Bratje in sestre

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bratje in sestre
Stanko Cajnkar
Izdano: Vigred 3/9–12 (1925), 186–189, 211-214, 234–238, 255-257
Viri: dLib 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dve poti vodita v ljubezen: sreča in trpljenje. Šibkim srcem pošilja Bog srečo, da jih trpljenje ne zlomi. Krepke in zdrave pa čisti v ognju trpljenja. Trpljenje je dragocenejše ko sreča.

1. Naj še ostane …[uredi]

»Mati, to podrtijo bomo sežgali. Grda je in napotje dela.« Žarki večernega solnca so boječe obsevali boren otroški voziček, ki je žalostno samotaril na podstrešju skromne, s slamo krite hišice.

»Pusti ga še, Nande,« je odgovorila mati najstarejšemu sinu. »Tukaj ni nikomur v napotje.«

Nande ni gledal materi v obraz, zato ni opazil strahu na njem.

»Grd je, oguljen in razpleten. Nikdo ne bo jokal za njim. Na jesen bomo rabili prostor za koruzo.«

»Ne bo je toliko. Nikoli nam še ni manjkalo prostora.«

»Ne vem, zakaj se toliko ženete za to dosluženo stvar.«

»Ali ni lep spomin?«

»Meni ni. Spomin križev in žalosti kvečjemu.«

»Nande, kaj veš ti o križih in žalosti ...« »Dovolj vem. Kaj pa imamo dobrega? Nič. Ko sedemo k mizi, nas je toliko, da zadnjega komaj dogledam. Na polju smo pa samo trije.«

»Pa imaš očeta in mater in zdrav si tudi. Zahvali Boga, da je tako.«

Mati je le s težavo spravila te besede čez ustnice. Vsaka beseda sinove tožbe je padla kakor kamen. Tudi one so bolele, ki niso bile izgovorjene. Koliko je še stvari, ki jih ne razume. Tako si je mislila in trpela.

»Ali res ne dopustite, da vržem to ropotijo s podstrešja?«

Tudi vprašanje je zabolelo. Tako kljubovalno je bilo in trpko izgovorjeno.

Mati pa je odgovorila rahlo, tiho in proseče: »Naj še ostane, Nande ...«

In se je obrnila vstran ter pritajeno zajokala.

2. Tiha večerja.[uredi]

Tako tiho dotedaj še niso večerjali. Vedno je bilo dovolj vprašanj in odgovorov, dovolj smeha in dobre volje. Nocoj pa je bilo vse tako tiho in neznosno. Mati ni spregovorila besedice. Vsa je bila zamišljena v bridkost in strah bodočih dni. »Kaj veš ti, Nande, o bridkosti? Jaz pa vem, vse predobro vem. Vi ste moja bridkost, deca, vi: Ti, Nande, ki praviš, da ni nič dobrega pri nas. Ti, Marica, ki ti gori v očeh ogenj, ki je bogve odkod in te bo pogubil. Ti, Tončka, ki trpiš in molčiš z menoj in si pridna. In Anica! Tebe ni doma in vendar te vidim vedno pred seboj. Ti si šla da bi imeli drugi dovolj kruha. In sedaj ti je hudo, vem da ti je hudo, čeprav ne poveš. In vi drugi: Jožek, Elica, Nace in Jerica, najmlajša. Najmlajša? Ne, ne, Nande, Jerica ni najmlajša. Najmlajši spi še pod srcem, ki je dovolj veliko, da vas bo ljubilo vse ...«

Tudi oče je molčal. Skrb vzame veselje do besede, v njem pa je bilo skrbi čez mero.

In Nande? V srcu je ostajala slutnja, ki je bolela kakor zastrupljena rana. »Zakaj niso pustili sežgati te naše beraške zibelke? In zakaj so jokali?«

»Tončka, ali je še kaj?«

Tako je mali Nace pretrgal muko čudnega molka. Deklica, ki ji je bilo vprašanje namenjeno, je rahlo in z ljubeznijo odgovorila: »Ne. Mislila sem, da bo dovolj.« In je odložila žlico. Tudi mati je nehala večerjati.

Še molitev je bila tiha in mučna.

Pol ure po večerji je nekdo pred hišo zaukal. Vsa sila zdrave mladosti je zvenela iz krepkega glasu.

»Kam greš, Nande,« je vprašala Tončka odhajajočega brata.

»Na vas,« je rezko odgovoril brat Nande.

»Kdo je bil?« je s strahom v očeh vprašala mati.

»Nande. Pravi da gre na vas ...«

»O Bog, dosedaj ni hodil ...«

Temna noč je zagrnila vas in hiše. Fantje pa so peli in bili veseli.

3. Bridkost spoznanja.[uredi]

Dnevi so tekli in so temnili spomine in slutnje. Zdelo se je, da bodo zabrisali vse neprijetnosti, vsa očitanja in bridkosti matere in otrok, da bo zopet vse dobro kakor je bilo. Vsaj Nandetu in Tončki se je zdelo tako. Mati, oče in Marica pa niso zaupali. Marici ni bilo mogoče prikriti novega iznenadenja. Njene oči so mnogo pred Nandetom opazile materino izpremenenje. Kmalu pa je tudi Nande spoznal. Dogodek z vozičkom mu je postal razumljiv.

»Sedaj vem, vem,« je odmevalo od vsepovsod. »Delal boš, Nande, in se trudil do onemoglosti in še ne bo dovolj. Kmalu vas bo več, kakor je ogonov na njivi in ti boš dobil za dedščino kup dolga, oguljeno hišo in prelep spomin — beraški otroški voziček. Saj boš imel dovolj. Na podstrešju je še prostora. Voziček bo romal v sobo, ti pa na podstrešje.«

In se je oglasilo zopet: »Fantje te bodo vprašali, če si kaj pridna pestunja. In sosedova Albina, Nande? Ali bo vesela svojega fanta!«

Nandetu je bilo hudo, da bi odšel in pustil vse. Uboštvu se je smejal, zaukal je in odšel na vas, danes pa ga je sram in ne more.

