Besede (Narte Velikonja)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Besede
Narte Velikonja
Povest
Spisal N. Velikonja, ilustriral akad. slikar L. Sušmelj.

Slike iz tromesečne kronike o naših krajih.
Izdano: Domoljub let. 51, št. 47–52, 1938, let. 52, št. 1–52, 1939, let. 53, št. 1–17, 1940.
Viri: dLib 1938 47, 48, 49, 50, 51, 52;

dLib 1939 1,2,3,4,5,6,7,8,9,10,11,12,13,14,15,16,17,18,19,20,21,22,23,24,25,26,27,28,29,30,31,32,33,34,35,36,37,38,39,40,41,42,43,44,45,46,47,48,49,50,51,52. dLib 1940 1,2,3,4,5,6,7,8,9,10,11,12,13,14,15,16,17.

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Narte Velikonja
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. KRAJ, KJER SE STORIJA GODI, IN KAJ SE JE PRIPETILO ŽUPANU MLAKARJU.[uredi]

Da še niste bili na Angelski gori!? Česa čakate? Podvizajte se! Danes je angel še v oltarju! Če se bo cerkev podrla, ga ne bo več.

Angelska gora je takšen kraj, da je visoko nad drugimi. Če ne bi bil Gora, bi se mu lahko reklo tudi kako drugače. Če bi učeno rekli, bi rekli, da je planota. Taka planota z jamami[1] in brezni, z dragami in kamni, s skalovjem in strminami. Vendar ljudje nočejo biti Kraševci in so Gorjani. Tudi to morate vedeti. Angelska gora sega od Sinjega vrha do Čavna in zraven spada Otlica s svojim Oknom, Orlovica s svojo steno in Čaven s svojimi v živo skalo vsekaniini predori. Tam ni ljudi: mislimo na otliško Okno na Orlovico in predore. Hiše in ljudje so višje na planoti, na Dolu in Otlici. Te planote bi ne bilo, če bi Dol in Otlica ne bila vrh tako strmo usekane rebri. Potem bi se Vipavska dolina kar nadaljevala ter ne bi trčila ob reber. Na Goro se podvizajte! Na Otlici se cerkev lahko podere, ker se je celo podružnica sv. Jožefa in so kamenje porabiti za hiše; sv. Jožef je bil na zraku in dežju in so rekli, da je vreme krivo, če je razpadel. Sedaj je bil na zraku, ker je bil last vseh. Na podružnico je ostal samo še spomin. Lahko bo ostal tudi na angela; če ga ne bo več, ne bo več Angelske gore. Nihče več ne bo mogel na angelsko nedeljo iti na šagro in ne bo ne grozdja ne fig pred cerkvijo in tudi ne pisanega konjička in cukrenega mačka, ki po palici pleza.

Kaj bi govorili o tem, kaj bi bilo, če bi kaj bilo drugače! Če bi te rebri s strmo cesto in ključi in skalovja ne bilo, bi mene ne bilo in tudi spomina na podružnico sv. Jožefa ne.

Maček lahko še višje pleza, kakor pleza po navadi, Angelska gora ne more više. Najnižje se zdi cerkev, ker nekaj hiš, ki so še nižje, ne vidite. Da, cerkev! Vedeti morate: zidali so jo tam, kjer je rajnki Kušin vrgel na tla svoj kožuh in nanj sto srebrnikov. Takrat bi bil za stari krajcar lahko kupil osem funtov krompirja in več in je en srebrnik imel sto krajcarjev. Zdaj vsaj veste, koliko je stari Kušin, ki je imel prav blizu krčmo, vrgel na kožuh!

Kušin da je vrgel sto srebrnikov na kožuh in rekel:

»Naj bo vse za cerkev, če bo tu!«

Vzdignili so srebrnike in kožuh in je bila tam cerkev.

Zato so jo imeli na Otlici, a podružnica na Dolu se je podrla, če niso opeke ljudje sami odnesli. Zdaj je že dolgo ni več in tam, kjer je stala, se igrajo zdaj pastirji za gumbe.

Če je bila na Otlici cerkev, je bila na Dolu šola. Pri šoli je bil nadučitelj in takrat Čibej. Na Otlici pa je učil trikrat na teden v župnišču župnik Mežnarič. Župniku so Gorjani pravili nune. Sporekla sta se samo pri volitvah: če je župnik priporočal Pavla, je nadučitelj Petra. Da je bilo nekaj razlike in da je videlo, da ima vsak svojo glavo.

Dol veže z Otlico cesta. Cesta bi bila svoje dni dobra za site sitneže v avtomobilu. Gori in doli bi šlo čez draga in jame, ki so kakor velnice držale čez občino. Za mejo med Dolom in Otlico je bil Hrib, ki so se ga držale drage, da je voda odtekala na obe strani. Zato se imajo Dolčani za nekaj več, ker so višji in pride cesta preko Čavna k njim, toda Otličani pravijo, da odsihdob Dolčani ne znajo več nositi koša, da pa so sami v tem zelo spretni; v Ajdovščini pri Prački in Marcu vržejo zavoj kar čez glavo v svoj koš ter ni treba koša niti odprtati. Samo Barba, ki nosi pošto za gozdno oskrbništvo in drugim ljudem, kar rabijo in ji naroče, samo Barba da ima še koš, da se ji drobnarije ne razgube. Dolčani pa pravijo, da samo oni lahko gredo med potjo pri Slokarjih v oštarijo, Otličani pa da imajo s seboj kos pogače ter pijo pod Vrhom vodo, ki da teče izpod pokopališča. Od Predmeje do cerkve je eno uro. Pri cerkvi sitnež ne bi bil več sitnež, temveč bi pomagal moliti tisto za umirajoče, če bi bil še živ. Taka je bila cesta, dokler je niso popravili, potem je bila speljana v ključe in okoli jam in gričev, da si mogel po nji v cerkev po ravnem. Do Predmeje pa se je od Slokarjev vila erarna cesta, da so po njej vozili v dolino. Hlode in drva v Gorico, Bregar in Podkalar pa teleta in maslo v Trst. Najprej se je cesta vila na desni strani pod travniki in senožeti, potem se je napila vode v Lokavšku. Potok ni bil velik: če se v korito ni dovolj nateklo, so konji in voli počakali. Počakali in počili, kajti cesta je bila od tu dalje še bolj strma. Da je bila stara cesta še bolj strma! Seveda, če se je na stari vrh Ključev utrgala pri cokli veriga, si lahko šel takoj kupovat drug voz in drugo vprego, če nisi bil sam pod kolesi.

Od Lokavška je cesta držala na levi pod strminami in melinami in ob Pezdirnici delila bahato in razsežno senožet od ozkih talov na levi. Tal je morda v začetku imel nemški prizvok, da je kos razdeljenega skupnega zemljišča, a za ljudi je dobil že svoj posebni pomen! Kdor je imel tal, je bil iz stare hiše, ali pa tako bogat, da ga je kupil. Gorjani so morali tale sena kupovati, ker oni so imeli samo skupne pašnike in skupne gozdove. Potem se je cesta vzpela v veliki vijugi nad Pezdirnico in čez sedlo za Skukom, na Platna, šla pod Čavnom skozi predore, čez visok, suh most in do kapelice v ozkem žlebu med Malim Čavnom in Vrhom.

V mislih imarno novo cesto, ker se samo po nji pride od Stomaža, ne pa stare, ki je šla Podgoro in se stekala ob kapelici s staro.

Pri kapelici, kjer se neha parapet, kakor pravijo zidani ozki ograji in ni nevarno, da kdo pade, se je ubil pijani Drejc. Tudi na cesti bi se zdaj ubil, ker je bila ostro nasuta in Zuta polir ni bil skop s kamenjem. Parapet so pa pastirji rušili in kamenje trkljali po rebri v prepade.

