Bog (Josip Cimperman)
| Pesmi Josip Cimperman |
| |||||||||||||
Bog.
[uredi]Tebe, Stvarnik, vredno poslaviti,
Danes usta moje so željné,
Al' besed ne morejo dobiti,
Va-nje zlit', kar greje mi sercé.
Pred Taboj, Neskončni! v svétem strahu
Stvar nevredna, slaba trepetam;
Pred Taboj sem reven červič v prahu,
To očitno, Večni! Ti spoznam!
Tvoja rôka je zemljo stvarila,
Ki Si v stanovanje nam jo dal;
Solncu, luni, zvezdam brez števila
Ti na nébu prostor si izbral,
Vrelcem, rekam, morjem ték naznanil,
Jim postavil stanoviten jéz, --
Ker pa si jim toke Ti zabranil,
Zliti se nikdar ne smejo čez.
Lev rujove strašno po puščavi,
Kedar glad nemili ga morí,
Glas njegov se čuje po planjavi;
Ali kdo nasiti ga, ko Ti?
Ti poživljaš cédre velikanske,
Kedar suša upogne jim glavó,
Ti zvenéle cvetke pomladanske
Zopet s hladno opojiš rosó!
Vsa narava jasno mi spričuje,
Da nebés in zêmlje si Gospod!
Vsaka bíl mi živo oznanuje,
Da mogočnosti je Tvoje plod!
Najbolj pa mi priča sèrce vérno,
Ki Ti zvésto bije noč in dan,
Da Si bitje svéto, neizmérno,
Dóbročinec in sodnik strašán!
Žar ljubézni Tvoje me obséva,
Kakor zlato solnce zemlje krog;
Sèrce moje grešno se ogréva
Tvoje milosti, neskončni Bog!
Na-Te, večna zvezda se oziram,
Kedar brije me nadlog vihár,
Sladki nádi sèrce jaz odpiram:
Da pozabil me ne boš nikdár!
Vém, da stvar le grešna res sem Tvoja,
Prenevrédna vséga, kar prejmè;
Al', Gospod, Tvoj dih je duša moja,
Pravega Očeta kličem Te.
Smiluj se me, Oče vse dobrote!
Mar'mi zmiraj Tvojih bo postáv,
Dokler v dom nebéške se lepóte
Duh preséli moj z zemljé nižav! --