Cerkev sv. Križa pri Belaku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Cérkev sv. Križa pri Belaku
J. Parapat
Izdano: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (9. zvezek), 1864
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Človeku je prirojeno, da viditi želi tiste kraje, v kterih so se godile reči, ki so s časnim ali večnim blagrom njegovim v ozki zvezi. In kedar je vidil one srečne kraje, spominja se živo tistih za človeštvo sploh tako imenitnih dogodeb, ki so se godile ondi. Zato vidimo pri vseh narodih vseh časov, da so radi hodili na take mesta, da so romali. Pri nekterih ljudstvih je bilo celo zapovedano romati. Tako mora vsak pravi Mohamedanec popotovati enkrat v življenji v Meko, kamor je padel, kakor basnujejo Arabci, kamen iz nebes, ki je bil v začetku bel, pozneje pa ves čern postal zavoljo groznih pregreh, ki so se godile po svetu. Pri Judih je bila božja postava, ki ukazuje, da mora vsak odraščeni moški o praznikih romati v Jeruzalem.

Tudi mati katoliška cerkev je požlahnila staro prelepo navado vsem narodom in ljudstvom na svetu v korist. Ona nas sicer uči, da je Bog povsod, da smemo povsod povzdigovati roke k očetu njegovih ljubljenih otrok in da nas more uslišati, če smo doma ali na polji, ali na kaki gori ali kje drugej: ali dobro pa tudi ve skerbna mati, da imajo božje pota za kristjana nekaj posebno spodbudljivega, nekaj nebeškega v sebi. Kdor mojih bravcev ni že sam čutil, ako je bil kdaj na kaki božji poti, kako vnet, kako goreč jr bil tistikrat, kako ves drugač se je vernil proti domu! Zakaj tukaj, tako rekoč, z lastnimi očmi gledamo, kako se je Bog pri raznih prilikah skazoval ali mogočnega vladarja nebes in zemlje ali pravičnega sodnika živih in mertvih ali milostljivrga očeta, ki noče smerti grešnikove, ampak da se spokori in živi. Tukaj še le spoznavamo, kaj smo mi proti Bogu, — prah in senca, kako revni da smo, kako bi se nam godilo, ko bi nam ne kimalo od druge strani neskončna ljubezen božja. Take misli presunejo slehernega in poboljšan in potolažen verne se domu. Zato so papeži dajali odpustke tistim, ki so romali v take kraje, celo za pokoro so nakladali romanje na kako božjo pot.

Take občutke so imeli že pervi kristjani. Tedaj so pogosto obiskovali za keršanstvo najimenitniše kraje: Betlehem, grob Odrešenikov in sploh vse tiste mesta, kjer je Kristus bival. Ko je divji Saracen le-te svete kraje ugrabil, spremenili so se ti občutki v goreče djanje; od tega časa vidimo veličanske trume na poti proti sveti deželi: cesarji, kralji in hrabri junaki si navdušeno opašejo ostri meč in gredo nad brezbožnega roparja.

Ravno tako so že zgodaj jeli kristjani romati k groboma sv. Petra in Pavla v Rim. Pozneje so obiskovali gomile posebno imenitnih svetnikov, vzlasti so hodili v take kraje, kjer se je veliko čudežev zgodilo, ktere nam spričujejo cerkveni očaki. S čudeži je Bog naznanjal, da mu je všeč romanje in da so mu mile take božje pota.

Božjih potov, ki so posvečene ali Materi božji ali kakemu svetniku ali kaki svetnici, ali kjer so se godili posebni čudeži, ima skoraj vsaka dežela po več ali manj : tako je na Španjskem imenitna božja pot sv. Jakopa v Komposteli, na Monserat so romali kralji, vojvodi, vitezi. Na Laškem je Loreto, na Švicarskem Einsiedeln, na Štajerskem Marija Celj. Tudi Slovenci niso brez njih. Med drugim spričuje njih pobožnost velika množica božjih potov. Vsak Slovenec, če ne more v Marijo Celj na Štajerskem ali k sveti kervi na Koroškem, gre vsaj na Tersat v Istriji, na sveto goro blizo Gorice ali na Višarje ali v Velesovo, na žalostno, limbarsko ali šmarno goro; na božjo pot pa mora. Le-te ravno kar omenjene so slehernemu že znane; naj še eno temu številu pridenem, ki še ni tako obče znana, ki sicer ni tako stara, kakor Tersat, ne bogata kot Marija Celj, ki nima tako lepih in starih slikarij kot Velesovo, ki je pa kaj čudna v začetku in početku svojem. Ta božja pot je cerkev sv. Križa na Peravi, na desnem bregu podravskem.

