sv. Janeza je stalo mogočno poslopje, kolegij Marijinega groba, visoka šola za dekleta. Vodile so ga sestre dominikanke. Tja so uhajale misli gospodu Vinkotu.

Pod kakšnimi pogoji bi mogla Danica v tem zavodu dobiti vsestransko glasbeno izobrazbo?

Drugo dopoldne sta oba z župnikom hitela k sestram. Kar največ mogoče so hotele poizvedeti o deklici. Rekle so, da je upanje na zmago verjetno. Naj pride Danica sama, da jo vidijo in preiskusijo njene zmožnosti. Ker je sirota, bi spregledale pri plačevanju, utegnil bi se pa dobiti tudi dobrotnik, saj v Ameriki med tolikim številom ljudi ne manjka blagih duš.

Gospod Vinko je bil zadovoljen.

Takoj je sporočil Danici, da jo sestre vabijo na obisk. Sam je šel ponjo z župnikovim avtomobilom, da jo nemudoma popelje v zavod. Površno ji je povedal o vsem, kar je zasnoval o njeni bodočnosti in poslušala ga je z žarečimi očmi. Nekaj let resnega dela v zavodu jo bo postavilo na popolnoma novo družabno stališče in spomin na težko preteklost ji bo samo jačil duševne sile in ji dvigal zavest neodvisnosti ...

Gospa Ivanka je bila nekam molčeča. Nekako pomilovalno je upirala pogled na Danico in ne preveč zaupno pogledovala misijonarja. Morda je hote ali nehote razodevala, da se nerada loči od deklice, na katero je bilo navezano njeno srce?

»Spet mi bo dolgčas, Danica,« je končno spregovorila.

»Saj se kmalu vrnem in bom spet pri tebi. Upam, da me sestre ne bodo pojedle, kaj, gospod Vinko?«

Poredno se je smejala in misijonar je razumel, da je moralo biti nekaj med njima.

»Vem, da ne.« je rekla Ivanka. »Toda ...«

»Kaj toda? Ali mi ne privoščiš?«

»Iz vsega srca. Samo dolgčas mi bo.«

Meni tudi,« je rekla Danica. »Pa te bom poklicala po telefonu. Gotovo bom smela.

»Najprej ostane v zavodu le nekaj dni,« je pojasnjeval misijonar. »Sestre jo žele preizkusiti, kaj zna in zmore. Potem bodo naredile zanjo učni načrt. Šola se prične jeseni. Med tem bo Danica lahko pri vas, gospa Ivanka.«

Deklica je imela svoje reči skupaj in poslovili so se. Ivanka je stisnila roko gospodu Vinkotu in je naenkrat postala gostobesedna. Toplo se mu je zahvaljevala, da se toliko trudi za Danico. Po prejšnjem opazovanju ni mogel brati iskrenosti v njenih besedah. Zato je nekoliko nagajivo, nekoliko odklonilno odgovoril:

»Čemu se mi vi zahvaljujete, gospa Ivanka? Ali vam je dala Danica kako pravico za to? Kolikor je meni znano, je Danica toliko moja kot vaša. Vsi jo imamo radi.«

Sam svojim besedam se je smejal. Danica je pa planila k Ivanki in jo poljubila.

»Tvoja sem, tvoja, Ivanka!«

Misijonarju je ugajal prizor in dobro se mu je zdelo, da je deklica nagonsko popravila njegove besede, ki so morda ranile. Ni pa opazil, kako čuden ogenj je zagorel v Ivankinih očeh in ni slutil, da se s tem hipom pričenja težak dvoboj med njim in Ivanko.


* * *


Že dobre pol milje daleč se je videl kolegij Marijinega groba in dvigal mogočne stolpe pod sinje nebo. Danica se je zagledala v veličastno poslopje in je vprašala misijonarja:

»Ali me res tja notri peljete? Taki velikanski zidovi!«

»Res! Ali se bojiš zidov? Kmalu boš videla, da ni strahov za njimi.«

Vprašujoče jo je pogledal, pa mu je umaknila oko. Čelo ji je pričalo, da jo je obšla neprijetna misel.

»Kako so ljudje neumni! Veste, kaj je naredila Ivanka? Ko sem se oblačila v svoji sobi, je pritekla za menoj — ali se spominjate, da ste ostali nekaj trenutkov sami v sprejemni sobi? — pa me je objela in me burno pritisnila na srce. Ubožica, ali pojdeš res v samostan, je vzkliknila. Tako plašno me je pogledala, da nisem vedela, naj se li smejem ali čudim.«

Oba sta se smejala. Vendar Daničin smeh ni bil tako odkritosrčen ko misijonarjev. V svoji dobri volji pa ni opazil, da dekličini razigranosti nekaj manjka. Zato je na splošno odgovoril:

»Resnično, ljudje so neumni. Toda kaj moreš drugega pričakovati od sirote, kot je Ivanka? Posvetno usmerjeno srce sluti grozote tam, kjer jih je najmanj. Kjer so, jih pa ne vidi. Za Ivanko bo treba še mnogo moliti in žrtvovati.«

Avtomobil je obstal pred poslopjem. Še nekaj korakov peš do mogočnega gotskega portala.

»Še nikoli nisem bila v samostanu,« je omenila Danica.

»Saj to ni samostan,« je popravljal misijonar. »Kar vidiš, je zavod za dekleta, visoka šola. Skoraj boš vse videla. Sestre imajo seveda zase samostansko urejeno hišo, ki stoji sama zase v ozadju. — Ali te je prismojena Ivanka res preplašila?«

Nekoliko osramočena je povesila oči.

»Oh, ne, ne! Neumnica!«

Vendar je imel misijonar vtis, da je Ivankino ravnanje pustilo v dekletu sledove, ki se bodo morda zabrisali, morda pa tudi ne---

Sprejem v zavodu je bil prisrčen in se je lepo strinjal s sijajno opremljenimi prostori, ki jih oko že takoj po vstopu ni moglo prezreti. Tako se ujema lepa podoba z umetniško zamišljenim okvirom.

Sestra Fidelis in sestra Anita sta pozdravili misijonarja in Danico.

»To je tista mala ciganka,« je dejal gospod Vinko. »Vzemite jo in napravite iz nje, kar veste in znate. Upam, da se vam bo posrečilo. Samo nuna noče biti.«

Nagajivo se je muzal Danici.

»To je tudi zadnje, po čemer jo bomo vprašale,« je skoraj resnobno odvrnila sestra. »Nimamo navade. Rajši čakamo, da nas dekle, ki čuti poklic, sama vpraša, če jo hočemo. Naša šola je v prvi vrsti namenjena svetnim poklicem.«

»Ali si razumela?« je pogledal Danico.

Pokimala je in v zadregi vrtala s čeveljčkom v težko preprogo.

»Njena angleščina je menda še slabotna,« je nadaljeval, »dasi sam ne vem, koliko zna. Midva seveda le slovenski govoriva.«

»Bova pa midve po angleško,« je rekla sestra. In pričela je izpraševati deklico na dolgo in široko. Še dosti dobro je odgovarjala in sestra je zadovoljno pokimala misijonarju.

»Angleščina ne bo delala ovire. O tem ni dvoma. Izpopolnjevala se bo mimogrede. Poglejmo še kaj drugega.«

Povabila ju je na ogled zavoda.

Odšli so po dolgih hodnikih, pregledovali šolske sobe in dvorane, pozdravili Zveličarja v prekrasni kapeli, pogledali v stanovanjske sobe deklet, prišli celo v kuhinjo, se pomudili v kabinetih, polnih učnih pripomočkov za najrazličnejše panoge človeške znanosti, občudovali zbirke starin in umetnostnih predmetov, obstali v študijskih salonih mladih slikaric, končno prišli do cilja: v sobo za pouk na klavirju.

Cel oddelek poslopja je sestajal iz takih sob. Tesne so bile in opremljene samo s klavirjem, stolico pred njim in omarico za muzikalije v kotu. Strop in stene so bile na poseben način neprodušno opete, da se zvoki klavirja niso mogli razločiti v sosedne sobe in gornje nadstropje.

Sestra Anita je prinesla stole in sedli so.

»Danica, sedaj je čas, da čujemo tvoje petje. Jaz nisem odločilna oblast v tem pogledu, a sestra Fidelis se razume. Če prestaneš preizkušnjo pred njo, boš počakala nekaj dni na drugo sestro, ki prihaja samo enkrat na teden iz sorednega mesta k nam učit. To je sestra Serafina. Če te še ona potrdi, si gotovo naša. Sestra Serafina je ena prvih glasbenih avtoritet v našem mestu.«

Danica se je zmedla.

»Kaj naj pojem?« se je obrnila k misijonarju. Beseda ji je prišla tako hripava iz grla, da se je morala odkašljati.

»Bodi mirna, Danica,« je segla vmes sestra Fidelis. »Zapoj katerokoli domačo pesem. Ni treba, da bi dovršeno pela, saj vidim, da si malo nervozna. Pa to nič ne de. Da le čujem tvoj glas, ostalo bom takoj presodila.«

»Gor čez jezero!« je narekoval gospod Vinko.

Zapela je. Sprva boječe in negotovo. Oči so se ji zaprle in težko je lovila sapo. Pa se je hitro našla in njen lepi sopran je lil iz grla, da je vsa soba zaplavala v njem.

Po drugi kitici je končala. Sestri sta bili poslušali s povešenimi očmi in ostali mirni kot kipa.

»Še eno!« je spodbujala sestra Fidelis.

Vprašujoče se je pevka ozrla na misijonarja.

»Ciganska sirota!«

In je zapela: »Sirota jaz ...«

Ko je odpela, se je sestra Fidelis obrnila k misijonarju.

»Lepe pesmi morate imeti Slovenci in deklica ima brez dvojbe krasen pevski dar. Pustili nam jo boste, da jo čuje sestra Serafina.«

Kdo je bil tega bolj vesel ko gospod Vinko? Saj je samo on razumel, kakšnega pomena bo za njegovo varovanko in za slovenstvo sploh, če pride Danica nekoč iz tega zavoda kot splošno občudovana pevka ...

»Sedaj je na vrsti, da poizvemo o dekletovi splošni izobrazbi«, je rekla sestra Anita. »To bo moja naloga. Rada bi, da bi mogle dati prej ali slej Danici spričevalo za vse razrede naše visoke šole. Potem bi mogla po štirih letih napraviti izpit iz glasbe in dobiti diplomo, ki pomeni nekako toliko kot doktorat.«

»To bi bilo krasno!« je vzkliknil misijonar in se ozrl na deklico. Zardela je in povesila oči.

