Dekla Gospodova

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dekla Gospodova
Marija Kmet
Izdano: Ženski svet 1/12 (1923), 265–267
Viri: št. 12 3–5
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

To je Marija.

In to je Marija:

Skromna, tiha, deviška in ponižna. V svojo notranjost zamaknjena. In v ljubezen do svojega Sina.

To je Marija:

Trnjeva, težka pota.

In to je Marija:

Trpljenje in ljubezen: mati.

* * *

Še nebo je bilo mrzlo takrat. Kakor snežene zvezde so se blestele nebeške zvezde.

In v bornem hlevcu je porodila Marija. In v borne jasli je položila dete.

* * *

Zaradi njega je izvršil Herodež klanje otrok.

Da bi rešila svojega, je zbežala Marija z njim skozi puščavo.

Kako ji je bilo, ko je to storila?

Bolečina — ljubezen.

Z begajočimi očmi ga je iskala, ko je bil dvanajst let star. Med vihro vrveža ga ni zagledala. Utrujene so bile noge, onemoglo je bilo srce. Izpite od gledanja so medlele oči. Dekla Gospodova ni tožila.

* * *

En svetel žarek: V Kani galilejski na svatbi.

»Sin, glej, vina nimajo.«

Zaprle so se tople oči v Sinove. Brezmejna ljubezen je spremljala besede.

In Sin se je sklonil nad vodo. In voda je postala vino.

In Marija je bila vesela.

To je Marija:

Pomaga po Sinu.

* * *

Mrke in težke so padale vanjo besede njenega Sina: da bo trpel in umrl. Da bo darovan kakor jagnje na žrtveniku.

Ni jih razumela, občutila je te besede. Z grozo se je zazrla vanje. Verjela jim je.

V bolestni ljubezni se je oklepala zdaj svojega Sina. V onemoglosti ga je izpustila iz svojih rok.

Dekla Gospodova ni tožila.

Ljubezen in bolečino svojo je zaprla vase.

Sklonila se je.

* * *

In se je zgodilo:

Krvave srage so lepele na kamenju: kri Sinova ga je močila.

Bedno telo njenega telesa, telo ljubezni njene, njenega otroka telo je drhtelo v bolečinah. Razbičano je bilo, s trnjem kronano.

Marija, žalostna mati, je zrla za njim, se je zazrla vanj in je obstala. Kakor šivanka se je zapičila bolest v njeno srce. Izpila bi bila te krvave kaplje, pokrila telo svojega Sina s telesom svojim. S svojimi slabotnimi rokami bi bila rada zadržala orjaške krvnike.

Kako so jo pekli udarci nanj položeni!

Pa je bilo zapisano. In se je moralo izpolniti.

Dekla Gospodova ni tožila.

To je Marija:

Žalostna mati.

* * *

In žalostna mati je stala pod križem.

Mrtvaške sence so begale vseokrog. Nebo je črnelo. Marija je stala pod križem.

Na križu je drgetalo telo njenega Sina. Brezmejne muke so ga težile. Krvave kaplje so polzele po mesu, lesu navzdol; Marija je gledala nanje.

Kako so rezali meči bolečin njeno srce!

Kako so hotele roke, da bi snele s križa svojega Sina; kako so hotele roke, da bi mu otrle krvavi pot s čela; kako so hotele roke, da bi mu dale hladilne pijače; kako so hotele roke, da bi ga pritisnile na prsi in ga položile v mehko naročje.

Zaman.

»Dopolnjeno je.«

Smrt.

O žalostna mati!

* * *

To je Marija — deviška mati:

Kakor nobena je trpela, je potrpela kakor nobena.

In kakor nobena je imela Sina, Odrešenika sveta.

In kakor nobeni — ji je Sin vstal od mrtvih.

In kakor nobena — je češčena.

To je Marija:

V tihi ponižnosti močna; močna v trpljenju; v ljubezni močna.

To je Marija:

Dekla Gospodova.