Ljubi romar, ki si prišel v Belak, pojdi z menoj! Le četertinko ure imava po gladki, z drevjem obsajeni cesti, ali če ti je ljubše, pojdiva poleg dereče Drave, da dospeva k cerkvi, ki te že od daleč vabi k sebi. Od ceste oberneva se na desno in stopiva skozi vrata na dvorišče, ki se razprostira med cerkvenimi durmi in lepo pristavo Ghonovo. Mogočno stoji rudeče-bela cerkev pred nama in njena 177 čevljev visoka zvonika pomenljivo kipita proti nebu, za njima pa se ponosno dviga 30 čevljev čez sredo dolga in 120 čevljev visoka kupla. Zidana je cerkev v rimskem slogu, podobna je Šent-Peterski cerkvi v Ljubljani, ki je zmanjšani posnetek velikanske cerkve sv. Petra v Rimu.

Pred vhodom stojita dva stebra, ki deržita balkon, na kterem stoji podoba našega Odrešenika v rudečem plašču, ko ga je Pilat pokazal ljudstvu rekoč: Ecce homo (Glejte človeka)!

Stopiva čez prag. Precej pod koroni zagledaš podobo: Jezus izganja prodajavce in menjavec iz tempeljna. Kaj lepo doveršena slika je. Kristus vervi v rokah ti stoji tako živo pred teboj, da ga skoraj slišiš, kako v sveti nevolji kliče: „Pisano je: Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov.“ Škoda, da nisem mogel pozvedeti imena umetnika, ki je bil, kakor pravijo in kakor se lahko tudi iz slike same posname, Lah in sicer Benečan. Samo številka 1743 kaže, kedaj jo je izdelal.

Ostale slike na stropu in v kupli so brez umetniške cene. Posebno lepa je kupla, ki se vzdiguje v sredi nad cerkvijo, znotraj je lesena, od zunaj pokrivajo jo razne slike: galerija, ki jo obdaja znotraj, je tudi lesena.

Cela cerkev je podobna križu. Daljša stran, to je od velikega, oltarja do stebrov zunaj, meri 124 čevljev, krajša pa je pod kuplo, kjer je cerkev naj širja, 69 čevljev dolga.

Oltarje ima cerkev tri, na velikem je sv. Križ: sv. Dizma na enem stranskih oltarjev je izveršila tista roka, kteri smo se že čudili, ko smo ogledovali podobo pod korom: podobnost v izdelavi med to in uno je tako velika, da smemo reči, da sta od enega in tistega mojstra, kterega, žali Bog, spominske bukve lic imenujejo.

Pervi pogled kaže, da cerkev sv. Križa ni stara: zidava, slike, oltarji glasno govore, da je iz novejših časov. Ju res, spominske bukve, ki jih hranijo v farovžu, potegujejo nam to: v njih beremo namreč, kedaj, kako in zakaj so jo sezidali. Naj ti torej, ljubi romar, posnamem iz omenjenih bukev, kar je deloma že leta 1774 tedajšni fajmošter kriški v posebni knjižici na svitlo dal, in deloma kar še ni zagledalo svitlobe.

V davnih davnih časih bila je ondi, kjer sedaj cerkev stoji, pristava z družinsko hišo necega Jurja Sigmunda Regačnika. Obdana je bila le-ta pristava z zidom, na kterem je bila po polnočni strani skoraj tik zilske ceste namalan križ. Po noči so malopridni fantje v pristavo k družini v vas zahajali in prederzni plezali čez zid na tistem mestu, kjer je bila podoba našega Zveličarja, zakaj ta pot zdela se jim je najkrajša in najboljša.

