Bodo naslednje volitve legitimne?
| Bodo naslednje volitve legitimne? Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Zadnje javnomnenjske ankete kažejo, da se ciklično ponavlja dejstvo, ko podpora aktualni oblasti nezadržno pada, hkrati pa se kar polovica volilnega telesa ne more opredeliti, kateri politični stranki bi zaupala svoj glas. Če se bo naslednjih (rednih ali predčasnih) volitev glede na nekajletni trend udeležila manj kot polovica volivcev, bo to pomenilo, da bo vladajoča koalicija vladal v imenu dobre četrtine vseh volilnih upravičencev. Vsekakor legalno, vendar s hudo vprašljivo legitimnostjo.
Že slabo desetletje se dogaja, da noben sklic državnega zbora svoje naloge ne izpelje do konca, po tekočem traku se menjavajo vlade in ministri, zakonodaja s številnimi spremembami postaja vedno bolj nepregledna, celovitih rešitev pa je zelo malo. Državni zbor je tudi glede na moje izkušnje vedno bolj glasovalni stroj vladajoče koalicije in tudi predstavnica vrhovnega sodišča je na seji komisije državnega sveta izjavila, da nimamo več demokratične delitve na tri veje oblasti, pač pa zgolj dualni sistem.
Enega od ključnih razlogov za takšno stanje vidim v sedanji volilni in referendumski zakonodaji, ki ni v skladu s tretjim členom ustave, po katerem ima v naši državi oblast ljudstvo, izvršuje pa jo neposredno in posredno z volitvami. Politična elita je pred nedavnim pravico do referenduma močno omejila (kako lahko ljudstvo odloča o svoji usodi, če ne more neposredno odločati o zakonih, povezanih s financami, in o mednarodnih pogodbah?), še pred tem pa v letu 2000 kljub presoji ustavnega sodišča v nasprotju z voljo ljudstva v ustavi določila proporcionalni volilni sistem.
80. člen ustave poleg sorazmernega predstavništva in štiriodstotnega volilnega praga določa, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. V šestnajstih letih, ki so sledila ustavni spremembi, je bilo kar nekaj poskusov, da bi s spremembo ali dopolnitvijo volilnega sistema udejanili ustavno določilo o odločilnem vplivu volivcev (uvedba absolutnega preferenčnega glasu, dvokrožnega večinskega volilnega sistema ali kombiniranega sorazmernega in večinskega volilnega sistema), vendar noben državnozborski sestav ni zbral potrebne dvetretjinske večine za spremembo volilne zakonodaje.
To dejstvo ne pomeni le tega, da se poslanci, ki so po ustavi predstavniki vsega ljudstva, preprosto požvižgajo na ustanovni državni dokument, voljo ljudi in civilnodružbene pobude, temveč tudi to, da so bile v tem času vse volitve izpeljane v nasprotju s ključnim določilom 80. člena ustave. Da volivci dejansko nimajo odločilnega vpliva na izbiro kandidatov, dokazujejo analize zadnjih nekaj volitev v državni zbor, tudi tistih iz leta 2014. Da je s sedanjim volilnim sistemom nekaj globoko narobe, izpričuje ravno dogajanje v tem letu, ko je stranka, ki ima daleč največ županov, izpadla iz državnega zbora, največja koalicijska stranka, ki ima kar 36 poslancev, pa na kasnejših lokalnih volitvah ni dobila niti enega župana.
Čeprav Zakon o določitvi volilnih okrajev zahteva, da so poslanci izvoljeni na približno enako število volilnih upravičencev, so razlike med najmanjšim in največjim volilnim okrajem skoraj v razmerju ena proti štiri: 8000 volivcev najmanjši in 30000 volivcev največji volilni okraj.
Sedanji volilni sistem omogoča izrazito neenakomerno pokritost države z izvoljenimi predstavniki ljudstva, saj ima veliko volilnih okrajev po dva izvoljena poslanca (eden celo tri), kar četrtina vseh volilnih okrajev pa sploh nima svojega predstavnika v državnem zboru. Ta dejstva so v izrazitem nasprotju z v ustavi zapovedano sorazmerno zastopanostjo in (ne samo abstraktno!) zahtevo, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva.
