Božično drevesce

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božično drevesce
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 1 (5. januarja) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Majhen deček, kakih šest let star, ali pa Še mlajši, vzbudil se je tjutraj v vlatnej, hladuej kleti. Oblečen je bil v tanko, ogulieno suknjieo in tresel se je od mraza. Njegovo dihanje ja t|ila bel par; do4g ai je preganjal n tem, da je v kotu na nekaki skrinji aedeč, gledal ittopljeno sapo. Bil je tali lačen in ura u uro je miajevela. Zdaj pa idaj je stopil k steni, kjsr je na tanki aaitelji letala njegova bolna mati, imsjoč pod glavo nekako ealieo namesto blatiae. Kaka usoda jo je pripekala semkaj? Menda je prišla s svojim sinkom it kakega drutega aeeta ter ja naoafloai* sbobU? PsaJični atreiniki so jo ia pred dvema dnevoma peljali aa policijo Bivaki klati ao ae razkropili j bilo je pred pratnikom. Samo jeden ja eelal do«A, — bil ja pijan na smrt in ni mu prišlo na aai, da bede jatri praznik.

V drugem kota čaanaU je tdihovala oseodesetletaa, od trganja metana atarka Prej nekdaj ja eiaikla kot pestunja, tdaj pa ja samotno umirala. Mrmrala je nevoljno, Ur okevaia dečka, Uko da »e |« bal jej biitu priti. Vode p dobil deček v veli, toda nikjer ai mogel najti akorjiae kruha. Več aego desetkrat je te pristopil, da bi vzbudil svejo spečo mater. Strah ga je bilo v temi; davno se ja namred fcs stemnilo, toda nihče ni pritgal leči. Polipa! je llee materi, ter sa čudil, da se nič ne gsna ia da je mnia kot led. ,Kako hladno Je tu.' menil je, ter postal aekebho časa, drteč ročico oa plečih umrla. Potem pa j» dahnil na pvste, da bi si jih ogrel, poiskal svoje kapico in ae tiho aplatil it kleti.

Sel bi bil te prej vin. toda bal se je velikega psa na stopnieah, kateri Je celi dan talH pred sosedovimi vrati. Sedaj pa nI bilo psa več um in tibo je smuknil na ulieo. Moj Bog, kakšno mesto I Nikoli še ni videl kaj takega. V mesta, ia katerega je prišel, bilo je po noči tako temno; samo tedna svetiloioa je gorela v vsski ulici. Niske lesene bišiee s« š« pri belem dnevu satvorijo. Ko se pričae mračni, ni nikogar več oa alici; val se saprč v svoje hiše. L« psi ae tbirajo v velikih tolpah, ter tulijo in lajajo celo noč. Toda lam j« bilo uko dobro; Ijndje so mu davali jesti in v kočieab je bilo uko Uplo. A to . Bol« moj, če bi irnal vsaj akorjico kruha, da bi potolaiii glad! Io kako Topotanje i tivljenje je tu I Kaka svetloba, kolika goječa ljudij, kooji, votje, i raras, mrazl Mrzel par se vali utrujeaira konjem is nosnio; skozi tanki saeg udarjajo konjsko podkve ob trdo kamenje. Ia kako se tu vse dreeja in gsjetsl — Bote mil«, kako rad bi ka> jedel, ča tudi še tak majhen košček sobe skorjiee. — In najedenkrat ga priČu6 boleti drobni prstki.

Zopet nova uliea; oj. kako široka ulica je tol Gotovo ga bodo tu ljudje pohodili. Kako vai kričč, begajo, tekajo, in svetloba, kolika »vetiobal Kaj pa je to? Oj, kako veliko steklo, a ta steklom je soba, In v njej stoji drevo, dotikajoče se t svojim vrbom strops. To )• botično drevesce. In koliko lučic je oa njem, koliko tlatib listkov i jabolk. A okoli letd paoiike I konjički. Po sobi pa tekajo »troei, ol špani, krasai, . . . . . in oni se smejejo ter igrajo, jedč io pijejo. Glej, deklica je pričela plesati t jednim itmej dečkov; kako krasna deklica je tol Io tudi godba se sliši skoti okno. Deček vidi vi« ta, se čudi in smehlja; toda zdaj ga prfčno boleti tudi notice In prstki na rokah mu postaoejo rudeči, ter ae ne dad6 več brez bolečin pregibati. Zaplakal je, ker ga tako boli prstki, in tekel dalje. Zopet vidi skoti drugo steklo prostrano dvorano; tudi tu stoji botično drevesc«; ns mizah pa se nahajajo vsakovrstne pogače, — mandeljoove, rodeče, rumene. A ondi sedč štiri bogato opravljene gospl; vsakemu, kdor pride, dajo one pokositi pirog.

