Cvetlične vile

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je nekoč učenjak, ki se je odpravil v samoto, da bi spoznal skrivnost življenja. Živel je samotno in naskrivaj. Okoli svoje hišice je nasadil cvetlice, bambus in drugo drevje, tako da je bila čisto skrita sredi gostega cvetličnega gaja. Pri sebi je imel samo dečka, ki mu je bil za služabnika in ki je stanoval v posebni koči. Če ga ni poklical, ni smel nikoli stopiti v njegovo1 hišico. Učenjak je ljubil cvetlice kot svoje življenje in nikoli ni prestopil ograje svojega vrta. Bil je lep spomladanski večer. Rože in drevje, vse je bilo v najlepšem cvetju. Pihal je hladen vetrič in mesec je sijal. Učenjak je sedel pri čaši vina in se veselil življenja. Nenadoma je zagledal v mesečini deklico v črnem, ki je z drobnimi koraki prihajala k njemu. Globoko se mu je priklonila, ga pozdravila in spregovorila: »Tvoja soseda sem. Tukaj je družba deklic, ki so na poti, da obiščejo osemnajst tet. Rade bi se na tem dvorišču malce odpočile in prosijo, če jim to dovoliš.« Učenjak je opazil, da gre za nekaj nenavadnega, zato je radosten privolil. Deklica se mu je zahvalila in odšla. Čez malo časa je privedla skupino deklic, nosečih cvetje in vrbove vejice. Vse so pozdravljale učenjaka. Bile so zale in nežnega obraza pa vitke in drobne postave. Če so gibale z rokami, je prihajal iz njih prijeten vonj, vonj, ki mu ni enakega v človeškem svetu. Učenjak jih je povabil, naj se usedejo v sobi, nato jih je vprašal: »Kdo me je pravzaprav počastil? Ali prihajate iz gradu lunine vile ali od nefritovega izvirka kraljice matere Zahoda?« »Kako bi se mogle ponašati- s tako visokim rodom?« je smehljajoč se odgovorila deklica v zeleni obleki. »Meni je ime Saliks.« Nato je predstavila neko drugo v beli obleki in rekla: »Gospodična Prunofora,« zatem deklico v rožnati obleki: »in tale je Persica«; naposled je predstavila deklico v temno rdeči obleki: »in tale je Punica. Vse smo si sestre in bi rade danes obiskale osemnajst Zefirjevih tet. Nocoj sveti mesec tako lepo in tako prijetno je tu na vrtu. Res smo ti hvaležne, da si nas sprejel.« »Da, da,« je pritrjeval učenjak. Tedaj je nenadoma naznanila črno oblečena služabnica : »Zefirjeve tete tudi že prihajajo.« Deklice so takoj vstale in jim šle naproti do vrat. »Ravnokar smo se namenile, da obiščemo tete,« so smehljaje se govorile. »Tale gospod pa nas je povabil, naj nekoliko posedimo.' Kako prijetno je, da so tudi tete prišle sem. Nocoj je tako lepa noč, da moramo izpiti kozarec vina na zdravje tet.« Nato so velele služabnici, naj vse pripravi. »Ali lahko prisedemo?« so vprašale tete. »Gospodar je silno dober,« so odgovorile deklice, »kraj pa miren in skrit.« Nato so jim predstavile učenjaka, ki je z vsako teto spregovoril nekaj prijaznih besed. Imele so nekaj nestalnega in lahkomišljenega v svoji naravi. Besede iz njihovih ust so vrele tjavdan in v njihovi bližini si občutil hladen pihljaj. Medtem je že prinesla služabnica mizo in stole. Najprej se je usedlo vseh osemnajst tet, za njimi deklice, in na najoddaljenejši prostor za mizo se je usedel učenjak. Takoj je bila miza polna najizbranejših jedi in krasnega sadja, v čašah se je penilo rujno vino. Pravi užitki, ki jih človeški rod ne pozna. Bila je