Nadučitelj Čibej in župnik Mežnarič sta se ustavila na cesti ob kapelici, gledala, kje se je ubil Drejc, ter zabavljala čez Zuto. Od Stomažev sta šla in sta imela prašne čevlje. Prah je bil na cesti ob kraju, kjer Zuta ni nasul gramoza. Dežja že ni bilo mesec dni, ker treh malih škropljenj po bežnih dežnih kapljah ne moremo računati za dež, četudi so ljudje nastavljali škafe in pripravljali žlebove ter je bilo samo dno mokro. Pri nas je kmalu suša, kajti voda presiha v apnenec in izhlapi. Na cesti pa še prej, ker peljejo, če le morejo, moko in sol in seno suho na Angelsko goro, v »deželo« pa suha drva in trame. Dežela je Vipavska dolina.

Toda imamo cesto in reber in rajde in skalovje. Samo še voznik in voz in konj!

Če si črno piko na novi cesti prav pogledal, na cesti vrh Platen, nisi videl samo človeka, ampak moža, in ne samo konja, ampak kar dva, in ne praznega voza, ampak kar zvrhan voz sena. Okrenil je prav ta trenutek na ovinek nad Mazkovo senožetjo.

Pod senožetjo je pasel čredo ovac občinski pastir Lende. Prav za prav se ovce niso pasle, temveč tiščale glave skupaj okoli grma, stopicale z nogami ter otresale z repi. Nič na svetu ni bolj žalostnega, kakor takšen trop ovac, ki beži z glavo pred vročino in samo z repom otresa, če ji sonce pripeka hrbet! Glavo skrije, da sonca ne vidi.

Sonce je močno žgalo. Drevje je v suši že povečalo orumenelo listje, trava je bila suha, da se je drobila, samo gladež se je razbohotil. Njegove bodice so bile že trde in ostre. Beli pesek, ki se je drobil na melini, je bil vroč in glogov grm nad njim je mirno ždel v vročini. Njemu ni bilo nič, samo temnejši je postajal v suši. Zdelo se je, da to ve, ker je njegovo trnje tako peklo v bosi nogi, da nisi mogel spati, če si se zbodel.

Zato je Lende pobral iz noge vse trne in skakal po resju in pesku. Toliko ga pesek ni pekel, kakor bi ga bodel podplat, če bi se mu zapičil trn.

Takrat je ležal za skalo, ki mu je ob petih popoldne že metala senco. Miren pa ni bil, škržat ga je motil. Tičal je nekje v grbavih jesenovih vejah pri borovcih in žagal in cical ... Dan za dnem, dan za dnem, ko se je prikazalo sonce. Lende ni mogel tega rezkega in enakomernega žaganja. Lovil je škržata, a je žuželka prej izginila, kakor je Lende dospel do nje. Kjer je bil pastir prej, je začel žagati drugi. Kaj vročina, kaj sonce in trnje! Škržati! Če bi jih mogel! Zato si je tiščal ušesa, če je bilo prehudo. Kakor bi hotel prepiliti šumljanje potoka Lokavška. Jeseni niso ob vodi čutili suše in škržat je drgnil, da je jemalo zavest. Bilo je čudno: samo v dolinici ob potoku je bil zelen pas, drugod se je že rumenilo. Drevje in paša je bila uvela. Še na močnih tleh bi bila, kaj šele na peščenih kamenitih grivah. Škržat pa je žagal in klical na pašo sonce in sušo in vročino. Lende je ležal v senci in dvigal črne noge v zrak, podplati so mu bosjaku bili postali debeli. Župan mu je ukazal in je ubogal, vsi drugi gospodarji so mu ukazovali, pa jih ni ubogal, ker mu je župan tako rekel. »Kdor da kruha, tega ubogaj!« Poleti je pasel, pozimi je imel pri Mlakarju polno dela, ker je moral nastiljati, napajati, nabukati seno, na saneh vlačiti veje ter je kadil, če mu je dal Andrej tobačnega prahu. Tone mu je pomagal pri delu, Tone, Andrejev brat, ki je bil na eno oko slep ter se je Lende z njim razumel, ker je Tone imel za črni noht več pameti od njega. Pameti pa je pastir imel toliko, da je poslušal z odprtimi usti. Ubogal je le župana in delal le tisto, kar se mu je zdelo za župana dobro. Ni poslušal niti Andreja. Moral mu je dati tobaka, če je kaj hotel od njega.

Nadučitelj Čiboj in župnik Mežnarič sta videla voz in dejala:

»V hladu začno voziti, še dohite nas!«

Podvizala sta se od kapelice.

»Ovce!« je planil Lende pokoncu, ko je zagledal voz. »Ovce, ne kazite županu hrbta in repov!« In se je z bičem zagnal vanje, da jih razprši. Lende je bil svoje pameti; pred županom je imel spoštovanje, ker je bil občinski.

»Ovce, pozdravite očeta župana!«

To ga je bil podučil Vidmarjev France.

Ovce so se za kratek hip razpršile, nato pa še z večjo silo pritisnile pod bližnje glogovo grmovje, da si je Lende opraskal lice, ko je hotel za njimi.

»Ovce, sitne ovce!« je mrmral in vlekel trn iz palca na nogi.

Tako je bil zamišljen v svoj opravek, da ni videl, kaj se je zgodilo prav tisti hip na cesti. Slišal je samo krik in županovo vpitje in nato hreščanje voza in ropotanje verig in koles. Ko je planil na noge, je voz že zviškoma treščil čez visoko škarpo ter vlekel za seboj konje in župana, senene vile, jerbas lončene posode in putrih.

»Lende, Lende!« je zavpil župan.

»Kaj?« je odgovoril Lende.

»Lende, pomagaj!«

»Takoj!« je dejal Lende ter si ni znal pomagali. Kako naj pomaga? Konji so ležali na hrbtu in brcali okoli sebe, voz sena se je bil razkosmičil po grmovju, da ni bilo videti župana, ki je ležal nekje spodaj. Samo putrih se je valil po položnem bregu. Za njim je skočil Lende in ga ujel.

»Ga že imam, oče župan! Le nič skrbi, ga že imam!«

Hitel je s putrihom k vozu. Slišal je težko hropenje pod senom in slaboten klic:

»Lende, dvigni voz, da me ne zaduši!«

Kako naj Lende dvigne voz? Drugi bi odpel konje in jih zapregel počez za škalir, kakor pravijo širokemu vozu.«

Vsaj malo bi privzdignil, toda Lende? Bog mu ni pustil dovolj pameti! Če bi imel pamet, bi ne bil občinski in bi njega ne bilo zraven in bi župan vobče ne imel človeka pri sebi.

»Ne morem, oče župan. Putrih pa imam. Nič ne skrbite, tega pa imam in je še zamašen!«

»Pojdi, Lende, hitro po ljudi, pojdi, da dvignete voz! Hiti, da me ne zaduši!« je hropel župan pod senom, ki se je še rahlo sulo na tla.

»Kam pa s putrihom, oče župan?«

Lende je počakal in ker ni bilo odgovora, je stisnil posodo pod pazduho in jo ubral na cesto. To ni šlo lahko. Škarpa je bila strma in je moral po borovju in ovinku najprej na stezo in po stezi na cesto. Ko je stopil nanjo, ni putriha več imel. Skril ga je bil v dračje za školjem in srebotje in se skrivnostno smehljal.

  1. vrtača

II. O RUPARICI IN POLANČEVKI.[uredi]

Na Vrhu pri Barbi sta prišli skupaj. Ruparica je bila pri Hanuševi gospe, Polančevka pa v gostilni pri Berti v Grapi. Polanca ni bilo doma. Da je šel v Lokavec, Rupar je imel pa pot v tal. Pogledat, če je vse prav. Da morata prej domov, preden prideta moža. Polančevka je bila pila v Grapi pivo, ki da »vse olajša«. Ruparici pa ga je gospa dala. V tej vročini da ga je zelo potreba, »ker samo pivo ohladi«. Zato jima je tekla beseda in Polančevka je hotela nekaj izvedeti. Samo zatikalo se ji je ter je menila, da je kriva vročina. Sonce je tako peklo, da je kamenje bilo vroče kakor krušna peč. Ugodna lenoba se ji je razlivala po telesu.

Pot jima je stal na čelu in obraz jima je žarel pod kupom las. Kite sta imeli obe težke in ponavadi skrbno počesane. Toda vsaka kita se v času razmrši. Njima se je videlo na laseh, da sta bili v gosteh. Če je vroče in piješ pivo! »Večno tudi lasje ne stoje!« je rekla Meta, ki jih je imela toliko, da je skrila plešo. Kdo je Meta, boste kmalu sami videli.

