Brat Justin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Brat Justin. Iz dnevnika samostanskega novica.
Matija Rode
Objavljeno pod psevdonimom Bistričan.
Izdano: Slovenski narod 38/167, 38/168, 38/169, 38/170, 38/171, 38/172, 38/173, 38/174, 38/175, 38/176, 38/178, 38/179, 38/180, 38/181, 38/182, 38/183, 38/184, 38/186, 38/187, 38/188, 38/189, 38/190, 38/191, 38/192, 38/193, 38/194, 38/196, 38/197, 38/198, 38/199, 38/200 (1905)
Viri: dLib 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 196, 197, 198, 199, 200
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dne 20. julija.

Tuintam sem bral kako pripovest ali roman v obliki dnevnika. Odkrito moram priznati, da sem bral pisateljev proizvod v tej obliki vedno z vso slastjo in intenzivno vestnostjo, le da bi gotovo izčrpal vse misli pisateljeve in se uglobil v njih notranjo svezo. Stritarjev »Zorin«, Goethejeve »Werthers Leiden«, Turgenjeva »Dnevnik človeka odveč« i. dr. so bili moji ljubljenci, ki mi niso dali spati, ampak sem katerikrat ob dveh ali treh popolnoči vstal iz gorke postelje, prižgal luč in se usedel k mizi prebirat. In če sem še tuintam iztaknil opombo, kojo je zabeležil junak romana v obliki dnevnika, da je namreč skrivaj izročal svoje srčne boli tvojemu dnevniku z namenom, da jih nikdar in nikoli ne dobi pred oči šiva duša, želel sem si živeti kdaj tako življenje, ki bi bilo vredno dnevniškega popisa, katerega bi pisal z namenom in v prepričanju, da ostane za vse večne čase prikrit vsakemu nepovabljencu. Tak nepovabljenec se mi je zdel vsakdo.

Danes se mi ponuja taka prilika. Letos sem bil v sedmem razredu gimnazije. Pri našem strogem profesorju fizike in matematike mi je silno predlo. Ker so videli gospodje, da bi bilo dobro za mene, če bi repitiral, sklenili so me vreči. Rečeno, storjeno.

Kaj naj začnem zdaj?

Staršev nimam, da bi me pustili še eno leto ribsati se po šolskih klopeh sedme šole. Miloščina, ki sem jo pri dobrih ljudeh dozdaj dobival — seveda in natura — je šla rakom žvižgat, ker repetentu nihče ne da nič kaj rad podpore. «Učil bi se bil, kot so se drugi, pa bi bil zdelal«; s takimi in enakimi izgovori in kolikor toliko odurnega obraza so opremljeni ljudje, katerih ime se pogosto blešči razprostrto tiskano v letnih poročilih raznih šol.

S študiranjem, to se pravi repetiranjem, torej nikakor ni nič. Treba se je obrniti kam drugam.

Slišal sem pogostokrat, da je dobro in priporočljivo, če se človek, zlasti mlad, obrne v važnih življenjskih vprašanjih na svojega spovednika za štet. On, ki pozna dušno stran spovedančevo, bo gotovo znal dobro in prav svetovati pripomočke in kraje, kjer se človeku ni treba bati za življenski obstoj in kjer se duša ne pogubi, ampak ostane trdna in stanovitna do konca dni.

Tudi jaz po tej misli nisem dosti več premišljal, kam bi se obrnil, pač pa sem pohitel vprašat za svet svojega spovednika, ki je bil mlad mož, stoprav nekaj let kaplan mestne fare in v vsakem oziru navdušen za blagor svojih vernih, v varstvo mu izročenih.

»Zakaj so vas oče dali v šole?« me je vprašal, ko sem mu povedal namen svojega prihoda.

»Namen je bil zgolj religijozen«, odvrnem, »kot pri večini kmetskih študentov: duhovnik naj bi postal.«

»Zdaj so vam zaprli to pot s dvojkami. Pa še čutite v sebi poklic za ta stan?« nadaljuje.

»Še, seveda zdaj zastonj.«

»Ni tako zastonj. Glejte! Jaz poznam kraj, kjer pridete lahko ravno do tega cilja. Idite v samostan! Očetje frančiškani vas bodo s odprtimi rokami sprejeli. In potem: ali nimate najlepše življenje v samostanu? Druščine ne bodete pogrešali, kar se pri duhovniku n. pr. na kmetih toliko krat lahko zgodi. Jaz kot vaš spovednik, ki poznam vašo nrav, bi vam že svetoval v samostan. S tem spolnite voljo svojih staršev, ki so vas pač že v zibeli namenili za mašnika. Ako se lotite kakega drugega posla, nikjer ne morete svojih študij tako s pridom uporabiti, kakor kot redovnik. Da bi učenje obesili na kol in se morda posvetili kaki službici — ali bi ne bilo škoda toliko prestanega truda, toliko prečutih nočnih ur?«

Imel me je za strašnega pileža.

Ker na njegove besede nisem nič sinil, ampak ga le verno poslušal, je nadaljeval:

»Morda vas ne veseli posebno v samostan? Nič ne de to, veselje pride pozneje samo! Koliko jih je bilo z menoj v semenišča, kamor so prišli brez vsakega veselja. Sčasoma so se privadili vsega in dandanes so najvzornejši duhovniki, ki s neprekosljivo vnemo oznanjujejo in razširjajo nauke našega Odrešenika. Pojdite torej kar k patru provincijalu v M., kjer mu izrazite svojo željo; jaz vam bom pa dal malo priporočilce.«

In ne vprašaje me, če sem zadovoljen s tem njegovim nasvetom, je sedel k pisalni mizi in napisal par vrstic na vizitko, katero mi je podal v zapečatenem zavitku.

»Ko opravite vse, vrnite se mi povedat!« mi je naročil ter me odpravil.

To se je zgodilo danes štirinajst dni.

Danes dopoldne pa se napotim v M. k patru provincijalu frančiškanskega reda, očetu Bertoldu, in mu potožim svoje reve in nadloge, katere bi mogel le tihi samostan fratrov minoritov odvrniti od mene.

Pater Bertold se je razveselil mene sedmošolca in s svojim velikanskim trebuhom, ki je — mimogrede povedano — obligaten predmet skoraj vsakega frančiškana, malodane butnil ob mene, ko je rekel:

»Sprejeti ste takoj, le toliko časa morate počakati, da sedanji novinci odidejo s Kremenca v Drenovnik študirat sedmo ali osmo šolo. Na Kremencu je namreč novicijat, kjer boste prebili eno leto poskušnje, nakar storite obljubo. Naznanil vam bom že pismeno, kdaj pridite sem. Z Bogom!«

Po zadnjih besedah provincijalovih sem se poslovil in odšel k svoji teti, da prebijem še par tednov med svetom.

Nato sem svojo prihodnjost deval na tehtnico svojega pičlega preudarka ter prišel naposled do dobro preudarjenega zaključka, da je res pametno za mene, če se izognem svetu in odrinem v tihi samostanski mir. Pred maturo imam že od nekdaj tako ljuto mržnjo, da me kar strese, če bi jo moral kdaj delati. Zdaj imam najlepšo priložnost, umakniti se tej nasilnosti srednjeveški, ki po mojem prepričanju ne spada več v modernost. Zato le v samostan! Tam bom med brati deležen svetega miru, ki je navadnim zemljanom odvzet, tam se mi uresničijo vzvišene ideje, katere sem tukaj med svetom vedno zastonj upal doseči. In naposled ne bodimo filistrski: dobro jesti in dobro piti je pol življenja, drugo polovico si človek že na kak način osladi. Zakaj bi se človek branil, kar je dobrega? Bog je vendar dal dobrote tega sveta da jih uživamo, in komur jih je dal, tisti naj jih uživa! Živio samostan!

Preskrbljen sem torej za celo življenje in ker vidim, da začnem v kratkem živeti popolnoma novo življenje, s tem začel pisati dnevnik. Kdo ve, če mi ne bodo kdaj v starih letih kot osivelemu patru prišle v razvedrilo te vrstice! Et meminisse juvabil ...

Dne 9. septembra.

Danes sem dobil obvestilo od patra provincijala, ki mi naznanja, da je čas odriniti v samostan na Kremenec v novicijat. Naj pridem še k njemu, da zvem vse podrobnejše.

Preživel sem te dni pri svoji teti, ki ima malo posestvo in je vdova. Ženska se je silno razveselila, ko sem ji povedal, kaj sem ukrenil. »Bog te vodi, Ivan«, je dejala, »jaz sem te vedno priporočala v njegovo varstvo. Le moli, da bi bil vstanu izpolnovati težko butaro kloštrskega življenja. Jaz bom že tuintam dala za kako mašo »v dober namen«, da bolj gotovo prideš do svojega cilja.« In prva njena pot je bila v župnišče povedat župniku, da hočem postati raševnik in se vsega s dušo in telesom posvetiti svojemu Bogu. No, in tudi moja pot je morala biti prva v župnišče, kajti župnik je želel govoriti z menoj in me podkrepiti v mojih sklepih. In ker je gospod uvidel, da sem sprejemljiv za razne dobre nauke, me je rad imel in me dan na dan vabil k sebi na kosilo, malico in večerjo. Da se nisem branil temu, se razume. No, in pobožna teta živi v devetih nebesih zaradi mene, mi doma napravlja vse najboljše, kar sploh ima in kar sploh zna. Čudno ni torej, da so mi ti lepi dnevi bliskovo pohiteli v večnost in da nisem nič kaj vesel današnjega pisma. Vendar tega nočem pokazati nikomur, nasprotno, še jako vesel hočem nastopati. Takoj jutri grem v M. k patru provincijalu, ker tako želi teta in tudi župnik.

Dne 10. septembra.

Devet je ura zvečer in že bom prenočil v samostanu. Sicer še nisem na določenem kraju na Kremencu, ampak v M. pod eno streho s patrom provincijalom. Naročili so mi, naj gledam, da kmalu zaspim, ker moram jutri že zgodaj odriniti proti svojemu cilju, a niti trohice zaspanosti ne čutim v očeh. Zato hočem pisati o današnjem dnevu.

Popoldne sem došel v M. Slovo od tete in župnika mi ni bilo nič kaj težko, kajti jaz imam že tako navado, da ne morem dolgo delati nadlege, če vem, da si lahko pomagam drugam. Tudi teta in župnik nista točila solz, saj sta vedela, da grem v dober kraj, kamor so me spremljali vsi njiju blagoslovi.

V M. se zglasim pri patru provincijalu.

»Dobro, dobro, da ste prišli«, je hitel, »ravno prav. Dva sta že tukaj, vi ste tretji. Za odhod bodo že drugi skrbeli, midva se morava pomeniti le, kakšno ime boste imeli v samostanu. Saj to veste, da dobi vsak frančiškan pri svojem vstopu v samostan redovno ime. Torej katerega svetnika hočete?«

»Svetega Bonaventuro bi rad imel za priprošnjika«, rečem spomnivši se velikega cerkvenega učenika.

»Zakaj ravno tega?«

»Slaven mož je bil in učen; rad bi imel mogočnega zaščitnika v nebesih.«

»Tega ne; tako se imenuje že neki lajik v naši provinciji.«

»Ali pa svetega Alojzija.«

»Alojzij je na kmetih že vsak deseti; mi v samostanu moramo imeti taka imena, ki so redka in malo v rabi Pomislite, da pride vsak frančiškan skoro gotovo v nebesa in koliko postranskih priimkov bi potrebovali na onem svetu, če bi redovniki imeli imena kot navadni ljudje!«

Na podlagi te učene razlage mi je upadel pogum, da bi si mogel izbrati patrona, ki bi bil patru provincijalu všeč, zato sem njemu dal na prosto voljo, izbirati mi ime, kar mu je bilo očividno všeč. In prelistavši nekoliko svoj žepni koledar, reče:

»Sveti Justin naj bo vaš patron, sveti Justin mučenec, da boste spominjajoč se hudih muk njegovih lažje prenašali strogi prvi red sv. Frančiška in se vadili v zatajevanju samega sebe ter krotili svoje meso. Človek se mora zelo boriti zoper svoje slabosti, zato naj ima pomočnika v nebesih, na katerega se naj večkrat obrača v hudih skušnjavah, da premaga svoje strasti in zatre poželjivost mesa.«

Če druge dobre Ustnosti nima pater Bertold, je vsaj njegova copia verborum velika, ki je za pridigarja sploh velike važnosti.

Po zadnjih besedah provincijalovih sem na njegovo povelje odšel iz sobe, lazil potem po dolgočasnem mestu M., zvečer pa s svojima tovarišema, ki hočeta z menoj deliti bližnjo bodočnost, večerjal v posebni sobi za tujce. Zakaj nas v samostansko obedico niso pustili, ne vem.

In zdaj sem tukaj. Soba je čedno opremljena in nič se nimam pritoževati. Še celo usnjat divan se šopiri poleg par stolov ob mizi. Postelja je mehka, o čimer sem se takoj prepričal, ko sem bil sam v sobi. Vendar ker me nič spanec ne sili, hočem nekoliko prebirati knjige, ki leže po mizi. Naprej vem, da so vse nabožne vsebine in še povrh latinske.

Nisem se motil. Vse nabožno in vse latinsko skoziinskozi. Zanimal me je samo »Breviarium Romanum«. Veličastne psalme sem kot mano srkal v se in se divil njihovemu blagoglasju in vzvišenosti.

Ura je udarila v zvoniku enajst. Čas je, da grem spat.

Dne 11. septembra.

Na svojem cilja sem, na Kremencu v samostanu, imam svojo celico in sem tako ločen od vsega posvetnega hrupa.

Zopet je ura devet zvečer. Ukazali so mi, se uleči v posteljo in zaspati, da bom jutri čvrstejši in točnejši v vsem, kar me zadene tekom dneva.

A meni ni mar spanec. Če pride, ga odženem s silo. Tebi pa, moj ljubljeni dnevnik, hočem zaupati dogodke današnjega dne, ki so mi še vsi živo v spomina in ki so se mi do velike množine nagrmadili.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali iz M. do S. z vlakom, to je jaz in moja dva tovariša. V S. smo stopili iz vlaka ter se preselili v nizek poštni vos, ki nas je škripajo in gugaje se srečno potegnil do trga Vretena, kjer izstopimo.

Trg Vreteno je prijazna naselbina, ki šteje na prvi pogled kakih osemsto ljudi. Na zahodu in deloma tudi proti Beveru se razprostirajo mogočni gozdi Vretenčanov, na jugu pa se širi lepo obdelano polje. Na vzhodu trga buči reka Šumnica, ki se na levem bregu zajeda v mogočne skale hriba Kremenca, na katerem stoji samostan s cerkvijo istega imena. Samostan in cerkev sta pač toliko šarita med gozdnim in sadnim drevjem, da ne vidiš iz tega ničesar drugega, kakor pri dobrem opazovanju pozlačeni cerkveni križ. Mi trije bodoči samostanski prebivalci sprva še tega nismo videli, zato poprašam jaz, ki sem imel in sem si lastil komando nad onima dvema, v trgu kmeta, ki si je prižigal ravno tobak pred hišo, kod pelje pot v samostan.

»Ali greste v klošter?« hiti možic in vleče iz pipe, da so se mu delale take jamice v licih, da bi lahko lešnike noter vtaknil.

»Seveda, drugače ne bodemo vpraševali«, mu odvrnem.

»Jaz mislim, če mislite postati menih.«

»Menihi, da, vsi trije; a sedaj nam povejte, po kateri poti naj gremo!« rečem zvedavemu možu.

»Kar po tej poti pojdite, dokler ne pridete do velikega križa; tam se obrnite na levo roko, pa pridete kmalu do znamenja, v katerem je Mati Božja; tam zavijte na desno in držite se vedno prave roke toliko časa, da pridete na most. Na drugi strani mosta je pa le ena pot, in ne morete se zgubiti, če bi hodili opolnoči.«

Po označeni poti pridemo do samostana; a tu se nam je stavila zopet nova zapreka: nikjer ni bilo pravega vhoda. Trkali smo na neka hrastova vrata, ki pa nikakor niso imela volje se odpreti. Tu nam pride pomoč v podobi starega patra, ki je prišel iz gošče. Ime mu je bilo Vigilij, kakor sem izvedel pozneje.

»No, kaj bi pa radi?« vpraša prijazno, »koga iščete?«

Jaz stopim korak naprej in mu povem, da smo prišli v samostan, pri sebi pa da imamo sprejemne liste od prečastitega patra provincijala.

»O, o, o!« vzklikne veselo pater Vigilij, »kdo bo znal bolje pridigovati? Koliko šol ste pa izvršili?«

Povemo: jaz da sem lopnil v sedmi, moja tovariša pa da sta prinesla krepki trojki iz pete. Bilo ju je nekoliko sram, moja bodoča sobrata, da sta bila le v peti in da je nista mogla dalje pribrisati, a pater Vigilij ju potolaži s milimi besedami:

»Nič, strahu, le korajžo, pri nas ne izbiramo mnogo, koliko šol ima kdo, čeprav bi jih postavno moralo šest izvršenih biti. Tudi mene so pobrali kakor ranjenega vojaka, ko sem svojemu rajnemu očetu prinesel v šesti šoli mogočno dvojko domov, pa sem vseeno star postal med tem zidovjem. O saj ni nič hudega tu pri nas; ko smo lačni, gremo jest in pit, če smo žejni; drugače pa nekoliko beremo, se sprehajamo, spovedujemo itd.« Zasmejal se je in nas nekoliko rešil strahu, ki smo ga imeli pred strogim samostanskim življenjem.

»No, pa pojdite s menoj,« pravi pater Vigilij po onem smehu, »vam bom pokazal, kam vas bodo spravili.«

Peljal nas je v samostan v prvo nadstropje k vratom, ki so nosila na čelu napis »Clerieatus«. Pozvoni in nedolgo potem se odpro vrata, in pater Vigilij nas porine noter s besedami: »Tako, drugo boste že izvedeli.«

V tem so se odpirale posamezne celice in iz njih je pokukala na lonec ostrižena glava, hoteč izvedeti, kdo si upa motiti jih v njihovi tihoti. »Kandidati, kandidati!« so si šepetali mladi menišci, med katerimi sem spoznal par znancev z gimnazije, ki so lansko leto omagali in ker ni bilo drugega pripomočka, potegnili so jo v samostan.

Sprejemni list smo oddali patru magistru, ki ima lepo ime Celestin. Njegova zunanjost se mi zdi smešna. Meri najmanj dva metra, a je suh kot pajek, »obligatnega predmeta« pa nima prav nič. Vrh telesa se mu guglje velikanska glava, velika kot čeber. Če je kaj dosti v njej, bomo že videli, saj pater magister je vzgojevatelj nas kremenših novicev.

Ko je pater magister vzprejemne liste z naslovom »leoturia salutem!« preštudiral, nam je odkazal vsakemu svojo celico z besedami: »Vi greste sem, vi tja in vi tja«, nakar je izginil v svojo sobo, ki je tudi v novicijatu.

Jaz sem dobil številko trinajst. Nehote mi je noga zastala na pragu, kajti vera v vraže se je kar nanagloma vzbudila v meni, in takoj mi je reklo nekaj v srcu, da ta številka trinajst mi ne bo prinesla prave sreče in zaželjenega notranjega miru, ampak da je usodepolna za mene.

S svetim strahom stopim v celico in se ogledam po opravi. Postelja, klečalnik, miza, dva stola, nekaj knjig, med njimi brevir velik, kakor Georgesov besednjak, sveče, posoda za umivanje, palica v kotu ter bič v klečalniku — no, bo že, samo da ne bo treba imeti ponoči opeke pod glavo, kar nevedneži sklepajo iz tega, da dajo redovniki mrtvemu svojemu bratu mesto blazine pod glavo opeko.

Ker smo že dopoldne prišli v samostan, sem kosil opoldne v obednici ali refektoriju med fratri in patri. Velikanska dvorana je zares ta obednica, krasno slikana in kar se v samostanu še bolj ceni: je in pije se notri prav po grofovsko, tako da mi moj še civilni sobrat šepnil: »Tukaj ne bomo glada trpeli, sčasoma se bomo še mi zredili, kakor so se že drugi!« Fant ima morda prav.

Med kosilom sem se pogosto ozrl po patru magistru. Nobene reči ni dosti jedel, pokusil je le parkrat, potem pa žlico ali vilice odložil. Toliko bolj mu je vino šlo v slast.

Po kosilu nam pove pater magister, da smo prosti celo popoldne, ker eksercicije ali duhovne vaje začnemo šele jutri. Lahko, da gremo torej na sprehod, če se komu po ljubi. Ker sta moja tovariša rajši doma ostala, »nego da bi šla gledat ta neumni svet«, kakor sta se izrazila, sem odšel sam na sprehod. Proti Vretenu me ni mikalo, zato sem se obrnil proti severu proti vasici Veliki log, kakor mi jo je imenoval kuhar, ko sem ga pri odhodu vprašal.

Hodil sem precej hitro, ker se je pot vila skozi smrekov gozd, in sem hotel priti na plano brž ko mogoče. Ravno sem stopil iz gozda in se je pred menoj odprl veličasten razgled na bližnje vasice in na mogočno gorovje, ki je visoko v sinje nebo dvigalo svoje vrhunce, ko zagledam kakih dvesto korakov pred seboj človeka v frančiškanski halji, ki se po kloštersko zove habit. Sprva ga nisem poznal, ko pa pospešim korake, spoznam patra Vigilija. Prav razveselil sem se ga, saj sem vedel, da mi bo povedal iz samostana kaj, kar mi bo v korist.

Začuvši korake za seboj, obrne se pater Vigilij in videč mene, me vpraša:

»No, no, kam pa tako hitro?«

»Na sprehod«, odvrnem in ga pozdravim.

»Pa tako hitite, na sprehod vendar človek ne leti; se vam kam daleč mudi?« vprašuje pater Vigilij.

»Ne mudi se mi ravno nikamor; ker sem pa vas zagledal, pospešil sem korake.«

»Greva pa lahko skupaj, če vam je všeč«, reče prijazno.

»Če vam morebiti ne bom nadležen?«

»Prav nič. V Veliki log sem namenjen, do tja je ravno še dobre tri četrt ure; tam nekoliko posedim, nato pa počasi nazaj«, je pravil.

Pot nama je šel hitreje izpod nog, nego sem jaz želel. Pater Vigilij je bil zelo zgovoren starec, povedal je več, nego bi se spodobilo samostanskemu očetu proti meni bodočemu fratru. Pravil je, kakšen je pater magister, kakšen pater gvardijan, kakšni ostali samostanski prebivale.