Seveda moram preiskati njene dosedanje šole. Najbrž se njen evropski študij ne krije z našim učnim načrtom, toda mi smo dovolj širokogrudni in gremo dekletom iz tujih dežel radi na roko. Ako bi to nikakor ne šlo, bi mogla vseeno kot eksternistka študirati pri nas glasbo, samo diplome ne bo dobila.«

»Koliko si hodila v šolo, Danica«, je vprašal misijonar.

»Imam italijansko meščansko šolo v Trstu.«

»Dobro. Pomenita se s sestro Fidelis, v nekaj dneh bomo na jasnem. — Sedaj je pa čas, da se poslovim.«

S prisrčno zahvalo se je prijaznima sestrama poklonil v slovo. Na prigovarjanje sester ga je Danica spremila do vrtnih vrat.

Molče sta stopala po gladki poti. Misijonar je bil poln zadovoljstva in bujno svetle podobe iz Daničine bodočnosti so mu plavale pred očmi. In — ali ne bo pri tem tudi nekaj njegove zasluge — ---?

Hitro se je otresel sebične misli in se ozrl na deklico, ki je kakor dete stopala poleg njega.

»Kako ti je, Danica?«

»Oh, kako naj povem. Preveč sreče! Kdaj se vam bom ...«

»Tiho! Še nič ni storjenega. Samo močna bodi in vse bo dobro. To je sedaj edino, kar pričakujem od tebe.«

In sta spet molčala.

Ob vratih pri cesti ji je prisrčno stisnil drobno roko.

»Danica, vrni se in bodi srečna! In to te prosim: Če ti pridejo težki hipi, vedi, da sem ti vedno na razpolago kot tvoj starejši brat, velik in močan. Pridi in potoži! Do svidenja, sestrica!«

Samo s pritiskom roke je odgovorila. Oko se ji je zbegalo in obrnila se je proti zavodu.

Misijonar je sedel v avtomobil in oddrdral. Tudi njemu so njegove lastne besede nalahko zmedle srčni mir. Odkod so se bile vzele tako nenadoma? Na podoben način še ni bil govoril nobenemu dekletu, komaj rodni sestri.


VI.[uredi]

Takrat se je pa že kovala Daničina usoda še v drugi kovačnici — v razburkanem srcu gospe Ivanke.

Ko sta bila odšla Danica in misijonar, je začutila Ivanka v sebi zgolj neizmerno tesnobno osamelost. Kmalu so se temu prvemu občutku pridružila še druga čuvstva, tako mešana in neznana, da lastnica težkega srca sama ni mogla razbrati, odkod so in zakaj.

Občutje osamelosti bi se dalo dosti lahko razložiti. Gospa Ivanka je imela pri svojih tridesetih letih še zelo mlado srce. Dvanajst let je že bila omožena in imela je hčerko, enajst let staro. Mož ji je bil po cele dneve na delu, hčerka v šoli. Še med počitnicami je zahajala k pouku klavirja, da je bila Ivanka zelo mnogo sama. Le ob večerih se je mogla porazveseliti v družbi moža in hčerke, ki je že prilično dobro igrala klavir.

Daničin prihod v hišo je prinesel v njeno življenje prijetno izpremembo. Živahna in lepa deklica ji je kar brž prirasla na srce. Že po nekaj dnevih je ni več smatrala za tujko ali gosta, postala ji je domača kot lastna hčerka. Največjo tajnost srca bi bila pripravljena deliti ž njo. Skupno sta opravljali hišne posle, skupno brali povesti, skupno pletli in vezli ročna dela, skupno — peli.

Da, peli! Danica je trdila, da so se ji vrnili časi, kakor z mamo v Trstu. Gospa Ivanka je imela alt, zelo podoben altu rajne mame. In bila je ponosna nanj. Čudno sladko ji je bilo, ko se je njen glas tako lepo prilegal Daničinemu. K temu je prišel še občutek materinskega ponosa na malo hčerko, ki je že mnogo lepih pesmi spremljala pevkama na klavir.

Dosti razloga, da je misel na ločitev od Danice povzročala Ivanki težko srce.

Toda to čuvstvo ni bilo edino, ki je pretresalo Ivankino notranjost. Posvetna kot je bila, je z nezaupnostjo spremljala misijonarjev trud za Danico. Ne da bi ne imela vere. Ne da bi bila nasprotnica cerkve. Tega bi nihče ne mogel trditi o njej. Ali bila je ena tistih mnogih, v Ameriko priseljenih žen, ki so se versko zanemarile, ne da bi same vedele, kedaj in zakaj. Njen mož je bil tak, morda še za spoznanje bolj odtujen cerkvi in versko brezbrižen, pa se je polagoma tudi sama uravnala po njem. Občevala je večinoma z ljudmi, ki so bili prilično istega duha in že dalje časa ni bilo več v njej sledu tistega, kar imenujemo: čutiti s Cerkvijo.

Tako tedaj ni bilo po njenem okusu, da bi Danica, ljubljenka njenega srca, študirala v zavodu, ki ga oskrbujejo sestre. Tam mora vendar vladati najhujša ozkosrčnost. In poleg tega še ta misijonarjev mogočni vpliv na Danico, ki se mu deklica ne bo mogla odtegniti, če mu bo res uspelo, da bo toliko storil zanjo.

Sirota! Tako mlada, tako zalega obraza in življenja željnega srca — pa med nune! Ali je sploh treba, da študira? In če že študira, čemu ravno v takem zavodu?

In dalje? Kako se je izrazil misijonar ob slovesu? Saj je Danica lahko toliko moja kot vaša! Te besede so jo grizle globoko v srcu, čeprav se sprva niti ni zavedala, kaj jo najbolj boli.

Sploh je drznost, da se misijonar tako izraža! Ne da bi ravno kaj sodila — drugače je izvrsten človek. Vendar, kako hitro si je prilastil nekako pravico do Danice! Nekoliko preveč domišljav je pa le. Ali ni deklica njej z vsem bitjem naklonjena in — končno — ali ni ona storila doslej zanjo dosti več nego gospod Vinko?

Bolj ko je razglabljala, bolj jo je grizlo v globini duše. Vedno jasneje je čula misijonarjeve besede: toliko moja kot vaša! In če bi bila gospa Ivanka zmožna in vajena, pod drobnogledom preiskovati obisti lastnih čuvstev, bi si morala priznati eno: iz vsega zamotanega klopčiča mešanih čuvstev se je še isti večer čisto določno izmotala ena nitka, sprva tanka in fina, pa stalno naraščajoča v debel motvoz. In bila je ta nitka nestrpna ljubosumnost, ki se ni tikala toliko Danice ko gospoda Vinkota. Da bi morala biti kedaj Danica njemu bolj hvaležna nego njej, gospej Ivanki — ne, tega nikoli!

To občutje je prevzelo vse njeno bitje in duša ji je tkala in tkala ... In vmes je neprestano kot boleč refren zoperne pesmi odjekalo od nekod: toliko moja kot vaša---

V potrdilo, da je pravica ž njo, ji je zopet in zopet zagorel na čelu Daničin poljub in zvonko ji je udarjalo na ušesa:

»Tvoja, vsa tvoja, Ivanka!«


* * *


Četrti dan Daničinega bivanja v zavodu Marijinega groba je prejel gospod Vinko od tam dvoje pisem. Prvo od sestre Fidelis, drugo od Danice.

Sestra je pisala:

»Vse v najlepšem teku. Sestra Serafina je preizkusila Danico in se o njeni nadarjenosti kar najbolj pohvalno izrekla. Pravi, da ji bo v prav posebno veselje, ako dobi deklico v šolo. Prepričana je, da bo Danica ena najboljših njenih gojenk. Naj mimogrede omenim, da je iz njene šole izšla že cela vrsta pevk, ki so danes prave zvezde na glasbenem nebu ...

Tudi sestra Anita je s svoje strani zadovoljna z uspehom. Ako bo Danica imela tudi toliko vztrajnosti pri učenju, kot kaže dobre volje in ljubke preprosti, bo brez posebnih težav dopolnila, kar manjka v njeni izobrazbi.

Prosila bi Vas pa, prečastiti, da nam dovolite deklico še dva ali tri dni pridržati. Zelo se nam je priljubila in sedaj o počitnicah imamo toliko prostora. Poleg tega jo želimo predstaviti naši vrhovni predstojnici, ki se bo te dni ustavila pri nas. Če se mi posreči, njo samo zainteresirati za Vašo siroto, bodo najbrž tudi vse materijalne skrbi odpadle. Bog daj!

Danica mi je dejala, da se z vsem strinja, kar boste Vi mislili, da je prav. Čakala bo na Vas, da pridete ponjo. Ali Vas smemo torej šele po kakih treh dneh pričakovati, da nam odvedete — upam, da ne za dolgo — našega slavčka?«

Zelo zadovoljen je misijonar odložil pismo in se v srcu toplo zahvaljeval blagi sestri. Posegel je po drugem pismu in ga razgrnil. Danica je pisala:

»Predragi oče!


Dovolite mi, da Vas imenujem tako. Najprej Vam sporočim, da sem
zelo zadovoljna in mi je povsem dobro.
Nikoli se Vam ne bom mogla dosti zahvaliti, kakor zahtevajo Vaše
zasluge zame. Vendar prosim, dovolite mi, ubogi sirotici, da se Vam iz
vsega srca zahvalim za vse dobro, kar ste mi storili.

Najiskreneje Vas pozdravlja

prevdana

Danica.«


Ko je misijonar bral to kratko, pa tako iskreno pismo, mu je postalo toplo pri srcu in mehko občutje ga je prevzelo. Ni se toliko menil za dobrodejni izraz hvaležnosti, ki ga je znala deklica vdihniti kratkemu pismu, pač pa mu je oko in srce obviselo na besedah: ubogi sirotici ...

Res, gospod Vinko ni poznal pomena teh besed iz lastnega doživetja. Tam daleč za morjem sta še bili krepko življenje ljubeči srci njegove matere in očeta. Sestre in bratje, ki jih je bila cela vrsta, so mu pogosto pošiljali v tujo deželo dolga pisma, polna zagotovil, da neprestano mislijo nanj in v duhu spremljajo njegova pota v daljnem svetu. Samo po sebi mu je bilo umevno, da bo po nekoliko letih, ko bo dovršena njegova naloga v tujini, zopet krepko stisnil roko vsem svojim dragim in občutil vso milino snidenja po tako dolgi ločitvi. Kaj se pravi, biti sirota — ne, tega ni vedel iz lastne skušnje.

Vendar je imel zelo močno razvit čut za umevanje tega, kar imenujemo osamelost, sirotnost. Morda mu je ravno njegova sreča, ki jo je s hvaležnostjo do Boga užival ob mislih na svoje drage, ta čut še izbistrila. Že v nežni mladosti si ni mogel misliti bolj ginljivega branja, nego povestice o otrocih brez očeta in matere. In pozneje, ko je dozorel v moža, ga je žalostna usoda sirot, ki jih je srečeval v življenju, včasih dvignila do skoraj junaških činov.