Na Vrhu sta se začudili, da sta trčili skupaj. Četudi sta se dogovorili, kdaj in kako, toda na sekundo natančno se pa le ne more zadeti. Da je bila Hanuševka prijazna, je rekla Ruparica, da se je Berta začudila, ko ji je položila na mizo jajca, je dejala Polančevka. Da je Hanuševka hotela vse izvedeti, da je Berta morala Stomažanom narezati sira in pršuta, »Še hujše da je, če pridejo Ajdovvi,« je rekla Ruparica ter se skoraj ugriznila v ustna. Vidmar ji je bil to povedal. Ta Vidmar!

Pridržali sta korak, ker se jima ni mudilo. V Čavnu so vozniki že peljali v »deželo«. V gostem mrču je ležala pod Goro. Vse se je zdelo, ko bi plavalo v zraku. Z Vrha je bila podoba, da visi na rahlo valujočem platnu. Cesta v Čavnu je žehtela ter bodla v oči. Predori so se zdeli kakor črne pike, most čez globel je strmel globoko pod seboj v prepad, potem se je cesta skrila v bore. Vsako leto so jih sadili, vsako leto se jih je posušilo dve tretjini, da so drugo leto morali spet saditi. Nazadnje so užugali ljudje in bori so se temnili na Platnah kakor široke plahte. Na razpotju v Čavnu pa kakor rečeno, je ždela v vročini kapelica. Da se je zaobljubil Grm, ki se je izgubil v temi ter zašel v strmine. Do jutra da je čepel na skali. Ko se je napravil dan, da je videl pred seboj prepad. Samo korak še! Dekleta so skrbela za kapelico; če bi imela dekle samo en šopek, bi ga prej dala v kapelo kakor fantu duplirniku. [1] Kadar so škripali vozniki z vozovi mimo, so se odkrili. »V »deželo« je še daleč in cesta strma!« Ženski sta si imeli mnogo povedati, samo kar bi Polančevka rada izvedela, ji ni šlo z jezika. Govorili sta navadne reči, gledali, kako se peha Apek iz globoke jame z veliko leskovko sena. [2] »Skoraj je s košnjo pri kraju! Luknjičar je zmerom med prvimi; da bo mogel voziti drugim, dokler ne bo sam šel v Smrečje,« je rekla Ruparica. V vročini se ji ni ljubilo niti dihati. Iskali sta senco pod redkimi drevesi, ki so ždela ob poti. Steza je bila trda in izhojena, otroci so bili zbrskali kamenje, da jih ni bodlo ter se niso zadevali varrj. Ob kraju je venel osat na pusti ruši. S skale je švignila gaščarica, v kamenju se je videl njen gibki rep. Na grmu se je kratko oglasila sinica ter udarila s svojimi perutmi.

»Hanuševka je rekla, če bi nabirale. Da bi dale ob velikem šmarnu za otroke. Tudi zate sem rekla, da boš tudi ti, Polona!«

»Seveda, seveda!«

»Mislila sem, če bi midve dali skupaj, da bi se ne vedelo, koliko je nabrala ena ali druga. Dobro poznaš jezike; babnice vse ovohajo.«

Kakopa! Da ne bo nihče prav vedel! Kakopa!«

»Potem sem mislila, če bi Matevžek za šagro dobil nove hlače!«

»In Mičula obleko. Mnogo ne bo veljalo. Kambrik je zdaj poceni. Gospodu nuncu [3] jo dajva, da ne bodo vedeli ljudje od kod, Lende bi je bil tudi potreben.«

Matevžek in Mičula sta bila občinska ubožca.

»Lende jo bo že dobil. Mlakarju bi se zdelo za malo, če bi jo kar nenadoma prinesel od drugod!« Da se ji je čudno uprlo, ki je čula o pastirju, ni niti dobro vedela in tudi ne bi povedala. Da je Vidmarjev, so rekli. Ni se mogla otresti mrzle misli, ki ji je zarezala v srce. »Vidmar, Vidmar!« Saj je vse misli nanj pokopala, toda vrinejo se, kakor bi prišel, tat. Odpodi jih! Tatu se iznebiš, misli se pa vračajo. Prejšnji gospod nunc Stepančič so ji rekli, bori naj se proti mislim. Naj kaj zapoje, naj se nasmeje, naj koga pokliče. Saj se je, toda vračajo se pa le. Če sliši o Vidmarju, še sedaj zardi, ko ima hčer veliko. Tega Polančevki ni mogla povedati, tega ni povedala nikomur, to je bilo skrito v njeni duši, kakor bi čepelo jedrice v lešniku. In vse to je napravila tista jeza. Ali ni mogla počakati? Ni mogla, če ne, bi ne bilo, kakor je. Saj je vse najskrbneje pokopala ter si nima prav nič očitati, tudi gospod Stepančič je rekel, naj si ne dela težkega srca. »Boštjana naj pa vzame katera druga!« je predlagala, da je zakrila zadrego. »Rekla sem Hanuševki, da zato, da ne bo vse samo od ene strani. E, od hiše do hiše se vse raztrže!«

»Bomo že! Rekla bom kateri!« je pritrdila Polona.

Znano je bilo že, da Polona in Reza vse obletata, če gre za berača. »Ne bo miru, če ne obljubim!« je mislila gospodinja, če je videla, da prihaja katera okoli vogla. In je obljubila. »Da bo mir!« Če je kaj manjkalo v cerkvi, je tej ali oni mimogrede zinil. Gospodinje so prinesle, da še Luka ni vedel, kdo je dal. Reza je s tem dušila svoje srce, Polona pa ni hotela zaostati. Ko se je Ruparici le zdelo hudo pri srcu, ko je mislila na Vidmarja, je dolžila starše, da se je tako hitro premislila: »Oni bi bili morali vedeti! Mlado dekle tega prav ne ve, da je za zmerom, kaj pa ve, da je do smrti!« Včasi pa jo je prijelo, da je odpodila berača brez daru. Da ni potreben! Da ga je videla pijanega, da se je norčeval iz ljudi!

Muhasta Reza. Prijelo se je je. Muhasta Reza! Če je izvedela za bolnika, je nesla jajc in masla, četudi je prej obljubila, da jih proda drugim. »Kdor nič nima, si ne more kupiti!« Pripetilo se pa je, da ni hotela prodati za bolnika. Da je obljubila drugam, četudi še ni nikomur zinila besedice! »Reza pa še danes tistega o Vidmarju ni pozabila!« so rekli. Če je Boštjan prišel k hiši, mu je prišla zmerom naproti. »Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!« je rekel. To jo je zmerom ganilo do solz. Dvignil je roke in rekel: »Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!« On edini je smel sesti na gospodarjev stol, če ni bilo moža. Njej je moral povedati, kje ni bila hrana zanj, kje so ga bili spravili spat v hlev, kje ga je bil ustavil pes, kje so mu bili dali samo kislo mleko in močnik. Odkar so ljudje vedeli, da Reza vse izpraša, se je Boštjanu godilo boljše, samo ljudje so mu rekli: »žandar« ter so se bali, kdaj bodo na vrsti.

Toda zgodilo se je, da ga je Reza na lepem ozmerjala.

Boštjan je začudeno gledal: ko se je znesla, je dejal: »Mir s teboj!«

»Še bolj s teboj!« je zarohnela.

»Najbolj z menoj!«

Odsihdob se je držala ter stresala jezo na Matevža in Rezko, na Nežo in Peskove otroke. Boštjanu pa so v občini rekli žandar.

Stali sta na bregu. Pod njima se je rahlo krivila draga, kakor bi se nečesa bala. Njive so šumele rahel vonj po žitu in ljuliki je boječe plul preko njih. Žito je zorelo; njemu ni škodila vročina, ki je vela čez klance in ograde. Krompirju se je že videlo, da bi potreboval dežja, zelje in korenje je bilo za spoznanje uvelo, zemlja je bila suha. Prhlica je takoj suha, če ni dva dni dežja, zdaj ga pa že ni bilo več časa. Zelju in korenju si lahko pomagal z gnojnico, dokler je bila rosa, nekaj dni pa rose ni bilo več.