»Vidite«, rekel je, »pri nas je ravno tako, kakor med svetom; kar človek misli, ne sme kar tako odkritosrčno razodeti svojemu sobratu ali soočetu, ker potem se zve vse. Patru magistru se ne sme prav nič zaupati, ker on je čuden človek, čeprav je učen. Kar patru gvardijanu sščenča in kaj potem, veste lahko. Nekaj imamo hinavcev, drugi so silni snedeži, tretjim je samo liter mar, nekateri se radi kregajo, tako da smo vsi oprtani s kopico napak. Pa ne sodite me prehudo, če tako govorim. Vi se mi zdite že toliko pametni, da vam smem nekoliko resnic povedati, drugo boste že izkusili prej ali slej.«

»Oprostite, pater Vigilij,« posežem mu v besedo, »pravite, da ima vsak kopico napak; a o vas mora človek misliti, da ste brez njih.«

Peter Vigilij se nasmehne in pravi:

»To je res, ne kregam se ne, jed in pijača sta mi le toliko mar, kolikor za silo potrebujem, resnico povem v obraz, zato me pa tudi ta ali oni večkrat nekoliko po strani pogleda. Toda do sprehodov imam že pravo strast; nikdar me ni doma, le po noči in dopoldne nekaj časa, de ne kosim vselej v samostanu. Zmerom okrog ljudi kolovratim, se smejem ž njimi, jim kako originalno povem iz samostana — in teh je vedno dosti — in ko smo izpraznili par kozarcev, zapojemo kako narodno pesem. Ljudje me imajo povsod radi in vabijo me zopet in zopet. Danes grem v neko hišo, kjer sem kakor doma. Le čakajte, vi morate iti z menoj, saj je prejkone danes prvikrat in zadnjikrat, da sva sama na prostem skupaj, ker ne boste smeli iti drugače na sprehod, kot vsi novici vkup in s patrom magistrom za hrbtom. Predno boste vi pater, bom že jaz zdavnaj gnil na pokopališču.«

Nisem se mogel upirati na noben način prijaznemu patru Virgiliju in se mu tudi nisem hotel.

Ko sva prišla v Veliki log, pozdravil je vsakdo mojega tovariša, in ta je z vsakim prijazno govoril in kako šaljivo povedal. Tu je ustavil deklico in jo vprašal, kdaj se bo omožila, da je zardela do ušes; tam je dobil moža že priletnega, s katerim sta se pomenila, kako gre kaj pri kmetiji, če ima srečo pri živini, kdaj odrine mlajši sin k vojakom, zopet drugod se je ustavil pater Vigilij pri otrocih, ki so se igrali ob cesti, in jih spraševal, kako jim je ime, kaj delajo mati, starejši brat in sestra itd.

»Sem le pojdiva,« reče pater Vigilij in zavije konci čedne hiše na vrt, odkoder se je slišal razgovor.

»Pozdravljeni!« pozdravi prvi pater Vigilij, komaj da sva zavila okrog ogla.

Pod košato lipo sta sedeli dve ženski, očividno mati in hči ter šivali.

Prišedši do njiju, se obrne redovnik k deklici, ki je štela približno sedemnajst let, in ji reče:

»Albinca, danes ti hočem povedati nekaj novega in veselega«, in dobrovoljno se je smejal.

»Kaj pa takega?« je vprašala deklica a zvonkim glasom in uprla vanj lepe črne oči.

»No ugeni!« reče pater Vigilij.

»Oh, ne mučite me zopet s svojimi vprašanji«, je rekla deklica; »toda sedita, saj še ne odidete precej, pater Vigilij?«

»Kakor ti hočeš, če boš rekla ‚da‘, sedem in s menoj ta gospod, če pa rečeš ‚ne‘, greva naprej.«

»Povejte torej!« odvrne dekle.

»Albinca«, reče pater Vigilij in se skloni k njej, »ali bi se hotela omožiti?«

Rdečica jo je oblila in tudi meni je stopila vsa kri v glavo. Šele zdaj sem spoznal muhe in navihanost patra Vigilija.

Tudi mati Albinina ga je gledala začudeno, čeprav je bila, kakor sem sprevidel, že vajena menihovih šal.

»No povej, ali bi se hotela omožiti?« vpraša znova pater Vigilij Albino.

»Kaj pa mislite vendar?« pokara ga mati.

»Tale gospod bi se rad oženil«, laže pater Vigilij debelo in se resnega dela, a šlo mu je vedno na smeh; »prišel sem najprej k vam, kjer vem, da je poštena hiša in ker je tudi gospod od dobrih staršev!«

»Pater Vigilij«, reče mati, »vi se norčujete.«

»Zakaj?«

»Gospod še ni za ženitev, meni se zdi še premlad.«

»Pater Vigilij!« sem rekel jaz proseče.

On se pa začne smejati.

»Kaj mislita res, da sem privedel ženina v hišo? Vidita, ta gospod bo ravno tako nosil samostansko obleko kakor jo jaz.«

»A vi, pater Vigiiij«, je požugala Albina redovniku z drobnim prstom; »vi ste pa res vseh muh polni, da se greste tako iz mene norčevat.«

»Kaj ne, da si verjela?« smeje se on, »pa tako rdeča si postala kot piruh.

»O čem takem niste še nikdar nič omenili«, odvrne deklica, nakar so se menili oni trije o domačih rečeh, jaz pa sem molčal.

Govor je prišel tudi na mene, kdaj bom preoblečen v redovno obleko, kako mi bo ime, kdaj bom storil obljubo, kdaj pel novo mašo ...

Mati je ukazala Albini, naj prinese kruha, šunke in vina. Kot srna je odhitela v hišo, odkoder se je kmalu vrnila z ukazanimi rečmi.

Sedla je zopet na svoje mesto meni nasproti in me skrivaj kot mimogrede pogledala. Ko je pa videla, da sem ji zrl v obraz, povesila je sramežljivo oči in hitela s šivanjem, meni so pa glavo napolnjevale misli, da bi bilo morda pri tej deklici veselejše življenje in prijetnejše, kot med samostanskimi fratri in patri, ki imajo menda od same dolgočasnosti tako dolge obraze.

Jedli smo in pili. Pater Vigilij si je privoščil vsega, zlasti pa vina, ki je bila prava pristna domača kaplja. In ko mu je vino stopilo v glavo, nagajal je znova Albini z možitvijo. Meni je pa pravil, kako pridno dekle da je Albina; ko bi bila kdaj moja žena (kar je seveda pri sedanjih okoliščinah nemogoče), vse bi storila, kar bi želel. »Saj še meni stori«, je rekel, ako sem star in nosim to haljo; če jo prosim, naj mi gre po vode, mi pa vina prinese. Dobro dekle je Albina, res dobro«, je pristavil in se dobrovoljno smejal.

Mati je med tem odšla v hišo.

»Veš, Albinca, ko bi jaz pričal še enkrat na svet in bi bil v letih kakor tale gospod in bi bila ti toliko stara, kot si zdaj, precej bi te vzel za ženo«, je rekel pater Vigilij vinjen.

»Pojdite, pojdite!« mu je odvrnila deklica in se sklonila bolj na šivanje.

Pater Vigilij je uvidel, da je bil vpričo mene predomač in da dekletu dela mučen položaj, zato je vstal in rekel:

»Pomenita se sama kaj, vrnem se kmalu.«

Bil sem v zadregi. Godilo se mi je, kakor že mnogemu drugemu, da nisem našel pravega predmeta, o katerem bi se dalo kaj govoriti. To pa tembolj, ker sem občudoval svojo lepo znanko, ki mi je omamila vso dušo in vse misli. In vendar pravijo, da se mora človek kolikor mogoče varovati, biti dolgočasen v ženski družbi, če noče, da mu ne bodo zamerile.

Da moški nimamo vedno prav, ako se spodtikamo nad preradim govojenjem nežnega spola, sem čutil zdaj jaz in prav hvaležen sem bil svoji znanki, ko me je začela spraševati o kraju, kjer sem doma, zakaj da sem prišel v samostan, če se mi je svet zameril itd. Povabila me je, naj pridem večkrat obiskat njeno mater in njo s patrom Vigilijem.

„Ali on velikokrat sem pride?“ vprašam.

„Včasih je vsak dan tukaj, že kosil je mnogokrat pri nas. Radi ga imava, ker zmerom kako smešno pove, da se mu smejeva. Z menoj se prav rad norčuje, vedno mi pravi, da mi bo ženina pripeljal in kaj je danes storil, ste slišali“.

„Prav prijazen redovnik je res“.

„In včasih tudi ljubeznjiv!“ dostavi Albina.

„Kdo je ljubeznjiv?“ vpraša pater Vigilij, ki je slišal zadnjo besedo in si še pritrjeval vrv okrog ledij.

„Uganite!“ mu reče nagajivo deklica, „zdaj vas pa imam, le ugibajte, uganiti morate“.

„Še rada boš povedala, le čakaj!“ je dejal pater Vigilij in ji vzel šivanje iz rok. Prijel jo je za roko, da mu ni mogla uiti, in sedel poleg nje. „Ali boš povedala?“ je rekel, v očeh se mu je pa kazal strastni ogenj.

„Ne bom ne!“ je odvrnilo dekle in se mu izkušalo izviti, „šivanje mi dajte sem!“

A pater Vigilij jo je držal trdo, akoravno je bil že star. „Kdo je ljubezniv, povej!“ je silil, lica so mu pa žarela in razburjen je bil.

„Uganite!“

„Albinca, povej!“ je rekel proseč kot otrok.

Ko je čula svoje ime milo izgovorjeno, se je zasmejala in rekla:

„Če bi vedela, da ste tako sitni, ne bi bila rabila preje one besede o vas“.

„O meni?“ se je začudil pater Vigilij in mehanično spustil njene roko, „ne verjamem, da sta imela mene v mislih“.

„Koga pa hočeva imeti?“ vpraša užaljeno dekle.

„Tiii!“ je dejal prete pater Vigilij „morebiti je bil kdo drugi?“

„Naj gospod pove, da resnico govorim!“

„Res, pater Vigilij,“ rečem jaz hitro, „o vas sva se menila, kako ste prijazni in gospodična je naposled pri stavila, da tudi ljubeznjivi.“

Mati je prišla zopet na vrt in pater Vigilij se je spomnil, da treba oditi.

„Tako, Albinca, moral ti bom drugega ženina pripeljati, ker s tem ni nič, kakor vidiš,“ je dejal pater Vigilij. „Če kdaj dobimo redovniki pravico, da se smemo ženiti, potem te lahko vzame. — In vem, da vam bo dobro gospodinjila in vam bo v vsem poslušna in pokorna,“ je pripomnil proti meni obrnjen.

Odhajala sva. Segla sva materi in Albini v roke.

Ko sem Albini podal desnico, sem čutil nekaj do zdaj neznanega v srci in roka se mi je tresla in kakor se mi zdi, tudi Albinina ni bila tako mirna, kot bi morala sicer biti. „Pridite še kaj!“ je rekla s trepetajočim glasom.

Po poti s patrom Vigilijem nisva nič kaj dosti govorila. Če sem ga kaj vprašal, mi je napol odgovarjal in še vse zmešano. Pa tudi meni ni bilo vse prav.

Predno stopiva črez porto v samostan, se ustavi pater Vigilij in mi pravi:

„Ni treba nikomur praviti, kje ste bili in tudi ne, da sva bila midva skupaj!“

„A če me vprašajo pater magister, kad sem hodil?“

„On vas še vprašal ne bo, saj to mu ni nič mar!“ reče odločno.

Večerjal sem zopet prav po gosposko.

Med večerjo sem se ozrl večkrat na Patra Vigilija; malo je jedel. Glavo si je podprl in nekaj premišljeval nemo zroč pred se, tako da ga je pater gvardijan naposled vprašal, če ni morebiti bolan, kar je zanikal. „Preveč se sprehajate,“ je rekel predstojnik, „potem se pa prehladite“.

„Nič se nisem prehladil, le brez skrbi bodi,“ je rekel pater Vigilij, „a jesti se mi res nič ne ljubi. Ne boj se za me, ko bom lačen, bom že jedel, prazna vreča ne stoji pokonci;“ in da bi pregnal dolgočasnost, ki se ga je z jeklenimi prsti oprijemala, je pravil, da je imel nekdaj kanarčka, katerega je tako ljubil, da bi raje cel dan nič ne jedel, kot da bi njega izgubil. „Naposled mi je poginil, revež, in jaz sem bil res toliko junak, da sem še tisti dan se naložil do sitega. Umrlemu kanarčku sem pa zložil v čast in spomin krasno elegijo“.

„A elegijo!“ je ponovil pater gvardijan in pokimal z glavo. Videlo se je takoj, da ne ve, kaj je elegija.

„Iz koliko verzov pa obstoji elegija, pater gvardijan?“ vpraša hudomušno pater Feliks, ki sedi tri glave za patrom gvardijanom.

„Elegija?“ in pater gvardijan je postal še bolj rdeč, kot je navadno.

„Da, elegija!“ pravi pater Feliks, „saj to vendar veš?“

„Vedel sem že, pa —“

„Pa si pozabil revež!“ se mu je rogal pater Feliks; „kaj pa, če nisi nikdar vedel?“

To je bil pater gvardijan v škripcih!

„No če nisi nikdar vedel, pa pozabiti ni bilo treba,“ se je smejal pater Feliks in ž njim vsa samostanska družina razen patra magistra, ki menda tudi ni vedel, kaj je elegija.

Kdo bi torej vzpričo teh dogodkov mogel zahtevati od mene, da bil šel ob 9ih spat in zaspal?

Ah, kako ljubka je Albina! In pater Vigilij! Da, on zna biti ljubeznjiv, kakor je rekla Albina. A zakaj je bil po poti tako zamišljen, skoraj osoren z menoj in v obednici sprva tako — rekel bi — pobil? Ali mu morda ni bilo všeč, da je mene Albina povabila, naj zopet pridem, njega pa ne? Ali je morda nevoljen na mene, ker me je vzel seboj k Albini? Res, čuden človek je pater Vigilij; zmirom vesel in dobre volje, pa Albini zna nagajati!

Dne 13. septembra.

Svoje dni sem delal ob šolskih velikih počitnicah doma na polju vse, kar je bilo sploh poljskih del, toda priznati moram, da tako utrujen še nisem bil nikdar kot sinoči. Vse kosti so me bolele, kot bi bil cel dan samo kamenje vozil. In vendar nisem počel drugega, kol da sem klečal in molil ter premišljeval svete reči. Zato se mi sinoči ni ljubilo pisati dnevnika. Danes so kosti nekoliko v boljšem stanju, zato hočem popisati vse verno in natančno.

Včeraj zjutraj naznani pater magister meni in mojima civilnima sobratoma, ki sta prejšnje popoldne že brevir študirala in se mi hvalila, da bosta znala že kmalu iskati po njem, da začnemo duhovne vaje, ki bodo trajale tri dni.

Te duhovne vaje ali eksercijcije obstoje pred vsem v takozvanem silentium atrictissimum. Izpregovoriti se ne sme niti jedna beseda cel čas duhovnih vaj, razen kar je neobhodno potrebno. Poleg tega je treba vsak dan premišljevati po dobro uro. Ker pa človek še ni vajen premišljevanju, bere voditelj duhovnih vaj, počasno poudarjajoč vsako besedo, iz pisane knjižice o božji previdnosti, o posmrtnosti, zlasti pa v peklu čudne reči, ki ježe človeku lase in mu pode kurjo polt po životu.

Naše duhovne vaje vodi pater magister. Moja dva sobrata ga verno poslušata in si zabeležita potem v celici, kar sta si zapomnila, jaz pa — sam ne vem zakaj — ne sličim nobene besede o groznih peklenskih kaznih, ki čakajo neizpreobrnjenega grešnika, ampak moje misli so vedno v Velikem logu na prijaznem vrtu, ker morda ravno med mojimi eksercicijami šviga Albina, njej nasproti pa sedi pater Vigilij. Od duhovnih vaj mi do zdaj ni ostalo drugega v spominu, kakor kako se nekateri fratri bašejo pri kosilu in večerji, kar z velikim zanimanjem opazujem in deloma tudi že posnemam, pa mi dela velike težave pri jedi in pozneje, ko vstanem od mize.

Razen ekseroicij opravljam že tudi brevir, katerega znata že moja tovariša, a kako!

Zadene me poleg premišljevanja duhovnih vaj tudi splošno samostansko premišljevanje, vsak dan po eno uro. Premišljuje cela samostanska družina skupaj v obednici. Kak pater bere naprej iz kake knjige tako počasi, da naredi človeka nervoznega. Da imamo večje zasluženje pred Bogom, premišljujemo kleče, in da smo bolj zbrani, si zakrijemo s rokami obraz. Mene salamensko bole kolena pri teh premišljevanjih, toda ne verjamem, da bi imel zato kako posebno zasluženje. Neki frater mi je danes povedal, da se sčasoma kolena tako utrdijo, da je prava slast tako klečanje in da človek potem kar koprni po tistem času ko pojde v obednici premišljevat. Pa ti pogledam danes zvečer na svoje sosede premišljevalce. Patri so se še za silo držali po konci, čeprav je ta ali oni lezel na kup, fratri so pa imeli vsak svoje postave. Ta je skoraj sedel, oni govoril s sosedom, tretji spal, četrti bezal svojega nekoliko bolj pobožnega tovariša, tistega pa, ki mi je pravil o slasti klečanja, sploh pri premišljevanju ni bilo. Zato sem tudi jaz zdrknil počasi na pete, da ni bila vsa teža več samo na kolenih, ampak tudi na petah.

Včeraj popoldne me pokliče k sebi pater gvardijan, kateremu je ime Ezehijel in ki ne ve, kaj je elegija. Prijazno me pozdravi in mi ponudi stol. Sedem.

»Že včeraj sem mislil z vam govoriti«, je rekel, »pa vas ni bil doma, ko sem poslal po vas.«

»Na sprehod sem šel, da si okolico nekoliko ogledam«, odvrnem.

Nato me je po ovinkih začel spraševati, če imam kaj dote po umrlih starših, nakar sem odgovoril, da tristo goldinarjev. Pater gvardijan se je čudno namrdnil in spustil neki glas iz sebe, kar je pričalo, da to ni nič posebnega.

»Kaj pa tista vaša teta, ki vas ima prav rada in ki je za vas dozdaj skrbela, alston, ali ima veliko premoženja?« je nadaljeval s spraševanjem.

Ker sem imel že malo skušnjo, sem odgovoril:

»Ta je bogata, hišo ima za deset tisoč goldinarjev, pa tudi v hranilnici je dobro znana. Oporoko je že dala napraviti, da vse jaz dobim po njeni smrti.«

Široki obraz patra Ezehijela je dobil še obsežnejšo obliko in žarek nasmeh se je razlil po rdečem obličju. Kdo bi si mislil, da se z menoj zavali toliko premoženje v samostansko blagajno! Pater gvardijan je bil tako presenečen, da je samo vzkliknil:

»Ni mogoče!«

»Da, tako je!«

»Hm, hm, alston, ta je pa druga!« je rekel z izrazom dobrega preračunanja, si zadovoljno mel reke, nato pa z dlanjo podprl tolsti podbradek.

»Vdova je?« vpraša čez nekaj časa.

»Mož ji je umrl pred petimi leti.«

»Je bil že star?«

»Šestdeset let.«

»In ona, koliko let ima?«

»Petintrideset let.«

»Tako mlada? To ni mogoče!« je vzkliknil znova, pri tem pa nemirno ribsal svoje telo po naslanjaču; »alston, ali sta imela kaj otrok?«

»Nič!«

»Koliko časa pa sta bila v zakonu?«

»Dvanajst let.«

»Dvanajst let? Alston in otrok nista nič imela! To ni mogoče!«

S silo sem zadrževal smeh vsled učinkov svojih laži.

Pater gvardijan se vtopi v skrivnostne misli, ki so se izraševale v ostrih, strastnih potezah na obrazu. čez nekaj časa pa, kot bi se predramil iz opojnih sanj, reče:

»Je že tako. Alston pa dobrega srca mera biti vaša teta, da vas je z vsem preskrbljevala. Seveda ljudje imajo dosti denarja, potem pa pomagajo svojemu bližnjemu v revah in nadlogah, zato jim pa tudi Bog srečo da. Alston, pa kaj sem že mislil reči: ali ste duhovne vaje že pričeli?«

»Včeraj, preoblečen bom v nedeljo, kakor so rekli pater magister.«

»Alston v nedeljo,« je pritrdil, »zdaj pa lahko odidite.«

»Oprostite, pater gvardijan«, poprimem za besedo, »ali bi ne mogel dobivati iz samostanske knjižnice kakih dobrih knjig? Veliko veselje imam do pisanja, a vendar vidim in spoznam, da bi še ne mogel kaj dovršenega spisati.«

»Saj jih imate v šoli precej, alston prav duhovito je pisana Kempčanova »Hoja za Kristusom«.

»Pater gvardijan,« rečem ponižno, »jaz mislim, če bi dobil kake druge knjige.«

»Alston kakšne?« me je vprašal začudeno.

»Dobre povesti in romane, saj vem, da je knjižnica dobro založena ž njimi.«

Pater gvardijan je debelo pogledal.

»Takih reči ne smete brati, takih reči ne smete brati,« je hitel in se vstopil pred me; »alston, to je posvetno, to je zapeljivo, to je pohušljivo; alston take knjige so kuga za mladega človeka, ki mu bodi le brevir mar in vestno spolnjevanje redovnih dolžnosti. Alston take reči človeka vsega na svet navežejo, to je silno nevarno.«

»A pater gvardijan,« rečem videč, kako se je rasvnel, »jaz mislim samo dobre in poštene knjige.«

»Alston to je »Hoja za Kristusom.«

»Sem jo že enkrat čital,« odvrnem.

»Alston, pa jo še enkrat, škodovalo ne bo.«

»Jo bom že, zbogom!« in sem odšel.

Ti in tvoj Tomaž Kempčan, katerega mi toliko siliš! Seveda velikani kakor so Goetha, Schiller, Tolstoj, Shakespeare, Walter Scott, Turgenjev so strogo prepovedani, da se ne okuži mlada neizkušena duša, ki potrebuje krepke hrane.

Pri vsem tem me srčno veseli, da sem ga s tetinim denarjem tako navlekel.

Danes dopoldne me pa sreča na hodniku pater Vigilij, ko sem šel od brevirja s kora. Bila sva sama.

»No, mladi menih, kako vam ugaja pri nas?« me vpraša zopet z onim prijaznim glasom.

»Začetkoma se čuti človek ne kako tujega tukaj, pa sčasoma bo je bolje, mislim,« odvrnem in da bi izprevrgel govor, pristavim: »Pater magister me zadnjič niso nič vprašali, kod sem hodil.«

»Jaz sem bil pa včeraj zopet pri Završniku; Albina je vprašala, zakaj še vas ni, a izgovoril sem vas, da imate eksercicije,« odvrne pater Vigilij.

Razveselil sem se; Albina je vprašala po meni!

Vendar patru Vigiliju nisem hotel kazati notranje zadovoljnosti, ampak mu povedal, kaj se mi je včeraj pri patru gvardijanu zgodilo zaradi knjig.