V tistem času, to je bilo leta 1708 začne iz zida nekaj rasti in sicer tam, kjer je bil križ, kakor da bi bil Bog s tim hotel pokazati, da se mu skruni podoba njegovega Sina. Ali fantje niso nič marali za to, timveč všeč jim je bila gerča, kajti zdaj so stopali na-njo in tako lože skakali čez zid.

Ker je pa dež in vedno stopanje tako pokončalo podobo, da je ni bilo skor nič viditi, zaukaže gospa Regačnikova, tedajšna posestnica, naj zid z gerčo omečejo in pobelijo, da dalje ne bi oskrunjevali podobe božje. Ali omet se ni prijel zida, torej ponovi Regačnikova v drugič in tretjič pervi ukaz, pa zastonj: naj so še tako ometavali, malta se je vselej razsula. To je nektere osupnilo, vendar se še niso nič kaj zmenili za to, kajti mislili so še sploh zmirom, da fantje pri nočnem preskakovanji krušijo malto.

Tako je ostalo nekaj časa, kar zboli na pristavi hlapce z imenom Klement. V glavi je terpel grozne bolečine; vse prizadevanje, ozdraviti ga, bilo jo zastonj. Več tednov je terpel brez pomoči. Neko noč se mu senja, kaj če bi ondi zdravja iskal, kjer nekaj raste iz zida. Zjutraj pri zajterku pove svoje sanje družini, ali smejali so se mu in norčevali se iz njega. Tedaj je opustil, kar so mu velevale sanje. Drugo noč se mu senja ravno tako. Zdaj se pa ne zmeni nič za norčevanje hlapcev in dekel, ampak s terdnim zaupanjem v božjo mogočnost gre h križu in glej: ozdravel je. Iz hvaležnosti postavi pred križem klopico, kjer je poznej še mnogokrat molil in Boga hvalil za zadobljeno zdravje.

Ne dolgo po tej prigodbi zboli tudi posestnica one pristave, gospá Regačnikova: jelo jo je tergati po vseh udih. Iz vseh bližnjih krajev sklicani zdravniki jej niso mogli pomagati. Sedaj še le pride poslom na misel, da so svetovali gospodinji, naj se tudi ona tje oberne, kjer so nedavno Klement in dva druga hlapca našli tako izdatno pomoč. Gospodinja uboga. Ker pa zavoljo hudih bolečin ni mogla stopiti na noge, nesle so jo dekle k omenjenemu križu.

Po serčni in zaupni molitvi verne se gospa zopet domú, ali sedaj ni bilo treba nosilnice: vesela je sama korakala.

Odsihmal so pogosto poklekovali mimogredoči na klopico in molili pred križem. Vidili so namreč in opazili, da se iz gladkega in ravnega zida nekaj glavi podobnega zmirom bolj in bolj pomika. Ko je bil viditi ves obraz, prikažejo se kmalo potem desne persi z rano, potlej pa leve. To se vé, da so jeli ljudje vreli od vseh strani gledat, kak čudež se godi na Peravi.

Hitro naznanijo vse te pri godbe, od kraja do konca grebenjskemu samostanu, kot duhovski oblastniji. Predno pa povemo, kaj se je dalje godilo, naj odgovorimo uprašanju marsikterega bravca, zakaj so sporočili vso to grebenjskemu kapitelnu.

Leta 1229 je bamberški [1] škof ali vladika Ekbert, istrijanskega mejnega grofa Bertolda II. sin, v Belaku napravil bolnišnico sv. Katarine za 12 revežev, v kteri so pa tudi pobožni romarji našli prenočišča in zavetja. Daroval jej je v ta namen mnogo rodovitnega polja in senožeti in desetino poljskih pridelkov na Peravi, kjer je stala tistih dob mala cerkev sv. Petra. Ta cerkvica je bila bumberška, ali duhovne so jej pošiljali oglejski očaki, kar ni bilo nič kaj vgodno bamberškim škofom. Zategadel se pogodi bamberški knez Henrik pl. Šmidefeld 21. grudna 12441 z očakom Bertoldom, bratom imenovanega Ekberta tako, da je izročil cerkev sv. Martina blizo Belaka Bambergu proti temu, da so dali cerkvi, sv. Petru posvečeni, samostojnost in jo prepustili romarski bolnišnici sv. Katarine. Tako je bila cerkev na Peravi združena z bolnišnico v zgornjem belaškem predmestji.

