Dežela žalosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Dežela žalosti
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 1/10 (1930), 262–263
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko sem kot deček samoten taval po pustih kraških vrhovih in iskal čudovitih rož, kakršne ne cvetejo nikjer drugod na svetu, sem nekoč nenadoma zašel na planoto, ki me je na vso moč osupnila zavoljo neke čudne, nedopovedljive nevsakdanjosti. žvižgaje je brila burja preko nje in od sonca ožgane bilke so se sklanjale vse v isto smer proti jugu, kakor da se hočejo odtrgati od izsušenih tal, v katerih so usahnili življenjski sokovi, in poleteti tja daleč k morju, v srečnejše kraje. Brinjevi grmiči so čepeli na skalovju, krčevito se oprijemajoč preperele, rdečkaste zemlje, kakor ogromni črni ptiči, ki so se bili pegreznili v mrtvaški sen. Nič ni bilo slišati tleskajočega gostolenja drozgov; nemara je paglavec nastavil zanke in so se bili vsi vanje pclovili. Velika, nenavadna samotnost je bila vsepovsod, da me je ledeno spreletelo po hrbtu. In v samotnosti je bila tišina. V tišini žalost, ki se je splazila vame. In čudna bolest me je vsega prevzela. Bolest, da nisem bil kakor drugi. Iz bolesti pa je vzklilo hrepenenje, da bi jim postal enak. Takrat sem spoznal, da sem bil prišel v deželo žalosti.

Zbežal sem iz nje. Šel med ljudi. Skušal biti, kakor so oni. Govoril sem in se smejal. Tudi ljubil. In sem se vprašal: »Kaj te še loči od njih? Mar se nisi navzel njihovih navad? Ali ne govoriš? se ne smeješ in ne ljubiš, kakor oni?« In zdelo se mi je, da sem utekel samoti. Dekle me je vprašalo nekoč: »Kako je to, da so, ko se smeješ, tvoje oči žalostne?«

Zardel sem, kakor človek, ki so ga ujeli na laži. In sem videl, da sem se varal v misli, da sem, kakor so drugi. In sem bil zopet sam in samota je bila v meni. In iz nje je klila žalost. Iz žalosti je izvirala bolest in iz nje hrepenenje po lepših, srečnejših krajih.

Tedaj sem v svojem obupu poklical na pomoč očeta vsega človeškega zla in vse veličine človekove, kralja Demonov – Razum. Sedel je na prestol, odet v škrlaten plašč svojih misli, in pred njegovo jarko, slepečo svetlobo se je splazila žalost prav v zadnje kotičke mojega jaza. Tam je obstala. O, kolikokrat sem jo čutil ždeti v njenem skrivališču in kakor pajek prežati na trenotek, ko bo pojemala sila škrlatnih žarkov Razuma! In v srcu je bila praznota in od nje je vel hlad. In Dolgčas jima je začel drugovati. Dolgčas po hrepenenju, žalosti in bolesti. In po deželi, kjer brije kraška burja žvižgajoč preko samotnih planot in kjer so od sonca izžgane bilke obrnjene vse v isto smer proti morju, kjer so kraji vse lepši in srečnejši. In sem bil sam in v meni je bila puščoba. In dolgčas. Sredi mojega srca pa je sedel na prestolu, odet v škrlatni plašč svojih misli, oče vsega človeškega zla in vse veličine človekove, kralj Demonov (onih v zračnih višavah in onih v morskih globinah) – Razum.