»In zakaj vse to,« se je vprašajoče oglasilo v srcu. »Zakaj je ravno pri nas tako žalostno?«

Skušal je najti vzrok in krivdo, pa ni šlo. »Ali je v očetu ali v materi ali kje? Da bom vedel, na koga naj valim našo nesrečo!«

Odgovora ni bilo. Preveč je ljubil svoje starše, da bi jim mogel z mirno dušo očitati krivico.

Bridkosti in skrivnosti materinstva ni hotelo biti konca in kraja. Nande vsega ni razumel do dna. Zato je čakal. Le Marici je omenil svoje grenko spoznanje.

»Marica, zibala boš.«

»Jaz?« Deklica se je za hip zmedla.

»Ti in mi,« je popravil Nande.

»A tako,« je rekla malomarno in je skušala zabrisati zadrego. »Vem, že dolgo vem. To ni nič čudnega pri nas.«

»Ali ti je tako vseeno«, je začudeno vprašal brat Nande. Pričakoval je, da bo vzrojila in izlila svoj gnev v besedo.

»Že mora tako biti,« je rekla ravnodušno. »Ti tega ne razumeš.«

4. Tuji kruh.[uredi]

Sestra Anica ga je jedla. Po razdalji prav blizu doma, v resnici pa daleč, zelo daleč vstran od matere, bratov in sester. Pa je bila vesela kljub vsemu trpljenju. Vsaj skušala je biti. Prevelovi, pri katerih je služila, so bili skoraj sosedje njenemu domu. In sorodniki so ji bili, a mrzli in brez srca in usmiljenja kakor so mačehe iz pravljic. Njihova polja so bila radodarna s kruhom, v vinogradih jim je zorelo grozdje jesen za jesenjo, v gozdovih so se smreke in hoje čudile svoji bajni starosti in nebotični višini. Tudi Aničinemu domu je zorel kruh na Prevelovih njivah. In deklica je le predobro vedela, kako grenko je, ako otrok pri tujih ljudeh dan za dnevom sliši oni trpki pozdrav: »Vaši pri nas mlatijo. Vaši so nam dolžni. Vaši so naši hlapci in delavci.«

Anica je delala: pridno kakor mravlja in potrpežljivo kakor siromašna mati. Kadar je prišlo domotožje, je zapela, da bi ga pregnala.

»Kako je vesela naša Anica«, je rekel ob takih prilikah brat Nande, ki je poslušal sestrino pesem. In oče, Jožek, Marica in Nace so pritrdili. Mati in Tončka pa nista verjeli v Aničino veselje. Poslušali sta s srcem, zato ju glas ni mogel prepričati.

»Kako je,« je vpraševala mati skoraj dan na dan.

»Saj veste, mati. Saj veste, zakaj vprašujete. Ali ne vidite, da sem zadovoljna z vsem, kar pride. Tudi doma je delo in trpljenje.«

»To je vse, kar veš povedati ...?«

»Ne, mati, vse to ni! Toda zakaj bi pravila in tožila ... Zadnjič enkrat je bilo hudo. Rekli so, da sem ... ukradla ..., da sem ukradla kos belega kruha ...« V dekličinih očeh so zalesketale solze.

»Še nikoli nisem vzela niti drobtinice, pa so rekli, da sem ukradla kos belega kruha. Pozneje so ga našli ... Sedaj je zopet dobro. — Nikomur ne pravite, tudi očetu ne! — Zovejo me, moram iti ...«

5. Ne bom …[uredi]

Bil je lep božji dan, prvi za onim, ki je napolnil Nandetovo dušo z grenkim spoznanjem.

Prevelovi so mlatili.

»Kaj boš delal ti, Nande,« je vprašala Tončka, ko so se odpravljali z doma.

»Ali boš nosil slamo?«

»Nič!«

»Nič? Ali greš na gostijo?« se je šalila deklica.

»Ne. Krstitke bom obhajal.«

Mati ju je slišala in je prebledela.

»Ali ne misliš iti z nami,« je vprašala z velikim potrpljenjem.

»Ne.«

»Kaj pa misliš, Nande?« se je oglasil oče.

»Ali bomo tebe posebej prosili?«

»Pri nas ni navada, da bi prosili. Jaz ostanem doma in se bom učil pestovati.«

Velika trma je zvenela iz teh besed. Duša je bila polna odpora in nasprotovanj in je prekipela. Tedaj je siknil oče grdo in prenagljeno besedo in je zaloputnil duri za seboj. Nande pa je šel in se je vlegel v senco stare jablane na vrtu za hišo. Tu je slišal, kako je pri Prevelovih zaropotal stroj in je zaškripalo kolesje. Potem se je potopil v brezdno upornih misli in naklepov. —

»Nande!«

Sestra Marica je stala pri njem in ga je klicala. »Zakaj si tako čuden?« je vprašala s svojim prijetnim glasom. »Ali misliš, da bo bolje tako?«

»Pusti me,« je odvrnil nejevoljno — »Vem, kaj delam.«

»Ne veš ne! Najstarejši si, pa si kujav kakor otrok.«

Prijela ga je za roko in ga je hotela vzdigniti: »Pojdi, saj veš, da ne moremo sami.«

Pa ni hotel. Iztrgal je roko iz njene in se je obrnil vstran. Deklica je žalostno odšla.

»Noče,« je rekla, ko je prišla nazaj.

»Pusti ga,« je komaj slišno odvrnila mati.

— — —

»Nande ...!«

»Nande ...!«

To ni bila Marica.