»Vam bom že jaz priskrbel knjig iz knjižnice,« de pater Vigilij; »takih, ki vam bodo koristile. A ne zinite tega komu drugemu, da jih ne dobim jaz pod nos in še vi potem. Radi pišete, pravite?«

»Edino veselje, s katerim si morem uspešno preganjati dolgčas, mi je to,« odvrnem.

»Jaz tudi večkrat kaj čeč[nejasno],« se posmeje pater Vigilij, »samo nikomur nič ne pokažem. — Torej knjige vam preskrbim, samo skriti jih boste morali v celici, da jih ne dobi pater magister, ki štefna navadno vsak teden po enkrat po celicah svojih gojencev. Zdaj pa zbogom!«

Razšla sva se.

Jutri je konec mojih duhovnih vaj in opravit pojdem vesoljno spoved v Vreteno v farno cerkev. Zdi se mi, da se bom še nekod drugod spovedoval.

14. septembra.

Tesno in težko mi je pri srcu. Ura je že deset, a jaz sem tak neubogljivec, da se ne maram uleči v plesnjivo koruzno slamo. Rajši stojim pri oknu in gledam v zvezdnato nebo in diham v se sveži zrak, ki je prepojen z različnim vonjem, ki prihaja od bližnjega smrekovega gozda. To me bolj okrepčuje nego najtrdnejše spanje, pa naj pater magister ali kdorkoli trdi nasprotno.

Danes popoldne sem šel opravit vesoljno spoved v Vreteno. Pri odhodu vprašam patra magistra, kdaj moram biti zopet doma.

»Da le do večerje pridete«, mi je odgovoril in pokazal hrbet.

Spoved sem hitro opravil, ker se nisem zanjo bogve kako pripravljal in ker tudi nisem imel kaj posebnega povedati.

Po spovedi me pot ni peljala naravnost na Kremenec, ampak sem naredil ovinek proti Velikemu loga. Nemirno mi je srce utripalo in noga mi je pogostokrat zastajala. Gledal sem zamišljeno v tla pred seboj in nisem zapazil, da se bližam človeku.

Skoraj bi bil vanj butnil, ko se ozrem kvišku in zagledam pred seboj — Albino. Pošel mi je glas, pošel razum, pošla sploh govorica. Kri mi je udarila v lice, iz grla pa ni bilo spraviti besedice.

»Tako zamišljeni?« izpregovori deklica, »zdi se mi, da sem vas motila s svojim srečanjem. Oprostite!« in hotela je oditi naprej.

»Ah, ne hodite proč!« sem vzkliknil kakor v sanjah in skoraj planil proti njej. V trenutku sem se pa streznil in povsem mirno dejal:

»V Vretenu sem bil in tam opravil vesoljno spoved; namenjen sem bil zdaj k vam, ker ste me zadnjič povabili.«

»Jaz grem v Vreteno, vrnem se kmalu,« je dekličin odgovor.

»Ali vas smem morda spremiti?«

»Jako ljubo mi bo, boste povedali, kako se kaj počutite v samostanu.«

In ko sva šla svojo pot, me je vprašala:

»Jutri boste torej preoblečeni?«

»Jutri po sedmi maši.«

»Smem priti pogledat, kako se vam bo podala nova obleka?«

»O prosim. Obleka sicer ni glavna stvar pri redovnika; da bom le dolžnosti natanko spolneval, katere si bom ž njo naložil na rame.«

»Ako imate poklic, vam to ne bo težko.«

»Če imam poklic, to je ravno vprašanje,« odvrnem zamolklo.

»Ali menite, da ga nimate?« in ozrla se mi je v obraz.

»Zdi se mi, da ne.«

Ko ona nič ne reče, dostavim:

»Menda nisem prišel s pravim namenom noter; prišel sem sem iskat srečo in mir, toda, kakor pravi pesnik:

Ne vlada vselej svet pokoj
Sred’ tihega zidu,
Če ne prineseš ga seboj,
Ne najdeš tu miru.

Sicer me moje preteklo življenje ne more prav nič vleči med svet in s najboljšimi upi sem prestopil prag svoje celice, a miru, takega miru, kot bi si ga želel, zastonj čakam.«

»Čas vas bo že privadil na samostansko življenje,« me tolaži Albina, »saj imate eno leto čas za premislek, kakor je pravil o novicih pater Vigilij, in če vam ni na noben način všeč, pridete še zmerom lahko zopet med svet.«

»Lahko pridem in mislim, da tudi pridem.«

»Tako govorite danes, a kmalu boste drugačnih misli,« me je zavrnila.

»Ako ne bom drugačen, ne bom srečen, gospodična!«

»Nič gospodična, pokličite me po krstnem imenu! Gospodične so tiste, ki se gibljejo v svili in žametu, jaz pa sem vendar kmetiško dekle. Kadar boste že mašnik in spovedovali, pridem k vam k spovedi, ali mi boste dali odvezo?« me je vprašala in se ljubko nasmejala.

»Jaz ne bom nikdar nikomur odvezoval grehov«, odvrnem trdo.

»Gospod, vam se je moralo nekaj posebnega pripetiti v samostanu, da ste danes takih, skoraj bi rekla, čudnih misli, ker pravite, da vas vaša preteklost ne more nič vleči med svet,« in gledala me je v oči, kakor bi hotela brati v srcu težo, ki ga teži.

»Res, to mržnjo do samostana nosim v sebi samo par dni in čimdaljo jo nosim, toliko neznosnejša mi je.« Pripovedoval sem ji dogodke, ki sem jih doživel dozdaj tukaj, pravega vzroka pa nisem mogel spraviti na dan, obležal mi je v srcu. In morda je tudi Albina zapazila, da sem ji nekaj zamolčal, in sicer glavni varok. Zato me je skušala razvedriti s različnim pripovedovanjem drugih reči in reči moram, da je dosegla svoj cilj in namen. Njeno pripovedovanje je bilo tako izbrano in marsikaj je omenila, iz česar sem spoznal, da je deklica prebrala in sicer natanko prebrala vež nego navadno kmetiško dekle. Dobil sem do nje spoštovanje tudi zaradi tega in ko sva se ločila, mi je bit duh v istini veder in prost. K njej na dom pa nisem šel, saj sem dosegel to, kar sem danes hotel doseči.

Kolikor bolj pa sem se bližal samostanu, toliko težje so mi bile noge in srce. Priznati sem si moral, da čutim do Albine presrčno ljubav, katero mi bivanje med samostanskimi prebivalci le pospešuje. Zanjo bi dal vse, srce, dušo ... In obrnil sem se do Boga in ga vprašal, zakaj me je pripeljal v samostan, ko mi je dal srce za ljubezen do deklice. Neki glas mi je pa odgovoril, da je to pač edini pot, po katerem sem se seznanil z Albino!

Pri večerji je naznanil pater gvardijan celi družini, da bodo jutri trije kandidati preoblečeni v redovno obleko po sedmi maši. Povabljeni da so vsi patri in fratri, t. j. cela družina. Meni se je to naznanilo zdelo popolnoma slično tistemu, ki naznanja, da bo ta in ta dan obešen gotov hudodelnik.

In v samoti, v kateri bivam, mi stopajo današnji dogodki pred oči ljubezniva, lepa deklica Albina, ki je podoba najlepšega ideala, ter požrešni fratri in patri, ki jim je mar le njihov telesni hasek. Ni težko uganiti, katera družba mi je ljubša!

Dne 15. septembra.

Kakor je pater gvardijan naznanil, tako se je zgodilo: danes, peti dan svojega bivanja v kremeniškem samostanu, sem bil preoblečen v cerkvi pred velikim altarjem v redovno obleko, in sicer v habit, na katerega so mi nataknili čez glavo kapuc in me s pasom opasali. Vse te tri reči so bile najprej blagoslovljene, potem pa izročene meni v varstvo, ali kakor pravijo tukaj: »ad simplicem usum«, t. j. »v prosto uporabo«. Nato so mi dali v roko svečo. Isto se je zgodilo z mojima tovarišima. Pokleknili smo potem vsi; mi trije s patrom gvardijanom na altarjeve stopnice, in oni, ki so znali peti, so zapeli »Veni Greator Spiritus« v preprosti, a vseeno v srce begajoči melodiji. Fratri in patri so mi pa drug za drugim odzadaj pokladali roke na ramo in govorili pri tem »Pax tecum, frater!« Ker je človek pri taki svečani priliki ves zmešan, sem tudi jaz te latinske besede razumel kot slovensko: »pa bo stekel frater!« Šele pozneje, po večkratnem pokladanju rok, ki so me včasih nekoliko preveč pritisnile na kolena, in izgovarjanju vedno istih besedi, sem spoznal, da mi pravijo:

»Mir s teboj, brat!«

Ko je bilo petje in vsa ta ceremonija končana, je vstal pater gvardijan, stopil dva koraka naprej, se obrnil proti nam trem in nam v lepih besedah govoril o važnem koraku, katerega smo storili, ko smo se odpovedali svetu in njegovim nečimurnostim in stopili v strogi prvi red svetega Frančiška. Da nam je Bog izkazal veliko milost, da nas je poklical v samostansko tihoto, ker tukaj se bodemo veliko lažje ustavljali skušnjavam in mrežam hudobnega duha, ki kakor rjoveč lev hodi okrog in išče, koga bi požrl. Da človek največje dobro za svojo dušo učini, ako se Bogu popolnoma daruje in mu vrne vse svoje moči, katere je od njega prejel; to da najlažje doseže v samostanu.

H koncu govora nam je povedal, kako nam bo v bodoče ime. Jaz da postanem brat Justin, onadva pa brat Demeter in brat Hugon.

Po blagoslovu smo odšli iz cerkve, mi trije s patrom gvardijanom zadnji. Silno sem bil neroden v novi obleki, in ko sem se ozrl po ljudeh in tam zagledal Albino, ki se mi je ljubko smejala, skoraj da nisem padel po tleh. V zakristiji sem po starodavni šegi poljubil patru gvardijanu roko in se mu zahvalil za obleko. Nato sem pa odšel na svoja opravila.

Že danes lahko rečem, da sem si s to obleko naložil na rame precej dozdaj še nikoli opravljanih bremen. Pater magister nas je danes popoldne poučil v klečanju vsak dan po dve uri, o poljubovanju tal v obednici po dvakrat na dan, in sicer pri kosilu in večerji, če ni tujcev, na koru pa tolikokrat, kolikorkrat se pride in odide pod ravno istim pogojem. V tej stvari sem storil trden sklep, katerega sem že danes skušal izvršiti: vrgel sem se z vso silo prav po mohamedansko na tla, a tal nisem po ljubil; z nosom sem sicer butnil ob kamen in desko, da je bil ves prašnat in rdeč, a to je vseeno bolje nego poljubovanje tal, kjer so gotovo vsakovrstni basili. Če bom jaz kdaj provincijal, odpravim najprej to bedastočo.

Nocoj sem prišedši v svojo sobo, najprej poskusil spraviti kapuc čez glavo. Ne vem, ali sem neroden ali so moja velika ušesa tako čudno prirastla na meni: na vsak način so hotela tudi ušesa iti s kapucom vred z glave.

Dne 17. septembra.

Včeraj so me dali v roke brivcu. Dve uri se je sukal okrog mene predno mi je obdelal po samostanski šegi glavo, ki je dozdaj posvetno počesane lase nosila. A kakšen sem zdaj! Nisem več človeku podoben! Vrh glave obrit in gladek kakor po licu, zatem cela plast dolgih las v podobi venca in spodaj zopet obrita koža. In še tiste tri brke pod nosom mi ta neusmiljenost obrije in mi po bradi osmuka tisti mah, ki ni vreden, da bi ga v misel jemal. Po brivčevih besedah moram biti jaz silno hud človek, ker imam tako trde lase.

Obrit sem; dobro bi bilo, če bi se pogledal v ogledalu, kakšen sem v frančiškanski uniformi z obrito glavo. Pa meni si ne upajo dati ogledala, da se ne vzbudi v meni pregrešna nečimurnost, da bi potem vedno stal pred steklom in se noter gledal, kako sem lep. A pomagati si je treba znati. Rokav za oknovo šipo, sem se videl, da sem se samemu sebi čudil. Videl sem v novemu ogledalu, da je barva moje kože skoraj enaka barvi moje obleke in da sem v tej obleki še neumnejši videti, kakor sem bil preje.

Obleka moja bi ne bila ravno prenapačna, ako bi tuintam kaj spopolnil. Hlače — spodnje seveda, ker zgornjih ni — so po moji pameti pač nekoliko prekratke in preširoke; segajo samo do kolen, obsežnost imajo pa toliko da bi še tri druge lahko noter dejal. Tudi bi bilo dobro, ako bi imele kaj takih trakov, s katerimi se privežejo. Ker pa teh ni, pa burja, ki ravno te dni divja okoli samostana, tako neusmiljeno navzgor piha, da se človek ves premrazi.

Sandale ali opanke mojih nog so izmed vsega, kar imam na sebi in ki na zunanjost kaže največjega berala, najbolj imenitne. Podplat je bil že bogve kateremu patru počil in da bi bile opanke še za rabo, je zvezal skrbni črevljar počeni podplat s starim oblekom in da bi dotičnik, ki bi jih dobil »v prosto vporabo« (od simpli[nejasno] usum) dalje časa nosil, zabil par dolgih žrebljev v usnje. Ti žreblji me pri vsakem koraku zbadajo — črevljar menda ni poznal nobene pile — ker pa šlebeder še škriplje, kar se meni že od nekdaj imenitno zdi, prekašam nekoliko lažje ostre zbadljaje na svojih podplatih.

Dne 24. septembra.

Izmed mojih opravil se mi nobeno tako neumno ne zdi, kakor bičanje „disciplina“ imenovano samega sebe po trikrat na teden s petnajstimi vozli po četrt ure. Človek skoraj ves dan dela kakor črna živina, pomiva, pometa za kosilo in večerjo pripravlja, tuli na koru, kleči, da so kolena vsa rdeča in potem se še bičaj ob devetih zvečer! To se mi že preneumno zdi!

Ker sem pa slišal, da hodi pater magister mimo naših celic, kadar se bičamo, udriham po posteljni končnici z bičem, da se kadi iz črvivega lesa. Mislim, da je pater magister lahko z menoj zadovoljen.

Dne 4. oktobra.

Danes praznujemo god ustanovnika našega reda, sv. Frančiška. Prosto imamo, zato moramo sedeti vsak v svoji celici. Meni je dolgčas in tako čudno pri srcu, da ne vem, ali me tare nezadovoljnost ali kaj drugega. Zato sem vzel v roke dnevnik, v katerega hočem potožiti svoj dušni stan.

Dne 10. oktobra.

Novici lanskega leta so že vsi odšli v Drenovnik študirat sedmo in osmo šolo. Danes je odšel zadnji, brat Teodor. Do njega sem čutil vse simpatije, zato sva bila pa tudi ves čas dobra prijatelja, dokler je bil tukaj. Mnogokrat me je ponoči zbudil s trkanjem na steno in me privabil k oknu, kjer mi je tožil, da ga ta se mostanski zrak duši, da ne more spati. Večkrat sva slonela vsak na svojem oknu ponoči ure in ure ter kramljala o svoji preteklosti. Brat Teodor mi je pripovedoval, kako ga je usoda gonila semtertja, dokler ga ni prignala v »refugium peooatorum« (pribežališče grelnikov), v samostan. Jako rad se je norčeval iz bratov prenapetežev, vsled česar ga je pater magister par krat ostro pokaral.

Podnevi je bil brat Teodor navadno vesel in šaljiv, la včasih se ga je polotila neka meni nerazumljiva otožnost, da ni hotel z nikomer niti besedice izpregovoriti. In če sem drežnal vanj, je zarežal nad menoj: »Pustita me, sicer bom drugačen!«

Sinoči je bilo pri večerji nekaj tujih duhovnikov, vsled katerih so patri dalje časa ostali v obednici in razgovarjaje se veselili nad izborno kapljico. Mi novici in lajiki smo pa odšli ven, in sicer lajiki v kuhinjo, mi pa v novicijat. Pater magister, ki nam je sicer vedno za hrbtom, da bi se kdo ne izgubil, je tudi ostal v obednici in delal druščino gostom, saj zavzema za patrom gvardijanom prvo mesto.

Ko pridemo v novicijat, sede brat Teodor v šoli za klavir, udari na takte in zapoje s svojim lepim, milim glasom:

Ločiva se, zdrava ostani,
Podaj mi še enkrat roko,
Spomin mi pa v srcu ohrani,
Četudi drug ženin tvoj bo. —
Odmor.

Nihče ni črhnil besedice, sveta tihota je vladala v šoli.

A kmalu je začel brat Teodor zopet igrati in peti:

Ljubezni ne bodem te prosil,
Ne bodem te prosil roke,
V prsih pa bodem te nosil
Do svojega zadnjega dne.

Glasovi klavirja so se popolnoma izgubili v glasu brata Teodorja in ko je skončal, sta se zablesketali dve svetli solzi v njegovih očeh ...

Takoj nato pa strese brat Teodor z glavo, kot bi se hotel rešiti prošlih spominov in proti meni obrnjen pravi s prijaznim šaljivim glasom:

»No ti [nejasno], zdaj pa še ti eno daj!« Sedel sem h klavirju in zaigral:

Eno devo le bom ljubil,
Eni vedno zvest ostal,
Druge nikdar ne bom snubil,
Nikdar drugi srca dal.

Lepše ni v okrogu zemlje,
Mila, ljuba je tako,
Da jo zlati zor objemlje,
Da smehlja se ji nebo.

Čistost bela jo ogreva
In zvestoba pas je njen,
Blago srčece odeva
Ji ljubezni svet plamen.

Novicijatna vrata so zaškripala, pater magister je vstopil. Tiho smo se zmuzali vsi v kapelo molit rožni venec in ostalo večerno molitev. Da sva midva s fratrom Teodorjem zbrano molila, se ve.

Nocoj ponoči pa me zbudi brat Teodor s trkanjem na steno in pride bos v mojo sobo. Sedši na posteljno stranico, je dejal:

»Brat Justin, zakaj ste ravno ono pesem zapeli nocoj?«

»Meni se zdi najlepša«, odvrnem in sedem v postelji.

»Pa zakaj se vam zdi najlepša?« me je vprašal brat Teodor in mi ostro gledal v oči; mesečina je razsvetljevala celico.

Ker nisem precej odgovoril, se je nagnil brat Teodor k meni, se z desnico oklenil mojega vratu in šepnil:

»Brat Justin, ti ljubiš!«

»Kdo vam je to povedal?« vprašam iznenaden.

»Prijatelj, oči! Kaj nisem uganil?«

»Res je!«

»In misliš ostati v samostanu?«

»Ne.«

»Prav imaš. Uživaj zlato prostost med svetom; tisoč obhajil ti je zaman, da hi v samostanu bil pravi redovnik, ako ti srce gori za deklico. Ljubezni ne zatre tudi deset samostanov in ko bi notri živel sto let; nje ne izruje ni prijatelj ni sovražnik. Prava budalost je, po nesrečni ljubezni iti med redovnike. V samoti šele človek občuti praznoto v svojem srcu in zastonj moli, da bi si upokojil nemirno srce. Zatiranje ljubezni je nekaj protinaravnega in protipostavnega, in kdor hoče s silo ukrotiti na ravni nagon, ki je v človeški krvi, dela proti božji volji. Takoj ob priliki ustvarjenja človeka je dejal Bog, da človeku ni dobro samemu biti, zato mu je dal ženo za spremljevalko. V starem testamentu so imeli vsi pobožni možje žene, tudi mnogi apostoli. Stari vek je ožigosal in sramotil one, ki niso bili oženjeni in nikjer v svetem pismu ne najdete besede, ki bi preklela ljubezen, ali da bi zakon imenovala greh. Prvi duhovnik krščanstva niso nič vedeli o celibatu in ljudstvo je v trumah vrelo k njim, ker so bili spoštovani in čislani možje. Sveti Pafnucij se ni sramoval na koncilu v Niceji povedati, da je čistost in Bogu dopadljivo delo prisostovati ženi. Tu pa pride v 12. stoletju po Kristu cerkvena odredba, da se celibat upelje pri vseh duhovnikih katoliške cerkve. S to odredbo je postavila cerkev na glavo človeški namen, ki ga je Bog označil z besedami: Pojdite in množite se kot pesek v puščavi! Samota ni človeška čednost in tudi nikoli biti ne more. Rousseau je bil mnenja, da je celibat norčevanje iz narave in da preobrača namen človekov. Voltaire je trdil večkrat, da je obljuba vednega devištva najvišja točka svetohlinstva. Luter pa je zabrusil zaščitnikom celibata sledeče besede v obraz: »Ni v moji moči, ne biti človek; ravno take je nemogoče, stalno živeti brez žene, kot je neobhodno potrebna jed, pijača in zadovoljitev ostalih telesnih potreb. Človek naj ostane tako, kakor ga je Bog hotel imeti; prostost, ki nam jo je dal, razbiti zato, da bi zoper njegovo voljo delali, je žaljenje in sramotenje Boga ali norost.« Božja volja ni, da prenehamo biti ljudje. Cerkveno načelo je: duhovnik ali človek, od Boga od vekomaj postavljen zakon pa: duhovnik in človek. Vkljub vsem strogim cerkvenim prepisom se celibat le formalno drži, ker narave ne ubije še toliko in tako močnih žegnov. In ker je duhovnik večkrat v položaju, da svojega naravnega nagona ne more zadovoljiti naravnim potem, se zgodi neštetokrat, da ga zadovolji na protinaraven način. Verjemite mi, da ni deset procentov med duhovnimi takih, ki bi drugače ravnali. Skrivaj preklinjajo usodno uro, ko se posvetili duhovskemu stanu in niso pomislili na posledice prisiljenega celibata. Toda pomagati si ne morejo in molče trpe krute udarce usode in molče darujejo še nedalje na žrtveniku boginje Venere nečisto daritev. Vsega tega so pa krivi oni cerkveni vrhovni knezi, ki so izdali protipostavno naredbo o celibatu. Pravi krvniki so vseh duhovnikov od 12. stoletja naprej in kdor ravna v njihovem zmislu, ima isti greh nad seboj. Spovednik, ki prigovarja in sili svojega spovedanca v samostan ali bogoslovnico, nikakor ne ravna prav in veliko breme odgovornosti ga bode težilo, ako dotičnik zapusti svet in se v samostanu ali semenišču vede zopet pravila. Zato lahko noč; oprosti, da sem te prišel nadlegovat.« In predno sem vedel, mi je stisnil roko in tiho odšel v svojo celico.

