Dedinja treh gradov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dedinja treh gradov
Povest iz starih časov

Jožef Urbanija
Izdano pod vzdevkom Soteščan.
Izdano: Domovina 13/52 (1930); 14/1–16 (1931)
Viri: 1930: dLib 52; 1931: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. V sreči nesrečen[uredi]

V grajsko verando na Močilju je sijalo pomladno solnce. Visoke palme ob stenah so senčile naslanjač, ki je stal na sredi ob orehovi mizi. Sedalo mu je bilo mehko in prevlečeno s pristnim žametom. Tla so bila pogrnjena s težkimi preprogami.

Tukaj je sedel ob lepem vremenu sivolasi graščak Lenard, lastnik treh gradov z ogromnim premoženjem. Vsi ti trije gradovi so bili združeni v veliko skupno posestvo z enakim imenom. Stali so na prijaznih gričkih, pod katerimi se je razprostirala valovita ravnina, razdeljena v rodovitno polje, travnike in gozdove. Bogati sadni vrtovi so donašali obilne dohodke.

Kamor se je čulo ime Močilje, je užival graščak Lenard splošno spoštovanje in veljavo. Sreča ga je obsula z neprecenljivim bogastvom: oče mu je zapustil graščino; prav tako oba strica, ki sta umrla brez svojih potomcev. Slovel je kot najbogatejši graščak.

Vzlic bogastvu in veljavi pa mu usoda ni prizanesla. Že v krepki moški dobi mu je pešal vid, na starost pa je popolnoma oslepel. Hodil je sključen ob palici, s katero je tipal okrog sebe, kadar ga ni vodila Marica, njegova edinka. Vsako popoldne ga je privedla za roko v verando in ga posadila v naslanjalo. Navadno je sedla na stol zraven njega in mu pripovedovala o vsem, kar se je godilo zunaj okrog Močilja. Videla je na polje, kjer so tlačani orali in sejali, iz gozda so odmevali votli udarci sekire, na pašnikih pa so piskali na piščalke pastirji, pašoči grajsko živino.

»Marica, kako mora biti zunaj lepo!« je vzdihnil slepi starček, pri čemer se mu je utrnila solza v mrtvem očesu.

»Lep pomladni dan je danes«, mu je odgovorila. »Vsa okolica je polna majniške lepote.«

»Drevje je najbrž že odcvetelo. Kaj pa travniki in livade?«

»Vsa ravnina je posuta s cvetjem. Najlepše je tam doli ob potoku ...«

»Kolikokrat sem gledal v dolino na to pisano morje. Zdaj je končano, moja pomlad je odcvetela ...« Starček se je naslonil na mizo, poglobil se je v davne spomine.

»Nekdaj je bilo lepo ...« se je prebudil iz misli na preteklost. »Mladost ... zabava ... čast ... Močilje je slovelo ...«

Debela solza mu je zdrknila po velem licu. »Podedoval sem tri gradove, izgubil pa sem mnogo, mnogo več – kdor je slep, je največji siromak, čeprav ima vsega v izobilju.«

»Oh, kako rada bi vam pomagala!« se je zasolzila polna sočutja. »Zdaj mi ni dano, da bi vam vsaj za hip pokazala kras cvetoče pomladi.«

»Marica, zlata Marica, ti si mi še edina tolažba. Moje gorje nima drugega leka kakor tebe – dedinjo mojega imetja. Daj, da te pobožam, ti edino zdravilo moji bolečini.«

Sklonila se je k očetu, ki jo je ljubeče objel in poljubil na nežno čelo. Marica se ga je tesno oklenila.

»Štirinajst let imaš, pa te še nisem videl«, se mu je tresla beseda. »Prav pred tvojim rojstvom sem oslepel.«

»Ali vam zdravniki niso mogli pomagati?«

»Marica, nihče na svetu! Nebo in zemlja sta me zapustila. Štirinajst pomladi je že šlo mimo mene brez cvetja in zelenja. Skoro sem že pozabil, kakšne so cvetoče trate in livade. Nič ne vem, kakšen je tvoj obrazek, kadar se smehljaš in prepevaš, kako ti žarijo oči, kakšne so tvoje nežne ročice. Oh, kako rad bi te videl, preden umrjem.«

»Oče, molila bom in Bog bo storil čudež ...«

»Koliko obljub sem že izpolnil. Polovico premoženja bi dal za to izredno milost.«

Marica je odprla evangelsko knjigo in čitala glasno in pobožno: »Pojdita inu povejta, kar sta videla in slishala, da slepi vidio, krulovi hodio, gobovi so ozhisteni, gluhi slishio inu mrtvi gori vstajajo. Ino kadar je Jezus naprej shel, sta dva slepa za njim shla, vpila inu djala: usmili se zhez naju Sin Davidov. Inu Jezus rezhe k njima: ali verujeta, da jest samorem to storiti? Ona dva pak rezheta k njemu: Ja, Gospod. Tedaj se je on nju ozhi dotaknil rekozh: Zgodi se vama po vaju veri. Inu obema so se ozhi odprle, spregledala sta inu Boga hvalila.«

Starček jo je verno poslušal. Večkrat mu je morala čitati ta odstavek, katerega sta oba že znala na pamet. Čitanje mu je krajšalo trpljenje, v upanju na čudežno ozdravljenje je pozabljal svojo nesrečo.

Vzlic zaupanja pa ga je včasih mučil obup ter mu daljšal grenke ure. Tedaj ga je neprestano morila zavest: »Nikdar več ne bom videl ljubega solnca. Kaj mi pomagajo gradovi – vsak navadni tlačan je srečnejši od mene!«

Tudi v takih hipih obupa ga je znala Marica čudežno potolažiti. Povedla ga je ven na sprehod, kjer mu je žgolela o ptičkih in cvetlicah – o vsem, kar je videla okrog sebe. Njena otroška zgovornost ga je vselej kmalu razvedrila.

»Marica, zlata Marica, brez tebe bi ne mogel živeti«, ji je pogostoma zatrdil in dostavil: »Rajši kakor tebe bi izgubil vse na svetu.«

»Oče, jaz vas ne bom nikoli zapustila. Zakaj me žalostite!«

»Mnogo sem moral že prestati. Nič ne vem, kakšna grenka kaplja bo še kanila v kupo mojega trpljenja ...«

»Vedno bom pri vas, samo smrt bi naju mogla razdružiti.« Marica je povesila kodrasto glavico, bolest se ji je razlivala po obrazu.

»Star sem in slaboten, ločitev je skoro že na poti. Prej ali slej boš ostala sama na Močilju ...«

»Oče, o tem mi vendar ne govorite«, je pričela milo ihteti.

»Ne jokaj, hčerka! Ne smem ti prikrivati resnice, da boš pripravljena, kadar se bo izpremenilo. Glej, podedovala boš tri gradove, to naj te tolaži.«

»Kaj bom počela brez vas. Vi ste mi dražji ko vsi gradovi.«

»Poročila se boš, pa o tem je še prezgodaj govoriti. Vitez Herman bo moj naslednik ...«

Hči je sramežljivo zardela. Slutila je, da ji oče izbira ženina; graščak iz Podolja ga večkrat obišče; nekoč ju je zalezla, ko sta se o tem menila. Njegov sin Herman je dober mladenič, a z očetom ga ne zamenja za nobeno ceno. Večkrat ji prinese kako darilo, kadar le more, ji napravi uslugo. Vendar si ni mogla misliti, da bi ji on nadomestil očeta. Kar vztrepetala je ob misli, da ji bo nekoč ugasnil slabotni starček, kakor lučka v grajski kapeli.

Lenard je opazil njeno žalost. Smilila se mu je ubožica, čeprav ji bo zapustil obilno premoženje. Nehote ga je zaskrbelo, ali ji bo bogata dediščina koristila ali škodovala.

Prijetno majevo solnce se je nagibalo k zatonu. Starček ji je podal roko, zaželel si je domov, hoja ga je utrudila. Dohajali so ga tlačani, ki so se vračali s polja, in bosonogi pastirji z drobnico in z živino.

Graščaka je zanimalo vse, kar se je godilo okrog njega. Hčerka mu je morala celo prešteti živino in povedati, kako se je napasla. Pastir mu je privedel najlepšo kravo, da jo je pogladil. Tlačane je prijazno ustavljal in jih vpraševal, kako kaže pomladna setev.

Marica je bila potrta. Oče jo je užalil, ker ji je omenil ločitev. Kesal se je, ker ji je ogrenil veselje, zato jo je hotel razvedriti. Vedel je, da mlademu srcu škodujeta skrb in žalost.

»Jutri mi boš natrgala jagod«, si je izmislil zdravilo. »Tam zadaj na Solnčni rebri zorijo vsako leto ob tem času. Pazi, da ti ne izpodrsne na skalovju in da ne padeš v globino. Oskrbnikova Anica naj te pospremi, ker je starejša in pozna nevarne poti.«

Hčerka je poskočila od veselja, nabiranje jagod ji je bila prijetna zabava. Vsako leto je prosila očeta, naj jo pusti na Solnčno reber, kar ji ni nikoli rad dovolil. Bal se je nevarnosti, strašile so ga pečine, ki so štrlele po strmini. Vselej ji je določil uro, kdaj se mora vrniti. Danes pa ji je sam ponudil prijetno razvedrilo.

Lenard se je pričel na tihem kesati in bi bil najrajši preklical dovoljenje. Poznal je zevajoče prepade. Žal mu je bilo, ker je ravnal proti svoji volji; ljubezen do hčerke ga je zapeljala. Zavest, da jo je izročil v varstvo oskrbnikovi Anici, ga je tolažila.

Solnce še ni prisijalo na obzorje, ko se je odpravila Marica s svojo spremljevalko. Nalašč jo je zbudila tako zgodaj njena postrežnica, ker je podnevi na rebri huda vročina. Med potjo se jima je pridružilo nekaj deklic iz bližnjega sela.

Dobro uro od Močilja se je dvigala iz gozda Solnčna reber. Nizko grmičevje je proti sredini zamenjala divja gozdna trava, ki je bila ob skalovju majhna in redka. Strmo pobočje je gledalo v jutranje solnce, kjer so okrog skal in štorov zorele debele jagode. Tako lepe in polne niso bile nikjer v bližini.

Kakor gibčne srnice so plezale deklice po strmini in zobale sladke jagode. Pri nabiranju so se oddaljile druga od druge in se porazgubile med skalovjem. Ko je bilo treba oditi, so se sestale v dolini na določenem mestu in klicale one, ki so zaostale. Oglašale so se druga za drugo in prihajale na zbirališče. Marice pa ni bilo od nikoder.

Pričele so begati in jokati. »Marica, Marica!« so jo klicale, a se ni oglasila. Prestrašene so se razkropile in hitele domov, nobena se ni upala povedati, kaj se je zgodilo. Samo oskrbnikova Anica je imela toliko poguma, da je odkrila to svojemu očeta, ki se je silno prestrašil. Skoro se je onezavestil, ko je slišal grozno novico.

»Nikomur ne pravi«, ji je prepovedal. Brž se je vzpel na konja in odjezdil pod Solnčno reber. Tam jo je klical in iskal med pečevjem; pogledal je povsod, celo v prepad se je spustil, meneč, da se je zvrnila v globočino. Toda pečine so molčale, nikjer ni bilo sledi za grajsko izgubljenko.

»Moj Bog, kaj mi je storiti!« se je zgrabil za glavo, ko je odhajal proti domu. »Naj li naznanim graščaku, da se je izgubila njegova edinka? Take novice niso za bolehnega starca; zadela ga bo kap, od strahu in žalosti bo umrl. Njegovo ogromno premoženje bo ostalo brez zakonitega dediča. Prav gotovo ga bodo pahnili iz službe zaradi malomarnosti njegove hčerke, ki ni pazila na svojo varovanko.«

Zaupno se je oziral proti nebu, odkoder je pričakoval pomoči in rešitve. Nekaj mu je namignilo, naj se zateče h graščakovi sorodnici. Gospa Marta se mu je zdela modra žena, rada mu bo kaj pametnega svetovala. Saj mu je bila naklonjena kakor rodna sestra.

Brž se je usmeril proti gradiču, kjer je stanovala. Mudilo se mu je, zakaj solnce se je dvigalo na obzorju. Lenard je že nemirno čakal, kdaj se povrne njegova edinka.

2. Črna nehvaležnost[uredi]

Grad, ki ga je podedoval graščak Lenard, je stal na samotnem griču vzhodno od Močilja. Obe graščini je vezala bela cesta, vijoča se po ozki dolini. Grič je bil dostopen samo na prednji strani, dočim so zadaj zevali prepadi. Vanje so se iztekali bistri studenci, izvirajoči izpod skalovja. Kadar je pomladi kopnel sneg, tedaj se je rušilo kamenje in padalo v globočino.

Odkar so izumrli zadnji potomci, je bil grad zapuščen in prazen. Polje so obdelovali tlačani in dajali desetino. Za nameček so smeli pasti živino po obširnih senožetih in sekati po zaraščenih gozdih drva, kolikor so jih potrebovali. Graščak Lenard je bil dober svojim podložnikom.

V tem gradu se je naselila zadnja leta gospa Marta, graščakova daljna sorodnica. O njej niso radovedni okoličani vedeli drugega, kakor da je vdova po nekem graščaku, ki je zapravil svoje imetje. Graščak Lenard jo je sprejel pod streho in jo dobrotno podpiral. Pošiljal ji je živila, pa tudi denarna darila.

Okoličani so se čudili, zakaj se Lenard in Marta ne obiskujeta, kakor je navada pri sorodnikih. Staremu graščaku niso zamerili, obsojali pa so njegovo sorodnico, o kateri je bilo znano, da sprejema druge obiske. Vedeli so celo, da se ukvarja z osebami sumljive zunanjosti, katere so videli prihajati in odhajati iz graščine.

Grajski oskrbnik Kodrman je bil njen stalni obiskovalec. Večkrat na teden je prijezdil pred graščino, zato je tudi njegov nenadni prihod ni presenetil. Prijazno ga je sprejela, čeprav z ljudmi iz okolice ni marala občevati. Brez poizvedovanja ga je povedla v svoje stanovanje.

Zbegan se je spustil na klop in sklenil roke nad glavo. Marta je oprla roke v bok in stopila pred njega. Poznala ga je, da ima nekaj na srcu, vendar ga ni hotela vprašati.

»Marica se je izgubila«, je začel obupno brez uvoda. »Danes zjutraj na vse zgodaj je odšla po jagode, a se ni vrnila. Moji hčerki Anici je bila izročena v varstvo, pa ji je izginila, ne da je to zapazila. Kaj mi je storiti?«

Marta je stala nepremično, z nobenim udom se ni ganila. Na njenem obrazu ni bilo osuplosti, nobena poteza ni izrazila začudenja. Hladno je skomignila z rameni in dejala: »Kaj pa Lenard? Ali mu niste že sporočili?«

»Nisem, še vedno jo pričakuje. Anica je pritekla domov vsa objokana ter me prosila, naj jo poiščem ...«

»Pa si ji seveda izpolnil željo ...«

»Takoj sem odjezdil v Solnčno reber, kjer sem jo klical in iskal med skalovjem. Našel nisem najmanjše sledi, moje klicanje je ostalo brez odmeva. Ako je deklica zašla med pečine, bi se bila gotovo oglasila. Tako pa se bojim, da je padla v globočino.«

Gospa je zamišljeno molčala. Še vedno ni pokazala pravega sočutja, kakor da ji je vseeno, kako je končala graščakova edinka. Oskrbnik jo je gledal zaupno, saj je prišel zato, da bi mu pomagala iz strašnega položaja.

»Očetu ne smete povedati«, je naposled spravila iz grla. »Kar sesul se bo od žalosti kakor trhla veja. Dokler morete, mu prikrivajte nezgodo.«

»Tega mu vendar ne moremo prikriti. Kaj naj mu damo namesto Marice? Kako ga bomo potolažili?«

»Hm, Kodrman!« Marta mu je priliznjeno položila roko na desno ramo. »Lenard ne bo prenesel težkega udarca. Čigavi bodo gradovi?«

»Moji ne bodo«, se je malomarno odrezal. »Midva ne bova nič podedovala ...«

»Kdo ve ...« se je navihano nasmehnila. »Marice ne bo nazaj, ako je izdihnila v prepadu. Zato pa poslušaj, kar ti bom svetovala ...«

»Prav zato sem prišel. Svetujte mi, plemenita gospa, sicer bova nesrečna jaz in moja družina.«

»Ako boš ravnal po mojem nasvetu, boš najsrečnejši človek ...«

»Tukaj sem, govorite, milostiva.«

»Povedala sem ti že, da nisem sama, marveč imam mlado hčerko. Marica ji je ime kakor graščakovi hčeri in ji je tudi zelo podobna. Ista starost in postava – pravi čudež prirode. Ako bi jo danes poslala na Močilje, bi rekli: grajska Marica se je vrnila ...«

»Zakaj nimate hčerke pri sebi? Ali vam ni dolgčas po otroku?«

»Prav imaš, toda teta v mestu jo bo primerno vzgojila. Bogata je in jo ljubi kakor svoje dete. Kadar mi jo pošlje na počitnice, tedaj komaj čaka, da se zopet povrne.«

»Hčerka se vam bo odtujila ...«

»Tega se ne bojim; zaveda se, kdo je njena mati.« Stopila je k oknu in namignila oskrbniku, naj pogleda na vrt, kjer se je igrala deklica, lepa kakor vrtnica.

»Marica«, je dihnil očaran. »Res ji je popolnoma podobna.«

»No, vidiš. Govorila sem čisto resnico.«

»Nisem vam mogel verjeti.«

Marti je uspelo, bila je polna zadovoljstva. Popravila si je lase in rekla: »Marice ni več, zato pa Lenarda ni treba žalostiti. Ker je moj dobrotnik, mu odstopim svojo hčerko, ki naj bo dedinja njegovega premoženja. Slep je, najbrž ne bo izpremembe niti opazil. Natanko jo moramo poučiti, kako naj se obnaša ...«

Kodrman se je zamislil. Ugajalo mu je, obenem pa ga je tudi skrbelo, kako se bo obnesla zamenjava. Ali se bo deklica mogla nenadoma prilagoditi tujim razmeram in običajem? Grajsko osebje ni tako zabito, toda dalo bi se podkupiti. Vojščaki in beriči so sicer natančni v izvajanju svojih dolžnosti, znajo pa tudi pogledati skozi prste, posebno ako gre za plačilo. Zvijača bi najbrž uspela, če bi ne bilo Hermana, ki se za deklico zanima ...

»Kaj ne, da sem jo pogodila«, je Marta hotela vedeti njegovo mnenje. »Lenard je slep, staremu človeku opeša navadno tudi razsodnost ...«

»Slepci imajo razvite občutke. Spoznal jo bo po besedi in dotiku.«

»Beži, beži! Takih zmožnosti mu ne prisojam.«

»Grajsko osebje bo treba podkupiti«, jo je važno opomnil. »Vsaj glavne osebe, ki imajo pri starcu prvo besedo ...«

»Kdo so te osebe?« je poizvedovala.

»Nekateri služabniki, beriči in vojščaki«, ji je razlagal in našteval njih imena.

»Dediščina bo dovolj velika«, ga je pogumno zavrnila. »Vsak bo prejel dogovorjeno plačilo.«

»Samo eden ga bo odklonil«, se je popraskal za ušesi.

»Kdo?« se je ustrašila nepričakovane ovire.

»Vitez Herman iz Podolja se ne bo dal podkupiti ...«

»Kdo je ta Herman?« jo je zaskrbelo.

»Graščakov naslednik – njen zaročenec.«

Marto je zanimalo vse, kar bi ji lahko zmešalo štreno. Radovedna je bila, kdaj so sklenili zaroko, zakaj neverjetno se ji je videlo, da bi se ženili otroci.

Kodrman ji je povedal vse, kar je vedel. Ogibal se je laži, govoril je resnico. Nobene krivde ni hotel imeti na vesti, Marta je morala biti pravilno poučena. Pozneje bi mu lahko očitala, da jo je pahnil v nesrečo ...

»Tudi moja Marica zna biti prikupljiva«, je izpregovorila po kratkem molku. »Rojena je za ljubezen. Vitez ni tako trd, da bi ga ne omehčala ...«

»Herman se ne bo dal pregovoriti«, je vztrajal pri svojem mnenju. »Trši je od železa.«

»Lenardu ne bo kopal groba. Moral se bo pridružiti mojemu načrtu ...«

»Morda za nekaj časa. Obenem pa bo hotel vedeti, kje je njegova zaročenka.«

»Mar li vemo!« je prisiljeno vzplamtela. »Išče naj jo in poizveduje.«

»Storil bo vse. On in njegovo osebje.«

Marta je izpremenila barvo. Borila se je s skrbmi, zadrega se ji je poznala na obrazu. Oskrbnik je hodil nemirno po sobi in jo priganjal, naj hitro kaj ukrene.

»Mrličev ne znam obujati«, se je navidezno branila.

»Kak nasvet mi dajte, milostiva. Ali res ni nobenega izhoda?«

»Smiliš se mi, prijatelj. V nevarnosti sta tvoja čast in tvoja služba ...«

»Pomagajte mi, milostiva! Do smrti vam bom hvaležen.«

»Obljubi mi, da boš trdno na moji strani. Daj mi častno besedo.«

»Prisežem«, je sprejel brez odlašanja. »Hitro, sicer bo prepozna. Marico bodo pogrešili ...«

»In koliko boš zahteval?«

»Zakaj?« je osupnil.

»Za molčečnost. Trditi moraš, da si našel Marico, dokler se ne bomo drugače domenili. Tukaj je moja pomoč in tvoja rešitev.«

Kodrman jo je gledal kakor v sanjah. Kar je slišal, mu je bilo neumljivo. Nič ni mogel vedeti, kaj namerava.

»Plačilo bo večje, kakor misliš«, ga je hotela omamiti. »Dedinja treh gradov ne bo umazana, ako se ji posreči ...«

»Za dediščino gre«, se je polagoma zavedel.

»Pst!« ga je posvarila. »Predvsem gre za graščaka, da od žalosti ne umrje. Ker nima dedičev, bi padlo njegovo imetje v državno blagajno ...«

»Škoda«, ji je nasedel. »Pravijo, da ste njegova sorodnica ...«

»Sorodstvo je tako majhno, da bi po zakonu najbrž ne bilo priznano. Drugače je treba ugladiti pot do smotra. Tebi je namenjeno izredno plačilo – grajska pristava.«

Oskrbnik jo je nezaupno pogledal. Obljuba ga je omamila, pred očmi se mu je kar zabliščalo. Gospo Marto je čislal zaradi njene sposobnosti in modrosti.

»Ali hočeš biti vreden plačila?« je ponovno zahtevala odgovor.

»Hočem. Toda ne vem še, kaj mi je storiti ...«

»Bolje, da ne veš. Kadar bo treba, boš izvedel. Ne pozabi, da ti je namenjena grajska pristava.«

»Povejte mi, milostiva, s čim jo bom zaslužil.«

»Na Močilju boš moj zaupnik. Pazi, kaj bodo sklepali in govorili. O vsem moram biti natanko poučena.«

»Ali ničesar drugega?« si je oddahnil.

»Vitezu Hermanu posvečaj vso pozornost. Lahko nam je nevaren ...«

»Vztrajen je in pogumen. Gorje mu, kdor se mu zameri.«

»Bodi mu vedno za petami. Nobene priložnosti ne smeš zamuditi.«

»Bojim se, da bi ne zaslutil ...«

»Glej, da mu boš vdan in pokoren. Spremljaj ga z ušesi in z razumom. Željno bom čakala tvojega poročila.«

Kodrman je nemirno stopical in silil k vratom. Marta ga ni hotela več zadrževati. Stopila je k oknu in poklicala hčerko. »Vem, da se mudi«, je tolažila oskrbnika. »Bolje je nekoliko prej kakor pa eno minuto prepozno.«

V sobo je priskakljalo ljubko dekletce, ki je pogledalo najprej mater, potem pa oskrbnika. S seboj je nosilo košarico, napolnjeno z rdečimi jagodami. Oblečeno je bilo slično kakor graščakova edinka.

»Na Močilje pojdeš«, ji je povedala mati. »S tem možem.«

»Pojdem, mamica.« Marica se je zasukala in kar hotela oditi. Nič ni vprašala, kdaj se mora vrniti. Z veseljem je sprejela materino naročilo.

»Med potjo jo pouči«, je Marta namignila oskrbniku. »O vsem natanko. Samo o dediščini ji ne govori.«

Nato je objela in poljubila hčerko, ki je odšla po stopnicah za oskrbnikom. Na dvorišču jo je posadil oskrbnik na konja in tlesknil z jezikom. Marta je stala ob oknu in jima mahala v slovo z belim robcem.

Konj je kakor besen zdirjal v dolino. Kodrman je bil popolnoma zmeden; molče je razmišljal o vsem, kar se je zgodilo. Resno ga je skrbelo, kaj ga še čaka, preden bo zaslužil grajsko pristavo. Vest mu ni očitala posebne krivde, saj mu ni bilo toliko za pristavo kakor za čast in za graščaka. Hrepenenje po gradovih ni bilo nikdar v njegovem načrtu.

V gozdu, daleč od graščine, je popustil vajeti in začel ljubeznivo: »Marica, ali veš, kam greva?«

»Na Močilje«, mu je odgovorila.

»Pa si se težko ločila od mamice. Ali ti je povedala, kakšno bo tvoje opravilo?«

»Stregla bom staremu graščaku. Njegovo hčerko bom nadomestovala ...«

»Povej mi, kako boš zadovoljila starega gospoda?«

»Tako, kakor me boste naučili ...«

Podrobno ji je začel razlagati, kako bo posnemala graščakovo edinko. Poučil jo je, kdaj bo morala vstati in kaj bo delala čez dan, da bo ugajalo graščaku. »Bodi krotka in ljubezniva«, ji je naročil. »Tako boš podobna Marici in slepi gospod te ne bo mogel spoznati.«

»Morda po besedi«, je rahlo podvomila.

Naučil jo je, s kakšnim glasom mora govoriti, dokler se je starček ne privadi. »Brez dovoljenja se ne smeš nikoli odstraniti«, ji je prepovedal. »Po jagode ne boš hodila v Solnčno reber.«

»Zakaj ne, ako bom s tem njemu ustregla«, ga je uporno zavrnila. »Meni se ne bo nič pripetilo.«

»Marica se je ponesrečila«, jo je postrašil.