Ravno ta Bertold je pomnožil potem, ko je bil njegov brat bamberški škof Ekbert leta 12313 ustanovil v Grebenji (Griffen) na zemlji svojega brata Henrika samostan za premonstratenzarje, dohodke tega samostana ter mu dal bolnišnico sv. Katarine, s ktero je bila cerkev sv. Petra na Peravi 1280 sklenjena. Zdaj je tedaj bolnišnica s Peravo vred postala lastnina grebenjskega samostana, od koder je dobivala dušne pastirje, ki so ob enem leta 1685 tudi službo opravljali na Peravi.

Slehernemu je sedaj jasno, kako je bil grebenjski kapitel dobil oblast čez Peravo in zakaj so se torej tje obernili. Ondi pa, kakor naš sporočevavec dalje piše, ni hotel verjeti tedajšni prelat Avguštin Pihler, kar so mu pripovedovali o čudnih prigodbah na Peravi. Mislil si je, da so le prazne sanjarije, ki bodo tako kmalo zginile, kakor so prišle.

Ker je pa križ le zmirom bolj naraščal in ker se je čedalje več čudežev in znamenj godilo in ker je zavoljo tega ljudstvo še bolj sililo v prednika, naj pride, sklene Avguštin, to reč natanko preiskati. Spusti se tedaj na pot. Ko se pelje, iz Verbc proti belaški ravnini, pride mu na misel, da zidar, kterega je bil seboj vzel, nima nobenega za preiskavo potrebnega orodja pri sebi. Ali komaj si to misli in spregovori, leži pred njima na cesti zaželeno orodje. Prelat sedaj nič več ni dvomil, ampak verjel je in ostra preiskava ga je poterdila v njegovem prepričanji. Bil je tedaj Avguštin od kraja neverni Tomaž; gotovo bi se ne bil tako naglo spremenil, ko bi se ne bil prepričal, da je gola resnica, kar so govorili ljudje o čudodelnem znamnju. Saj je sam lahko vidil glavo in persi, kako so rastle iz zida. Poleg lega je bilo mnogo tako poštenih in zraven tudi zvedenih ljudi, ki so bili priče raznih čudežev. Gotovo so bili tedaj taki terdni dokazi dovolj, da je moral verjeti in prepričati se prelat, zakaj neveren človek se ne da tako lahko preslepiti.

Kakor smo omenili, vrelo je radovedno ljudstvo k sv. križu na Peravo; kdor je imel kako bolezen, iskal je tukaj pomoči in polajšanja in ga tudi našel. Polagoma so več klopic postavili pred rastečim križem, poslednjič bilo je treba, da so napravili kapelico čez podobo in jo zagradili.

To je premoglo prelata in ves kapitel grebenskega samostana, da je sklenil leta 1720 zidati cerkev v veče posvečevanje in večo slavo Zveličarja križanega in sicer, kakor bi se bilo spodobilo, ravno nad brhko martro. Ali bamberška gosposka ni pripustila, da bi bili cerkev čez zilsko cesto pomaknili na njen svet, kar bi bilo treba, ako bi htela cerkev v sredi braniti podobo.