Danica! Uboga drobna stvarca! Nehote se je menda izdala, kako čuti globoko v srcu, da je — uboga sirotica! Davno se mu je že zdelo, da ne more drugače biti in na tihem je občudoval njeno vedrost, s katero je zatirala v sebi bridka čuvstva. Čeprav mu je bila včasih marsikatera poteza v njenem značaju prava zagonetka, v tem hipu se mu je zdelo, da so razvezani vsi vozli. Boj je v njeni duši, boj z bridko usodo življenja, in ta boj valovi navzgor in navzdol, da sirota včasih sama sebe ne pozna. S krepko voljo skuša prikriti okolici svojo resnično notranjost, ki se brez dvojbe pogosto topi v tugi in jadu, zato udari ob raznih prilikah na dan nasprotna narava, ki se zdi tako tuja, tako čudno neubrana.

V teh dneh, tam v mirnem pristanu zavoda, je zopet enkrat našla samo sebe. In zdi se ji, da je srečala dušo, ki jo razume, ki se ji more pokazati v nezabrisani podobi. Tako je prišlo, da je zapisala besede, ki jih enakih ni nikoli rabila v ustnem razgovoru: uboga sirotica---

Spoštljivo je zganil Daničino pismo in ga spravil v predalnik. In srce mu je govorilo: Danica, sestrica, Bog bo dal, da ne boš preveč čutila svoje sirotnosti, in jaz ti ostanem brat, velik, močan---

Prevzelo ga je občutje, da ni več tako sam v mrzlem tujem svetu, da mu ljubeče roke njegovih sester, ki se mu v duhu prožijo v pozdrav preko oceana, niso več tako nedosegljive. Saj mu je bila dana tu sestra njegovih sester, ki lahko s prav tako nežnim bratovskim čuvstvom pomisli nanjo, kakor na one tam — daleč, daleč---


VII.[uredi]

Še en dan in spet ji bo stisnil roko — če ga prej ne odpokličejo od Sv. Janeza. Tako je razmišljal drugi dan. In bal se je vsake pošte, ki je prihajala dvakrat na dan v župnišče.

Pisma pa ni bilo in gospod Vinko je nemoteno predel svoje misli, kakor mu je narekovalo notranje razpoloženje.

Človeško srce pa ne pozna stalnosti in nespremenljivosti ne v sreči in ne v nesreči. Med najmirnejša čuvstva se vtihotapi nemir in jih vznemiri, kakor se utrga kamen v hribu in pljuskne globoko v mirni tolmun ter ga razburka.

Misijonar je molil brevir, pa se je nenadoma zalotil, da se mu misli mude pri Danici. Seveda, človek je slab in kdo še ni bil raztresen pri molitvi? In poleg tega, ali ni njegova glavna naloga v teh dneh, da poskrbi za Danico, sirotico malo —? Naravno, da se nam vsakdanje skrbi vmešavajo v molitev —?

Tako se je hotel potolažiti, pa se ni. Nekaj trdega mu je govorilo v dušo: Pobeljen grob! Danica — sestrica? Kaj pa, če tudi ti ne poznaš samega sebe ali se celo namenoma nočeš poznati? O, srce ti je mlado in tako dovzetno — kdo ve? Ali se morda ne spleta nekaj drugega okoli njega? Deklica, tako mlada in tako lepa — o, ali si v svojem misijonarskem sijaju zavarovan pred —?

Predstava se mu je zgostila v banalno primero: Čuj, kako smo včasih peli ono znano:


--- o, le naj ga ima, le naj ga ima,
saj ga mu je dala — sestrica!


Sestrica! Pa v pravi pesmi stoji na tem mestu druga beseda! Kaj če ni v tvojem čuvstvovanju tista mila beseda tudi le nadomestilo za --

Zgrozil se je kot pred težkim snom. Še v mislih ni mogel zaključiti stavka in izreči zadnje besede. Za hip je izgubil oblast nad seboj in boleče trpel.

Sreča, da srce niti nesrečno ne more biti dolgo. Preveč je spremenljivo in preveč je ustvarjeno za minljivost.

Misijonar se je našel in se pomirjen vprašal: Ali so navdihi angela luči, ali so spletke duha teme?

Pokleknil je pred podobo Kristusa Kralja, uprl pogled v milo obličje in zaprosil žarka v zbegano mračnost. Ponovno se je ozrl v lastno notranjost in se poglobil v tolmune svojega srca. In si je priznal: Ni še vstala slaba misel iz teh tolmunov in odfrfotala k Danici. In po najboljši zavesti se ne spominja, da bi bil kedaj dal deklici povoda za slabo v njenem srcu. Živo se je zavedel: ne, sestre nam niso dane v preizkušnjo in padec, dane so nam, da čuvajo nad ubranostjo naših src in uravnavajo plamene v njih. In spet je z nezbegano mislijo ponovil: Danica — sestrica!

Odprl je knjigo in se ponovno poglobil v molitev duhovnih dnevnic, zdaj mirno in zbrano.

Gospa Ivanka je komaj pričakovala, da jo Danica pokliče na telefon. Prvi dan ni bilo nič, drugi dan nič, tretji dan ji je bil že skoraj neznosen.

Kljuvalo je v njej in kljuvalo, snoval se je načrt za načrtom, dozoreti ni mogel nobeden. Ali bo sploh še mogla razplesti svoje niti okoli Danice, ali ji bo miljena deklica še kedaj tako zaupna družabnica, kot je bila?

Pesem je zamrla v njeni hiši, Daničinega smeha je pogrešal vsak kotiček. Tam od vrat je pa še vedno odmevalo: toliko moja kot vaša ...

Preden sta minila dva dneva, je mogla Ivanka pomisliti na misijonarja samo še z izrazitim sovraštvom.

Ena nada je še cvetela v njej. Danica jo bo poklicala, naj hitro pride ponjo in jo odvede, zakaj neznosno ji je življenje med nunami za zidovjem.

Pa nič. Telefon je molčal v kotu in neizrazno buljil v gospodarico. Ali bolj ko je bil on miren in tih, bolj se je Ivankino srce pogrezalo v temačno nemoč.

Tretji dan je zapel. Ivanka je vrgla ročno delo predse na tla in bežala poslušat.

Res, Danica je! Svetli žarek v temno ječo!

Razgovor je bil prilično dolg. Ali se snema težko breme z Ivankinega srca?

Krasno je v zavodu, je pripovedovala. Sestre tako ljube, gojenke sestrinsko prijazne. Preizkušnjo je izvrstno prestala. Čas mineva zelo hitro. Vendar se veseli, da bo kmalu zopet videla Ivanko. Še tri dni ---

Ivanki je stisnilo srce: še tri dni ---

Samo nekaj me skrbi, je nadaljeval ljubki glas. Če se prav ne motim, me pričenja nadlegovati stara slabost: živci! Nekoliko sem zbegana. Upam, da je samo zavoljo te nenadne izpremembe v mojem življenju. Reakcija ali kaj. Skušam se otresti, da bi ne opazili. Rada bi bila že s teboj, Ivanka moja.

Svetlejši žarek v Ivankino mračnost! Saj sem vedela! Z vsem bitjem se je oprijela nove misli. Kdo bi ne zbolel za tistimi zidovi! Danica, drobna stvarca, to ni za tebe! Slabotno dekletce od otroških let. Nespameten človek, ki te sili, kjer ni mesta zate!

Čutila je neizmerno olajšanje. Tam ob vratih se ji je prikazal misijonar kakor v prividu, velik in močan. Pa se je brez pomisleka postavila predenj in mu odločno pogledala v smehljajoče se oči. In pod njenim prodirajočim pogledom se je talila njegova moč kakor sneg v solnčnih žarkih. Vsa njegova prevladujoča moč je ginila in prehajala v votlo praznino.

Ivanka — zmagovalka!


* * *


Šesti dan je napregel gospod Vinko župnikov avtomobil in mu nameril pot v zavod Marijinega groba.

Sestra Fidelis ga je pričakovala in v njenih očeh ni bilo onega dobrodejnega miru kot sicer. Misijonar ni hotel verjeti prvemu vtisu — preveč svetlobe je imel s seboj.

Sedla sta. Sestrino oko se ni hotelo zjasniti.

»Častita sestra, globoko sem vam hvaležen za trud, ki ga posvečate Danici, in posebej se vam zahvaljujem za ljubeznivo pismo ---«

Odločen je bil zamah njene roke. Tako odločen, da je gospod Vinko moral brati v njem več nego zgolj odklonilno gesto.

»Bojim se, gospod, da nimate povoda za kakršnokoli hvaležnost. Ničesar še nismo storile in glede prihodnosti slutim, da nam je v napotje ovira, ki doslej nihče od nas ni mislil nanjo.«

Misijonar se je premaknil na sedežu in pozorno motril sestro.

»Vidim, da vas je neprijetno iznenadilo,« je nadaljevala sestra. »Prav tako nas. Morda naša bojazen ni tako močno utemeljena, toda razjasniti se mora.«

»Prosim, prosim!« je skoraj nestrpno izgovoril.

»Ali ste kedaj opazili na Danici kako nervozno razpoloženje, ki vas je iznenadilo?«

Misijonar se je spomnil.

»Priznam, da sem. Vendar nisem temu posvečal mnogo pozornosti. Zapisal sem jo na račun nenavadne preteklosti. In sploh, dekle v teh letih, saj veste ...«

»Razumem. Toda pri Danici se zdi slučaj dokaj težak. Včeraj in danes je čudno apatična. Glava ji je težka in črno se ji zgrinja pred očmi. In pravi, da pojav ni nov. Baje je že prejšnja leta trpela na živcih. Zavoljo pohabljenih nog ali kali, je menda rekel zdravnik.«

Misijonar je pomolčal. Težko mu je bilo. In vse to je bil vedel že poprej, pa se mu ni zdelo tako za res.

»Prečastiti, zavoljo nas bi bilo vse tako, kot sem vam pisala. Iz srca rade jo sprejmemo nazaj čez dva meseca. Toda zelo bi vam svetovala, da jo daste preiskati resnemu zdravniku in se ravnate po njegovem nasvetu.«

»Na vsak način, sestra!«

»Potem nam sporočite, kadarkoli. Prav do pričetka šole bo prihranjen prostor zanjo. Želim vam prav dober uspeh.«

Misijonar se je samo poklonil v zahvalo.

Tedaj je vstopila sestra Anita.

»Morda motim?«

»Gospod ve vse,« je odgovorila sestra Fidelis.

Anita je vstopila in za njo Danica. Vsa svetla je pritekla k misijonarju in mu podala roko.