»Suša bo!« je rekla Ruparica.

»Suša!« je pritrdila Polančevka.

Botri sta si bili in malo je bilo skrivnosti med njima. Takih prijateljic ni bilo daleč naokoli. Prej je bil Rupar župan, Polanc pa njegova desnica, potem je tako naneslo, da je Rupar dobil manj glasov kakor Mlakar, Vidmar je bil potegnil proti ter bil zato sam podžupan.

»Nič mi ne ugaja Polonca!« je nazadnje dejala Polančevka. »France gleda za njo in punca je vsa neumna, odkar ji je na Vitovljah kupil srček. France ni nič boljši, kakor je bil stari v teh letih.«

»Saj se staremu ni moglo nič reči!« je rahlo ugovarjala.

»Dokler je mislil, da ga boš vzela da! Takrat se je držal, potem pa je zdivjal, kakor bi bil obrnil kikljo. Da mu je žena Franca umrla od žalosti! Zmerom da je bil zdoma, Francka pa je jokala doma. Potem je umrla.«

»Saj veš, da je umrla za legarjem!«

»Da bi bolezen prenesla, če bi bil on prijazen, so rekli. Sama dobro veš! Da je bil osoren, ko mu je rekla, naj bo pri nji! Poznamo ga dobro! Da je rekel, da mora po vino, ker ga je že plačal. Ko se je hotel posloviti, je bila mrtva. Sama to tudi dobro veš.«

»Ne, tako podrobno ne!« se je izvijala vprašanju. »Vprašala nisem, tako mi pa ni nihče povedal. Brigalo me ni in ljudje, saj veš, kaj so ljudje!« 

»Da bi ne vedela! Še tako so dejali, da je Vidmar oprezoval za teboj!« »Oprezoval? Vina je res nosil in posedal pri hiši!«

»Ali mu je mož kaj rekel, da je bil nanj tako hud?« je vprašala.

»Rekel ne, pokazal pa, da mu ni všeč. Hud? Kako hud? Red je delal. No, potem je prišla Cilka.«

»In je prej kakor ob letu imela otroka.« se je zasmejala Polona.

»Prej kakor ob letu.« je potrdila Reza.

»Če bi ne bil Lovro oče, bi ga Cilka ne vzela,« je menila Polona ter rahlo pomežiknila, kakor da ji je priletela v oko mušica. Gost roj se je vil v zraku, prekopiceval se, plesal, sukal se, kakor košat rep ter se zaganjal v obe ženski, ki sta stali sredi klanca in se nista mogli ločiti.

»S Francetom je križ!« se je Reza umaknila. »Naši sem rekla, naj se ne spušča z njim, ni stalen. Kakor bi res hotel vse punce. Fant je lep ter ima vse, kar si izmisli. Vidmar se ni mogel brigati zanj; kar je iz njega, je Neža napravila. Če bi jo poslušal! Kje bo fant poslušal staro žensko? Rastel je, kakor je. Meni ni všeč,« je močno obrnila glavo. »Meni ni všeč!«

»Prav to sem rekla Polonci. Da je kakor muha; na med bi sedel: ko bi se nasrkal, bi odletel. Kakor stari.«

»Hudega pa se staremu le ne more očitati. Če je bil vesel, ni nič hudega; če se s Francko nista razumela, se ne ve, kdo je bil kriv. Očitati se mu pa le ne more. Vdovec ima manj dolžnosti, kakor poročen dedec!«

»Seveda, vdovec more Ie kaj več kakor poročen dedec! Če bi bil poročen, bi koj stikali glave in brusili jezike. Ampak samo kar je prav; če se vdovec obnaša kakor žrebec, tudi ni prav!« je vihtela bilko, ki jo je bila utrgala ob stezi. »Vse, kar je prav. Če je preveč, je preveč!«

»Vidmarju se le ne more reči, da je preveč!« je branila Reza. »Nihče mu ne more kaj.«

»Samo tisto o Lovru še ni prav razčiščeno. Zakaj je Vidmar nekaj vpil nad njim, ko mu je Lovro vrgel prazen mošnjiček. Kakšen konec je storil, tudi vsi vemo. Če si Vidmar k tebi ni več upal, prav, toda o Lendetu še zmerom govore. O Cilki, mislim.«

»Česa ljudje ne sklobasajo, ko jim drugega zmanjka!« je kratko zasekala Reza. Ni ji bilo prijetno. Zmerom so šušljali. Vidmar je obrekljivce tožil in so bili obsojeni. Pravijo pa, da bi jih bil sodnik obsodil, tudi če bi ne bilo, kakor je bilo. Da za tri dni vsakega pridrži, ker potrebuje Gorjanov, da sežagajo in scepijo drva. Njemu in drugim v Ajdovščini. Da se prav zaradi tega s sodnikom nihče ne upa skregati. Vendar Vidmar je ljudem zavezal Jezike.

»Stari bi še bil?« je vprašala Polančevka.

»Da, on bi še bil, France pa je kakor ogenj, zdaj na tej strehi, zdaj na oni. Za zeta bi ga ne marala,« je glasno in z dvignjeno roko poudarila. V bregu se je pred njima ustrašil maček, ki je čakal miši, ter se skrival v žito. »Tudi mačku je vseeno, kam gre,« je pokazala za njim, ko je oral med žitom. Klasje se je pripogibalo in delilo, kot bi zapihal veter. Sence so se že večale, ko sta se ločili.

»Če bi ne vedela, kam najrajši pogleda France!« je mrmrala Polančevka, ko se je spenjala v klanec. »Mogoče, da Reza ne mara za mladega, ker je čisto podoben staremu, toda Rezka! Bog ve, kaj bi bilo z Rezo, da ni Rupar pokazal, da mu ni všeč, če prihaja k hiši. Da mu nihče ne more ničesar očitati. Kako pa naj bo; če je vdovec, je vdovec. Zakaj se pa ni poročil.« Izvedela je sicer, da Reza mladega ne more. »Za zeta bi ga ne marala, kakor ogenj je! Zdaj na tej strehi, zdaj na oni.« »Vse se unese,« je rekla. »Naša bi ga že ukrotila. — Reza pa le še ni pozabila: sama je bila kakor ogenj, sama, pa tega ne vidi!«

Ni čutila, kako raste nekaj med njo in prijateljico.

»Če pa ni hotela vsega povedati!« Kakor bi se skrivala, če omeniš Vidmarja in Franceta! Kaj pa če bi bilo drugače? Ker sama ni pri Vidmarju, bi morda rada videla tam hčer! Samo povedati ne mara! Zato mogoče samo na videz trdi, da ga ne mara!«

Polančevka je obstala na klancu vsa zamišljena; misli so se ji križale, mahala je z rokami po nevidni zapreki.

  1. Fant, ki sveti ob slovesni maši z veliko, iz štirih sveč sestavljeno svečo.
  2. Rjuha iz vrečevine.
  3. Župnik.

III. Ali je bilo komu vroče in še več drugih reči.[uredi]

Na Pezdirnici, veliki senožeti pod Skukom so spravljali seno. Mnogo sena je na senožetih pod Čavnom: že res, ker je velik prostor, toda seno je kratko in trava tako trda kot žica. Zato je treba za košnjo mnogo kos in za grabljenje mnogo grabelj, da se pobere kratka sivka.[1] Zdaj pa je bilo suho, da kosci niso smeli kaditi ter so čikali. Le visoki grintavec je kimal nad travo in v kotu so pokosili širok pas rjavozelene čemerike. Toda ona je že čutila sonce in sušo.

Seno je šumelo pod grabljami in ga ni bilo treba sušiti več kakor dve uri, samo kompavo so spravljali skupaj, da se posuši do večera. Če bi bila mokra, bi je sonce, pekoče in omotično vipavsko sonce, ne posušilo v dveh dneh. Kosci so se potili pod širokimi slamniki; ako bi imeli gol hrbet, bi si pihali mehurje. Žgalo je; še ob štirih popoldne je pripekalo, da so se težko izvlekli izpod grmičevja, ki je rastlo ob robu senožeti. Pod njim je bila mala južina,[2] toda dišala je hladna voda izpod Skuka bolj. Lempa je držala deset litrov in jo je moral vedno kdo polivati, da je bila mokra in hladna. Pili so vodo naglo in pohlepno, da je curljalo po srajci; toda pili so, pili. Vročina in suša je jemala vid. Niti misliti niso mogli. Topo in leno so ženske grabile in kosci kosili, topo in leno ter se počasi prestopali.

