Deželna vinska klet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomladanske muhe Deželna vinska klet
Muhoborci (Domorodna povest)
Fran Milčinski
Spisano: 1912
Izdano: Ljubljana: L. Schwentner
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjigarna [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.

Iz dnevnika kontrolorja Aleksandra Kurnika
[uredi]

Vlado je res fin dečko, narodnjak skoz in skoz in naprednjak, sploh zelo izobražen. V vseh društvih ima prvo besedo, ničesar ne opravijo brez njega: včeraj je bil izvoljen v odbor za Trubarjevo slavnost, in sicer v odsek za vino. Najbolj imenitno pa je, kako zna čez glavo pljuvati! Kaj takega niti v Črnomlju niso imeli, kjer sem prej služil! Ta presneti Vlado! V gostilni sedi lepo mirno na stolu, nagne glavo nazaj, zamišljen pogleda v strop in potem pljune v lepi paraboli čez glavo, gostje pri sosedni mizi se pa ognejo pravočasno. Če se pa ne ognejo in jih kaj zadene, je Vlado takoj pokonci, se vljudno opraviči »pardon!«, obriše, kar je obrisati, pa je mir besedi; če pa je priletelo v vrček, ga sam izpije, ta pujsek, in drugega naroči! Imenitno! — Cesarski svetnik Kožuh se je zadnjič tako smejal, da mu je slabo postalo, pa še čisto nov telovnik je imel. Seveda, bog ve kako fino to ni, ampak smejati se je vendar treba in »Pri petelinu« so oni dan podelili Vladu naslov komornega virtuoza v pljuvanju!

Torej ta moj novi prijatelj Vlado me je ono soboto privedel prvikrat v Deželno vinsko klet.

Spotoma mi je povedal, da je ta klet edini deželni dobrodelni zavod, ki ni pritožbe čezenj. Koristen in človekoljuben zavod! Zadnjič n. pr. je imel Vlado takšen nahod, da je kar voda tekla od njega, pa je šel v klet, inhaliral deset kozarcev burgundca in, glej, skoro na mah je izgubil nahod in povrhu še dežnik in galoše!

Tako sva prišla v klet.

V kleti je bila gneča, komaj sva se prerila do sodov.

Toliko imenitne gospode še nisem videl vkupe zbrane. Pili so in nič se niso kregali! O, v Črnomlju ...! In zraven so pripadali vsem mogočim strankam; celo dva anarhista mi je pokazal Vlado. Eden je imel zlata očala, drugi zlat nanosnik; bila sta zelo žejna in sta žejo hrabro odvračala, a kadar nista pila, sta se smejala in kazala zobe. Vlado mi je povedal, da tvorita ta dva možaka svojo stranko z lastnim programom v 11. točkah; glasila sicer še nimata svojega, ali prost gledališki sedež sta že zahtevala za svojega poročevalca, pa ga menda še nista dobila, ker sedanja kramarska intendanca preveč gleda na denar ...

In vsi ti po nazoru in po stanu tako različni elementi so se drug ob drugem gnetli v najlepši slogi!

»To je združujoča moč višje ideje,« je rekel Vlado.

»Prosi se, da se strankarstvo odloži v garderobi! Tukaj se pije nad strankami!«

Morebiti sem premalo izobražen človek, ali meni se je stvar čudna zdela, skoraj neznačajna, kajti s svojimi političnimi nasprotniki, mislim, narodnjak, ki je količkaj zaveden, vendar ne bi smel v dotiko prihajati ...

Sicer so mi pa vina prav dišala, ugajala so jeziku in želodcu in tudi obleki niso škodovala, koder sem bil polit.

Vlado je izjavil, da je zanj gneča prehuda in da bo takoj malo ventiliral klet. Namignil je šestim, sedmim mladeničem, ki so imeli klobuke postrani in so pili zelo na glas. Stisnili so se v kot, zavekala je trobentica, potem so pa zapeli, da je kar zabučalo po kleti: »O-turala do tirala, do-tri-glava.«

Pesem je donela pod oboki, da je kar luč trepetala, iz kleti so se pa pričeli polagoma izgubljati drug za drugim suhi, parfumirani gospodje v cilindrih in z njimi rdečelične, živahne, razgrete dame. Koj je bilo za par kubičnih metrov več prostora. — Vlado mi je prišel povedat, da so odhajajoča gospoda potomci drugega deželnega jezika — sicer čisto normalni ljudje, le smisla za ubrano petje, žal, prav nič nimajo ...

