Botra (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Za druga istoimenska dela glej Botra.
Botra
Fran Milčinski
Spisano: na Wikivir prepisala Živa Matičič
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V revni koči kraj vasi sta živela mož in žena, pa kar sta si služila s pridnim in poštenim trudom svojih žuljavih rok, ni jima do sitega zaleglo za potrebe, kajti sta imela pet otrok, pet ustec, vedno lačnih kruha, a za delo še vsi prešibkih rok.

Pa jima je božja volja naklonila še šesto dete, deklico, nežno in ljubko kakor rožni popek spomladi.

Gledala sta jo z ljubeznijo in bolestjo: Detece prezlato, kako te bova živila šesto, ko še petih ne moreva! Toda sta drug drugemu prikrivala skrbi, ker sta se imela rada.

Reče žena: »Botre bo treba za krst, kje jo dobiva?«

Pravi mož: »Soseda nama ne odreče, ker ji hodiva v dnino, in še deset je drugih, ki nama radi ustrežejo, bodi brez skrbi!« 

Vedel pa je, poniževanja bo treba in obetanja v dnino za pol zastonj in še bo šla trda.

Ni bila odveč njegova bojazen, - vse so mu odrekle. Vsaka mu je naštevala vzrokov in razkladala, kako ji je žal, da ne more in da ne utegne, ali pravega vzroka ni povedala nobena: da nima srca.

Potrt se je obrnil proti domu. Krenil pa je za hišami, sram ga je bilo skoz vas, pa ga pot pripelja mimo kapelice ob robu gozda. Truden je sedel, da se odpočije in si zbere misli, kaj naj pove doma, da ne bo bolni ženi preveč hudo.

Pa uzre pred sabo gospo - ni videl, kdaj je prišla in od katere strani - iz lica in oči te gospe je sijala sama milina in dobrota in je ugibal mož, kje je že videl gospo in ali ni z njo že govoril, in tako se je zazdelo siromaku v zbegani glavi, da je gospe že pravil o svojih skrbeh za botrico.

In ko je zdaj zrl gospo pred sabo tako dobro in milo, ji ni kaj razkladal, je ni kaj prosil, le vprašal je: »Gospa, da bi hoteli vi?«

Odgovorila je gospa: »Botra bom deklici, jutri osorej vaju pričakam pred cerkvijo.«

Kakor v sanjah je šel mož domov, zamišljen je molčal, kakor v sanjah se je drugega dne napotil z detetom h krstu.

Pa ko se je bližal cerkvi, ga je zaskelelo siromaštvo, roka mu je začela gladiti in ravnati revne pleničke in povojce - glej, niso več revni: iz svetle so svile, pretkani z zlatom!

Pred cerkvijo stoji gospa, nič ne reče, tiho vstopita v božji hram.

Ob stranskem oltarju je stal visok križ, na njem je visela pribita podoba Zveličarja. Pokloni se gospa pred podobo, vzame dete možu iz naročja in ga dvigne k Zveličarju na križu. Pa se nagne Križani s svetega lesa, žebelj odneha desnici, desnica krene k detetu, kakor krilat roj blestečih biserov se dvigne iz kropilnega kamna blažena voda v Zveličarjevo dlan in iz dlani kane na dete.

Zamaknjen je klečal mož. Kar je začutil dete spet v naročju - gospe nikjer, Zveličar na križu nepremičen kakor prej.

Obrne mož oči v glavni oltar, da se zahvali za čudež in milost, glej, po sliki v oltarju zdajci spozna nebeško botro!

Ženi se je mož, odhajajoč h krstu, videl čuden. Skrb ji je premagala bolezen, vstala je, skrivaj šla za možem, stoječ v cerkvenih durih je gledala vse.

Nema sta se vračala z detetom, zavitim v revne pleničke in povojce v svojo kočo. Nikomur nista povedala, kaj sta doživela.

Pa jima je bil njun doživljaj skriven zaklad. V najtežjih časih jima je nudil zavest, kako močna roka ščiti njiju in njun rod. Nista omagala in deca je z delom, duhom in srcem gradila srečo sebi in domovini.