Samo pod obronkom je stala gruča jesenov. Če je deževalo, je tam izvirala voda in namakala Pezdirnico. Tam je bilo še vlažno in v vencu so rasli jeseni. Njihovo zelenje je bodlo in kričalo pod rjavim obronkom. Lapuh je s svojimi sivozelenimi listi zvedavo in bahato zakrival belorjavkasto skorjo, ki se je strdila od apnenca in puhle zemlje. Preslica se je bahato šopirila na njej. V tistem grmovju je ždela tudi pastiričica, ki je utripala s svojim repkom na veliki skali sredi senožeti. Na jesenih so drgnili in pilili škržati. Samo če so kosci v senci jedli, so škržati utihnili na tej strani gruče, onostran so pa hujše žagali drugi. Kosci se zanje niso zmenili. Škržat žaga poleli v vročini. Zdaj je bila vročina in poleti in suša. Na Vipavskem mora biti vsako leto nekoliko suše, da grozdje zori in dobi ogenj, samo na Gori, kjer ni grozdja in so samo robide, maline in borovnice, ne marajo zanjo. Maline se osuše, borovnice pa uvenejo v suši.. Že na Gori je zemlja plitva in prhka na dolomitu. Pezdirnica pa je na strmem pobočju Velikega Čavna in zaradi tega še bolj suha in vroča.

Lende je že od daleč mahal z rokami in brusil bose pete po ostrem kamenju. Gladež, osat in glogovo trnje so mu opletali meča, da je poskakoval od bolečin. Prijemal se je za palec in vpil: »Župan, župan!« Sopihal je, si obrisal pot in slina mu je stopila na usta, ko se je ustavil pred prvim koscem:

»Župan, tam!«

Kazal je z bičem proti sedlu in ni mogel najti prave besede. Na bičevniku se mu je opletala vrvca od vreče, toda on je bil na svoj »bič« ponosen. Ovce se za bič niso zmenile ter jih je moral pehati, da so šle. Vihtel je bič in kazal v melino.

»Kaj je z županom?« je ustavil koso Grm na brežuljku, kjer je drgnil, da je nakosil ščepec sena. — »Presneti fant! Toliko, da te nisem podkosil! Ali ne vidiš, da kosim, pa mi tako padeš pod koso? Kaj je z županom?« Pljunil je rjavo slino pastirju na nogo.

»Da, da, župan je padel pod cesto, da, tam! ln voz in konji in ima glavo pod vozom in ne govori in putrih se je zvalil po bregu in vse leži pod cesto!«

»Kaj praviš? Kje, Lende?«

»Tam, na Bazkovi senožeti. Čez cesto mu je zagnalo voz in zdaj leži pod škarpo in ni nič več govoril. Še pet sežnjev in bi bil voz za tisto veliko skalo in konji na božjem grmu.«

Narisal je vse na pokošeni sivki in uprl pogled v kosca.

»Takoj! Ali je še živ?« je vprašal Grm.

Teh besed se je ustrašil. Na to ni pomislil. Mislil je na putrih. Če je župan še živ, ni Pomislil.

»Kako?« je dejal in bič mu je omahnil.

»Ali je še živ?«

»Na pomaganje je klical in naj koga pokličem, je dejal!« se je spomnil Lende.

»Potem je še živ!« je zavpil nad njim Grm. »Zakaj tega takoj ne poveš! Oj, ljudje božji, na pomoč, hitro na pomoč!« je začel klicati na ves glas in hitro obesil koso na grm hruške Matere božje. »Župana je vrglo pod voz! Lende pravi, da se mu je voz zvrnil!« Izvlekel je iz ust čik, ga povaljal v rokah ter vtaknil v žep. Čistil si je usta z jezikom ter prhal predse.

Kosci so vreli skupaj, ženske so začele javkati in klicali na pomaganje. Vse je pometalo orodje od sebe. Pestra gruča ljudi se je zgrnila okoli Lendeta. Tiho je bilo, le škržati so drgnili na jesenih.

Lende je moral povedati iznova, kako se je voz prevrnii in kako je župan klical na pomoč in kaj mu je rekel: niso ga motili škržati, ki so bili neutrudni.

»Ali nisi dvignil voza?« ga je vprašala stara Meta. »Zakaj nisi dvignil voza?«

»Kako naj Lende dvigne voz!« jo je zavrnil Bevk. »Takšen voz ni pero.«

»Ali je še živ?« se je spet oglasil Grm.

»Stokal je!« se je domišljal Lende, »stokal je, pa ni nič več rekel!«

»Potem je pa že mrtev!« je dejal Rupar.

»Potem smo ob župana!« je dejala Meta.

»Kaj bi zdaj zvonili!« se je domislil Grm. »Nič še ne vemo, kaj je z njim!«

Možje in fantje so jo naglo ubrali za Grmom, stara Meta in Lende sta jo drobila za njimi.

»Vidiš, Lende,« mu je dejala. »Počakaj no! Vidiš, če je mrtev, tako dobrega župana ne bomo več imeli in tudi tako dobrega gospodarja ne boš več našel. Če je mrtev, potem bo župan kdo drugi. Daj, Lende, moli, da bi bil še živ! Gotovo se ti ne bo več tako dobro Godilo!«

Lende je zasopel, kakor da ga je udarila po glavi. Na to ni pomislil. Rudolf je bil, a odkar je bil padel s češnje, ga ni nihče klical drugače ko Lende.

»Glej, Lende — kam hitiš? — glej, Lende, pomisli: občinski si in skrbel ti je za obleko in tudi tepel te ni.«

Naduha jo je trla, zato je ženska lovila sapo. Brisala si je čelo z razcefrano ruto, ki ji je mahedrala v roki. Vroč veter je vlekel na ozki poti in kobilice so cvrčale pred njim. Mah ob poti se je drobil od suše. Oba sta bila bosa in drobir se jima je valil pod nogami. Lende je preskočil murna na stezi in jezno dejal:

»O, pa me je! Večkrat me je!«

»Toda samo z roko, pomisli! Kam tako divjaš? Saj te boli noga, zato ne divjaj tako! Samo pomisli: le z roko. Drugi te bodo s palico in pasom in polenom! O, ti še ne veš ne, kako dobrega gospodarja si imel!« ga je vlekla nazaj.

Lende se je ustavil in zatulil na glas. In še oster pesek ga je zbodel v peto.

»Vidiš ga, zdaj pa jočeš! Počakaj, kaj boš zdaj jokal! Saj še nič ne veš! Počakaj, da vidiva, ali je še živ! ga je tolažila. Lende si je obrisal solze in pomislil:

»Da bi le bil še živ!«

»In rekli so, da te bo držal na birmi! Ali ti ni obljubil, da te bo držal pri birmi? Čas je že, da greš k birmi, star si že dovolj. Kako bi bila tvoja mati vesela!« je sopihala ženica za njim. »Daj, vleci me za roko, da bom laže šla in ne divjaj tako. Nikar mi ne divjaj tako!« Spet je lovila sapo in stala.

»Oglej se. Počakaj! Glej, tam gredo dekleta že po vodo. S praznim škafom morejo samo po vodo. Suša, suša suši! Bajtarjem so že odpovedali vodo na štirnah. Zdaj je treba vode, zdaj, ko je drugje ni, pa jo zaprejo. Kadar dežuje, jo lahko naloviš pod kapom. Pomisli: nad uro daleč in v hrib, pa nese škaf vode.«

Mahala je z ruto, da bi se ohladila. Vročina je puhala iz zatišja, da je jemalo vid. Potne kaplje so ji drsele po starikavem čelu in plešo je skrbno zakrivala z redkimi sivimi lasmi. Mahala je in govorila:

»Zdaj je je treba, pa ne, ko teče po klancu!«

Prestopicala se je na mestu. »Komu pravim. Ali kaj razumeš? Saj nič ne razumeš! Če ne, ne bi čakal z birmo! Kdo te bo pa zdaj držal, Lende, kdo, če je Mlakar mrtev? Vidmar te ne more in zdaj bo gotovo Vidmar župan. Pa ti niti vsega še ne veš. Saj res, ti vsega ne veš. Vidmar te bo tepel, boš videl, da le bo tepel. S krepelcem. Kako se mi smiliš, fant! Res, da se mi smiliš!«

Ustavila se je in stisnila solzo: »O, deklet je pa že mogočen ograbek, le glej. Ne gledaš, misliš na Vidmarja, kaj?« si je odkimavala.