Povsem v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, pa je število glasov, ki so jih dobili izvoljeni poslanci . Razmerje med največ in najmanj glasovi je približno deset proti ena, samo polovico državnega zbora pa zasedajo poslanci, ki so v svojem volilnem okraju osvojili največ glasov. Vsi drugi so bili po številu glasov na drugem, tretjem in celo četrtem mestu.
Državni svet je že pred letom in pol opozoril na vse te ključne pomanjkljivosti volilne zakonodaje in vložil na ustavno sodišče zahtevo za presojo ustreznih členov, vendar sodišče kljub opozorilu, da se bližajo redne volitve, sprejem popravkov volilnih zakonov pa je zaradi zahtevane dvetretjinske večine zahtevno in dolgotrajno opravilo, vloge drugega doma parlamenta ne bo obravnavalo prednostno.
Zato se lahko zgodi, da bomo imeli že četrte volitve zapored, ko bodo volivci kupovali mačka v žaklju, množično glasovali za »Nenjega« in posledično dobili veliko število povsem neizkušenih in neprepoznavnih poslancev. Pravzaprav je svojevrsten paradoks, da so ravno tiste volitve, ki odločajo o sestavi zakonodajnega organa oblasti in imajo posledično največji vpliv na življenje in delo posameznega volivca, najmanj demokratične in z najmanjšo legitimnostjo. Tako volitve v evropski parlament kot lokalne in predsedniške volitve (prve z absolutnim preferenčnim glasom in druge z dvokrožnim večinskim sistemom) veliko bolje uresničujejo ustavno načelo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov.
Tisti kandidati za politično funkcijo, ki so izvoljeni po dvokrožnem večinskem sistemu, imajo ob nedvomni legalnosti tudi polno legitimnost, saj jih podpira najmanj polovica opredeljenih volivcev. Že dve desetletji se v nasprotju z referendumsko izraženo podporo temu volilnemu sistemu ponavlja večinsko mnenje političnih elit in nacionalnih medijev, da bi bila uvedba večinskega sistema izrazito škodljiva, pri čemer se argumentacija omejuje na politične ambicije največje opozicijske stranke in na trditve, da bi se tako povečala ideološka polarizacija, da bi tako dobili samo dve veliki stranki, od katerih bi ena zlahka dosegla dvetretjinsko ustavno večino in da s tem manjše stranke ne bi imele možnosti priti v državni zbor.
Prvo trditev je lahko ovreči, saj večje ideološke polarizacije, kakršno smo dobili po četrtstoletni uporabi proporcionalnega volilnega sistema, ne bi mogli imeti. Nasprotniki dalje pozabljajo, da relativna večina še ni absolutna in da v drugem krogu praviloma zmaga manj radikalen kandidat, ki ima širšo podporo. Tudi manjša stranka, ki bi sicer težko prestopila državnozborski prag, bi vsaj z enim dobrim in prepoznavnim kandidatom lahko ostala v državnem zboru. To je poleg kombiniranega edini volilni sistem, ki omogoča kandidirati neodvisnim kandidatom, kar je tudi edini učinkoviti način za zmanjšanje strankokracije in za preobrazbo negativne selekcije (»važno, da je naš«) v pozitivno.
Veliko je primerov, ki dokazujejo, da Slovenci tako na lokalnih kot na predsedniških in tudi državnozborskih volitvah ne volimo strank, pač pa osebnosti. Te značilnosti majhne države z dvema milijonoma prebivalcev sedanji proporcionalni volilni sistem ne upošteva oz. jo celo zlorablja. Z uvedbo dvokrožnega večinskega sistema bi dobili res prave in prepoznavne osebnosti na poslanskih sedežih, vsi poslanci bi imeli polno legitimnost in ob dobrem delu zagotovljeno ponovno izvolitev, samo tak volilni sistem pa bi tudi omogočil predčasen odpoklic slabo delujočih predstavnikov ljudstva.