»Ubožica!« je vzdihnila in pobožala konja. »Zakaj ni pazila.«

Oskrbnik se je čudil razumnosti mlade deklice. Usiljevalo se mu je važno vprašanje: Ali vé, da bo podedovala tri gradove? Kdaj je nabrala jagode, da jih ponese na Močilje? Nekdo je moral o nesreči obvestiti Marto pred njegovim prihodom. Zakaj mu tega ni omenila?

Ponovno je nategnil vajeti, zakaj na bližnjem gričku se je belila močiljska graščina. Zapazil jo je tudi vranec ter jo skokoma ubral čez polje. Ustavil se je šele doma na grajskem dvorišču, kjer je glasno zahrzal.

»Marica, Marica!« se je radovalo grajsko osebje in ji hotelo naproti. »Kako dolgo te ni bilo! Pa da si le prišla, grozne žalosti si nas rešila.«

»V gozdu sem se zapoznila«, si je mimogrede izmislila in hitela h graščaku.

»Za neko skalo je obtičala«, je lagal oskrbnik in zadrega se mu je poznala na obrazu. Služabniki tega niso zapazili, tako jih je iznenadila vrnitev ljubljenke grajskega prebivalstva.

3. Nedolžna jetnica[uredi]

Marta je stala ob oknu in zrla v daljavo. Okrog usten ji je krožil zloben nasmeh, obhajalo jo je satansko zadovoljstvo. V mislih je spremljala Marico po začrtani poti v zlato bodočnost. Pred njo so se dvigali gradovi, veličastni in sijajno opremljeni. Njena hčerka bo slovela kot bogata dedinja ogromnega premoženja.

Nenadoma pa jo je prešinil strah, napadle so jo moreče skrbi, od vseh strani so ji pretile nevarnosti. Zavedla se je sramotnega dejanja, grd madež je padel na njeno dušo. Pot, začrtana do bogastva, se ji je zazdela strma in polna zaprek; ako jih hoče premagati, mora nadaljevati s peklensko zvijačo.

Zasenčila je oči in pregledala okolico. Konj, na katerem je jezdila Marica, je že davno izginil za gričem, njen pogled ga ni mogel več doseči. Na cesti pred graščino ni bilo žive duše.

Stopila je od okna in zapiskala na piščalko. Zunaj na hodniku so se začuli drobni koraki. Vstopil je možiček srednje starosti, drobne žive oči so se mu svetile kakor mačku. Njegov obraz je bil porasel z rjavimi kocinami, hrbet mu je bil izbočen v grbo. Gibčno je smuknil skozi vrata, sukal se je kot plesalec.

»Butolin!« ga je prijazno nagovorila. Pripravila je kopico vprašanj, tako da sama ni vedela, kje naj bi začela.

»Tukaj sem ves, kar me je«, se je šaljivo odrezal. »V glavi imam razum, v prsih moč, v petah pa hitrost, kadar je treba bežati. Zavedam se dolžnosti in hitro opravim, kar mi je naročeno.«

»Tako je prav«, ga je pohvalila. »Pri važnem delu mora biti človek zbran, nič ga ne sme motiti.«

Grbec se je zadovoljno obliznil in jo pridrobil v njeno bližino. »Zvest sem vam in pokoren«, se ji je začel prilizovati. »Opravil sem, kakor ste mi naročili ...«

»Pa te ni kdo videl?« jo je ponovno zaskrbelo.

»Nihče, milostiva. Po dolgem ovinku sem prijezdil pod reber, konja sem privezal za jelšo in čakal plena ...«

»Ali se je prestrašila, ko te je zagledala?«

»Kaj še, milostiva! Deklico sem prijazno nagovoril; vem, kako je treba občevati z otroki. Zgovorno mi je odgovarjala; rekla mi je, da se ji mudi in se je hotela kmalu posloviti. Tedaj sem jo prestrašil s strupenimi kačami, ki mrgolijo pod skalovjem. Povabil sem jo k sebi na konja, češ, da jo povedem na Močilje. Ker mi je verjela, se je brez ugovora odzvala. Posadil sem jo zraven sebe, tako da je gledala nazaj proti rebri. Šele na planoti zunaj gozda je spoznala, da ne jezdi proti domu. Tedaj sem ji zavezal oči in izpodbodel konja.«

»Po kateri poti sta prišla v sotesko?«

»Po stezi skozi goščavo. Med potjo se nisva ustavljala razen pod gričem pred tajnim vhodom. Žohar, naš zaupnik, mi je odprl skrivna vrata ...«

»Ali sta jih dobro zaklenila?«

»Uiti ne more, ker ne pozna izhoda. Izgubila bi se v temnih rovih. Zaprla sva jo v najboljšo celico zraven turške ječe.«

»Kakšna je neki tista celica? Zelo sem radovedna.«

»Precej čedna in ne preveč vlažna. Tla so lesena, vrata se tesno zapirajo. Dala sva ji mizo, stol in leseno posteljo. Visoko pod stropom je okence, zaprto z gostim omrežjem.«

»Kaj pa miši in podgane?«

»Zadelala sva vse luknje in razpoke.«

»Prav.« Gospa se je zamislila, iščoča novo vprašanje. Butolin je čakal, kdaj ga bo zopet pohvalila.

»Deklica je skrita najbolj bistremu očesu«, se ji je hotel ponovno prikupiti. »Za starega in slepega Lenarda je ni več na svetu ...«

V Marti se je utrnila iskrica sočutja. Potihoma je vzdihnila in dejala: »Oba se mi smilita – Lenard in njegova hčerka.«

»Graščaku ste vendar poslali namestnico, ki ga bo kmalu pridobila. Podedovala bo tri gradove ...«

»Kodrman jo je povedel na Močilje ...«

»Kdo vé, kako jo bodo sprejeli. Bržkone jo bodo spoznali, čeprav ji je podobna bolj kot rodna sestra.«

»Tudi jaz sem radovedna. Oskrbnik mi bo poročal, obljubila sem mu grajsko pristavo.«

»Potrudil se bo, o tem ne dvomim. Morda bo že jutri prihitel s poročilom.«

»Zdaj sta že lahko na Močilju«, je rahlo omenila. »Ako jih bo premotila podobnost moje hčere, tedaj se ne bojim ovire. Vsekakor pa je treba več načrtov ...«

»Žohar se trudi in dela. Našel bo najkrajšo pot, da se izogne klancev in ovinkov ...«

»Upam, da se mu posreči. Dozdaj se je še vselej dobro izkazal.«

»Iznajdljiv je in preudaren. Vsakdo ima svoje zmožnosti; on premisli in pretehta vsako malenkost, jaz pa opravim in bežim in izginem obenem.«

Ni mu ugovarjala niti pritrdila. Rada bi se ga bila že odkrižala, ker se je naveličala vedno ga hvaliti. Dala mu je krožnik slaščic, da jih ponese Marici, katero je izročila njegovi oskrbi. »Dokler je pri nas, ji ne sme nič manjkati«, ga je odslovila.

Pritlikavec se je priklonil in odšel z drobnimi koraki. Kmalu po njegovem odhodu se je zamajala velika stenska slika, izza katere je stopil postaven možak. Tu je bil tajni vhod v sobano, kjer je prebival njen zaupnik. Globoko se ji je priklonil in poljubil njeno roko.

»Marica je odšla«, je dahnila komaj slišno.

»Tako je prav«, ji je dal poguma. »Stari Lenard ima vsaj nadomestek ...«

»Samo da bi je ne spoznali ...«

»Vseeno. Počakajmo, kako se bo vse razvilo. Do živega nam ne pridejo, čeprav naletimo na zapreke. Butolin je dobro opravil.«

»Kodrman je moj zaupnik na Močilju. Potrebujemo ga, da bo pazil na vse, kar bodo ukrenili. Nekaj mi je že pojasnil ...«

»Pa vam ni odkril kakšne nove nevarnosti?«

»Opozoril me je na nekega Hermana iz Podolja, ki je še mlad, a je menda silno prebrisan. Njegov oče in Lenard sta neločljiva prijatelja in sta že sklenila bodoče sorodstvo.«

»Važna novica.« Žoharja je to presenetilo; tega se ni nadejal. Rajši bi se bil poskusil z vojščaki in z beriči kakor pa z vitezom, čigar veljava je bila splošno znana. Streslo ga je po vsem telesu, kakor bi ga bil oblil vodeni curek.

Tudi Marti je zaprlo sapo. Ako je osupnil navihanec, čigar zvijače in nakane delajo čudeže, kaj naj šele poreče ona, ki je manj nadarjena. Saj mu ni mogla niti verjeti, njegovo bojazen je vzela za neokusno šalo.

Žohar je ni maral begati, marveč se je ogrnil v plašč poguma. S prsti se je zgrabil za čelo, prav iz glave je hotel vzeti rešilno misel. »Gospa, kdor se loti močnega, mora biti močnejši«, je važno poudaril.

Odvrnila mu je počasi: »Vem, da ni častno podleči. Junak je zmagovalec.«

»Vztrajal bom do zadnjega konca. Vitezu moram zdrobiti ščit in čelado ...«

»Težje je storiti kakor govoriti. Pokaži mi svoje načrte!«

»Ptičica je v kletki, kajneda. Iskali jo bodo med skalovjem, kjer je ne bodo našli. V ječo ne bo nikogar, o tem sem prepričan.«

»Kadar spoznajo mojo hčerko, bodo začeli kaj sumiti ... Nastale bodo različne govorice ...«

»Milostiva, še hvaležni vam bodo iz ljubezni do graščaka. Porečejo, da ste modro ravnali. Marica se bo že znala prikupiti. Graščak bo polagoma pozabil svojo edinko, ako jo bo sploh pogrešil. Vzljubil bo njeno namestnico kakor rodno hčerko. Tako bo vaša hčerka podedovala tri gradove.«

»Toda sodišče bo zahtevalo dokaze, da je Marica res mrtva.«

»Saj jih bomo tudi preskrbeli. Nekdo bo našel v rebri njeno krvavo krilo, kar bo dokazovalo, da je umrla. Naposled bo obveljalo mnenje, da so jo raztrgali volkovi. To bo zadostovalo.«

»Lenard ne bo prenesel strahovitega udarca. Ako umrje prezgodaj, bo vse izgubljeno.«

»Starec je vajen trpljenja. Slepota je tudi nesreča, pa jo potrpežljivo prenaša.«

Marta je prikimala in skomignila z rameni. Upanje so ji gasili dvomi, katere je Žohar spretno odganjal. Spretno je pobijal ugovore, vsak pomislek je znal temeljito zavrniti.

Za skrbmi in dvomi jo je objela mučna žalost. Spomnila se je svoje edine hčerke, katero je vrgla v žrelo svoje požrešnosti, v plamen hrepenenja po tujem imetju. Poslala jo je po srečo, zato pa je pravo dedinjo pahnila v nesrečo ...

Žohar jo je tolažil: »Marica je razumno dekle, ki bo starega Lenarda ovilo okrog prsta. Niti spoznal je ne bo in če jo spozna, jo bo ljubil kakor svojega otroka.«

»Preden je odšla, sem jo poučila«, se je pobahala.

»Tudi, kako naj se vede pred Hermanom?« je vprašal radovedno.

»Kodrman mi je obljubil, da jo bo tudi na to pripravil ...«

»Hm, njene oči so zapeljive. Sama si bo znala pomagati ...«

»Mlada je še, preveč ne moremo zahtevati od otroka ...«

»Pa je dobro razvita. Vitez ne bo prelival solz, njena lepota ga bo omamila.«

Marti je ugajalo, ker se Žohar ni dal ugnati. »Kam bomo pa shranili grajsko edinko?« ga je nenadoma prekinila. »Nočem, da bi umrla kot jetnica. Take krivde ne maram na svoji vesti.«

»Butolin jo bo kam odvedel, kadar bo dogodek nekoliko zastaral. Daleč tam za gorovjem prebivajo oglarji in pastirji. Usmiljenih ljudi je dovolj na svetu.«

»Prav izvrstna misel! Ne dovolim, da bi jo umorili.«

»Vam na ljubo sem izpremenil načrte. Zdelo se mi je, da vam bom ustregel.«

Hvaležno mu je stisnila desnico in rekla: »Žohar, tudi tvoje plačilo bo veliko. Povej mi, koliko zahtevaš!«

»Ničesar«, je odklonil. »Nikdar več ne ponovite tega vprašanja!«

»Zastonj se ne boš trudil in podajal v nevarnost ...«

»Dali ste mi varno zavetje, za kar vam dolgujem vso zahvalo. Nikjer ni tako pripravnih prostorov kakor pod to graščino. Tukaj se lahko nemoteno ukvarjam s svojim delom ...«

»Kakšni so neki ti prostori? Zanimivo bi jih bilo videti.«

»Morda tudi koristno. Ako hočete, vam jih razkažem do zadnjega kotička.«

»Ali ne smrdi po plesnobi? Takega smradu ne morem prenašati ... Pojdiva!« Gospa se je odločila, gnala jo je silna radovednost. Robec je napojila z dišečo tekočino in ga pritisnila na usta. Žohar je prižgal svetiljko.

Mračen in zadehel hodnik ju je privedel do močnih železnih vrat v pritličju graščine. Žohar jih je odklenil z velikim zarjavelim ključem in odrinil zapahe. Ko sta stopila v temno, obokano votlino, jih je zopet zaprl.

Obstala sta ob široki kameniti plošči sredi votline. Žohar jo je dvignil z železnim drogom, ki je slonel v kotu. Pod ploščo je zazevala okrogla odprtina.

»Tu se pričenjajo stopnice«, jo je opozoril. »99 jih je do spodnjega hodnika.«

»Strah me je globočine. Hodi blizu mene!«

»Milostiva, primite se za držalo. Stopajte počasi in previdno!«

Spodnji hodnik je bil popolnoma temen; nad njima se je bočil vlažen zid, tla so bila obložena s kamenjem. Ob straneh so bila vrata v celice, kamor so nekdaj zapirali jetnike.

Vstopila sta v prvo celico, kjer je razpadalo borno pohištvo: miza, stol in raskava deska za posteljo. V kotu sta našla umazan vrč med smetmi in nesnago.

Celice na drugi strani so bile lepše in prostornejše, vanje je prihajalo nekoliko svetlobe. Ob zidu so stale omare s policami in predali. Vsaka je bila napolnjena z zlatnino in s srebrnino.

»Vse to je naše«, ji je pokazal naropano bogastvo. »Moji tovariši zbirajo, jaz pa hranim in razpečavam ...«

»Kakšna dragocenost!« je ogledovala ukradene predmete. Radovedno je prestavljala lično posodo, orodje in razkošne okraske. Poželjivo se je ozirala okrog sebe in zgovorno hvalila.

»Tukaj je vse skrito pred zasledovalci, za kar se moramo zahvaliti tajnemu izhodu. Branita nas tudi močno zidovje in skalovita soteska.«

»Kakšna trdnjava!« je strmela okrog sebe.

»To je šele srednji oddelek. Turške ječe so spodaj; tam doli je celica, kjer prebiva naša jetnica ...«

»Rada bi jo videla«, si je zaželela.

Zavila sta po hodniku, nižajočem se navzdol v globino. Strop ni bil več obokan; od njega je curljala voda, ki se je zbirala na tleh v jarku in odtekala v skalno razpoklino.

Prišla sta do nizkih odprtin v nižji oddelek. Vrata so že davno strohnela. V odprtih celicah je rjavelo staro turško orožje: kopja, sulice, meči in turbani. Po tleh so ležale razmetane kosti nekdanjih turških jetnikov.

»Joj!« je kriknila Marta, ko je stopila na človeško lobanjo. Spremljevalec ji je brž ponudil roko in jo povedel ven na hodnik.

Šla sta naprej po rovu, ki se je nižal in ožil. Tik nad glavo jima je že viselo kamenje, zapleteno med močne korenine.

»Tukaj je tajni izhod«, ji je pokazal pečino. »Zunaj je najnižja dolina v soteski pod graščino.«

»Kje pa je Marica?« se je spomnila nedolžne jetnice.

Krenila sta nazaj pred celico, zavarovano z močnim železjem. Žohar je odrinil zapahe in odprl omrežje, potem pa je odklenil debela hrastova vrata.

»Stoj!« ga je ustavila, še preden jih je odprl. »Marica me bo spoznala. Nekoč me je srečala na izprehodu.«

»Saj res!« se je udaril z dlanjo po čelu in preklinjal svojo pozabljivost. Brž je odšel v srednji oddelek po krinko in belo ogrinjalo. Oboje je dal gospe, ki se je mahoma izpremenila.

»Poglejte, milostiva, kako sem vas predrugačil«, jo je pohvalil, ko si je nadela krinko in ogrinjalo. Hitro je odprl vrata in jo potisnil v celico.

Glavo v dlani in s komolci, oprtimi na mizo, tako je sedela Marica v vlažni podzemski ječi med nesnago in nadležnim mrčesom. Pred njo je stal vrč vode in krožnik s slaščicami, katerih se še ni dotaknila. Plašno je pritegnila k telesu roke in noge, tako se je prestrašila.

»Ne boj se, deklica!« jo je mirila gospa, ki je sličila prikazni. Krinka in belo ogrinjalo sta jo izpremenila v gorsko vilo.

Mlada jetnica se je mahoma pomirila, njene besede so se izlivale v zaupno prošnjo. »Pomagajte mi, lepa gospa! Poglejte, kje sem, a nisem ničesar zagrešila! Usmilite se me in me povedite nazaj k očetu.«

»Slaščice ti preostajajo.« Marta ji je ponudila krožnik in zapretila: »Ako ne boš jedla, boš umrla.«

»Ne morem«, se je branila. »Tukaj je tema ... Vedite me tjakaj, kjer cveti pomlad in sije solnce ...«

»Ako boš jedla, pojdeš z menoj na Močilje. Sicer mi boš omagala med potjo.«

»Ne bom vam opešala, čeprav sem lačna in neprestano jokam ...«

»Ne smeš jokati. Od žalosti boš zbolela ...«

»Doma imam očeta, ki je slep in bolehen. Kako se bo razveselil, ko ga bom spet objela.«

»Zakaj si ga zapustila?«

»Nekdo me je nasilno odvedel ...«

»Kakšen je bil tisti človek? Ali bi ga še poznala?«

»Majhen in nekoliko upognjen. Poprej sva celo govorila. Zvabil me je na konja, češ, da me povede na Močilje.«

Marti ni bilo prav, ker se je deklica spominjala Butolina. Lahko bi ga izdala, ako se bo kdaj veselila prostosti. Grajskim biričem bi omogočila zasledovanje.

»Mož, o katerem govoriš, ni od tukaj«, ji ga je poskusila izbrisati iz spomina. »Mi ne poznamo takega človeka.«

»Prinesel mi je slaščice pred dobro uro ...«

Marta pa je tajila: »Motiš se, deklica. Ali pa se ti je sanjalo, ker te bega domišljija ...«

»Stal je tukaj pred menoj. S ključem je odprl vrata ...«

»Ako ti je dal slaščic, nima slabega namena. Skril te je pred roparji, ki se klatijo po gozdih.«

»Zakaj me je pustil samo tukaj v tem brlogu?«

»Zato, da te po prestani nevarnosti povede k očetu na Močilje, kakor ti je obljubil.«

»Kdaj?« se je vzradostila.

»Morda še danes ali jutri. Tukaj ne boš ostala.«

»Oh, kako me je strah! Od vseh sem pozabljena in zapuščena.«

»Potrpi še nekoliko. Skoro bo končano.«

Deklica se je pomirila. Pojedla je celo nekaj slaščic v nadi na rešitev. Marta je naglo odšla z obljubo, da se bo kmalu povrnila. Komaj se je ubranila solz, zato ni imela več obstanka v tej hiši.

Na dvorišču jo je iznenadil jezdec, katerega je radostno pozdravila ter mu hitela naproti. Grajski oskrbnik Kodrman ji je prinesel obljubljeno poročilo.

4. Podtaknjeni sledovi[uredi]

»Marice ni«, je skrbelo starega graščaka. »Kje se je neki tako dolgo zapoznila?«

»Vsak čas se bo prismehljala«, ga je tolažil njegov prvi služabnik.

»Poredni otrok, zakaj mi napravlja tako žalost!«

Grajskemu osebju se sprva ni videlo čudno, da se je Marica nekoliko zamudila. Ker pa je le ni bilo, se je začelo plaho spogledovati.

»Tam je mnogo jagod«, je vedela kuharica. »Vse polno jih je med skalovjem.«

»Vzela je precej veliko košaro«, je povedala mlada sobarica. »Najbrž jo hoče napolniti.«

»No, vidite«, je ugajalo gibčnemu strežniku. »Pustimo jo, naj jih le nabira.«

Bilo je sredi dopoldneva, a Marica se še vedno ni vrnila. Graščak je bil že silno nemiren, kesal se je, zakaj ji je dovolil oditi. Vse grajsko prebivalstvo je strahoma povpraševalo po Marici, celo hlapce in tlačane je zanimalo, kje je zaostala.

Na dvorišče je prisopihal berač Gomež, ki je srečal preplašene deklice. Povedale so mu, da se je Marica izgubila. Prosil je, naj nikar ne povedo graščaku, ker se bo od žalosti zgrudil in umrl. Služabniki so mu obljubili molčati, saj še ni znano, kaj se je prav za prav zgodilo.

Graščak pa se je vzlic molčanju zvijal v silni bolesti. Sam je zaslutil nesrečo ter se ni dal potolažiti. Neprenehoma je klical Marico in priganjal služabnike, naj ji gredo naproti. Kadar je dihnil, so se mu dvignile prsi, debele solze so mu polzele po velem licu.

»Izgubila se ni«, mu je posijalo upanje skozi meglo obupa. »A če ne pride ...« se je skoro onezavestil. »Pogreznejo naj se gradovi!«

Služabniki so iskali oskrbnika, pa ga niso našli. Zvedeli so, da je nekam odjezdil. Poveljnik beričev je zaslišal njegovo hčerko, ki je jokaje potrdila strašno novico.

Tedaj je prijezdil oskrbnik, pred njim je sedela Marica s košaro, ki je bila do vrha napolnjena z jagodami. »Marica je tukaj!« se je radovalo grajsko prebivalstvo. »Sam Bog jo je privedel.«

Hlapci in tlačani so odšli pomirjeni na delo, enako tudi osebje, ki je hotelo dohiteti, kar je prej zamudilo. Nevoščljivci so zavidali oskrbnika zaradi plačila, ki ga bo nedvomno prejel od graščaka. Nekateri pa so priznali njegovo zaslugo ter mu privoščili odlikovanje.

»Kako je nekam čudna!« je menilo žensko osebje. »Kakor golobica, kadar jo odžene jastreb z domačega dvorišča ...«

»Marica je bila bolj domača«, so presojali njeno vedenje. Nekdo je celo videl, da ji je oskrbnik pokazal vrata v verando. Drugi pa so trdili: »Naša je od nog do glave«, ter se jezili na one, katerim se je drugače dozdevalo.

Tisti, ki so prej skomigali z rameni, so nenadoma izpremenili svoje mnenje. »Čigava pa je, ako ni naša? Kakšno nespametno govorjenje!«

»Strah tudi izpremeni človeka«, so popravljali svoje dozdevanje. »Od strahu je že marsikdo osivel, ali pa ni mogel več govoriti.«

Mlada sobarica je bila edina, ki se je upala oporekati. Trdila je, da je imela Marica bolj rumene lase ter ni bila tako gladko počesana. Njena hoja je bila bolj gibčna in lahka.

»Beži, beži!« so jo glasno zavrnili. »Marica je in nobena druga. Hvaležni bodimo, da se je tako kmalu vrnila. Gospod je od žalosti že umiral, nihče ga ni mogel potolažiti.«

»Le pokara naj jo, ker mu je napravila toliko bridkosti. Tudi nam bo morala povedati, kje se je tako dolgo zamudila.« Tako se je jezila stara služkinja, ki je rada zamerila ter ni poznala nobene šale.

»Seveda, tebi se bo morala izpovedati«, jo je zavrnila mlajša deklina.

»Prej kot pa tebi«, se je hudovala. »Dvajset let že delam pri graščini, ter imam tudi nekaj veljave ...«

»Klanjajo se ti – gospoda in tlačani ...«

»Pa naj se tebi zaradi dolgega jezika.«

»Radi me imajo, čeprav sem kravarica ...«

»Jaz sem pa nekdaj stregla gospodi ...«

»Pa se ni nihče vate zaljubil ...«

»Varovala sem deviški venec.« – Jezno je odšla po stopnicah in zapela:

»Če bi dekleta vedle to,
kak dolga večnost strašna bo,
bi kranceljne bolj varvale,
v nebesa rajžale.«

»Prav, da je šla«, so se veselile njene tovarišice. Pričakovale so, da se jim bo pridružila Marica, čim bo potolažila očeta. Zdaj pa zdaj je smuknila katera mimo verande in vlekla na ušesa. Po oskrbniku se niso ozirale, ker se ga niso upale nadlegovati. Vzlic svoji sreči, da je našel Marico, je bil nekam tih in zamišljen.

Graščak je sedel v verandi na mehkem naslanjaču. Svojo edinko je poznal po hoji, danes pa se ni genil, ko je slišal drobne korake. Bal se je, da mu prinašajo grozno poročilo.

»Marica je tukaj«, mu je naznanil oskrbnik. »Pravkar se je vrnila ...«

»Hvala Bogu!« je vzdignil roke proti nebu. »Kje si, zlato dete? Pridi, da te zagrnem v naročje. Podaj mi svojo ročico.«

»Tukaj sem, papaček!« Deklica se je dotaknila njegove roke, potem pa ga je poljubila in objela.

Starčku je vztrepetala beseda. »Marica, tvoje roke niso več tiste ... Glas se ti je izpremenil ... Povej mi, kaj se ti je pripetilo.«

»Nič hudega, papaček. Ujela sem se v skalno razpoklino, v kateri sem obtičala. Deklice so me zgrešile, ker sem bila skrita za visoko skalo. Igrala sem se z divjim zajčkom, dokler me ni našel oskrbnik, ki mi je povedal, da ste v strahu zaradi mene.«

»Marica, tvoje besede niso iskrene.« – Položil ji je roko na nežno čelo ter ji pretipal ročice od prstov do rame. V očeh so se mu nabirale solze, naslonil se je na mizo ter pričel milo ihteti.

»Zakaj jokate, papaček?« ga je sočutno vprašala.

