Bolest (Srečko Kosovel)
| ← Ena je groza | Bolest I–III Pesmi Srečko Kosovel |
Romar pod goro I–IV → |
| |||||
I
Pod meglo je dolina oglušela,
megla nam zlato sonce je zakrila
in z mrzkim mrazom polja napolnila,
misel ne ve, kam krila bi razpela.
In misel v meni je okamenela,
oj, ko da v žalost se je spremenila,
nad to vasico kraško bo strmela,
nad njo bo razprostrla svoja krila.
Kot zlat sijaj nekoč je zableščalo,
kot zlati grad v megle je zatonilo,
a v meni in prenehalo boleti,
odkar je upanje to obmolčalo,
odkar je v meni nehalo živeti,
povsod ga iščem, kam se je zgubilo ...
II
No, pridi, tam je ples in svetel smeh
in ona je poslala povabilo,
oko nje čron bo te pomirilo,
kar iščeš v svetu, najdeš v nje očeh.
Bilà je tam in tiho je strmela,
kot črni žamet dobre nje oči,
bilà je tam, moj molk je razumela,
kot da v globini z mano govori.
Ta strašni molk, ne moreš se opiti,
opojno umreti v čudni ta pokoj;
da je bolest mogoče pozabiti,
postati človek, človek nad seboj;
a moraš se smejati, govoriti
in angel smrti kliče: Za menoj!
III
V temini črna angelska so krila
nad mojo trudno dušo se spustila
in med oblaki čul Njegov sem glas
in v temi svetil je Njegov obraz.
Njegov ukaz življenje nam podarja
in glas Njegov svetove nam ustvarja.
"Pokliči nas, da pridemo do tja,
kjer vse se pomiri in vse konča!"
In ognja plamen in veseli smeh
zasvetil v dušo, v meni zašumel
in temin žamet v temnih nje očeh
me s temnim, dobrim mirom je odel,
le ena rana me je pekla, žgala
in ona je strmela in molčala.