»Zelo sem vesela, da vas spet vidim!«

»Kako je, Danica?«

»Oh, lepo, tako lepo! Sestre so mi silno dobre. Ali me boste vzeli iz zavoda?«

»Saj veš. Do jeseni. Potem ...«

»In kaj potem?«

»Potem ... Ali se ne počutiš dobro?«

»Ne vem, sama ne vem. Pravijo mi, da ne.«

»Pravijo ti! Kaj pa rečeš sama?«

Zvonko se je zasmejala. Drobec1 prisiljenosti, ki je jeknil iz smeha, ni ušel misijonarju.

»Nič, gospod, prav nič!«

Gospod Vinko se je dvignil in obe sestri ž njim. Skoraj molče so se poslovili. Danica je hitro stopala po širokem hodniku in je že stala ob avtomobilu, ko je misijonar šele zapiral težka vrata pod mogočnim gotskim portalom.


* * *


O vsem mogočem sta govorila. Kako je lep dan in kako je bila lepa lunina svetloba sinoči. Kako je neka gospa vzela predsinočnjim Danico in tri druga dekleta na Lepi otok za mestom. Kako se je lesketalo morje v mesečini. Kako bo Danica prosta vsak petek zvečer, da bo mogla k pevskim vajam za kor Sv. Janeza. Gotovo bo župnik Primožič vesel, da bo redno pela v njegovi cerkvi.

In še več drugega.

Danica se je razvnemala in je bila zopet vsa svoja, vsa neskaljena.

»Kako se počutiš?« jo je vprašal.

»O, sedaj je spet vse dobro. Nič mi ni, prav nič.«

In je potegnila z roko preko čela in oči.

»Kaj pa je bilo — prav za prav?«

»Ali je kaj bilo? Sama ne vem, res ne. Kdo vam je pa kaj rekel?«

In je uprla vanj velike, izprašujoče oči.

Ali mu hoče namenoma prikriti, ali le nagonsko, da bi mu ne bilo hudo?

Nič ji ni odgovoril.


* * *


Tisto popoldne je ni pustil k Ivanki. Samo na župnikov telefon jo je smela poklicati. Potem jo je vzel k najbližji slovenski družini, da tam prenoči. Povedal ji je, da pojde drugo dopoldne k zdravniku.

Spet ga je tako globoko pogledala. Pa se ni zmenil in ona ni ničesar vprašala. Stopila je h klavirju in zapela: »O sole mio!«

Gospod Vinko je poiskal specialista za živčne bolezni, ki mu je bil priporočen. V glavnih potezah mu je povedal o Danici in ga prosil, naj jo drugo dopoldne pričakuje. Naj njej ničesar ne reče, njemu pa pošlje pisano poročilo o njenem zdravstvenem stanju.

Ko se je vrnil v župnišče, je našel pismo, ki ga je klicalo daleč na zapad, kjer ga čaka za nekaj tednov obilo dela. Hvalil je Boga, da ni prišlo pismo nekaj dni poprej.

Danica je odšla od zdravnika naravnost k Ivanki. Misijonar pa je prejel pismeno poročilo o uspehu preiskave.

»Leva noga oslabljena zavoljo zanemarjenja po prvem padcu. Bo pač ostala slaba, toda zmerno gibanje in ne pretežka obremenitev jo utegne polagoma utrditi.

Desna noga: Skrčene kite pod kolenom. Odtod skrivenčena hoja. Zelo, zelo spreten operater bi utegnil to popraviti.

Splošno počutje: Seveda vpliva bolno stanje nog na celotni organizem, posebej na živčni sistem. Toda kot mi je deklica pravila, je na nogah mnogo boljša nego je bila pred leti. Tako tudi glede splošnega počutja. To meče luč v negotovo prihodnost. Sedaj že več let dosti dobro rabi noge, ni posebnega povoda za bojazen, da bi se živčna razrvanost do usodne mere pojavila. Treba pa je dekletu prilično mirnega življenja, gibanja na zraku, v vodi in na solncu, zlasti pa reda, vztrajnosti in krepke volje. Če ji morete te pogoje oskrbeti, oziroma pripomoči ji do teh lastnosti, je po mojem mnenju izven vsake neposredne nevarnosti. Zato tudi sodim, da zavoljo teh slabosti ni treba opuščati misli na nadaljnje izobraževanje.«


VIII.[uredi]

Jospod Vinko je sedel v dolgem vlaku, ki ga je s silno brzino nesel daleč na zapad.

Razmišljal je o zdravnikovem pismu.

Za enkrat ne more ničesar storiti. Daleč potuje in popolnoma bo zaposlen. Župniku je povedal vse potrebno in ga prosil, naj po možnosti nadaljuje njegovo delo glede Danice. To je za sedaj vse, kar more storiti. Pozneje se bo videlo.

Napisal je bil pismo Danici in ji v kratkih besedah sporočil, da mora na potovanje. Ta čas naj se odpočije in si okrepi zdravje. Gospa Ivanka ji bo gotovo v vsakem oziru v pomoč. Naj ne opusti resne volje in želje po glasbeni in splošni izobrazbi v zavodu, kjer jo dobre sestre tako željno pričakujejo. Naj se ne vda nobeni izkušnjavi, da bi se omajala v tako lepi odločitvi. In — končno — naj ne pozabi, da vse dobre reči prihajajo od zgoraj, od Očeta luči, zato naj ostane zvesta Bogu.

Potem se mu je pogled obrnil proti zapadu, kjer ga je čakalo novo delo in kamor ga je s tako brzino nesel hropeči vlak.

Župnik Primožič ni pozabil naročila prijatelja Vinkota. Sicer mu ni bilo prav jasno, kaj bi mogel storiti za Danico, vendar je smatral za svojo dolžnost, da ostane vsaj v rahlem stiku ž njo. Beseda da besedo in med izmenjavanjem misli utegne priti dobra ideja.

Ni še minil teden dni, ko je pozval na telefon Kovačevo številko.

Oglasila se je gospa Ivanka. Po kratkih pozdravnih besedah, ki jih narekuje vljudnost tudi za občevanje po telefonu, je povprašal po Danici.

Ali je prav opazil, ali se mu je samo zdelo: Ivankin glas je postal rezek in beseda odsekana. O, z Danico da je vse popolnoma prav, pri njej se počuti kakor doma, naj prečastiti le nič ne bo v skrbeh. Sicer jo pa veseli, o seveda, da se zanima za Daničino počutje. V tem hipu, žal, je deklica z doma, a vsak čas se ima vrniti in bo sama poklicala, da se gospod lahko osebno prepriča.

Toda potekali so dnevi in Danica ni poklicala.

Prišla je gospa organistka in hotela zvedeti od župnika, zakaj Danice ni več k petju, saj je obljubila, da bo redno prihajala.

Seveda ni vedel odgovora. Naj jo gospa sama pokliče in povpraša, je nasvetoval.

»Sem mislila, da bi gospod sami bolje opravili!«

Župnik je skomignil z rameni in ni nič odgovoril.

Teden pozneje je bila organistka zopet nad župnikom.

»Nisem mogla dobiti Danice na telefon. Pa jo tako zelo pogrešam pri zboru. Dajte no vi nekaj ukreniti! Nekdo mi je pravil, da imajo pri Kovačevih skoraj vsak večer družbo. Mladina se zbira, večinoma italijanska. Danica in Ivanka jim pojeta, pa plešejo tudi.«

Župnik je pozorno pogledal, pa ni nič odgovoril.

Gospa organistka je spet odšla praznih rok in je bila neskončno nezadovoljna zavoljo župnikove brezbrižnosti ---

Župnik je pa obstal nekaj hipov kot prikovan na mestu. Grizel si je ustnice in marsikaj mu je bilo nerazumljivo. Misli so mu uhajale h gospodu Vinkotu daleč na zapad in nič prijetno mu ni bilo pri srcu.


* * *


Misijonarju so potekali dnevi dela na zapadu. Kmalu ga bo zopet vodila pot drugam, sedaj doli na jug, ne posebno daleč od Sv. Janeza. Slovenska župnija Srca Jezusovega je tam in župnik ga prosi, da bi prihodnje štiri nedelje upravljal njegovo faro, ker mora sam zavoljo zrahljanega zdravja nekoliko spreči. Dela ne bo, razen ob sobotah in nedeljah, med tednom bo precej prost in se lahko po mili volji posveti svojemu delu ali razvedrilu.

Gospod Vinko je brez obotavljanja sprejel. Kraj mu je bil že znan, znancev mu ni manjkalo. Z nekaterimi slovenskimi družinami je imel naravnost prijateljske zveze. Okolica je bila lepa, spominjajoča v marsičem na domovino za morjem. Zrak čist, solnca dosti, jezer cel venec okoli majhnega industrijskega mesta.

Misijonarjev načrt je bil skoraj tako hitro dokončan, kakor pismo prebrano. Pojde, seveda pojde, in — Danica tudi! Takoj je uganil, katera slovenska družina jo bo z veseljem sprejela in ji oskrbela prijetno razvedrilo.

Toda — stoj! — Ali ne bi utegnilo biti malo čudno —? Svet tako nepremišljeno obsoja!

Srečna misel! Kako, da mu ni takoj prišla v glavo! Tam pri Sv. Janezu je njegov prijatelj, mlad, komaj leto dni poročen mož, tajnik cerkvenega odbora. Zelo je bil bolan. Kri se mu je bila ulila iz nosa in malo da ni izkrvavel. Že dolgo je brez dela in le počasi se popravlja. V slabih gmotnih razmerah je in mlada žena je skoraj obupana. Zdravnik mu je svetoval ven na kmete, na zrak, na solnce, v vodo. Toda kako — brez sredstev?

Z Danico se poznajo, saj so skupaj peli pri cerkvenem koncertu. Tudi tema dvema, Juretu in Špeli, poskrbi kratko letovišče pri faranih Srca Jezusovega. Prijetna družba bo in Danica bo na vse strani zavarovana.

Brž je pisal tri pisma: dve na jug, tri na vzhod k Sv. Janezu. Ne da bi čakal odgovora z juga, je ukrenil, naj pridejo vsi trije določen dan z avtomobilom Špelinega brata. Ni bilo predaleč in avtomobil jim bo tam doli dobrodošel za izlete v okolico med tednom.

Župnik Primožič je spet obstal zamišljen, ko je zvedel o novi misijonarjevi nameri. Silno dobro srce ima Vinko, toda — ali mu bo uspelo? Pa saj se Danica sedaj najbrž niti odzvala ne bo ...

Jure in Špela sta jo našla.