Solze so mi stopile v oči, ko je odhajal frater Teodor v Drenovik. A on se je naredil moškega, stopil z menoj v stran in dejal:

»Kadar odideš, mi pa piši v Drenovnik, brat Teodor bo vsako tvoje pismo z veseljem sprejel. Čez par let se zopet vidimo; ti boš kak profesor na gimnaziji, jaz pa kak debel gvardijan, kakor mi je že pater Krištof parkrat prorokoval, češ, da sem postava zato. Zdrav!« In krepko mi je stisnil desnico in odšel.

Dne 15. oktobra.

Število letošnjih magistrovih podložnikov je narastlo na šest, prišli so zadnji čas še trije novi, ki so pa menda jako izbrane glave. Z enim, ki so mu nadeli ime brat Viljem, se že da razumeti, vsi drugi so pa res prav samo za klošter. Eden je nekoliko prismojen, drugi zabit kot tnala, tretji škrupulant, da se je obtožil pri spovedi, ker se na moj predlog tikamo, četrti je obhodil Že pol sveta, predno je prišel sem; bil je baje na štirih gimnazijah, delal dvakrat maturo, služil vojake, postal jurist ter pod to firmo bandal kaki dve leti okrog, da je naposled sit vsega življenja, osemindvajset let star, sklenil se poboljšati in v samostanu pri polni skledi in polnem kozarcu delati pokoro.

Ker sem jaz izmed prvih treh letošnjih novicev najstarejši, sem dobil častno službo dekana ali nadzornika nad vsemi ostalimi in me kličejo vsi le »frater dekan«. Vendar bi ta posel najrajši prepustil komu drugemu saj nimam od tega »dekanata« drugega kot sitnost. Kdor naredi kaj, kar se patru magistru ne zdi prav, sem jaz okregan; če smo na vrtu preglasnih besedi in se kdo preveč zasmeje, stresa nad menoj sitnost; če zapre kdo vrata pretrdo, sem jaz kriv, če zine po samostanu grede kdo kako besedo, reži nad menoj.

Sicer je pa pater magister dokaj čuden človek. Včasih je siten, kot bi imel pod habitom roj sršenov, zdaj prepove to, kar je ravno prej zaukazal, zopet drugikrat se drži kot muta in ne da nobene besede od sebe, če še tako vanj drežnam.

Kot dekan se moram vsak dan, kadar ni tujcev, opoldne pred kosilom na tla vreči in z menoj vsi novici in lajiki in reči v imenu vseh: »Dicimus oulpam de defeetibus nostris« (obtožimo se svojih pregreškov), nakar odgovori pater gvardijan: »Surge« (vzdigni se) ali »absolvo« (odvežem), ne razumem ga ne.

Pričela se je že šola, pusta in dolgočasna, zdi se mi, kot bi otrobe vezal, ko nam razlaga pater magister redovna pravila, kadar nam pravi o popolnosti, sadrikih in pripomočkih do nje.

Po redovnih pravilih ne sme nihče, ne pater, ne frater imeti nič lastnega premoženja, ko naredi slovesno obljubo, t j. po preteku štirih let bivanja v samostanu. Vsak mora pozabiti na svojce in kolikor bolj to spolnuje, toliko boljše je zanj. Premoženja torej ne sme nič imeti. Kakor se je odpovedal vsemu, kar je kdaj imel, tako tudi v prihodnjosti ne sme nič zase pridobiti, pač pa za samostan! To mu mora biti sveta naloga, potem lažje Bogu služi, ker srce ni navezano ne na osebe, ne na denar, ne na imetje.

Med samostanskimi dobrotami zavzemajo odpustki prvo mesto. Pater ali frater dobi lahko tolikrat popolnoma odpustek, kolikorkrat zmoli po šest očenašev z razprostrtimi rokami.

Kakor ne sme nihče v samostanu imeti bore solde, tako mora slepo ubogati predstojnika v vseh rečeh, ki niso pregrešne.

Ko nam je pater magister to povedal in vprašal, če želi kdo kaj k temu pripomniti, se oglasim jaz:

»Ali se sme peč podreti?«

»Seveda, saj ni greh,« je odgovoril.

»Pa je vendar škoda?«

»Nič ne de; samostan ima še zmerom toliko, da lahko peč znova naredi.«

»Se sme drevo posekati?«

»Kajpada!«

»Tudi če je mlado in lepo?«

»Vseeno.«

»Ali se sme skozi okno skočiti?«

»Če ni nevarnosti za življenje.«

»Ali se sme patru Donatu, ki čebule ne morejo videti, dati jo nalašč zato, ker je nočejo?«

»Ne!«

»In če kak drug pater reče, naj to storim, tudi ne smem?«

»Tudi ne, ker bi ubogali greh!«

»Saj je samo za šalo.«

»Se vseeno ne sme!«

»Pater bo menda vedel, da je to greh, bo mar v greh svetoval?«

»On bo od sebe račun dajal in vi od sebe,« je odvrnil nejevoljno.

»Kaj pa če bi pater gvardijan ukazali, naj se tukaj v šoli na glavo postavim, bi se smel?« vprašam daljo.

»Se sme!«

»Pa bi mi habit na glavo zlezel!« pristavim.

»Se ne sme!« je rekel zdaj, brat Viljem mi je pa šepnil: »Ker bi bila sveta čistost v škripcih!«

Torej da le greh ni! Mislim pa, da se marsikaj tudi sme, če je prav greh, ker kakor sodim, se ne dela ravno prefin razloček med grehom in negrehom.

Dne 20. oktobra.

Strašen dolgčas se je polotil mene in brata Viljema, zlasti zadnjega. Mladenič je silno nestrpen in nervozen. Z ljubico sta se sprla, pa jo je norec pobrisal v samostan, misleč, da ji s tem napravi kako žalost, zdaj pa vidi, da je samega sebe urezal. Vsak trenutek poskuša dobiti razvedrila, a do včeraj je bilo vse šaman. Včeraj pa je brat Viljem našel karte v neki patrovski miznici v obednici in že so smuknile za njegov rokav. Zvečer sva je kvartala s vso vnemo strastnih igralcev. Sprva sva šla za vžigalice. Pa to nama je bilo kmalu predolgočasno. Danes dopoldne sva pa steknila blizu obednice neko sobo, kjer so najboljša in najlepša jabolka. Zanje bova zdaj kvartala v moji ali Viljemovi sobi, akoravno je najstrožje prepovedano hoditi k drugemu v sobo. Kaj brigajo naju kaprice samostanskih voditeljev!

Dne 24. oktobra.

Kvartava za žive in za mrtve. Ves prosti in nepresti čas nama mine pri igri. Od 8 do 9. ure dopoldne je predpisan »studium«, a ta čas je brat Viljem navadno po petkrat durak in izgubil pet jabolk. Tudi med »leotio spiritualia«, t. j. branjem pobožnih knjig, nimava drugega v rokah kot karte. Ta čas kličeva kralja. Kdor zgubi, plača s cigareto, ki prihaja iz zaloge patra Vigilija, ki je vrl pospeševatelj najinega razvedrila.

Bratu Viljemu roje tatinske misli po glavi. Vina v naši kleti mu diše in že parkrat je izrazil silno željo, nasrkati se božje kapljice, da sem bil hipoma čisto suh po grlu. Če se nama posreči uresničiti najine želje, je veliko vprašanje, ker patri pazno zaklepajo svoje pribežališče, kamor zahajajo lahko vsak trenutek, saj ima vsak svoj ključ od kleti. Nam novicem pa postavljajo pri kosilu in večerji na mizo neke posode, ki nimajo nobenega pravega imena. Pet teh posod gre na en liter. Napolnjene so res z vinom, a še pogleda človek trebušaste pollitre pred patri in velikanski liter, ki se z vodo napolnjen šopiri pred teboj, mora ga obvladati britka žalost nad neenakopravnostjo vseh samostanskih prebivalcev.

Dne 26. oktobra.

Danes popoldne sem bil zopet pri patru Vigiliju. Da ne bi pater magister slutil, da hodim po knjige tja ali sploh po kako prepovedano reč, sem mu rekel, da bom dobil nekaj prepisat, ker je pater Vigilij dopisnik nekega hrvatskega časopisa. Pater magister ni nič ugovarjal, in par minut pozneje sva že sedela s patrom Vigilijem na divanu v njegovi sobi in pušila: on cigaro, jaz cigareto ter se menila o različnih stvareh.

»Pri Završniku sem bil včeraj,« pravi med drugim pater Vigilij, »mati je nekaj bolehna in Albina je vsa v strahu, če ji umrje. Tolažil sem jo, kakor sem vedel in znal, a potolažil je nisem. Tako je bila zbegana, da sem ji pri odhodu naročil, naj se pazi, da še ona ne zboli.«

»Je mati že stara?« povprašam, želeč, da bi s patrom Vigiljem še dolgo ostala pri tem predmetu.

»Triinpetdeset let,« odvrne on, »za Albino bo res prav nerodno, ako ji umrje mati. Kmetiškega dela ni vajena, na sorodnike se pa tudi ne more zanašati, saj veste, da je resničen pregovor: Žlahta je raztrgana plahta. Šivati zna, a kako plačujejo dandanes šivilje? Če ne bo drugače, jo bom jaz spravil h kakim dobrim ljudem, da se ji ne bo prehudo godilo. Dekle je pridno, ubogljivo, pametno; škoda bi bilo res za njo, a ko postane sirota, meni bi se jako smilila in, kakor sem že rekel, lajšal bi ji že na kak način njen žalosten stan.«

Po teh besedah odide pater Vigilij po vino.

Komaj je zaprl duri za seboj, stopim k pisalni mizi in začnem varno brskati med papirjem. Našel sem, kar sem iskal, dobil sem znamko. A kar sem še videl, me je neprijetno dirnilo v srce; bilo je pismo, spisano na Albino! Pater Vigilij ji je z mladeniškim ognjem govoril o svoji ljubezni do nje in se čudil, zakaj da se ona zadnji čas proti njemu vedno mrzlejše drži ...

Brzo sem sedel zopet na divan in skušal skriti svojo razburjenost. Toda tudi pater Vigilij je bil razburjen, ko je pričel v sobo. Sumljivo me je gledal in nič kaj prijazno ni z menoj govoril. Nisem mu mogel gledati v oči, in moje govorjenje je bilo raztreseno. Uvidel sem, da je najboljše, če grem. Odšel sem kmalu.

Moja slutnja, katera me je je dolgo mučila, se je uresničila! Peter Vigilij je v Albino zaljubljen! Tako star in vendar še tak! Ko bi moral vsak dan na smrt misliti, ko že stoji z eno nogo v grobu mu je pa mar sedemnajstletna deklica, o kateri ve ali bi vsaj moral vedeti, da ne bo mogla ljubiti star zguban obraz! Čuden človek to, ki se gre v sivi starosti zaljubit v mlado dekle, ki je še skoraj otrok!

Tudi jaz sem spisal pismo na Albino. Povedal sem ji, da jo nad vse ljubim in da bom le zaradi nje zapustil samostansko zidovje. Odpiše naj mi v priporočenem pismu, da ga ne bo mogel pater magister odpreti.

Ker koverte nimam nobene, naredil mi je brat Viljem en: On je res specialist v tej stroki: kot bi jo iz prodajalne prinesel. Pismo pojde jutri na pot. Odnesel ga bo ministrant, ki hodi v Vreteno v šolo, za plačilo mu bom popravil nalogo.

Danes sem tudi pisal svoji teti in ji povedal, da se mi silno dobro godi in da sem nad vse zadovoljen. To pismo je prebral pater magister, kakor je lepa navada, potem pa na samostanske stroške oddal na pošto.

Dne 28. oktobra.

Silno mi je danes dolgčas. Dežuje zunaj in človeku se ne ljubi prav nič. Vzel sem dnevnik v roke in prebiral, kar sem napisal vanj. Nekaj me sili k pisanju in ker nimam drugega pisati, opisati hočem patra gvardijana, kolikor vem in ga poznam.

Naš pater gvardijan je strašno zabit in neveden, zato se pa n. pr. pater Feliks tako kruto včasih norčuje iz njega, da je vprav pomilovanja vreden. Poleg tega ima pater gvardijan lepo navado, da vselej, kadar kak tujec, bodisi duhovnik ali kdo drug, pride v samostan in je pri obedu, silno hvali vino in toži, kako se draži od leta do leta. Govori neko mešanico iz slovenskega in nemškega, na kar je silno ponosen.

Izmed slovenskih besedi mu je priljubljen stavek: „To ni mogoče!“ izmed nemških pa „alston.“ Da je volk na denar, sem spoznal takoj drugi dan svojega bivanja v samostanu. Še bolj me je potrdil v tem prepričanju po govor, ki se je vršil pred par dnevi v obednici.

Brat Viljem ima v M. zelo bogatega strica, kar patri vedo, ker se splošno zelo zanimajo za posvetne ljudi, ki imajo enako samostanu po stotisočakih in milijonih na strani.

Brat Viljem je bil te dni servitor in je ravno stal pred patrom Donatom, katerega sva midva prekrstila v „drsalo“, ker levo nogo tako za seboj vleče, kot bi ne bila njegova. Ravno je hotel brat Viljem vzdigniti veliki krožnik izpred njega, ko se obrne pater Donat vanj in ga vpraša:

„Vi, frater Viljem, ali nimate vi v M. sorodnikov?“

Brat Viljem je slutil, kam pater Donat cilja, zato je odgovoril:

„Seveda jih imam, nekega strica, ki je bogat kot škrat.“

„Zelo bogat je?“

„Ne govori drugega kot o samih tisočakih in stotisočakih, pravijo, da ima blizu dveh milijonov;“ pristavi brat Viljem tako glasno, da je slišal pater gvardijan zadnje besede.

„Kdo je tak bogataš?“ vpraša hitro.

„Moj stric po materi; denarja nima na število, ampak na mero. Skop je pa tako, da si komaj jesti privošči. Lansko leto sem bil pri njem, pa me je izgnal kot psa.“

„Alston pa zmirom ni tako slabe volje?“ vpraša pater gvardija in vtakne košček pečenke v usta.

»Upajmo, da ne,“ odvrne muhasto brat Viljem in prestavi krožnik pred patra Tadeja ter nadaljuje: „Pa tudi drugače je čuden človek. Ko so Moški škof zvedeli, da je moj stric velik bogatinec, zraven pa ravno tako velik grešnik, ki cerkve še zunaj ne pogleda, koliko manj še le znotraj in da ima neko žensko kar tako pri sebi in ji usmiljenje skazuje, poslali so nekega pobožnega jezuita k njemu s prošnjo, naj se poboljša. On pa jezuita še pogledal ni, ampak mu je hrbet pokazal in dejal: „Povejte Škotu, naj skrbi, da bo on imel tak poboljšek, kakor ga imam jaz. Če si on more to privoščiti kar jaz, potem je dobro zanj. Moj poboljšek naj ga nič ne skrbi!“ — Samih procentov vleče čez dvesto goldinarjev na dan!“

„Ni mogoče!“ je vzkliknil pater gvardijan in ker je slab matematik, vpraša brž patra Feliksa, koliko kapitala približno ima stric brata Viljema.

Kakor bi pater gvardijan denar najrajši z grabljami grabil, tako izda za namizno orodje ogromne vsote. Patri imajo posrebrene vilice, žlice in nože, ob slovesnih prilikah pa baje vse iz samega srebra; ravnotako dobi vsak tujec vse posrebreno pri obedu. Krožniki morajo biti iz najfinejšega porcelana, kozarci in steklenice iz najfinejšega stekla in če se kod le najmanjša nedostatnost pokaže, ni več za nič in pater gvardijan naroči po deset komadov dotične reči in pripoveduje o tem potem gostujočim tujcem.

Taka posoda velja seveda samo za patre!

Dne 29. oktobra.

Brat Viljem je iznašel nov vir za preganjanje dolgega časa. Človek res neha biti človek, če ne zve, kaj se godi po svetu. Zato je moj tovariš prišel na pametno idejo, da morava brati časnike, pa naj jih dobiva na ta ali oni način. Pater magister dobiva časnika, „Slovenca“ in „Vaterlanda“. Ko ju prebere, odda ju patru Donatu, ki je star mož sivih las, sam svoj in se ne briga za nikogar dosti, drugi pa zanj ne. To okolnost sva porabila z bratom Viljemom. Časnika ne gresta naravnost od patra magistra do patra Donata, ampak se ustavita pri nama nekaj ur, česar pater Donat ne vzame za zlo če se mu pove, da so pater magister nekoliko dalje časa obdržali časopisa.

Sooči sem prvikrat bral časopisa po devetih zvečer, ko bi imel že spat iti. Pater magister ima pa lepo navado, ki je vse hvale vredna, da namreč po devetih zvečer včasih hodi na vrt gledat, če je pri katerem izmed njegovih otrok okno razsvetljeno. Ker jaz te njegove navade nisem vedel, je moral seveda pater magister, ki je bil sinoči po devetih na vrtu, videti, da imam luč. Prišedši v novicijat, potrka na moja vrata. Z „Ave“ se oglasim in med kašljanjem pomašim „Slovenca“ in „Vaterlanda“ pod odejo, vzamem robec izza rokava, ga pritisnem pod nos in odprem vrata. Seveda sem hitel, kolikor se je dalo.

„Zakaj imate luč?“ vpraša pater magister strogo in pogleda po celici.

„Kri mi teče iz nosa“, odvrnem in se obrišem, „zdaj mi je nekoliko ponehala. Kašelj me je že tudi parkrat pognal, ne vem zakaj.“

„Zakaj se pa ne sperete?“ pravi videč, da nimam v umivalniku nič vode.

„Mislil sem, da ne bo sile, se mi pa ni vredno zdelo.“

„Da le nimate nič drugega,“ je rekel in že hotel oditi, a tu sem jaz prijel za besedo:

„Ker sem imel vrata zaprta, nisem menil, da bi koga motil s tem, da sem imel svečo prižgano.“

„Motili niste nikogar, a če človek vidi okno razsvetljeno, mora kaj sumiti,“ je odgovoril in odšel.

Na Viljemov predlog sem nocoj zagrnil okno s posteljno odejo, ključavnico sem pa zamašil s črnim blagom. To pomaga. Pater magister je sicer šklepetal s svojimi opankami parkrat po novicijatu in najbrž je bil tudi na vrtu, a pri meni ni potrkal, čeprav se mi je zdelo, da je nekaj vohal okrog mojih vrat.

Dne 31. oktobra.

Danes sem dobil dve pismi, eno navadno, eno priporočeno. Navadno je bilo od tete in ga je pater magister vsled dane mu oblasti odprl in prebral ter vidši, da ni nobenih nevarnosti in pregreh v njem, ga oddal meni. Priporočenega pisma pa ni smel odpreti, ker toliko se vseeno varujejo naše pravice, zato je pa vihal nos in nekaj godrnjal, ko mi ga je izročil. Da me prvo pismo, ki je bilo od tete, ni dosti zanimalo, je umevno. Teta mi je pisala, kako jo veseli, da se meni dobro godi, da me pride na spomlad obiskat in da upa, da doživi mojo novo mašo. Drago pismo je pa vsebovalo nastopne besede:

Spoštovani gospod!

Skoraj nisem verjela svojim očem, ko sam prejela od Vas pismo, v katerem izražate svojo ljubezen do mene. Pravite, da boste zaradi mene zapustili samostan. Prosim Vas, ne storite tega, morda bi Vam bilo še kdaj žal zato in jaz bi ne hotela ometi na svoji vesti Vaše bodočnosti. Vdajte se v svojo usodo in videli boste, da ne bo napačno za Vas. Sprejmite presrčen pozdrav od mene kot od svoje znanke

Albine.

Svoj čas sem slišal, da ženske pišejo strašansko dolga pisma, ki pa so brez vsake vsebine. Albina je pa v par stavkih razlila tako natančno svoje mnenje, da se ne da niti ene besede črtati. Dasi ni pismo tako, kot bi si želel, vendar mi je nadvse všeč. Dokazuje mi, da je Albina dekle, ki zna pametno misliti, zato se bom njenega srca oklenil z vso močjo: njo hočem imeti, ona mora biti moja. V par dneh ji pošljem drugo pismo.

Dne 1. novembra.

Od patra Virgilija ne dobivam nič več knjig. Od zadnjič nisem bil več pri njem. Kadar se srečava, ga ne morem mirno v oči pogledati, saj ga smatram za svojega tekmeca. Pa tudi on ni več tako prijazen z menoj, le toliko, kolikor mora biti; najbrž sluti kaj.

Danes sem spisal drugo pismo na Albino. Zatrjeval sem ji, da bi bil brezmejno nesrečen, če bi Ostal v samostanu, pri tem pa ljubil njo. Ako bi ostal v samostanu, bi hotel biti pravi redovnik, kar mi je pa na vsak način nemogoče. Bog mi je ustvaril srce za ljubezen in temu se po zdravi pameti ne morem in nočem upirati. Ljubiti njo, pa živeti v samostanu, ločen od nje, je tako grozna muka, da je ne prenesem, če bi vedel, da se to ne spremeni nikoli. Da me spremljajo najlepši in najboljši cilji in nameni za prihodnjost, naj bo docela prepričana.

Tudi to pismo pojde po isti poti na svoj kraj kot prvo.

Dne 5. novembra.

Ker smo novici postrežniki drugih, seveda nam nihče ne streže, ampak si moramo vse sami narediti, tako pomesti po celici, prah pobrisati, vodo iz umivalnika nesti ven itd.

Z vodo imam zmerom križ. Zjutraj je po navadi ne morem nesti ven, ker se mi že mudi k jutranji molitvi, ako jo pa pozneje nesem, pa vselej naletim na patra magistra, ki me takoj vščipne z besedami: »Ni bilo zjutraj časa?«

Ker jako nerad poslušam pikre besede, sem vrgel včeraj zjutraj skozi okno na vrt vodo.

Dopoldne je v šoli pater magister je vihal nos in pravil, da je nekdo izmed nas, imena ni hotel povedati — vodo skozi okno butnil; da se to ne sme, ker se s tem lenoba podpira in da lahko kdo spodaj gredoč kak neprostovoljen krst dobi.

Danes zjutraj se ob pol petih zjutraj zbudim, umijem in ker mi je že časa primanjkovalo, pograbim umivalnik in v trenutku je letela voda skozi okno na vrt.

Par minut pozneje sem bil opravljen in pripravljen za jutranjo molitev v kapeli. Ko pa odprem vrata, bi se bil kmalu zvrnil vznak, da se nisem držal za kljuko. Pred menoj je stal pater magister, po obrazu in kapucu pa so mu stale debele vodne kaplje.

»Zakaj ste to storili?« me je vprašal kot svetopisemski Jožef svoje brate, iz oči so mu pa švigale ostre strele.

Zasmili se mi je mokri revež v dno srca, pri tem bi bil pa vendar najrajši tudi prav iz dna srca zasmejal.

»Zakaj ste zlili vodo skozi okno?« vpraša pater magister strogo.