Vrata se neprenehoma odpirajo; iz ulice prihaja notri mnogo gospdde. Tudi deček se splatl do vrat, odprl jih in vstopi. Uh, ksko so vsi n&nj zakiičali i zamahali t rokami! Jedoa gospej precej pristopi, stisoe mu v roko kopejko, ur mu sama odprl vrata oa ulico. A kopejka mu pade it roke, Ur se tatoči po stopnicah. Ne more pregeoiti svojih prezeblih prstkov, da bi jo pridrlsl v roki. Deček tbefi i teče hitro, hitro; a kam, — sam ne zn&. Zopet prične ibUti od straha io beti vedno dalje in dalje, dibaje v roko, da bi si ogrel mrtls prste. Kaj je topet to takega? Ljudje stojd v tolpah Ur se drenjsjo. Za steklom se nahajajo tri pončike, majhne, oblečene v rudečo io zeleno obleko; povsem kakor iive! Zraven sedi neksk starček in maja t rokami, kakor bi igra! na gosli, dva druga stojiU traven in igrata na majhne goslles. Zraven pa dajeta Ulrt z glavo. Drog gleds drutags, in njune ustnice se* premikajo. Ona govorita, — da govorita popolnoma, — samo it-ta sUkla se ne sliši. Deček misli sprvs, ds je vae to livo; ko pa spotna svojo zmoto, se zasmeje na ves glas. Še nikdsr ni on videl Ukih igrač, ni vedsl, da so tako lepe na sveto. Hoče plakati, e ko pogled* igrače, mo ie Uko arnešno pri aree. Zasdi te m«, do ga je oekdo od tadej prijel »o sokojioo; aaeekrat atoji polog ojega potepuh, adari po glavi, Ur mu podetavi nogo. Zvali »o DO U4. Ljudje zskričijo. Ustraši se, »koči oo nogo ia beli — sam T i, kam; beii DO ptoj dvor io oe oudi akriie ia drvaai. Ta me aa bode asšel, ker )o temne.'

Vaede ae oa tla io okrii noge; od strsbs ne more aiti dihati A najedenkrst mu ja Uko dobro. Ročice io aoliee ga več oe bold; postane mu Uko toplo, Uko toplo, kot na poči. Io sopet vidrgetš «»• apal je. Kako dobro jo to apati. .Tu bodem malo poeodei. potem pa pojdem aopet glodat igračic*. muli oi deček io aaamehl>a aa, ko ae apomni oioje. .Prav kakor livel * Ia utdelo ae mu jo, da pdje nad njim njegova mati milo peeemoo. .Mamiea, jat spim; ob, kako dobro je tokoj spati I* .Pojdi s menoj, deček, k boiičoemu drevescu," deje aad njim lahen glaa. Deček meei, da je U njegova mati; — toda oo, ni oaa. Kdo da ga je poklieal, ne vidi. Nekdo »e jo sklonil česanj ter gs objel v Umini: on pa je prostrl k njem o roki Kako loč mu blesti nasproti! Kako drovesea! Tods ae, to ai boiičoo drevesce; Ukega drevesca ni oa ia nikdar videli Kje se osbsis? Vse se srsti in blesti; okrog njega so sama DETEU ta igrsfc,. Toda no, to mso igrače, to so datti i deklice v aseUih oblačilih. Oni letijo k ajemo, ga poljabljajo, Ur ga a«*« seboj, da, i tudi oo ssm lati. Njegova mati ga gleda t« mu radostoo smehlja.

Mamiea, mamiea! Ah, kako dobro je ta, mamica!* kriči deček, in zopet ga puljubljtio oUoei; on pa ji« pripoveduje o igračah ia steklom. .Kdo sU »i, dečki u deklic« ?' isprašuje jih oo, amtjd so, Ur jih poljobl|a. .To je .Kristusova jelk*',' adgovarjajo mo. .Jii U dan ima Kriaius vedno bokična drevesca u majhne otroke, kateri aiaajo os umlji svojega dreveeeo.' Iu on jo tvedel, da so ti dečki in dekliee bili ravoo taki deUU, kot oa ssm Zdaj pa oo vsi to gori pri Krutoao, kakor sngslji. Kristus ps proatira t sredi mej ojiai svoje roke k njim, ur blsgoolavljo njo in njihov« ubogi matere A matere stoje aa etrani, »potni,« svojo deUts tn plsčejo. Ti pa Ukajo k n|im, jih poljabljajo. jim otirajo solsd s svojimi ročioami, Ur jih prosg«, ue plskst. vaai jim ie tu take dobro A proti jetrn nsili so hlspei truplo tartni<sqi dečka za drvami; našli so tudi megovo mater Ta je umrla še prei, nogo oai; aešla aU so v nebesih pri Bagu.