»O, seveda pojdem,« je dejala. »Oh, tako rada potujem in gledam tuje kraje!«

Ali ni vse tako res, kar je čula gospa organistka, ali je pa nagon potovanja prevladal v njej, da se ni pomišljala. Tako je zaključil župnik Primožič svojo misel in zanj je bila zadeva končana. —


* * *


Natančno po načrtu so prispeli na jug in gospod Vinko jih je radostno sprejel. Vse je bilo lepo pripravljeno zanje v veliki hiši majhne slovenske družine blizu župnišča.

Obetali so se jim kar najlepši časi.

Hitro po sveti maši so se vsako jutro sestali in skupaj preživeli ves dan do noči. Napravljali so izlete v krasno okolico, na farme in v gozdove, se kopali v jezeru in se vozili s čolnom, za spremembo vrgli trnke pohlevnim ribam.

Danica se je vidno radovala lepih dni in nič ni kalilo vsestranske ubranosti. Misijonar ni opazil na njej izprememb, odkar sta se bila zadnjič videla. In zavoljo ravnovesja v družbi ni posvečal njej večje pozornosti nego ostalima dvema. Sploh ni imel namena, v kateremkoli oziru direktno vplivati na deklico. Dnevi naj bodo odločeni zgolj za pošteno razvedrilo, vse drugo pride pozneje na vrsto.

Pa se ni hotelo izteči vse po njegovih računih.

Prišla je sobota, ko je bil zaposlen v cerkvi in v pisarni. Družbo je moral prepustiti samo sebi. Takrat sta bili Danica in Špela že dobri prijateljici.

Danica je postala zaupna.

V nedeljo popoldne je našla Špela priliko, da je spregovorila z misijonarjem na samem.

»Danica mi je dejala, da bi vam rada nekaj povedala, pa ne ve, kako bi. Zdi se, da se vas boji. Pravi, da jo misel na šolo vedno manj veseli. Prehudo se ji zdi življenje v zavodu. Njeni živci da bi tega ne prenesli.«

Neprijetno ga je dirnilo, pa ni vedel, kaj naj reče. Iz prvotnega svitka neugodnih čuvstev se je izvilo določno vprašanje: Zakaj mi dekle to sporoča po drugi osebi? Zakaj mi ni mogla sama povedati? Koliko lažje bi se dalo presoditi!

Pa je brž upošteval razne olajševalne okolnosti in jo v srcu popolnoma oprostil.

»Ne bi vam pravila,« je nadaljevala Špela, »toda Danica sama želi. Misli, da bo sedaj lažje govorila z vami, ko sem ji jaz pripravila pot.«

»Bomo videli, kako bo.«

In so odšli zopet na jezero.

Misijonarjeva ubranost je bila za spoznanje iz ravnotežja in zdelo se mu je, da ga Danica skrivoma iskajoče pogleduje. Vendar se je odločil, da ne bo v ničemer izpremenil vedenja do nje. Naj bo čas za razvedrilo neskaljen vsem in vsakemu posebej. Preden se ločijo, bo čas za besedo z Danico. No in — če Danica -- Sila nikjer ni mila. Težko mu bo, seveda, ali če ne gre drugače, se bo treba vdati v neizogibno —

In je nalahno načel melodijo narodne pesmi, ki so jo ostali takoj poprijeli.


* * *


Zvečer je našla Danica Špelo na kolenih ob postelji z drobno knjižico v roki.

»Kaj delaš?« se je začudila.

»Poglej!« — Dala ji je knjižico.

»Devetdnevnica k Mali Cvetki!«

Danica je vprašala samo z očmi.

»Za Juretovo zdravje opravljam to.«

Nič ni odgovorila. Dala si je opraviti ob kredenci, dokler ni Špela končala.

»Ali vedno moliš zvečer, Špela?«

»Vsaj malo vsak večer. Zakaj vprašaš? Saj menda ti tudi?«

Ni odgovorila. Ponovno je vzela knjižico in jo prelistavala.

»Ni velik greh, če se ne moli.«

»Pa je zelo dobro, če se!«

»Ne rečem. Ampak na svetu je tako čudno. Ti ne veš ---«


IX.[uredi]

Zastonj je čakala Špela nadaljevanja. Danica se je sunkoma obrnila in pustila Špelo samo. —

Ko je Jure urejeval avtomobil pred novim izletom na jezero, je stikala Danica med knjigami v župnikovi pisarni.

»Ali nima kakšne povesti v italijanščini?« se je obrnila k misijonarju.

»Ne verjamem. Beri slovensko, lepe knjige ima. Pa nikar povesti te dni. Te preveč vežejo in vzamejo časa. Tu imaš lepo knjigo, beri dve, tri strani na dan, več ni treba. Ves ostali čas porabi za gibanje na prostem in uživanje narave.«

Podal ji je knjižico »Srčni rubini«.

Hitro jo je presodila in vrnila.

»Tako branje me prav nič ne veseli.«

»Malo dobrih misli in izpodbudnega duhovnega branja nikomur ne škoduje. Bi ti prav priporočal.«

Obotavljala se je, toda takrat je poklical Jure na odhod. —

Pisali so razglednice na vse vetrove sveta. Vsak zase, toda na vsako so se vsi podpisali in niso mnogo pazili, komu je namenjena.

Tudi Danica jih je napisala lepo število. Špela je postala pozorna. Na tihem se je začudila, da ima Danica, sirota zapuščena, toliko znanja po svetu. Takoj jo je nagon pripravil do tega, da je neopaženo pregledala naslove na Daničinih razglednicah. V duši ji je vstala sumnja in niti trenutek več ni odvrnila pazljivega očesa od deklice.

Še isti večer in prav tako drugo jutro je opazila, kako močno se Danica zaveda, da je lepo dekle. Saj se kar ni mogla dovolj nakretati pred ogledalom in mnogo je govorila o svojih licih. Špela se je pomudila v njeni sobi in ogledovala to in ono. Med dekličinimi rečmi je opazila sliko mladega fanta prav čedne postave, kakor je morala nemudoma razsoditi.

»Oho, Danica ima tudi fanta!«

Deklica se je ozrla in ni pokazala zadrege.

»Zakaj bi ga pa ne imela? Priden je.«

Pod sliko je bilo nekaj napisano v jeziku, ki je moral biti po Špelini sodbi italijanski. Podpis se je glasil: Carlo.

Špela se je spomnila, da se je tudi ena onih razglednic glasila na Carlovo ime.

Svoje novo odkritje je v primernih drobcih počasi sporočala misijonarju, kakor je ravno prilika nanesla. Iz raznih opazk, ki mu jih nadrobim, si bo že napravil sodbo in postal oprezen, tako si je mislila.

Gospod Vinko je bil v negotovosti. Ali je iz Danice v tem kratkem času zraslo novo dekle, ali se v Špeli pojavlja nova ženska, ljubosumna na lepo tovarišico?

Na novem izletu je neprisiljeno napeljal pogovor na razmere v Trstu po vojski. Danica je pripovedovala o krutem zatiranju Slovencev. Sploh je pa sama - razen doma pri mami — živela v skoraj čisto italijanskem ozračju. Prijateljice in prijatelji so ji bili popolnoma italijanskega duha, če ne tudi krvi.

»Pa ti si se vendar vedno zavedala, da si Slovenka?«

»O, da! Za to je skrbela mama. Toda kaj hočete, ko pa ni bilo slovenske družbe. Imeli smo sicer slovenski pevski klub, pa zavoljo oddaljenosti nisem mogla dosti zahajati tja.«

»Recimo, da si ostala v Trstu in bi se kedaj poročila, ali bi vzela Italijana?«

Vprašanje ji je prišlo nenadoma in prav to je misijonar namerjal. Pa se je hitro našla in mirno odgovorila:

»Skoraj bi ne moglo biti drugače.«

»In ti bi bila za vselej izgubljena za mater Slovenijo, tvoji otroci bi pa bili Italijančki!«

Ni odgovorila. Videlo se je pa, da ji misel ni preveč strašna.

»Dobro, da si šla. Upam, da boš srečala kje Slovenca, ki te bo iztrgal Italijanom in te vrnil v naročje materi Sloveniji.«

»Saj tu v Ameriki tudi ne poznam Slovencev. Več Italijanov.«

»Čakaj no, ali se ti tako mudi,« se je smejal gospod Vinko. »Saj si še majhna,« se je pošalil. »Preden bo čas za možitev, jih boš lahko spoznala, da ti bo izbira kar težka. Pri Sv. Janezu je fantov regiment. Kadar si izbereš enega izmed njih, pridemo vsi na ženitovanje, kajne, Špela in Jure?«

Oba sta z veseljem pritrdila.

»Danica,« se je vmešala Špela, »jaz sem v Ameriki rojena in moj mož tudi. Pa sva si že večkrat rekla, da bi se ne bila jemala, če bi ne bila oba Slovenca.«

»Živela Špela, živel Jure!« je zaploskal misijonar.

Danica je naslonila glavo v roke in se zamišljeno zagledala v daljavo. Misijonar je bral njene misli in se čudil, odkod to razpoloženje v dekletu, ki ga doslej ni bil opazil. Da, iz njegove bivše Danice je v kratkem času zraslo novo dekle!

Nenadoma se je okrenila.

»Ali bi me vi poročili, če pridem z Italijanom na oklice?«

Trdovratno je zrla vanj in velike oči so ji bile še večje, še bolj globoke. Misijonar je zaslutil važnost trenutka, pa se je hitro odločil.

»Resnično, ne bi mogel!«

»In če vzamem Slovenca?«

»Kadar hočeš!«

Sicer ni prav natanko tako mislil. Saj je še tako mlada in malo podobna za možitev in sploh — ali nista domenjena, da najde v zavod? Potem, morda, potem! Vendar, treba je bilo stvar tirati k odločitvi in razbrati, kaj se plete v dekletu.

Danica je pa umolknila in od tistega trenutka je bila redka poprejšnja preprostost v njenem vedenju do misijonarja.

Ko je Špela zopet prišla v Daničino sobo, niso mogle njene oči nikjer več iztakniti slike s podpisom: Carlo.

Na zunaj je ostalo vse pri starem. Nadaljevali so svoje pobožnosti v cerkvi in prav tako skupne izlete v solnčno prirodo.

Na znotraj je pa raslo več in več zaprek in od časa do časa je zabolelo. Najmanj udeležen je bil Jure in njegova mirna ubranost ni trpela. Zadovoljno je užival dobrote svobodnega podnebja in barva na licih mu je pričala, da je zdravje na potu vanj.

Špela je pa bolj in bolj čutila v sebi poklic, da pretuhta Danico do dna. Več in več se je mudila v njeni sobi in na izletih je znala najti marsikako priliko za pomenek na samem. V resnici pa zunanja zaupnost ni zbližala njunih src.