»Pater magister, oprostite, naglica je tega kriva in gotovo nisem slutil, da bi bil kdo ravno pod mojim oknom v tem času.«

»Zakaj ste skozi okno vodo zlili?« ponovi srdito, kot bi mi najrajši klofuto priložil.

Ker ne odgovorim ničesar, povzdigne pater magister desno roko, stegne kazalec in taktira:

»Zato — ker — ste, frater — Justin — preleni —, da bi jo nesli ven, ker — sami — sebi — lenobo — podpirate! — Le čakajte me!«

Mimo pride brat Viljem. Z robcem si je mašil usta, da ni izbruhnil v silnem krohotu.

Ko sva med »studium« kvartala, se je smejal, da se je za trebuh držal in da so mu solze zalivale oči. »Veste«, je pravil, »jaz sem ravno skozi okno pogledal. Pod vašim oknom je stal pater magister in gledal v vaše okno, kot bi morala od tam prileteti pečena piščeta. Teh sicer ni bilo, ampak vodni curek, ki mu je pokril glavo in kapuc. Hitro jo je odkuril v novicijat pred vaša vrata. Zares originalno. Le škoda, da nisem imel fotografskega aparata pri sebi, to bi bila mikavna slika.«

Mene je ta komedija vendar nekoliko skrbela; pater magister ima moč, vpliv in veljavo ter lahko stori, da me spode kot pritepenega pseta. Prisiljen od drugih ne maram hoditi od tod.

Pred šolo grem k njemu. Kolikor mogoče potrtega srca ga prosim odpuščanja z izgovorom, da sem hitro ravnal, ker se mi je še mudilo k jutranji molitvi; da mi je precej na misel prišla njegova prepoved, komaj sem vodo zlil skozi okno, a pomagati da si nisem mogel več.

Pater magister je le z glavo majal in ko sem nehal govoriti, je dejal:

»Je že dobro, le pojdite, je že dobro!«

Dopoldanska šola je imela danes čudno vsebino. Govoril je novokrščeni pater magister o potrpežljivosti in pravil o dveh bratih frančiškanih, izmed katerih je bil prvi bolan, celo noč kašljal ter ležal na postelji, drugi zdravi pa je le ležal na tleh zraven postelje enega. Ponoči je bolnik pljuval svojemu duhovnemu bratu ravno na obraz; ko je bil ta na eni strani opljuvan, se je obrnil, da je še po drugi strani dobival pljunke.

Tudi njemu — patru magistru — se ne godi dosti boljše, nego onemu opljuvanemu frančiškanu; eno našo hudobijo zamolči, pa mu drugo naredimo, a to še večjo.

Pater magister se je menda hotel pokazati junaka v potrpežljivosti, kajti ničesar ni naznanil patru gvardijanu, ki bi bil sicer gotovo že pokazal svojo vsemogočnost. Le proti meni se drži pater magister grdo in me ne pogleda, tega pa ne pomisli, če bi mene ne bilo, bi se ne mogel tako zelo vaditi v potrpežljivosti.

Dne 8. novembra.

Albina mi ne odpiše nič. Ali mi sploh ne misli odpisati? Morda je pa moje pismo prišlo v neprave roke in deklica še ne ve ne, da sem ji pisal. Počakal bom še par dni in če ne bo nobenega odgovora od nje, ji pišem vdrugič.

Dne 11. novembra.

Pater Feliks, ki se je prve dni mojega prihoda iz patra gvardijana neusmiljeno norčeval, pripoveduje različne dogodbe iz svoje preteklosti, pri tem pa ni nikak prenapetež in včasih tudi zine kakšno, da zašumi patrom in fratrom nemirna kri pod kožo. Med vsem kosilom in večerjo govori, se smeje, vščipne hudomušno tega in onega, da pri tem pozabi, po kaj je pravzaprav prišel v obednico.

Danes je pripovedoval sledeče:

K meni je hodil k izpovedi že prileten mož, ki se je včasih izpovedoval takih malenkosti, da nisem vedel, ali bi se jezil, ali bi ga pomiloval. Nekoč me vpraša, če je greh v nedeljo nohte porezati, ker nedelja je Gospodov dan, ko mora počivati vsako ne neobhodno potrebno delo. „Ni greh!“ mu odvrnem.

„Pa kdaj se morajo nohti porezati?“ sprašuje moj spovedanec.

Vedel sem, da je pri nekaterih ljudih vera, da se morajo vsak petek porezati, pa jaz mislim, da je vseeno, če jih vsak četrtek ali torek ali kak drug dan v tednu, ker preveliki ne bodo nikoli potem. Da bi pa svojega spovedanca enkrat za vselej z odgovorom zadovoljil, sem mu dejal:

Nohti se morajo porezati, kadar pride to človeku na misel!

No in mož je bil zadovoljen z mojo razsodbo.

Par tednov pozneje sem se šel sprehajat ob potoku, ki je tekel blizu našega samostana. Pridem do moške postave, ki je grabila listje ob potoku. Bil je to moj spovedanec. Spoštljivo me je pozdravil, potegnil vehast klobuk z glave in ga mencal v rokah.

„Na ono stran bi rad prišel“, pravim možu, „pa ni nobene brvi tukaj.“

„Če hočejo gospod, jih pa jaz prenesem“, se mi on ponudi.

„A če omagate sredi pota?“ dejal sem mu smeje.

„Vejo gospod, jaz sem še trden; parizar jim privzdignem na enem koncu, če je treba,“ se je bahal.

Dasi mu nisem ravno docela verjel, sem ga vseeno prosil, naj me spravi na ono stran.

In res, mož me je prijel kot otroka tam okoli stegen in stopil z menoj v vodo, jaz sem se ga pa oklenil okrog vratu. Dobro jo je bredel mož vodo in že sem se pripravljal, da mu izrečem na suhem svojo najtoplejšo zahvalo za varen prenos, ko me približno na sredi potoka spusti dedec in v trenotku mi je stopila voda do ledij. Čuden mraz me je spreletel in čuden glas nevolje sem dal od sebe.

„Ali vam nisem pravil, da boste omagali?“ sem rekel jezen.

Mož je pa ravno potegnil iz žepa — nož, že sem mislil, da je zblaznel, ko mi povsem mirno pravi:

»Vejo gospod, spomnil sem se pravkar, da je treba nohte porezati, zato sem vas nekoliko odložil.“

Kaj sem hotel! Možakarja nisem imel vzroka čakati, da si poreže nohte, pa sem sam kobacal po vodi in ko pridem na suho, je bil on ravno gotov, ker pač ni imel veliko porezati.

Tako nam je pripovedoval pater Feliks, vsi pa smo se smejali prav od srca, le patru magistru so se delale po obrazu poteze britkega zaničevanja tolike posvetnosti svojega soočeta.

Dne 12. novembra.

Že sem postajal nejevoljen, ker nisem dobil do danes nobenega poročila o Albini. Danes pa mi je došlo priporočeno pismo. Pater magister je godrnal, da pada jako sumljiva luč na mene zaradi takih pisem, ki prihajajo morda od kake za novica prepovedane osebe. Ker pa patra magistra oblast ne sega dalje, si ne more pomagati v tem oziru nikamor, kar mene prav od srca veseli.

Pismo je od Albine in se glasi:

Spoštovani gospod!

Pred vsem Vas prosim oproščenja, da Vam toliko časa nisem pisala. A vzrok je ta, da Vas ne staram izpostavljati preveliki nevarnosti zaradi prepogostega dohajanja priporočenih pisem.

Zdaj Vam pa hočem po Vaši želji na Vase pismo odgovoriti.

Razveselile so me Vaše besede, ki ste jih navedli v svojem pismu. One pričajo o Vaši zdravi razsodnosti, kar se tiče samostanskega življenja in ljubezni do ženske. V tem Vam popolnoma pritrjujem. Dvomim le, če bi bila jaz vredna Vaše ljubezni. Verjamem Vam, da imate prave cilje in namene pred očmi, a gospod, pomislite, kolikokrat izpremeni človek svoje mnenje zaradi kake malenkosti! Oseba, ki Vam je danes najlepši vzor, Vam bo morda že čez par mesecev nestvor, katerega pogledali ne bodete več. Jaz Vam ne svetujem, da ostanete v samostanu, pa tudi ven Vas ne vabim. Meni bo jako ljubo, če si ostaneva znanca in prijatelja — več pa ne, vsaj za zdaj ne! Ne zamerite mi!

Prijazno Vas pozdravi

Albina.

Deklica piše v tako lepem slogu, da bi ne verjel, če bi ne imel njenega pisma v roki. Led se že taja in z gotovostjo smem upati, da se mi izpolnijo moje vroče želje, da bo Albina kdaj moja. Dopisovanje je seveda zagotovljeno.

Dne 17. novembra.

Sobota je danes. Spoved imamo in zato čas, da se pripravimo nanjo. Meni pa priprava ni mir, saj tako nimam nič povedati pri spovedi. Obtoževal se vendar ne bom kolikrat sem pri molitvi razmišljen, kako si večkrat poželim zlate prostosti To je spoved stare babnice ne pa človeka, ki mora vendar kolikor toliko biti mož, ali se vsaj pripravljati na to. In vendar zahtevajo spovedovanje takih malenkosti pri nas. Sploh se mi pa zdi ta pogosta spoved in obhajilo tako vsakdanje, da človek ne more imeti nobenega spoštovanja več do teh zakramentov, čudeži so tudi samo zato tako imenitni, ker se redkokdaj zgode. Ko bi se godili vsak dan, pa zgube vso veljavo in privlačnost. Pri nas se zgodi, da gremo po petkrat na teden k obhajilu, kadar se lahko dobe kaki posebni odpustki. A meni se to pohajanje k obhajilu zdi, kot bi bedel k mizi in se tam nakosil; vzvišenih čuvstev ni v moji duši. Ista je s spovedjo, zato se mi zdi priprava nekaj nepotrebnega in odveč.

Da pa časa ne ubijem, hočem v kratkih besedah opisati delovanje patra Krištofa.

Pater Krištof silno hitro govori Če jih je več zraven; sam pa momlja kot zajec in zveči besede, da ni nikjer nič; maša njegova traja vselej čez eno uro, zato pa ima pater gvardijan usmiljenje z ljudmi, in mašuje pater Krištof navadno ob desetih.

Drugače je pa pater Krištof majhen sodu podoben možiček, ki silno veliko gleda na dobre jedi in kuharja vedno hodi spraševat, kaj vse še pride na mizo. Vsak kos mesa z velikega krožnika nese pod nos, ga poduha od vseh strani, dene včasih nazaj, vzame drugega, počenja ravno tiste ceremonije ž njim, nekoliko odreže od njega, da mora servitor po deset minut čakati, predno si njegova milost od vsakega kosa nekaj mesa odreže. Učen je baje še bolj nego pater gvardijan; študiral je, kakor pripovedujejo, sedem let pet gimnazij; ko pa le ni mogel prilesti iz pete, pobrisal jo je v novicijat v klošter, na to pa v sedmo šolo. Navzlic svoji zabitosti se je mož redil in redil in ker ni hotelo iti navzgor, šlo je narazen.

Največjo težavo mu dela pluviale (plašč pri litanijah). Zato je že poprosil patra gvardijana, naj kupi pluviale za majhne patre, da se ne bo vedno po tleh vlekel. Vzrok temu je bil pa ta-le:

Neko nedeljo sem bil popoldne pri litanijah jaz za ministranta in brat Demeter, eden največjih nerodnežev, kar jih je bilo kdaj v samostanu. Celebrant je bil pater Krištof. Ko po cerkvi »Da profundis« molimo, ostanem jaz za patrom Krištofom zaradi množice ljudi korak zadaj. Po neprevidnosti stopim na pluviale, pater Krištof potegne, se opoteče in vrže kosti svojega rojstva in špeh poznejših let po tleh. Vsi okrog stoječi so se spustili v smeh, gotovo misleč, da je zaužita pijača tega kriva, česar jim ne morem oporekati, da bi se bili popolnoma motili. Tudi jaz sem se smejal, brat Demeter je pa imel večje usmiljenje ž njim in ga pobiral. Ko je pater Krištof vstal, dregnil je mene s komolcem med rebra in zarentačil: »Naprej, vi nerodnež!« Psalm je bil pretrgan in dosti ni manjkalo, da tudi ne pluviale. Vsled tega me pater Krištof ni pogledal par dni, proti patru gvardijanu je pa izrazil gori omenjeno prošnjo.

Pater Krištof prav rad noslja. Tabakiro ima skoraj zmerom v roki in ponuja iz dobrohotnosti tobaka zdaj temu zdaj onemu. Nekoč pa pride imeniten gospod k njemu in mu s cigaro zakadi sobo. To ga je strašno jezilo, ker tobakovega dima ni mogel prenašati. Popoldne pride v obednico, ko smo novici ravno za večerjo pripravljali in pove meni, kaj se mu je zgodilo ter me poprosi, da bi mu olupil debelo jabolko, katero je s seboj prinesel, da bi potem a olupki pokadil sobo. Za trud naj bo jabolko moje.

V stiski vsakemu rad pomagam, zato sem se precej spravil na delo, pri katerem sem imel tako zagotovljeno plačilo.

Ves čas, dokler sem lupil, je godrnjal pater Krištof, da je nad vse čudno, da morejo ljudje te smrdljive cigare v ustih nositi in okuževati zrak; da je to greh, ker Bog nam je dal zdrav vzduh, kadilci mu pa primešavajo strupeno tvarino; on da takih ljudi kar videti ne more; mari naj bi žemljo v usta dejal, ne pa tistega smrdljivega klinca.

Potrpežljivo sem poslušal to jeremijado. Ko pa olupim, rečem:

»Kajenje je res neznosno za marsikoga; a desetkrat grše je še noslanje; taki ljudje so navadno vsem zoprni!«

Kakor bi mu bil gorečo cigaro pomolil pod nos, pobral je hitro olupke, odšel in par dni rivec kuhal.

Tudi dar prorokovanja čuti v sebi. Meni je napovedal, da bom dočakal osemdeseto leto, bratu Viljemu pa, da bo trikrat provincijal.

Dne 18. novembra.

Danes je nedelja.

Popoldne sva bila pri litanijah za velika ministranta jaz in brat Viljem. Za celebranta je bil pater magister, a samo zato, da bi enkrat „Benedicamus Domino“ konec litanij dobro zapeli. Kadar smo ga drugikrat peli s kakim drugim patrom celebrantom, nam je večinoma spodletel. Pater magister je bil za to hud in hotel sem poskusiti srečo. Ko sva si z bratom Viljemom pred litanijami umivala roke, mi pravi ta:

„Justin, danes pa dajmo tako „sfušati,“ da bo groza! Kaj neki ta jetika misli, da je! Če smo mi hlapci hlapcev in on tak berač kot midva oba, pa meni, da bomo „Benedicamus“ tako zapeli, kakor bo on hotel?! Ha, ha! Nikdar!“

No, in današnji „Benedicamus“ je bil res kar strašen. Viljem je vzel kontra-bas, jaz tenor, pater magister pa neki glas, ki ni bil nobenemu glasu bolj sličen nego onemu nevedne živali, ki jo kličejo ljudje z imenom „tele“, ki pa še samo ne ve, da ima to ime. K sreči je organist na koru pritisnil najhujši fortissimo, da ljudje niso zapazili grozne dissonance.

Konci vseh ceremonij pred oltarjem smo šli pa po cerkvi molit psalm „De profundis.“ A danes je moral biti že nesrečen dan. Ko pridemo približno do sredi cerkve in smo se drenjali med obilo množico, meni in Viljemu naenkrat beseda zmanjka, akoravno sva do zdaj krepko odgovarjala patru magistru. Pred menoj je stala Albina, tako lepa, tako krasna kot kraljica med ostalimi devojkami. Meni je pogled v njene oči vzel vsak glas, kri mi je pa šinila bliskovo v glavo, da sem bil rdeč do ušes. Zakaj je pravzaprav Viljem umolknil, ne vem. Morda na posled iz istega vzroka?

V zakristiji je pater magister zgrbančil čelo v silne gube, akoravno zmerom trdi, da človeško čelo bodi vedro brez gub, ker to je znamenje brezskrbnega človeka, kakršen mora biti pater in frater, kateremu ni treba skrbeti za preživljenje. Vendar rekel ni ničesar.

Tembolj pa je rojil v svoji celici. Pokliče najprej mene k sebi.

„Povejte odkritosrčno, zakaj ste umolknili pri psalmu?“ vpraša strogo in mi gleda srdito v oči.

„Odgovoriti bi imel napačen verz, zato sem utihnil“, odvrnem mirno.

„Pa zakaj ste se zmotili?“

„Kar v glavi se mi je zvrtelo, da bi bil skoraj padel in predno sem se popolnoma spet zavedel, je bilo treba odgovoriti.“

„Je to vse resnica?“

„Kot samostanski brat menda ne bom lagal“, odvrnem, „Če se zdaj zlažem, se moram pri spovedi obtožiti.“

„Naj pride frater Viljem noter!“ je zaukazal.

Ko je vstopil brat Viljem k patru magistru, je dobil prvo vprašanje enako mojemu prvemu.

Toda ta je odgovoril nedolžnega in ponižnega obraza:

„Ker je frater Justin nehal odgovarjati, sem umolknil tudi jaz, kajti psalma še zdaj ne znam dobro.“

„Kdaj se ga boste naučili?“

„Takoj se ga ne morem, ker me zdaj to, zdaj ono baše. Med zadnjimi sem prišel, pa bi moral ob istem času vse znati kakor frater Justin, ki je bil prvi tukaj. Razen tega se tudi silno težko učim; po desetkrat preberem, pa še nič ne vem. Na nikak način mi ne gre v glavo“, se je norčeval resnega obraza brat Viljem.

„V resnici?“

„Gotovo!“

„Pa bi k Materi božji molili in k svetemu Antonu in svetega Duha za dar razsvetljenja prosili!“

„Sem že vse storil.“

„Morebiti premalo z gorečnostjo molite?“

„Kolikor je pač v moji moči, storim. Prosil bom še v prihodnje svetnike za razsvetljenje.“

„Le storite in svojemu patronu se priporočite, to pomaga!“

„Prosil bi, če bi se me vi, pater magister, spomnili nekoliko v molitvi.“

Pater magister mu je seveda obljubil.

Da so nama današnji dogodki prinesli obilo smeha, za to je poskrbel brat Viljem.

Dne 22. novembra.

Danes sem pisal Albini. Povedal sem ji, da so moji sklepi trdni in da se jim ne bom izneveril nikdar. Kot mi je ona zdaj vzor vsega ženstva, tako mi ostane tudi vso prihodnjost. V njej vidim združene vse lastnosti, katere pričakujem od svoje izvoljenke. Da včasih kake malenkosti razdero ljubezensko znanje, je vse mogoče, a jaz ne bom iskal teh malenkosti in upam, da jih tudi ona ne bo. Znanca in prijatelja sva si bila Že prvi dan najinega znanja. Od takrat sva samo enkrat govorila, a že tisti najin pogovor je bil dokaz, da sta si najini duši sorodni in da moje srce ne more živeti brez njenega. Ljubezen čutim do nje, in te ljubezni mi ne izruje nobena obla nobena moč.

Končno sem jo prosil, naj mi pošilja pisma na „poštno ležeče Vreteno“, kamor bo hodil ponja naš ministrant. Sicer bi moral morda naenkrat od tod in težje bi mi bilo, če bi bil še bolj oddaljen od nje.

Dne 24. novembra.

Danes popoludne smo šli k spovedi, jaz k patru magistru, brat Viljem pa k patru Kilijanu. Drugam se sploh ne sme iti, ker potem bi bila spoved neveljavna (?) Jaz sem se med drugim spovedal — a prav nalašč — da včasih nisem nič kaj zadovoljen. A kaj mi odgovori pater magister? „Mislite, da se drugim kaj drugače godi?“

Tako? Tudi niso zadovoljni? Velik greh je za vsakega, kdor je po sili in proti svoji volji v redu, ker gotovo ne spolnuje svojih dolžnosti tako, kot bi jih moral.

Brat Viljem večkrat zakolne in nima nobenega namena opustiti to navado. Zato mu pater Kilijan ni hotel dati odveze. Brat Viljem pa udari s pestjo ob klečalnik in pravi: „Če mi zdaj ne daste odveze, ne pridem nikoli več k spovedi!“

Pater Kilijan se je zbal grožnje in ga odvezal vseh grehov!!

Tako vsaj pripoveduje moj tovariš.

Dne 28. novembra.

Težki oblaki so se vlačili snoči pod nebom. Mraz ni bilo posebno, tako da je še tisti mali sneg, ki je padel pred par dnevi, skopnel. Komaj se je popolnoma zmračilo, je nastala tema kot v rogu, to pa je bilo meni všeč, ki sem se odpravljal k svoji ljubici.

Ko je ob desetih že vse bilo po samostanu v postelji razen dveh oseb namreč patra Vigilija in fratra Deziderija, pri katerih sem videl okno razsvetljeno, spustil sem se varno po močni vrvi z okna svoje celice na vrt in tiho odšel k velikanskim vratom, kjer sem odpahnil zapah in stopil na prosto. S tem je bil novicijat pretrgan, ker nihče izmed novicev ne sme sam zapustiti samostanskega ozidja. Kdor to stori, ima smrten greh in pretrgan novicijat, da ga mora še enkrat od kraja začeti. Oboje to sem storil snoči jaz!

Skoraj me je bilo nekoliko strah, ko sem skrbno zavit v plašč in s kapucom čez glavo v tej temni noči hitel mimo pokopališča, kjer je trohnelo marsikatero truplo pobožnih menihov, ki gotovo niso nosili po glavi takih sklepov in namenov, kot jih nosim jaz. Pa saj jaz ne bom nikoli delal svetili obljub čistosti, pokorščine in uboštva. Dospel sem v Veliki log. Po stranskih potih sem prišel do priljubljene mi hiše. Pazno sem stopil k oknu, iz katerega je odsevala svetloba luči. Srce mi je zatrepetalo: pri mizi je sedela Albina in šivala. Še lepša kot pred par meseci se mi je zdela. Lahna rdečica ji je bila razlita po obrazu kol pri človeku, ki je zelo zavzet za svoje delo. Hudomušni laščki so glavnikovi disciplini odpovedali pokorščino in svojevoljno obkroževali lepi obrazek, kot bi občudovali svoja lastnico. Z njimi vred sem jo jaz občudoval in moral priznati, da je ni lepše v krogu zemlje od nje ...

Stenska ura je bila enajst. Albina se je zganila pri prvem udarcu in pogledala na uro, potem pa odložila šivanje in se naslonila na mizo. Jaz pa sem stopil tik okna in potrkal lahno na steklo. Deklica je hipoma pogledala kvišku in se ozrla proti oknu. Zagledavši pa mene, je močno zardela. Z roko sem ji pomigal, naj pride ven. Ugasnila je luč, in nekaj trenutkov pozneje sem že držal drago bitje v objemu in se naslajal ob Albininih poljubih ...