»Kaj je, Elica?«

Deklica se je sklonila k njemu, pokleknila je in mu je pogledala v obraz: »Nande, pojdi, mati ne morejo sami. Jočejo se.«

Nekje globoko v duši so zapekle besede male sestrice. Vstal je in rekel: »Pojdiva!« 

6. Za vse ni prostora.[uredi]

Čez par dni se je Nande poslavljal.

»Zakaj?« je vprašala žalostno sestra Tončka.

»Zakaj?« so ponavljali vsi od Marice do Jerice, najmlajše.

»Ne hodi, ne hodi, Nande,« je klical materin molk. »Ne hodi na tuje, ne puščaj nas samih!«

»Kam pa misliš?« je izpraševal oče, ki ni verjel v dolgo slovo.

»V Trbovlje, v rudnike.«

Trbovlje ... Oče je poznal to ime in je vedel, kaj pomeni. »Ne vzdrži in se vrne.«

Mati je onemela, ko je slišala. Ni vedela, kje so Trbovlje, pa je slutila, da ne pomenijo nič dobrega.

»Zakaj bi hodil, Nande?« je zaprosila, ker molk ni obsegel njene bolečine.

»Saj vidite, da za vse ni prostora,« je odgovoril Nande. »Anico vzemite domov, da ne bo jokala pri tujih ljudeh.«

»Za vse bo prostora, Nande! Bog skrbi za nas. Boš videl, da skrbi. Anica bo potrpela. Če pa ne bo mogla, bo prišla domov ...«

»Pustite me in storite, kakor sem rekel.«

Ni bilo sile, ki bi ga zadržala. Mogoče Anica? Toda ona je bila daleč, daleč pri tujih ljudeh in ni vedela, da odhaja brat Nande okušat bridkost tujega kruha.

»Ali res greš?« je vprašala proseče dobra Tončka, ko je stopil na prag. Sama je šla ž njim, vsi drugi so ostali v sobi.

»Grem.«

»Kos kruha boš vzel s seboj, čakaj ...«

»Ne bom, Tončka. Ohrani ga zase in za Elico!«

Stisnil ji je roko in je s težkim korakom odšel za srečo.

7. Mati, vi ste krivi …[uredi]

Ako bi bil Nande ostal, bi doživel še eno spoznanje. Tako pa so ga doživeli samo oče, mati in Tončka — z grozo in strahom v srcu.

Marica je bila čuden otrok. Bogve odkod je prinesla svoj nemir. Bila je lahkomiselna in živahna; vsako delo ji je grenilo življenje, vsaka zabava neizmerno veselila. Zato ni čudno, ako je zašla.

»Kaj je s teboj?« jo je vprašala mati.

»Nič ... Kakor z vami ni bilo nič.«

Tedaj je zablisnilo v materinih očeh in deklica se je umaknila.

»Govori ...!«

»Ni treba. Saj vidite, kako je. Vi ste krivi, mati, vi! Zakaj nam niste naredili doma veselega in prijetnega? Doma je bilo le delo in priganjanje. Drugod pa smeh in ples ...«

Tedaj je tudi preko materinih ustnic prišla beseda, ki je bila grda in težka. Dekle pa se je samo blodnobolno nasmejalo in se je umaknilo še dalje vstran od matere.

»Ali misliš čakati, da pridejo oče domov?«

»Ne. Šla bom in ne bom v napotje.«

Tončka je bila v kuhinji in je slišala pogovor med materjo in sestro. Bilo ji je hudo, da bi kriknila, a je molčala in niti solza ni prišla v njeno oko.

»O Bog, že mora tako biti. Pa bomo prestali in bo zopet vse dobro. Mati so rekli, da skrbi Bog za našo hišo. Gotovo skrbi. Saj je dober. Nande se bo vrnil. Marica mogoče tudi. In Anica se bo navadila trpljenja in nam bo učiteljica.«

Marica pa je povezala culo in je odšla še preden se je vrnil oče.

Tisti dan so imeli še tišjo večerjo kakor dotedaj.

— — —

Pri Prevelovih je bedela samo še Anica. Sedela je pri mizi in je bila sklonjena nad belim pismom. Pisano pa je bilo:

Dragi Nande!

Danes je odšla po svetu najina sestra Marica. Naredila je sramoto očetu in materi in nam vsem. Zato je šla. Mati so bili pri meni in so mi povedali. Obupani so, da me je strah. Pa so mi rekli: Anica, tebe je imel Nande vedno najrajši. Piši mu ti in ga prosi, naj pride domov. Naj pride takoj! Reci mu, da ga imamo radi. Zato Ti pišem. Pridi, Nande! Nande, jaz vem, kakšen je tuji kruh, več sem ga okusila in grenkejšega kakor Ti. Zato Te zovem. Glej, lažje mi bo, ako bom videla, da si vsaj Ti doma in pomagaš svoji ubogi materi. In dobri materi, Nande, dobri, na to ne smeš pozabiti nikoli! Pridi, Nande! Z odprtimi rokami Te bosta spreje'i tvoja zlata mati in sestra

Anica.

8. Teta, ali smem?[uredi]

Kakor majhno kraljestvo je bila domačija Martine tete: lepa hišica, radodarne njive in bogati gozdovi. In sreča je bila v hiši dobra volja in božji blagoslov.

Vse to bogastvo je čakalo na Marto, ljubljeno nečakinjo, rojeno doli pod solnčnim goričanskim nebom. Marta je bila teti Katarini vse: nečakinja in hčerka, dedinja in varuhinja, veselje in žalost. Tudi žalost: teta je mnogokrat ni razumela, zato se je bala zanjo. Ni vedela, da solnce ogreje tudi kri in srce.

»Zakaj si taka, Marta?« jo je vpraševala.

»Kakšna pa, teta? Ali ni prav tako? Tetka, jaz sem stara samo dvajset let in ne sedemdeset kakor Vi. Takrat se bojte zame, ko bom postala tiha in žalostna!«

In zopet je bilo vse dobro.