Danica je postala spremenljiva kot razgled na gozdnem sprehodu. Zdaj je hodila kakor zavita v globoko senco košatih dreves, zdaj se ji je razgrnilo pred očrni in zastrmela je v daljavo pred seboj. Zdaj jo je obsijal nagajiv solnčni žarek kakor skozi vrhove dreves in pričela je z otročjimi dovtipi dražiti družbo. Pa zopet je zagledala sanjavo dolinico med vitkimi debli pod potjo, zaverovala se je vanjo in pridušeno zapela priljubljeno melodijo brez besed. Včasih je pa začutila v sebi potrebo, da se razgovori, zato se je vdajala Špelinim nastavam, čeprav ni videla v njej sorodne duše.

Misijonar se je delal ravnodušnega napram vsemu. Ponovno in ponovno je odložil končno vprašanje na zadnji dan.

Zato je pa Špela postajala nestrpna.

»Naše počitnice se bliskovito bližajo koncu,« je omenila Danici. »Morda bo mogel Jure sedaj kmalu prijeti za delo. Dobro mu dene tu. Kako moramo biti hvaležni gospodu Vinkotu!«

»Zelo blaga duša je.«

Špela je prisluhnila in čakala. Toda Danica ni rekla nič več in je pozorno opazovala v daljo, kako se vrhovi hribov prelivajo v sinje obzorje.

»Kaj boš pa ti, Danica, ko odidemo?«

»Delat pojdem.«

»Študirala res ne boš?«

»Je še nekaj tednov za premislek.«

Zopet sta utihnili. Špeli ni bilo prav.

»Kakšno delo misliš?«

»Ivanka bo kaj primernega poiskala.«

Zopet presledek.

»Ivanka te ima rada?«

»Zelo. Kakor sestra mi je. Vse bi storila zame.«

»Čudim se, da se je tako odtujila cerkvi.«

Danica je skomiznila z rameni.

»Ali ti ugaja hišno delo?«

»Ne preveč. Sita sem ga. Vedno isto in spet isto. Nikoli ne prideš do konca. Mislim, da takega dela ne bom več sprejela. Sicer je pa Amerika na vso moč pisan svet. Če človek zna, pravijo, se da služiti denar na sto načinov, ne da bi moral biti navezan na eno samo službo.«

»Kako to misliš?«

»Se bo videlo,« je presekala Danica in se zleknila v senco.

Špela je ostala sama s seboj. Ni mogla pretuhtati Daničinih besed, vendar ji je oko z zelo sumljivim sijajem počivalo na lepi deklici.

»Ali si glede možitve misijonarja samo dražila?«

Odgovor ni prišel takoj. Hipno se je Danica vzpela in se uprla v Špelo.

»Ali je on mene dražil?«

Špela je mislila nastaviti deklici zadrego, naenkrat je bila sama v njej.

»Dejala bi, da te je. Saj je bolj širokogruden nego se včasih dela.«

Danici je prišlo olajšanje in beseda ji je stekla.

»Nisem dražila. Resno mislim. Carlo je moj fant. Hotela sem povedati gospodu Vinkotu. Razmišljala sem, kako bi. Pa me je tako čudno presekal. Zdi se mi, da je padla zavesa med njim in menoj. Zakaj bi ne smela Italijana ...?«

»Ne vem, če je to glavno. Najbrž je na kaj drugega bolj mislil. Kaj pa tvoje zdravstveno stanje? Ali se ti zdi, da bi bila sposobna?«

»To ravno! Zdravnik je dejal Ivanki, da bo vsa moja živčna slabost izginila, če se poročim.«

Molk! — Špela ni toliko razmišljala o tem, je li zdravnik modro razsodi! ali ne. Ena misel jo je pa obšla kot razodetje: če bi gospod Vinko to vedel, bi razumel vse, prav vse!


X.[uredi]

Pa ravno tega gospod Vinko ni tako hitro zvedel. Postajal je rezerviran in se je največ bavil z Juretom. Nagonsko se je ogibal zaupnih pogovorov z ženskama. Špela kar ni našla pravega trenutka, da bi mu povedala, pa jo je na tihem tudi nekoliko žalilo, da misijonar ne kaže preveč zanimanja za njena odkritja.

Tako je ostalo pri tem.

Seznanili so se bili z družino bogatega slovenskega trgovca v sosednjem mestu. Povabil jih je na obisk in niso odklonili. Namesto k jezeru so neko popoldne naravnali pot v ono smer.

Lep dan, krasna družba, obilo zabave!

Večerjali so v imenitni restavraciji med igranjem orkestra in sukanjem parov. Tako je hotel bogati trgovec počastiti svoje goste.

Več žensk pri sosednjih mizah je palilo cigarete. Trgovec je podražil Špelo in Danico, naj posnemata dober zgled svojih emancipiranih sosester. Celo misijonar je prikimal. Saj je bilo razpoloženje kakor nalašč za bohotno šalo.

In že sta ležali lepo dišeči cigareti pred Špelo in Danico.

Špela jo je pobrala in svaljkala med prsti. Danica si jo je zapalila in pušila. Izzivajoče je gledala trgovca, ki se ji je z očetovsko dobrodušnostjo smehljal.

Oči vsega omizja so počivale na lepi kadilki. Vsi so pričakovali poloma po prvih potegljajih. Toda deklica je vlekla z izkušenostjo resne kadilke in puhala bele oblačke iz sebe. Na mah je bilo jasno, da to ni njena prva cigareta.

Nekaj parov oči se je srečalo in si govorilo z molčečo zgovornostjo. Gospod Vinko je začutil ledeno skorjo okoli srca — — —

Po večerji je Špela zopet zaposlila Danico zase. V ostali družbi se je vnela debata o ženskih kadilcih.

»Ali vas ni Danica iznenadila?« je vprašala misijonarja omožena trgovčeva hčerka, ki je bila vzgojena pri sestrah.

Ni bilo zanj prijetno vprašanje.

»Razlagam si tako. V dekličini naravi je posebna poteza, ki jo lahko opazite še v marsikaterem dekliškem značaju. Rekel bi: nekak duh upornosti. Taki značaji ne morejo prenesti draženja. Nalašč storijo, k čemer jim kdo v obliki draženja prigovarja. Ne morejo trpeti misli, da so poraženi. Ta duh upornosti utegne tako prevzeti vse bitje človeka, da ne zna več izbirati med primerno in neprimerno šalo ...«

»Zelo profesorsko ste govorili, morda celo misijonarsko, to vam rada priznam. Toda Danica je kadila kot prava virtuozinja v tej umetnosti.«

Misijonar je dobro vedel, da je izgubil igro.

»Ah, kaj,« se je vtaknil vmes trgovec, »to je malenkost! Dosti častitih dam poznam, ki pušijo kot za stavo. Je že prav, Marica, da ti ne kadiš, celo to je prav, da si na tobakarice huda. Toda, če vidim druge ženske, da kadijo, jim to v mojih očeh ne jemlje ugleda. — Kaj pa ti misliš, Ivan?« se je obrnil do zeta.

Ivan ni bil kadilec in se je ves čas samo tiho smešil predse.

»Približno tvojih misli sem, papa. Tudi jaz poznam ženske neomadeževanega imena, ki so prijateljice kajenja. Seveda, moja Marica bi pa nikakor ne bila tako moja, če bi pušila cigarete.«

Gospod Vinko je imel vtis, da se je dognala čisto pravična sodba glede ženske s cigareto v ustih. Navsezadnje ni to nič tako strašnega. Tudi sam se je domislih dveh, treh vobče spoštovanih dam še iz domovine, ki so bile celo priznane javne delavke, pa se niso branile zasebno ali tudi napol javno zapaliti cigareto. Toda ta misel ga ni pomirila z ozirom na nocojšnji dogodek. Danica — ne, ona bi ne smela kaditi! To se nikakor ni strinjalo z ono lepo podobo, ki si jo je bil zamislil glede tega dekleta.


* * *


Špela in Danica sta se medtem šetali na vrtu, polnem zelenja in cvetja.

»Ali hočeš še mojo cigareto?« je ponudila Špela.

»Vzamem. Pa za jutri. Hvala!«

»Kje si se naučila kaditi?«

»Kar tako, mimogrede. Zdravnikova gospa je mnogo kadila in stregla s cigaretami vsem. Prirejala je družabne večere in vsevprek smo kadili, gospodje in dame. Polagoma sem se naučila. Ali misliš, da je kaj hudega?«

»Gospod Vinko je čudno gledal.«

»Moj Bog, kakšna naj pa bom!«

»Ali tvoja -Ivanka tudi puši?«

»Ne. Zadnji čas je pa tudi ona začela z družabnimi večeri. Več mojih znank in znancev izza časa službe pri zdravniku je povabila. Da bi meni ne postalo dolgčas, je dejala. Zabavamo se in seveda — pušimo tudi.«


* * *


Bila je že trda noč, ko so se vračali. Naneslo je, da sta bila tudi Ivan in njegova žena ž njimi.

Misijonar je bil tega vesel, ker mu je bilo med večjim številom lažje prikriti, kako malo mu je nocoj do šale in dovtipa. Tudi Danica je bila izredno tiha in se je skoraj boječe stiskala v kot avtomobila. Ostali so bili glasni in razigrani.

Razpoloženja gospoda Vinkota menda niso opazili, le Danici ni ostalo prikrito. Preden so se poslovili, je ujela hip, da se mu je na samem približala.

»Ali ste hudi name?« je skoraj proseče šepnila.

Prevzelo ga je. Toda ni mu bilo, da bi se ponaredil.

»Nisem hud. Ali eno ti rečem: neskončno se mi smiliš!«

Iznenadeno se je ozrla vanj. Toda samo za hip. Uporen ponos se je dvignil v njej, zasukala se je na peti in obrnila. Zamahnila je z roko Ivanu in Marici in zapela: Lahko noč!


* * *


Drugo jutro je bilo deževno. Po zajtrku je sedel misijonar na verandi in knjiga mu je ležala v naročju. Hotel jo je brati, pa so mu misli neprestano uhajale drugam.

Ne dolgo in vstopila je Danica.

»Kaj delate? Ali se obeta dolgočasen dan?«

Vsa neskaljena je bila in beseda ni kazala zadrege.

»Bomo videli. Utegne se zjasniti in imeli bomo zopet lepo popoldne.«

»Medtem bi rada, da mi razložite tole Župančičevo pesem. Tako kot znate samo vi. Slovenska poezija me pričenja vse bolj zanimati.«

Sedaj se je dvignil odpor v njem. Za nobeno ceno bi ne mogel biti ž njo tako prostodušen ta hip.

Zrl je v knjigo in se obotavljal. Pozorno ga je motrila.

»Za to pa danes res nimam potrebne ubranosti.«

Še je počivalo na njem njeno motreče oko.