Tačasni glavar hamberški pl. Trokav se je posebno krepko upiral zidanju na škofijskem svetu in berž ko ne bi bili po vodi splavali vsi sklepi norbertinskega kapitelna, ako bi no bila prišla komisija nalašč iz Celovca, na Peravo. Ta komisija, ktero je vodil grof Wagensberg, poznejši koroški deželni poglavar in v kteri sta bila med druzimi grof Thurn in graški prokurator g. Ciceroni, precej ukaže, naj nemudoma začno zidati na deželni zemlji. V Mamberg so pa pisali, naj urno nazaj dado sv. Križu darovane denarje z obrestmi vred, ako si nočejo nakloniti hudih nasledkov. Kmalo so poslali iz Bamberga 500 gold. vsaj za začetek zidanja. Se ve, da poslani denar ni zadostil za napravo tako veličastnega hrama božjega, kakor so si ga sploh želeli. Ni bilo tedaj drugače, kakor da so Norbertinci svoje bogate zaklade odperli in prav globoko segli va-nje.

Pred vsmi bilo je treba, da so staro hišo družinsko poderli in novo na drugem mestu sezidali. Zdaj še le je bilo mogoče, lotiti se zidanja nove cerkve: to se je zgodilo 11. rožnika 1726 na binkoštni torek; ta dan namreč so položili pervi kamen za novo cerkev. Spominske bukve nam popisujejo to redko slovesnost prav obširno, naj samo nekaj malega posnamem iz njih.

Na Peravi kakor tudi v Belaku se je zbrala omenjeni dan taka množica ljudi, kakor morebiti še nikoli ne prej ne poznej. Iz mestne cerkve sv. Jakopa je šla velika procesija na Peravo v tem-le redu: Naj perve so šle vse bratovščine iz Belaka in njegove okolice z zastavami in banderi, za temi je korakala mestna straža v najlepši vojaški opravi in z orožjem: tem so sledili duhovni iz bližnjih in daljnih krajev; za temi so veselo godli mnogoverstni godci, ki so šli ravno pred celebrantom v polni škofijski opravi (imena ne imenujejo bukev); potem so korakali cerkveni očetje, med kterimi so se odlikovali baron Anton Sembler, Ferdinand pl. Regačnik, tačasni posestnik peravskega dvora, častniki in druga gospoda. Na Peravo prišedši blagoslovil je celebrant svet in pervi kamen k novi cerkvi, potem so šli v cerkev sv. Petra in zapeli: Tebe hvalimo.

Veselo in urno so začeli zidati. Janez Eder je naredil načert nove cerkve, zidarski mojster Andrej Sigl je zidal po tem načertu, celo delo pa je vodil opat Avguštin Pihler, ki se je bil odpovedal svoji časti v samostanu in šel za oskerbnika v Belak. [2]

Ali kmalo so potekli pomočki; zidanje je jelo pešati, skoraj da ni vse zaspalo. Da se to ni zgodilo, gre hvala samostanu grebenjskemu, ki se je prizadeval, kolikor mu je bilo v moči, da se je vsaj toliko izdelalo, da so mogli leta 1744 16. dan velicega travna tudi na binkoštni torek posvetiti cerkev in pervo mašo brati v nji. Darovi pobožnih romarjev so pripomogli, da so leta 1751 izdelali novi hram božji.

Pervega velikega serpana jo je slovesno blagoslovil Dragotin Miha grof Attems, goriški nadškof. [3]

Kaj se je pa zgodilo s čudodelno podobo sv. Križa? vpraša morebiti marsikdo mojih ljubih bravcev. Ostala je, kakor je bila, pokrita s borno kapelico. Do leta 1771 so prevdarjali in posvetovali se, kaj početi ž njo. Nekteri so menili, naj se odterga tisti kos zida, kjer je rasel križ, in naj se prenese v novo cerkev. Ali to ni obveljalo, kajti bali so se drugi, da bi ne razpadel zid pri selitvi, ker je bil že silno star. Tudi niso vedeli prav, kam ž njim? V sredi cerkve je bilo premalo prostora, nad svetiščem bi ga ne mogli ogledovati pobožni romarji, druzega za sv. Križ pripravnega in spodobnega mesta pa ni bilo v cerkvi. Na drugi strani je pa tudi dostojniše in prav, da so na onem mestu pustili čudotvorno podobo, kjer je bila od početka in kjer bi imela stati v veden spomin.

