Bolni deček prejme sv. birmo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bolni deček prejme sv. birmo
anonimno
Pripoved je bila poslovenjena.
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (11. zvezek), 1865, 69–73
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bogaboječi Lojzek se je dolgo pripravljal, da bi vredno prejel zakrament sv. birme, kar zboli nagloma, da ni mogel iti k slovesni službi božji. Bolezen je bila vedno hujša, ali kakor je prihajala bolezen nevarniša, tako je raslo tudi njegovo otroško terdno zaupanje v Boga in v njegovo modrost. Zató ga je pa tudi Bog okrepčal enkrat s prav lepo prikaznijo.

Neko noč, ko je Lojzek najbolj terpel, bil je pri svojem angeljcu varhu na neki gori. Okoli njega se je vse blisketalo v zlatu. Angelj se dotakne Lojzekovih ušes in v njih je začelo šumeti, kakor bi bila voda v njih. Potem se mu odpre sluh, da sliši različne glasove. Čul je psalme peti in orgije doneti, duhovni so spevali, žene in možjé zakopani v reve in nadloge so zdihovali, vdove so vpirale oči v nebesa in pred sv. rešnjim Telesom so nune klečale in na tihem molile. Čul je sirote jecljati in malo deco moliti in te molitve je angelj spreminjal v najslajšo muziko.

„Lojzek! ali se spomniš na materno gredico na vertu, kjer lilije cvetó?“ vpraša ga angelj varh.

„Se vé da se spominjam,“ odgovori Lojzek. Angelj govori dalje: „Ti veš, kako lilijam venó in se sušé zelena peresa, ko se odprè cvet, njih življenje je zdaj v cvetu. Ravno tako so duše majhnih otrôk, ki so že v pervi mladosti bogaboječi in pobožni. Če svet postane hudoben, če v njem vene in bledí božja čast, on jo spet ponovi z dušami mladih detet, ktere pokliče k sebi, da poveliča svojo čast. Ali bi ne bil tudi ti rad med tistimi otroki, ktere Bog tako rad ima pri sebi?“

„O neizrečeno rad!“ odgovori Lojzek.

Angelj ga pritisne k sebi ter iz angeljevega očesa kane solza na detečjo glavo. Lojzeka je spreletel mraz in tiha bolečina mu je prešinila serce ali ni bila prehuda — in čudno — ta bolečina mu je dobro déla in ne bi je bil zamenil tudi za največo dragocenost svetá ne. — Lojzek to noč ni mogel več zaspati, ležal je tiho in mirno, le časih, ko mu je bolečina prešinila serce, je zajecljal: „.Jezus! moj Jezus!“

„Ko pride v jutro dekla k njegovi postelji, poprosi jo, da bi šla k materi in da bi jej povedala, da danes menda ne bo mogel vstati. V nekoliko trenutkih že je bila mati pri njem, še toliko ni sterpela, da bi se bila popolnoma opravila. Pripogne se k svojemu sinu, ali ko ga pogleda, prevzame jo britka žalost. Zdravnik je prišel, pa je šel žalosten od postelje. Stara dekla je jokala, kakor bi jej pokalo serce. Tudi sestre so prišle, da bi ga videle, ali niso smele ž njim govoriti in obljubile so, da ne bodo jokale. En čas so se premagovale, ali mali Minki so jele ustnice igrati vedno bolj in bolj, in na zadnje glasno zajoka in za njo zajokate tudi Nežka in Cilka.

Hitro jo odpravijo v otroško sobo in tu so vse tri jokale in ihtele. Pesterna je je sicer tolažila — ali zraven je sama na glas jokala. Posli so hodili po hiši sèm ter tjè vsi potvarjeni, nihče ni vedel, kaj ima storiti. Za obed ni nihče vprašal. Le uboga mati ni več jokala, smehljala se je — ali to je bil britek smeh!

Opoldne je prišel škof ter je birmal pobožnega Lojzeka, dal mu je svoj blagoslov, ga je kušnil in mu je rekel: Spomni se mene, ko boš Boga gledal.