Ozrl se je potem po kleti in izjavil, da vidi še nekaj osebnosti, ki po nepotrebnem ovirajo promet; ker so pa rodoljubi, ima zanje drug caherlin, je rekel.

Prijel me je za rokav in me sukal skoz gnečo do male okrogle gospodične, ki je stala poleg dveh anarhistov in tekmovala z njima v smehu. Podučil me je, da je to gospodična Dora Štrukelj, najnavdušenejše dekle z vseh Poljan. Nos ima sicer malce prevelik, ker si je kot otrok rada vanj tlačila fižol — ampak navdušenje še večje! Tudi ona sedi v odboru za Trubarjevo slavnost, in sicer v odseku za lizanje poštnih znamk.

Vlado jo je poljubil na vrat, da se je prestrašeno ozrla; opravičil se je s »pardon!«, predstavil mene in ji potem povedal, da v veselem razkošju ne smemo pozabiti svoje narodne dolžnosti in da je sedaj ugodna prilika nabirati med navzočimi rodoljubi prispevke za Trubarjev spomenik za to plemenito delo pa ni poklicanejše moči nego ona, Dora Štrukelj!

Jaz sem z navdušenjem pozdravil to misel, saj smo pri nas v Črnomlju tudi zmeraj kaj zbrali za narodne namene, kadar smo ga imeli pod kapo. Segel sem v žep; eno kronico ali dve bi bil rad odrinil; toda Vlado me je kar siloma proč potegnil nazaj k sosedom. To mi ni bilo všeč! Ne bi bil verjel, da je Vlado tako umazan. — Doro Štrukelj sem pa videl švigati po kleti in nikogar ni izpustila, kdor ji ni pravočasno ušel venkaj ... In takih je bilo dokaj!

Tako se je klet precej izpraznila in dalo se je vsaj brez nezgode dvigati čašo do ust.

Vlado me je pričel nekako pokroviteljsko podučevati, naj se vobče držim tistih sodov, ki so nagnjeni, kajti to je zunanji znak njih notranje milosti, da namreč najbolj ugajajo občinstvu in so torej vina dobra.

Odkrito povedano, to načelo me je zopet močno zbodlo in povedal sem Vladu naravnost svoje misli. Vse kar je prav, sem rekel, saj sem tako rekoč skoraj demokrat, ali sodba široke mase vendar ne more biti merodajna izobraženemu človeku z maturo! Naša domača vina bom menda vendarle še sam poznal, ali so za kaj ali niso za nič — čeprav sem le rodoljub z dežele, saj drugod tudi še žive ljudje in pijo vino in ne samo v Ljubljani, in kar se tega tiče, so se v Črnomlju zastran vina ravnali pač vsi po meni, ne pa jaz po drugih — lahko vpraša notarja ali župana ali kogarkoli! — In sploh, ako nam bo vedno in povsod kar sodba drugih za evangelij, potem ni treba nam ničesar več poskušati, saj so to opravili že drugi, ampak kar ponižno recimo: »Lahko noč, pogrebci!« in pojdimo lepo spat! Saj res!

Vlado je rekel, čemu se kregam, naj rajši pijem.

Saj pijem! — Tega si ne dam od nikogar očitati, da ne pijem — od nikogar! Tudi ne od svojih prijateljev! Ampak kar je res, je res, in Ljubljančanje naj nikar ne mislijo, da so čisto vso modrost kar sami pojužinali. Marsikaj, kar beremo o njih, nam deželanom ni všeč, toliko pa povem, naj si nikar ne domišljajo, da imajo že ves svet na vajetih!

Prav nalašč, da bodo vedeli, sem pričel na svojo roko, po lastnem preudarku pokušati!

Kaj mi mar!

Pa baš iz tistega soda sem šel pit, iz soda št. 20, ki so se ga najbolj ogibali. Nalašč! Kaj mi mar!