Sam ne vem, kdaj mi je čas minil. Nisem slišal, da je začel naletavati dež, nisem čul udarcev ure v zvoniku, nisem čutil, da je postalo mrzlo in da namesto deža pada sneg v velikih kosih kot cunje. Videl sem le Albinine oči, slišal le njen glas in čutil le njene poljube. Čudno ni torej, da sem šele ob polu treh zjutraj ves premočen lezel po vrvi v svojo celico. Da sem sanjal lepe sanje o brezmejni sreči, kdo bi se temu čudil!

In danes me je ves dan napolnjevalo sladko čuvstvo sladke ljubezni. Ljubezen je šele tedaj popolna, kadar je vračana, kadar je medsebojna in če je prosta vsakega egoizma in sebičnosti. Ker vem, da ima ljubezen med menoj in Albino vse te znake, zato jo občutim v polni meri.

Dne 5. decembra.

Sooči sem bil spet pri Albini. Kdo bi pa ne šel, če se mu vse tako po sreči izteče! Z bratom Viljemom sva staknila skrivna vrata v novicijatu, skozi katera se pride na vrt. Za kaj so služila svojčas ta vrata, ne vem, bržčas je bil svoje dni novicijat drugače urejen in se je tu vanj hodilo. Sploh so pa tako na debelo pobeljena, da se jih ne vidi, če se dobro ne pogleda.

Z Albino sva se dobro imela, kot se imata dva mlada ljubeča človeka. Da njena mati o vsem nič ne ve, se razume. Sicer je pa ljubezen lepša, če je bolj skrita in prikrita.

Jaz ostanem zdaj le zato še v samostanu, da nisem predaleč od Albine, s katero bi sicer ne mogel toliko občevati.

Dne 6. decembra.

Sinoči sva bila z bratom Viljemom — v gostilni v Vretenu. To je že skrajna predrznost! Brat Viljem je dobil od doma v priporočenem pismu pet goldinarjev in ker sva tako oba eden, me je povabil snoči seboj. Dva samostanska hlapca sta nama posodila svoji nedeljski obleki za trideset soldov, in tako zavarovana proti vsakemu sama sva odšla skozi skrivna vrata na vrt in odtod v Vreteno v neko zapuščeno gostilno. Klobukov s širokimi okrajci nisva odložila, sicer bi naju najina tonzura takoj izdala. In srkala sva sladko vince, ki nama je prav tihotapsko lezlo v glavo, zraven sva se pa zabavala z živahno natakarico, ki je drage volje prisedla k nama in vidši, da brat Viljem ni ravno prevelik pobožnjak, tudi včasih zinila kako besedo, ki je kazala, da dekle ni prišlo pred kratkim izpod strogega nadzorstva skrbne matere. Brat Viljem je pa porabil lepo priliko in natakarico Mici vzel v svoje naročje, čemur se ona ni dosti protivila. In čemu tudi? Brat Viljem je postaven mladenič, prijaznega obraza in gibčnega jezika. Zato se ni čuditi, da je dekle, ko je dobilo nekoliko vina v lase, precej sumljivo se obnašalo proti svojemu čestilcu. Natvezila sva ji, da sva agenta, ki večkrat prideva v ta kraj.

Meni pa je danes srce težko zaradi snoči. Albini bi si ne upal povedati brez ovinkov sinočnih dogodkov, kar znači, da nisem ravnal čisto prav. Pa kaj to! Človeka treba razvedritve in enakomernost dolgočasi. Zato sem pisal danes teti, naj mi pošlje v priporočenem pisma petak, da ga bom imel za največje potrebe.

Dne 11. decembra.

Snoči sem bil spet pri Albini. Objemanje in poljubovanje. Ljubezen je res lačna, nekateri pravijo, da ni nikoli sita in če ji več dal, več zahteva.

Dne 13. decembra.

Teta je uslišala mojo prošnjo in mi poslala petak. Zato sva bila sinoči z Viljemom spet v gostilni pri natakarici Mici, ki je bila vsa vesela, da sva prišla. Tudi jaz sem dobil sinoči toliko poguma, da sem stisnil živo stvarico k sebi in se nekoliko poigral z njo. Danes se mi hoče to neumno zdeti, zakaj se mi pa sinoči ni?

Brat Viljem je pisal domov po denar in svoji sestri, ki je baje zelo bogato omožena.

Dne 17. decembra.

Včeraj je bila nedelja. Samostanu je neka bogata gospa testamentarično zapustila nekaj tisočakov. V zahvalo smo imeli črno mašo za njo, opoldne smo pa na račun tistih tisočakov dobili veliko dispenzo. Pater gvardijan je dal nositi različna vina na mizo in ni delal dosti razlike med patri in fratri.

Vsak se ga je nalezel po svoji moči. Tudi patru gvardijanu je že žarelo lice in začel se je meniti o zvezdoslovju. Streljal je pa take kozle, da ga je pater Feliks resno posvaril, naj ne pohujšuje sinov patra magistra z napačnimi nauki. Na ta opomin je bil seveda pater gvardijan takoj tiho, saj je vedel, da se o tej reči s patrom Feliksom ne da nič kaj varno govoriti.

To pa je patru Feliksu dalo povod, da si je vzel patra gvardijana za predmet svojih burk. Sicer ga je že večkrat spravil v nemilo zadrege, tako n. pr. nekoč, ko ga je vprašal, kdo je zajčka naredil. Prvo vprašanje patra Feliksa patru gvardijanu je bilo včeraj:

„Kakšna je svetloba?“

Pater gvardijan je naredil zelo učen obraz in trdil, da je svetla, prozorna in brezbarvna.

„Ti nič ne veš“, mu je odvrnil pater Feliks, „ti prav nič ne veš, ti toliko veš kot moj šlebeder, katerega bo moral kmalu frater Fidel popraviti. Ali ne vidiš, da je štirioglata? Če ne verjameš, pa poglej po tleh, kamor solnce sije, pa boš videl, da imam prav!“ Pater gvardijan, revež na duhu, je res gledal po tleh in videl, da ima pater Feliks čisto prav, zato se mu tudi ni upal ugovarjati, to pa tembolj, ker je vedel, da se ga je že precej nabral pod tonzuro in da zna kako prav nespametno blekniti, kar bi utegnilo njegov ugled kot samostanskega predstojnika ponižati. Pater Feliks pa videč, da je zmagal svojega revnega nasprotnika, je triumfiral, se krohotal na vsa usta in dejal med smehom:

„Enkrat si propadel, pater gvardijan; pa si nič ne stori iz tega. Zato ti bom zdaj stavil vprašanje, katero boš gotovo tako rešil, kot se mora rešiti. Povej mi, kdo ne sme imeti denarja?“

„Menih, študent in vojak!“ odrezal se je pater gvardijan moško.

„Vidiš, da nekaj veš. Zdaj me pa poslušaj! K nekemu kanoniku je prišel popotnik in ga vprašal, kakšen razloček je med oslom in kanonikom. Kaj misliš, da je odgovoril kanonik.

Pater gvardijan premišlja nekolike nato pa pravi:

„Tega pa ne vem, povej ti!“

„Ti bom pa jaz povedal,“ pater Feliks resno, „osel ima križ na hrbtu, kanonik pa spredaj na prsih! Ti, pater gvardijan, kaj ko bi tisti popotnik prišel k tebi in te vprašal: ‚Kakšen razloček je med oslom in kremenškim patrom gvardijanom Ecehijelom?‘ Kaj bi mu pa ti odgovoril?“

Tiho smo bili, da bi se slišal tek miške, ko smo čakali odgovora patra gvardijana. On je pa odprl modra usta in izrekel modre besede:

„Pater Feliks, jaz ne najdem nikakega razločka!“

„Jaz tudi ne!“ zakrohotal se je pater Feliks in ž njim vsa samostanska družina, pater gvardijan je pa začudeno gledal, čemu se smejemo.

Ko se je pater Feliks nasmejal in zvrnil kozarec vina, je dejal:

„Zdaj pa ti, pater gvardijan, ki danes resnico govoriš, povej, kakšen razloček je med tvojo osebo in telegrafičnim kolom. Tukaj pa je razloček, povem ti naprej.“

Pater gvardijan kljub bridkim izkušnjam ni nič hudega slutil, zato je takoj začel reševati vprašanje. Dejal je:

„Alston, razločkov tu ne manjka. Jaz sem mesen, telegrafični kol pa lesen; jaz imam glavo, on je pa nima; jaz morem hoditi semtertja, on je pa trdno v tla zabit; alston, razločkov menda dovolj!“ In zmagoslavno je pogledal po obednici.

„A jaz vem še en razloček,“ rekel je pater Feliks.

»Katerega?“

„Ugani!“

„Ne morem!“

„Vidiš, razloček je ta: telegrafični kol je prismojen spodaj, ti pa zgoraj!“

Za trebuhe smo se držali in si brisali solze z lic, nihče pa ni slišal zvonca, na katerega je tolkel pater gvardijan, češ da je kosilo končano.

Dne 19. decembra.

Snoči sem bil spet pri Albinii. Deklica je rekla, da spozna iz mojih besedi, da sem precej navihan. »Ali tudi hudoben?« sem vprašal. Za odgovor me je gorko poljubila in stisnila k sebi.

Danes zvečer greva z Viljemom »krokat«.

Dne 20. decembra.

Snoči smo krokali. Kadar je človek pijan, je pa res čisto brez vsake razsodnosti in pameti. Ko sva bila z bratom Viljemom ravno v najintimnejšem pogovoru z natakarico, privzdigne Viljem svoj klobuk, ki ga je dozdaj tako trdovratno na glavi tiščal, in Mici je opazila njegovo tonzuro, pri tem pa se spustila v nad vse začuden smeh.

»Torej taka agenta sta vidva« je rekla in še mene šla gledat od zadaj.

»Misi«, je dejal Viljem trdo, ako poveš komu, da sta bila tu dva frančiškana in da večkrat sem zahajata, zavrtim ti glavo.«

»Jaz tudi«, pripomnim jaz.

»Saj nimam dveh«, smejalo se je dekle.

»Tudi če bi ti eno, bi ti bilo preveč«, je dejal brat Viljemem in potegnil iz žepa dve sveči, ju prižgal ter pokazal na Križanega v kotu.

»Prisegla boš, da naju ne izdaš!« rekel je resne, iz oči mu je pa svetlikal demoničen ogenj.

»Tudi brez prisege se vama ni treba nič hudega nadejati«, dejalo je dekle, zdelo se mi je pa, kot bi je bilo nekoliko strah.

Brat Viljem je vstal in snel klobuk z glave. Tudi jaz sem storil takisto. »Tri prste kvišku!« je velel moj tovariš, in natakarica je mehanično ubogala. In brat Viljem je narekoval z globokim glasom:

»Prisegam pri Bogu vsemogočnem in vsevedočem, da vaju ne bom nikoli izdala proti nikomur in tudi ne, če bi katerikrat kdo kaj vprašal za to.«

Dekletu se je tresel glas pri vsaki posamezni besedi in ko je bilo konec prisege, je legel težak duh na vse tri, kar je povečal če vonj ugaslih sveč. Kmalu sva vstala in odšla, trezna, kot bi ne bila niti videla pijače. Vsem trem je manjkalo besedi in skoraj brez slova smo se ločili.

Danes zjutraj sem se nekaj zakasnil po brevirju na koru, tako da so vsi ostali novici že odšli preje. Ko tako sam korakam po koridorju proti novicijatu, pride proti meni pater Tadej, ki je na videz jako tih pater. Pozdravim ga, kot se spodobi in je navada in on mi nad vse prijazno ozdravi in me vstavi z vprašanjem, odkod grem, če imam morda popoldne kaj časa, da bi prišel k njemu v sobo, kjer mi ima nekaj važnega povedati. Že iz radovednosti sem mu obljubil priti, če ne bom imel kaj posebnega opraviti.

Popoldne sem res Šel k patru Tadeju.

»Ste vendar prišli!« je vzkliknil takoj, ko sem odprl vrata, prihitel k meni in mi podal desnico. Nato mi je vedel usesti se na divan. Tu mi je začel praviti, da je poznal mojega očeta, ki je v prvi gimnaziji ž njim skupaj hlače trgal, pozneje pa da se mu je izgubil za vselej izpred oči. Ko sem mu povedal, da ga je že zdavnaj zasula lopata, je vzdihnil pobožno obrnivši oči proti stropu: »Requiem aeternam dona ei, domine, et lux perpetua luceat ei, requieaeat in pace!« takoj nato pa prijel mene za roko in dejal:

»Tako ste podobni svojemu očetu, da je ni razlike med vama. Take oči, taki lasje, ves tak obraz. Zares, drag prijatelj ste mi, saj sva bila tudi z očetom dobra prijatelja. Kot sem imel vašega očeta rad, tisto prijateljstvo čutim do vas. In da sva si v istini dobra, zvesta prijatelja, spili boste z menoj par kozarcev dobrega vina«.

Stopil je k omari in potegnil iz nje steklenico iskre tekočine. Postavil je dva brušena kozarca pred mene in sebe, nalil peneče pijače ter trčil s menoj. Kako je zašumelo po krvi! Čutil sem, kako mi je mahoma vsa kri burnejše plula po žilah. In ker me je pater Tadej silil izprazniti kozarec, sem mu izpolnil njegovo željo. Glavo mi je navdajala opojnost in najrajši bi bil zaprl oči.

Pater Tadej je sedel tik mene na divanu. Videč, kakšen vpliv ima vino na mene, se je začel igrati s menoj. Zdaj mi je gladil lase, zdaj me božal po licih, potem mi stiskal roke v svoje in jih k sebi pritiskal. Kmalu na to je položil svojo desnico na mojo ramo, pa me že objel okrog vratu in me stisnil k sebi. Z levico je pa prijel za oingulum (pas) in me tolkel z njegovimi konci po kolenih, po licih in kjer se mu je zdelo. Pa me je spet stisnil k sebi in položil svojo glavo na moje prsi.

Te komedije so me zdramile docela. Nerazumljivo mi je bilo vedenje patra Tadeja in postal sem pozoren na njegove geste.

Pater Tadej mi je znova natočil kot svojemu dobremu, kot najboljšemu prijatelju in me silil piti. Res sem pil, a da bi se opil, na to nisem mislil. Pač pa sem hotel kazati utrujenost in zaspanost, ker sem bil radoveden, kaj namerava pater Tadej. Da na nekaj posebnega misli, sem slutil.

Izpivši iz kozarca močno pijačo, sem kar padel po divanu in deloma zatisnil oči. In videl sem, kaj je počel pater Tadej pri sebi in kaj si je dal opraviti pri mojem habitu. V trenutku sem bil kvišku, pahnil divjega nenaravnega pohotneža od sebe, zakričal le besedo »Svinjar!« in odhitel skozi vrata, katera je preje pater Tadej zaklenil, kar sem stoprav zdaj zapazil ...

In prišedši v svojo celico sem prelistal slovenski krščanski nauk in našel tam med grehi mutasti ali sodomski greh!

Dne 22. decembra.

Lepa noč je bila snoči. Nebroj zvezd je migljalo na nabesnem oboku. Mraza, ki je te dni navaden, nisem nič čutil, zato sem ugasil luč, slonel pri odprtem okna in gledal v bajno noč. Ura je udarila že zdavnaj deset, in vsi samostanski prebivalci so že počivali, vsaj kakor sem jaz sodil, ker nisem nikjer videl nobenega okna razsvetljenega. Moje misli so poletele daleč tja čez samostanski zid v Veliki log v lično hišico k ljubljeni deklici, ki sniva lepe sanje ljube nedolžnosti.

Naenkrat se mi je zdele, da sem čul neko šumenje tam pri vrtnih vratih. Napenjal sem ušesa, a vse je bilo zastonj, da bi napasel svojo radovednost. Že sam mislil, da sem se smotil v svojih slutnjah, ko zagledam v vrtni hišici tam med drevjem mal odsev loči. Da je v hišici nekdo, sem spoznal iz tega, ker se je svit luči zdaj pokazal, zdaj zginjal. Radovednost me je gnala, kdo je hišici in kaj da išče tam ob tej uri. Tudi prejšnje šumenje pri vratih mi ni hotelo iz glave. Zato sem tiho odprl svojo celico in bos odšel skozi skrivna vrata na vrt. Da ne bi delal morda kakega šuma, sem stopal po travi in se varno izogibal peska.

Kmalu sem bil v bližini vrtne hišice, iz katere so se slišali glasovi. Kolikor mogoče tiho sem se splazil skoraj do nje in pogledal noter. Skoraj da mi ni ušel izraz začudenja. V hišici je sedel pater Julijan, poleg njega pa neka ženska, stara kakih 30 let. Ženski se je bralo z obraza, da je bila v svojem življenju že marsikako strastno bitko, ki ji je začrtala globoke, ostre zareze v kožo. Pred njo in patrom Julijanom je stala velika steklenica vina ter nekaj jest vin Pater Julijan je bil rdeč v obraz in videti razburjen, ženski je pa igral škodoželjen nasmeh okrog ust.

»Čuden ljubimec si, da bi se me zdaj rad odkrižal,« je govorila ona, »toliko let že živiva lepo zakonsko življenje, oče par otrok si že tudi, a vkljub tema najina vez še ni dovolj trdna, kot vidim. Naveličal si se me, ker sem ti prestara, kaj ne? Le pusti me, potem pa posledice pripiši sebi!«

»Kaj storiš?« jo je vprašal pater Julijan in gledal v tla, kot bi je ne poslušal nič.

»Kaj storim? To bi ti moralo biti dobro znano. Pred patra gvardijana stopim in mu razkrijem tvojo preteklost. Povem mu, kako si spovednico izrabljal toliko časa, da si me v svoje mreže ujel, povem mu da si zadušil in zakopal prvega najinega otroka kot psa, da si uporabljal prepovedana sredstva, da bi uničil sadove, ki jih je rodila troja pohotnost. Povem mu, da si goljufal samostansko blagajno, da si prodajal razne reči iz samostana, da si prejemal denar za maše, ki se niso nikoli brale. Vse to in še mnogo drugega mu povem. Pa tudi drugim povem, da izve svet o tvoji svetosti! Naj te zapro, naj te obesijo, drugega nisi vreden!«

»Tončka!« je zaklical pater Julijan in izraz bolesti mu je legel na obraz.

Ona pa se mu je na vse grlo zasmejala in dejala:

»Ti žališ usmiljenje od mene, ko ga ti nimaš z menoj niti trohice! Štirideset let že šteješ, a še si tako nerazsoden, da misliš, da sem še vedno navadna kmetska punca 17ih let, katero si nekdaj s sladkimi besedami in svetimi obljubami preveril, da sem dala svoje telo v službo tvoji pehotnesti. Čim dalje sva bila skupaj, tem bistrejši je postajal moj razum in spoznavanje tvoje nizkosti v mišljenju in dejanju. Res, da sem tudi jaz veliko prizadeta pri tvojih grehih, a pomisli, s kakšnimi nasilstvi si ti delal. Že tako je vera v nas taka, da je duhovnik najsvetejši človek in neizrečeno pameten. Od prve mladosti se nam vbija v glavo neomejena pokorščina vsakemu duhovniku. In naj pride kmetiško dekle, neizkušeno in preprosto, kot sem bila jaz, v roke takemu duhovniku, kot si ti, ki si porabil vsa dopustna in nedopustna sredstva, da si prišel do svojega cilja, kdo si upa le misliti, da ne bi padla?! Zato se hočem maščevati nad teboj in pripravljen bodi, da bo to moje maščevanje vredno tvojih dejanj.«

Patra Julijana so ženskine besede precej potrle in vsaka ga je morala pičiti naravnost v srce. Na vsak način je bilo docela resnično oči tanje, krvavo resnično, sicer bi ji bil zabrusil v obraz besedo »lažnivka«. A on ni storil tega, ampak dejal:

»Vedeti moraš, da mora biti najine zveze konec. Ljudje si šepečejo najinem znanstvu in pričakujem vsak čas, da me zapro za več mesecev v ječo, ko zvedo moje življenje. Zato, Tončika, ne bodi kruta; jaz sem ti dober še zmerom kot nekdaj, kar pa delam in mislim storiti, ni moja krivda, ampak krivda onih, ki so nam dali take zapovedi.«

»Julijan, nič ni res, kar govoriš,« mu je odvrnila ženska, ki je poznala njegovo hinavsko srce. »Ne žene te strah pred kaznijo od mene, ampak ker sem ti postala prestara, ti pa hočeš mlado, sveže blago. Zakaj se pa dozdaj toliko let nisi bal nobene ječe, zdaj pa kar naenkrat? Julijan, slabo me poznaš, če meniš, da ti ne vidim v dno srca. Akoravno sem se dala zapeljati v tvoje pogubne mreže, vendar imam še toliko zdravega razuma, da vem, kje in kako se moram oprijeti, da se obdržim na površju. In potem, ljubček, pomisli na resnični pregovor, ki pravi, »Mlada koza rada sol zoblje, stara pa še vrečo poje,« tudi rada te imam in sem se te tako privadila, da bi mi ne bilo moč živeti brez tebe.«

Prešestno se je zasmejala in se pomaknila k svojemu čestilcu ter ga prijela za roko.

»Julijan!«

Topo ji je pogledal v obraz, v očeh mu je pa žarel peklenski ogenj.

»Pijva!« je dejal in natočil kozarca do vrha.

Trčila sta in pila iskro pijačo.

Pater Julijan je natočil znova oba kozarca, vzdignil svojega in rekel:

»Uživajva veselje tega življenja, saj je zato, da se ga uživamo. Da se ti izpovem: samo zato sem te na nameraval zapustiti, ker sem našel, mlado 16letno dekle, ki je v cvetju življenja. Všeč mi je, za Boga, da mi je všeč in kar koprnel sem že, ko se bom naslajal ob stvarci, ki je še nedolžna in ki ne ve glavnega cilja človeškega življenja. To misel pa hočem zdaj opustiti in se držati tebe kot izvežbane svoje ljubice, ki imaš navsesadnje še vseeno nekaj čarov. Naposled mi pa znaš biti še nevarna in pogubna, če se te hočem s silo odkrižati. Ne kaže mi torej drugega, kot da še naprej uživava skupno najino življenje tako veselo in brezskrbno kakor doslej. V ta namen trčiva!«

Trčila sta in pila. Ko pa sta si bila v strastnem objemu, je stresel pater Julijan v njen kozarec neki prah, ki ni niti najmanj spremenil rujne tekočine. A ženska je videla delo svojega ljubimca. Kos kruha je vrgla na tla, da je padel pred patra Julijan«, in ko ga je ta pobiral, zamenjala je brž kozarce z besedami: »Vragovo vino, kako suši človeku grlo!« dolila v zamenjana kozarca, da sta bila polna ter pila s patrom Julijanom, kateremu se je demonsko svetil razburjeni obraz.