— — —

»Marta, kako bo? Moža bo treba pri hiši. Vse gre na nič,« je ponavljala stara teta,

»Oho, teta! Na nič ne gre nič. Moža bo pa menda vseeno treba. Še enega hlapca bova naprosili.«

»Ne razumeš, nočeš razumeti.«

»Kaj, ali naj si grem fanta iskat?«

»Iskat, iskat ... Kdo pa tako misli? Ali nikdo ne vpraša?«

»Nikdo, teta, na živem božjem svetu nikdo.«

Tako je bil pogovor o ženitvi pokopan.

Iz dekličinega srca pa je odmevalo: »O, saj vprašajo ... Mnogo jih je. A enega, enega ni od nikoder. Čakam, pa ga ni. Nande, Nande, ali prideš? Tako dobra in zvesta bi ti bila ...«

Tako je razmišljala Marta dolge tedne o svoji in Nandetovi sreči. Nande pa je kopal premog v trboveljskih rovih in je mislil o vsem drugem, samo ne o Marti in njenem kraljestvu na hribu za domačo njivico.

— — —

»Teta, ali smem?«

»Kaj bi rada?«

»Teta, ali smem?«

»Smeš. Sedaj pa povej, kaj.«

»Prehitro ste dovolili, teta. Nepremišljeno. Teta, ali smem domov k svoji materi?« »Prevarila si me!« »Saj sem rekla, da ste se prenaglili. Toda dovoljenja ne vrnem za ves svet ne. K materi grem pogledat, potem se pa takoj, prav takoj vrnem in bom zopet samo vaša Marta.«

»Kaj pa če umrjem, preden se vrneš, Marta? Kdo bo pri meni v zadnji uri?«

»Saj niste bolni, teta. Celo pot bom molila za vaše zdravje. Tako bom molila, da še jokati ne boste mogli. Mesto solz v oči vam bo prišel smeh na ustnice. Prav zares, teta!«

9. Od kod pa ti, Nande?[uredi]

Marta se je vračala. Napila se je bila zlatega domačega solnca in materine ljubezni in je vsa vesela hitela k svoji teti.

»Trbovlje ...!«

Neprijetno je zvenel sprevodnikov glas v lepo jesensko noč.

»Tukaj si, Nande ...! Med temi skalami stikaš za premogom.«

Pogledala je skozi okno, da bi videla, kdo vstopi.

»Nande ...!« Toliko, da ni na glas zaklicala njegovega imena. Zdelo se ji je, da ga je videla med onimi, ki so hoteli vstopiti.

»Samo njega vidim, tudi tam, kjer ga ni. On koplje pod zemljo in ne misli name.«

In vendar ga je videla. Vstopil je v isti voz. Tudi on se je vračal.

»Odkod pa ti, Nande?«

»Iz Trbovelj. Domov grem. Kje pa si bila ti?«

»Pri materi. Morala sem pogledati, kako živijo.«

»Ali je bilo prijetno doma?«

»Doma je vedno prijetno.«

»Pri nas ni,« je žalostno popravil.

»Ni? Vedno sem mislila, da je pri vas zelo veselo. Toliko bratov in sester imaš, Nande. O vsem se lahko pogovorite.«

»Saj veš, kako je pri nas. Marica je odšla, morala je iti ...«

»Vem. To ni najhuje. To se popravi in pozabi. Vsakdo ima svoj sveženj napak in slabosti. In nikjer ni zapisano, da je ravno mladostna lahkomiselnost najhujši greh. Meni se druge stvari bolj studijo ...«

»Ker si ravno taka, ker si ravno taka,« je zagorelo v fantovi duši.

»Ne vem,« je rekel malomarno in s preziranjem. »Dekleta imate o tem čudno mnenje.«

»Čudno se ti zdi? Mogoče je res. Govorila sem iz srca. Potem smo pač vse enake, zaničevanja vredne.«

Dekle je uganilo njegove misli in ni hotelo biti dalje za sodnika.

»Tako nisem rekel ...«

»Vem. Samo mislil si tako. Naj bo. Zdi se mi pač, da je sovraštvo večji greh.«

Potem sta umolknila.

»Kako se ti je godilo, Nande?«

»Dobro.«

»Dobro? Vem, fantom se nikoli ne godi slabo. Dobro, da tudi obraz govori in ne samo jezik. Obraz govori proti tebi.«

»To je od dela.«

»Vem. Toda tudi to se bere v očeh, da ni bilo nikogar, ki bi bil dober kakor mati ali sestre in bi bil prijatelj.«

»To prav bereš ... Prijatelja ni bilo. Tudi ga nisem iskal.«

»Prijatelj pride sam. Iskani so slabi. Dom pa je samo eden.«

»In vendar imaš ti dva. Jaz pa sem radi enega samega odšel po svetu –«

»Radi doma si odšel? Ali ne radi denarja?«

»Radi doma ... Preveč nas je in nas bo še več.«

»In ti si hotel pokazati, da s tem nisi zadovoljen?«

»To sem hotel. Sedaj pa piše Anica, naj se vrnem. Radi nje grem nazaj.«

Sedaj je deklica razumela vse. In njeno srce je začelo preklicevati misel za mislijo, željo za željo, spomin za spominom.

»Ne, to ni moj Nande, ni oni, katerega sem čakala. Ta je tuj, nepoznan in neljubljen, ki ne ljubi matere, bratov in sester in doma ... Nočem, nočem; preklicujem, vse preklicujem ...«

Toda srce je kakor otrok: v trenutku sovraži in ljubi, naklepa hudo in dela dobro.