Vino je bilo malo motno, sicer pa čisto pitno. Masa seveda pokuša z očmi in ne z jezikom. In Slovenci smo sploh premalo samostojni, do lastnega mnenja se sploh ne upamo povzpeti, le za tujim se lovimo, pa naj ga pes prinese na repu! Šalobarde smo! Zato pa tudi ves svet pometa z nami!

Vino št. 20 je bilo prav pitno, ko se mu je človek privadil. Boljše je bilo, nego sem sam mislil skraja. Rezko, pa brez vsiljive kislobe. Okus je polnil vsa usta in je bil trajen. Naravnost izborna kapljica! Tako zlahka že dolgo nisem pil vina in vesel sem ga bil in ponosen sem bil nanj! Bežite, vi Ljubljančanje, s svojimi visečimi sodi! Šalobarde! Št. 20 pridite pokusit, potem govorite!

Vlado je zopet stal v kotu in »oturalal« kakor obseden. Šel sem ponj in ga vlekel pred svoj sod. »Tega pokusi, šalobarda!« Pokusil je in rekel, da je vino motno. To je bila vsa kritika izobraženega Ljubljančana!

»Še eno izpij, saj jaz plačam!« sem mu ukazal. »Pa oči zatisni in potem izreci sodbo! Ampak pazi! Vino ne sme trpeti krivice! Jaz sem za to, da ne! Vam že pokažem!«

Zbirale so se okoli naju še druge šalobarde, ki so tudi pričele pokušati moje vino. Tako je prav! Saj se da pri nas marsikaj doseči, le odločnosti je treba in pa vztrajnosti in sposobnosti seveda: kje bi že lahko bili Slovenci, ako bi se tako delovalo! Ali kaj, ko nimamo mož, pravih mož ... oziroma može imamo, le na površje jim ne puste! O, če bi jaz ...

Rrrrriiiink! ...

Tisoč vragov, kako sem se ustrašil! Ali se klet že zapira? Saj je šele deset!

Rrrrriiiink! Oho, mi protestiramo, saj nismo otroci, da bi nas spat gonili!

Rrrrriiiink!

Oho, oho! Zdaj pa še luči ugašajo! Škandal! Saj se lahko človek ubije, preden najde do stopnic. Naj bi v Črnomlju kak krčmar kaj takega poizkusil, no!

Reči moram: Ljubljana napravlja jako slab vtis name! Človek nesebično deluje za deželno dobrodelno zadevo in se žrtvuje najplemenitejšim namenom, v zahvalo pa ga proč gonijo! Potem lahko tožijo, da stranka propada! Na ta način se ne pridobivajo ljudske simpatije! Ne proč poditi, ampak privabljati je treba občinstvo. Toda intendanca vinske kleti nima nič srca za narod; pa če bi ga imela, bi že zdavnaj prirejala ljudske vinske poskušnje pri znižanih cenah. Ampak za tako važno socialno nalogo nima frakarska gospoda na čelu vinske kleti prav nič smisla in ga nikdar ne bo imela ... Demokratizacije je treba! Potem nas ne bodo metali čez prag! Tepel se ne bom, seveda, sili se umikam, ali Ljubljano si zapomnim! ...

Seveda, drugi dan je bilo v listih, da je bila vinska pokušnja izvrstno obiskana in da so najbolj ugajala ta in ta vina: silvanec št. 18, tičnica št. 9, itd. — Moja št. 20 ni bila imenovana, dasi se je nazadnje zelo pridno zahtevala! Zakaj pa ni bila imenovana? Zato, ker je tisto poročilo dalo ravnateljstvo vinske kleti samo v liste!! In to je nezaslišan evropski škandal!

Čeprav sem le zaničevan zunanji rodoljub, vendar se ne bojim očitno in brez ozirov tukaj izjavljati, da smatram za skrajno koruptno, ako ravnateljstvo samo, v lastni režiji, piše ocene o svojih prireditvah! V imenu javne morale zahtevam jasno in glasno, da se mora takim nezdravim razmeram narediti takoj konec!

Gorje narodu, ako ostanejo moje besede glas pijočega v puščavi! ...

II.

Od upravništva Deželne vinske kleti
[uredi]

Ker se nam je zadnjič očitalo, da pačimo sicer ne vina, pač pa javno mnenje, kar smo baje zakrivili s svojimi skromnimi informativnimi noticami o vinski pokušnji, smo, da se operemo slehernega suma, izročili oceno svojih vin strokovnjakom.

