Blagor usmiljenim

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Blagor usmiljenim.
Anonimno
Izdano: Domoljub 18. junij 1891 (4/12), 134–138
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Silen vihar je razsajal nekega večera, dež je lil in vmes je na okna padala tudi drobna toča. Grajščinici v Bukovju bližal se je počasnih korakov mlad mož: bil je slabo oblečen in videti mu je bilo, da je že zelo vtrujen. Pri grajskih vratih pozvoni, kmalu pride vrata odpirat mlado dekle, bila je Ana, stričnica gospe hišne gospodinje. Tudi gospa je prišla k vratom, bila je trdosrčna in zato je odurno odgnala tujega popotnika, ki jo je prosil prenočišča, češ, da ni njena navada prenočevati mladih postopačev. Ne da bi bila poslušala tujca, zaloputnila je pred njim vrata. A popotnik zopet pozvoni. Nejevoljno gospa odpre še enkrat vrata in pogleda tujca; vidi ga, da je bled ko smrt.

»Kako daleč, prosim, pa je tukaj do bližnje hiše?« vprašal je tujec s slabim glasom. − »Dobre pol ure je do prve hiše; pa nikar ne misli, da bi te tam sprejeli, zakaj tudi moja soseda ne mara za potepuhe in tudi nima žganja zanje, kakor jaz ne.«

»Saj jaz ne maram za žganje,« izgovarjal se je potnik, »zadovoljen bom, ako dobim košček kruha, da si ž njim potolažim lakoto. Nikar se me ne bojte, jaz nisem noben postopač; ranjen vojak sem in komaj hodim: premočen sem do kože in zebe me ker zunaj brije zelo mrzel veter. Na potu sem iz vojske k svojim starišem, a mej potoma so mi najbrže kje ponoči v kradli denar in zato moram sedaj prositi, da pridem do doma. Prosim torej, pustite me k gorki peči, da se pogrejem in posušim; Bog vam bo povrnil to dobroto.«

Tako iskreno je prosil tujec, da bi bil skoro omečil gospej trdo srce.

Toda spomnila se je gospa, kolikokrat da so jo že tujci tako za nos vodili, vzlasti leta 1866, ko je bila vojska končana. Vse polno je bilo po deželi mladih postopačev in vlačugarjev in vsak je pravil, da je vojak, da je bil v vojski ranjen itd. Ni še dolgo, kar je prišel eden takih potepuhov z bergljami, gospej se je smilil in obdarovala ga je; ko pa je gledala gospa za njim, videla je, kako je berglje vrgel na ramo in urno korakal zdravih nog, ker je mislil, da ga nihče ne vidi. Takrat je sklenila gospa, da ne bo nobenemu beraču nič več verjela in nič dala. – Zato je trdo zavrnila tudi sedaj popotnika, češ, da mu gotovo ni nobene potrebe in da ima najbrže namen po noči jo oropati.

»Zato, čem preje se mi poberete od moje hiše, tem ljubše mi je,« reče mu naposled gospodinja. V tem je prišla Ana zopet k vratom in mehkega srca prosila je teto, naj vendar le tujca sprejme čez noč. ker vidi, da je bolan in zunaj vihar razsaja. A gospa se ni dala pregovoriti.

»Gospa, na-me težko čaka moja mati doma, rad bi si torej ohranil življenje, ne toliko zaradi sobe, marveč zato, ker bi rad videl mater, ki me težko pričakuje. Ako pa me nocoj v tem viharju odženete, ne vem, če bom imel še toliko močij, da se privlečem do prve hiše.«

»Tako vsak potepuh laže in slepari, a jaz nobenemu nič ne verjamam,« pravi gospa. »Teta, ne bodite tako neusmiljeni! Ali ne veste, da imate tudi vi sina pri vojakh; morebiti tudi Feliks sedaj kje prosi prenočišča, ko se morda bliža svojemu domu.«

»Tiho, ti nimaš meni ničesar ukazovati; Feliks pa ima že toliko, da mu ni treba beračiti za prenočišče.