»Da,« je stokal tudi Lende, »da, Vidmar me bo tepel. Popasel sem mu deteljo,« je dejal, »da imava že račun! O, teta, o!« je stokal in tiščal roko na oči.

»Nikar ne joči,« ga je spet tolažila, ko je prišla do sape, »nikar ne joči. Morda pa ni mrtev. Počakaj, dokler ne veš, ali je že mrtev! Tisto pa je res: če bo Vidmar župan, te bo tepel. Tudi tvojo mater je tepel, ko je služila pri njem. In dobro je, da vsega ne veš. Zdaj je s to stvarjo lažje! Pri Zimi se dekla samo pravi čas oglasi. Zdaj se dekla samo oglasi, pravijo, pa ji ni potreba od hiše. Krošnjar že ve, pravijo. Da seže v predal, pravijo. Kaj ti vse pravim? Nikoli ne boš kupil, ker bi se ti ljudje smejali; ne razumeš, ker si Lende, pa denarja ne boš imel!«

»Če ga bom imel!« je dejal pastir tako verno, kakor bi ga že imel.

»Ne verujem! Kdo ti ga naj pa da? Tvoja mati pa je šla, do Hriba je šla z menoj in jokala je. Bolan si bil in je jokala. Danes pravijo: Zima vse ve in tudi proda. Samo, da boš tiho in nikomur nič ne pravi. Tu, obljubi mi, da ne boš nikomur ničesar rekel!«

Moral ji je seči v roko. »Vidiš! In župan, mislim, je mrtev!«

»Ha, hu, hu! je že tulil Lende, kakor bi bil čutil, da mu je prav tisti hip res izdihnil gospodar pod senenim vozom.

  1. Trda planinska trava.
  2. Malica.

IV. Kaj je skrbelo tajnika Brusa?[uredi]

Tisti čas, ko so dvigali župana v rebri izpod voza, je hodil po pisarni občinski tajnik Brus. Soba je bila polna tobakovega dima. Mahnil je po muhi, ki mu je sedla na lice, zabrenčala na počeni šipi ter začela striči z zadnjimi nogami. Brus je imel druge misli ter se ni zmenil za muhe, ki so šumele v sobi, če mu niso bile prav nadležne. V ustih mu je tičala drama. [1] Sonce je mežikalo čez grič in še pripekalo. Brus se je potil, vlekel dim vase in hodil po sobi, zmerom hitreje je hodil in zmerom hitreje je puhal dim V sončni svetlobi se je zdela soba vsa preprežena s pajčevino. Uprl se je na okno in zazrl v kal, ki je rjav in blaten ležal streljaj od hiše. Jurjevka je bila gnala dve kravi mimo, ki sta brodili po vodi in še bolj mešali blatno brozgo ob cesti. Kačji pastirji so lebdeli okoli ločja, ki je gosto raslo ob kraju, samo citronček je počasi plaval preko njih.

Nad kalom je stala dolga enonadstropna Ferlutova hiša. Slamnata streha je bila razmršena, na tnalu je bila črna cunja. Nikogar ni bilo iz prodajalne, ki se ji je pred vrati belil razbit zaboj. Gospodarsko poslopje je ždelo zraven kot truden konj.

»Zdaj je Pračka tam!« je dejal. »Če pa je tako! Večno ne more!«

Bog ve, kaj je mislil: ali da večno ne more Pračka imeti napol raztrgane hiše ali da kal, ki je zijal pod cesto, ne more večno imeti vode. S hiše so mu misli spet obstale pri mlaki.

»Kal bo treba očistiti. Izsušil se bo. Če bi krave vsaj mirno pile ob kraju. Ne! Čez blato in brozgo in zeleno smetano! Kakor gnojnica je in to naj pijejo! Gnojnica! Da, gnojnica. Zmerom mi meša glavo gnojnica! Krapeževa gnojnica in Liker mu je svak. Liker je odbornik, Liker, ki je pri vsaki seji hud na Zimo. Da občino pohujšuje. Kako bi pohujševal? Ali naj mu občina prepove, če mu država dovoli. Kakor da bi bila občina več? Liker pa svoje in je še hud povrhu. Zima pravi, da proda, če kdo hoče kupiti. Če noče kupiti, noče, pa je! Kaj bi! In zdaj je še Janez njegov svak. To gnojnico naj najprej pomaga odpraviti, da ne bo glavar hud, ne pa preganjati Zime! On išče svoj zaslužek!«

Od kala se je slišalo vpitje stare Jurjevke in za hribom je nekdo lomil golovice, kokošje kokodakanje se je razlegalo za skednjem in besen jazbečar je razpršil jato piščancev, da se je koklja zaganjala v psa, širila peroti ter vreščala kakor brez glave.

»Kaj išče pri hiši Siegl!« je dejal, ker je prepoznal psa. Toda misel, ki se mu je bila zarila v možgane, mu ni dala miru.

»Ko bi človek vsaj vedel, kaj pomeni ta paragraf. Lahko gosposki, lahko njej! Piše in ti ji odpiši, ali zadeva ustreza temu ali onemu paragrafu. Zadeva se že, zadeva, toda ob kakšen paragraf? Ali gnojnica krši tisti paragraf? Kaj jaz vem! Da teče po cesti, vem, da se cesta mehča, vem, ampak ali je pri tem tudi kakšen paragraf, to ve sam Bog. Za pet in dvajset kron na mesec, pa naj vem, ali teče gnojnica v kakšen paragraf? In kakšno je gmotno stanje posestnika Janeza Krapeža, ki to gnojnico spušča na cesto? Kaj mu bo gmotno stanje, ko je revež in nihče ne ve, ali ga ima ali ne. Vera dobro, čegav je Janez in da je njegova sestra vzela Likerja. To vem! Naj pa župan premišlja. On bo to gledal po svoje. On vse gleda s te strani. Če je naš ali ni naš, če mu tu lahko kaj škodi ali tam koristi. Prav, pa naj gleda!«

Spet mu je pogled ušel skozi okno: krave so še vedno mešale blato in od gobca se jim je cedilo.

Res, tajnik Brus je imel velike skrbi. Hodil je od okna do mize in nazaj in si belil glavo, v kakšen paragraf spušča posestnik Krapež Janez gnojnico na cesto in ali ima gmotno stanje ali ne in ali bodo ljudje za kal. In Janez je Likerjev svak, Liker pa najhujši odbornik!

Brus je bil v svoji neodločnosti ves truden.

V pisarno je takrat planil gozdar Siegl. Bil je Nemec. Tolkel je za silo domače narečje in hitel:

»Ali ste slišala, gospot tajnik? Šupan je povosila vos! O, ti reveš uboga!«

Siegl je bil v irhastih hlačah z dokolenkami, da so se mu videla gola kolena. Na glavi je imel zelen klobuk z gamsovim šopom.

Tajnik Brus se je zdrznil, ugaslo cigareto je vzel iz ust in vprašal:

»Kaj pravite, gospod Siegl?«

»Da je šupan povosila vos! Mrtva! Niks govorila, mrtva! Niks cajta, hrem naprej!«

In je odšel.

Tajniku se je kar zasvetilo v mislih.

»Spravimo s poti ta spis! Če je mrtev, bomo glavarstvu rekli, da ga je kam založil. Najdemo ga, ko bo spet župan in ko najdemo paragraf, v katerem teče gnojnica! In občinski odbornik Liker je občinski odbornik, četudi ne drži z nami! Bog ve, kdo bo novi župan? Naj ga počaka ta prokleta gnojnica!«

Potisnil je spis v kup starih časopisov.