Učeni gospodje so imeli že svojo sejo, dolgo in živahno. Ocene, ki smo jo pričakovali, pa nismo prejeli. Prišel nam je v roke zgolj sledeči krokarski zapisnik. Ker ne vemo kaj pametnega pričeti z njim, objavljamo celega brez komentarja. Za njegove, po vinu in tobaku dehteče dovtipe pa ne prevzamemo nikake odgovornosti.

ZAPISNIK

sestavljen pri izključno privilegiranem vinosodnem uradu v Ljubljani

Navzočni:

Podpisani.

Ker se pa nič ne ve, kako bode kaj s podpisi ob sklepu zapisnika, se iz previdnosti vsi udeleženci koj skraja navedo tudi imenoma.

Predsednik: Lavoslav Pika, c. kr. gimn. prof. v pokoju, mestni oče, član komisije za osuševanje barja, predsednik literarnega pogrebnega društva »Lovor na rakvi«, predsednik mlekarske zadruge v Ljubljani, podjetnik za odvažanje smeti.

Zapisnikar: Fridolin Žolna, čisto neškodljiv človek, nikomur na poti.

Prvi vinski komisar: Blaž Močerad, vinogradnik na Dolenjskem, prodaja vina čez cesto.

Drugi: Cvetko Mehur, vinogradnik v Koromandiji nad Kranjsko. (Ga še ni, pa gotovo pride. Se je opravičil, da je zadržan po važni zadevi. Nemara kaki ženski.)

Tretji: Tugomir Udriga, veletrgovina z vinom, podružnice v vseh večjih mestih.

Četrti: Ivan Zajec, meščan od Sv. Petra in posestnik kravate v narodnih barvah. Pije extra statum in pravzaprav ni zavezan imeti kako mnenje.

Ker ni zvonca, skomigne predsednik z rameni in tako otvori sejo. »Tja, jaz mislim, gospodje, da lahko pričnemo. Pozdravljam vse navzoče in izražam prepričanje, da ima vsak svoj požiralnik s seboj. Saj ga niti jaz nisem doma pozabil, ki sem profesor. (Dobrohoten krohot.) Opozarjam torej gospode na njih uradne dolžnosti in ... tja ... da domovina gleda na nas. Zdaj, če misli gospoda, da se odpošlje brzojavni pozdrav deželnemu glavarju? (Odklanjajoče kruljenje.) — Pa ne! ... Kakor gospodje mislite! ... Pričnimo torej s pokušnjo, in sicer kar tukaj pri sodu št. 14!«

Med natakanjem kozarcev izjavi komisar Močerad, da svojega mnenja, dokler ni vina pokusil, seveda ne izreka. Toliko pa pripominja, da je to vino izborna kapljica, ki jo v obilni meri odlikujeta poln okus in fin aroma in ki sodi brez ugovora na vsako odličnejšo mizo. Nadejati se je torej po pravici, da se kapljica takoj prikupi slavni komisiji.

Vino se pokusi.

Komisar Zajec izreka svoje priznanje, češ to vino ga pihne, lomi in markira in zagotovljen mu je brezdvomno najkrasnejši uspeh, zlasti s spremljevanjem črnega kruha in krače.

Komisar Močerad zadovoljno beleži to soglasno ugodno sodbo o tej kapljici, ki je navzlic nepretirani ceni v istini biser domačih goric. Predlaga še eno čašo iz tega soda.

Komisar Udriga je nasajen in poziva tovariša Močerada, naj s svojimi degeneriranimi čeljustmi ne sili vedno v ospredje! — Kar se pa tiče vina, tudi on z resničnim veseljem pozdravlja ta izborni in navdušujoči pojav na polju domačega vinarstva.

Predsednik ugotovi, tja, da se to vino v zapisniku lahko oceni kot izvrstno. »Čigavo pa je pravzaprav to vino?«

Komisar Močerad zmaje z glavo.

Zapisnikar zleze za sod, prižge vžigalico in dožene, da je vino iz vinograda komisarja Blaža Močerada.