»Zato, ker ti nisi Marica – moja zlata edinka. Njene ročice so drugače božale in objemale, lasje so ji bili mehki ko predivo. Beseda ji je brnela kakor struna, vse bolj sladko se je smehljala.«

Deklica je molčala, obraz si je zakrila z rokami. »Torej me več ne marate«, se je naposled oglasila. »Odpustite mi, ako sem vas razžalila.«

»Moja Marica bi bila prišla ob pravem času. Natanko bi bila izvedla moje naročilo, ti pa si me pozabila ...«

»Neprenehoma sem mislila na vas, a si nisem mogla pomagati.«

»No, potem te je zadelo nekaj strašnega, pa mi nočeš povedati. Saj vem, čeprav tajiš – ubežala si grozoviti nevarnosti, zato si se tako izpremenila ...«

»Lagati ne smem, povedala sem vam čisto resnico.«

»Ali pa si tujka ter se izdajaš za mojo hčerko, katero je morala zadeti strašna usoda ...«

»Ako ne verjamete meni, vprašajte oskrbnika ...«

»Kodrman!« ga je poklical z resnim glasom. »Kdo je ta deklica? Odkod si jo privedel?«

»Vaša Marica«, je nemudoma potrdil. »Jagod vam je nabrala polno košaro.«

»Oh, če bi videl!« je vzdihnil proti nebu. »Vse me je zapustilo!«

Oskrbnika je zabolel ta očitek. Spekla ga je tudi vest ter ga posvarila. Nemo je gledal v tla – laž se mu je studila, resnice pa ni mogel govoriti.

Graščak je vstal ter se oprl na polico. »Kodrman!« ga je pozval, »pojdi nemudoma po viteza na Podolje. Herman je moje zadnje upanje – takoj naj pride.«

»Zakaj?« je hotel vprašati, a se pravočasno domislil, da mu ni dovoljeno poizvedovati. Graščak ne sme slutiti, da mu je težko izvesti njegovo povelje. Upornost je sovražil, četudi ga je bila sama dobrota. Kar je zapovedal, je bilo treba hitro izvršiti. To mu je ostalo iz časov, ko je rušil trdnjave in podil sovražne čete.

Kodrman je zajezdil konja ter ga sunkoma izpodbodel. Spremljala ga je bojazen, ker se je zavedal, kaj je zagrešil. Ali naj taji – vitezu, ki bo naposled vse razkril in pojasnil? Naposled bodo celo od njega zahtevali izgubljeno Marico ter ga osumili zločina. Sklenil je povedati vitezu resnico, čeprav se bo zameril Marti in izgubil obljubljeno plačilo – grajsko pristavo.

Odkrita izpovedba mu je prinesla nepričakovano rešitev. Vitez ga je pohvalil, poročilo pa ga je zbegalo in potrlo. »Modro si ravnal«, se mu je ginjen zahvalil. »Toda, kje si našel deklico, takšno, kakršna je nesrečna Marica? Zares, čudno naključje!«

»V tretjem močiljskem gradu biva plemenita gospa, menda je sorodnica našega gospoda. Njena edina hčerka je živa slika naše Marice – iste starosti in postave. Sporočil sem ji nezgodo v upanju, da mi bo kaj pametnega svetovala. Smilil se ji je ubogi Lenard in takoj je pričela misliti, kako bi mu olajšala bolečino. Ob spominu na svojo hčerko se ji je porodila srečna misel. Pripravljena je bila odstopiti jo za nekaj časa svojemu dobrotniku iz usmiljenja in sočutja.«

Kodrmana so posilile solze, s čimer je potrdil, kar je bil povedal. Herman ni mogel več dvomiti. Verno je prikimal in rekel: »Ubogi Lenard! Vid in hčerko, najdražja zaklada je izgubil. Gospa Marta je storila imenitno dobro delo.«

»Bali smo se, da bo starček od žalosti umrl. Pa smo mu hoteli dopovedati, da se je vrnila Marica, čila in zdrava. Moje poročilo ga je silno vzradostilo. Čim pa se jo je dotaknil, je spoznal, da deklica ni njegova hčerka. Pričel je tarnati in vzdihovati, nismo ga mogli več potolažiti.

»Kdo ve, ali je prepričan, ali se mu le dozdeva?« je vitez ugibal.

»Najbrž še dvomi, zato je poslal po vas, da izrečete odločilno besedo. Od vas pričakuje resnico, drugim ne verjame.«

»Pojdiva. Starček trpi, potreben je hitrega tolažila.«

»Recite, da je deklica njegova hči, pa bo popolnoma potolažen.«

»Laž mi je zoprna, a resnica je strašna ter bi mu škodovala.« Brž je dal osedlati konja ter je pojezdil z oskrbnikom na Močilje.

»Herman, moj dragi Herman!« se je graščak razveselil njegovega prihoda. »Sedi, da ti odkrijem svojo bolečino.«

Zunaj ob verandi je postajalo grajsko osebje, radovedno, kaj poreče vitez o tem dogodku. Motila jih je stara služkinja, ki je na drugi strani prepevala na vse grlo:

»Krancelj pa bo lep zelen,
men na glavco položen.«

Plemič je poslušal potrtega graščaka, obenem pa je občudoval deklico, ki je skakljala okrog njega ter ga nezaupno opazovala. Kamor je obrnil oči, povsod ga je spremljal njen pogled; pri vsem tem pa je molčala, kakor bi se bala govoriti. Bila je živa slika grajske izgubljenke.

»Kakšna podobnost!« si je mislil sam pri sebi. »Človek bi jo skoro zamenjal.«

»Grenko čašo trpljenja moram izpiti do dna«, mu je Lenard bolestno potožil. »Marica je odšla po jagode, pa ne vem, ali se je vrnila ...«

»Čigava pa je ta deklica?« ga je vitez zavrnil. »Ali jo res več ne poznate?«

»Marica menda ni«, je podvomil. »Njena mehka dlan ima drugačne poteze ...«

»Motite se zaradi prestanega strahu in razburjenja. Marica je tista, kakor je bila. Le hudo ji je, ker jo ne poznate.«

»Ali res? Ti me ne varaš!« Starček se je vzradostil in pomiril. Iztegnil je tresoče roke in pritegnil v naročje deklico, ki mu je prihitela nasproti.

Poljubil jo je na čelo in govoril: »Starega človeka vse zapušča – spomin in občutki. Verjamem: Marica si, moje zlato edino dete.«

»Usoda vam ni hotela ogreniti zadnjih dni življenja«, mu je vitez utrjeval zadovoljstvo. »Silno sem se prestrašil, ko sem prejel vaše poročilo.«

»Bog ni dopustil tolike nesreče. Oh, kaj bi bil počel brez Marice, ki mu je najdražji zaklad na svetu!« Neprestano je božal in objemal deklico ter hvalil Boga za največjo dobroto, izkazano mu ob zatonu njegovega življenja.

Hermanu je uspelo posredovanje, obenem pa ga je morila bridka žalost. Kje je uboga nesrečna Marica, njegova zaročenka? Slepemu očetu jo je vrnil v osebi tuje deklice, za nobeno ceno ne sme izvedeti, kakšna nesreča ga je zadela. Sam pa je izgubil najlepše nade – zlato zvezdo, sijočo v njegovo bodočnost. Kam je izginila? Kje je zatonila?

Zunaj ga je čakalo grajsko osebje, radovedno, ali se je vrnila Marica ali neka tuja deklina. Dal je vsem skrivno znamenje, naj mu slede v malo dvorano. Tukaj jim je površno pojasnil ter jim prepovedal vsako beganje in žalovanje. »Gospod ne sme izvedeti resnice«, je utemeljil svojo prepoved. »Takoj bi se onezavestil in umrl.«

Oskrbnik jih je odslovil z ukazom, naj se razidejo na delo. Ostalo je le nekaj zaupnikov, med drugimi poglavar beričev in poveljnik vojščakov. Vitez jim je dal navodila, kje in kako naj iščejo nesrečno izgubljenko. Obljubil je bogato nagrado tistemu, ki mu prinese ugodno poročilo.

Med razgovorom je opazil skozi okno na dvorišču sumljivo šepetanje, nemir in razburjenje. Sluteč, da se je nekaj pripetilo, je hitel iz dvorane. Srce mu je glasno utripalo.

»Marica je mrtva ... umorjena ...« so se plašili posli in služabniki. »Tu je dokaz njene smrti ...«

»Kje?« se je prestrašil.

Pokazali so mu belo krilo, polno krvavih madežev. Na mnogih krajih je bilo prerezano – značilo, da je bila deklica napadena z nožem ali z bodalom.

»Čigavo je to krilo?« je vprašal v eni sapi.

»V tem krilu je odšla Marica v Solnčno reber«, je povedala prva služabnica. »Jaz sem jo oblekla ...«

»Kdo ga je našel? Kje je ležalo?« je hotel natanko dognati.

»Prinesel ga je neznanec«, so pripovedovali posli. »Pobral ga je v gozdu blizu rebri ...«

»Kdaj?«

»Pravkar je odšel.«

»Kam? Po kateri poti? Zakaj me niste poklicali?«

»Po cesti proti zapadu. Silno se mu je mudilo.«

»Kakšen človek je bil? Kakšne starosti in postave?«

Nekateri so vedeli, da je bil majhen, srednjih let in poraščen po obrazu, drugim se je zdel večji in starejši, tretji so opazili grbo na njegovem hrbtu; več pa niso mogli povedati, ker jo je neznanec nagloma popihal. Nepričakovano se je pojavil in preden so se zavedli, je izginil za ovinkom.

Vitez je zravnal krilo ter ga spravil v svojo torbo. Nemudoma je šinil na konja ter jo skokoma ubral za neznancem.

5. Žarek v temo[uredi]

Za daljnimi gorami je krvavelo večerno solnce. Njegovi pojemajoči žarki so rdečili ponosno zidovje močiljske graščine. Posli in tlačani so odhajali s polja; nikjer ni bilo slišati veselega petja, vse je natihoma žalovalo za nesrečno Marico, katero je zadela v prvi mladosti tako grozovita usoda.

Ob obzidju tik vhoda je čepel berač Gomež, zamišljen v graščakovo nesrečo. Stari grajski gospod mu je bil velik dobrotnik, nikoli ga ni odslovil brez darila. Kot mladenič je bil njegov vojščak, spremljal ga je po raznih bojiščih. Nekoč je obležal s krvavečo rano, prav ko so se začeli umikati. Tedaj ga je našel hrabri Lenard, ki je poveljeval razkropljeni četi. Sam ga je obvezal ter ga posadil na konja, tako mu je otel življenje.

Tega Gomež ni mogel pozabiti; kadar je mogel, je pokazal graščaku svojo hvaležnost. Rad je zahajal na Močilje; štel si je v čast, ako je pozdravil graščaka in njegovo edinko.

Starost mu je potisnila v roko beraško palico. Bil je še pravcati korenjak, utrjen na bojiščih med vremenskimi nezgodami in drugimi napori. Tam se je odvadil delati, ter se tudi na stara leta ni hotel privaditi. Hodil je od vasi do vasi; ljudje so ga radi sprejemali, prinašal jim je novice in zdravilna zelišča. Znal je prav mično piskati na pero in zanimivo pripovedovati. Vzlic svoji revščini je bil vedno zadovoljen, iz njegovih ust ni bilo čuti tarnanja ali pritoževanja. Tolažila ga je nesreča grajskega gospoda, ki je oslepel v obilnosti svojega bogastva.

Novica, da se je izgubila grajska edinka, ga je bridko zadela. Poln sočutja do svojega dobrotnika, je begal od hiše do hiše in pravil, kaj se je zgodilo. Medtem se je raznesla vest, da se je vrnila Marica nepoškodovana, kar ga je silno razveselilo. Kmalu pa je prispela govorica o tuji deklici, katero so privedli graščaku zato, da mu prikrijejo nesrečo. Siromakovo veselje se je zopet izpremenilo v grenko žalost.

Končno se je razkrilo, česar se je bala vsa okolica – smrt plemenite mladenke. Neznanec je našel njeno krilo, polno krvavih madežev in preluknjano z bodalom. Nekdo jo je moral napasti in umoriti. Kdo ve, zakaj ji je zverinski morilec slekel krilo in kam je vrgel njeno truplo? Kaj ga je privedlo do grozovitega dejanja? In kdo je tista deklica, ki nadomešča slepemu graščaku blago hčerko? Zakaj ga varajo kakor otroka s tujo igračo?

S takimi mislimi se je bavil Gomež pred grajskim obzidjem ob solnčnem zatonu. Hotel je dognati resnico in usodo plemenite mladenke. Usiljevalo se mu je dvojno mnenje: ali jo je nekdo umoril iz maščevanja do graščaka ali pa jo je srečal ropar in nasitil svoje krvoželjstvo. Prvo se mu ni zdelo verjetno; stari Lenard nima sovražnika, kjer pa ni sovraštva, ni maščevanja. Prej jo je napadel ropar in izvedel grozodejstvo. Iz hvaležnosti do graščaka mora prižgati luč in posvetiti v temino.

Nekaj ga je dvignilo in gnalo nekam, kjer bi postavil svoje domnevanje na trdno podlago. Spomnil se je stare Mehurke ter jo mahnil proti njeni koči. Mehurka je bila ženica, ki se je bavila z vsem, kar ji je dajalo zaslužek in veljavo. Okolica jo je poznala kot čarovnico; storila pa ni nikomur krivice, kjer je mogla, je pomagala.

Našel jo je zaposleno pri svojem opravilu; stala je ob mizi, sklonjena čez »Duhovno brambo«, knjigo, iz katere je zajemala svoje znanje. Na policah ob steni so se sušila zdravilna zelišča: pelin, kamilice, tavžentrože in šentjanževe korenine. Nad glavo ji je visela pajčevina, v kateri se je zibal šmarni pajek, v cunjah na peči pa je predel črni maček.

Na stolu poleg mize je sedel možakar z obvezano roko. Pičila ga je kača. Zatekel se je k Mehurki, ki je znala zagovarjati kače. Gomež je sedel k peči. Starka je nekaj mrmrala; vedel je, da jo ne sme motiti. Možakar se je zvijal, roka mu je vidno otekala.

»Položi roko na mizo«, mu je velela. Nato je zavila oči in govorila: »Stoji tam zlata gora, na tej zlati gori kraljuje sveti Urh, kačji pastir, ki naj ti pomaga, kakor ti tudi jaz želim pomagati.«

Starka je umolknila, z roko je napravila tri velike križe, potem pa je potihoma izrekla čarodejne besede. Teh ni hotela izdati, čuvala jih je kot največjo tajnost.

Kakor bolnik zdravniku, tako ji je zaupal možakar svoje bolečine. Gledal jo je verno in nepremično. Zaupanje mu je utrjevalo vero v čarodejstvo, ki je delovala kot najmočnejše zdravilo.

»Zdaj te več ne boli«, je dejala prepričevalno. »Strup je premagan, oteklina ponehuje. Sveti Urh ti je pomagal.«

»Skeli me še in peče«, je boječe ugovarjal.

»Kadar ugasne dan, ti bo popolnoma odleglo. Tudi kača pogine šele po solnčnem zatonu ...«

Mož je odšel potolažen, vesela je bila tudi starka, ker je zopet nekaj zaslužila. Zaprla je »Duhovno brambo« in premerila Gomeža od nog do glave.

»No, kaj pa ti?« ga je ošvrknila s strupenim pogledom.

Berač se skoro ni upal spregovoriti. Nista se posebno razumela, ker je tudi on nabiral in razdajal zdravilna zelišča. Mislila je, da jo je prišel opazovat in smešit njeno delo.

»Ako si prišel beračit, lahko odideš«, se je vznejevoljila. »Sama sem potrebna.«

»Pomagaj mi, kakor pomagaš drugim«, jo je pomiril. »Saj veš, kaj se je zgodilo ...«

»Komu, tebi ali drugim?« ga je nezaupno pogledovala.

»Nocoj ne prosim zase, ampak za druge ...«

»Za koga?« je poizvedovala.

»Grajske Marice ni več ... Mehurka, ali si ti sama tujka v tej deželi?«

»Vem«, je zavrnila očitek. »Toda zakaj ne pride oskrbnik ali njegov služabnik?«

»Ne utegnejo. Vsi so zbegani in potrti. Sicer pa je vseeno, kdo pride, samo da pomagaš. Plačilo ti ne odide.«

Čim je začula, da ji je namenjeno darilo, se je mahoma izpremenila. Gomež je udaril na pravo struno.

»Graščak ima tri gradove«, je olepšal svojo obljubo. »Daleč okrog je znana njegova dobrotljivost ...«

»Gospodi je težko pomagati«, je omenila.

»Zakaj?« je osupnil.

»Zato, ker ne verjame in ne zaupa ...«

»Na Močilju niso taki ... Tam kraljujejo vera, upanje in ljubezen ...«

»Hm. Zaprli bi me kot čarodejko ...«

»Mehurka, nikar se ne pomišljaj! Gre za dedinjo treh gradov ... Pomisli, koliko bogastva!«

Starka se je omehčala. Nasmehnila se je in rekla: »Povej mi, kaj prav za prav zahtevaš?«

»Samo to, da poveš, kje je grajska Marica. Ali je živa ali mrtva?«

»Veliko zahtevaš«, je povesila glavo. »Težko mi bo uganiti.«

»Poskusi, Mehurka. Graščaku se boš prikupila ...«

»Včasih se mi je že posrečilo«, je popravila zadrego. »Vselej pa se ne obnese ...«

»Mehurka, pokaži svoje znanje! Velika bo graščakova hvaležnost.«

»Ali imaš pri sebi kako stvar, katere se je dotaknila Marica, ko je še živela?«

»Mislim, da ti bom lahko ustregel.« – Gomež je preobrnil žepe in našel okroglo svetinjico. Nekoč mu je jo dala Marica za spomin na njeno pokojno mater.

Mehurka jo je položila pod čarodejno knjigo, na katero je postavila zrcalo. Nato je sežgala pest zelišča, posušenega med šmarnimi mašami. Ko je zgorelo, je pogledala v zrcalo.

»Marica živi!« je vzkliknila presenečena.

»Kje je? Ali jo vidiš?« – Gomež je od veselja poskočil ter se ji je hotel približati.

»Rekla sem ti, da živi, in to naj ti zadostuje.« Zamahnila je z roko, naj ostane na svojem mestu.

»Mehurka, ni mogoče«, je neverno majal glavo, ni se upal premakniti.

»Zakaj?« se je vznejevoljila, ker ji ni hotel verjeti.

»Zato, ker so našli njeno krilo, polno krvavih madežev ...«

»Čudno«, je premišljala, kje tiči napaka, da ni zadela.

»Ponovi, kolikor moreš, zbrano. Morda si kaj prezrla ali opustila?«

Zopet je zapalila zelišče ter se zamaknila v zrcalo. Levico je položila na prsi, desnico pa je pritisnila na knjigo. Vmes pa je nerazločno mrmrala.

Gomež je bil nestrpen, kaj bo spregovorila. Oči so mu bile uprte v čarodejko, ki je vedno bolj zavijala oči ter se pačila. Dim od zelišča mu je silil v grlo, začel je pokašljevati.

»Marica živi!« se je naposled ponovno vzradostila. »Hvala vsem dobrim duhovom!«

Starček ni mogel več ugovarjati. Vdano je sklenil roke, solza hvaležnosti mu je zdrknila po nagubančenem licu.

»Bog jo je ohranil pri življenju«, je prepričevalno ponovila. »Pojdi in povej graščaku, kar mi je bilo razodeto.«

»Počakaj, Mehurka! Ni še končano. Povej mi, kam je izginila Marica, da jo najdemo in vrnemo očetu.«

Zamislila se je in rekla: »Nekdo jo je odvedel ...«

»Kam?« je planil pokoncu. »Pokaži mi njeno bivališče!«

Čarodejka je dvignila nogo v korak in čakala, stoječa na levi nogi, kam jo bo zaneslo. »Odšla je proti vzhodu, mimo tretje močiljske graščine«, je povedala, čim se je prestopila.

»Kdo se je neki tako pregrešil?« je hlastnil radovedno.

»Nekdo, ki hlepi po denarju ... Gradovi so ga premotili.«

»Kdo? Imenuj ga po imenu ...«

»Tega ne vem in ne morem vedeti. Tako daleč ne seže moje znanje. Iščejo naj ga, drugega ne morem svetovati.«

»Ali bomo našli Marico?« je vprašal z jokajočim glasom.

»S trudom in stanovitnostjo boste vse dosegli. Pokaži mi roko.«

Stopil je bliže in odprl široko dlan, razorano z globokimi potezami. Starka jih je pazljivo motrila. Naposled mu je potipala žilo in rekla: »Naklonjena ti je posebna sreča, rojen si pod srečno zvezdo ...«

Več mu čarodejka ni hotela razodeti. Spravila je zelišče in »duhovno brambo«, zrcalo pa je obesila na steno. Na njegova vprašanja je le še včasih zmignila z rameni.

»Pojdi!« se je otresala njegove nadležnosti. »Dovolj si zvedel.«

»Pojdem«, se je odločil. »Spotoma se oglasim na Močilju ter te priporočim za darilo.«

»Gorje ti, ako si me varal«, mu je zapretila pred odhodom.

»Nisem, Mehurka. Strela naj me ubije.«

Dala mu je povesek trsk, zakaj zunaj se je popolnoma stemnilo. »Pa srečno bodi«, mu je želela, ko je odprla vrata.

»Do Močilja je blizu in poti sem vajen. Vseeno mi je, naj hodim ponoči ali podnevi ...«

»Noč ima svojo moč. Pojdi rajši kam drugam; nocoj ti ne svetujem iti na Močilje ...«

»Rad bi jih razveselil s tvojim razodetjem ...«

»Ampak noč ni za tako delo ...«

»Ne bojim se nikogar, razen hudobnega človeka ...«

»Moje sovražnice so hudobne in bi ti lahko škodovale ...«

»Dober človek nima sovražnikov. Ne vem, zakaj naj bi te sovražile.«

»Zato, ker ne zahajam v njihovo družbo ... Ako jih srečaš, te to ne sme oplašiti.«

»Bog in sveti križ božji!« Gomež je odšel s prižganimi trskami in prispel v dolino. Pred njim se je črnil gozd kakor pošast v nočni temi. Obšla ga je neka tajna groza, komaj se je upal pogledati okrog sebe. Spomnil se je stare Mehurke ter se zamislil v njeno čarodejstvo.

»Zna pa, zna«, jo je pohvalil sam pri sebi, da bi se raztresel. »Marica ni mrtva ... Nekdo jo je odvedel proti vzhodu mimo tretje graščine ... Kdo jo bo našel? Njemu je naklonjena posebna sreča, rojen je pod srečno zvezdo.«

Zavest, da postane njen rešitelj, mu je olajšala grozo. Pogumno je stopil v gozd med košata drevesa. Pot je bila ozka in razdrapana zaradi nalivov, noge so se mu zapletale med korenine.

Gozd je bil na mnogih krajih posekan, kjer sta rasli grmovje in divja trava. Tukaj je v bližnjih močiljskih hribih opazil drobno lučko. Stala je mirno na mestu, potem pa se je začela počasi premikati.

»Nekdo se je zapoznil«, si je mislil brez bojazni. »Tamkaj so poti bolj naporne, težko je priti ponoči v dolino.«

Utrnil je ob deblu trske, ki so že skoro ugašale. Kar pogrelo ga je ob misli, da mu bodo dogorele prej, preden bo prišel iz gozda. Zopet se ga je polotil strah, lasje so mu vstajali pokonci.

Domislil se je, da mora luč krožiti nad gozdom. Sicer bi je ne mogel videti, ker je hrib obraščen z visokim drevjem. Ko se je ponovno ozrl, je zapazil že vrsto luči, ki so plavale nad hribom. Švigale in drčale so sem in tja po zraku in izpreminjale svetlobo.

»Vešče so, vešče«, je polglasno izrekel. Kakor da so ga slišale, so se mu pričele bližati s prijetnim šumenjem. Mahoma so ga obkolile v tesnem krogu.

»Kaj bo pa sedaj?« se je prestrašil. Spomnil se je vsega, kar je kdaj slišal o čarovnicah. Vedel je, da ga lahko zapeljejo ali mu celo vzamejo srce, kakor se je že večkrat prigodilo. Vendar se je zanesel na Mehurko, ki je rekla, da se mu ni treba ničesar bati.

Medtem so mu ugasnile trske, vzlic vsemu prizadevanju niso hotele več goreti. Zaupno je pograbil pest prsti ter si jo pritisnil na glavo. Tako je ubežal pod zemljo, kjer čarovnice ne morejo več izvajati svojega dela.

Tedaj ga je zabolela glava, prst ga je začela tiščati in rezati kakor oster kamen. Moral jo je odložiti, zakaj temnilo se mu je že pred očmi in v glavi se mu je vrtilo. Čarovnice so ga napadle, iz maščevanja nad Mehurko so si ga izbrale za svojo žrtev. Kdo bo sporočil na Močilje, da Marica živi ter naj jo iščejo proti vzhodu.

Zbral je vse svoje sile, na vsak način je hotel priti v dolino. Noge so mu kakor otrpnile, čutil ni ne korenin ne kamenja, hodil je kakor po gladki cesti. Svetile so mu drobne lučke, ki so se včasih skrile med vejevje in se zopet pokazale.

Poti ni bilo ne konca ne kraja. Še vedno jo je obrobljalo zelenje, dasi bi bil moral že dospeti v ravnino. Okolica se mu je zdela pusta in neznana; zaman je napenjal oči, da bi našel graščinsko obzidje.

Začutil je strašno utrujenost, noge ga niso več držale. Izmučen je legel in zadremal. Zbudil se je zjutraj v gozdu pod podoljsko graščino.

6. Moč ljubezni[uredi]

Človek brez ljubezni je kakor nebo brez solnca, kakor vrt brez cvetlice. Ljubezen premaga vse nevarnosti in ne pozna trpljenja, kadar je treba pomagati. Ljubezen ne pomišlja in ne odlaša; vse je pripravljena storiti, nobena žrtev ji ni prevelika.

Vitez Herman ni izbiral poti, ko je jezdil za neznancem. Gnala ga je čista ljubezen do Marice, svoje mlade zaročenke. Človek, ki je prinesel njeno okrvavljeno krilo, se mu je zdel sumljiv strahovitega umora. Zato je pobegnil in se mu je spretno umikal, ni ga mogel dohiteti. Zdaj je izginil in se je čez nekaj časa zopet pojavil.