»Nande, poslušaj, kaj ti bom povedala. Pri vas dosedaj ni bilo zdravnika, ki take stvari vse bolje uredi kakor ljudje: smrti ni bilo. Pri nas pa je bila in je vzela toliko, da sem danes sama na velikem božjem svetu ... Bila sem najstarejša. Sedemkrat mi je položila mati drobno dete v naročje, da bi ga varovala in pazila nanje. In sedemkrat sem ga mesto v materine roke položila na mrtvaško posteljo. Sam Bog ve, zakaj ...«

Po teh besedah sta oba dotgo molčala. Marta je pričakovala dobre Nandetove besede, pa je ni bilo. Fant je bil zaverovan v resničnost svojih misli. Zdelo se mu je, da bi jih tudi smrt ne mogla spremeniti. Deklica pa mu je kljub temu postajala draga. Videl je, da je mnogo pretrpela in da mnogo ve.

»Kako boste pa sedaj, Nande, ko se vrneš?«

»Kakor smo prej.«

Še dolgo sta govorila o domu in delu. Ko sta izstopila, je bilo svetlo samo v srcih, vse drugo je zagrinjala polnočna jesenska tema. Nande je s skrbjo iskal steze skozi temne gozdove.

»Daj roko, Marta, sicer se izgubiva.«

»Saj se še našla nisva, Nande.«

»Mogoče sva se pa le ... Ali bi bili teta hudi ako pridem kaj k vam v vas?«

»Ne vem, Nande, ne vem. Bom vprašala,« se je smejala deklica.

10. Zakaj ne prideš domov, Anica?[uredi]

Kaka je pesem trboveljskih rovov, Nande?

Delajmo ...

Kaka je pesem vaših in Prevelovih polj, Tončka?

Delajmo ...

Kaka je pesem tvojega suženjstva, Anica?

Delajmo ...

Povsod enak začetek, povsod trozvok. Ali ubran? Nandetov ni bil. Bil je disharmonija od prvega do zadnjega dne. Zato mu je bilo Aničino pismo v odrešenje. — Tončkina pesem je bila lepša. Samo oče in mati sta za trenutek opazila rahlo neubranost, ker sta prisluškovala s srci. — Kaj pa Anica? Ljubezen ima čist glas in je sigurna. Anica je služila iz ljubezni do doma.

— — —

»Kaj delaš, Anica?« Brat Nande je bil.

»Saj vidiš, deteljo kosim.«

»Ali ni nobenega moža pri hiši, da tebi nalagajo?«

»So, so. Pa nimajo časa in se jim ne ljubi.«

»Tako? Kaj pa konji? Ali vam je vse poginilo, da vlačiš samokolnico?«

»Konje imamo pri nas za sprehod, za kočijo in za dirko. Deteljo pa lahko pripelje dekla na samokolnici.«

»A tako? Daj, — da ti pomagam.«

Prav rada je pustila. Tako zmučena je bila ta dan, da je le s težavo premikala noge.

»Dovolj bo, Nande. Ne bom mogla peljati.«

»Saj bom jaz peljal.«

»Ti? Ne vidijo radi, ako mi kdo pomaga.«

»Kaj, še pomagati bi ne smei? Iti niti sestri ne?«

»Pravijo, da je to deklino delo. Zadnjič mi je pomagala Tončka, pa sem bila kregana ...« Nande se je naslonil na koso, stisnil je ratišče, da je zaškripalo in je kljubovalno pogledal proti vasi, kjer je kraljevala Prtvelova hiša.

»Zakaj ne prideš domov, Anica? Pusti vse in pridi!«

»Ne morem, Nande, radi doma ne morem,« je žalostno odvrnila deklica. »Pa saj ni tako hudo. Še veselo je včasih. Ko si ti bil zdoma, so mi prišli godci igrat za god. Še pogostil jih je Prevelov gospodar.«

Ako je bilo treba govoriti o veselih dogodkih, je bila Anica navadno vedno v zadregi. V resnici tudi v tem godovanju ni bilo nič veselega. Gvispodar je ubil majhno, prav majhno kupico in to na poti skozi kuhinjo, kjer je Anica pomivala. Kriva je bila ona, čeprav je komaj vedela, kaj se je zgodilo.

Potem so obhajali njen god, prav veselo in burno ... Ona pa je jokala. Nikdo je ni pogrešal, nikdo je ni klical. Zato ni čudno, ako se je tega veselega dogodka tako hitro spomnila.

»Pusti vse in pridi!«

»Ne vabi me, Nande! Ti ne veš, kako rada bi šla domov, iz srca rada, pa ne morem ...«

Potem sta naložila in Nande je peljal. Ko sta prišla blizu hiše, je deklica zaprosila:

»Daj meni sedaj. Bom sama.«

»Ne, je pretežko za tebe.«

»Daj boš videl, da ne bo dobro.«

In je pustil. »Saj ne boš mogla Anica. Preveč sva naložila.«

»Bom. Zbogom, Nande!«

In se je uprla, da so slabotne roke zatrepetale ter je odhitela dalje po svoji trnjevi poti. Preden je prišla do hiše, je morala počivati.

»Pusti vse in pridi domov,« je zaklical Nande, da se je slišalo vse tje do zidov neprijazne Preveiove hiše. Deklica pa se je uprla še enkrat in je izginila v Prevelovem vrtu.

— — —

Prevelovi so bili velikodušni, zato so delili miloščino ...

Visoko na hribu, v najubožnejši viničariji je zbolela sestra Preveiove gospodinje. Lahkomiselnost in moževo slabo življenje sta jo privedli iz bogate vaške hiše visoko na hrib, v viničanjo. In sedaj se je v vso revščino vsilila še bolezen.

»Na hrib pojdeš,« je rekla Prevelova gospodinja Anici, ko je stopila v sobo. »Nekoliko tople juhe boš nesla. Pa da si takoj nazaj.«

»Bom,« je odgovorila deklica. To besedo je vsak dan neštetokrat ponovila.

Sice pa je vprašalo: »Zakaj ne greste sami, saj je vaša sestra.«

Anica ni vedela, da je bilo vsiljenki v viničariji na hribu ime — legar.