Po teh besedah gospa zapre vrata in odide. Ana posveti za njo, a jo kmalu pusti samo; skrbela je dobrosrčna deklica, kaj bo z nesrečnim tujcem. Zunaj namreč je še vedno tulil veter in debel dež je še zmeraj bil na okna. Zato gré tihih korakov zopet k glavnim vratom ter jih rahlo odpre, da bi videla, kaj je s tujcem. Sedel je na pragu in komaj se je zavedel. Ana mu pové, da ga hoče skrivaj spraviti na suho, da vsaj pred vrati ne umrje.

Pelje ga skozi kuhinjo v sobo za tujce ter jo varno zaklene. Vsede se k ognjišču in veseli se dobrega dela, ki ga je storila tujcu; le skrbelo jo je, kaj bi bilo, ko bi to zvedela trdosrčna teta; vendar se je tolažila, da je najbrže teta že šla počivat, da torej o tem ne bo ničesar zvedela.

Ko Ana to premišljuje, odpró se vrata in teta stopi v kuhinjo. »No, kaj še nisi šla spat?« ogovorijo gospa. »Ha! kaj pa imaš tukaj na tleh?« Ana pogleda, a v tem je že gospa sama pobrala, bila je stara prazna denarnica. Ana se vstraši. Gotovo je padla iz žepa tujcu, ko ga je Ana peljala skozi kuhinjo v sobo za tujce. Bala se je tete in ni vedela, kaj bi odgovorila.

Gospa pogleda denarnico, odpré jo in kar tresti se začne. To denarnico, zdi se ji, da je že imela v roki in da jo je dala sinu Feliksu, ko je odhajal na vojsko. Ko denarnico od znotraj pregleduje, dobi košček starega pisma. Gospa razvije pismo, zagleda prvi vrsti »Dragi moj sin!« in spozna, da je to njena pisava, da je to pismo pisala svojemu sinu, o katerem že toliko časa ni dobila nobenega poročila. − Tujec, ki je imel Feliksovo denarnico, bo gotovo vedel povedati, kje da je. Zato gospa vsa razburjena kriči nad Ano: »Kje imaš tujca? Kam je šel? Ali ga ni tukaj?«

Ana ni razumela, kaj teta hoče, ker ni vedela kaj da je gospa brala in videla, mislila je, da se teta zato huduje, ker je ona tujca sprejela pod streho. Zato ni upala naravnost povedati, marveč se je izgovarjala, da ga bo nocoj težko videti, da so je že kam vtaknil in skril pred viharjem. Gospa vsa iz sebe nič Ani ne pové, marveč teka sem in tje po hiši in vpije, kje da je tujec, ki je bil prej pri vratih. Celo vrata odpré in v temno noč kliče za tujcem, a od nikoder ni nobenega odgovora. Tedaj prihiti zopet nazaj v sobo, vsede se in začne jokati. Vest se ji je vzbudila, ker je tako surovo ravnala s tujcem, ki bi ji bil sedaj vse povedal, kako se je sinu v vojski godilo, ker skupaj sta gotovo bila, sicer bi tujec ne bil mogel imeti Feliksove denarnice. Sveto je prisegala, da ne odžene nobenega popotnika več tako od hiše, ker bolje je, da obdari sto nevrednih, nego da odžene enega vrednega in potrebnega ...

Toda čuj! – Kaj je to? Voz je pridrdral pred grajščino in pred vrati je tudi obstal. Gospa in Ana hitite k vratom in ondi jih že čaka težkopričakovani sin Feliks, ki se je po tolikem času srečen in zdrav povrnil iz vojske. − Kako ga jo bila vesela mati svojega jedinega sina, za katerega je tolikrat bilo v strahu njeno srce, ki je v časnikih brala imena ranjenih in ubitih vojakov, boječ se, da bi kedaj ne zagledala v imeniku mrtvih zapisanega tudi svojega Feliksa.

Vsedli so se za mizo, Ana je pripravila večerjo, Feliks pa je pripovedoval svoje dogodke iz vojske, kako težavna pota da so imeli, kolikrat da so bili lačni in žejni, kako da so bili mnogokrat v smrtni nevarnosti. Med drugim je omenil, da je bil v neki bitki ranjen in da se ima le enemu svojih tovarišev zahvaliti, da je še pri življenju.

»Ko bi tega ne bilo, bi bil že jaz davno pokopan. Pogostokrat sva si delila svoje jedi, pila sva iz iz enega kozarca in ako je kak človek na svetu, katerega rad imam, gotovo je Anton, moj dragi tovariš, moj rešitelj,« govoril je Feliks navdušeno.