Učinek strupa se je pokazal v par trenutkih. Pater Julijan je takoj spoznal svoj stan in se z divjim krikom vrgel na žensko, katero je podrl na tla in jo davil. Kar je švignil curek krvi kvišku ... Ostudne kletve so bile pomešane z divjim hropenjem. Odhitel sem v svojo celico in skozi okno gledal proti kraju grozote. Divje hropenje in premetavanje teles sem čul in skoraj bi me obšla groza. Tu ugasne luč v hišici. A le za trenutek, kajti takoj se pokaže mal plamen, ki je imel na vsak način svoj izvir na tleh lope. Plamen se je hitro povečal in objel v znani pohlepni strasti vso hišico, iz njega pa so se slišali grozni obupni stoki dveh umirajočih ...

Lopa se je zgrudila na kup. Ogenj je švignil kvišku in jasno razsvetlil vsa samostanska okna, ki so obrnjena na vrt. To je pa tudi spravilo pokonci samostanske prebivalce ki so se kričaje drvili iz samostana. Tudi pater magister je zbudil vse novice in nas gnal na vrt, da bi pomagali, če bi bilo treba kaj pomagati. Ko smo pa prišli do ognja, so nas obkolili patri in nas nagnali nazaj v novicijat, češ, da bodo že brez nas vse pogasili.

Danes je v samostanu silen polom. Novicem so povedali, da je vzorni pater Julijan dočakal nesrečno smrt v ognju. Kako je do tega prišlo, ne ve nihče povedati. In pater magister nam je že govoril pri današnji šoli o zaslugah in vrlinah pokojnikovih in pravil, kako mora biti človek vedno pripravljen na naglo in nenadno smrt. In da pokojnikova duša čimprej pride iz morebitnih vic, molili smo kleče v šoli psalm »De profundis.« Patru Julijanu pač ne pomaga noben psalm več!

Popoldne sem se sešel s fratrom Kajetanom, ki takoj vsako stvar izvoha, in ga vprašal o skrivnostni smrti patra Julijana. Kajetan je pa dejal: »Ali mislite, da je res tak, kot nam pravijo patri, da je pater Julijan molil v vrtni hišici in da ga je med molitvijo zadela kap? Bežite bežite! Jaz sem pa videl pod pegoriščem žensko, slišite, pravo žensk mrtvo seveda, ki je napravila tak konec kot pater Julijan. Ženska in pater skupaj dasta zmerom nekaj misliti, a nikoli nič dobrega. Zakaj so jo pa patri sami pokopali in niso pustili nikogar blizu? Veste, čudne reči se gode pri nas, samo mi jih ne zvemo. Salve!«

Čudne, čudne reči, res! Pater Julijan ni sam, ampak ima tudi vredne tovariše; razloček je le ta, da njega zadela kruta usoda nekoliko bolj os[nejasno] nego druge njegove soočete.

Kakšne skušnje še doživim v tem svetem zidovju? Pater Tadej, pater Julijan — kdo bo tretji njun dostojen tovariš?

Dne 25. decembra.

Snoči je bil božični večer.

Dasi je smrt patra Julijana potrla ves samostan, vendar smo se te potrtosti že kolikor toliko otresli, saj vemo, da gre vsak samostanski prebivalec v boljše življenje in bi bilo pravzaprav greh žalovati za njim, kdor se je srečno preril skozi to življenje v srečnejšo prihodnost Zato smo snoči vsi samostanski prebivali dobre volje sedeli na gorkem v obednici in se zabavali na več načinov. Patri so z došlimi gosti kvartali ali se samo pogovarjali, vsi pa so pušili razen patra magistra in patra Krištofa, ki sta bila huda sovražnika smodk. Novici smo igrali »domino« s patrom Štefanom, ki je prišel patra Zenona, svojega rodnega brata, obiskat, a kaditi nismo smeli, kar je posebno brata Viljema zelo jezilo. Tudi bratje lajiki so dominali, a so se manj menili za igro nego za steklenice, katere so imeli vedno napolnjene z vinom. Tudi drugod se je povsod pilo.

Pater Štefan nam je ponujal cigarete; a kdo bi si jih upal kaditi brez dovoljenja patra magistra? Brat Viljem je vkljub temu že hotel prižgati, ko mu jaz rečem:

»Čakajte, ga grem prosit za dovoljenje.«

Grem k njemu in ga prosim dovoljenja, češ, vsak si privošči, kar mu srce poželi, tudi novicem bi se spodobilo par cigaret.

Pater magister ni rekel ne bev ne mev, ampak jezno gledal in kimal z glavo.

Povem bratu Viljemu, kaj in kako je.

»Prokleto ste neumni, ko ga hodite vpraševat,« je rekel in si prižgal svalčico, »to kislo kumaro bi pa še za dovoljenje prosil, ha, ha, tega osle zabitega! Če sam ne kadi, pa še drugi ne bomo, kaj ne? Ali je to kaka logika? Oslarija!«

Prižgal sem tudi jaz, ker sem bil prepričan, da patra magistra logika ni prava. Ostali štirje novici si pa niso upali prižgati, češ, »pater magister bodo hudi.«

In pater magister so bili res hudi Ker sva z bratom Viljemom kadila, nama je prepovedal pater magister danes zjutraj en teden iti k obhajilu in celici sva morala zamenjati z najslabšima zraven stranišča, da sva soseda.

»Kakor nalašč,« se je smejal brat Viljem, »vidi se mi, da imava srečo. Ko bodo drugi pri obhajilu, bodeva midva kvartala. Res, srečna sva!«

Dne 26. decembra.

Danes je praznik sv. Štefana. Navadno se prazniki in nedelje obhajajo v samostanu bolj z dobrimi jedili in pijačami kot s cerkvenimi slovesnostmi, a danes nima nihče izmed samostanskih prebivalcev nobenega teka ne za jelo ne za pijačo. Pater gvardijan je takoj ob eni uri dal z zvoncem znamenje, da je kosilo končano in da se po ofisialni molitvi poizgubimo vsak v svojo celice. Ker sem bil pa jaz radoveden in sem slutil, da brat Kajetan kaj ve, spravil sem se nadenj. In res, srečno sem zadel na pravega. Brat Kajetan mi je pravil tole čudno novico:

Pater Narcis je slovel dozdaj kot najpobožnejši samostanski prebivalec, ki se je povzpel do tolike višine svetosti, da mu še cvetka ne zvene v roki. To pa ni tako. Pater Narcis je ravno tako malo popoln kot kak drog človek, a slabši, mnogo slabši od vsakega poštenega frančiškana. Pater Narcis se je zagledal v žensko, mlado dekle, h kateri je hodil dan na dan na njen dom, v njeno sobo. Tam sta se — tako pripovedujejo — z Marijo prav dobro imela. Krepčal jo je v sveti veri, delil ji odpustke in jo kar v njeni sobi odvezoval grehov toliko časa, dokler niso ljudje opazili, da se je Marija na zunanje spremenila. In ko so se prav vidno poznali znaki krepčanja patra Narcisa, ga ni bilo več blizu. Marijo so pa ljudje zaničevali in zasramovali, češ, da je grešila s posvečenim človekom in vsak se je je izogibal kot kužne stvari. Te dni je porodila dete, lepega fantička. Danes zjutraj je prinesla na samostansko porto mal jerbašček, ki je bil pokrit. Zahtevala je od vratarja, naj pokliče patra Narcisa. In ko je ta prišel na porto, postavila je Marija predenj jerbašček, ga odkrila in vpila: »Tu imaš sad svojega semena! Dejal si, da ni greh, če s teboj grešim! Prav, zato pa zdaj naredi s otrokom, kar sam hočeš!« Po teh besedah je na patra Narcisa padlo več psovk, ne ravno lepih, a dokaj značilnih za njegovo svetniško življenje. Brat Kajetan je vsled vpitja prišel na porto in slišal ter videl vse. Ženska je pustila otroka in odšla, pater Narcis pa se je pomaknil v svojo sobo. Fratri so ubogega črva vzeli v svojo obrambo in frater Kajetan mi je zatrjeval, da ga ne dado nikamor. Že mnogokrat je slišal kodi zbadanje, da se fratri in patri nikoli ne Ženijo, pa jih je vseeno vedno poln samostan. Zdaj imajo vsi ti zbadalci jezik zavezan, ker se je vendar našel samostanski oče, ki je dal samostanu potomca. »Morda najde pater Narcis še kakega posnemovalca!« mi je dejal frater Kajetan hudomušno in odšel.

To je bil torej vzrok, da je bilo današnje kosilo tako klavrno! Malega črva bi pa rad videl, ker je samostanski pridelek.

Dne 28. decembra.

Snoči sem bil pri Albini. Povedal sem ji o patru Narcisu celo zgodbo in pripomnil, da morda ni on edini tak junak, ki bi se zaljubil v žensko. »Jaz tudi mislim da ne«, je odvrnilo dekle, a ni mi hotelo razjasniti teh svojih besedi. Čudno se mi je pa zdelo, da je bila po tem pogovoru Albina nekam raztresena in skoraj bi rekel razburjena. Zdi se mi, da ni vse v redu. Pater Vigilij —? Jaz ne vem ničesar, zato tudi ne pišem ne.

Danes, jutri in pojutrišnjem imamo eksercicije, da bo srečno končano leto. Za pridigarja so poklicali nekega jezuita, ki nam bo znal vzbuditi pravi srčni kes nad izvršenimi grehi. Meni so pa eksercicije deveta briga, ker se se tem zapravlja po nepotrebnem čas, zato bom pisal v dnevnik te dni o naših fratrih. A o njih hočem biti prav kratkih besedi. Fratri, ki jih navadni ljudje zovejo »kozle«, imajo opraviti le z navadnim delom, pa se jih tudi ne pusti nikoli toliko kvišku, da bi igrali v samostanu tako vlogo, kot kak pater.

Brat zakristan, frater Turibij, je večen godrnjač. Zlasti nobena sveča na oltarjih ne stoji prav, zato godrnja sam med seboj, pa tudi drugim pripoveduje, koliko sitnosti mu delajo sveče.

Brat Izidor je ponižen in pohleven ter po svojem poklicu krojač. Z njim se neredi kar se hoče, a nobene ne bo črhnil. Tiho dela habite in kapuce, krpa stare in jih pere. Za silo zna tudi tonzuro narediti in, kar je če več vredno, tudi odvzeli.

Brat Fidel je mojster opank ali sandal. Silno varčen človek, porabi vsak najmanjši blek starega usnja pri svojem delu. Kadar je sila, tudi mežnari.

Brata Deziderija obligatni predmet je tako čudovito narsstel, kakoj bi bile drože v njem; navadno zanaša nekoliko na levo stran, gotci zato, ker je želodec na levi strai zlasti kadar izprazni par steklenic. Brst Desiderij se vedno reži in kadi se kaj posebnega zgodi, ima polna usta samih »O ti komedita!« Kakor pater Krištof je tudi on prerok. Rokuje pa same dobre reči, tako je upati na prav imenitno prihodnjost.

Brat Eligij je hinavec prve vrste. Potuhnjeno se drži in svetohlinsko zavija oči. Kadar misli koga ovaditi, pogleda samo z »belim«. Če le vidi, da se dva novica kaj menita, že stopi za hrbtom in precej hiti zatožit patu gvardijanu ali patru magistru. Zlasti brata Viljema ima na piki in mu pred[nejasno] vedno a črnim fižolom.

Črni fižol, kaj je to?

Novic ostane eno leto novic. To leto razdele patri v tri dele, pravzaprav v štiri. Konci prvih štirih mesecev je votacija, ki bi se lahko primerjala s konferenco po srednjih šolah. Dan pred votacijo pokliče pater gvardijan vse patre k sebi in enega fratra lajika, ki uživa največje zaupanje pri njem. Vpraša vsakega posebej, kaj ve o votantu prihodnjega dneva dobro ali slabo in ga odpusti.

Drugi dan opoldne pred kosilom gredo vsi novici in fratri, ki ne votirajo, na kor molit. Ta čas dobi izmed votantov v obednici vsak po en bel in en črn fižol. Beli pomeni za votanta dobro, črni slabo. Pater gvardijan pobira potem z vrečico fižole. Vsak votant spusti po svoji vesti po eno zrno, belo ali črno, v vrečico. Ko je pater gvardijan obral vse votante, pogleda fižol v vrečici ter da znamenje z zvoncem onim na koru, naj pridejo v obednico. Votirani novic pride zadnji s kapucom čez glavo v refektorij, se pred patrom gvardijanom vrže na tla in rede: »Dico eulpm de defeotibus meis«, na kar vsi vstanejo, pater gvardijan mogočno pogleda po vseh, ker ve, da je le njemu dana oblast govoriti, in pove, »kako je votacija izpadla.«

Druga votacija je koncem osmih mesecev novičevega prebivanja v samostanu, tretja dva meseca potem.

Pri prvi votaciji ne sme biti polovico črnih fižolov; ako jih je, mora oditi dotični novic.

Pri drugi jih ne sme biti tretjina; ako jih je, mora oditi takoj, ko pride odobritev vetacije od patra provincijala.

Ako jih je pri tretji votaciji četrtina se mu pokažejo vrata.

Pri tej stvari je najbolj strog pater magister. Ako je dvomljivo, kaj rad pritisne črni fižol, da dotičnik odide.

No, in brat Eligij žuga bratu Viljemu s takim črnim fižolom.

Brat Bibijan je silno Boga in žensk boječ. Pri vsakem koraku ima pobožen vzdihljaj na jeziku in ves prosti čas premoli na koru. Brat Kajetan mi je pravil, da je silno hud sovražnik vsake vednosti in da se ravna po principu: čim manj človek ve, toliko lažje Bogu služi. Ženske se brat Bibijan tako boji, da ga spreleti rdečica, če samo sliši govoriti o ženskah. Nekoč se mu je pa pripetilo, da je kot frančiškanski frater imel opraviti z žensko. Brat Kajetan mi je pripovedoval, da je bil frater Bibijan za vratarja. Akoravno je strogo pazil, da so bila vrata vedno zaprta in da ni kak nepovabljen gost prišel čez porto, se je zgodilo nekega dne, da je pustil vrata odprta Hudobec je pa moral gotovo paziti na to, ker je koj potem spustil neko žensko čez porto in jo vodil v samostan v prvo nadstropje. A na stopnjah jo sreča frater Bibijan. Ključi so mu odpadli samega strahu, ki mu je od vzel govor in sapo. Ko je pa ženska spregovorila in vprašala za nekega patra, je mahal vratar le z rokama in vpil: »Ven, ven, ven!« Ker se pa ženska ni hotela obrniti, ampak silila naprej, si nesrečni frater Bibijan ni znal drugače pomagati, kot da je pograbil babnico čez pas, jo vzdignil in nesel do porte, kjer jo je butnil skozi vrata, katera je z vso silo zaprl zanjo in jih tiščal, da ne bi babše zopet sililo noter. Patra gvardijana je pa po tem dogodku toliko časa hodil moledovat, naj ga oprosti vratarske službe, dokler se mu ni njegova prošnja izpolnila.

Dne 30. decembra.

»Pater Vigilij leti na smrtni postelji!« ta vest se je danes zjutraj raznesla po samostanu. Težko mi je postalo v srcu pri teh besedah in zdelo se mi je, da mi očita vest, da nisem čisto nekriv bolezni patra Vigilija.

Odkar sem videl pri njem v sobi na njegovi pisalni mizi ono pismo na Albino, nisva več govorila. Izogibala sva se drug drugega in če sva se že morala srečat, sem ga mrzlo pozdravil in on mi je tako mrzlo odzdravil. V obednici sem ga večkrat gledal. Bil je pobit in zamišljen in z nikomer ni dosti govoril. Pater gvardijan ga je parkrat opomnil, da se je spremenil, zelo spremenil, a on mu je vselej rezko odgovoril: »Pusti me!« Edino jaz sem vedel ali vsaj slutil pravi vzrok te spremembe, pa sem ga tudi zase obdržal.

Danes popoldne me je dal poklicati pater Vigilij k sebi v sobo. Burno mi je bilo srce, ko sem vstopil v celico, kjer sem svoj čas užil toliko zabave in pouka. In vidši na postelji ležati patra Vigilija, ki je bil upadel in bled in ki je imel roke sklenjene na prsih ter bolestno gledal po sobi, me je spreletelo čuvstvo bolečin po vsem telesu. Najrajši bi bil skočil k postelji in ga kleče prosil odpuščanja. Kakega odpuščanja, še sam nisem vedel.

Pater Vigilij je ukazal fratru Norbertu, ki je navadno pri bolnikih, naj gre ven, ker hoče biti sam z menoj. Meni je pa velel sesti na stol poleg postelje.

Nekaj časa sva molčala oba. Meni je bilo strašno težko pri srcu.

Kmalu pa se obrne pater Vigilij proti meni, nepremično mi gleda v oči, iz prsi pa se mu je izvilo:

»Frater Justin!«

»Frater Justin!« je zavpil bolnik, da sem skočil pokonci; a takoj se je umiril in dejal:

»Doigral sem; zadnji akt mojega življenja, smrt, pride kmalu ... Frater Justin, vedite, da sem vas do danes smrtno sovražil, a zdaj vam vse odpuščam «

Lahko bi se bil hlinil in ga hinavsko vprašal, kaj sem mu storil, a to mi ni bilo mogoče, zato sem molčal in nemo zrl predse.

»Glejte, vi ste vzrok, da ležim danes tukaj, odkoder ne bom več sam vstal,« je nadaljeval.

Čutil sem, da je opravičeno to očitanje, zato sem dejal skoraj v solzah:

»Odpustite mi, pater Vigilij!«

A on me je gledal strastno, kot bi me hotel prodreti in nadaljeval:

»Vi ste mi odvzeli vse, kar mi je bilo drago na svetu, a vsega sem bil sam kriv, le sam! Zakaj sem vas peljal ono popoldne tja! A že mora tako biti. — Nekaj vas moram vprašati: Frater Justin, ali ostanete v samostanu?«

Patru Virgiluju v tem trenutku nisem mogel lagati, zato sem odgovoril:

»Ne!«

»Poslušajte mojo preteklost!«

Oddahnil se je nekoliko, nato pa začel:

»Jaz in Albinin oče Završnik sva bila v gimnazijskih letih najboljša prijatelja; tudi pozneje, ko sem jaz odšel v samostan, se ta vez ni pretrgala, nasprotno, še utrdila se je.

Ko sem jaz postal pater, je bil Završnik že uradnik pri železnici, kjer je bil prav zadovoljen, le to si je želel vedno, da bi mogla midva večkrat skopaj biti. A jaz sem bil tu na Kremenec, on pa tam nekje blizu Dunaja. Naposled se je njegova želja uresničila, da sva bila skoraj vedno skupaj. Završnik je bil namreč ponesrečil na železnici, prišel je ob roko in moral iti v pokoj. S svojo ženo, s katero se je poročil leto popreje, je prišel v Veliki log, kupil malo posestvo s hišo in živel prav zadovoljno med preprostimi kmetskimi ljudmi, oddaljen od mestnega šuma. Midva sva delala izlete v bližnjo okolico, kadar je bilo lepo vreme, sicer sem bil pa jaz njegov gost na njegovem domu, ali pa je on prebil po cele popoldneve pri meni v samostanu.

Kar se je Završnika lotila jetika in pred šestnajstimi leti sem pokopal potrtega srca svojega dobrega in pravega prijatelja ...

Patru Vigiiiju se je utrnila solza pri spominu na dragega tovariša.

Kmalu je nadaljeval:

»Njegova smrt je potrla mene kakor njegovo ženo, kateri je ostala le Albina, ki je bila takrat šele eno leto stara.

Ker sem upal, da najdem tolažbe po izgubljenem tovarišu pri njegovi ženi in ljubki hčerki in ker me je tudi Završnica sama vabila, naj pridem druščino delat, sem zahajal tja skoro vsak dan kakor popreje, dokler je bil Završnik še živ. Saj veste: solamen miseris socios habere malorum.

Minilo nam je tako šestnajst let. Jaz sem osivel, Završnici so se pokazali beli lasje na glavi, Albina pa je postala lepa deklica, kakršnje bi zastonj iskal daleč okrog. Razen telesne lepote so jo krasila velike duševne zmožnosti. Jaz sem si mnogo prizadel, da bi jo izobrazil, in reči smem, da je bil moj trud obilno poplačan. Albino sem učil našega milega materinega jezika, naučil jo nemščine in deloma tudi francoščine. Seznanil sem jo z najboljšimi italijanskimi pisatelji, katere sva brala v prevoda. Skratka, Albina ve toliko, kolikor malokatero dekle, ki se šteje med olikane! In kako lahko se je učila! Kot bi poučeval kakega angelja, se mi je zdelo, ko mi je sedela nasproti in poslušala mojo razlago, ki nikakor ni bila tako pedantsko navezana na slovnico kakor dandanes pri večini učiteljev in profesorjev. Kar sem Albini prinesel knjig iz samostanske knjižnice, jih je brala z mladeniškim navdušenjem in mi povedala vsebino vselej tako natanko, da se nisem mogel načuditi njenemu dobremu spominu.

Tu ste prišli vi. Ko sem vas prvikrat pred porto zagledal, ste mi bili simpatični. Škoda za fanta, sem si rekel, da je prišel sem; ta obraz ni ustvarjen za samostan.

Postala sva si takoj prijatelja. Kakor sem Albini nosil knjige, tako sem vas zalagal z njimi. Katere je ona brala, ste jih čitali tudi vi. Veselil sem se večkrat, ko sem slišal enako oceno kake knjige od vas in od Albine.

Kako sem vas z njo seznanil, veste dobro. Ta dogodek je ostal meni v britkem spominu, vam pa v lepem, kot se mi zdi.

Da ste bili pozneje čez tri dni z Albino skupaj, sem izvedel, ko se je dekle zagovorilo. Čudna misel mi je šinila v glavo: čemu je prišel? In takrat sem začel noreti ...

Vsak človek nori enkrat v svojem življenju, jaz sem v starosti. Zdaj sem šele spoznal, da ima tudi redovnik srca v prsih, srce, ki more ljubiti. Do tokrat sem čutil do Albine samo listo prijateljstvo; ko sem pa uvidel, da čutite vi do nje ljubezen, se je porodila v meni zavist, da bi kdo drugi deklico rajši imel od mene in zato se je tudi v mojem srcu vzbudila ljubezen do nje. Od dne do dne se mi je staro redovniško srce bolj vnemalo za njo in da človek, ki še ni nikdar ljubil, toliko gorečnejše in strastnejše ljubi, kolikor starejši je, mislim, da se ne motim, ako to trdim.

Dokler nisem Albini ničesar o svoji ljubezni do nje razodel, je bila vedno prijazna z menoj kot s svojim najboljšim prijateljem. Velikokrat sem se pripravljal, da bi ji povedal, da jo iskreno ljubim, a nikdar nisem imel poguma za to.

