Bolezen (Fran Levstik)
Bolezen[uredi]
| Bolezen Fran Levstik |
| |||||||
Ležala je mlada ljub'ca,
bolelo jo je srcé;
poklicala je staro mater
in d'jala besede ji te:
»Preljuba stara mati,
na srcu sem bolna hudó,
več dolgo ne bom živela,
pustila bom svet in zemljó.
Al preden se bodem ločila,
dve prošnji ímam do vas,
dve grenki, zadnji prošnji,
v slovesa zadnji čas.
Ko boste na prt me deváli,
razvežite moje lasé,
prosti in razpleteni
po prsih naj mi ležé.
Vzemite obleko belo,
ki tamkaj oprana visi;
oblecite mene vanjo,
naj z mano v grobu trohni!«
Zaíhtela mati je njena,
objela jo krog vratu;
na glas je milo jokala,
nesrečo tožila Bogu.
»O mati, nikar ne poslušaj
nečimrnih, praznih besed;
obleke ne daj ji bele,
ki je nedolžnosti sled.
Nikar ji las ne razpuščaj,
nje črnih, ljubljenih las;
v spomin jih je dragim dajala,
ki so hodili k nji v vas.
Ostrizi ji njeno glavo
in v črno obleci telo;
zgubila je svojo nedolžnost;
zgubila poštenje ž njo.
Pa vsega ji tud' ne verjemi,
ak ravno je tvoja hči;
pri srcu jo peče ljubezen,
al bolna za smrt še ni.
Še dolgo misli živeti,
uživáti veselje svetá,
dajáti spet črne lasce
v spomin ljubezni srcá.
Še lica ti v solzah bo prala,
še mnogo ti vsekala ran;
še zmerom je v staro življenje
zamišljena noč in dan.
Mladen'če bo zopet vabíla,
ugasíla še mnoge željé;
nedolžne íma besede,
popačeno íma srce!«