Dan sprave

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Starček Dan sprave
Slovenske legende
Anton Medved
Trobentica
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Dan sprave

Visoke gore apeninske
poljublja solnce zlatolarno,
veder se zgrinja po dolinah,
sumi zelena reka Arno.

Pobozen brat hiti zapirat
nad reko samostanska vrata
in molit v cerkev, kjer pociva
tc!6 mucenca Minijata,

,,Gospod, po dnevi in po no&
srce te vsako hvali verno!"
Menihi zbrani pred oitarjem
molitev pojejo vederno.

,,Dejanjem na^im bodi vselej
xafictck ti in sreCen konec!"
(!uj ^J.'ijci nckdo xnnaj hitro

Umolkne zbor. Vprasanje leze
na lice sivega opata.
j,Molite dalje!" mirno re6e,
,,jaz pojdem gledat sam pred vrata."

Iz cerkve stopi na hodisc'e
med tesne in debele stene,
do vrat zeleznih k zvoncu pride,
oprezen samostan odklene.

Uzre pred sabo — kaj? 0 cudo!
MladeniS lep kledi na pragi
in roke dviga, milo prosi:
jjSprejmite me, oh, o6c blagi!

Sprejmite me v samotne sobe,
zivim naj, molim v vasi druzbi,
odrekel sem se vsemu svetu,
posvetil sem se bozji sluzbi."

Opat ga rahlo dvigne z roko,
obraz pogleda in postayo.
Ob boku me6, na prsih jeklo,
odeva slem junasko glavo.

O5i mu ^ivo lesketajo,
kot prstani na rokah zlati.
Zamisli se opat in vprasa:
,,In o6e tvoj in tvoja mati?

Odkrito mi povej, mladenic,
kaj v samostan in kdo te mora?
Ce nimas svetega poklica,
ne zali svetega prostora!"

Mladenic rec"e mu ponizno:
"Ne kliCe me nobena zmota.
0 mo2 fiastitljivij poslusaj,
kako so Cudna bozja pol;i!

Prijatelja sem strastno ljubil,
(na veke naj podiva v miru!)
Pred leti ga je neki vitez
prebodel nagloma v prepiru.

Iz mesta v nocl je pobegml,
ko delo kruto bil je stor.il. —
A jaz — iskati ga in najti
pred Bogom sem se zagovoril.

Svoj dom zapustil sem razjarjen,
tovarisev nabral krdelo,
orozje nase del in nanje
in zdivjal z njimi na dczelo.

Iskal sem ga po temnih lesih,
pretaknil mesta in vasi sem,
povsod ga verno opisaval,
nikjer ga najti mogel nisein.

A dalles, veliki bas petek,
crez dolgo sem morilca sredal.
Ves divji jaz sem mec zagrabil,
on pak poideknil in zajecal:

,,V imenu Kristusa te prosim,
Id za sovraznike je molil,
odpusti mi dejanje moje —
in on te bode v raj izvolil.

Saj niscm vedel kaj sem delal —
solze polijejo mu lice,
ne more dalje govoriti —
jaz vtaknem meC nazaj v noznicc.

In kakor prvi sneg pred solncem,
ves srd se v moji dusi staja.
,,0dpuscam ti," velim mu tiho,
?,3e miren pojdi s legn kraja!"

In jaz takoj se sam odpravim,
ni druga enega ob meni.
Kapelico uzrem pred sabo,
okoli vrat brslan zeleni.

Prestopim prag, odkrijem glavo,
ocem pokaze se razpelo:
Pri stem na lesenem krizu
visi telo mrtvasko belo.

Oci ugasle in zaprte,
z napol odprtimi pa usti
izreka se — tako sc zdi mi —
"O Bog, sovraznikom odpusti!"

Zamaknem se v obraz trpeci —
srce sodutno mi zajoce,
le zanj zivcti, zanj trpeti
zahrepenim iz duse vroce.

Zahrepenim in precej sklenem
posvetni slavi se odre6i
in v vasem tihem samostanu
v redovno haljo se oble5i.

Nebeskomilo se nasmehne
in Kristus nagne svojo glavo,
poklic vzbudi in sklep potrdi —
0 kolik dar za mojo spravo!

• In zdaj sem tukaj, blagi oce,
tvoj duh naj miren sam razsodi,
kaj od sveta in rodne hise
in kdo me v vaso hiso vodi."