Nekoč sem pri Završniku precej pil, da so mi bile misli nekoliko razvnete. Z Albino sva bila sama v sobi. Začnem ji polagoma nagajati, kakor je bila je večkrat mojo navada, ujamem jo za roko, s drugo objamem krog pasu, ji zašepečem strastno: »Albina, jaz te ljubim!« ter jo poljubim na lice.

A njen obraz se je zresnil. Obrnila se je proč, izvila se mi iz rok, mrzlo mi odgovarjala na moja drhteča vprašanja, pri mojem odhoda se mi je pa skrila.

»Spisal sem pismo do nje. Smolo sem imel, ker to pismo ste vi prebrali in mi še marko vzeli. Ni li to res?«

»Res, pater Vigilij!« sem zajecljal.

»Pisma ji nisem poslal, ampak opazoval vas in njo. Oba sta se spremenila; nič več ni bilo onega ljubega pravega prijateljstva ne od vas ne od Albine proti meni in to me je peklo, to me je žgalo.

Grozni dnevi so se pričeli za mene. Samota me je trpinčila in vsak sprehod mi je bil prava muka. Zdelo se mi je, da se mi reži in me zasmehuje vsako drevo, vsak kamen in da mi očita: zakaj si ga peljal tja, zakaj si samemu sebi spodkopal zemeljsko srečo in si nakopal ljubosumnost, ki te privede v grob preje, nego bi sicer moral umreti! In veter, ko je zapihal, se mi je posmehoval, češ: to ti je za hvalo, ker si ju učil, zlasti Albino!

Še hujše je bilo pa za mene v družbi. Dragi so bili veseli, na mojo dušo je pa legala težka britkost, da sem zapuščen, zaničevan. Samo enkrat ljubim v svojem dolgem življenju, a še zdaj se mi ljubezen ne vrača, nego se mi če moja zametuje.

Mnogo sem trpel; vsa moja preteklost, katero sem preživel kolikor toliko veselo in zadovoljno, se mi je zdela neumna in otročja, če sem se spomnil na bivši Albinin smeh, sem videl v vsaki potezi njenega obraza pikro zaničevanje. Očital sem si, da je nisem drugače vzgojil, da bi mi bila vračala mojo ljubezen. In ker sem uvidel, da je vse zastonj, da sem za vselej propadel s svojo ljubeznijo, se mi je zagnusilo življenje. Čemu živeti, ko sem na poti drugim! Vzel bi si bil življenje, a to se mi je zdelo otročje delo. Če vidi otrok, da ga bo tovariši premagal, zbeži, če ima le čas. Enak temu otroku sem se jaz zdel sebi, če bi zgrabil za morilno orožje. Samomor ni junaški čin, ker je samo strah pred večjim trpljenjem, ki čaka človeka. Umreti sem hotel naravne smrti. Tega mi ravno ne bo treba dolgo čakati, ker upam, da ima Bog še nekoliko usmiljenja z menoj.

Prijatelj prijatelju ne more storiti na svetu hujšega, nego da mu prevzame dekle, njegov najdragocenejši zaklad.

To ste storili vi. Zato sem vas sovražil, da bi vas bil pomandral in stri v prah, a naznaniti vas vkljub temu nisem hotel in mogel vašim predstojnikom.

Ljubezen je bolezen. Resničnost tega izreka vidite dovolj jasno na meni. Ljubezen me je vrgla na smrtno posteljo, s katere ne bom vstal sam nikdar več; drugi me bodo vzdignili in nesli tja v mrzli grob, kjer bom našel mir, katerega sem tukaj toliko let užival, a ga naposled izgubil. In ta čas pride kmalu, kmalu ...

Redovnik ne sme ljubiti ženske, to veste. In vendar mi ni vest nikdar očitala kakega pregreška, ko sem ljubil Albino. Tudi danes mi ne očita. Srce je mirno v tej stvari, delal bi zoper svojo voljo in prepričanje, ako bi se šel take reči spovedovat. A moj spovednik, pater Zenon, vem, da bi naredil tak obraz, da bi me bilo kar strah.«

Umolknil je. Oko, ki je begalo dolgo časa semtertja, se je ustavilo naenkrat na meni. Iz njega sem bral samo milino in ljubezen do mene.

»Frater Justin,« je rekel mehko bolnik, »vi ljubite Albino?« in položil mi je roko na ramo.

»Ljubim jo, a če bi vedel, da bi mogel vam pomagati, jo pustim,« sem odvrnil in solze so se mi vdrle po licih.

Tudi patru Vigiliju se je porosilo oko.

»Ne govori tako, mladenič,« je rekel in mi ovil roko okrog vratu, »z menoj je ven. Ko odideš iz samostana, povej Albini, da ji odpuščam in da vama želim največjo srečo in zadovoljnost v zakonu. Spominjajta se v molitvi mene, ki sem vaju za šalo mislil združiti, ki sem vaju pa v resnici. Ljubita se med seboj, na vaju bode pa gledal z nebes pater Vigilij!«

Jokala sva oba, in z močjo, katere bi ne bil prisodil patru Vigiliju v tem stanju, me je potegnil k sebi in me poljubljal. Njegove solze so pa kapale po mojem licu ...

Dne 31. decembra.

Pater Vigilij je danes zjutraj umrl.

Šel sem ga kropit v njegovo celico. Blag nasmeh je bil razlit po vsem obrazu, roke je imel prekrižana na prsih, meni se je pa zdelo, da slišim znova njegove beseda: »Ljubita se med seboj, na vaju bode pa gledal z nebes pater Vigilij!«

Jaz nimam več obstanka v samostanu. Zato sem pisal danes teti, naj mi pošlje, da pridem do nje. Navedel sem več vzrokov, seveda pravega ne, med temi tudi, da ji ne bo mogel nikoli dati niti krajcarja.

Dne 1. januarja.

Danes popoldne je bil pogreb patra Vigilija. Veličasten pogreb jo bil to, kajti mnogo ljudstva je privrelo od vseh strani izkazat zadnjo čast možu, ki je bil znan povsod in vobče priljubljen kot blaga, vesela duša. Tudi Albina je prišla z materjo; britko sta točili solze. Tudi meni se je trgalo srce za dragim prijateljem in kot subdijakon sem pel predpisane psalme gotovo s tisto gorečnostjo, ki je potrebna, da Bog usliši prošnjika.

Spavaj mirno, blagi mož. Korci svojega življenja si moral skusiti, da ni človeška sreča trdno, ampak da se rade prevrže v nesrečo, ki neumorno deluje, dokler ne ugonobi svoje žrtve.

Dne 4. januarja.

Snoči sem bil pri Albini. Dekle se mi je vse izpovedalo. Njena spoved je enaka oni patra Vigilija v vsem, kar se tiče nje. Albini sem obljubil, da v par dneh slečem samostansko obleko in postanem prost človek.

»Potem greš v svoj kraj?« me je vprašalo dekle tužnim glasom.

»Študirat pojdem, da skončam študije, potem pa pridem po tebe in te popeljem pred oltar,« sem odvrnil in jo stisnil k sebi.

»Če ne boš pozabil name?« je dejala in se mi odmaknila.

»Ne sodi me tako hudo!«

»Meni bi ne bilo več živeti,« je rekla, naslonivši se mi na prsi »ti ne veš, kako težko mi je, ko te ne vidim toliko dni. Dokler nisem občutila ljubezni, nisem vedela, da je to čuvstvo tako mogočno. Za te bi dala vse, dušo, življenje, zato te prosim, ne daj, da bi me moje nade goljufale. Morda sem ti s takimi besedami nadležna, a pomagati si ne morem, ljubezen do tebe me je prevzela vso, da le zate živim.«

In prisegal sem čisti devici čisto ljubezen s sveto prisego in zastavljal svoje zveličanje, če se izneverim.

Dne 8. januarja.

Danes zjutraj smo imeli črno mašo za rajnega patra Vigilija. Zopet sem bil jaz za subdijakona. Bil sem pa med celo mašo tako čudno zmešan, da sem marsikako nerodnost napravil, katere bi mi pater magister ne odpustil, če bi vedel zanjo.

Po maši, pri kateri je bila vsa samostanska družina, gremo novici v novicijat. Pater magister je bil resnega obraza danes kakor še nikdar. Menil sem, da iz žalosti za umrlim patrom Vigilijem. A sem se motil.

Osorno pokliče mene in brata Viljema v svojo sobo.

»Podpišite prejemne liste,« reče, »a povem vama, da si prav nič dobrega ne mislim o vama, ker taka pisma dobivata. Zapomnita si, da to ne ostane brez nasledkov!«

Menda je mislil na črni fižol!

Vsebina najinih pisem je bila kaj razveseljiva: brat Viljem je dobil petak in jaz tudi. Vendar so Viljemu starši pisali, naj ne hodi ven (pisal je takoj tudi on, da odide, ko sem mu jaz pravil o svojem pismu) in ne dela sramote sebi in njim. Denar naj ima za marke, da bo češče pisal.

To ga je pa ravno podžgalo, da je sklenil precej premeniti svoj stan.

Meni je pisala teta, da je res na vse zadnje lepše, če pridem ven, kakor pa da bi celo življenje zastonj delal. Naj pridem torej k njej, jeseni grem v šolo, da skončam gimnazijo, potem pojdem pa v semenišče, da se bodo kdaj v kakem župnišču pekli piščanci.

Uro pozneje smo v obednici pripravljali za obed. Slučajno je prišel noter brat Eligij. Ko ga brat Viljem opazi, gre mimo njega, a tako, da ga s komolcem sune.

»Frater Viljem!« je zavpil frater Eligij, »pazite se, votacija bo kmalu in črni fižol je skoraj že pripravljen!«

»Ti prokleti svetohlinec,« je zarežal brat Viljem, »ti boš meni črne fižole štel, ti?« in stisnil je pest, da se je frater Eligij umaknil.

»Ne boj se!« je nadaljeval brat Viljem, »nisi vreden, da bi nate položil svojo roko. A zapomni si: predno mine dvanajst ur, sem jaz prost človek in ne hlapec hlapcev!«

Po teh besedah je odšel k patru gvardijanu in mu naznanil svoj odhod.

Pater gvardijan se je začudil nad takim govorjenjem. Sam navadno nihče ne zapušča samostana.

»Alston, zakaj pa odidete?« ga je vprašal.

»Ker mi ni všeč,« je bil kratek odgovor.

»Alston, zakaj vam pa ni všeč?« je vprašal predstojnik dalje.

»Ker človek ni prost, ker je servus servorum, kakor pravite sami, hlapčevati pa jaz nisem vajen. Dohodite brivca, da mi vzame tonzuro!«

»Pa bi vendar ostali!« ga je milo prosil.

»Ne. Brivca želim!«

»Precej, precej!« je odvrnil pater gvardijan videč, da je vsaka prošnja zastonj in odveč.

Brat Viljem skozi vrata ven, jaz pa noter. Potrkam sevede, nakar se mi z »Ave« oglasi, stopim v sobo, rečem »Benedisite!«, poljubim pas in pokleknem na eno koleno. Tako je sploh navada.

»Alston, kaj bi pa vi radi?« vpraša sladko, misleč bogve kak bogatinec sem ali da bom kdaj in da bo samostan nekdaj po meni potegnil ogromne vsote od te ali one strani. Razen tega me je imel pater gvardijan tudi zelo rad, ker sem bil vedno za subdijakona.

»Pater gvardijan,« rečem in zakašljam, »jaz odidem.«

Pater gvardijan je kar odskočil.

»Ni mogoče!« je vzkliknil.

»Istina!«

»Kaj vam pade v glavo?«

»Nič novega, sama stara stvar,« odvrnem resno, »na to sem že dolgo mislil.«

»To ni mogoče, to ni mogoče, frater Justin!«

»Moja trdna volja je zapustiti samostan prej kot mogoče!« rečem trdo.

»A vendar, frater Justin,« je dejal sladko, »česa vam pa manjka tukaj? Jedi dosti, pijače dovolj, obleke vedno za potrebo, stanovanje dobro, alston vse imate, nikakih skrbi za to življenje, ampak le za večnost. Alston, kmalu bo vaša votacija in jaz sem prepričan, da dobite sam bel fižol, ker ste vedno tako vestni. Vedno smo vas lahko porabili, pri vsaki azistenci ste bili vi; kar je šlo skozi vaše roke ali pod vašim nadzorstvom, vse je bilo prav storjeno, alston in zdaj hočete oditi? Jaz vas ne pustim, tako pridnega človeka!«

Vedel sem, da je mnogo nezaslužene hvale v teh besedah in skoraj bi se bil nasmejal patru gvardijanu, a trenutek je bil tukaj, da izvedem, kar mi je bilo že zdavnaj v mislih. Zato sem dejal brez ovinkov:

»Meni ne bo nihče branil odhoda!«

Odločne besede so našle odločen odpor. Patru gvardijanu je zavrela kri in stopivši tik pred mene je zavpil:

»Branim ga jaz!«

A jaz se nisem zbal njegovega nastopa. Odvrnil sem mirno:

»Tega ne morete. Prostovoljno sem prišel in prostovoljno odidem. Nihče me ni noter silil in tudi notri me ne bo nihče zadrževal.«

Moje mirno govorjenje ga je umirilo, da je dejal:

»Alston, človeku res pridejo trenutki, ko misli, da mu ni mod prenašati samostanskega življenja. A taki trenutki minejo in zopet je dobro. To so same skušnjave. Alston, zato molite k svetemu Duhu, da vam dodeli pravo pamet, da ostanete tukaj in ne silite med svet, kjer se morate boriti za svoj obstanek.«

»Dovolj sem že molil k svetemu Duhu, pater gvardijan, a prišel sem vedno do zaključka, da nimam poklica za samostan. Zato vas prosim, da mi daste odvzeti tonzuro in da mi izročite mojo obleko.«

»Tri dni morate počakati, da pride dovoljenje od patra provincijala,« je lagal videč, da se ne dam omehčati.

»Od kdaj je pa ta postava?« rečem; »patra provincijala vendar ne bom prosil za dovoljenje, če smem ven. On tudi lahko reče »ne!« in jaz moram potem notri ostati? Kakšen namen pa ima novicijat, ako ne samo poskušnje, če je novic za samostan ali če ni!«

»To vas skupaj vas nič ne briga,« odvrne jezno, »kakor jaz rečem, tako se mora zgoditi. Jaz sem predstojnik!«

»Predstojnik ste, a neresnice ni treba govoriti!«

»Kdaj sem lagal?« je vzbruhnil in me gledal srdito.

»Ravno zdaj!«

»Kaj sem se zlagal?«

»Rekli ste, da moram čakati dovoljenja patra provincijala.«

»Alston in —?«

»In to ni res!«

»Jaz bom menda vedel, kaka je postava.«

»Kako pa odide brat Viljem?« vprašam.

»On vam nič mari. Če jaz hočem, dovolim, da precej gre, drugače pa mora čakati, ker jaz sem na Kremencu predstojnik!«

»Predstojnik, iz katerega se ves samostan norčuje. Sicer pa, če mi ne daste moje obleke in mi ne odvzamete tonsure, grem tak med ljudi, kakršen sem.«

Odpornost patra gvardijana se je sesedla. Pred zunanjim svetom je treba varovati samostanski ugled!

Pol ure pozneje je ležala moja tonzura na tleh zraven Viljemove; odvzel nama jo je frater Izidor.

Opoldne sva še kosila v obednici. Vse je bilo tiho, nihče ni črhnil besedice. Pater Feliks se je nekaj muzal, vsi drugi so naju pa gledali pisano, zlasti pa brata Viljema, ki je bil danes še servitor in moško nosil jedila na mizo.

Po kosilu sva morala pri patru magistru v knjigo zapisati, da »ego infra aoriptus redeo voluntarie in aaeeulum (jaz podpisani grem prostovoljno med svet).

Pri bratu Eligiju sva dobil obleko.

Bratu Viljemu jo je takoj dal, mojo je pa nalašč iskal, da je medtem odšel moj tovariš.

»Tega bi pa jaz ne bil nikdar verjel,« je rekel brat Eligij, ko mi je prinesel obleko. »Da vi zapustite samostan! Saj ste vse tako vestno izvršili, da vas je pater gvardijan nam za zgled postavil.«

»Naj me le postavlja,« odgovornim smeje se, »zdaj boste pač drug zgled potrebovali. Tudi jaz sem vas drugim za zgled postavil.«

»Mene?« vpraša zategnjeno.

»Ravno vas!«

»Katero lepo lastnost ste pa zapazili v veliki meri na meni? Jaz mislim, da sem najnevrednejši v celem samostanu,« reče ponižno, kot se spodobi sinovom sv. Frančiška.

Pobašem obleko pod pazduho in za kljuko držeč odvrnem:

»Kako blizu nevrednosti ste, tem sodite sami, če se poznate toliko. Jaz vem le, da vas diči brezmejna hinavščina.«

Sapo mu je zaprlo in če ne bi bil jaz na poti iz samostana, gotov bi mi bil zagrozil a črnim fižolom.

V svoji sobi sem se preoblekel.

Pri odhodu iz novicijata sem ponudil patru magistru desnico, toda odtegnil mi jo je. Prosil sem ga, naj mi ne zameri, če sem kdaj kaj nerodnega naredil. On pa je dejal:

»Za svoje pohujšanje boste še odgovor dajali.«

»Za kakšno pohujšanje?« primem za besedo.

»Je že dobro, kar pojdite,« je rekel, me rinil skozi vrata in gledal v tla.

»Za kakšno pohujšanje?« vprašam še enkrat.

»Ker ste bili toliko sviti, da ste priporočena pisma dobivali, boste tudi vedeli, da ste s tem pohujšanje delali!«

»To je pri vas pohujšanje? Kaj pa je ravnanje patra Narcisa in patra Julijana? Ali je to Bogu dopadljivo delo?«

Pater magister ni odgovoril, ampak me je prijel in kar prestavil iz novicijata pred vrata, vrata pa zaklenil.

Odšel sem k patru gvardijanu in se mu zahvalil za jed, obleko in stanovanje.

»Skoraj štiri mesece ste bili v samostanu,« je rekel.

»Da, pri spovedi osemindvajsetkrat in pri obhajilu petinpetdesetkrat.«

»Glejte, koliko milosti ste prejeli v tem kratkem času, in alston kdo ve, če jih ne boste vseh v kratkem izgubili,« je dejal pomilovalno.

»Jaz ne vem, vi tudi ne, temveč nekdo drugi, ki tudi ve, zakaj sem odšel in ki pozna moje srce. Z Bogom!«

»Z Bogom!« in šel je z menoj do vrat in mi jih trdo zaprl za petami.

Zunaj me je čakal bivši brat Viljem, zdaj Anton.

„Kam jo udariva najprej, Ivan?« me vpraša smeje se.

»K Mici!« odvrnem, »da jo odveževa prisege!«

Deset mintut pozneje je bila natakarica Mici že odvezana svoje prisege, katera jo je gotovo težila, kakor bi vsako žensko. Po »odvezi« smo pili na zdravje vseh samostanskih zabitežev, midva z Antonom pa sklenila bratovščino. Anton je kmalu odšel s pošto od tod. Pri slovesu sva si obljubila, da si bova pogosto dopisovala.

Meni se ne mudi ravno od tukaj. K Završniku pojdem nocoj in bom kot popoten človek prosil prenočišča. Zakaj ne bi ene noči prespal pod eno streho s svojo ljubico? Jutri jo pa odrinem, če mogoče peš proti domu. Pot je lepa in pomrznjena; sicer imam nekoliko lahko obleko, zato bom pa hitreje hodil.

Dne 12. januarja.

Pri svoji teti sem zopet. Ko sem ženski pripovedoval, da sem moral kamenje voziti v samostanu, da sem stranišče snažil, je hvalila nadvse moj sklep, da sem jo potegnil ven. »Le v Boga zaupaj, Ivan«, je rekla, »pa ti ne poj de nikdar slabo. Čemu bi pa delal zastonj tam, kjer je vsega v obilici? Ko skončaš osmo šolo, pa greš v lemenat in sam svoj gospod boš in boš drugim ukazoval, pa boš še plačan za to.« In ko sem svoji dobri teti vse to potrdil, je bila vesele, da mi je šla delat ocvrto jajce, kar je pri njej nekaj posebnega.

Našemu župniku pa moj prihod iz samostana ni bil kaj po volji. Teti je dejal:

»Če jo je iz samostana pobrisal, tudi v bogoslovje ne pojde!«

A teta ima toliko zaupanja v mene, da več verjame mojim besedam, nego pa župnikovim trditvam.

In Albina, moja Albinca?

Ko sem zvečer prišel tja, kuhala je Albina v kuhinji večerjo. Zatopljena je bila nekam in gledala v plapolajoči ogenj, da ni čula, ko sem vstopil v priprto kuhinjo. Tudi ni slišala, ko sem stopal proti njej. Ko sem ji pa ovil roke okoli vratu in jo poljubil na žametasto lice, bi bila zakričala, da ji nisem brž pokril ust s poljubom. Njenega veselja ni mogoče popisati. Tudi njena mati, kateri je Albina par dni preje vse povedala, je bila vesele mojega prihoda, zabičavala pa mi strogo, naj gledam, da kaj postanem, ker preje mi ne da hčere iz rok. To sem tudi obljubil skrbni svoji bodoči tašči in izjavil, da tudi preje Albine nočem, predno ne bo kaj iz mene, ker ne maram, da bi si ona (Albina) ali mati delali nepotrebnih očitanj, da sem jaz dekle speljal v revščino in beračijo.

Drago jutro sem odšel. Albina je šla nekaj časa z menoj in predno sva se ločila, sem ji moral obljubiti, da jo pridem o Veliki noči obiskat, tačas si bodeva pa pridno dopisovala, da se ljubazenska vez ne pretrga. Seveda bo treba na vsako pismo strogo paziti, da ga teta ne zapazi, sicer ne bom dolgo užival zaupanja pri njej, da pojdem v semenišče.

Dostavek priobčevalca

Moj prijatelj Ivan M. je dandanes profesor na gimnaziji. Oženjen je in njegova žena je Albina, kateri je ostal zvest vkljub vsem viharjem življenja. Srečna sta in zadovoljna, saj je Bog blagoslovil njun zakon že s dvema otrokoma, čeprav sta šele dobro poldrugo leto poročena.

Svojega dnevnika mi nikakor ni hotel izročiti, da bi ga objavil. Šele ko sem mu zatrdil, da spremenim imena oseb in krajev, se je vdal. Čestiti bralci naj pa bodo prepričani, da ne najdejo v predstoječem priobčilu nobene pretiranosti, ker je Iran kot samostanski novic pisal zase in torej samemu sebi ni hotel lagati, ampak zapisal povsod samo golo in čisto resnico, kot se je v istini dogodila.