»Zakaj ga nisi pripeljal seboj?« vpraša mati, »da bi se mu tudi jaz zahvalila ter ga saj nekoliko poplačala za njegovo ljubezen, katero je tebi skazoval. Tudi jaz ne bodem pozabila njega, ki je rešil smrti mojega sina Feliksa.«

Žalostno je zmajal Feliks z glavo.

»Bog sam vé, ali je Anton še živ, ali ne. Ko sem bil jaz še v bitki, vjeli so ga sovražniki in vklenili. Koliko sem se že trudil zvedeti, kje da je, a dosedaj sem popolno brez sledu. Anton mi je pravil, da ima doma staro in dobro mater in kdo vé, ali ga bode še kedaj videla blagega svojega sina, ki se je tudi v vojski tako rad spominjal svoje matere. Pri tem Feliksu zarosé oči, vstane in stopa po sobi gori in doli. Naenkrat zakliče:

»Za Boga! Od kod pa to pride sem? Kje ste to dobili?« Zagledal je namreč denarnico, katero je tuji popotnik izgubil.

»Povejte, hitro mi povejte, kje ste to dobili? To denarnico sem jaz dal Antonu oni dan, ko me je rešil smrti. Ni bilo veliko denarja v njej, a dal sem mu vse, denar in denarnico v spomin. Rekel je, da jo bo zvesto hranil kot spomin od svojega zvestega prijatelja.«

Gospa je kar odrevenela pri teh besedah, skoro da je obnemogla.

»Neki postopač je pustil to tukaj, jaz sem ga pognala od hiše, ker to gotovo ni bil tvoj prijatelj Anton. Morda pa je ta človek Antonu vkradel to denarnico. Ta tujec je bil zelo razcapan.« Tako je jecljala in se izgovarjala mati v veliki zadregi.

»Kakšen pa je bil?« vpraša Feliks.

»Precej visok je bil,« odgovori Ana, »lepih, modrih očij in črnih las ... dalje ni mogla govoriti, kajti Feliks jo prime za roke, rekoč:

»To je bil Anton, moj prijatelj! Oh, lačen in ranjen priplazil se je ob hudi uri moj rešitelj, ki je svoje življenje zastavil za moje, do moje rojstne hiše. In vi ste ga v temni noči pognali od tod. In sedaj je morda že mrtev. Oj mati, kako ste mogli kaj tacega storiti? ...«

»O Feliks, kesala sem se že prebridko, prosim odpusti mi!« 

Feliks poprime za klobuk in hoče oditi iskat Antona.

»Šel bom za njim in iskal ga tako dolgo, dokler ga ne najdem ali živega, da se mu hvaležnega skažem na mojem domu, ali mrtvega, da svojega vrlega prijatelja vsaj častno in dostojno pokopljem. Tedaj po poklekne Ana na koleni: »Hvala tebi, o Bog, da sem tako storila« in potem reče materi: »Teta, ves čas sem se tresla in bala, da me bodeš okarala. Jaz se nisem mogla premagati, da bi tujca ne bila vzela pod streho, preveč se mi je smilil, zato sem ga skrivaj peljala v sobo za tujce, dala sem mu jesti in pripravila gorko posteljo.«

»Bog te blagoslovi Ana, tebe in tvoje dobro srce!« reče Feliks dobri deklici. Tudi teta ji je bila zelo hvaležna, da je bila Ana v tem slučaju nepokorna – prvikrat.

Presrčno sta se razveselila prijatelja, ko sta se zopet videla. – Anton je ostal pri Feliksu, dokler se ni popolno pozdravil. Tedaj pa se je vrnil k svoji materi, kateri je z lepo svojo službo lajšal britkost njenih starih let.

Mi nimamo več mnogo dodati. Par let pozneje prišel je zopet Anton k Feliksu, a takrat ni obiskal svojega prijatelja, takrat je prišel po Ano, da jo odpelje kot svojo drago ženko na svoj dom. Rad jo je imel, saj ona mu je rešila življenje in tudi Ana se ni branila blagega in zalega mladeniča.

Mati Feliksova pa se odlikuje sedaj z radodarnostjo do ubogih in skuša s tem zadostiti za svojo trdosrčnost.

Blagor usmiljenim, ker prejeli bodo usmiljenje!