Grebenski prelat Rafael je vse to dobro premislil, torej ukaže l. 1771, naj se križ pusti tamkaj, kjer je bil že od nekdaj in naj ga z novo kapelico zedinijo s cerkvijo.

Pervi kamen so položili 11. dan malega travna, 12. rožnika 1771 so končali in z navadnimi svečanostmi blagoslovili mično kapelico.

Le-ta kapelica je tik ceste, ki pelje iz Belaka na Zilo, derži se cerkve na vzhodni strani ter se razprostira od severa proti jugu tako, da sta si oltarja, kapelski in cerkveni, ravno nasproti. Na zidu vidiš naslikane prigodbe, ki smo jih že omenili, ko smo govorili o začetku kriške cerkve. Te slike namestujejo vsacega tolmača in vsak popis tistim, ki ne morejo ali ne znajo brati.

Kolikor bolj je nova cerkev napredovala, toliko bolj je hirala cerkvica sv. Petra. Očetje norbertinci, ki so kakor smo slišali od leta 1685 opravljali službo božjo pri sv. Petru, prevzeli so zdaj kriško faro. Pomagali so jim minoriti od cerkve sv. Marjete v Belaku.

Dolgo je še stala cerkvica sv. Petra borna in zapuščena poleg veličastne nove kriške cerkve. Francozi so v nji spravljali seno in slamo in leta 1809 so jo poderli. Njen sled se še vidi na severni strani pokopališča, ktero so napravili na stroške blagodarne gospe Sidonije pl. Wilčnikovce, ki si je s tém lep spominek postavila. Imela je Šent-Peterska cerkvica menda tri altarje, ker tri podobe altarne se še hranujejo v blagajnici kriški. Na eni teh podob, na podobi sv. Valentina, vidiš dve hiši in cerkev med visokim drevjem, morebiti predstavlja razrušeno farno cerkev sv. Petra.

Nova fara je postala v kratkem kraj, kamor so romali Korošci in Kranjci, vzlasti Gorenci, kar se še dan danes godi. Sploh je navada, da romarji poprej gredó na sv. Višarje, potem se pa oglasijo pri sv. Križu, kjer sleherni kaj daruje. S temi darovi in z doneski drugih miloserčnih dobrotnikov so popravljali in še popravljajo cerkev, ki nima družih dohodkov. Tudi fajmoštru in kaplanu se odrajtuje plača iz teh darov.

Leta 1840, pripovedujejo spominske bukve, so dobili na Peravo 22 centov težak zvon iz Golnerjeve zvonarnice v Celovcu. Imenovane bukve na drobno popisujejo, kako ga je 23. malega travna č. Janez Miha Ahac, celovški dekan, blagoslovil.

Leta 1842 je dala gospa Besmanova narediti nov tlak cerkvi; vzlasti za kapelico so bili razni dobrotniki, Belačani kakor tudi daljni podporniki, zelo vneti. Priča za to je lepo ozaljšana kapelica. Sedajni cerkveni starašina Franc Ser. Interberger se posebno poganja za olepšanje in popravo kapelice in cerkve. Pod njegovim vodstvom se je storilo že mnogo mnogo v ta namen; da le nekaj navodim, opomnim, da so cerkev ravno kar od zunaj tako lepo očistili in osnažili, da meniš, da so jo ravno sezidali. Razun tega so ponovili in oživili že sem ter tje zbrisane slike po stenah. Koliko je ta verli mož sam daroval tej božji poti, ne morem ti našteti, v spominskih bukvah najedeš vse na tanko zapisano.

Ako je cerkev lepa, lepa je tudi njena bližnja okolica. Kakor sem že povedal, stoji cerkev med zilsko cesto in Ghonovo pristavo, ki je mično poslopje, zidano po sedanji šegi. Za hišo razprostira se vert z vodometom, kipi in s krasnim rastlijnakom, ki je komaj dozidan. Od te strani je pogled na Peravo zelo lep, posebno pri Ghonovem znamnji na polji. Na desni vidiš mogočne mejnike koroške in kranjske dežele, na levi kimata Dobrač in Blajberg, pred teboj prijetno dišavo puha krasni vert; novo poslopje za njim spominja te, da si človek pozemeljsk, zvonika zadej pa ti pravita, da naj bodo tvoje misli obernjene vselej proti nebu. Na pervi pogled od le-te strani bi pač marsikteri mislil, da ima pred seboj bogat samostan; tako blizo ste cerkev in pristava.