Predsednik Ivan Zajec čestita Močeradu na izrednem pridelku; Močerad se skromno in sramežljivo zahvaljuje.

Komisar Udriga z mrkim pogledom poskuša in potem izjavi, da je šele sedaj po drugem kozarcu spoznal prav občutne napake te precej plehke tekočine, imenovane vino. Zlasti aroma je tak, kakršnega ima npr. samohvala.

Komisar Močerad je ogorčen in šepeta predsedniku in tovarišu Zajcu nekaj na ušesa.

V klet priplava komisar Cvetko Mehur. Na vprašanje, kod je toliko časa hodil, pove z otožnim glasom, da ga je trudna pot vodila mimo mrtvih rož, mimo gradov, polnih sanj ... Iskal je srečo tihih večerov in mrak mu je padel na žejno dušo. V žepih mu gnezdi nirvana, a srce mu hrepeni po predujemu ...

Se sprejme brez pripomnje na znanje in zapisnikar mu natoči čašo Močeradovega vina št. 14.

Komisar Cvetko Mehur: »Govoril sem besede, spletene so bile iz zvokov harf in iz srčne krvi: nirvana, predujem ... A narod me ne ume in mi nudi — kupo cvička! Bodisi in jaz ga pijem. — Kaj naj rečem? O družba, slavna in učena, v veljavnih krogih ne pijo cvička, ne pijo takega vina, saj tudi ne pijo jeruša. Toda pri nas žive rodoljubi, dostojni in vplivni rodoljubi, ki jim bo dišal ta cviček, to vino; zakaj bi jim ne dišalo, ko mu je okus prikrojen baš po njihovih lenih in širokih želodcih. Vplivni so in dostojni, denarja imajo in dobro plačajo, in ako ti, o Močerad, morebiti niti sam nisi zadovoljen s svojim vinom, z denarjem boš gotovo zadovoljen, ki ga skupiš zanj, kajti stvar je taka: kupčija je poglavitna stvar in ne vino. Ergo je to vino dobro.«

Komisar Ivan Zajec se krohota, kliče: »Bravo!« in pije št. 14.

Komisar Močerad se kislo smehlja: »Velecenjeni gospod tovariš Mehur plaka, on plaka, ker moje lahko, zdravo vino splošno ugaja, medtem pa mu njegovo plesni v kleti, ker se ga ljudje od daleč boje bolj kakor strupa. Saj je mogoče, da se mu godi krivica, ali, velecenjeni gospod tovariš Mehur, jaz ne morem nič za to!«

Komisar Zajec se krohota: »Bravo, bravo!«

Komisar Cvetko Mehur je nagle jeze; zadere se v Močerada: »Falot, kaj me polivaš z gnojnico, lažnivec, poštenjakar, pobalin, prvak!«

Komisar Udriga mu pomaga zmerjati: »Farizej, vlačuga, brezdomovinec, konkurent!«

Komisar Mehur: »Intrigant, smrad, rodoljub!«

Komisar Udriga: »Mameluk, petoliznik, tretjerednik, klerikalec!«

Komisar Ivan Zajec se nebeško zabava. Izpije vse, kar ima v čaši.

Komisar Močerad je mučenik: »Ali velecenjena gospoda tovariša, saj nisem nič rekel, nasprotno, rekel sem ... «

Komisar Mehur in Udriga: »Kuš!«

Komisar Močerad se užaljen umakne za predsednika.

Predsednik ugotovi, da so mnenja o vinu iz soda št. 14 različna, da je pa vsa mnenja ... tja ... upoštevati. On sam osebno sploh vina ne pije, ampak le pivo ... Predlaga, da se preide, ako gospodje mislijo, k pokušnji vina št. 5 »tičnica«.

Nič ugovora.

Razburjenost se polega.

Komisar Zajec zine dovtip, da je vino št. 5 mokro. Ker se mu nihče ne smeje, izjavi, da ostane pri prejšnji št. 14 in zapoje: »Mi pa ostanemo ... «

Ostala komisija ga prezira.

Predsednik graja na vinu št. 5 napačni pravopis, češ nazivati bi se moralo ne »tičnica«, ampak »ptičnica«.