»Ali zaradi sinočnje moje --?«

»Ne vem!«

»Kaj sem vam naredila?«

»Postajaš mi zapečatena knjiga. Ne morem več brati, kaj je v tebi.«

Dvignil je oči in pogleda sta se srečala. Čudno je zagorelo v njenih očeh in preko čela ji je planila senca.

»Oprostite, da sem motila!«

Lahno se je poklonila in že je ni bilo več na verandi. —

Misijonar je ostal sam in si je rekel: Imeli so me za psihologa. Toda naj šrnent vzame vso šolsko učenost, če imaš pred seboj živo življenje, kakor ga ni v nobenih bukvah!

Popoldne se je res zjasnilo in zelo mikavno je vabilo solnce. Vsi trije so prišli z avtomobilom po misijonarja. Ni se pomišljal in je prisedel.

Nalašč je hotel biti razigrane volje. Šalil se je s Špelo in Juretom. Od strani je skušal zvleči v metež tudi Danico.

Nikakor se mu ni posrečilo. Sanjavo je strmela v daljavo in brez razumevanja uprla pogled vanj, kadar je začutila, da se beseda tiče nje.

Špela je ponovno opozorila, da se Danica dolgočasi, pa tudi ni našla odmeva. —

Gospod Vinko in Jure sta se solnčila na pesku poleg jezera. Naplavala sta se bila in za vodo se jima je zahotelo solnca.

Jure je dremotno strmel v igro valčkov na vodi in se prepustil sladkemu občutju: dolce far niente.

Misijonar se je sam v sebi bavil s svojim psihološkim problemom. Nerodno mu je postajalo v duši in zdelo se mu je, da se pričenja Danice bati. Ali zavoljo nje ali zavoljo ljudi? Ni mu bilo prav jasno.

Špela in Danica sta se daleč tam na vodni gladini zibali v lahkem čolnu. Le v pretrganih sunkih je njuna pesem v vetru segala do obrežja.

»Ali ni Danica neizmerno čudno dekle?« je načel Jure.

Sunkoma se je misijonar okrenil. Iz Juretovih ust še ni bil slišal mnenja o njej.

»Kako to misliš?«

»Dvakrat ni sebi enaka. Kako sedaj poje, kako je sanjavo zrla predse poprej. V njej je nekaj zagonetnega.«

»In kaj še, Jure?«

»Morda se zelo motite nad njo. Sirota je, ne rečem. Pa bi bilo morebiti bolje za vas, da je niste vzeli s seboj.«

»Ti nekaj sumiš, Jure! Bodi odkrit!«

»Z vašim dovoljenjem. Bog me ne kaznuj, če ji delam krivico. Gotovo je v verskem oziru usmiljenja vredna, ali ... Utegne biti nekaj zadaj, kar vpliva nanjo, ne da bi bilo vam znano. Preveč so takele sirote izpostavljene nevarnostim v milijonskih mestih. Ne bi je obsodil, tudi če bi natančno vedel. Ne govorim, da bi ji jemal ugled.«

Misijonar se je čudil. Preprosti razum neučenega mladega moža, ki ima vpogled v življenje, je bil morda bliže rešitvi, nego njegov, vajen šole in učenja.

»Razumem, Jure, da ne govoriš s slabim namenom. Nadaljuj!«

»Sumim, da je dekle pod drugim vplivom, ki je močnejši od vašega.«

Misijonar ni odgovoril.

»Morda je le od ene osebe, morda od družbe. Le prerada govori o tistih zabavah pri zdravniku, o znancih in znankah od tam. In o delu se dvomljivo izraža. Z mojo ženo sta govorili, da si bo morebiti zopet poiskala službo sobarice. Pa je zamahnila z roko in dejala: Pa končno tega ni treba! Saj si znam tudi brez stalnega dela služiti denar.«

»Kako misliš, da bi bilo to razumeti?«

»Nehote se človeka lotevajo težke slutnje. Saj takale stvarca komaj čuti, kdaj zajde na rob mlakuže življenja. Prebridke so skušnje iz dneva v dan.«

Misijonar se je zdrznil. Prestrašna sumnja! Torej tudi kaj takega, čeprav samo sumnja, tako lahko pade na hčerko miljene slovenske matere v mrzli tujini! 2e sama misel se mu je upirala. Toda prav nič ni mogel zameriti Juretu, da je izrekel svoje misli. Da — prebridke skušnje iz dneva v dan ----

Jure ne govori brez razsodka.


XI.[uredi]

Gospod Vinko se je zavil v molk. Bridkost mu je zalila dušo in Daničino petje z jezera ga je bolelo do krvi.

Sunkoma se je odločil:

»Jure, ali mi hočeš napraviti veliko uslugo? Vrnite se jutri zjutraj vsi trije. Porečemo, da imaš nujno pot zame. Saj bo resnica. Ako odideta vidva s Špelo, je naravno, da vzameta s seboj tudi Danico.«

Jure je obžaloval.

»Preveč sem menda rekel. Morda ni bilo dovolj povoda --—«

»Naj bo, kakor hoče. Ne morem več. — Žal mi je, tudi zavoljo tebe. Nekaj dni ti bo prikrajšanih. Škoda, vendar, nekoliko si se že popravil.«

»O, zavoljo mene nič skrbi! Imel sem prav lepe čase in zelo sem vam hvaležen!«

Misijonar je zamahnil. Pomolčala sta.

»Torej -— dogovorjeno, Jure?«

»Jutri zjutraj ob devetih.«

Jure je povedal Špeli, gospod Vinko Danici.

»Ona dva morata hitreje oditi, nego smo namerjali. In tebi ne kaže, da bi ostala sama.«

Velike oči je uprla vanj. V pogledu je igral lahen dih nejasne sumnje.

»Kakor mislite, da je prav. Pa pojdemo.«

In mirno je začela pospravljati svoje reči.

Misijonar ni vzdržal. Poklical je Špelo in jo vprašal po onih Daničinih besedah. Kako se je bila izrazila glede dela in denarja brez dela.

Špela se je zmedla.

»Nisem dobro razumela. Služba sobarice ji ne ugaja več, je rekla. Vem pa, da razume zelo fina ročna dela. Na to je morda mislila ...«

Odleglo mu je. Ali že ga je zabolela nova misel:

»Če se ni Špela pred njim in zavoljo njega ponaredila, da bi mu ne bilo hudo?«


* * *


Ob devetih je stopil Jure k avtomobilu in si dal opraviti to in ono. Misijonar je sedel na verandi in bilo mu je prečudno pusto. Tako so potekli lepi dnevi in vse bo minilo brez one končne besede z Danico, tolikokrat odložene na zadnji dan. Negotovost ostane. Ali je tega treba? Toda pri najboljši volji se ni mogel odločiti, da bi izpregovoril. Nekaj neznanega mu je zapiralo besedo pred Danico. Še na poslovitev od nje ni mislil.

Naenkrat je vstopila.

»Pa z Bogom, gospod! Stokrat hvala za vse skrbi, ki ste jih imeli z mano tu. Ali se kmalu vidimo pri Sv. Janezu?«

Mir, s katerim je govorila, je olajševal. Zdelo se mu je, da bi sedaj mogel govoriti. Toda bilo je prepozno.

»Ne vem, kedaj pridem. Nič gotovega. Medtem ostaneva v pismenih stikih glede najine zadeve. Ali mi boš prav odkrito na vse odgovorila?«

»Bom. Le kmalu pišite!«

Podala mu je roko in odšla. Kmalu je avtomobil oddrdral.

Še isti dan je pisal:

Naj mu pove odločno, ali pojde v zavod ali ne. In če ne, kaj je prav za prav vzrok?

Ob kratkem ji je raztolmačil zdravnikovo mnenje.

Ne da bi zahteval: pojdi! Ne more si jemati take pravice. Toda iskreno želi, da bi se njen talent razvil in uveljavil na primernem mestu. Preveč se izgubljajo naši talenti v tujini, si tem gredo narodni zakladi v izgubo. Pa gre mu tudi zanjo. Če si primerno razvije duševno bogastvo, ki ga je Bog dal, bo osrečila le samo sebe — in nič drugega ni imel pred očmi, ko se je trudil zanjo, ko edino njeno srečo. Pa poleg tega je prepričan, da bi mogla ona z zmožnostmi, ki jih ima, na primernem socialnem stališču osrečevati mnoge ...

In dalje dobesedno:

»Cilj je: Tvoja sreča! Sredstva: Krepka volja, premagati ovire. In drugo: Zidanje na pomoč od zgoraj. Ni sreče brez Boga!

To dvojno zavest sem skušal vzbuditi in utrditi v Tebi. Koliko si me razumela, ne vem. Morda bom mogel razbrati iz Tvojega odgovora, ki ga bom pričakoval prihodnji teden v ...

Bog s Teboj, Danica, in blagoslov Tvoje mamice iznad zvezd naj ti trosi cvetja na življenjsko pot!«

Takoj po nedelji se je tudi gospod Vinko odpeljal. Zopet ga je vodila pot k Materi božji v Puščavo, kjer je imel dalje časa ostati.

Pričakovanega pisma od Danice ni bilo od nikoder. Ne prvi, ne drugi in ne tretji teden.

Misijonar se je vznemirjal. Kaj naj stori? Ali naj pozabi na vse, kar je bilo, in naj si ne ubija več glave z mislimi na Danico in skrbmi zanjo?

Dovolj je menda pokazala, da odklanja njegovo namišljeno oporo in da njegove varuške skrbi ne potrebuje. Čemu bi se ji vsiljeval? Ali ne more svojega časa in svojih skrbi posvetiti čemu drugemu, kar utegne prinesti večji uspeh?

Pa se je spet presukalo v njem in drugačna misel ga je prevzela. Morda ga Danica prav sedaj bolj potrebuje ko kdaj poprej. Samo ne zaveda se tega, sirota! Bogve, kakšne nevarnosti jo obdajajo. Bog ve, kako se bori sama s seboj ob branju njegovega pisma. Omahuje morebiti in nova topla beseda ji utegne vrniti pojemajočo moč.

Ali je resnično misijonar in pripravljen, vse žrtvovati za duše, ali je bil njegov trud za deklico le iskanje samega sebe in izraz sebičnosti? Če sedaj pozabi nanjo samo zato, ker mu iz neznanega vzroka ni odgovorila na pismo — seveda, olika to nujno zahteva! — ali bi ne bilo to izraz užaljenega ponosa?

In zopet se je sprevrglo v njem:

Če se odloči, da ponovno piše, kaj naj piše in kako? Saj mu je kljub vsemu njena duša ostala zapečatena knjiga. V kakšnem ozračju se deklica suče sedaj? Ali bi njegovo nadaljnje dopisovanje ne utegnilo vzbuditi pozornosti, da bi celo trpelo njegovo ime ...?