Zasledovanje je bilo v gozdu silno otežkočeno. Neznanec jo je ubral med skalovje, kamor mu vitez na konju ni mogel slediti. Nastala pa je še druga ovira; dan se je začel nagibati k zatonu.

Vendar se mu je posrečilo pritirati neznanca v sotesko pod tretjo močiljsko graščino, preden je ugasnila večerna svetloba. Tu ga je lovil med grmovjem; vselej, kadar ga je hotel prijeti, se mu je urno izmuznil. Končno ga je ugnal v kotlino, katero so krog in krog zapirale visoke skale. Vitez se je zavedal zmage: tukaj mu neznanec ne more uiti.

»Stoj!« je zaklical bojevito in planil s konja. Krepko je iztegnil roko, da bi ga zgrabil za vrat. Takrat pa je neznanec nenadoma izginil. Kakor bi se bil izpremenil v neznatno bilko, nikjer ga ni bilo mogoče zapaziti.

Nastajajoči mrak je preprečil, da vitez ni mogel natanko preiskati kotline. Manjkalo mu je luči, da bi bil posvetil med skale, pa tudi orožja, s katerim bi se bil branil, ako bi ga bil neznanec nenadoma napadel iz zasede. Spoznal je nevarnost in opustil iskanje. V bližnje drevo je zarezal z ostrim kamenom znamenje, da bo drugo jutro vedel, kje mora nadaljevati.

Urno se je vzpel na konja in ga pognal iz soteske. Nad njim na griču je sivelo v motni mesečini staro zidovje tretje močiljske graščine. Tam gori prebiva gospa Marta, ki je poslala slepemu graščaku svojo edinko. Tako dejanje zasluži pohvalo in priznanje.

Čim je dospel domov, se je takoj odpravil počivat, a vso noč ni mogel zatisniti očesa. Ob misli na Marico mu je krvavelo srce, živo se je zamislil v njeno usodo. Edinka bogatega očeta – dedinja treh gradov – njegova draga zaročenka je postala v nežni dekliški dobi žrtev krutega morilca. Njene mile oči so se za vedno zaprle, nikdar več ga ne bodo ljubeznjivo pogledale. Mrtvo je njeno srce, ki je bilo s tako otroško ljubeznijo udano svojemu očetu. Starček je vreden vsega pomilovanja, vendar mu ne more povedati strašne resnice. Zgrudil bi se in umrl, ako bi mu sporočili, da je Marica umorjena.

»In kdo je morilec? Ali jo je umoril iz hudobnosti ali iz maščevanja? Kam je izginil, ko sem ga že skoro držal z obema rokama? Nekje v kotlini mora biti tajno skrivališče ali pa vhod v globoko votlino. Neznanec je nedvomno morilec ali pa je v tesni zvezi z umorom ... Gospa Marta je storila plemenito delo«, se je nekoliko pomiril. »Graščaku je hotela povrniti njegove dobrote. Hvaležnost ustvarja velika dejanja.«

Tedaj ga je nekaj sunilo v srce, bliskoma se mu je rodila nasprotna misel. »Denar je marsikoga oslepil in privedel k zločinu. Tukaj gre za ogromno dediščino, ki obseza tri gradove. Marta je graščakova sorodnica, zato ni izključeno, da hlepi po nepreglednem premoženju ...«

Tako je sklepal na tihem, glasno se ni upal ničesar izreči. Začel se je boriti s slutnjami, ki so izvojevale popolno zmago.

Sedel je na posteljo in čakal, kdaj se bo pričelo daniti. Vse njegove misli so se zbrale ob načrtu, kako bo našel morilca. Zarotil se je, da ne miruje prej, dokler ne razkrije umora. Večja kakor vse hudobne zvijače in peklenske nakane je moč njegove ljubezni.

Ko se je nasmehnila prva zarja, je vstal in odprl okno. Nadihati se je hotel čistega zraka in pregnati utrujenost po prečuli noči. Ljubezen do blage umorjenke ga je silila k vztrajnemu delu. Nadel si je železni oklep in si zavaroval krepke prsi. Na debelem usnjenem pasu sta visela meč in bodalo.

Naročil je konjarju, naj mu nakrmi in osedla konja. Služabnikom ni povedal drugega, kakor da odhaja in da se bo vrnil šele proti večeru. Samo očetu je pojasnil, da gre lovit morilca, ki mu je sinoči ubežal.

Pripravljen za odhod, se je naslonil na okno. Tedaj je zapazil siromaka, ki ga je že večkrat videl na Močilju. Stal je ob odprtem vhodu na dvorišče in gledal nepremično navzgor v njegovo sobo.

Pozval je služabnika, naj stopi na dvorišče in vpraša neznanca, kaj želi. Vrnil se je s poročilom, da hoče možak nujno govoriti z vitezom.

»Kdo ste?« ga je sprejel prijazno.

»Gomež sem, pokoren podložnik močiljskega graščaka. Kot vojak sem se boril ob njegovi strani in zaslužil odlikovanje. Boli me njegova nesreča. Nekdaj mi je bil poveljnik, zdaj je moj dobrotnik. Povejte mu hitro, da Marica ni mrtva, kakor se govori, marveč da živi in čaka rešitve.«

Vitez mu ni mogel verjeti. Zmajal je z ramami in rekel: »Gomež, kdo ti je to povedal?«

»Vem«, je kašljal v zadregi. Mehurke ni hotel izdati.

»Ako veš, govori! Zakaj namiguješ?«

»Vem«, je ponovil. »Marica je živa, vendar ne more k očetu ...«

»Ali si jo videl? Kje je? Kaj jo je zadelo?« Vitez je vedno bolj nestrpen; malo je manjkalo, da ni starca robato nahrulil.

Gomež se je ustrašil in povedal resnico. Mehurka mu je odkrila usodo grajske edinke. Videla jo je v zrcalu, katero je postavila na čarodejno knjigo. Ženica je že mnogim pomagala.

Vitez ga je pomilovalno pogledal in rekel: »S takimi poročili me ni treba nikdar več nadlegovati.«

»Povedal sem vam zavoljo grajskega gospoda. Z njim bi se bolje pomenila. Prosil bi ga, naj pošlje iskalce proti vzhodu mimo tretje močiljske graščine. To smer mi je označila Mehurka.«

»Hm, čarodejstvo.« Vitez je nejeverno odkimal z glavo, čeprav je ženica resnico nekoliko pogodila. Tudi on je jezdil v tej smeri za neznancem. Prav tam nekje mora biti tajna votlina, kamor so odvedli njegovo zaročenko. Šinilo mu je v srce novo upanje, vendar se ni mogel zanesti na praznoverčevo poročilo.

Berač jo je poparjen odkuril. Hudo mu je bilo, ker ni dosegel svojega namena. Kam naj se zdaj obrne, da bo našel odprta ušesa? Stari Lenard bi ga poslušal, toda služabniki ga ne pustijo v njegovo bližino. Ali naj se odpravi sam proti vzhodu v smeri, katero mu je označila Mehurka? Morda se mu bo posrečilo, najti izgubljenko; kot vojak je znal dobro opazovati. Obhajala ga je sladka zavest in ga silila na reševalno delo.

Vitez je bil prepričan, da je Marica mrtva. Nekaj ga je vleklo k omarici, kamor je spravil njeno krvavo krilo. Razgrnil ga je na mizo in ga začel ogledovati.

»Zgodaj je odcvetelo njeno mlado življenje!« je vzdihnil in si obrisal solzo. Oko mu je obstalo na velikem madežu na prsni strani obleke. »Ali je to kri?« je pričel dvomiti. Obrnil je krilo proti solncu, da ga prav natanko ogleda.

Spomnil se je, da hrani neko tekočino, ki razkraja madeže in ugotavlja njih tvarino. Brž je kanil na okrvavljeno mesto nekaj kapljic, ki so izvrstno učinkovale. V hipu se je pokazalo, da madež ni nastal iz krvi, marveč iz navadnega rdečila.

Uspeh ga je presenetil. »To ni kri, ampak barva!« je vzkliknil zadovoljen z iznajdbo. Vsi ponovni poskusi so potrdili njegovo mnenje.

»Uboga Marica!« je vzdihnil in naslonil glavo na njeno krilo. »Potemtakem pa nisi mrtva, ampak izgubljena. Sledovi s krvavimi madeži so bili podtaknjeni zato, da bi ustavili iskanje. Kdo je bil skrivnostni neznanec? Kam jo je odvedel?«

Čas je potekal, moral se je odpraviti na delo. Na dvorišču ga je čakal konj, na katerem je nagloma odjezdil. Kakor valovi ladjo, tako ga je gnala ljubezen do mlade zaročenke. Gledal jo je v temni in smradljivi votlini, v družbi grdih tolovajev. Pomoč je potrebna, prav nič se ne sme muditi.

Pot do tretje močiljske graščine je držala po travnikih, po polju in gozdovih. Preproste kmetske vasice so bile redko posejane. Ljudstvo je dajalo graščaku desetino in opravljalo tlako. Zaraščeni gozdovi so pokrivali hribovito zemljo. Kamor je seglo oko, vse je bilo graščinsko.

Za gričem tretje močiljske graščine je zevala globoka dolina, ki se je proti koncu vedno bolj zoževala. Nehala je pod prepadom v ozki kotlini. Tukaj se je ustavil vitez in privezal konja k zaznamenovanemu drevesu. Sedel je poleg njega na skalo; moral se je oddahniti, preden se je lotil dela.

Iskanje je bilo naporno, vsa ožina je bila preraščena s trnjem in bršljanom. Tam, kjer je izginil tujec, ni našel drugega kakor kamenje, ki so ga nalivi nanosili v dolino. Pač se mu je odkrila med grmovjem neznatna stezica, ki se je med pečevjem spojila z razdrapano drčo. Tukaj mu je moral uiti zasledovanec. Izbral si je najbolj težavno pot – čudno le, da je tako neopaženo izginil.

Vitez je pregledal vso sotesko, vsako bilko je upognil in premetal suho dračje. Upanje, da bo našel tajno skrivališče, mu je polagoma ugasnilo. Kotlina je bila kakor obzidana, nikjer ni bilo kake razpokline.

Nabral je konju zelenja in sedel v senco poleg njega. Zasnovati je moral nove načrte, ker so se mu prejšnji izjalovili. Takega poraza se ni nadejal; mislil je, da bo kar zagrabil morilca in ga premikastil, kakor je zaslužil. Pa se mu je tako spretno izmuznil.

Solnce je posijalo navpično v dolino, poteklo je pol dne. Herman se je pognal sedaj na konja in ga usmeril iz soteske. Prispel je na planoto in krenil navzgor proti gradu. Sklenil je obiskati gospo Marto in jo skrivaj opazovati. Tak je bil njegov drugi načrt, ki ga je v naglici izdelal.

Gospa se je sprehajala po vrtu med košatimi lipami in kostanji. Čim je zagledala mladega jezdeca, je obstala in obledela. Spoznala je viteza, svojega domnevnega nasprotnika. Oskrbnik Kodrman ga ji je natančno opisal.

»Čemu je prišel? Ali sluti?« se je plaho vpraševala. »Kdo je izdajalec?«

Bližala se mu je počasi, s prisiljenim nasmeškom je prikrivala bojazen. Pokazati se je hotela mirno in nedolžno, sicer bo izgubljena. Prebrisanec ne sme opaziti, kaj je skrito v njenem srcu.

Spodobno jo je pozdravil in ji poljubil roko. Besede so mu bile mehke in prijazne, obnašanje plemenito. Nastopil je ponižno; prav potihoma je izgovoril svoje ime, ko se ji je predstavil. Nobenega zloga ni poudaril.

Tem bolj ponosna pa je bila Marta, ko je omenila sorodstvo z graščakom Lenardom. Vrhu tega je navedla še dolgo vrsto slavnih imen, okrašenih s častnimi naslovi. Ugasle mladostne poteze ji je oživljala zgovornost in odganjala bojazen, katero je Herman v začetku skoro že opazil. Tako nekam čudno se je vedla, ko mu je prišla nasproti. Čutil je, da se ji je tresla desnica, ko jo je pritisnil na usta. Šele ob obujanju nekdanjih spominov je pozabila mučno sedanjost.

Vitez je moral biti previden, ni se smel prenagliti ali zaleteti. Spoznal je, da občuje z navihanko, katere ne bo tako lahko ugnati. Vsako besedo je pretehtal in jo še osladil s prijaznostjo, preden jo je izgovoril. Vse to je čudežno privlačevalo.

»Milostiva, prišel sem se vam zahvalit«, je prekinil njeno gostolenje. »V imenu grajskega gospoda.«

»Storila sem le svojo dolžnost«, se je branila zahvale. Nato je otožno povesila glavo in rekla: »Ali je res, kar se je zgodilo? Ubogi Lenard!«

»Žal, da je resnica. Marice ni – pa ne vemo, ali je živa ali mrtva ...«

»Ubožica!« se je pačila z namišljenim pomilovanjem. »Ali niste našli ničesar, kar bi pojasnilo njeno usodo?«

»Nekdo je menda prinesel njeno krilo, ki ga je našel v gozdu. Pravijo, da je prerezano z nožem in okrvavljeno ...«

»Umorjena!« je kriknila v navidezni grozi, skrivaj pa ji je ugajalo poročilo. Kar oddahnila se je v zavesti, da so uspeli podtaknjeni sledovi.

»Prav je, da smo rešili vsaj očeta, k čemur je pripomogla vaša iznajdljivost. Bali smo se, da bo od žalosti umrl.«

»Dolžnost in sočutje sta me privedla do tega koraka. Slajša kot vse na svetu mi je zavest, da smo mu ohranili življenje.« Marta je položila roko na prsi ter se hinavsko ozrla proti nebu.

»Lenard je sicer nekoliko dvomil, a smo ga premotili«, je vitez nadaljeval po kratkem molku. »Marica se je naglo udomačila ...«

»Skrbelo me je, da se ne bo mogla privaditi.«

»Deklica je dovzetna. Čudovito hitro se je uživela ...«

Marta je trgala sadove, ki so zrasli na njenem drevesu. Vitez se ji je mahoma prikupil; prečrno so ji ga naslikali, prav nič se ji ni zdel nevaren. Povedla ga je v vrtno lopico ter mu postregla z jedjo in pijačo. Dolgo sta se živahno razgovarjala.

Viteza je zanimalo vse, kar je videl okrog sebe. Občudoval je staro zidovje, ovito z divjo trto. Skrivaj pa je opazoval gospo Marto, toda vzlic vsej pozornosti ni mogel najti nič posebnega, kar bi bilo potrdilo njegove slutnje. Končno je ugotovil dejstvo, da se njeni pogovori umikajo sedanjosti v polugaslo preteklost. Najraje je govorila o šumnih zabavah, kjer so se ji klanjali častilci ter jo oboževali. Tedaj je vzdihnila: »Zdaj je minulo, vse me je zapustilo!«

»Težko vam je živeti v tej samoti«, jo je hotel povesti v sedanjost. »Zakaj ste se odpovedali družbi in kratkočasju?«

»Vsega sem se naveličala«, mu je odgovorila. »Starost me je priklenila na to zidovje.«

»Tukaj vas nihče ne moti. Kraj je osamljen, boljšega si niste mogli izbrati.«

»Samo noči so puste in dolgočasne. Ti dolgi in mračni hodniki, kjer tako votlo odmevajo koraki, kadar se prestopim ...«

»Potemtakem so pod gradom podzemski prostori ...«

»Ne vem, ni mi znano«, je naglo zanikala. Poteze na obrazu so se ji mahoma izpremenile.

»Strahov se ne bojte!« jo je potolažil, misleč, da jo je prestrašil. »Menda niste praznoverni.«

»Nič kaj rada ne slišim o strahovih«, se je prisiljeno nasmehnila. »Nehote pa me obide groza ...«

»Pod hodniki so najbrž votline«, jo je hotel pomiriti. »Le nikar se ne strašite!«

»Naj bo, kar hoče«, ga je zavrnila. »Nikoli ne bom raziskovala.«

»Pa bi vendarle rad videl, želel bi vam dokazati. Zanimajo me tudi druge znamenitosti, predvsem starinski ostanki ...«

»Pojdiva«, se je vdala, zakaj sumljivo bi bilo, ako bi se upirala ali celo branila. Noge so se ji šibile, ko je stopala proti vhodu. S tresočo roko je odprla velika železna vrata. Po vsem telesu jo je spreletela groza, ko so rezko zaškripala.

Prostorna veža je bila nizka in mračna, debel ubok so podpirali močni stebriči. Starodavne slike in starodavni kipi so krasili vlažne stene. Kazali so davne prednike v plemenitosti in veljavi. Nekdaj jih je dičila slava in bogastvo, zdaj pa jih je odeval prah in pajčevine. Samo obrazi so jim bili še resni in pogled srdit kakor takrat, ko so mogočno ukazovali. Po zidu je rjavelo staro orožje, ki se je nekdaj lesketalo. Rogovje jelenov in srnjakov je pričalo, da so bili nekdanji gospodarji te graščine tudi hrabri lovci.

»Ubogi predniki!« se je užalilo plemiču ob pogledu na zanemarjene podobe. »Kako so zapuščeni!«

»Tako se bo godilo tudi nam«, je pripomnila Marta. »Prav, da me ne bodo poznali ...«

»Ali nimate slike, ki bi vas ovekovečila?« se je pošalil.

»Nekoč me je naslikal neki samostanski pater, menda je potreboval vzorec za neko svetnico. Ako se ne motim, visi ta slika še sedaj v samostanski kapeli.«

»No, vidite. Potem vas bodo slavili še celo na oltarju ...«

»Kaj ne, kamor gotovo ne spadam ...«

»Ne vem, ali naj bi vam odrekel svetniško slavo ...« Vitez jo je porogljivo pogledal, kar je občutljivo Marto rahlo zabolelo.

Zavila sta iz veže na hodnik, odkoder so držale stopnice v prvo nadstropje. Herman se je skrivoma oziral okrog sebe, iskal je vhod v podzemske prostore. Vsaka razpoka pod nogami se mu je zdela važna in pomenljiva. Marta mu je sledila s povešenim obrazom.

Vzlic pazljivosti ni mogel ničesar izslediti. Oviral ga je mrak, zato ni mogel natanko opazovati. Tudi ni maral begati Marte ter je ponovno strašiti s tajnimi prostori.

Krenila sta navzgor po stopnicah proti vratom velike dvorane. Marta je postala zopet živahnejša; vse njeno prizadevanje je merilo na to, da ga čim prej odpravi s hodnika.

Stopila sta v sobano, napolnjeno s starim pohištvom in z opravo. Oboje je razjedala plesnoba, duh po vlagi je polnil nezračeno prostornino. Okna so zagrinjale zavese, razjedene od moljev – ostanek nekdanjega razkošja.

»Oprema je graščinska«, mu je Marta prihranila vprašanje. »Meni je usoda vzela vse, kar sem imela. Pustila mi je le prazne spomine ...«

Vitez se je ustavil ob polici, na kateri je bilo razmetano nekaj knjig in papirja. »Tu bo nekaj zame!« je vzkliknil in pričel ogledovati liste. Najprej je moral obrisati prah, da je razločil pisavo.

»Stari nepomembni papirji«, je vihala nos zaradi prahu, ki se je širil po dvorani. Na stežaj je odprla okno in zrla na dvorišče. Prav se ji je zdelo, da se radovednik mudi pri knjigah, ni ga hotela motiti. Tako vsaj ne bo stikal za tajnimi prostori, kjer vzdihuje nedolžna jetnica – njegova zaročenka.

Pisani listi so vsebovali razne označbe zemljišč, zapiske o desetini in razvrstitev tlake. Poročila o kmetskih uporih so bila zbrana v posebni knjigi. Roka, ki jih je pisala, je že davno strohnela, pisava je bila komaj še čitljiva.

Vitezu je nenadoma zažarelo lice, komaj se je premagal, da ni zavriskal od veselja. Roka se mu je tresla od presenečenja, ko je razgrnil papir, ki je bil v pregibih že raztrgan. Našel je obris graščine s podzemskimi prostori, tajni izhod v soteski je bil razločno označen. Zadnja točka mu je bila najbolj važna, poiskal je papir ter jo v naglici prerisal. Potem se je hitro poslovil z izgovorom, da se je spomnil važnega opravila. Skokoma je odjezdil na Močilje, kjer je povabil oskrbnika na zaupen razgovor.

Okno, ob katerem je stala Marta, je bilo odprto tako, da je videla v šipi viteza ob polici. Opazila je, da je nekaj nagloma prerisal. Takoj po njegovem odhodu je našla papir, ki ga je radovedno razvila. Prestrašena se je zgrudila in omedlela.

7. Izsiljeno priznanje[uredi]

Nad vzhodnimi gorami se je bočila prva zarja. Ob vijugastih potokih, ki so namakali travnike v dolini, se je zbirala tanka meglica. Čim je izza hriba pogledalo solnce, se je pričela redčiti in topiti. Na mladih bilkah so lesketale v vseh barvah drobne rosne kapljice. Po grmovju pa so se budili krilatci in žgoleli jutranje slavospeve.

Z Močilja se je v zgodnji jutranji uri spustil v dolino jezdec, kateremu se je poznalo, da hiti na važno opravilo. Zavil je po bližnjici čez travnike, tako se je izognil dolgemu ovinku. Konj je bil vajen poti; gibčno je preskočil strugo, zakaj mostiči so bili trhli in ozki.

Grajski oskrbnik Kodrman je jezdil k svoji nekdanji svetovalki. Krepko je nategnil vajeti ter se dobrikal konju, da se ni upiral, kadar se mu je udrlo pod nogami. Vsaka stopinja je bila dragocena. Vitez mu je zaupal važno zadevo, ni se smel muditi.

Kolikokrat je že jezdil po tej poti k čudni samotarki. Prav za prav se mu je zdela čudna šele sedaj, prej mu je bila modra in plemenita. Vitez mu je odkril veliko tajnost, sam bi ne bil mogel zaslutiti kaj takega.

Pričel je snovati dolge načrte, kako bo izvedel težavno opravilo. Obenem pa se je jezil nad svojo neprevidnostjo, ki mu je naložila nepotrebno delo. Zakaj se je sploh seznanil s tujko, ne da bi vedel, s kom se ukvarja. Prav nalašč ga je vabila, že vnaprej je preračunala, kdaj ga bo potrebovala.

Danes pa bo strl vezi, v katere ga je zajela. V obraz ji bo pljunil, ako zapazi le senco, odkoder izvirajo temne slutnje. Tako je sklenil v prvi razburjenosti, previdnost pa mu je svetovala, naj hodi po ovinkih, da ne bo poražen. Zvijačnica se bo skušala iznebiti krivde, češ: ti si mi pomagal. Segla bo po vsakem pripomočku, preden bo priznala, česar jo dolžijo.

Ako se je vitez zmotil v opazovanju, bi mu bilo seveda najljubše; tega pa se ni mogel nadejati. Poznal je njegovo preudarnost, ki nikdar ne osumi, ako ne more dokazati. Sicer mu je le rahlo namignil, a njegov obraz je bil resen, čeprav je potihoma govoril. Pomišljanja ali dvoma ni mogel zapaziti. Vse njegove poteze so kazale, da stoji na trdni podlagi.

S takimi mislimi v srcu je prijezdil na dvorišče tretje močiljske graščine. Znoj mu je lil curkoma po obrazu. Marta mu je hitela nasproti. Dozdaj ji je prinašal le ugodna poročila. Vselej ga je težko pričakovala.

Oskrbnik ji je umaknil roko, kar jo je silno presenetilo. Odzdravil ji je hladno brez običajnega poklona. Stala je kakor kip, ni se ga upala vprašati, kaj se je zgodilo.

»Marice še vedno ni«, je začel razburjen brez uvoda. »Mislil sem, da je v gozdu zašla ali pa da je nekdo napravil neokusno šalo. Zdaj pa smo našli njeno krilo, prav za prav nam je bilo prineseno ...«

»Marica mrtva?« je kriknila, kakor da je prvič čula to novico. »Ni mogoče, ne morem verjeti!«

»Odkod naj je potem krvavo krilo? Ali ni dovolj glasna priča njene nesrečne smrti?«

»Marica! Zlata, nedolžna Marica!«

»Neznanec, ki je prinesel njeno krilo, je pobegnil ... Kdo ve, zakaj se mu je tako mudilo!«

»Važno novico vsakdo rad hitro sporoči. Temu se ni treba čuditi.«

»Že prav, toda neznanec je bežal semkaj v sotesko, kjer je neopaženo izginil ...« Kodrman je sedel na vrtno klopico ter motril Marto s pozornim očesom.

»Neznanec, praviš«, je povzela. »Pred kom je zbežal?«

»Pred zasledovalcem. Ako je imel čisto vest, bi ga bil počakal ...«

Marti se je začelo svitati. »Vitez je bil«, si je domislila. »Zato se je spotoma oglasil. Odtod ta nenadna izprememba.«

»No, kaj pravite na to?« je vprašal osorno.

»Ali meniš, da je on kriv?« je bleknila v zadregi.

»Kje je dobil obleko? Zakaj ni podal poročila?«

Marta ni mogla odgovoriti. S trudom je iskala izhod, ki ga ji je zaprlo težko vprašanje. Kodrman je opazil njeno stisko – napočil je ugoden trenutek.

Srepo jo je pogledal in rekel: »Marta, odslej bova govorila odkrito. Hinavstvo je končano. Ti veš, kje je Marica. Tebi je znana njena usoda.«

»Meni?« je zavila oči ter se zgrabila za glavo. »Ali noriš? Si li obseden? Kdo te je tako nenadoma zastrupil?«

Pogledal jo je srdito, da bi jo oplašil. »Marta, zakaj si mi obetala nagrado? Kdo mi je obljubil grajsko pristavo?« je pribijal kakor s kladivom.

»Pa si jo sprejel«, je siknila strupeno, obraz ji je ozelenel od divje jeze. Mikalo jo je, da bi mu izpraskala oči, ako bi se ga bila upala premagati.