Komisar Udriga zahteva predvsem pojasnila, ali je producent vina št. 5 liberalec ali klerikalec. Izkušnja pri pokušnji prvega vina ga je storila opreznega. Zato se ne mara več usesti! Zato ne blekne ne glasu, dokler ne zve producenta.

Predsednik sedi na duševnih šivankah: »Jaz mislim ... tja ... da je vino mednarodna stvar, ki jo je presojati brez strankarskih predsodkov. Kam plovemo, gospoda, za božjo voljo!«

Komisar Mehur nestrpno vpraša, kdaj se bo pilo njegovo vino.

Zapisnikar zleze za sod, prižge vžigalico in dožene, da je vino št. 5 iz vinograda gospoda Plevela.

Komisar Močerad: »Plevel? To je tisti Plevel, ki ne pozdravlja duhovščine? Dovoljujem si opozoriti slavno gospodo, da moramo biti pri oceni njegovega vina zelo oprezni. Ne smemo pozabiti, da smatra 95 odstotkov našega prebivalstva Plevelovo vino naravnost za provokacijo. Jaz za svojo osebo kot katoličan ne morem pohvaliti tega vina.«

Zapisnikar: »Vino ni od Antona, ampak od Franceta Plevela z Malih Goric.«

Komisar Močerad: »Ah ... tisti Plevel? Pardon! Vsakdo se lahko zmoti, vino je dobro.«

Komisar Udriga pljune vino iz ust: »Kaj? Od Franceta Plevela, od te gliste rimske, od tega podrepnika črnih bisagarjev ... «

Predsednik, sedeč na duševni žerjavici: »Tja ... jaz mislim vendarle, da ocenjamo vino in ne gospoda Plevela. Zato bi prosil gospodo, da izreče sodbo zgolj o vinu, o njegovem okusu, njegovi aromi in pristnosti.«

Komisar Udriga: »Tudi prav! Torej; okus infernalen, aroma penetrantna, in kar se tiče pristnosti, je vino morebiti nadnaravno, naravno pa gotovo ne.«

Predsednik: »Tovariš Mehur, prosim še za vaše mnenje.«

Komisar Cvetko Mehur: »Jaz ne bom pokušal tega vina. Čemu naj si grenim usta, čemu naj grenim zadovoljni mir svojega želodca! Saj sta izrekla svoje mnenje že tovariša Močerad in Udriga: točno in rodoljubno mnenje. Obvarovala sta s svojim mnenjem mili naš rod pred gorjupim kelihom Plevelovega vina in postavila sta namesto keliha pred mili narod na lepo pogrnjeno mizo domovine samotok slovenske morale: golido gnojnice! Tako je in prav je tako! Saj pamet in logika nista povsod enaki in, kar se npr. v Koromandiji šteje za pristranost, hinavstvo in sleparstvo, je lahko drugod vzor, pravica in rodoljubje. Ljudje božji, taka je ta reč in sedaj lahko preidemo k mojemu vinu!«t

Komisar Udriga: »Oho, le počasi, prijatelj, le počasi, da ne počiš od samega napuha. Ti boš smešil mojo sodbo, ti, ki sploh ne priznaš drugega vina razen svojega! Kar lepo molči in tistih deset kron mi vrni, ki si mi jih še dolžan!«

Komisar Mehur zopet zbesni: »Kanalja, zakaj mi pljuješ na čisto suknjo, lopov, nečistnik, rodoljub!«

Komisar Močerad mu pomaga zmerjati: »Frakar naduti, kuga zagovedna!«

Komisar Ivan Zajec se izborno zabava.

Komisar Mehur: »Pijanec, župan, šleva!«

Komisar Močerad: »Kozel, smrdokavra!«

Komisar Udriga: »Kaj se pa tistile glupi Ivan Zajec tako nesramno bedasto reži? Menda ga bo treba malo stresti za njegova umazana ušesa! — Vas, velecenjeni tovariš Cvetko Mehur, pa res ne razumem, zakaj se razburjate! Saj nisem nič rekel, nasprotno ... «

Predsednik: »Jaz mislim, gospoda ... tja ... da bi na splošno zahtevanje pokusili sedajle vino našega veleuglednega tovariša gospoda Cvetka Mehurja.«

Splošno burno odobravanje.

Komisar Mehur se potolaži.

Natoči se njegovo vino: »nemški rizling — št. 9«.