»Tu počivaj! Saj nisi lev! In kal tudi počaka! Pri nas ni več levov!«

Kakor da se mu je bil odvalil težak kamen od srca. Šele potem so se obrnile njegove misli na mrtvega župana.

»Bog ve, ali je res?« je vzdihnil. »Dober človek je bil! Da bi bil novi takšen! In Janez Krapež! Orožniki so poročali in zdaj imamo! Naj bo, kar bo novi hotel, jaz sem samo tajnik. Drugega bomo volili!«

Neprijeten občutek mu je šel po hrbtu.

»Zmerom je neprijetno menjati gospodarja!« si je odvihal rokave, kajti bil je golorok z visoko privihanimi rokavi in kadil, da se je iz dima komaj videl. V pisarni je smrdelo po pljunkih in potnih ljudeh, ki so prihajali po živinske potne liste, in umazanih potepinih, ki so jih zapirali v občinsko ječo.

»Tak pojdite, gospot tajnik!« je odprl spet vrata gozdar Siegl. »Mutili bova!«

Stara Jurjevka je pustila krave v kalu in šla po klancu, da se je umikal gramoz. Krave bi ne mogle nikamor, nesrečo pa bi lahko oznanil kdo drugi. Zato je hitela. »Siegl je pripovedoval tudi drugim, saj ga poznam!« Živina je tlačila brozgo in srkala mokroto, ki se je nabirala v blatu. Na stari češnji je žagal škržat v zadnjem soncu.

Tisti čas je bila Jurjevka obstala vsa zasopla vrh klanca; zdelo se je, da je pozabila na krave. Za hip se je ozrla ter videla belo piko, ki se je naglo smukala med grmovjem. Sedla je, da se ji je pika primotala na streljaj daleč.

»Ali že veš, ali že veš?« je vpila, preden je videla, kdo je.

Oni se je za trenutek ustavil.

Jurjevka je odgnala muho, ki ji je sedla na ustnice ter naslonila desnico na zid. Videla je, da je Povhov Maks. Štajerski jopič je imel ter rumene gamaše; klobuk je držal v roki, da se mu je videl oster šop na glavi.

»Kako bi vedel?« je dejala. »Saj ni dolgo, kar se je zgodilo!«

Maksu je zvenčalo pod nogami ostro kamenje, sprožila se je vejica, ki jo je posmukal, čmrlj je zletel čez klanec.

»Ali že veš? Mlakar je mrtev, ali že veš? Saj še ne moreš vedeti, ker si bil doma.«

»Pri Žonti sem bil. Jutri gremo!« je dejal, ker je mislil, da ga vprašuje, kam gre, ter slišal samo zadnje besede.

»Župan je mrtev!«

»Saj grem tam mimo!« je dejal, ko je začudeno ostrmel. »Grem tam mimo!«

Jurjevka je gledala za njim:

»Grem tam mimo, kako pa! Ne zaradi župana. Punco ima tam blizu.«

Da bi rad Ferlutovo hišo in da je sama mnogo vredna, ni nikomur povedal.

Bajta je bajta, so rekli in je niso marali, zato jo je moral prevzeti Pračka. Streha je bila slaba, poslopje razsežno in da ljudje hodijo tam mimo. »Nikoli ne boš imel miru, če jo kupiš!« so rekli.

Pračka pa je tam takoj odprl štacuno in Bizjak mu je zanjo plačeval najemnino ter moral jemati pri njem blago. Povhov jo je gledal, kadar je šel mimo hiše.

Tajnik in Siegl sta hitela, da se je dvigal prah na cesti. Oblak prahu ju je spremljal, kakor da kadita.

Junijsko sonce je metalo že velike sence na njive in klanec. Kamenje je bilo ob njivah zloženo v zidove: le tam je ostal odvaljen ob zidu, kjer je ponoči vasovalec preskočil ogrado. Ščinkovec je živo kljuval na cesti in detel je iskal na visoki hruški onkraj zidu črve ter plezal po deblu z glavo navzdol. Osa je brenčala na mali luži županove kapnice in po košenici je brnel sršen.

Bilo je poleti zvečer, ko sonce zahaja za Cingalico in se sečnja[2] na Modrasovcu še v mraku vidi. Na Gori začno v tem času šele črešnje in so pastirji prvi na njih vejah. Ščinkovčevo gnezdo, iz mahu in kravje dlake, kokošjega perja in cestnega blata ždi med rogovilami.

Ni ju motilo, da je skripa [3] na cesti vonjala po odrsanem železu in se je na njej poznala črna sled; gladka je bila in kovinasto svetla. Tudi prah, ki jima je silil v nos, je smrdel po živinskih odpadkih in Gidljev Drejček se je gugal vrh vitke bukve ter kričal: »Poglejle, poglejte!« Tri goveda so mulila osušeno pašo na gmajni. Drejčku se ni bilo treba bati zanje, ker je bil zagradil z vejami in so bila v senci.

Nista se zmenila za vse to. Župan, župan! Glava vsemu! Da je zdaj mrtev in pod vozom. Če pa se je ponesrečil. Brus je kar vzdihoval.

Na cesti proti Predmeji je bile veliko vznemirjenje in razburjenje. Ljudje so že stali v gručah in je vedel vsak po svoje, kako se je župan ponesrečil. Da se je zaletel pod konje črn pes, ki že par dni teka okoli kakor izgubljena duša, da je vedomčev vrtinec udaril v voz in bi ga bil moral župan zabosti z vilami, da je bila črna slepota obšla konje in so zapeljali čez cesto. Bili so glasni in vpili. Najglasnejši je bil med njimi mešetar in občinski odbornik Benko. Vse vprek in vsak je vse boljše razumel. Kaj bi pa ne! »Konji so bili žejni in so hoteli hitro — kaj?« kdo ve. Župana je prevzela vročina, da ni pazil. Če bi bil pazil!

»Žrd ga je pritisnila za vrat kakor kuno rante. [4] Samo žrd bi bil moral kdo pravi čas privzdigniti, pa bi ga bil rešil. In prav tam ga je bil že speljal s praznim vozom čez cesto vedomec. Moral je imeti sovražnika!«

»I, kdo bi mu bil sovražnik?« so vzdihovale ženske, ki so nesle v koših borovnice in pile iz vedrice na vodnjaku. »Nikogar ni, ki bi mu bil tak sovražnik. Kar do smrti! Bog ve, od kod je bil vedomec, ki je napravil vrtinec in črno slepoto in poslal črnega psa!«

»Sam Bog nas varuj!«

»Da bi bil Lende kaj privzdignil!«

»Lende? On nima toliko pameti!«

»In takšnega župana! Nikoli več ne boš imel takšnega župana! Za vse je gledal. Vsem je bil dober in še za pot si ni nikoli računal!« je pristavil tajnik Brus.

»Takšen se bo pa že še našel!« se je vmešal Benko in ošvrknil Brusa s karajočim pogledom. Bil je odbornik. »Zmerom se najde namestnik in svet se zaradi tega ne bo podrl!«

»Toda, morali ga bomo voliti!« je nekoliko plašno omenil Brus.

Karajoči pogled ga je zmedel. Benko je imel hud jezik.

»Čemu bi ga volili? Ali že ni izvoljen? Ali morda nimamo podžupana? Zakaj pa imamo podžupana? Ali ni Vidmar podžupan?« je dejal Benko in utrgal suho travo ob cesti. »Ali ga nimamo! Vidmar je že podžipan!«

»Prav čas imamo zdaj za volitve. Suša nam jemlje zadnjo vodo iz kapnic in kalov, mi pa na volitve!« je dejal hromi Tunček. »Le poglejte, kako je vse suho, da te kar zebe v taki vročini. Saj je Vidmar podžupan!«

»In volili bomo itak samo mi!« je široko razložil Benko. »Samo mi odborniki!«

  1. Avstrijska cigareta, enaka sedanji dravi.
  2. Laz, kjer so izsekali.
  3. Živa skala.
  4. Past za kune.

V. Vida s čutarico.[uredi]

Ljudje so bili dvignili voz in pod njim je ležal župan Mlakar. Žrd ga je bila pritisnila h kamnu. Obraz mu je modrikasto žarel v večernem soncu, lice mu je bilo zabuhlo, kakor da ima nekaj v ustih.