Kodrmana je pogrelo ter ji je zabrusil: »Aha, mikali so te gradovi, zato si pa odstranila dedinjo ... Kukavica, ki leže jajca v tuje gnezdo! Nedolžno kri si prelivala ...«

»Dokaži, obrekljivec! Moje roke so čiste ter niso nikoli storile dejanja, katero mi očitaš. Moje srce ne čuti nikake krivde, ne podtikaj mi zlobnega namena!«

»Ako ga nisi ti, ga je pa nekdo drugi ... Znano je, da se potikajo okrog gradu sumljive osebe ... Tem si poverila zločinsko delo ...«

»Lažnik! Tako mi povračuješ dobroto, katero sem storila slepemu graščaku. To si bom zapomnila.«

»Zato, ker si mu umorila edinko, dedinjo njegovega imetja. Na njenem mestu naj se šopiri tvoja hči kakor sraka s pavovim perjem. Vse mi je znano in skrito ne bo ostalo.«

»Prosil si me, naj ti pomagam. Zakaj si prišel? Rešila sem te iz stiske, zato mi povračuješ. Sam bi bil našel izhod, za vse si odgovoren.«

»Pa ne za tvojo hudobnost. Marta, graščak te je obsipal z dobrotami, zadala pa si mu neozdravljivo rano. Črna nehvaležnost!«

»Zakaj? Mar zato, ker sem žrtvovala svojo hčerko, najdražje, kar imam na svetu?«

»Hinavka! Razkrinkal te bom pred Hermanom ter mu pokazal tvojo črno dušo. Beriče bom naščuval, naj te uklenejo in povedejo v ječo. Tam se boš pokorila ...«

»Naj le pridejo. Ne misli, da bom molčala. Povedala jim bom, kdo je bil pripravljen delati za plačilo ...«

»Pa ti ne bodo verjeli. Vitez je že izrekel svojo obsodbo ...«

Strah pred vitezom ji je vzel besedo. Stresla

Kodrman se je veselil zmage. Samo še nekaj udarcev, pa bo pretrgana zavesa, ki zakriva usodo grajske edinke.

»Morilka!« Ponovno je nagubančil čelo, pogled mu je razodeval stud in zaničevanje. »Vrag ni mogel izvesti tolikega zločina, ti si mu pomagala ...«

»Pa tebe je izbral za pomočnika«, se ji je zopet razvezal jezik. »Vzbudil ti je pohlep po plačilu ... Strah pred kaznijo pa te pretvarja v izdajalca ...«

»Preden bo zatonilo solnce, bo sklenjena tvoja usoda ... Kazen bo seveda manjša in lažja, ako priznaš ter pokažeš sledove svojega zločina.«

Marto je oblila vročina. Grlo ji je bilo suho in ustnice ožgane, močila jih je z jezikom. »Marica ni mrtva«, je s trudom spravila iz grla. Brž pa se je zavedla in ovrgla: »Mar mi je njena usoda.«

»Kadar boš stala pred razbeljenim železom, ne boš tako govorila. Vrv je že privezana na vislice ... Podgane v ječi se že veselijo tvoje tovarišije ...«

Oskrbnikove grožnje so jo strahovito razsrdile. Obraz se ji je napihnil, oči so ji izstopile. Na vse grlo je kričala: »Poberi se mi, izdajalec! Prevaral si me, moje zaupanje si izkoristil. Ponudil si se, da mi boš prinašal poročila. Proti vitezu si me hujskal. Vse to bom povedala Hermanu in graščaku.«

»Marta, ne potvarjaj resnice«, jo je ustavil. »Kdo pa je vedel za tvoje zlobne naklepe? Pokazala si mi le svojo lažno dobrotljivost, s katero si pokrila zločin in obrisala kri s svoje roke ...«

»Norec!« se je zgrozila. »Pameten človek ne more kaj takega izreči.«

»Zlobnik pa lahko vse stori, kadar streže svojemu poželenju. Nič se mu ne studi, nikogar se ne sramuje, ne smili se mu nedolžna žrtev.«

»Tak si bil nekdaj ti, dokler se nisi izpremenil. Moj zaupnik si bil, zdaj pa – kakor bi odrezal ... Kdo te je nahujskal?«

»Poštenost in pravica. Gnusi se mi hudobnost.«

Nenadoma se je pomirila in nehala besneti. Poskusila je zadnje sredstvo: omajati nasprotnika z lepo besedo. Iztegnila je roko, da bi mu jo položila na ramo. »Nekdaj sva se razumela«, je pričela laskavo. »Vse je še v najlepšem redu ... Še vedno ti je namenjeno obljubljeno plačilo ...«

On pa jo je zavrnil: »Takrat si me varala, a danes me ne boš več oslepila. Visoko sem te cenil, toda zdaj te zaničujem. Tvoja hudobnost nima primere.«

»Kodrman, poglejva si v oči in reciva, kdo je bolj hudoben. Sam si prišel, ko je izginila Marica, nisem te vabila. Storila nisem drugega kakor to, kar sem mogla storiti. Rotil si me, naj ti pomagam.«

»Zakaj si mi ponujala grajsko pristavo? Za vse gradove ne sprejmem takega plačila!«

»Prijatelj, tega ti ne bodo verjeli. Zato je najbolje, ako ...«

»Škoda vsake besede. Marico nam vrni, sicer grem po beriče.«

Spoznala je, da oskrbnika ne more več pridobiti. Nič ga ne strašijo grožnje, ni mu za sladke obljube; kar se je namenil, bo izvršil. Še danes bo privedel beriče, nikdar več ne bo uživala zlate prostosti.

»Ali res odhajaš?« ga je hotela pridržati.

»Mar se bojiš?« se ji je maščevalno rogal. »Hitro popravi, kar si zagrešila!«

»Stori, kar hočeš«, se je vdala v grenko usodo. »Škodoval boš meni, pa tudi samemu sebi ...«

»Tebi, morilka. Moja vest je mirna ter mi ničesar ne očita.«

Odšel je brez poslovila. Konj je zahrzal in zdivjal v dolino.

Marti se je udiralo pod nogami. Zavedla se je strašne krivde, začela je omagovati. Prvič je preklela nesrečno dediščino, ki jo je tako daleč zapeljala. Gradovi so se pogreznili v prah, vse je izgubljeno. Pod razvalinami pa ječi njena hčerka, a ji ne more pomagati. Še danes bodo prihrumeli beriči ter jo vkovali v tesne spone. Ali naj jih čaka? Kako naj se brani? Kam naj beži? Kje naj poišče varno zavetje? Vhod v podzemske prostore bo odkrit. Vitez ima načrte.

Vstala je, da bi bežala, a noge so jo potegnile nazaj na vrtno klopico. Sedla je ter se zamislila, glava ji je zlezla na prsi.

Skozi omreženo okno v grajskem pritličju sta jo opazovala njena skrivna pomagača – bradati Žohar in grbec Butolin. Čim je odjezdil oskrbnik, sta prilezla oprezno na dvorišče. Oba sta bila radovedna, a bala sta se vprašati, kaj se je zgodilo.

Prekanjeni grbec se ni mogel več premagovati. Potresel jo je za ramo in rekel: »Gospa, midva sva tukaj ...«

Marta se ni ganila. »Vidim«, je dahnila komaj slišno in si zakrila lice z rokama.

»Nekaj ni prav«, je zmajal z glavo. Skrbelo je tudi razumnega Žoharja, ki je slutil temne oblake.

»Kaj pa oskrbnik?« je bil najbolj radoveden. »Danes je bil precej osoren ...«

»Nahujskan je«, je komaj odgovorila. »Prišlo je do razdora.«

»Pa sedaj!« se je vznejevoljil. »Skrajno neprevidno!«

»Vitez Herman je bil tudi tukaj«, je omenil Butolin. »Tega je bilo najmanj treba ...«

Marta je vstala in odšla v graščino. Vrnila se je s papirjem, ki ga je razgrnila s tresočimi rokami.

»Kaj je to?« sta osupnila.

»Obris podzemskih prostorov«, je povedala jecljaje.

»Čemu nama bo ta papir?« se je Butolin nejevoljno obregnil vanjo.

»Ležal je med starimi knjigami, vitez ga je iztaknil. Tu je začrtan tajni izhod v sotesko«, je pokazala usodno označbo. »Poglejta te poteze – vitez jih je prerisal ...«

Spogledala sta se in izpremenila barvo. Butolinu so zaškripali zobje; Žohar pa je skrčil pesti, da so mu izstopili členki ter se napele žile. Marta je stala kot kip, pred očmi se ji je mračilo.

»Kdo je dovolil tujcu brskati po polici?« sta zahtevala odgovor.

»Rekel je, da ga zanimajo stare knjige«, se je opravičevala. »Nisem vedela, kaj je spravljeno med papirjem.«

»Stikal je namenoma, da bi kaj izvohal. Kodrman mu je pokazal pot ... Prekleti izdajalec!«

»Tajni vhod mu je delal posebne preglavice.« – Butolin je pripovedoval, kako je ušel vitezu ob mraku v soteski. Opazoval ga je tudi drugi dan, ko si je zaman prizadeval, da bi našel odprtino.

»Zdaj ima pripomoček«, je obupal Žohar. »Obris je točen, vhod je natančno označen.«

»Škoda varnega skrivališča«, je javkal Butolin in mežikal z drobnimi očmi. Žohar pa je divje preklinjal viteza in oskrbnika.

Marta se ni več togotila. Ves njen srd se je izpremenil v strah pred posledicami, njene grožnje so se hladile v vzdihu: »Vse je izgubljeno!«

»Vse je pogorelo«, sta ji končno pritrdila.

»Prav za prav sem sama vsemu kriva«, se je tresla v silni grozi. »Ne kaže mi nič drugega kakor bežati ...«

»Kam?« je skrbelo zmedenega grbca. »Hudo je pustiti toplo gnezdo.«

»Vsako pomišljanje ali odlašanje nas lahko privede v novo nevarnost«, je Žohar nemirno stopical. »Rešimo, kar se še dá rešiti.«

»To je moška beseda«, ga je pohvalil. »Razdelimo imetje na tri enake dele ...«

»Prepozno«, se je Žoharju mudilo. »Nekaj lahko vzamemo s seboj, ostalo pa bomo zakopali ...«

»Kaj pa Marica?« se je spomnila Marta.

»Odvedemo jo daleč, daleč ... Nikdar več ne bo videla Močilja ...«

»To bom izvršil jaz«, se je ponudil grbec. »Načrte sem že pripravil ...«

»Do solnčnega zahoda mora biti vse pripravljeno«, je določil Žohar. »Še nocoj bodo prilomastili beriči in preiskali votlino.«

»Vzemita me s seboj«, je prosila Marta. »Izginiti moram, gre mi za življenje.«

»Drevi, ko se bo stemnilo, vas bom čakal v dolini ob potoku«, jo je pomiril Žohar. »Do takrat bova poskrila dragocenosti, katere dvigneva, čim bo prestana nevarnost.«

»Hvala usodi!« se je vzradostila. »Takega spremstva sem si vedno želela.«

»Čuval in branil vas bom, dokler vas ne privedem v varno zavetje.«

Zasukala sta se in izginila v temnem hodniku. Brž sta dvignila ploščo in se spustila v podzemske prostore. Begala sta iz votline v votlino in nabirala naropano imetje. Nato sta oprezno odprla izhod v sotesko, kjer sta odkrila za pečino prostorno odprtino. Vanjo sta položila zaboj in ga zametala z drobnim kamenjem. Preden sta odšla, sta izgovorila čarodejne besede: »Kdor jo je zaprl, ta jo bo odprl.« Tako sta izročila imetje varuhu pokopanih zakladov.

Marta se je zaklenila v temno sobico in odprla okno. Tukaj je čakala odhoda; ako jo prej iznenadijo beriči, tedaj bo skočila v prepad med skalovje. V duhu se je poslavljala od svoje hčerke, skrbela jo je njena usoda. Vest ji je očitala dva zločina: krivico, katero je storila graščakovi edinki, in posledice, ki bodo zadele njenega otroka. Prvo krivdo je pokrivala s hrepenenjem po gradovih, toda materine ljubezni ni mogla zamoriti. Sama bo sicer ušla pravici, zato pa bo pustila svojo hčerko, naj jo sodijo zaradi njenega dejanja.

Ves dan ji je bil poln muk in groze, šele proti večeru ji je odleglo. Čim se je stemnilo, je vzela pripravljen zavitek, majhen in lahek, da je ne bo oviral pri begu. Žohar jo je čakal na dogovorjenem mestu. Molče jo je prijel za roko in ji pomagal na konja. Konj je zadovoljno pokimal in zdirjal neslišno po ravnini. Kopita so mu bila ovita s cunjami, da se ni čulo peketanje.

Prav tedaj je prilezel v soteski iz skrivališča Butolin in oprezno zaprl tajna vrata. Na upognjenem hrbtu je nesel Marico, ki je milo ihtela. Tolažil jo je s tem, da jo nese k očetu na Močilje. Kmalu pa se je izkazalo, da jo je prevaral. Nedaleč v goščavi jo je posadil na konja in odjezdil v nočno tišino.

*

Pod starodavno lipo na Močilju je sedel oskrbnik Kodrman, kjer se je hladil skoro vsak večer po storjenem delu. Nocoj je bil nenavadno tih in zamišljen. Potrl ga je zločin hudobne Marte, kateri je sicer zapretil z ovadbo, ni pa še izvedel svojih groženj, ker se je bal sramote. Bal se je, da ga bo izdala kot prijatelja, kar bo dvignilo dokaj prahu povsod, kjer so ga poznali. Gorje mu, kadar bo izvedel vitez, da se je kdaj ukvarjal z morilko njegove zaročenke. Težko bi se otresel krivde, katero bi mu naložili. Oba bi zaprli in kaznovali.

Sočutje do nesrečne Marice mu je težilo molčanje. Morda ji s tem daljša bridke ure jetništva in zakriva sled, da jo beriči ne morejo najti. Samo besedico naj bi izrekel, pa bi prijeli zločinko in jo prisilili, naj pove, kam je skrila nedolžno žrtev. Njemu ni hotela povedati, vitez pa ima moč in oblast. Toda preden bi priznala, bi pokazala nanj – ena sama besedica bi zadostovala. Kaj šele, ako bi izbleknila, da mu je obljubila grajsko pristavo! Poznal je njeno hudobnost, prav gotovo se bo maščevala. Zato se ni upal geniti; tudi ako bi vedel, kje je izgubljena deklica, bi je ne mogel izdati.

V grajski verandi je gorela svetla luč, graščak je sedel v mehkem naslanjalu. Okrog njega je tekala Marica – nadomestek za njegovo edinko. Oskrbnik je slišal njeno žgolenje in videl, kako jo je starček ljubeznivo božal. Odkar mu je potrdil vitez, da je ona prava njegova hčerka, jo je smatral za tako. Vsi so se čudili njenemu vedenju, vsak dan je bila bolj podobna pogrešani edinki. Polagoma so utihnili dvomi, v ospredje je stopilo mnenje, da se je nekdanja Marica resnično vrnila.

Kodrman bi bil lahko pojasnil zmoto, zaradi starega in bolehnega graščaka pa tega ni smel storiti. Strogo mu je bilo naročeno molčati in skrbeti, da osebje ni o dogodku preglasno šepetalo. Celo beriči in vojščaki so skrivno prihajali in odhajali. Na pristavi so si izbrali posebno sobo, kjer so se posvetovali, kako bi prijeli morilca. Oskrbnik je bil navzoč pri vsakem sestanku, a se jih ni upal nikdar opozoriti na to, kar je vedel. Grožnje hudobne Marte so mu zapirale usta.

Utihnili so krilatci, večerni mrak je legel počasi na ravnino. Na Močilju je pojemalo dnevno vrvenje; tlačani so odhajali domov, posli pa so se umaknili na dvorišče. Samo oskrbnik je še ostal pod lipo; tesno se je pritisnil k deblu, da bi ga kdo ne opazil. Glava mu je klonila na prsi pod težo skrbi in groze. Vsak hip ga lahko preseneti kaka neprijetna novica. Kako se bo zagovarjal?

Iznenadilo ga je peketanje konjskih kopit, nekdo se je naglo bližal graščini. Psi so začeli vohati po zraku in glasno lajati. To je pomenilo, da prihaja tujec. Oskrbnik je ustal in mu šel nasproti. Noge so se mu zapletale, od strahu se je opotekal. Begala ga je misel, da prihajajo beriči z uklenjeno morilko. Rajši bo zapustil družino, kakor pa trpel sramoto. Živega ne bodo dobili v roko, kar naj pade Marti na črno dušo.

Čim je zagledal jezdeca, so se mu razpršile samomorilne misli. »Kdo je?« ga je plaho nagovoril.

Prišlec mu je odgovoril: »Jaz sem, vitezov odposlanec. Z oskrbnikom moram nujno govoriti.«

»To sem jaz«, se je plaho postavil predenj in čakal poročila.

Služabnik je bil silno upehan; naročeno mu je bilo, naj nemudoma opravi. Čim se je oddahnil, je pričel: »Vitez zapoveduje, naj vajin zadnji razgovor ostane strogo tajen, ker se bo zadeva že do jutri pojasnila ...«

»Kdaj namerava oditi?« ga je radovedno prekinil.

»Nocoj ob prvem mraku. Spremstvo je pripravljeno in oboroženo.«

»Ali naj se jim pridružim?« je pokorno vprašal.

»Ni treba. O uspehu vas bo vitez sam osebno obvestil.«

Služabnik se je poslovil in odjezdil. Oskrbnik se je odpravil domov; srce mu je tolklo kot kladivo, pred očmi se mu je vrtelo.

»Torej jutri se bo odločilo«, se je pogovarjal med potjo. »Marta bo tajila in odbijala krivdo, naposled pa bo morala priznati. In tedaj se bo maščevala. Zakaj sem ji zapretil, da jo bom ovadil? Vse bolj previdno bi se bilo dalo izvesti.«

Vso noč ni zatisnil očesa. Potil se je in premetaval po postelji; včasih se je skril pod odejo – strašile so ga pošasti v grajski ječi. Ženi ni hotel povedati drugega, kakor da ga boli glava; prosil jo je, naj nikar ne poizveduje. Smilili so se mu otročiči, ki bodo morda že jutri izgubili dom in očeta. Kakor ptički brez gnezda se bodo potikali po svetu, ljudje jih bodo sramotili.

Čim bolj se je dvigalo solnce, tem bolj je bil nemiren. Nikjer ni imel obstanka. Nekaj ga je priganjalo, naj beži. Poslušal pa je drugi glas, ki mu je dejal, naj mirno počaka.

Napočil je odločilni trenutek. Vitez je prijezdil izza ovinka, obraz mu je razodeval bolest in žalost. Kodrman se ga ni upal vprašati, kaj mu je zadalo novo bolečino.

Stopil je s konja in vzdihnil: »Marica, uboga Marica!«

»Kaj pa je?« Oskrbnik je povesil glavo, ni se ga upal pogledati.

»Strašno!« je ponovno zastokal.

»Ali je živa ali mrtva?«

»Oboje«, mu je zmedeno odvrnil.

Kodrman ga je začudeno pogledal. Skoro se mu je vrnil pogum, zakaj Herman je ostal miren, njegovo vedenje je bilo takšno kakor po navadi. Ako bi bil ovaden, tedaj bi tudi ne bil prišel sam, spremljali bi ga vojščaki in beriči. Vitez se ne hlini, kadar najde storilca; čim večja je krivda, tem osornejši mu je nastop.

»Torej ste jo našli?« je bil oskrbnik nestrpno radoveden.

»Nismo. Celica, kamor so jo odvedli, je prazna ...«

»Kako pa veste? Kdo vam je povedal?«

»Našli smo dokaze.« Vitez je odprl usnjeno torbo in mu pokazal pleteno košarico, ki je še vedno dišala po jagodah.

»To je košarica naše Marice«, je potrdil oskrbnik. »Z njo je šla po jagode v Solnčno reber ...«

»Našli smo jo v globoki ječi. Marice pa ni več tam, zaman smo iskali sledi, kam so jo odvedli.«

Kodrman ni vedel, kaj naj bi vprašal ali dodal, da bi se mlademu vitezu bolj prikupil. Ali naj miluje nesrečno deklico ali obsoja zločinsko delo? Odločil se je za stud nad zločinom in rekel: »Marto bi bili pozvali na odgovor.«

»V gradu ni žive duše ... Izginiti je morala takoj po mojem odhodu ... Vse smo preiskali.«

Oskrbnik si je skrivaj oddahnil. Zdaj se mu ni treba nikogar bati. Marta je zbežala. Zavedla se je grozne krivde in zbala kazni.

»Zato pa kaznujmo njeno hčerko«, je važno omenil. »Zločin je razkrit in dokazan z nenadnim begom.«

»Ne smemo zaradi graščaka. Kar sem izsledil, naj ostane tajno, da ne nastane ponovno razburjenje. Deklici ne bomo ničesar žalega storili; najbrž je tudi nedolžna ...«

»Pa naj trpi zavoljo matere. Mnogi otroci se morajo pokoriti za grehe staršev ...«

»Prepričan sem, da zločinka ne bo ubežala zasluženi kazni. Tudi zanjo bo prišla ura povračila.«

»Tedaj bo morda že prepozno. Graščak bo napravil oporoko.«

»Kadar izdihne, bomo povedali resnico ... Uredili bomo tako, da Lenard ne bo izrekel zadnje volje ...«

»Marico moramo pa vendar rešiti«, je pokazal oskrbnik svojo skrbljivost. »Dedinja treh gradov zasluži, da storimo zanjo vse, kar je v naši moči.«

Vitez je dvignil roko kakor k svečani prisegi. »V ogenj pojdem zanjo, zrušil bom vsak odpor in zlomil najhujše ovire. Nobena nevarnost me ne bo ostrašila, vsem peklenskim silam hočem kljubovati.«

Oskrbnik se je spoštljivo dvignil; stoje je poslušal njegove besede.

Herman je umolknil. Zamislil se je, kaj naj bi ukrenil. Čim je zbral nekoliko misli, je pozval beriče in vojščake, naj pridejo na razgovor. Samo njim je odkril usodo svoje zaročenke.

Posvetovali so se, ugibali in snovali načrte. Četa beričev se je takoj oborožila in odšla na zasledovanje. Z njo je odjezdil vitez, spremljala sta ga ljubezen in hrepenenje po nevesti. Nekaj mu je obetalo, da jo bo našel, čeprav ni vedel, kam naj se obrne.

8. Mlada neznanka[uredi]

Prerokovanje stare Mehurke je smatral berač Gomež za neovrgljivo resnico. Noč in dan je mislil na Marico in ugibal, kako bi jo privedel očetu v naročje. Zavedal se je svoje tajne moči, ker je rojen pod srečno zvezdo. Domišljija mu je vzbudila hrabrost, s katero se je nekdaj ponašal. Vitezu mora pokazati, da premore več kakor njegovo orožje.

Opasal si je staro usnjeno torbo in urezal gorjačo, ki naj bi ga opirala na potovanju. Napotil se je proti vzhodu, smer mu je pokazala čarodejka. Njegov načrt je bil preprost in enostaven. Najprej jo bo mahnil v Sotesko pod tretji močiljski grad, odtod pa naprej, kamor mu bo pač kazalo. Hodil bo počasi, oko mu bo neprestano opazovalo. Vmes pa bo poizvedoval in motril neznane obraze.

V Sotesko je nameraval priti še podnevi, kar pa se mu ni posrečilo. Še poprej ga je zajela noč, v gozdu je moral prenočiti. Legel je za grm v zeleno mahovino. Torbo je položil pod glavo in se odel s ponošeno suknjo. Skušal je pozabiti vse in zadremati. Prijetna gozdna tišina ga je kmalu zazibala v sladko spanje.

Predramila ga je težka hoja. Prav tu nekje v bližini je morala biti pot, katere prej o mraku ni zapazil. Oprezno se je dvignil in poslušal. V uho mu je udaril tanek ženski krik, ki se je polagoma izgubil v tiho ihtenje. »Pomagajte!« je bilo vse, kar je mogel razumeti.

Nekje med vejami je prhnila sova, potem je bilo zopet vse tiho in mirno. Gomež je ponovno legel, a ni mogel zaspati. Vedno mu je donelo po ušesih čudno vzdihovanje. Odkod so se čuli obupni glasovi? Daleč naokrog ni bilo nobene vasi, ženska vendar ni mogla zaiti v gozdno samoto. Zakaj je klicala na pomoč; domačinka bi morala vedeti, da tukaj v gozdu ni žive duše. Kdo ve, ali ni bilo kako neizkušeno dekle, ki ne pozna samotnega kraja.

Dolga noč mu je minila v neprestanem premišljanju. Čim se je pričelo daniti, je zapustil svoje ležišče. Kmalu je našel razdrapano vozno pot, kjer je zapazil odtisk konjskega kopita. Nočni jezdec je dospel nedvomno iz Soteske in odjahal po gozdu proti ravnini. Sledovi so bili redki in nejasni zaradi kamenja in ilovice, izprane od deževja. Le tu in tam se je poznala kakšna stopinja.

Zunaj gozda se je razprostirala ravnina – grajski travniki in senožeti. Prav ob griču se je vila cesta, dočim jo je ozka stezica ubirala po travnikih čez brvi in jarke. Tukaj mu je zmanjkalo sledi; treba mu je bilo ugeniti, ali naj krene na desno ali na levo. »Sveti križ božji!« je izrekel in zavil s ceste na stezo.

Kmalu je dospel do jarka, čez katerega je vedla ozka brv. Prav na robu je bila zarita v mehko zemljo konjska stopinja – dokaz, da je krenil po pravi poti. Morda bo celo dohitel jezdeca, ako se mu ni preveč mudilo. Počasi pojde za njim, čeprav potuje tedne in tedne. Nekje se bo vendar moral ustaviti, vsaj konja bo moral napasti ali napojiti, da mu ne pogine.

Počasi je stopal po mehki stezici, dasi bi jo bil najrajši skokoma ubral za neznancem. Moral se je krotiti, da prekmalu ne omaga. Nihče mu ni predpisal, kdaj mora kam dospeti.

Prvi dan mu je potekel brez ovire – znamenje, da ga vodi srečna zvezda. Na vsakem razpotju je našel stopinjo, kar mu je olajšalo potovanje. Zdelo se mu je, da se izpolnuje prerokovanje stare Mehurke. Zakaj je prav on slišal bolestni krik v gozdni samoti? Kakšno naključje ga je tjakaj privedlo? Ali ga ni klicala nesrečna žrtev?

»Marica ...« si je nehote domislil. »Glasovi so bili nežni, prav iz otroškega grla. Naposled so utihnili in se niso več ponovili. Zlobnik ji je moral zatisniti usta ...«

»Marica ni bila«, mu je nekaj ugovarjalo. »Prej se je upirala pohotniku slabotna žrtev ...«

»Za to ni prav nobenega dokaza«, je ovrgel tajno šepetanje. Hitro se je prekrižal, zakaj sam hudobec bi ga rad odvrnil od zasledovanja.