,,O brat po Kristusu, pozdravljen!"
Opat mladenica objame.
"I-e pnjdi, pojdi k nmn. v samoto,
poslan od hozjc voljc samel

Le pojdi sladki mir uzivat,
ki svet ne more nam ga dati!"
Trenutkov nekaj le — in v cerkvi
oba"dva molita med brati.

Visoke gore apeninske
poljublja solnce zlatozarno,
v dolmah vstaja mlado jutro,
sumi zelena rcka Arno.

Vstajenja velika nedelja!
Poslednja zvezda se utrne,
od stolpa cerkve Minijatske
izliva glase zvon srebrne.

Presladka pesem !!Aleluja"
slovesno dokonSa daritev,
menihi, zbrani pred oltarjem,
tope" se v tiho se molitev,

In zopet zvonec samostanski
molilce nagloma razburi,
in zopet miren se napoti
opat odpirat vezne duri.

Kdo hofie noter v ranem jutru?
Obide slutnja ga na poti,
Morda je oce . .. KljuS zabrne,
pogleda —• slutnja ga ne moti,

,,Moj sin, moj sin! Tu mora- biti!"
zavpije vitez nad opatom.
,Jaz ho6em ga, 6e ga odkupim
z orozjem ostrim ali z zlatom.

Trde tovarisi njegovi,
da k vam je sel — tu mora biti!
Jaz pojdem noter; da ga vidim:
Gorje mu, kdor ga kani, skriti!

Moj dragi sin, moj sin edini!"
Zmehc;i se vitezu beseda.
,,C dobri, miljeni duhovnik,
nazaj dobodem ga — kaj ne da?"

Opat na rameni o6etu
uvelo polozi levico:
,,Tvoj sin je tukaj in ostane,"
veil s povzdignjcno desnico.

,,Prisel je k nam — ne sam od sebe,
sprejet je bil — a ne zaplenjen,
predvfierajsnjim je vstopa prosil,
naravnost od Boga odmenjen."

In starec resnemu odetu
pove, kar slisal je od sina
in vitezu pripoved segne
v globino srca in spomina.

,,A naj ti sam pove vse boljse!
Poklic'em ga, da k tebi pride." .
Prijazno se opat prikloni,
zaklene vrata in odide.

Ne mine polovica ure,
in pred ofietovim pogledom
stoji otrok. njegov, med brati
najmlajsi vnuk prastarim dedom.

A kakosen? To ni vec plemi6.
Oblieje mu na prsi klone,
in v tern o£esu, tern prosecem
vsa radost do sveta mu tone.

Nekdanji kodri svetloSrni
ne sipljejo se ve6 po vratu;
uborna halja mu pokriva
telo, zavito nekdaj v zlatu.

Drzi razpelo v eni roki,
ima prizgano v drugi sveco,
in ustnice mu sepetajo:
,,Dobil sem pokoj, na^el sredo."ž

,Moj sin/' zaklide ofie ginjen,

,,je li mogoce? 0 govori!"
Objame ga in tiho dahne:
,,Kar Bog zeli od tebe — stori!

A hiti z ma.no, ti in bratje,
v kapclo gozdno Cudotvorno,
naj tarn teld presveto vidim,
ki mu je tvoje zdaj pokorno!"

Opat veselega obraza
pripomni: ,,Vitez moj, ne hodi!
Prenesli smo razpelo vderaj .
 iz gozda v dolgem izprevodi.

V oltarju na^ega sveti^5a
kraljuje naj odslcj svetinja,
do smrti nas in vse menihe
za nami 6uda naj spominja.

Tja pojdimo in zahvalimo
se edenkrat nebes Gospoda;
zakaj usmiljenje njegovo
od roda siri se do roda."

Vsi zmolijo molitev svojo
.pred krizem v cerkvi na kolenih,
pred vsemi potlej sin oceta
v besedah odslovi iskrenih:

,,Moj ode, nikdar ne pozabi,
da sluziin visjemu odetu —
Otfelu, pi'i katerem nekdaj
mi l(^pSum siu'deva su svctu."

Molde podasta si desnici,
kot bila bi si davno tuja;
po dusi le zveni obema
presladka pesem ,,Alelujau.

In kdo je srefini bil mladenic? —
Proslavlja cerkev ga se danes.
Mi tudi ga Castimo — bil je
svetnik poznejsi — Gvalbert Janez.