Tako se je boril s seboj in odločitve ni mogel izslediti.

Končno je prišla rešitev. Župniku Primožiču je pisal.

Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati.

»Danica dela v zakotni restavraciji. Gospodar Italijan. Ko je prišla z juga, so jo nemudoma spravili tja. Lepo zasluži in dobiva mnogo napitnine. Govori se, da se bo omožila. Fant Italijan. Ob večerih poje gostom. V kratkem prične jemati ure za petje pri zasebni učiteljici.

Te podatke prejel po organistki, ki je še dalje napenjala moči, da bi pridobila dekle za petje na koru. Seveda — brez uspeha.

Drugo zvedel od Špele: Že med bivanjem na jugu ji je dejala, da se je nasvet njenega zdravnika glasil, naj se poroči. To da bo odpravilo njene živčne slabosti ...«

Temu poročilu je župnik dostavil:

»Dragi moj, priznati si moraš, da si izgubil igro, kakor si tudi imel dobre namene. Takile hipi so grenke kaplje v naš duhovniški kelih, ki je že sam na sebi pri vsej svoji sladkosti včasih bridek. Jaz sem izgubil podobnih iger že celo vrsto ... Strašen je pogled na toliko pcteptanih, nekdaj cvetočih življenj. O, tujina! Kruta si in brez srca!«

»Kruta si in brez srca!« je mehanično ponovil misijonar.

In v duši mu je zapelo ono znano:

»Domovina, ti si kakor zdravje!«

Bral je še zadnje župnikove besede:

»Vendar, ene misli bi ne prezrl rad ob koncu te izgubljene igre. Kar storiš z dobrim namenom in nesebično ljubeznijo, ni nikdar popolnoma izgubljeno. Utegneš na oči doživeti popoln poraz, pa kdo ve, če se ne dvigne kedaj iz obupnih razvalin — kakor od mrtvih vstala — tvoja zmaga! Tudi o takih primerih bi Ti mogel pisati. Toda čemu? Sam veš bolje. Kdo more soditi, zakaj je bilo dobro, da se ti je zopet ob eni duši polomilo bojno orožje ...«

Župnikove besede so ga nekaj hipov zaposlile. Klonil je glavo in mislil sam vase.

Hipoma se je zravnal in poiskal mesto v pismu:

»... zdravnik svetoval, naj se poroči. To da bo odpravilo njene živčne slabosti.«

Gospod Vinko je skoraj vzkipel v sveti jezi. Mazač, ne zdravnik! Kje ga je sirota vzela? Še vedno je bilo slišati, da je eden poglavitnih pogojev za srečen zakon: temeljito zdravje. Kako nekateri ljudje brez vesti in brez srca mešajo pojme in trapijo mlade glave!

Živo mu je stopila pred oči Danica, sirota mala. Cvetoča je bila in vsa svetla v svoji nedotaknjenosti. Gledala ga je s tistimi globokimi očmi in žarek detinske ljubkosti je sinil iz njih. Pa se ji je oko sanjavo zazrlo mimo njega in senca je zagrnila žareče čelo.

Skoraj na glas je spregovoril:

»Danica, neskončno se mi smiliš!«

Kakor oni večer na jugu je ponovno uprla oko vanj. Le za hip. Sunkoma se je obrnila na peti in privid je izginil.

Misijonarju je bilo jasno: odšla je in vse je končano. Le moja molitev jo še more doseči. —


* * *


Minilo je okoli pet mesecev in gospod Vinko je bil čez glavo zaposlen z misijonom v veliki župniji daleč na severu. Pozno dopoldne je prišel iz cerkve in v župnišču ga je čakala pošta. Pismo od župnika Primožiča.

»Dragi moj!

Upam, da bodo obilni uspehi, ki jih žanješ na svojih misijonih, odtehtali bridkost, ki Ti bo gotovo segla v dušo ob mojem današnjem poročilu.

Včeraj se je Danica poročila — civilno! Vsaka možnost, preprečiti nesrečo, mi je bila odvzeta. Čujem, da ni bila v cerkvi, odkar se je vrnila z juga. Njen mož, Carlo Doki, ni hotel nič slišati o cerkveni poroki. Sirota se mu je popolnoma vdala ...

Molimo za oba! Tvoj Anton.«

Misijonar je odložil pismo in trudno sklonil glavo v razprte roke. —


XII.[uredi]

Župnik Primožič se je odločil za misijon v župniji Sv. Janeza. Odkar mu je stala nova cerkev, je pričakoval, da bo tudi misijon prinesel novih sadov. Misijonar bo seveda gospod Vinko, čas: prihodnji advent. Tako bo dovolj časa za dobro pripravo.

Po dolgem času je torej prišel gospod Vinko zopet kar za dva tedna k Sv. Janezu.

Četrti dan misijona je bil župnik klican k bolniku. Hitro po maši je odšel in dolgo se ni vrnil. Pomenljivo in utrujeno je pogledal misijonarja.

»Po obedu pojdeš z menoj. Čaka te prečudno iznenadenje.«

Misijonar se je vznemiril, toda! župnik je ostal neizprosen. Z nobeno besedo se ni hotel izdati.

Odpeljal ga je in obstala sta pred bolnišnico Božje Previdnosti.

Še bolj se je vznemiril misijonar.

»Duša, zini! Kdo — — ?«

»Pridi in poglej!«

Spremljal ga je po dolgih hodnikih, navzgor po širokih stopnicah, zavil na levo in obstal pred bolniško sobo. Odprl je vrata in stopil nazaj. Misijonar se je pognal v sobo in iskal.

Na beli postelji pred njim je ležala deklica, vsa bela v čelo in prosojna v lice. Kakor dete nežna in drobna. Trepalnice so ji zakrivale oči. Ustnice, brezbarvne in zamrle, so podrhtevale kakor v krču. Vse telesce je drgetalo v lahnih sunkih pod odejo.

Sama je bila v sobi — pomota izključena. In vendar se misijonar ni mogel domisliti. Ozrl se je po župniku, ki ga ni bilo. Odprl je vrata in pogledal na hodnik. Na pleteni klopi tam v kotu je sedel in glava mu je trudno visela med roke.

Sunkoma se je misijonar zavedel. Pogledal je na vizitko na vratih in bral: Maria Dolci —

»Danica!«

Neznano ga je spreletelo. Omotično je stopil v sobo in kakor skozi magično steklo strmel v bolnico.

Še je dremala bolestno, omotično spanje. Bilo mu je, da bi kriknil nekomu: Govori, povej! Že je hotel ponovno skozi vrata, tja k župniku na pleteno klop.

Takrat je odprla oči. Zastrmela je vanj, neznano, tuje. Pa se je domislila, lahen smehljaj ji je splaval na ustnice in komaj vidno se ji je nadahnilo lice. S težavo je šepnila:

»Gospod Vinko!«

In že je zadrgetala v krčih, pobledela do prozornosti in ponovna omotica jo je obšla.

Sklonil se je k njej in jo pokrižal na čelo.

Sunkoma se je okrenil in že je stal ob župniku. Težko je padla njegova dlan na župnikovo ramo in je siknil:

»Govori!«

Župnik je dvignil glavo.

»Ali sta se spoznala?«

»Danica!«

»Je pri zavesti?«

»Za trenutek me je prepoznala.«

»Sedi!«

Oči je vsesal vanj in napeto pričakoval.

»Ni pomoči. Dete so rešili, sama je izgubljena. Morda nocoj, morda jutri — — —«

Misijonar je razumel, trikrat razumel!

»Ali je — pripravljena?«

»Po človeški sodbi — vse v redu. Zjutraj je bila še precej pri zavesti. Opravila je spoved in drugo. Tudi poročil sem ju. Ostalo je v božjih rokah.«

»In te so očetovske!« je pomirjen dahnil misijonar. Tisoč misli mu je šinilo skozi možgane, pa ni utegnil. Odtrgal se je in spet stal ob beli postelji.

Bolnica se je prebudila in njen pogled ga je trudoma iskal.

»Pokrižajte me!« je komaj slišno dihnila.

Ponovno ji je zarisal blagoslov na čelo.

»Vso globokost in milino nebes nate, Danica!«

Za spoznanje se je nasmehnila. Trudila se je, da bi govorila. Prav na ustnice ji je nagnil uho.

»Sedaj — sem tudi jaz — drugače — kot ste vi hoteli — žena — z zaprtimi očmi — — —«

Zgrabilo ga je, da bi mu pretrgalo prsi. V grlu se mu je zadušila beseda. Zdrsnil je na kolena in skril obraz v razklenjene dlani. --

* * *

Pogreba se ni udeležil. Pokopal jo je duhovnik iz bolnišnice in izmed Slovencev so bili v sprevodu samo Kovačevi. Danica je bila prišla mednje kot zvezdni utrinek in izginila. Zato je ostala skrita pred njimi njena smrt.

Pred koncem misijona je gospod Vinko obiskal Ivanko.

Silno je bila potrta. Vso zgodbo o Danici sta ponovila.

»Mnogo sem jaz kriva velike žaloigre, če ne samo jaz«.

»Ne morem si tolmačiti te samoobtožbe,« je popravljal misijonar.

»Ne veste vsega! Marsičesa ne veste! Jaz sem se borila zoper vašo dobro namero z Danico. Iz slepe ljubezni do nje. Jaz sem ji vcepljala strah pred zavodom in sestrami. Jaz sem jo vzela k zdravniku, ko se je vrnila z živčno slabostjo. Strastno sem se oprijela njegove čudne izjave, naj se dekle čimprej poroči. Na vso moč sem pospeševala njeno znanje s Carlom, ki ji je na moje prigovarjanje dobil službo pri lastnih ljudeh. Oh, da sem mogla slutiti —!«

Jok ji je zadušil besedo.

Misijonar je strmel. Šele sedaj se mu je razvozlala zadnja zagonetka v Daničinih očeh, v Daničinem značaju.

Toda Danice ni več — sedaj je tu druga sirota, vsa nesrečna in pomoči potrebna. Nova žrtev, žrtev lastne slepe ljubezni — Ivanka.

Sklonil se je k njej in jo prijel za roko.

»Gospa, Danica je dobro končala. Nobene solze za njo! Kar je bilo, naj gre v pozabljenje. Ali neizmerno mi bo težko, če bo misijon minil brez vas — — —«

»Pridem, gospod! Jutri zjutraj pridem. Zase in za Danico.«

Res je prišla. Vsa olajšana in ojačena se je vrnila. Gospod Vinko je pa mislil na besede v župnikovem pismu:

»Kdo more presoditi, zakaj je bilo dobro, da se Ti je zopet ob eni duši polomilo bojno orožje — — —«