Ko je Lojzek prejel sveti zakrament, tolikanj se je njegovo serce vnelo v ljubezni do Boga, da ga je prevzela neka trudnost; bil je truden, kakor bi se bil celo poletno popoldne na solncu igral — in je zaspal. V spanji so mu prišle sanje: zdelo se mu je, kakor bi ga nekaj neslo na nizek homec. Gosta tma je pokrivala homec in v tèmi so se drenjali angelji, kakor bi se radi nečemu približali, pa niso mogli. Le Lojzeku so dali prostora, pustili so ga med sé. V tèmi se je v bledi svetlobi svetil kolobar in v tem svetlem kolobaru je visel Jezus na križu, pod križem je stala Marija in Janez. Lojzeku se je zdelo, kakor bi ga nekdo povzdignil, tako da je imel obraz nasproti Jezusovemu obrazu. Zdaj se je zdelo Lojzeku, kakor bi se od križa odločile pribite roke, ga objele in pritisnile k Jezusovemu obrazu in naš Gospod in Zveličar ga je kušnil na čelo ravno tje, kjer ga je škof pri birmi pomazal s svetim oljem. Lojzeku se je zdelo, kakor bi se mu od Jezusovih sladkih ust bila prijela na čelu kri, ki mu je serce napolnovala z nebeškim veseljem.

Lojzek se prebudí, bil je obernjen na ono stran, kjer je ležal zraven njega majhen bel križec. Ker je s čelom ležal na križu, vtisnil so mu je v kožo in glava ga je še bolj bolela, ko poprej. Ko mati čuje, da se je zgenil, stopi k postelji. Robec pomoči v jesih, da bi mu ga zavezala okoli glave. Ko se pripogne, da bi ga obvezala, prime on za robec in poserka nekoliko kapljic jesiha iz njega.

„Zakaj si to storil, moj ljubi sin?“ — vpraša ga mati.

„Zató, ker sem bil žejen in da bi bil posnemal Jezusa,“ odgovorí deček.

Ko je to rekel, nasmehljá se materi. To je bilo čudno smehljanje. Človek bi mislil, da se je v spanji postaral, ko najstarejši svetnik in da je postal moder ko najmodrejši cerkveni učenik, in vendar je bilo še vedno isto nedolžno, priprosto in igrajoče dete, ko poprej. Ko bi kdo pisal tudi debele bukve o tem, vendar bi ne mogel popisati modrosti in lepote, sladkosti in tolažbe, ki se je brala v tem smehljanji. Mati ga gotovo ne bo pozabila, dokler bo živela.

Ali se spomniš na kako poletno popoldne, ki je tako praznično, da se otroku še ne ljubi igrati, raji se vsede in sedí mirno in neka posebna zadovoljnost mu navdaja serce, sam ne vé zakaj. Vse je tiho, da človek skor misli, da sliši dihati naravo. O takem času cvetice posebno vonjajo, drevesa ne trepečejo z listjem in tice ne pojó, celó krave na polji so se vlegle v travo in dremaje prežvekujejo. Ura v turnu se trese, kedar bije, ko bi se bala, glasno biti in motiti praznično tišino.

Ravno tako mirno je bilo, ko je Lojzek spal. Proti večeru se je pa ohladilo in narava se je prebudila. V drevesih je šumelo, ko bi se v daljnem morji pogovarjali valovi. Čreda na paši je vstala in se je pasla dalje. Tudi tice so zopet jele peti in celó cvetice, ki poprej niso dišale, so zdaj prijetno vonjale. Zdaj se tudi prebudi Lojzek — ali ne za dolgo. V nebesih so mu že večernice peli. Prišel je njegov večer, s kterim se je za-nj začelo večno jutro.

Zunaj pred hišo je solnce še toplo sijalo in tičje petje se je razlegalo v sobo. — Lojzek je mirno zaspal, ko bi se njegova duša bila raztopila v solzi angelja varha.

Otroci so božji in materni, pri nekterih se pa pozdeva, kakor bi bili samo božji. Taki otroci zgodaj umerjó in radi umerjó. Srečne so matere, ki imajo take otroke.

Predno je solnce zatonilo, zaspal je za večno Lojzek. V očéh se mu je zalesketalo, ko je svoj mirni pogled obernil na mater, kakor bi hotel reči: Vse je dobro. — Lojzek je zdaj Bogu v nebesih pel čast in slavo.

Tri sestre so zdaj stopile v sobo, da bi videle bratca. Stara dekla je sedela pri oknu, kakor bi šivala, ali kako bo reva šivala, ker je tako britko jokala, da ni vidila skoz očale! Uboga mati je zraven mertvega Lojzeka zakrila obraz v blazine, njeni lasjé so padali na detetovo lice in kedar koli se je mati premaknila, padla je Lojzekova glavica na materno, kakor bi bil oživel in bi hotel kušniti svojo mater. — In mala Minka! debele solze so jej kapale na lica. Pogledala je Lojzeka, potem je bežala proč in v deklino naročje je zakrila obraz. Človek bi ne mogel reči, ktera se je bolj ihtela, stara dekla ali mala Minka. Minka bi bila najrajša tudi umerla; Lojzekovo merzlo lice se je pa še vedno tiščalo maternih ust.