svetla mesečina in cvetlice so omamljivo dišale. Ko jih je vino spravilo v dobro voljo, so se deklice dvignile pa zaplesale in zapele. Prijetno so doneli glasovi v pozno noč in ples deklic je bil podoben frfotanju metuljev okrog svetlic. Učenjak je bil tako očaran, da sploh ni več vedel, je v nebesih ali na zemlji. Ko je bilo konec plesa, so deklice spet sedle za mizo in po vrsti nazdravile tetam. Napile so tudi učenjaku, on pa se jim je zahvalil z izbranimi besedami. Tete so bile nekoliko lahkomiselne narave, pa tudi vino je že učinkovalo. Ko je ena dvignila čašo, se ji je malce tresla roka in po nerodnosti je z vinom nekoliko polila Puniki obleko. Punika, ki je bila mlado, živahno in čistoljubno dekle, je jezna vstala, ko je videla, da je njena rdeča obleka polita z vinom. »Lahko bi bili malo bolj previdni,« je jezno rekla. »Druge sestre se vas boje, jaz pa prav nič.« Tedaj so se tudi tete ujezile in rekle: »Poglej no, punče predrzno, kako nas žali!« Pograbile so svoja oblačila in vstale. Vse deklice so se gnetle okoli njih in govorile: »Punika je mlada in neizkušena. Opila se je in zdaj ne ve, kaj počenja. Ne smete ji zameriti. Jutri naj pride k vam s palico, da bo kaznovana.« Vendar jih tete niso poslušale in so odšle. Nato so se poslovile tudi deklice, se razkropile po cvetličnih gredah in izginile. Učeni starec je pa še dolgo sedel in hrepeneče sanjal. Naslednji večer so deklice spet prišle. »Me vse brebivamo na tvojem vrtu,« so mu rekle. »Vsako leto trpimo zaradi hudih vetrov in smo zato zmerom prosile svoje tete, naj nas varujejo. Včeraj jih je pa Punika žalila in bojimo se, da nam v bodoče ne bodo več pomagale. Dobro vemo, da si bil do nas zmerom zelo prijazen. Zato smo ti od srca hvaležne. Zdaj pa te lepo nekaj pro¬simo, ob vsakem novem letu napravi majhno škrlatno-rdečo zastavico, naslikaj nanjo sonce, mesec in pet pla¬netov in jo razobesi na vzhodni strani vrta. Potem bomo imele mir in zavarovane bomo pred vsem hudim. Ker je letos novo leto že minilo, te prosimo, da razobesiš zastavico enaindvajsetega tega meseca, zakaj tedaj bo pihal vzhodnik in zastavica nas bo varovala.« Učeni mož jim je rade volje obljubil in deklice so rekle: »Hvala za tvojo veliko dobroto! Povrnile ti bomo.« Učeni mož je napravil rdečo zastavico in jo poslikal, kakor so ga prosile deklice. Ko je na določeni dan zgodaj zjutraj zapihal vzhodnik, jo je hitro razobesil na vrtu. Nenadoma je prihrumel strašen vihar; upogibal je gozdove in lomil drevje, samo cvetlice v vrtu se niso ganile. Tedaj je opazil učeni mož, da je bila Saliks vrba, Prunofora sliva, Perzika breskev in preglasna Punika granatno jabolko, katerega močnim cvetom veter ne more škodovati. Osemnajst Zefirjevih tet — to so pa bili duhovi vetra. Prihodnji večer so prišle cvetlične vile in mu v zahvalo prinesle dehtečega cvetja. »Rešil si nas,« so mu rekle, »in nimamo drugega, s čimer bi te obdarile. Jej to cvetje, pa boš dolgo živel in ne boš se postaral. Če nas boš vsako leto varoval, bomo tudi me dolgo živele.« Učeni mož je storil, kot so mu rekle, in je jedel cvetje. Tedaj se je izpremenil v postavi in je bil spet mlad kot dvajsetletni mladenič. Sčasoma je doumel skrivnost življenja in bil sprejet med nesmrtnike.


Kitajska pravljica