Božični večer v ječi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Božični večer v ječi
T. Savinjski
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 24 (19. decembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bližal se je lepi adventni čas. Temna noč je že razprostirala svoje peruti nad majhno gorsko vasico, iu v farnem zvoniku naznanjala ae je polnočna ura. Po klancu navzdol stopata dva možaka, precej dobro opravljena. Jeden, majhen suh možiček, ki se neprenehoma opoteka, kakor bi hotel najti, kje je cesta bolj Široka — drugi pa krepltejSe koraka za lovar Sem, hotič navladovati uporne ude, ki se neizprosno pokorijo močni pijači. Kmalo prispeta do lepo zidane hiSe. »Ti, Tone, ogovori starejši svojega spremljevalca, »čuj, kaj bi bilo, da danes prenočim pri vaa, domov imam Se jodno uro in -« jezik se mu je zapletal, da ni končal. »Ze dobro, Jernej; samo pojdi v hlev, da le moja žena ne vidi. Sij ves da le črti kakor dihurja. Pred zoro pa se odpravi.« To rekii, pritisnil je čemerno na kljuko ter tiho stopil v vežo. Sram ga je bilo, da je že zopet prebedel polovico noči v krčmi in bal se je buditi očela, ki je zraven v čumnati spal. Kn trenutek se pomislja, potem pa krene v sobo.

Majhna oljenka je Se brlela na mizi, pred katero je klečala Ana, njegova zvesta žena ter s solznem očmi se ozirala zdaj proti razpelu, zdaj na vrata, koder je tako željno pričakovala svojega moža. «0h. da ai le prišel«, vzklikne prislecu nasproti in vstane. »Kako težko, težko sem te čakala tri ure. Pa saj menda nisi bil pri Vriievih?« reče skrbno ter ga pogleda s žalostnim obrazom. «Sem, Jernej me je ijekaj zvabil,« reče kratko. •Zakaj pa Se li nisi Sla k počitku?« >Ne vpraiaj me, dragi mož, saj ves, da me skrb drami, in ta je vedno najhuja, ako tebe ni doma. Oh glej, že četrtokrat se mi vračaš tako pozno, — več goldinarjev ostane vsikdar v tej nesrečni gostilni, ki je shajališče najhujših pijancev in igralcev! Kam boS Se priSel?!« To reksi globoko vzdihno in solze se ji z nova potočijo po obrazu. Tone je molčal. Streznil se je in sprevidel, da ima žena prav. JelSkarjovi, tako se je pravilo tej hiSi, bili so najpremožnejfti kmetje v Lipovcih. Mlad gospodar se je bil priženil tja ter dobil z lepo hiSo tudi najboljšo gospodinjo in ženo cele okolice. Živela sta že pet let v najlepši zastopnosti, in blagoslov Božji se je vidno razprostiral nad njunimi opravili. Nikjer ni bilo slišati «!č besede, ampak vsak je hodil po svojem delu ter se trudil po najboljši vesti. Jutranja molitev začela je dan in večerni mrak našel je vso družino klečečo pred podobo Križanega. Stari oče molil je naprej, drugi ao pa za njim odgovarjali. Samo majhni Štiriletni Tonček delal je včasih materi težave, ker se ni znal tako dobro pregibati svojih ustic.

Tako je bilo, dokler Tone ni poznal Vranovega Jerneja. A zadnji čas se je vse predrugačilo. Neka kupčija, do koje je on Tonetu pomagal, sklenila je tudi njuno prijateljstvo. Neizkušeni Tone ni izprevidel, zakaj se mu novi tovariš vedno dobrika. Ni opazil, da to dobrikanje velja le njegovemu bogastvu, da bi ga spravil v dobro voljo ter mu izvabil kaj okroglega *« pijačo. K Vriievim, kamor je Jernej vsak teden zahajal in tudi ob ob delavnikih, če je bila napeta moinjica, pripelje kmalu tudi Toneta Vesela druiba ga ondi radostno pozdiavlja. To je lepo, Jelikar, da si tudi ti zdaj semkaj pr:Sel,* oglasi se okroglolični Zdoliek. »-saj »e celo leto držift kakor božji volek ter se krčme ogibljei kakor bi krajcarja ne gleStal!« >Ima ga pa. ima. in danes bo tudi dal za en literček ali dva,, hitro pristavi njegov sosed ter se nekoliko odmakne od vogla. »l.e sedi k nam in pij, zdaj točimo mojega.« In res, Tone je pri«edei in dobro se mu je zdelo. Dal je tudi za jeden liter, potem ie za jednega. dokler je ie bilo kaj deaetic. Nato so pnile kvarte. in tako je ilo naprej Vrnil seje s prkznim »epom, in cel leden ga je vest pekla, da je zapravil toliko denarja Uko lahkomiselno za nič in zopet nič, •Pa kaj bo, saj je aamo enkrat«, Uko ae je tolatil. A prillo je ie k drugemu io tretjemu, in alednjič zdela ae mu je skoro potrebna razvedr.tev vsaj enkrat ali dvakrat zasukali karte v prstih. Poredni Jernej pa je z veseljem opazoval, da mu obilo teče pijača iz Tonetovega žepa in vabil ga je, če ae je le dalo. kar največkrat a seboj.