Prevelova gospodinja pa je slišala govorico, ki je s skrivnostnim šepetanjem naznanjala kugo, zato je dilila usmiljenje lastni sestri po tujih ljudeh.

»Kako je,« je vprašala gospodinja deklo Amco, ko se je vrnila.

»Slabo,« je odgovorila deklica. »Kako revni so ti ljudje ...«

»No, saj tudi vi nimate bogvečesa,« je odvrnila užaljeno ponosna gospodarica.

Obema, gospodinji in Anici pa je ostalo prikrito, da se je vsiljenka s hriba oklenila Aničine roke in je tako prestopila prag Prevelove hiše. Ostala pa je skrita še dolge dni. Ko so potekle ure, se je dala spoznati in Anica je legla.

11. Umrla bo ...[uredi]

Anica, kaj si najtežje odpustila Prevelovi hiši? Ali surnnje, ali očitanje, ali krivico? Ne, vse to je bilo lahko odpustiti. Hudo pa je, ako tudi v bolezni ni dobre besede in materinske skrbi. In tega je Anica čakala zamanj. Zato je povprašala po materi, Tončki, očetu in Nandetu. In so prišli. Tudi Nande je prišel k bolniški postelji. Ako ni mogel sain, je povprašal mater ali Tončko. Tončka je tiste dni mnogo trpela. Prevelovi so zahtevali novega talca. In zadelo je njo. S svojim mirom in tihim materinskim srcem se je preselila k Prevelovim.

Anica pa je gorela v vročini bolnega telesa in se je polagoma pogrezala v nezavest.

»Hitro, Tončka, hitro! Boš kregana,« je klicala v motnem spominu na svojo službo.

»Po deteljo bo treba ... Nande, ali mi boš zopet pomagal? Ne. Nande, ne, pusti, bom sama ... Ne bo dobro, ne bo dobro, Nande.«

Še le v teh dolgih in mučnih blodnjah se je razkrilo pred Aničino materjo trpljenje najdražje hčerke.

Prevelovi so v teh dneh zopet blagodušno delili miloščino. Skrbeli so za jed in pijačo, čeprav si Anica tega ni zaslužila, pustili so, da so prihajali domači nemoteno, da so smeli cele dolge noči prebedeti pri svoji Anici. Včasih so tudi sami pazili na svojo bolno deklo. Kako, tega Anica ni mogla razumeti.

— — —

»Kako je z Anico,« je vprašala Elica mater.

»Umrla bo,« je izpovedala.

»Umrla?« Dekletce se je sesedlo na hišni prag in si je zakrilo solzni obraz.

12. K materi bi šla ...[uredi]

Anica si je želela domov. Dokler je bila zdrava, je zmagovala in se ni izdajala. Ko pa je bolečina vzela silo in odpor, je zakipelo v srcu kar samo od sebe in je prišlo na opečene ustnice:

»K materi bi šla ...«

Vso vročo od hrepenenja po domu in materi je Tončka sestrino željo sporočila domači hiši.

Skoraj istočasno pa je trpljenje Prevelove gospodinje prikipelo do roba in se je izlilo v nestrpno željo: »Domov naj jo vzamejo, saj je njihova.«

Tudi to je oznanila Tončka doma.

— — —

Tedaj je Nande z vso ljubeznijo pripravil nosilnico. In sta odšla z očetom na žalostno pot.

Tako se je Anica vračala domov. Nandetu in vsem drugim je bil to najžalostnejši dogodek, kar so jih doživeli.

Anica je z nosilnice pozdravila očetov dom iz vsega srca. Samo motno je videla pred sabo obrise stare lesene hiše, zelo nejasen je bil spomin na zdrave in vesele dni, ki jih je preživela doma, v telesu je peklo in žgalo, da se je poznalo v očeh in na ustnicah, toda skozi vso bolečino je srce govorilo pozdrav domu in materi, očetu in Nandetu in vsem, vsetn od Marice, ki je ni bilo doma, do nerojenega, spečega pod ljubečim srcem materinim.

»Sedaj si doma, Anica,« je dahnila mati nad bolniško postelj v domači hiši.

»Doma, doma ...« je rahlo odmevalo iz dekličinega srca. Potem pa se je zopet stemnilo pred očmi in je padla v novo blodnjo.

»Ne bo dobro, Nande, ne bo dobro. Preveč sva naložila in jaz ne morem ... Ne morem, Nande. Pusti, pusti, kregana bom ...«

»Ne boš, Anica,« je odgovarjal mučni blodnji brat Nande. »Sedaj si doma, Anica; nikdo te ne bo kregal. Sedaj si pri materi ...«

13. Kaj bomo?[uredi]

»Ne morem ... Bolna sem.«

Tako je pozdravila Tončka in je skoraj padla čez domači prag. In je vlegla še ona. Ni hotela čakati na Prevelovo miloščino, zato je odšla, preden so moči popolnoma odpovedale.

»Kaj bomo,« je vprašala s skrbjo in žalostjo mati.

Nikdo ni vedel odgovora, tudi Tončka ne. Pride včasih tako, da so misli vseh eno samo veliko vprašanje, želje vseh en sam hrepeneč vzdih in volja vseh eden in isti temni obup. Naši ljudje imenujejo te trenutke dneve preizkušnje. Bog tehta svoje in njegovi devajo na tehtnico Njega. Oh, ko bi ne bil nikdo najden prelahek ...

»Ko bi vsaj vedeli, kaj je,« je vzdihovala mati.

»Naj gre Nande po zdravnika,« je rekel neodločno oče.

Ko je prišel zdravnik, je povedal, kako in kaj. Bilo je hudo, mnogo huje, kakor so mislili.

»Pazite, to je legar in je nalezljiv. Lahko se vsi okužite.« Potem so nabili na hišne duri bel list, ki je svaril in grozil s smrtjo.