Dospel je do samotne vasice, kjer je moral prenočiti. Našel je prijazne ljudi, ki so mu postregli z jedjo in s pijačo. Pravil jim je svoje doživljaje, vsi so ga napeto poslušali. O nočnem jezdecu pa niso vedeli ničesar povedati. Najbrž se je izognil hišam, da bi ga kdo ne opazil.

Gomeža je skrbelo, kako bo našel zjutraj sled za neznancem. Sreča pa mu je zopet prihranila obilo truda. Povedla ga je na pot za vasjo, ki je bila zaradi neiztrebljenih jarkov mehka in blatna. Na parobju gozda se je kar udiralo pod nogami. Tu je našel konjsko stopinjo, obrnjeno proti gozdu. Srce mu je zaigralo od veselja – neznancu je bil ponovno za petami.

Ves dan je hodil po gozdu, upajoč, da se bo nekje ustavila sled in tedaj bo našel zločinca in njegovo žrtev. S silo mu jo seveda ne bo mogel iztrgati, toda zapomnil si bo kraj in poklical ljudi, naj mu pomagajo. Ako bo treba, bo pozval beriče; celo vitez bo prijezdil na iskrem konju, da reši svojo nevesto ...

Nade pa se mu niso izpolnile. Noč ga je primorala, da se je zatekel v borno ogljarsko kočo in poprosil za prenočišče. Ves dan ni zaužil drugega kakor skorjico črnega kruha. Dali so mu večerjo in pripravili ležišče, spal je na mehkem mahu. Drugi dan pa so mu pokazali najkrajšo pot iz gozda čez pašnike, kjer so pastirji že prejšnji dan opazovali odtiske konjskega kopita.

Kraji, ki so se mu pričeli odpirati, so mu bili tuji, semkaj še ni stopila njegova noga, čeprav je že mnogo prehodil. Neznani ljudje so hiteli mimo njega po svojih opravkih ter ga nezaupno pogledovali. Kogar je kaj vprašal, mu je kratko odgovoril. Več noči je moral spati pod milim nebom.

Hiše ob poti so bile vedno redkejše, v stranske vasi pa mu ni kazalo hoditi. Držati se je hotel srednje poti, ovinki bi ga zamudili. Marica pričakuje rešitve; hudobnež ne sme uiti pravični kazni.

Použil je zadnjo skorjico kruha, ostalo mu je le še nekaj drobtinic v zaprašenih žepih. Glad in utrujenost sta ga zdelala tako, da je začel omagovati. Prav počasi jo je še rinil naprej; že ga je skrbelo, da se bo moral vrniti.

Utrujen se je privlekel do studenca in legel v mehko travo. Napil se je čiste vode, ki ga je nekoliko pokrepčala. Glad si je utešil s sadjem pod bližnjim drevesom. Tako mu je postregla priroda in ga silila, naj ne obupa.

Gomež pa se je vedno bolj upiral. Kdo ve, kako dolga je še pot do smotra? Hudobnež je bržkone že v varnem skrivališču, morda je tudi že umoril ubogo žrtev. Kaj mu pomaga, ako prehodi pol sveta, nazadnje pa omaga in umre v tujem kraju. Ako se vrne, pove lahko vsaj grajskim beričem, kaj je doživel. Kesal se je, zakaj jim ni takoj sporočil, da je slišal, ko je nekdo klical na pomoč.

Sklep, da bo opustil zasledovanje, pa še ni bil popolnoma dovršen. Majali so ga očitki, da ni stanoviten in odločen. Osramočen je poskusil ustati, a noge so mu skoro odrevenele, kosti so mu kar hreščale. Moral se bo temeljito odpočiti, preden nastopi pot v domače kraje.

Ženica, ki se je počasi bližala studencu, mu je prekrižala načrte. Plaho je postavila vrč pod korito, da si natoči vode. Pri tem ga je nezaupno opazovala.

Starcu ni bilo všeč, ker je ženica hotela molče oditi. »Mene se ni treba bati«, jo je nejevoljno nagovoril.

»Kogar ne poznam, temu ne zaupam«, mu je kratko odvrnila. »Zaradi mene si lahko najboljši človek.«

»Poštenjak od nog do glave. Nimam slabega namena.«

»Človek mora biti previden, kadar ne ve, s kom občuje ...«

»Previdnost je lepa, tukaj pa ni potrebna. Star sem in utrujen, noge me komaj še držijo.«

»Čemu pa hodiš tako daleč, ako si star in bolehen?«

»Žena, ali pa veš, odkod sem prišel?«

»Tvoja govorica pravi, da nisi od tukaj. Nisem te še videla v našem kraju ...«

»Prav imaš. Prvič sem danes stopil na vašo zemljo. Privedli so me važni opravki; skoro pa se že kesam, ker sem se lotil težavnega dela. Vidim, da bom omagal.«

Starki se je zasmilil. Sočutno ga je pogledala in rekla: »Revež, gotovo si tudi lačen. Zakaj se sramuješ prositi? Dobri ljudje radi pomagajo siromaku.«

»Nerad nadlegujem, pa tudi časa nimam, da bi se ustavljal. Nisem namreč še opravil ...«

»Pa tudi ne boš, ker se boš prej naveličal ...«

»Volja je še trdna, a noge mi bodo odpovedale. Nekdaj so bile železne ...«

»Tudi mene zapuščajo moči, samo jezik se mi še živahno giblje.« Starka je postala mahoma zgovorna, pa tudi radovedna, kaj je prignalo neznanca semkaj v daljne kraje.

Gomež pa ni bil nič kaj pripravljen ustreči njeni radovednosti. Mnogim je že povedal, pa mu niso mogli pomagati. Kako naj ga podpira prav ta slabotna žena, ko mu drugi niso znali svetovati.

Njegova molčečnost jo je užalila in pričela ga je očitno grajati. »Prejšnji neznanec je bil prav tak, komaj se mu je ljubilo govoriti ...«

»Kdaj? Kje? Kakšen neznanec?« Starcu so se zbudile slutnje, pozabil je vso utrujenost, ustal je brez palice kakor mladenič.

»No, jezdec, ki je tu napajal konja«, je nadaljevala. »Pri njem je bila tudi deklica, ako se ne motim, njegova hčerka ...«

»Pa ju nisi poznala?« ga je silno iznenadilo.

»Toliko kakor tebe. Vse, kar sem izvedela, je bilo to, da sta že več dni na potu. Deklica pa sploh ni govorila.«

»Kakšna je bila tista deklica? Ali mi jo moreš vsaj površno opisati?«

»Eh, kaj bi ne mogla. Videla sem jo od blizu kakor zdajle tebe, dala sem ji celo košček kruha. Oh, kako veselo je iztegnila roke in ga slastno podrobila.«

»Koliko je bila neki stara?«

»Petnajstega leta gotovo še ni prekoračila. Silno je bila prepadena; vendar se ji je poznalo, da je bila prej cvetočega obraza ...«

»Kako je bila oblečena? Ali si kaj posebnega opazila?«

»Ničesar. Zavita je bila v oguljen plašč, iz katerega je gledal samo obrazek. Dozdevalo se mi je, da je iz boljše rodovine.«

»Kakšen je bil njen spremljevalec?«

»Majhen in grbast. Gledal je potuhnjeno in ni hotel mnogo govoriti.«

Zmanjkalo mu je vprašanj ali pa je hotel premisliti vse to, kar je izvedel. Ustavil se je ob jezdecu in ugibal, kdo naj bi bil tak v domači okolici. Spomnil se je, da je nekoč že videl sličnega človeka pri tretji močiljski graščini. Slišal je tudi, da se gospa Marta ukvarja s sumljivimi osebami. Prav on je odvedel deklico, ki je sličila po opisu grajski Marici. Čul jo je klicati na pomoč, ko je ležal v gozdu pod graščino.

»Vidim, da te zanima moje pripovedovanje«, je opazila ženica. »Kaj ne, da ju zasleduješ?«

Starec ji je nemo prikimal.

Ženica pa s tem odgovorom ni bila zadovoljna. Mnogo več je hotela vedeti o deklici, ki se ji je zasmilila, čim jo je opazila. Jezdec ni hotel ničesar povedati, tudi ta se obira, kakor da sta dogovorjena ...

Sladko se je približala starcu in pričela: »Povej mi, kdo je bila tista deklica. Komu si obljubil molčati?«

»Nikomur. Vendar je bolje ...«

»Ako poveš«, je dostavila.

»Bom«, se je vdal prigovarjanju. »Ali še nič ne veš o graščakovi hčerki z Močilja? Pol sveta že govori o tem dogodku ...«

»Hm, Močilje, Močilje ...« je oživela meglene spomine. »To je menda daleč, silno daleč ...«

»Tamošnji graščak Lenard slovi po obilnem bogastvu, njegova hčerka Marica bo podedovala tri gradove. Deklica pa je nenadoma izginila, nekdo se je moral maščevati. Zaman je vse iskanje in poizvedovanje. Našli so celo njeno krvavo krilo, kar dokazuje, da je bila umorjena. Čarovnica Mehurka pa mi je razodela, da Marica še vedno živi in pričakuje rešitve. Označila mi je natančno smer, ki vodi v njeno bivališče.«

Starko je spreletela groza. Plaho je sklenila roke in pogledala proti nebu. Deklica se ji je zasmilila, izročila jo je božjemu varstvu.

»Meni je prerokovano, da živim pod srečno zvezdo. Odpravil sem se na pot, da izvoham, kam vodijo sledovi ...«

»Ti?« ga je nezaupno pogledala. »Kje pa so grajski beriči?«

»Noč in dan jo iščejo, pa je ne morejo najti. Čim bolj se trudijo, tem manj je uspeha.«

»Tudi ti si opešal. Deklica, katero sem videla, je najbrž ugrabljena hčerka. Ropar je naglo napojil konja in jo odkuril. Peš ga ne boš nikoli dohitel.«

»Zakaj nisi poklicala ljudi, da bi mu bili iztrgali nedolžno žrtev? Storila bi bila veliko dobro delo.«

»Kdo pa je vedel, da je razbojnik! Joj, še danes me je strah, ako pomislim, s kom sem govorila ...«

Starka se je stresla, kar je potrdilo, da govori resnico. S tresočo se reko je dvignila vrč in hotela oditi.

»Kam greš?« jo je ustavil.

»Domov. Solnce bo zdaj zdaj zatonilo.«

»Imaš daleč do doma?«

»Samo nekaj korakov. Tam gori je moja domačija.«

Pokazala mu je navzgor, kjer je štrlelo iz drevja nekaj slamnatih streh, katere je šele sedaj zapazil. Prej ni videl drugega kakor drevje, tako je bil izmučen.

»Počakaj«, jo je poprosil. »Nocoj ne morem več naprej, kmalu se bo stemnilo. Vzemi me pod streho, nikoli ti ne pozabim.«

»Pa si rekel, da se boš vrnil«, mu je oponesla.

»Zdaj sem se premislil. Tvoja novica me je okrepila.«

»Lahko greš z menoj«, mu je dovolila. »Pri meni je dovolj prostora; poštenih ljudi ne smemo goniti od hiše.«

»Pojdiva.« Gomež je vstal in krevsal za ženico. Noge so mu bile lahke, misel na Marico ga je čudežno ozdravila. Palico je sukal po zraku; ni se mu bilo treba opirati nanjo in loviti sapo.

Starka mu je skuhala večerjo in pripravila ležišče. Začeli so prihajati sosedje, zakaj naglo se je razneslo po vasi, kdo je bil grbasti jezdec z mlado deklico. Gomež je moral pripovedovati o vsem, kar se je zgodilo na Močilju. Pravil jim je o slepem graščaku in o njegovi hčeri, ki bo podedovala tri gradove. Hvalil je bistrovidno Mehurko in se jezil nad nevernim vitezom, ker ji ni hotel verjeti, kar je videla v čarodejnem zrcalu. Zaman je ves njegov trud, čeprav mu pomagajo beriči. On pa je našel sledove; rojen je pod srečno zvezdo.

Vaščani so ga napeto poslušali. Ponudili so mu spremstvo, a starec ga je hvaležno odklonil. Sam je sklenil izslediti zločinca, drugi bi lahko pokvarili njegovo delo. Zlobnik se bo spretno izognil množici, dočim ne bo slutil nevarnosti, ako ga potiho zasleduje.

Poslovil se je, čim se je pričelo nekoliko svitati. Ni mogel dočakati, da bi se bilo popolnoma zdanilo. Starka mu je napolnila torbo s kruhom in sadjem in mu pokazala pot, po kateri je jezdil roparski jezdec. Držala je navzgor v hribe, mehka ilovica je še vedno kazale vidne sledove konjskih kopit. Hoja je bila naporna, toda starec se ni dal oplašiti. Zavest, da rešuje graščakovo edinko, mu je sladila korake.

Sredi gozda mu je zatonilo solnce, nastala je gosta tema. Ni se je ustrašil, saj je bil vajen gozdne samote. Legel je kar ob poti, kjer so ga zbudili ptički ob vzhajajoči zarji. Zopet je zastavil gorjačo in lezel navzgor po hribu. Gozd se je začel redčiti; pred njim so se belile breze, med njimi je rasla visoka trava.

Izkušnjava ga je vabila, naj sede in se odpočije, a je ni hotel poslušati. Njegove misli so hitele za Marico, čul je njeno klicanje, videl jo je v roparskem brlogu. Zato se mu je zdelo škoda vsake stopinje, kadar mu je izpoddrsnilo, ker jo je moral ponoviti. Kratkočasil se je z ugibanjem, kdaj bo prišel do smotra in kam bo treba kreniti na vrhu griča.

V njegovo veliko veselje se je pot začela polagoma ovijati hriba. Drevje se je pričelo gostiti, solnce se je nagibalo k zatonu. Zopet se je moral ustaviti in poiskati prenočišče. Prav ko je hotel zaviti s poti, je nekje v bližini zahreščalo dračje. Prestrašen se je zganil, pomirilo pa ga je mnenje, da je prepodil zajca ali lisico. Tedaj pa je priletel iz goščave kamen in padel zraven njega. Hitro se je spustil na tla in počenil med grmovje.

»Kdo je vrgel kamen?« Gomež se je pritisnil k tlom, tresel se je od groze, lasje so se mu ježili. Z roko je otipal kamen in ga porinil v dolino. Tako je hotel izvabiti napadalca nižje v goščavo in mu otežiti iskanje.

Sum se je izpremenil v stopinje, ki so se ustavile na poti tik grma. Gomež si je zatisnil usta, da bi ga ne izdalo dihanje. Pred očmi so mu vstajale podobe grozovite smrti. Neznanec ga bo umoril, njegovo truplo bo strohnelo v gorski samoti. Usoda grajske Marice pa ostane zavita v gosto temo.

Zopet so se ponovile stopinje, ki so se počasi oddaljevale. Starec si je oddahnil, vendar se vso noč ni upal premakniti. Šele ob svitu zarje je oprezno pogledal iz grmovja.

Neznanec je odšel, kar so dokazovali novi odtisi konjskega kopita. Bil ni nihče drugi kakor grbasti jezdec. Zbal se je srečanja, ali pa je zaslutil, da ga nekdo zalezuje. Pogoditi ga je hotel s kamnom; ako bi ga bil zadel, bi ga bil onezavestil. Čudno, zakaj ni neznanec krenil s poti; morda ga je premotil kamen, ali pa je mislil, da ga lovijo zasledovalci.

Starec je bil ves srečen, ker je prestal nevarnost. Zopet mu je stopila v ospredje Marica; zdaj ne more biti več daleč njeno bivališče. Sledovi konjskega kopita so bili vedno jasnejši, kmalu ga bodo privedli pred roparsko votlino. Dobro si bo zapomnil kraj in hitel na Močilje po beriče. Dovršil bo, kar se ni posrečilo vitezu, čeprav ima vsega v izobilju. On pa nima drugega kakor prostor pod srečno zvezdo.

S takimi nadami v srcu je dospel še tisto dopoldne iz goščave. Pred njim se je zgrinjala bregovita planjava, kjer se je pasla živina. Ob razdrapani staji so sedeli pastirji in jedli skromno kosilo. Srce se mu je nasmehnilo, ko je zagledal človeško bivališče. Pridružil se je pastirjem, ki pa se niso dosti brigali za njegovo zgovornost. Samo pot so mu pokazali do hiše, samevajoče na vrhu planjave. Kakor prirasli so ostali pri svojih loncih in lesenih skledah, še ozrl se ni nihče za nadležnim neznancem.

Preprosta koča je bila skrita v gorskem zatišju med sadnim drevjem. Okrog doma je bilo nekaj njivic, ki so zaradi hladnega podnebja donašale le pičle dohodke. Tukaj je pšenica šele zorila, dočim so jo spodaj v dolini že poželi. Koruze niso sadili; ajda pa je že cvetela, ker so jo zgodaj sejali.

Pred kočo je sedel starec na nizkem trinožnem stolu in pletel košaro. Pred sabo je imel kup leskovih viter, katere je obdelal na kolenu na usnjenem podložku. Obraz mu je bil porasel, pa tudi roke od prstov do komolca.

»Ako si truden, lahko prisedeš«, je povabil prišleca v svojo bližino.

»Visoko ste, visoko«, se je odzval vabilu. »No, imate pa bliže v nebesa ...«

»Kaj hočeš, vsi ne moremo živeti v dolini. Res smo odtrgani od sveta, vendar pa mi tu nič ne manjka. Vsega imam za potrebo; samo postaral sem se in oglušil; s pletenjem se kratkočasim in čakam smrti.«

»Starci imamo pač svoje nadloge«, mu je Gomež zatrobil v uho. »Vsakomur je usojeno, da se postara in omaga.«

»Tebi se ni treba pritoževati. Trden si videti, zakaj daleč si prišel po tako težavni poti. Gotovo si lačen in žejen.«

Gorski samotar je poklical ženo in ji naročil, naj postreže utrujenemu gostu. Prinesla mu je skledico mleka in kos ovsenega kruha. Gomež se je kar obliznil; lačen je bil, da mu je krulilo po trebuhu. Preprosta jed mu je teknila bolj kakor imenitno kosilo.

»Zdaj mi pa povej, odkod si prišel in kam si namenjen«, je pričel samotar, ko je tujec pojedel kruh in posrkal mleko. »Vedi, da govoriš s človekom, ki bo ohranil zase, kar mu boš povedal. Vajen sem takih ljudi, ki prihajajo semkaj v gorsko samoto. Nekateri se skrivajo pred grajskimi beriči, drugi imajo umazano vest in nepoštene namene. Dober človek sem in postrežem vsakomur, kolikor morem. Nikomur se ne zamerim, nihče mi še ni storil krivice.«

Gomež se je čudil odkritemu pripovedovanju. Pričel je počasi in skoro užaljen: »Ropar nisem, moja vest je mirna. Pač pa izvajam važno opravilo ...«

»Morda si ogleduh, tudi teh se ne manjka. Povej mi, ali vohuniš za graščaka ali za tlačana? Nikar mi ne prikrivaj.«

»Nisem ogleduh«, je zanikal. »Tisti časi so minili, ko smo vršili taka opravila ...«

»Ali si bil tudi ti vojak?« je nehal poizvedovati. »Povej no, kje si se boril in pod čigavim poveljstvom?«

»Služil sem graščaku Lenardu z Močilja«, je ponosno odvrnil. »Trikrat smo odgnali Turke, petkrat razkropili roparje in dvakrat zadušili hude upore.«

Samotarju so se iskrile oči, obraz mu je razodeval presenečenje in zadovoljstvo. Odložil je še neizdelano košaro in tlesknil z rokama. »Tudi jaz sem se bojeval pod močiljskim graščakom. Tedaj sva tovariša iz vojne dobe.«

»Kdaj? Kje?« je bil Gomež iznenaden.

»Takrat, ko smo drugič premagali Turka in ga zapodili nazaj proti jugu. Ali si poznal Tomaža Brkleža iz Kotline?«

»Jaz sem pa Luka Gomež brez stalnega bivališča ...?«

Tovariša sta si podala roke, v očeh so jima migljale solze radosti. Ginjena od nepričakovanega svidenja nista mogla govoriti. Molče sta se držala za roko in se ogledovala.

»Saj si menda res«, je začel Gomež, ko se mu je utrnila debela solza. »Pa si se izpremenil.«

»Tudi ti nisi več tak«, ga je Brklež zavrnil. »Posušil si se kakor skorja. Hrast se je obletel ...«

»Ali veš, kje sva bila zadnjič skupaj?« je prezrl Gomež njegove opazke. »Takrat, ko sva na gori zažigala kresove.«

»Res je, Luka, še se te spominjam. Od tedaj je že 30 let; kako naglo je minilo.«

Oživila sta stare spomine, ki so ju povedli v burno preteklost. Mnogo sta si imela povedati, oba sta rada govorila o nekdanjih časih. V duhu sta obhodila kraje, kjer sta se borila; celo imena so jima ostala v spominu. Poveličevala sta junaštvo svojih poveljnikov, med katerimi je bil graščak Lenard mož na prvem mestu. Nihče ga ni premagal.

»Zdaj pa je sključen in slep«, je izpopolnil Gomež svoje pripovedovanje.

»Ni mogoče!« je potrlo Brkleža. »Gotovo ima vsega v izobilju. Starost pač nikomur ne prizanese.«

»Sreča mu je naklonila tri gradove, nesreča pa mu jih neusmiljeno podira ...«

»Ali nima nikakega potomca?«

»Imel je edino hčerko, ki je nedavno izginila.« Pravil mu je na dolgo in široko o nezgodi, ki je zadela sivolasega graščaka. Brklež ga je z zanimanjem poslušal.

Pravi namen svojega potovanja mu je previdno zamolčal. To pa zato, ker mu je samotar zaupal, da se pri njem oglašajo tudi sumljivi ljudje, ki nimajo čiste vesti in poštenega namena. Tem se ne sme zameriti; lahko bi mu iz maščevanja zažgali kočo ali ga celo umorili. Ako je jezdil tukaj mimo grbec z deklico, tedaj ga najbrž ne bo hotel izdati.

Medtem je Brklež pozabil, da mu je tovariš prej namignil na neko važno opravilo. Zazdelo se mu je neumljivo, kako ga je slaboten starec našel tako daleč v skritem gorskem zatišju. »Ali si vedel, da bivam tukaj«, je hotel dognati.

»Našel sem te kakor slepa kura zrno«, mu je prikrival resnico. »Ker nimam ne svojcev ne doma, moram beračiti, ako hočem živeti. Mahnil sem jo nekoliko dalje po svetu, zakaj domačih ljudi ne morem vedno nadlegovati. Ti imaš vsaj svoje ognjišče, da nisi drugim v napotje.«

»Noč in dan sem moral delati, preden sem postavil to kolibo. Najprej je bilo treba posekati trnje in obdelati zemljo.« Povedel ga je okrog koče in mu pokazal svoje zemljišče. Začela sta spodaj na obsežnem pašniku in končala ob gozdu, ki se je spenjal proti vrhu griča.

»Vidiš, vse to je moje«, se je nazadnje pobahal. »Seveda moram tudi delati in dajati desetino ...«

»Komu?« je bil Gomež radoveden.

»V graščino onstran griča – kakih šest ur je od tukaj. Tja hodijo moji sinovi dvakrat na leto.«

Vrtiček za zelenjavo je bil potisnjen za kočo med visoke skale. Tamkaj je sedela deklica, zraven nje se je pasla bela ovčica. Ko sta prišla mimo, si je s predpasnikom zakrila bledo lice.

»Ljubko hčerko imaš«, jo je Gomež hvalil, ko sta bila nekaj korakov od deklice.

»Nimam hčere, imam pa pet doraslih sinov – hruste, da jim ni enakih. Najmlajši je dopolnil že 20. leto.«

»Čigava pa je ta deklica?«

»Ne vem. Sprejel sem jo v varstvo. Sestradana je in izmučena, pri nas se bo okrepčala.«

»Kdo ti jo je izročil?«

»Nekdo, ki je nedavno prijezdil mimo koče.«

»Nalašč ti jo je pustil, samo da bi se je iznebil«, ga je postrašil.

»Čeprav, jo bomo že preživeli. Deklico imamo radi.«

»Sirota, morda je brez doma in staršev.« Gomež se je oziral okrog po vrtu, obenem pa je opazoval deklico, ki se je še vedno skrivala v predpasnik. Naposled se mu je posrečilo ujeti njen obrazek – srce mu je vzkipelo v nepopisni radosti. Njegov trud je bil bogato poplačan.

Svojega domnevanja pa tovarišu ni maral razodeti. Vedel je, da bi ga bolj ostrašil, kakor razveselil. Zlobnik, ki je privedel deklico, nima srca ter mu lahko napravi veliko škodo. Brklež dobro pozna take ljudi ter se jim ne bo upal zameriti. Dvema gospodoma pa ne more služiti.

Najprej se mora prepričati, kdo je tista deklica, ki pase ovčico na samotarjevem vrtu. Ali je res graščakova edinka? Samemu sebi ni verjel, lahko ga je varala domišljija. Vse preslabo se mu je zdela oblečena; noge so ji bile umazane, obleka ponošena in zašita. Vedno bolj so ga begali dvomi.

Nazaj sta se vračala po isti poti mimo mlade neznanke. Zopet si je zakrila lice z umazanim predpasnikom, kakor ji je bilo naročeno. Ovčica ji je lizala koleno.

»Deklica se mi smili«, je Gomež sočutno omenil.

»Ako je poleg uboštva še mutasta in duševno zaostala, tedaj je pač vredna vsega pomilovanja ...?«

»Ali res?« je neverno zmajal z glavo. »Kdo ti je povedal?«

»Mož, ki me je prosil, naj jo vzamem v varstvo ...«

»Kakšen je bil neki tisti človek? Ali je imel kakšno posebno znamenje?«

Brklež je hotel nekaj ziniti, a si je premislil. Spomnil se je, da ga ne sme izdati. Spretno se je potuhnil; saj je gluh in ni treba razumeti vsakega vprašanja. Gomež je spoznal njegovo zadrego ter ga ni hotel več nadlegovati. Sam bo razčistil vse tako, da ne bo nikomur škodovalo.

Doma ju je čakala obilna večerja. Zvrhana skleda krompirja je bila podobna velikemu škafu; napasel bi bil lahko vola, ne pa družino. Lonec na ognjišču ni bil nič manjši; v njem se je hladilo kislo zelje. Gomež je bil radoveden, kdo bo toliko pojedel.