K sklepu naj ti, ljubi romar, omenim lepo navado, ki je že silno stara in ki se je do danešnjega dneva obranila. Še preden so začeli zidati novo cerkev kriško, bila je vsak petek o gotovi uri sveta maša pri sv. Petru. Do leta 1725 so dobivali duhovni gotov znesek v denarji za to mašo, ali v imenovanem letu je zaostal, ker nova cerkev je veliko veliko potrebovala. To so radi darovali duhovni gospodje na Peravi, ker so vidili, da denar pri zidanji tako dobro služi. Pa že leta 1752 je oni znesek zopet jel redno prihajati, kajti samostan je sklenil, da se naj v povzdigo češčenja božjega za vedne čase vsak petek daruje sv. maša z dvema blagoslovoma z rešnjim Telesom in z orglami in petjem, kar se skerbno še danes spolnuje. V štirdesetdnevnem postu pa molijo na Peravi križev pot in sicer v petkih po žegnani maši v slovenskem, v nedeljah po žegnu ali blagoslovu pa v nemškem jeziku; res lepa, koristna naprava.

Ker so zaterli samostan grebenjski in ko so se razšli premonstratenzarji, prišla je fara sv. Križa pod kerško škofijo, ki tu sem večidel duhovne gospode pošilja, ki znajo poleg nemškega tudi slovenski, kajti Slovenci pogosto zahajajo k sv. Križu.

Ob kratkem sem ti tedaj, ljubi slovenski romar, razložil, kako je bilo poprej na Peravi in kako je zdaj; kako čudapoln je bil početek in začetek lepe božje poti sv. Križa; kako lepo se je razvijala v teku spremenljivega časa nu kako mogočno in glasno nam zdaj govori, da naša vera še ni umerla, ampak da krepko živi, da se kaže še zmiraj v olepševanji svojih svetišč in blagodarnosti svojih nasledovavcev. Prebral si vse te čertice, ljubi bravec, ali da se prepričaš, da je tako, pojdi sam na Peravo in glej in verjel boš.

Kedar boš v molitev ves zatopljen klečal pred prečudnim križem in tako rekoč govoril s Tistim, ki je visel na njem, tedaj se spomni tudi svojega ubogega, milega in pobožnega naroda. Z Bogom.

  1. Leta 1007 namreč je nemško-rimski cesar Henrik II. ustanovil škofijo bamberško v zgornji Frankoniji, ki spada sedaj pod bavarsko krono. Le-tej škofiji je dal cesar svoje posestva na Koroškem in sicer na zgornjem Belaško ravnino do tje, kjer se vije Bela skozi votline planinske proti Taljamentu; na spodnjem od zahodnih brežin Golovca do Geihenfelsa. Tako je prišla cela belaška okolica pod oblast škofije nemške in je ostala čez sedem sto let pod njo, do 1753, v kterem je škofija vse posestva v Goratanu prodala cesarici Mariji Tereziji (Vonend, die Herrschaften des vormaligen Hochstiftes Bamberg in Obernkärnten).
  2. Umerl je ta blagi prelat l. 1753.
  3. Grof Attems je bil rojen 1. malega serpana 1771 v Gorici. Leta 1749 izvolil ga je papež za apostoljskega namestnika v Gorici. Ko je papež Benedikt XIV. razvojil oglejsko občestvo v videmsko in goriško nadškofijo 6. mal. serpana 1751, postal je grof Attems prvi nadškof goriški. Bil je skerben oče svojih otrok, posebno ubozih in zvest pastir svojih ovčic; zato ga je cesarica Marija Terezija izvolila za c. k. kneza. Umerl je 18. svečana 1774 (F. Blažič. Kratka povestnica nadškofije goriške).