»Oh, in tako dolgo sta bili pri nas,* je stokala Prevelova gospodinja, ko je zvedela. »Kaj če tudi nam ne prizanese, o Bog, kaj če tudi nam ne prizanese ...«

Pa je prizanesel. V knjigi božjih računov so bili Prevelovi na drugi strani.

14. Smrtne stopinje.[uredi]

Smrt je v našeh domeh stara znanka. Pozna vse kote, vse vhode in izhode, vsak glas in vsako senco. Zato prihaja brez hrupa in nemira. Mirno se postavi poleg postelje in čaka na svojo uro. Nikdo je ne opazi, a vse jo sluti in mati jo celo bere iz bolnikovih oči. Pa ni kruta, kakor jo slikajo; poslanka je, verna in zvesta, in prihaja brez kose in z ljubeznijo v očeh polnih večnosti. Zato začne povabljeni misliti na svoj večni dom.

»Tončka?«

»Kaj je, Anica?«

»Ali ti je hudo?«

»Ne preveč, Anica.«

»Meni pa je ... In bom umrla.«

»Ne boš ne ... Obe bove ozdraveli.«

»Jaz ne ... Nikoli reč ne bom zdrava ...«

Bog je gospodar, Sano on ve.«

»Mene je poklical in sedaj vem ...«

— — —

»Tončka, ali spiš ...?«

»Ne, kaj pa je, Anica?«

»Ali slišiš godbo ...?«

»Odkod pa, Anica? Ne slišim.«

»Poslušaj, poslušaj ... Sedaj, sedaj ...«

»To se ti dozdeva. Vse je tiho.«

Ta dan je Anica vstajala iz nezavesti in blodnje. Pa ni bilo zdravje. Bila je ljubezen božja, ki je pripeljala gospoda z belim Gospodom. Tako je sveta hostija še enkrat razvnela čisto srce dobre male večnostne romarice. Tudi pri Tončki je potrkal dobri gost, pa ne za slovo ampak v pozdrav, v zdravje.

»Tončka, veš, kaj sem mislila ravnokar?«

»Kaj, Anica?«

»Da ne bo težavna moja pot. Gospod gre z menoj ...«

»Ne, Anica, zdravje je prinesel.«

»Ne, ne, na pot greva, na pot, na ... pot ...«

Potem je nova bolečina pretrgala nit zavesti in iz mučnega padanja je zvenelo še dolgo: »Na pot, na pot ...«

Nande je slišal te pogovore. Stal je pri oknu in vsaka beseda je našla pot v srce. Potem je stopil za materjo v sobo.

»Kako je, Anica?«

Deklica ni odgovorila. Oči so bile široke razprte in so strmele bogvekam.

»Nande, Nande,« je planila naenkrat kakor iz težkega sna. »Nande, Kristus stoji poleg tebe, ves krvav, bičan, s trnjem kronan in tako žalosten, Nande, tako žalosten ... Saj bo padel, padel bo ... Nande, pomagaj mu, pomagaj mu ...!«

»To so mati, Anica, naša mati.«

»Ne, ne, Nande. Kristus je, ves krvav in žalosten, žalosten ...«

15. Nikogar ne najdem.[uredi]

Po teh dogodkih so materine moči odpovedale. Ljubezen, bedenje in breme nerojenega otroka so jo priklenili na klop pri peči. Tu je sedela in skoraj nezavestno zrla na svoja revna otroka. Službo ljubezni je sedaj prevzel oče.

»Nande, pojdi iskat dobrih src,« je zaprosila Tončka.

»Kam?«

»Sosedovi Albini povej!«

In je šel. »To bom prvo dal na tehtnico,« si je rekel, ko je stopil čez prag.

Pri sosedovih so se ga ustrašili.

»Oh, Nande«, se je začudila Albina in ni stopila bliže. Nande je nosil kugo s seboj, zato se ga je bala.

»Albina, ali bi hotela priti k nam? Bi kaj pomagala. Mati ne morejo, jaz pa ne znam.«

»Ne morem, Nande,« je odvrnilo dekle z veliko naglico. »Vse preveč dela imamo doma.«

»A tako ... Pa zbogom!«

Potem je šel k sosedovim na desni.

»Ne moremo,« so rekli.

Sedaj ni vedel, kje naj še vpraša. Sorodniki so bili daleč, drugam pa si ni upal.

»Ne vem,« je vzdihnil neodločno in je zavil med polja.

»Marta ...!«

»Nande! Kako je pri vas? Hitro povej! Hotela sem k vam. Ali je res legar?«

»Res. Anica bo umrla, Tončka mogoče tudi, mati pa so obnemogli. Mene so poslali, da grem iskat dobrih src, pa ne najdem nikogar.«

»Nikogar? Kje si bil?«

»Albino sem prosil in Kmetove.«

»Ali je k nam predaleč?«

»Nisem si upal ...«

»Nisi si upal? Ali smo si tako tuji?«

»Pojdiva!«

Prijela ga je za roko in ga je odvedla kakor otroka.

16. Smrt, pogreb in maša.[uredi]

V soboto ob večernem »ave« je Anica umrla. Nekoliko pred smrtjo sta s Tončko molili očenaš. Predno sta prišli do vsakdanjega kruha, je Anica padla v nezavest, iz katere se je prebudila šele v večnosti. Vsakdanjega kruha, radi katerega je morala z doma, ji ni bilo treba nikoli več ...

Tudi Nande je bil pri slovesu. Ves bled je bil v obraz, a oči so bile suhe, suhe ... V prsih pa je peklo in kljuvalo: »Glej, najdražje sestrice ni več ... Smrt-zdravnica, ti si se zmotila ... Odkar je bila Marta pri njih, je večkrat mislil o razgovoru na vlaku.

Drugo jutro je Nande kljub grozečemu belemu listu na vratih odšel v cerkev. Moral je oznaniti smrt in pripraviti za pogreb.