Takrat, ko se je vračal ob polunoči iz goatilne, pustil je srečno deseuk pri vinu in igri. Peklo ga je neznanako, in vest ga je svarila, ds bode Ilo ns uko v način rakovo pot. Drugo jutro je trdno sklenil pretrgali pnjaUljsko vez z Jernejem ki mu je bil kriv vsega. Cel mesec se je premagoval. Dobra »ena pa je na tihoma molila in prosila Boga, naj ji mo»a za vselej ozdravi. Tako je priiel botični teden. Da bi potrebne reči za praznike priskrbel ter prinesel za »eno in otroka nekaj novine, ukazal je bUpcu na preči in veaelega arca zdrči JelSkar a avojimi čilimi konjiči proti meatu. Med potjo areča Jerneja, ki je radostno pribite! do njegovih aanij: »No, Tone, ksm pa, kam? Dsj, ds prisedem ssj te »e toliko časa nisem videl!« Dobrodulnt Tone ustavi, kmalo je veselo tekel pogovor, katerega je vedel gostobesedni Jernej kaj dobro sukati. Opravljal je aosede, norčeval se iz meičanov, in Uko je Slo do VnSevih. .Daj, tukaj uatavi,« silil je Jernej, »dobro kapljico ao dobili. Midvs s hlapcem izpreSevs. med tem, ko ae tt v mestu mudiš, pa te tukaj počakam.« »Dobro«, pritrdi Jelikar. »V jedni uri se vrnem, do tega mi pazita na konje!« Podvizal se je v mesto, da bi se čim preje povrnil, kajti za aviu je želel dospeti na dom Crez jedno uro priiel je srečno nazaj do VriSevih. Nesel je velik zavitek rečij. namenjenih za »eno, očeta in Tončeka. »Kako se bodo veselili, ko jim vse to prinesem,. djal je sam pri sebi ter jo mshnil v prvo sobo. Gost dim je le»al po pivcih, ki so s kozarci tvenkljaje napi vali si zdravice. »Za pol litra, krčmar,« reče JelSkar, »potem naj mi ps hlapec napre»e!< Sedel je k mizi in ponudil Jerneju jedno čaio. Ta se s prva brani, čeS sam bodeS imel premslo!« To je ToneU osupnilo »Še pol«, zavpije jezen ter postavi steklenico pred Jernejs. »Prazen Se nisem, prazen, jaz Se ne!« »Pa dosti ai pač izdal za avojo Ano, ki ti jih bo aolila, ko te * r n H , roga se Jernej. »Saj pa tudi moraš, ker si ae tjakaj Pal »eml. kaj ne? Noroc si, norec,« oglasi se Zdolikov Jun, iz kojegs je vino kar gorelo, »Se v krtino si ne upj da bi ti ona trikrat ne dovolile. Kaj pak, ti jo pu,tjj hlače nositi! Ha, ha, ha!« Vai za»enejo glasen krohot in po godu jim je bilo. da so lshko dražili Toneta, ker jim ie ničesar ni dal za pijačo. Temu pa zavrt kn naglo vliva kozaroe v sebe, kakor bi si hotel jezo ohladiti. »Kaj briga to vas?« v kne nazadnje. »Jazsemn^, gospodar, lahko delam, kakor hočem!« »Ti avoj gospodar ko ti ona kruh rele in moinj-co veže? ogiaai se zopet Jurij, »fleva, revie si pač, revSe!« »Kdo je revie, jaz ali ti«, zakrtči Tone, skoči kvSku ter se trese same jeze. Privzdignjena pest »ugajc iSče na«pro'mka. »Na, tebe pak se ie ne bojim, tebe,« zagrozi ae Jurij, ter potegne nož iz ikornja. V tem hipu zgrabi Jelikar atol, da bi ae obranil nasprotnika. Pa, ko ravno hoče skočiti proti Juriju, zdrsne ae, pade ter a »U lom vred podere Jurija, ki se pobije Uko nesrečno, da na mestu nezavesten obleži — Mahona se odpro duri, in notri atopita dva orožnika. Sl.iala ata vriSČ ter ae podvizala narediti ar »Mi vai nismo nič krivi«, oglasi ae Jernej. »Jelikar j« Jurija a atolom podrl.. Tone ae zravna, bledi obraz DU spričuje notranji nemir, in tema ae mu dela pred očmi. »Ali ai ga rea podrl '« »Da, sem,« odgovori, »ali jaz sem padel ter ga niaem hotel zadeti«, pravi a tresoča glasom. »Ze poznsmo izgovore!« To rekSi zvcie orožnik nesrečnemu Tonetu roke ter gs pol nezsveatnega odrcJt v mesto v ječo.