Začeli so prihajati sinovi – pravcati velikani. Iz obraza jim je puhtelo zdravje, težke žilave roke so razodevale moč, ki je ne zlomi vsaka sila. Tak hrust lahko dene človeka v vrečo ter jo vrže čez ramo.

Posedli so okrog široke hrastove mize ter si nalupili krompirja. Nato so zgrabili velike lesene žlice in pričeli zajemati zelje, ki ga je mati postavila na mizo. Jedli so z veliko slastjo, čeprav ni bilo kdove kako okusno. Kmalu se je začulo ropotanje: žlice so zadevale ob dno in lovile, kar se je še dalo ujeti.

Iz kuhinje je začelo prijetno dišati. Mati je pekla divjačino; kmalu je prinesla meso na lesenem krožniku. Vsakdo je pograbil svoj kos in ga raztrgal z rokama. Noža ali vilic niso potrebovali.

Tudi neznanka je večerjala, vendar se ji je poznalo, da se še ni privadila preprosti hrani. Použila je le košček mesa in nekaj mleka. Ves čas ni ničesar izpregovorila. Mati jo je takoj po večerji odpravila k počitku.

Gomežu so pripravili ležišče pod klopjo na otepu slame. Zleknil se je in utihnil, tudi gospodar je legel na klop in zadremal. Sinovi pa so ostali pri materi, ki je krpala obleko.

Najmlajši sin Cene je bil najbolj zgovoren. Vse je povedal materi, kar se mu je čez dan pripetilo. Pasel je živino, pri čemer mu je pomagal Sultan z izredno živalsko modrostjo. Kakor pastir je pazil, da mu živina ni ušla na domačo njivo. Ako je žival stopila na prepovedano mesto, tedaj je lajal ter jo obskakoval toliko časa, dokler se ni vrnila. Kadar ni zalegel glasen opomin, jo je rahlo ugriznil.

Menili so se tudi o deklici, katero so imenovali: mlada neznanka. Sinovi so soglasno pritrdili materi, ko je dejala: »Oče, ki zavrže svojega otroka, je grši od živali.«

»Kar pri nas naj ostane«, je rekel zgovorni Cene. »Kadar dorase, nam bo pomagala pri delu.«

»Mirna je in pohlevna«, jo je hvalila mati. »Predvsem sem radovedna, kje so njeni starši. Grbec ni hotel ničesar pojasniti.«

»Dedec mi ni ugajal. Zakaj je trdil, da je deklica nema, kar ni resnica.«

Starka je skomignila z rameni. »Rekla bi, da ji je prepovedano govoriti. Tako nekam boječe je izpregovorila prvo besedo.«

»Pri nas se ji ni treba ničesar bati«, se je smilila sinovom. »Povejte ji, da se ji ne bo nič žalega zgodilo.«

»Do mene je odkrita in zaupljiva«, je trdila mati. »Kadar sva sami, tedaj mi vedno kaj pripoveduje.«

»Deklica nam bo še marsikaj povedala«, je menil starejši sin Jože.

»Pravi, da je edina hči bogatega graščaka ...«

»Na obrazu se ji pozna, da je iz boljše rodovine«, je vedel Jože, ki je hodil na tlako v graščino, kjer je prišel z gospodo v dotiko.

»Ko je šla v gozd po jagode, pa jo je nekdo ugrabil in jo posadil na konja ...«

»Nihče drugi kakor prav tisti grbec«, je uganil Cene. »Zlobnost se mu je poznala na obrazu ...«

»Kadar pojdem v graščino, ga bom ovadil beričem«, se je odločil Jože. »Začnejo naj poizvedovati.«

»Ne smeš«, ga je mati posvarila. »Saj veš, da hudobnež nima vesti in se lahko strašno maščuje. Obljubil je, da se bo kmalu vrnil ...«

»Deklice pa mu ne damo«, se je postavil Cene. »Do takrat bomo že kaj izvedeli ...«

Gomež se je na ležišču rahlo preobrnil. Sinovi so utihnili; marali niso, da bi jih čula tuja oseba. Ugasnili so gorečo trsko in odšli počivat. Mati se je še oglasila pri speči neznanki, ki jo je odela kot skrbna mati.

Gomež ni mogel več zaspati, srce mu je prekipevalo od sreče in zadovoljstva. Njegov trud je dozorel v zlate sadove – postal bo rešilec grajske edinke. Neka čudna skrivnostna sila ga je podila čez hribe in doline kakor modrijane iz Jutrove dežele do preprostega betlehemskega hlevca. Vsi graščinski veljaki bodo morali priznati njegovo delo. Usoda ga je postavila pred viteza in njegovo spremstvo.

Skrbni starec pa še ni dovršil dela. Mučilo ga je važno vprašanje, kako bo privedel Marico nazaj v očetovo naročje. Skrivaj mora stopiti pred njo in ji povedati, da je njen rešilec. Ako ga ne bo spoznala, ji bo pokazal podobico, katero mu je nekoč podarila.

Želja se mu je kmalu izpolnila. Že drugi dan jo je našel samo na vrtu pri ovčici. »Marica!« jo je prijazno iznenadil, še preden je mogla skloniti glavico v naročje.

Stresla se je od strahu pred novim trpljenjem. Počasi pa se je opogumila in rekla: »Kdo ste, da me poznate? Nekje sem vas že videla, ako se prav spominjam ...«

»Ali ste že pozabili siromaka Gomeža, kateremu ste nekoč podarili tale spominek?« Brž ji je pokazal svetinjico s podobo njene pokojne matere.

Presenečena je iztegnila roko in poljubila podobico. »Mamica, zlata mamica!« je vzkliknila od veselja. »Povedite me domov k očetu!«

»Povejte mi, kako ste prišli semkaj. Tukaj se vam ni treba ničesar bati.«

Najdenka mu je pripovedovala, kako jo je ugrabil grbec in jo posadil na konja. Zaprl jo je v ječo pod tretjo graščino, odkoder jo je odvedel semkaj v hribe, kjer naj bi pozabila na dom in očeta. Zapretil ji je, da ne sme z nikomer govoriti.

Gomežovo poročilo se je začelo v gozdu pri obupnem nočnem kriku, ki ga je prebudil iz spanja. Čim se je zdanilo, jo je ubral za sledovi. Opisal ji je ves trud in vse, kar je doživel na potu. Neka tajinstvena moč ga je privedla v skrito gorsko selo v njeno bližino. Odtod more najti zopet varno pot na Močilje.

»Tiste strašne noči ne bom nikoli pozabila. Okrog in okrog je bila neprodirna tema, moje klicanje ni izzvalo nikakega odmeva. Nasilnik mi je zapretil, da me ubije, ako se ponovno oglasim.«

»Ubožica, koliko ste morali prestati! Bog vas je čudežno ohranil. Nevarnost je končana, kmalu boste videli očeta.«

Marica je zaihtela: »O predragi oče! Čudno, da ni od žalosti umrl. Kako je prebolel ta strahoviti udarec?«

»Dali so mu nadomestek – deklico, ki vam je podobna ...«

»Pa je ni spoznal?«

»Takoj, ko jo je prijel za roko. Dolgo ni mogel verjeti. Šele vitezu Hermanu se je posrečilo, da ga je prepričal ...«

»Storil je veliko dobro delo. Čigava pa je tista deklica? Kdo jo je privedel na Močilje?«

»Oskrbnik Kodrman, ako sem prav izvedel. Menda se je očeta prav ljubeče oklenila.«

»Oh, kako sem ji hvaležna.« Privezala je ovčico za drevo in jo objela. Potem je prijela rešilca za roko in rekla: »Pojdiva k očetu.«

»Ali se ne bojite dolge poti?« jo je pomilovalno pogledal. »Pri najboljši volji vam ne morem ustreči. Med potjo mi lahko omagate in zbolite. Kdo bo nama postregel sredi gozda?«

»Čemu mi bo postrežba, saj grem domov k očetu«, ga je nevoljno zavrnila.

»Prešibki ste za tako dolgo potovanje. Celo mene skrbi, da bi ne opešal.«

Marica je bridko zaihtela. »Kaj bom počela tukaj v tej samoti? Res me imajo radi, toda nikdar več ne bom videla ljubega očeta.«

Starcu se je zasmilila in jo je tolažil: »Marica, pomislite, kakšne nevarnosti nama pretijo. V gozdu se skrivajo roparji z grdimi obrazi, lahko naju napadejo in umorijo. Vedno je na straži ostudna pošast – tisti grbasti jezdec. Kar ne bo zmogel sam, bodo izvedli njegovi pomagači. Zato ne morem prevzeti odgovornosti za vaše mlado življenje.«

Deklica se je ustrašila roparjev in ga ni več nadlegovala. Sklenila je roke in vzdihnila z otroškim zaupanjem: »O Bog, pomagaj mi! Povedi me nazaj v očetovo naročje!«

Prijel jo je za roko in ji zatrdil: »Preden poteče nekaj dni, bom dovršil reševalno delo.«

»Kako?« jo je ponovno zaskrbelo.

»Tako, da se boste lahko čimprej vrnili. Vem, kaj mi je storiti: vitezu Hermanu ponesem veselo poročilo. Ostanite mirno tukaj in nikomur ne pravite, da čakate rešitve. Zabavajte se z ovčico, dokler ne pridemo s konji in z oboroženim spremstvom. Vitezovi vojščaki ne poznajo nevarnosti, nihče se jim ne bo ustavil.«

Marica se mu je zahvalila, njegove besede so jo potolažile. »Pazite, da se vam med potjo kaj ne pripeti, zakaj nestrpno bom čakala osvoboditve. Nikar se ne mudite!«

»Hitel bom«, ji je obljubil. V slovo ji je pogladil ročico in se vrnil pred kočo. Njegovega sestanka ni nihče opazil.

Drugo jutro se je poslovil. Brklež ga je skušal pridržati, a ga ni mogel pregovoriti. Videč, da mu ne ubrani, ga je spremil do gozda, kjer mu je pokazal bližnjico v dolino. Oba sta bila solzna, ko sta se ločila.

Truden, lačen in žejen je Gomež dospel na ravnino. Ker se je večerilo, je krenil proti vasi. Zopet je prenočil v koči pri starki, ki ga je prijazno pogostila. Vso noč so ga oblegali vaščani in ga občudovali. Drugi dan so mu posodili konja in nekaj čvrstih mož ga je spremilo do Podolja.

9. Pri gorskem samotarju[uredi]

Okrog starodavne podoljske graščine so rasle večerne sence. Utihnile so drobne pesmice, ptički so se umikali v grmovje. Tlačani so odhajali s polja, hlapci pa so pospravljali po dvoriščih, zakaj drugi dan je bila nedelja, dan miru in počitka.

V gradu ob odprtem oknju je sedel vitez Herman. Oko mu je bilo obrnjeno na cesto, po kateri je pravkar prihajal jezdec – poveljnik njegovih vojščakov. Nesel mu je običajno dnevno poročilo. Odkar so iskali Marico, je hotel vsak večer vedeti, kod so hodili in kaj so doživeli. Tudi nocojšnje poročilo je bilo brez pomembne novice. Ravno kakor sveča je stal vojak pred vitezom in prejemal nova navodila. Njegov molk je izražal pokornost in zvestobo. Kadar je govoril vitez, tedaj ni smel nihče ugovarjati. Vsaka komaj vidna kretnja je morala razodeti pritrjevanje.

Prekinil ju je služabnik, ki se je priklonil in sporočil vitezu, da želi nekdo govoriti z njim.

»Kdo?« se je vitez vznejevoljil. Tujcev ni rad sprejemal ob pozni uri.

Služabnik je odšel in se naglo vrnil. »Prosjak Gomež vam prinaša važno poročilo.«

Vitez se je namuznil: »Aha, čarovnik prihaja od Mehurke. Kdo ve, kaj se jima je zopet sanjalo.«

»Marico je našel. Pravi, da vam mora to nemudoma naznaniti.«

»Brž ga pokliči, da čujem, kaj si zopet domišljuje.« Vitez ni pričakoval od preprostega starca resnega poročila. Na tihem je sklenil, da bo poklical Mehurko in ji prepovedal vsako ugibanje. Nikakor ne dovoli begati preprostega ljudstva.

Po hodniku so se začuli drsajoči koraki. Gomež je stopil pred viteza, na vsa usta je hotel nekaj povedati, a ni mogel spraviti iz grla. Nastala je trenotna tišina.

Starec se je oddahnil in pričel s trepetajočim glasom: »Plemeniti gospod, Marica živi – hitro – samo vi jo morete rešiti ...«

»Kje pa je?« Vitez je v hipu pozabil na svoje sklepe, obšla ga je nestrpna radovednost. Starec je moral ali res nekaj izvedeti ali pa je znorel zaradi bujne domišljije.

Zavest, da je omajal viteza, ga je prevzela s tihim zadovoljstvom. Bal se je, da ga bo zopet trpko zavrnil, čim bo izgovoril prvo besedo. Zato je nadaljeval z novim pogumom: »Našel sem jo – daleč v gorski samoti – kamor so me povedli sledovi ...«

»Ali si jo videl?« Vitezu so zažarele oči od nepopisne radosti.

»Prav kakor vidim tukaj vas«, mu je prepričevalno odvrnil. »Sedela je skrita na vrtu in pasla ovčico. Spoznala sva se kot stara znanca. Prosila me je, naj jo povedem k očetu, a ji zaradi dolge in nevarne poti nisem mogel ugoditi.«

»Pa si ji obljubil, da mi poneseš veselo oznanilo?«

»S tem sem jo potolažil, ko sva se ločila. Nerad sem jo pustil samo, čeprav je pri dobrih ljudeh, kjer ji ničesar ne manjka ...«

»Samo da ni v nevarnosti njeno življenje ...«

»Mož, kateremu je izročena v varstvo, je moj nekdanji tovariš. Skupaj sva se bojevala, graščak Lenard je bil najin poveljnik. Vzlic temu pa hitite, da ne bo zamujeno ...«

»Zakaj?« je viteza zaskrbelo. »Pravkar si rekel, da je Marica pri dobrih ljudeh, ki jo bodo tudi skrbno varovali.«

»Res je, plemeniti gospod. Toda neznanec, ki je odvedel deklico, je rekel, da se bo zopet oglasil. Bojim se, da bo obljubo hitro izpolnil ...«

»Zakaj to misliš?«

»Zato, ker me je napadel.« Starec je pripovedoval, kako mu je ob mraku priletel nasproti kamen, kateremu se je srečno izognil. Napadalec je moral slutiti, da ga nekdo zasleduje.

Vitez se je zasukal. Urno je opasal meč, služabnik mu je napolnil potno torbo. Kakor bi trenil, so bili napreženi konji in pripravljeno spremstvo. Gomež jim je kazal pot v samotno gorsko selo.

Hodili so srečno brez nevarnosti in ovire. Pot, ki je mučila starca več tednov, so imeli za seboj že v nekaj dnevih. Ko je tretjič zatonilo solnce, so dospeli v vas, kjer so se ustavili in prenočili. Vitez se je zahvalil za pomoč, katero so izkazali bednemu starcu ter obdaril starko in vaščane. Zjutraj so odrinili, čim se je pričelo daniti.

Brklež je sedel pred hišo, zopet je pletel košaro in zrl v dolino. Ob pogledu na jezdece so mu odrevenele roke; mislil je, da prihajajo roparji, ki so ga nedavno tako vsiljivo nadlegovali. Kdo ve, kaj bodo zopet zahtevali od njega.

Pomiril se je, ko je zagledal starega znanca Gomeža ob strani mladega gospoda. Ta ni imel roparskega obraza. Lahko pa je ogleduh ali pa zasleduje roparje, katere hoče iztrebiti. Kar pogrelo ga je ob misli, da jih bo moral izdati.

Četica se je ustavila pred kočo, vitez je stopil s konja in se približal gospodarju. Brkleža je ponovno zaskrbelo, zakaj njegov tovariš se je stisnil molče v ozadje.

»Po Marico smo prišli«, ga je nagovoril vitez. »Nikar se nas ne bojte!«

Starec ga je začudeno pogledal. Ni ga razumel, zato mu ni mogel odgovoriti.

»Po deklico, katero ste nedavno sprejeli v varstvo«, mu je prijazno odgovoril.

»Odšla je«, je žalostno odvrnil.

»Kam?« Vitez je osupnil in izpremenil barvo.

»Prav kakor sem jo dobil, tako sem jo zopet izgubil«, je povesil glavo. »Neznanec, ki mi jo je izročil, jo je zopet odvedel ...«

»Deklico, ki je pasla ovčico ...« se je oglasil Gomež in stopil pred tovariša. »Pomisli, kaj si storil, nesrečnik!«

»Ničesar hudega kakor to, kar sem moral storiti. Bodalo mi je nastavil ...«

»Kdo?« Vitez je položil roko na meč, ostro je pogledal starca in rekel: »Kdo se je predrznil?«

»Neznani grbec ... Svojega otroka je zahteval ...«

Vitez se je razsrdil. »Tako? Ali ne veste, čigavo hčerko ste mu izročili?«

»Njegovo«, se je starec komaj upal izpregovoriti.

»No, ali res ni vedel?« Vitez se je obrnil na Gomeža, naj izpove resnico.

»Hotel sem ga presenetiti, zato mu nisem povedal«, je branil njegovo nedolžnost. »Hudobnež nas je prehitel.«

Plemič mu ni mogel delati krivice, nego mu je samo rekel z očitajočim glasom: »Marico, edinko močiljskega gospoda, ste dali tolovaju ...«

»Tisto, ki se je nedavno izgubila?« se je spomnil, kar mu je pred dnevi pravil tovariš. »Zakaj me ni nihče na to opozoril?«

»Sam vrag me je premotil«, se je Gomež tolkel po čelu. »S hudobcem so v stiku taki rokovnjači ...«

Viteza se je polaščal obup, srce mu je krvavelo. Ali naj se vrne nazaj brez Marice? Kdo bo njen rešilec?

Hipno mu je zasijalo novo upanje, nekaj ga je čudežno potolažilo. Vdano je vzdihnil: »Morda pa ni še zamujeno.«

»Bog daj, da bi ne bilo«, se je Brklež začel solziti. »Rad sem jo imel kakor svojo hčerko.« Pokazal je vitezu belo ovčico, zaznamenovano z rdečim trakom. »Ta živalica ji je krajšala trpljenje.«

»Škoda, da ste se dali oplašiti«, mu je vitez rahlo očital.

»Rokovnjač mi je grozil z orožjem. Ako bi se bil upiral, bi bil danes mrtev ...«

»Kaj pa sinovi?« se je spomnil Gomež. »Zdrobili bi ga bili kakor hruško ...«

»Ni jih bilo doma. Zlobnež me je presenetil. Oh, da se je moralo to zgoditi!«

»Pustimo tarnanje in vzdihovanje. Povejte mi, odkod je prišel neznanec in po kateri poti je odvedel deklico«, je vitez začel poizvedovati.

»Ne vem, odkod je prišel, ker me je iznenadil. Odšel pa je čez griče v smeri proti gorovju. Hodil je peš, deklica mu je morala slediti. Kakor s kremplji jo je držal za roko, komaj jo je spravil od koče.«

Vzlic svoji žalosti se je vitez razveselil. Ako potepuh ni imel konja, tedaj ga bodo prej dohiteli, čeprav ga bo teže zasledovati. Tudi mu bo deklica kmalu opešala; zopet jo bo moral kje shraniti, da mu popolnoma ne omaga. Težko bo iztakniti njeno bivališče. Strašne misli so ga podile naprej za neznancem.

»Ali je tukaj v bližini še kako drugo selo?« je vprašal vitez pred odhodom.

Brklež se je zamislil, v duhu je premeril pot čez griče. »Daleč tam nekje v gorovju biva samotar, ki veže metle in žge oglje«, se je spomnil gorskega čudaka.

Plemič je nehal poizvedovati. Izbral je zanesljiva vojščaka, naj ostaneta na straži pri koči. Sam se je dvignil na konja, ostali vojščaki pa so mu sledili. Brkležev sin Cene jim je kazal pot v gorovje.

Kmalu jih je objela gorska dolinica z žuborečim potokom. Na obeh straneh so štrlele v zrak visoke pečine, ponekod gole in razgrete od solnca, drugod pa obrasle s trnjem in z divjo travo. Po strmini so se spenjale razdrapane drče, po njih so drveli hudourniki in valili kamenje v dolino. Pot ob potoku je bila zarita prav v podnožje griča; marsikje je bila razpokana zaradi nalivov ali pa zasuta s kamenjem in peskom. Čez take nasipe je bilo treba počasi in zelo previdno jezditi.

Potoček je izviral izpod hriba, kjer se je končala dolina. Ob izviru je zelenela tratica – prava znamenitost v gorskem zatišju. Tukaj so se morali ustaviti; pot se jim je nenadoma izpremenila v ozko stezico, ki je krenila navzgor po pobočju.

»Kam pa sedaj?« se je vitez obrnil na spremljevalca.

»Naprej!« mu je pokazal proti vrhu. »Tam gori je bivališče gorskega samotarja.«

Vojščak je ostal za varuha pri konjih, drugi pa so spremili viteza v gorovje. Pot je bila mučna; plezali so po skalah ter se lovili za grmovje. Znoj jim je lil v curkih po obrazu.

Vitez je med potjo malo govoril. Dvomil je, da bo kaj dosegel. Samo včasih se mu je nasmehnilo upanje kakor solnce med črnimi oblaki. Ropar ni mogel oditi po drugi poti, čeprav ni pustil za seboj nikake stopinje. Nekje v gorovju mora imeti varno skrivališče. Ob pogledu navzdol so ga morile strašne slutnje. Kdo ve, ali ni treščil svojo žrtev v prepad med pečine ...

Poslednje nade so mu krožile okrog gorskega samotarja. Samotar je sedel na tnalu ob ogljenici, obraz mu je bil porasel in roke umazane od oglja. Nekaj korakov od ogljenice je stala njegova koča. Koliba je bila zgrajena iz neobtesanih debel in pokrita s smrečjem. Vhod je tvorila nizka odprtina, zapiral jo je povesek dračja. Ob steni je ležala ukročena lisica, varuhinja samotnega gorskega doma.

Gorski čudak je bil neprijetno iznenaden. Počasi je žvečil bob, katerega je zajemal iz prstenega lonca. Zraven njega je slonela pravkar izdelana metla. Ko je zagledal tujce, je odložil lonec in ga pokril s smrekovo vejo. Z rokavom si je obrisal usta in začel nejevoljeno godrnjati.

»Ali se nas bojite?« ga je vitez prijazno nagovoril. Vojščaki so ga radovedni obstopili.

Samotar se je počasi dvignil in rekel: »Nič vas ni bilo treba. Kaj prav za prav hočete od mene?«

»Ali drži ta pot v dolino?« se je glasilo vitezovo vprašanje.

»Morda veste to bolje kakor jaz«, se je osorno odrezal.

»Menda smo zašli ... Tod še nismo hodili.«

»Tudi danes vas nisem klical. Zakaj hodite baš čez griče?«

»Ker je menda tu edina pot, pa še ta je dolga in strma.«

»Kdor ni utrjen, naj ostane v dolini.«

»Očka, vi se menda šalite. Povejte mi rajši, kod je najkrajša pot v ravnino.« Vitezove besede so bile mehke in prijazne vzlic zbadljivim odgovorom in srepim pogledom.

»V dolino je še daleč«, mu je odvrnil manj osorno. »Najbolj težavno pot ste si izbrali.«

»Ali ne hodi nihče tukaj mimo?« Vitez se ni dal odgnati, čeprav je videl, da bi se ga samotar silno rad iznebil.

»Nihče brez posebnih opravkov«, ga je nezaupno pogledal.

»Tako kot mi, kaj ne«, je razumel pikro opazko.

»Za pokoro še ni dozdaj nihče priromal v gorovje ...«

Plemič je zbral vso prijaznost ter jo izlil v vprašanje: »Očka, kakšno opravilo je privedlo semkaj moža, ki se je nedavno tukaj oglasil?«

Oglar je obtičal v zadregi, nikamor se ni upal geniti. Odkašljal se je in rekel: »Gospod, o tem ne smem govoriti.«

V vitezu je nekaj zavriskalo, srce mu je poskočilo od veselja. Skozi temne oblake dvomov mu je posijala zvezda upanja. Prišel je do smotra, skoro bo dovršil reševalno delo. Njegova duša je bila polna sreče in zadovoljstva.

Stopil je bliže k samotarju in mu podaril srebrn tolar z besedami: »Vem, da si težko služite vsakdanji kruh, tole shranite za priboljšek!«

Gorski čudak je sprejel denar ter ga sukal med okornimi prsti. Koliko metel bi bil moral narediti in oglja nažgati za tako plačilo! Toliko denarja že dolgo ni zaslužil. Kako bogat in dober mora biti gospod, ki razsiplje taka darila!

»Tujec je zdaj že lahko v dolini«, je začel pod vplivom nepričakovanega plačila. »Res imate konja, pa ga boste težko dohiteli ...«

»Ali je bil sam, ali je imel še koga pri sebi?« Vitezu so se besede kar topile, bila ga je sama ljubeznivost.

Ogljar je bil v mučnem položaju. Povedati ni smel, molčati pa se mu je zdelo grdo in nehvaležno. Otožno je pogledal srebrnik ter ga hotel vitezu vrniti. Rekel mu je: »Gospod, ne smem. Res ne smem govoriti ...«

»Kdo pa vas čuje? Neznanec, ki vam je prepovedal, je že daleč, daleč ...« mu je omaleževal bojazen.

»Zagrozil mi je, moral sem mu priseči ...«

»Prisega ne velja, ker vas je prisilil ...«

»Bojim se njegovega maščevanja ...«

»Ne bo utegnil. Jaz sem močnejši ...«

»Lahko me ubije ...«

»Gorje mu, ako se prikaže ...«

»Zmerom ne boste pri meni ... Kdo me bo branil?«

»Pravica ga bo kaznovala.« Vitez se je naveličal besedičenja; poznalo se mu je, da se premaguje in da kroti nejevoljo. Obraz mu je zasenčila resnoba, trde besede so mu prihajale na jezik.

Tedaj je pogledala skozi odprtino v kolibi deklica v ponošeni obleki; lice ji je bilo črno ko oglje. Zagledala je tujce in se je boječe umaknila.

Starcu očitno ni bilo prav, ker se je deklica pokazala. Sam ni vedel, kako bi ji bil skrivno namignil, naj se skrije v kolibo. Vojščaki so se začudeno izpogledali.

»Čigava je ta deklica?« ga je vprašal vitez.