V cerkvi je pokleknil v samotnem kotu pri stranskem oltarju in je začel moliti: da bo dar sestri Anici in v zdravje Tončki. Samo parkrat ni mogel v cerkev, pa se mu je zdela cerkev danes vse lepša in prijaznejša. Vse drugačna je bila stara, že sto in stokrat odpeta pesem, vsa drugačna je bila sv. maša, drugačne orgle in zvončki. Vse je bilo bliže srcu, bliže hrepenenju in večnosti.

»Oh nobenega ne zgubi svojih bratov in sestric,« je prosila pesem vernikov onega Gospoda Kristusa, ki ga je videla Anica vsega krvavega stati ob Nandetovi strani.

»Anico si gotovo srečno pripeljal.«

Potem je stari župnik delil kruh božje besede: o kraljestvu božjem in naši revščini.

»Pridi, Gospod Jezus, pridi! Amen,« je zazvenelo za konec.

»Pridi pridi ...,« je ponovil Nande. »Pa ne s trpljenjem, Gospod, pa ne s trpljenjem! Pri nas ga je bilo dovolj ...«

— — —

»Kako,« so vprašali doma.

»Pogreba ne bo, ne sme biti ... In takoj jo je treba prepeljati v mrtvašnico. Jutri pa morajo priti trije, da jo bodo zanesli iz mrtvašnice do groba ...«

»Zakaj?«

»Postava. Grobokop je povedal.«

Pa je niso prepeljali takoj. Novi dom iz šesterih desk še ni bil gotov ... Zvečer pa je Aničino telo počivalo v mrtvašnici in ne več v očetovi hiši.

Drugo jutro pa sta prišla oče in Nande. Tretjega nista dobila. Prenesla sta rakev iz mrtvašnice do groba in sta jo spustila v zemljo. Tedaj je Nande jokal kakor otrok. Njegova krivda, ki je bila vknjižena pri Bogu v računu o ljubezni do doma, staršev in sester, je bila tako poravnana do zadnjega vinarja.

»O Bog, zdravnik naš edini in veliki, kako strog si ...«

17. Vse bo dobro.[uredi]

Po teh žalostnih dneh je odprl Bog knjigo življenja na drugem mestu. Tam je bilo pisano: zdravje, sreča, radost.

Tončka je ozdravela in tudi materi je postalo boljše.

Marta pa je še ostala. Hotela je biti zvesta do konca, zvesta in dobra in neustrašena. Nandetu je postala draga kakor Anica.

— — —

Samo Nande in Jerica sta bila v sobi. Bilo je proti večeru. Stala sta pri oknu, da so žarki zahajočega solnca padali z enako dobrohotnostjo na velikega brata in malo sestrico. Bila sta v živahnem pogovoru in čisto blizu skupaj. Tedaj je stopila Marta. Nič je nista opazila, ko je prišla. Stopila je k njima in jima je položila roke na rame.

»Kako se imata rada Jerica in Nande ... Tako je prav.«

Dekle je že dolgo opazovalo spremembo, ki se je zgodila v Nandetu, odkar je zbolela Anica.

»To je zopet moj Nande, moj, moj ...« se je oglašalo vedno silneje v globinah dekletovega srca.

»Vidiš, Marta, sedaj je bil tudi pri nas zdravnik, o katerem si mi pripovedovala na vlaku. Sedaj bo zopet vse dobro.«

»Bo, bo, Nande! Vse bo dobro. Zato pa: Z bogom!« Nekam žalostna je bila, ko jima je ponudila roko v slovo.

»Ali odhajaš, Marta? Ne hodi še ...«

»Moram, Nande. Sedaj se Albina ne bo več branila, ako ne boste mogli sami.«

»Albina? Nikoli več je ne bom nadlegoval s prošnjami. Sedaj vem, kam se bom obrnil.«

»Veš? Če ne boš zopet pozabil ...«

»Ne bom! Pridi še, Marta!«

»Pa tudi Jerica in Nande pridita k nam.«

»Ali ne?«

»Prideta, gotovo prideta.«

— — —

Tudi Marica se je vrnila. Hrepenje po materi in bridkost življenja sta ji pokazala pot nazaj. Ko je bilo dovolj trpljenja in solz, je črtal Bog njeno krivdo in tedaj se je vrnila.

— — —

Pomlad je. Marica je na polju in pleve. Njene misli so pri daljnem, tihem grobu, kjer spi večno spanje droben, nebogljen otrok, ki ji ga je Bog poklical k sebi.

»Ali prosiš zame? Ali bo izbrisano vse in bom našla usmiljenje?«

»Bo, vse bo dobro, vse bo poravnano. Le mladost se ne povrne.«

Vsaka drobna travica ponavlja dobrohotni odgovor očiščenega srca.

»Povej, marjetica, ali bo res dobro?«

In marjetica odgovarja: »Smrt, sodba, pekel, nebesa, smrt, sodba, pekel, nebesa, smrt ... nebesa!«

»Ti se motiš, marjetica! Povej ti!«

Sedaj odgovarja druga: » ... smrt, sodba, pekel, nebesa!«

»Čudno ... Še ena!«

Tudi tretja se pridruži svojima sestricama.

»Pa bodi! Bom skrbela, da obvelja. Bog je dober!«

— — —

Nandetova najmlajša sestrica Terezika je lep in prijazen otrok. Vsi jo imajo radi. In ona ima rada vse, pa ne vseh enako.

»Terezika, koga imaš najrajši,« vprašuje brat Nande, ki je že dolgo gospodar lepega kraljestva svoje ljubljene žene Marte.

»Mater in očeta.«

»Potem?«

»Nandeta in Tončko. Potem Jerico in Elico, potem Naceta in Jožeta in nazadnje Marico.«

Tako tehta svoje drage najmlajša sestrica. Marico stavi na konec, čeprav ne ve ničesar o solzah, ki so tekle radi nje. Rada pa ima tudi njo.