Komisija ga resnega obraza pokuša.

Komisar Mehur jo opazuje s palico v roki.

Komisar Udriga skrivaj izlije vino iz kozarca in izjavi navdušeno, da je to vino nekaj izrednega in gotovo najboljše svoje vrste.

Komisar Močerad skrivaj zamenja svoj kozarec z drugim in izjavi: »Nič dvoma! To vino prekaša samo sebe!«

Predsednik čestita komisarju Mehurju.

Komisar Ivan Zajec: »Jaz pa ne bom pil tegale vina!

Brrr!«

! ! !

Strela bi morala ta hip ubiti komisarja Ivana Zajca, pa ga ne ubije; nemara je po drugih opravkih zadržana. Komisija ga zre z osuplim ogorčenjem.

Komisar Ivan Zajec: »Le glejte me! Jaz ga ne bom pil in ga ne bom! Po takemle vinu me boli glava — in sploh: Mojemu želodcu ugaja najbolj cviček!«

Komisarju Cvetku Mehurju se odveže jezik; kakor zamolkli grom pretresajo njegove besede vesoljno klet:

»Ali čuješ svet in se ne ganeš? Da ni glavna stvar, da je vino vino?! Ampak da je treba tudi, da ugaja želodcu in da ne boli po njem glava?! Ali si čulo človeštvo, in te ne krči krohot?!«

Strese ga po vsem životu; potem se zamakne.

Komisar Udriga: »Ivan Zajec, vi ste butec, gobezdalo!«

Komisar Zajec: »Zakaj? O vinu imam vendarle lahko svoje mnenje!«

Komisar Udriga: »Ne, nimate ga, ne morete ga imeti, ne smete ga imeti, razumete, ker niste niti vinogradnik niti vinotržec!«

Komisar Zajec: »Zato sem pa konsument!«

Komisar Udriga: »Tako je — in kot konsument imate pravico in hkrati prekleto dolžnost piti in plačati in drugega nič! — Tukaj imate kozarec, pijte in lepo molčite!«t

Komisar Zajec: »Ampak ... «

Komisar Močerad s prijateljskim glasom posreduje:

»Nič ampak! — Gospod Zajec, vi ste pameten človek, jaz vas imam rad in vaša soproga je zelo simpatična dama ... dajte, da vam dopovem! Saj je mogoče, da vam Mehurjev rizling ne ugaja, toda vi ste olikan človek, vi ste izobražen človek in zato ne morete in ne smete odklanjati tega vina. Sicer reko, da ste tepec! — Kar široko zinite in požrite, pa bo! Saj niste tepec!«

Komisar Zajec: »Tepec nisem! — Ako ni drugače ... « Zamiži in pije.

Komisar Cvetko Mehur zamaknjen: »Poljubi šoln, drhal! Pij moje vino! ... Jaz sam sem lep, jaz sam sem blag med njimi ... «

Komisar Zajec je izpil: »Brrr!«

Komisar Udriga: »Bacek zabiti!«

Komisar Močerad: »Gospod Zajec, vi ste inteligent, hoteli ste reči ‚bravo’, kajne, kajti ni zadosti, da se vino pije, ampak treba ga je tudi hvaliti. Torej ‚bravo!’ — Vi ste razumen človek, jaz vas zelo čislam in vas prosim za vašo fotografijo! Vi radi pijete moje vino, cviček št. 14, prav imate: dobro je in zdravo vino! Ali kot ugleden meščan morate piti tudi rizling št. 5; veste, kar še en kozarec ga stisnite, vam bo potem vsaj št. 14 še bolj dišala!«

Komisar Zajec: »To je res! To je izvrstno!«

Komisar Močerad: »Vidite! To je izvrstno! Že hvalite, zakaj? ... zato ker imate dober okus. Kar izpijte!«

Komisar Cvetko Mehur zamaknjen prične praviti numare: »3 ..., 76 ..., 25 ... «

Opomba upravništva Deželne vinske kleti

Tukaj se konča zapisnik. Iz sledov na njem je posneti, da je gospodu Ivanu Zajcu postalo slabo ... Nemški rizling pač ni za vsak želodec! In sploh: siliti ne kaže nikogar! Ni zdravo!