»Sirotica, ki mi je izročena v varstvo za nekaj časa«, mu je plaho odvrnil.

»Zakaj jo prikrivate?«

»Bojim se, da bi se vas ne prestrašila ...«

Gomež je stal v ozadju in molče opazoval samotarja. Čim je zagledal deklico, je stopil k odprtini in pogledal v kolibo. Z gorjačo je odgnal razkačeno lisico.

Nenadno so mu zažarele oči, čelo se mu je začudeno dvignilo in nabralo v gube. »Marica!« je vzkliknil in prijel deklico za roko. Povedel jo je k vitezu, ki jo je čakal z razprostrtimi rokami. Komaj jo je mogel spoznati.

»Marica, moja sreča!« Visoko jo je dvignil v zrak v znamenje presenečenja in radosti.

»Herman!« je zaihtela od veselja. »Kako dolgo sem te pričakovala!«

»Joj, kakšna pa si?« ji je gladil kodrasto glavico. »Kdo te je tako onesnažil?«

»Grbec me je namazal s sajami, da bi me nihče ne mogel spoznati. Oh, koliko sem morala pretrpeti! Kako neusmiljeno me je vlačil po gorovju!«

»Marica, zdaj je prestano. Kmalu boš v očetovem naročju.«

»Oče!« je plosknila z rokama. »Ali ve, da prihajam?«

»Ne, ker ga nameravamo iznenaditi ...«

Posedli so po travi in se začeli prijazno razgovarjati. Marica je slonela vitezu v naročju; pravil ji je o očetu, kako so mu privedli neko tujo deklico, samo da so mu ohranili življenje. Ako bi mu bili povedali resnico, bi bil od žalosti umrl.

Marica mu je pripovedovala, kako jo je ugrabil neznani grbec in jo zaprl v temno ječo. Odtod jo je odvedel na konju v gorovje, odtam pa zopet naprej v kolibo gorskega ogljarja. Tukaj je dočakala čudežno rešitev. V zavesti, da je rešena, je od veselja poskočila.

Ob ogljenici je čepel starec, pust in čemeren. »Ubil me bo, kadar pride ...« je mrmral. »Sam vrag ga je prinesel ...«

»Od vas nima ničesar zahtevati. Pošljite ga k vitezu v Podolje. Ako ga mika, naj pride po plačilo.«

Marica je splezala vitezu na hrbet ter se ga prav tesno oklenila. V dolini ob studencu so jo umili ter posadili na konja. Bila je izmučena, pa tudi sestradana; ustaviti so se morali pri Brkležu, kjer se je odpočila in okrepčala. V zahvalo je Brklež prejel od viteza pred odhodom bogato darilo. Tudi žena in sinovi so bili primerno obdarovani.

10. V očetovem naročju[uredi]

Na Močilju je počivalo delo, slovesno so obhajali praznik vrnitve grajske edinke. Hlapci in tlačani so sedeli pod košatimi lipami okrog graščine, pekli so jagnjeta in kozličke – vse, kar so ta dan poželeli, jim je bilo naklonjeno v obilni meri.

Sivolasi graščak Lenard ni vedel, kaj pomeni živahno razpoloženje. Sedel je v verandi na običajnem mestu, nihče mu še ni smel oznaniti vesele novice. Deklico, ki je nadomestovala njegovo hčerko, so skrivaj odstranili na grajsko pristavo. Povedali so ji, da je končano njeno delo, kar jo je silno potrlo. Prosila je, naj jo vrnejo materi, česar ji seveda niso mogli izpolniti. Zdaj šele je izvedela, kakšno krivdo si je naložila njena mati.

Marica je bila silno utrujena, ni je kazalo zgodaj buditi. Vitez je prevzel važno nalogo: pripraviti starčka na nepričakovano svidenje. Tudi tukaj je bila potrebna previdnost, zakaj stari ljudje so mehki in občutljivi. Ne le žalost, marveč tudi prevelika radost jim je lahko nevarna in škodljiva. Zopet so se bali za njegovo rahlo življenje.

Grajsko prebivalstvo kar ni moglo dočakati, kakšni bodo trenutki svidenja. Marici je bilo sicer naročeno, naj se kroti in premaguje. Toda, ali naj zaupajo otroku to, kar bi celo odraslega človeka ne moglo zadržati. Nekateri so menili, da starček izpremembe sploh ne bo opazil; drugi pa so trdili, da bo takoj zaslutil bližino svoje prave hčerke. Spoznal jo bo po glasu, njene stopinje mu jo bodo razodele. Tedaj se bo zavedel, da je bil prevaran.

Lenard se je naveličal samote, vprašal je po Marici in zahteval, naj jo zbudijo. Tedaj ga je iznenadil Herman in ga začel kratkočasiti.

»O, pa tako zgodaj!« se je starček ljubeznivo začudil. Nič mu ni bilo znano, da je dospel ponoči in prenočil v graščini.

»Kakor vidim, me niste pričakovali ...«

»Vesel sem, kadar prideš.« Plemič se je namreč pogostoma oglasil, vsaka pot ga je privedla na Močilje.

Medtem se je prebudila Marica in čakala, da jo pokličejo k očetu. Mučni in dolgi so bili trenutki koprnenja. Komaj se je premagala, da ni vzlic prepovedi pohitela v očetovo naročje.

Petje okrog graščine je odmevalo vedno glasneje. Moški in ženski glasovi so se zlivali v živahno narodno pesem. Tanki vriski so se razlegali v dolino.

»Odkod to veselje?« je bil Lenard radoveden. »Danes menda ni praznik; ni mi znano, da bi slavili kak poseben dogodek.«

Vitez je menil: »Ako je ljudstvo veselo, je to vedno dobro znamenje. Skrivaj se navadno kuha nezadovoljstvo.«

Poskočna pesem je dvignila starega graščaka. Zahotelo se mu je ven med ljudstvo; prosil je, naj pokličejo Marico, ki ga bo spremila.

Marica je stala zunaj pred vrati, polna hrepenenja. Samo to je poslušala, kdaj jo bodo poklicali. Čim je čula očetovo željo, je pozabila, kaj ji je naročeno. »Oče!« je kriknila in planila v sobo. Herman je zapovedovalno dvignil roko v znamenje, naj še nekoliko počaka.

Starčku se je izpremenil obraz, vsaka poteza je razodevala začudenje. »Marica!« je vzkliknil presenečen. »To je glas moje pogrešane Marice ...!« Iztegnil je svoje vele roke in tipal okrog sebe.

Hčerka se ni mogla več premagovati. Zajokala je od veselja in se vrgla očetu v naročje.

Božal jo je s tresočo se desnico in govoril: »Glavica – ročice – besedica – vsa je moja nekdanja Marica, moje drago edino dete ...«

Vitez je bil ginjen do solz, katere je skrivaj otiral. Takega prizora še ni videl in ga ne bo nikoli pozabil. Bal se je za slabotnega starčka, da bo kar obstal in ugasnil.

Lenard pa je bil močnejši, kakor so ga sodili. Posadil jo je zraven sebe in začel poizvedovati. »Marica, povej mi, kje si bila toliko časa! Shujšala si! Tvoje velo lice dokazuje, da se ti je slabo godilo. Kje je zdaj ona deklica, ki te je nadomestovala?«

»Oče, moj dragi oče!« Deklica se mu je ovila okrog vratu in mu ni mogla odgovoriti.

»Varali ste me«, je naposled pokaral viteza in mu zapretil s kazalcem.

»Bali smo se za vas«, se je vitez naglo opravičil.

»Res je bilo bolje, da nisem bil popolnoma prepričan, čeprav sem skrivaj dvomil ... Tako je prestano najhujše, kar me je moglo zadeti. Zdaj mi lahko brez skrbi odkrijete ves dogodek.«

»Zdaj je končano. Upam, da vam ne bo škodovalo.« Vitez mu je začel pripovedovati o dogodku, začetem v Solnčni rebri in končanem v gorovju pri gorskem samotarju. Kar je izpustil, je Marica dostavila ali izpopolnila. Samo o vsem trpljenju je molčala.

Starček ju je večkrat prekinil. Zanimale so ga podrobnosti o roparju grbcu, ki je bil v zvezi z Marto, njegovo nehvaležno sorodnico. Tako mu je povrnila, ker jo je podpiral dolga leta. Pohlep po bogati dediščini jo je zavedel na kriva pota.

Siromaka Gomeža je poznal kot pogumnega borca iz časov svojega poveljevanja. Že takrat je bil spreten zasledovalec, večkrat mu je prinesel važno poročilo. Nič mu ni ostalo skrito, vse je iztaknil. Vso svojo mladost je preživel v spopadih in naskokih. Na starost je odložil puško in si urezal beraško palico. Kot vojak je dobil odlikovanje, zdaj pa je zaslužil plačilo, ki mu bo olajšalo bedo na stara leta.

Pred graščino se je nabrala množica, ki je pozdravljala graščaka in njegovo najdeno edinko. Podložniki so izražali svoje občutke z glasnim vzklikanjem in prepevanjem. Obenem pa so se zgražali nad Marto in njenim zlobnim pomagačem. Zahtevali so zadoščenja in klicali beriče, naj jo poiščejo in postavijo pred sodbo. Ponujali so se, da so pripravljeni sodelovati.

»Dajte ljudem jedi in pijače«, je graščak ukazal služabnikom. »Vsa okolica naj se veseli prihoda moje izgubljene hčerke.«

Hlapci so privalili iz kleti sod najboljšega vina, ga dvignili na lesene kobile ter ga nastavili. Ljudstvo je posedlo okrog soda in napivalo graščaku. Zlagalo je posebne napitnice in slavilo vrnitev mlade graščakinje. Rajanje je trajalo do poznega večera.

Pri slavnostnem obedu vpričo zbranega plemstva je prosil vitez graščaka, naj mu odpusti, ako ga je razžalil, ker mu je prikril nezgodo. Starček mu je blagodušno odvrnil: »Herman, ti si njen rešilec. Našel si mi hčerko in sebi nevesto. Bog vaju blagoslovi!«

Marica se je tesno privila k očetu, kakor da ni umela njegovih besed. Hotel ji je ljubeznivo pojasniti, a je opustil zaradi oskrbnika, ki je stopil v slavnostno dvorano. Priklonil se je in vprašal, kam naj odvede deklico, hčerko brezvestne Marte, ki biva zaprta na pristavi.

»Herman naj odloči«, je prepustil svojemu nasledniku. »Nehvaležno mater sem obsipal z dobrotami, tudi njene hčere ne morem sovražiti.«

»Počakajmo«, je vitez preložil obsodbo. »Deklica je nedolžna, zaradi matere je ne smemo kaznovati.«

Marica se je strinjala z njegovim predlogom. »Rada bi jo poznala«, je zaželela. »Deklica, ki je stregla mojemu očetu, ne zasluži, da bi ji storili najmanjšo krivico.«

»Pridna je bila«, jo je pohvalil Lenard. »Okrajšala mi je marsikako grenko uro.«

Kodrman se ni upal oporekati, čeprav mu ni ugajala popustljivost. Ničesar ni smel izvesti brez dovoljenja, deklici bi bil pa vendarle rad naložil zavoljo zlobne matere težko pokoro.

Ko se je zmračilo, se je polegel šum okrog graščine. Po gričih so zaplapolali kresovi, ki so proslavljali srečno vrnitev grajske edinke. Ljudstvo je pričelo odhajati; nekaj mož in mladeničev se je takoj pridružilo beričem. Zarotili so se, da ne bodo odnehali prej, dokler ne najdejo roparja in ga privedejo pred sodnika.

Lov za zločincem so priredili ob pravem času. Po kratkem zasledovanju v Soteski pod tretjim močiljskim gradom blizu tajnega izhoda so zasačili grbca z vrečo, v katero je zbiral skrite zaklade. Hotel jim je uiti med pečine, a beriči so bili hitrejši in so mu zaprli pot v skalovje. Videč, da ne more naprej, se je spustil v globino. Obrezalo ga je ostro kamenje, lice mu je krvavelo.

Obkolili so ga in zvezali, čeprav jih je rotil in prosil, naj mu prizanesejo. Tožil je o bolečinah, katere je dobil pri padcu med skalovje. Vrgel se je na tla, češ, da se ne more premakniti. Javkanje in upiranje pa mu nista nič pomagala. Nastopiti je moral težko pot in oditi pred sodnika. Berič je oprtal njegovo vrečo, natrpano z naropanimi predmeti. Po vaseh so se zbirale gruče radovednežev in jim sledile na Močilje. Ljudstvo ga je sramotilo in psovalo. Z glasnim vikom in krikom so dospeli pred graščino.

Na dvorišču pod košato lipo so urno zgradili sramotni oder, kamor so postavili rokovnjača v javno zasmehovanje. Privezali so ga k deblu in čakali novega povelja. Od vseh strani so prihajali ljudje in dajali duška svojemu ogorčenju. Grbec je zaprl oči in ni nikomur odgovarjal.

Naposled so ga odvezali in odpeljali v dvorano pred viteza in zbrano plemstvo. Marica je takoj spoznala mučilca, ki ji je napravil toliko bridkosti.

Vitez ga je hotel samo zaslišati in ga poslati drugemu sodniku. Pričel ga je izpraševati, a tolovaj je trdovratno molčal. Šele ko mu je zagrozil, da ga bo dal pretepsti, je začel govoriti.

Storjeno krivdo je sicer priznal, a se je izgovarjal na Marto, češ, da ga je ona zapeljala. Svoj zagovor je utemeljeval tako-le: »Marice nisem poznal, pa tudi vedel nisem, da hodi nabirat jagode v Solnčno reber. Marta je bila o razmerah bolje poučena; pravila mi je o bogati dediščini, s katero je namenila osrečiti svojo hčerko. Najprej je bilo treba odstraniti deklico, ki naj bi podedovala tri gradove. Obljubila mi je plačilo in pripravila načrt tako, kakor sem ga izvedel.«

»Ali veš, kaj si zaslužil?« ga je vprašal vitez po končani izpovedbi.

»Prav za prav nisem ničesar zagrešil«, mu je predrzno odvrnil. »Deklica se mi je smilila, zato ji nisem delal krivice. Lahko bi jo bil mučil ali celo umoril; pa se nisem izpozabil, četudi je bila v moji oblasti ...«

»Kdo jo je zaprl v ječo? Zakaj si jo odvedel v hribe?«

»Marta je hotela, naj jo skrijem. Takrat je bilo že razkrito njeno dejanje. Dediščina je splavala po vodi, ostalo ji je le še maščevanje ...«

»Čigavo pa je to-le?« mu je pokazal vrečo, ki je ležala na mizi. »Tudi s tatvino si se ukvarjal ...«

»To so darila«, se je motal iz zadrege. »Marta mi jih je dala za spomin pred odhodom ...«

»Kam je odšla?« ga je prijel za besedo.

»Ne vem. Zbala se je beričev in grajske ječe ...«

»Veš, taki ljudje imate tajne zveze ...«

»Ako bi tudi vedel, bi je ne hotel izdati.«

»Ali hočeš prevzeti njeno kazen?«

»Ne izrekajte krivične obsodbe.«

Rokovnjač je utihnil in ni hotel več govoriti. Potuhnil se je in kazal silno onemoglost. Vitez je prenehal z zasliševanjem. Dal ga je zapreti v prazno sobo. Beriči so ga položili na tla in odeli s slamo. Ležal je kakor mrtev, genil se ni z nobenim udom.

Vitez in graščak sta sklenila oddati rokovnjača višjemu sodišču, ki naj izreče strogo obsodbo. Odredila sta prevoz v mesto in obvestila Brkleža in gorskega samotarja, da je tolovaj pod ključem in da se ni treba bati njegovega maščevanja. Kratkemu poročilu je bilo pridejano ponovno darilo.

Gomež je bil pozvan pred graščaka, naj si izbere plačilo. Siromak pa ga je hvaležno odklonil, trdeč, da ni ničesar zaslužil. Kako rad bi ga bil odstopil Mehurki, toda starka ni dočakala sreče, katere se je zaman veselila. Nenadno je zbolela; pomagala ji niso nobena zdravilna zelišča. Oditi je morala v deželo večnih skrivnosti.

Siromaka so naposled pregovorili, da je sprejel stanovanje in oskrbo na grajski pristavi. Novemu domu pa se ni mogel privaditi. Vajen je bil pohajkovanja od vasi do vasi, zato se je mirnega življenja hitro naveličal. Povsod je imel svoje znance, katere je v grajskem zatišju tako občutno pogrešal. Neprestano ga je gnalo ven med ljudi, kjer se ni nikdar dolgočasil. Kadar se je utrudil, tedaj jo je za izpremembo primahal zopet nazaj na pristavo. Nekega jutra pa je odšel in se ni več povrnil.

*

Dve leti sta pretekli po tem dogodku. Marica je dopolnila šestnajsto leto, dozorela je za možitev. Stari Lenard ji je izročil vse tri gradove z obilnim imetjem. Nato je poklical viteza, svojega naslednika, in ju ponovno blagoslovil. Grajski duhovnik ju je spojil v dosmrtno zvezo pred oltarjem.

Zopet so goreli kresovi in odmevale so vesele pesmi: na Močilju so obhajali ženitovanje. Vsa srečna je bila nevesta Marica in ženin Herman je bil ponosen na svojo zakonsko družico. Spajala ju je čista ljubezen in neomajna zvestoba. Ljudstvo ju je ljubilo in spoštovalo.

Grbec je bil obsojen na večletno ječo, za Marto pa ni vedela živa duša. Nikjer se ni pojavila, vse poizvedovanje je bilo brez uspeha. Za nagrado, ki je bila namenjena onemu, kdor iztakne njeno bivališče, se ni nihče oglasil.

Marica, njena hčerka, je samevala na grajski pristavi. Odkazana ji je bila lepa sobica; lahko je šla tudi na vrt in na dvorišče, odkoder pa se ni smela geniti. Stregla ji je stara služabnica, ki je skrbela, da je imela deklica vsega v izobilju. Oskrbniku je bilo poverjeno nadzorstvo, da se ni kam odstranila.

Vitez ni mogel izreči odločilne besede. Vedel je, da deklica ni ničesar zagrešila. Bila je le orodje svoje lakomne matere. Preveč se mu je smilila, da bi ji bil naložil kazen za materino dejanje. Istega mnenja je bila tudi mlada graščakinja, njegova blaga soproga. Vedno ji je bila hvaležna, ker jo je tako izvrstno nadomestovala. Kadar je le količkaj utegnila, jo je obiskala. Večkrat sta se menili o nehvaležni materi; deklica jo je s sklenjenimi rokami prosila odpuščanja.

»Nesrečni gradovi, kam so jo zapeljali!« je vzdihovala. Dolgo ni mogla verjeti, da se je njena mati tako daleč izpozabila. Toda zakaj je pobegnila, ako ni bila kriva, česar so jo obdolžili. S tem je bilo dokazano njeno zlobno dejanje.

Vprašali so jo, ali je vedela, čemu jo je mati poslala na Močilje. Deklica je vselej resno zanikala. Pač se je spominjala, da se je mati tajno razgovarjala z neznanci, ki so zahajali v graščino. Vendar se niso vpričo nje nikdar o čem takem menili.

Mlada graščakinja je najbolj cenila Marico zato, ker se je znala v njeni odsotnosti tako tesno okleniti očeta, da jo je smatral za svojo hčerko. Vitez jo je slovesno oprostil vsake krivde in jo bogato obdaril. Grajska gospa jo je sprejela za svojo spremljevalko.

Grajska pristava je stala v dolini pod Močiljem. Soba, v kateri je bivala Marica, je bila v prvem nadstropju, odkoder je bil krasen razgled po ravnini. Spredaj so se razgrinjali travniki in vrtovi, zadaj pa se je širil gozd z umetnimi stezicami, posutimi z drobnim peskom. Tukaj je bilo grajsko izprehajališče. Dičile so ga košate lipe, zelene jelke, debeli hrasti in kostanji. Spodaj v pritličju sta bivala oskrbnik in njegova družina.

Bilo je pozno nekega jesenskega večera. Ves dan je tulil veter in podil težke oblake prav nizko nad Močiljem. Daljni bliski so naznanjali bližajočo se nevihto. Komaj je zatonilo solnce, že je nastala gosta tema. Dlje, kakor bi bil videl, bi bil segel z rokami.

Po poti mimo pristave je prisopel možak, obrisal si je oznojeno čelo in sedel na klopico na vrtu. »Ali ni nikogar doma?« se je plašno ozrl okrog sebe.

»Odkod pa tako pozno?« mu je odgovoril oskrbnik Kodrman, stopivši iz veže. Spoznal je Komarja, posestnika iz sosednje vasi, s katerim sta se dobro razumela. Kadar sta se srečala, sta prijateljsko pokramljala.

»S Selišč prihajam. Opravki so nanesli, da me je v gozdu prehitro zajela tema.«

»Pa te ni bilo strah«, se je pošalil. »Videti si ves preplašen.«

»Strašilo me je«, mu je odvrnil z vso resnobo.

»Kje pa? Eh, beži, beži!«

»Res je, res, prijatelj. Lahko mi verjameš, nisem strahopetec.«

»No, kaj pa je bilo?« Oskrbnik je sedel na klopico h Komarju, radoveden, kaj mu bo povedal.

Komar si je natlačil pipo in jo nažgal s kresilom. S kazalcem je zaprl pokrovček in začel pripovedovati: »Kadar hodim ponoči po samoti, tedaj navadno snamem klobuk in pričnem moliti. Ne da bi se bal, ampak dolgčas si preganjam. Tudi nocoj sem tako storil in laže mi je bilo pri srcu. Ko sem stopil v gozd, sem začul bolestno ihtenje. Zavil sem po stezi mimo krivega hrasta. Za deblo se je zamaknila črna senca, glasovi so hipno utihnili, čez nekaj časa se je ječanje zopet ponovilo.«

Oskrbnik ga je poslušal z odprtimi ušesi. »Strah se navadno ne skrije«, je odvrnil in premišljal. »Pogledal bi bil za drevo in ga nagovoril.«

»Kako, ako je izginil. Niti panati bi ga ne bil mogel, tako naglo se je umaknil.«

»Tako zgodaj se ne prikazujejo duhovi. Zakaj se nisi prepričal?«

»E, ni varno kreniti s poti. Tako so me učili moja pokojna mati.«

»Čudno!« Kodrman je majal glavo in zmigoval z rameni. »Kdo naj bi jokal? Pa tam ob krivem hrastu?«

»Ne vem. Morda je bil spomin«, si je Komar naglo domislil.

»Ali pa se je komu kaj pripetilo. Skoro bi šla pogledat ...«

»Tema je, da je človeka kar groza ... Strahu se ne bojim, pač pa hudobnega človeka ...«

»Luč bi vzela, puško imam nabito. Ali si pripravljen?«

»Čakaj! Pravijo, da v takih primerih radovednost ni umestna. Tudi za stavo ne grem nikamor.«

»Kakor hočeš. Morda si se premotil ali pa je skoviknila sova ...«

»Tudi to je mogoče.« Komar je bil sicer prepričan, da se mu ni dozdevalo, vendar je odnehal, ker se ni rad ukvarjal s strahovi. Zasukal je pogovor na vsakdanje dogodke, kakor da se mu ni nič pripetilo. Zaradi bližajoče se nevihte se je hitro odpravil proti domu.

Marica je slonela na odprtem oknu in zrla v viharno noč. Postrežnica jo je prosila, naj gre počivat, dekletu pa je ugajalo piskanje vetra in škripanje drevja, ki se je majalo in nagibalo. Blisk je bil tako močan, da je razsvetil vso okolico. Za njim se je oglašalo zamolklo bobnenje. V bližnjih cerkvah je zvonilo hudi uri.

Nenadno se je zgenila in stopila od okna. »Sveta pomagalka!« je kriknila vsa preplašena.

»Kaj pa je?« se je prestrašila postrežnica. Menila je, da ji postaja slabo, zato je razprostrla roke, da jo ujame v naročje.

»Ali niste čuli?« je trepetala. »Nekdo me je poklical ...«

»Dozdevalo se ti je«, jo je mirila. »Veter proizvaja različne glasove; zdaj ti zacvili in zapiska, pa zopet zaječi in zažvižga, da gre skozi ušesa.«

»Recite, kar hočete, nekdo me je poklical po imenu. Taki glasovi ne nastanejo ob viharju. Takrat je veter celo nekoliko prenehal – menda nalašč, da se je slišalo klicanje.«

»Nič ni bilo, le meni verjemi! Vajena sem viharjev. Kdo naj te kliče ob tej pozni uri?«

»Tudi jaz se čudim ...«

»Spat pojdi, Marica! Do jutra se bo zvedrilo.«

»Ali slišite? Že zopet!« Klicanje je sličilo bolestnemu ženskemu kriku, čula ga je celo postrežnica, kateri je kar zastala beseda.

Marica se je sklonila brez bojazni daleč skozi okno in poslušala. Kako rada bi šla pogledat, toda sama se ni upala, oskrbnika pa ni hotela dramiti. Morda bi se bila naposled le odločila, a padati so začele debele kaplje.

Postrežnica je ugibala: »V temi je moral nekdo zaiti ali pa bega kaka žival pred nevihto. Lahko pa je bilo tudi ječanje vetra, obe sva se motili.«

Zaprli sta okno ter se odpravili počivat. Marica ni mogla zaspati. Vedno se ji je dozdevalo, da jo nekdo kliče iz gozda. Živo je videla v duhu nekoga, ki išče prenočišča. Kdo ve, ali bo našel zavetje v viharni noči?

Vso noč je lilo kakor iz škafa. Proti jutru se je zjasnilo. Oskrbnik se je prebudil. Snel je puško in šel v gozd, da ogleda škodo, provzročeno po viharju. Na tleh pod krivim hrastom je zagledal žensko, nepremično ležečo. Bila je mrtva. Dvignil ji je glavo in jo v strahu izpustil na zemljo. Spoznal je Marto, s katero sta se ločila pred leti v jezi in sovraštvu. Med oledenelimi prsti je držala listič, na katerem je bilo zapisano z okornimi črkami: »Zbogom, Marica! Žal mi je, kar sem zagrešila. Izprosi mi odpuščanje!«

Oskrbnik se je zamislil v njeno usodo. Ves nekdanji srd se mu je izpremenil v sočutje do nesrečnice, vredne vsega pomilovanja. Greh ji je izbrisan, ker se je kesala in morda tudi spokorila. Prišla je, da bi priznala svojo krivdo. Smrt pa jo je prehitela v viharni noči.