Bil je božični večer. Mrzls sapa atepaa je suhi sneg z dreves in streh ter ga brila popotniku v obraz, češ, podvizaj ae v hiio ali v cerkev, da ae dostojno pripraviš na prihod mdega Izveličarja. Na potu v meato koraka mlada žena in vodi i deameo fanteka, ki komaj atopa za materjo. Zdaj n vzame v naročje ter ga neae, da bi ae spočil. Boža mu ljubi obrazek ter ga itkreno pritisne na arce. »K očetu greva, Tonček, k očetu ! Oni ne bodo sami na bcbčoi večer!« »Mama, zakaj pa so atek v mestu?, vpraia det« »Tiho srček, le moli, potem se zopet povrnejo,« zaiepeta Ana, to je naia popotnica, ter z globokim vzdihom obrne oči proti nebu.

Ze je v meatu. S trepeUjočim glasom vpraia «a orožnike in ječo, v katero ao ainoči odpeljali Jelikarj* vega Toneta. »Kdo ste?« vpraša jo oroinik osoroo. »Ana, njegova žena. Prišla sem k njemu na bož.fni večer, ker ne morem preaUti doma. Oh. zakaj ste mi Toneta zaprli, gotovo je nedolžen, oh, aaj ni Uko hudoben !« Jok ji zaduSi besedo, in tudi dete, ki je videlo mater uko žalostno, jame na glas plakati. »Če je nedol»«o. pokaže se to pri obravnavi. Za danes pa se mi odpravi" in mi ne delajte nadloge ! »Bodite usmiljeni,« prosi uboga žena, »pustite me k njemu z otrokom, saj vem, k«140 mu je pri srcu, da bode obhajal božični večer v ječi.' Mirno dvigne roki, da bi omehčala trdosrčnega stražo'*1 Tone je med tem v ječi okuSal bridkost, kakor b nikoli. Nepopisna sramota, bili vklenjen in v ječo zapeljat kakor največji hudodelec, razjedala mu je arce. Nemo je zrl pred »6 «er upiral oko v velike, z železjem okovane duri, ki »o mu branilo izhod, kakor hi ne hotel prepričati, je-li resnica, ali g» plaftijo le zlobne sanje. Resnica je. grenka resnica. Kako divje mu rojijo misli po glavi. Ves dogodek z Jurijem in orožniki muči neprestano njegovo dufto. Kaj ho, če je Jurij mrtev — jaz nem njegov ubijalec — »o Bog. saj ve«, da nisem«, tako je liho Aepetal. »Kaj porekA ljudje, *'>sedi — oh, ksj bo dejala inojs zvesta Ana!« (Masno je zaihtel pri opominu na dobro ženo, ter si pokril obraz z obema rokama, med prsti pa so kapljale svetle Holre ter močile knmena tla. .Oh moja uboga žena in nedolžni Tonček! Njegov oče je razbojnik! Ali ae bode ae hotelu poznati, verovati, da nisem kriv?!«

Naenkrat se zgnne Tihi koraki se bližajo, ključ se zssuče v ključavnici njegovih vrat. Duri se odpnS in noter stopi zvesta Ana z otrokom v naročji. .Tone, Tone, dragi mo«., zaihti ter g« objame in njene solze se združijo z njegovimi. .Dn sem te lenaftls! Oh, kako bi ostal na božični večer nam V Kaj ne, da si nedolžen? Jsz ničesar ne verujem Rinjenja Jelftkar dolgo ne more spregovoriti. Zvestoba in ljubezen dobre žene mu |e preminila srce. »Bog v6, da nisem krivi Zdrsnil »em se in tako s stolom podri Jurija. Raj se že mora moja nedolžnost skatati: a'i ne vrt, kaj je s Jurijem?« vpraša a skrbjo. *Ne vem, ali trdno upam. da nas ljubi Bog ne hode zapustil, in se fte vse dobro poravna.« *Da bi ae te tokrat, saj se hočem resno poboljftatl. Draga žena, odpusti mi«, reče naposled, .da sem te a svojo lahkomiselnostjo tolikrat raztalil! Bog mi je priča, da hočem sedaj postati drug človek, tak, kakorften sem bil fistikrat, ko sva so spoznala. Ti pa, ljubi otrok, le moli za ateja, da se kmalu povrne«, reče k detetu ter ga poljubi na čelo. Obravnava se je srečno končala za Jelftkarja. Bil je oproftčen. Jurij, ki je med tem ozdravel, priznal je sam, da je le vsled velike razdraženosti, obilne pijače in trdnega padca na glavo zgubil zaveat. Okovani stol mu je le razdrapal obraz, a ni ga tako težko ranil, kar se je skazalo po preiakavi zdravnikov. Vsled tega je bil Tone sa nedolžnega spoznan.

Kako lahkega srca vrnil se je is ječe na dom I Nesrečni dogodek ga je spametoval. 8prem«nil se je popolnoma, ali prav za prav postal je sopet nekdanji marljivi in skrbni gospodar, in sreča je zopet zavladala pri hiti. .Bogu čast, da me je o pravem času straheval in tako pripeljal na pravo pot, aicer bi bil izgubljen za časno in večno,« dejal je pogoatoma. Vsak božič pa jo ponavljal sklepe, storjene tisti osodepolnl sveti večer v ječi. Držal jih je tudi do smrti.