Podžupan Vidmar je stal poleg mrliča in veleval:

»Počakati moramo komisijo. Kdo pojde po komisijo? Zdaj moram biti jaz za vse v občini.«

Utrgal je list na grmu ter ga približal posinelim ustnicam.

»Nič, poglej še ti!« se je odmaknil. »Ne gane se. Če se ne gane, ne diha. Prvo, kar zdravnik zahteva pri komisiji, je kos papirja, da vidi, ali še diha. Če se list gane, je še živ. Tu se ne!« se je obrnil in glasno razlagal množici, ki se je radovedno zgrnila okoli mrliča.

»Kaj ne, Grm, da se list ne gane? Ne tako, Grm, sonce ti nagaja in ne vidiš, od sonca glej! Posebno zdaj, ko je sonce že nizko, še bolj meša oko. No, ali se zdaj list kaj zgane? Ne! Vidite, potem je mrtev in potem mora priti komisija!«

Za ovinkom je škripal voz, kakor bi ga kdo metal iz kota v kot. Slišal si bič in oblasten glas, kolo je podrsavalo na debelem gramozu, kakor bi se nekdo zaletaval; vedeli so, da je voz tako zavrt, da še konji težko vlečejo nizdol. Vidmar se je obrnil ter videl mladega fanta, ki je peljal led v Ajdovščino.

»Bregarjev, pojdi po komisijo. Naj pride: k sodnemu svétniku pojdi, on bo že vedel, kako in kaj. Medtem izvlečemo voz. Tako in tako vidiš, da sta oba konja pobita!«

»Peš bi bil prej!« je dejal Rupar, ki je bil popoldne na svojem travniku ter zmetaval z njega veje, ki so jih bili pustili kosci. Bil je slabe volje, ker je nekdo peljal preko njegovega tala, ne da bi ga vprašal. Zajeli so ga, ko je počasi stopal pod Skukom. »Peš bi bil prej!« je ponovil. »Z ledom bo vozil počasi, ker je naložil zelo visoko!«

»Naj pa gre kdo peš!« je rekel Vidmar ves nevoljen, da mu kdo ugovarja. »Pojdi, Cene, če hitro stopiš, si v dobri uri pri svétniku; povej mu, kako je, samo, da smo ga obvestili, da, obvestili, se pravi, če se govori z gospodi.«

Brisal si je vrat in roko z rdečo ruto ter pogledal fanta, ki je stal na robu visokega kamna ter se opiral na ožureno [1] vejo. Cene je skočil ter se ulovil z rokami.

»Že prav!« je dejal ter se spustil po bregu.

»Tako! In ti Rupar, pripravi, da boš potem peljal mrliča domov. Pa pri županu povej, da bodo pripravili!«

»Saj ni treba!« je dejal Grm. »Na senožeti so vsi ter bosta Andrej in Tone takoj za vozom. Nihče ne more mimo nas ter bodo koj videli.«

»No, potem pa se Ruparju ne mudi. Vendar pojdi, da boš tu, ko bo treba!«

»Prav!« je dejal Rupar in nos se mu je čudno povesil, toda rekel ni druge besedice.

Vidmar je oblastno ukazoval in segal z roko za telovnik. Rupar je nekaj rekel ter se obotavljal. Vsi so čutili: prednjo je stopila neznana sila. Postovka je postala v zraku in trepetala, oglasil se je njen klic, kakor da hoče odgnati smrt.

»Pokrijte mrliču obraz,« je dejal Vidmar, ubogali so in prikrili s konjsko odejo mrliča. Izmotali so iz vprege oba konja; Bevk je pripravil deščice, da so za silo obvezali zlomljeno nogo Luci, Vranec pa je šepal, ker se je udaril v kolk. Živali sta se tresli in plašno drgetali. Žalostno sta pogledovala mrtvega gospodarja, ki so se mu videle samo noge izpod odeje.

»Dobro, da so njegovi otroci že veliki!« je rekel Bevk. »To je dobro!« so prikimali.

Vozniki so bili radovedni in od daleč so vpili, kaj imajo. Odgovarjal je Grm prav tako glasno, samo Blaško je hotel videti na lastne oči. Ustavil je voz z metrskimi poleni. Z bičem v roki je zdrčal po položni škarpi na gmajno. Velika skala je bila prav blizu in na nji je rastel grm.

»Če bi bil voz treščil ob skalo, bi bile same trske!« je rekel, ko je odgrnil odejo. »Samo malo zabuhel je v lice, drugače bi rekel, da spi! — Eha, Plavec, kam siliš in dregaš! — Moram k njima! Če nisem pri vozu, se Plavec že šela. [2] Zmerom je treba biča, da se boji! Bom povedal ljudem; škoda župana!«

In je šel. Moral je okoli strme škarpe, da se je povlekel na cesto. Rdeče lice mu je še bolj gorelo v vročini. »Samo, če ni kdo vmes!« je menil. »Na tako gladki cesti! Če bi padel kje v Skripah, v božjem imenu. Da se nisem prej spomnil,« se je udaril po čelu. »Treba bi bilo pogledati kolesa! Ali so platišča narezana? Je že bil komu na poti!« Skoraj bi se bil vrnil, pa je tisti hip povlekel Plavec v stran. »E, ha!« je zavpil nad njim ter pogledal nazaj.

»Ovce pa kar gredo!« je mahal na cesti, pa ga nihče ni prav razumel, ker so škržati, ki so utihnili, ko se je ključil mimo, spet glasno žagali na jesenih.

Tisti hip je prihitela Žontova Vida; voda ji je pljuskala v čutarici.

»Ali je komu slabo? Dajte mu vode!«

Bila je med dekleti, ki so pri Lokavšku zajemala vodo. Ko je zazrla gručo pod cesto, jo je s čutarico naglo udarila navzgor čez gmajno.

»Nič se ne ve; v tej vročini prime koga ujed [3] ali mu je slabo. Voda ne bo škodila!«

Prišla je upehana, trnjasto bodeče grmovje ji je potegnilo pisano bluzo. Čutarica ji je bingljala v roki in voda se je zaletavala v pokrov, kakor bi trkali ptički.

»Prekasno!« je rekel Vidmar in se prestopil. — »Mrtev je!«

Vida se je prerila skoji ljudi.

»To pa je oče Mlakar!« je dejala, ko mu je pogledala v obraz. Čutarica ji je zdrknila iz rok, pokrov je odletel in kanci so škropili resje. Ljudje so bili preveč zaverovani v mrliča, da bi zapazili, kako se ji tresejo roke.

»Ali ni Andreja?« je kriknila.

»Ostal je še na senožeti!« je dejala grabljica. »Počakati moramo!«

Nihče več se ni zmenil zanjo, samo Vidmar jo je skrivaj ogledoval. Bila je polna v lice in ko se je sklonila, so se ji noge trdno napele. Lahna, skoraj tesna obleka jo je ovijala. Bila je preprosta, toda vse na njej je bilo snažno in skrbno. In Vidmar je imel dobro oko.

»Ne da se nič več pomagati!« se je obrnila.

Nič. se ni hotela muditi. Šla je s kanglico nazaj in med grmovjem se je videlo, kako se spenja in plazi po strmi melini k potoku. Da ima solzne oči, ni nihče videl.

  1. Omajano.
  2. Z rogom dregniti drugega.
  3. Krči v črevesju.

VI. Kaj je naredil pastir![uredi]

Lenda je privlekel Meto k mrliču; ves solzan mu je bil obraz, smrkal je ter brisal v rokavom nos.

Meta je hodila počasi in previdno. Vsakih dvajset korakov je počivala in sopla, Lende jo je moral čakati.

»Daj no roko, da ne poveš!« mu je molila raskavo desnico, ki so se ji razločno videle črne črte na dlani.

»Ne povem!« je moral obljubiti Lende.

Prispela je k mrliču in se pokrižala.

»Kje imaš ovce?« je nahrulil Vidmar pastirja, ne oziraje se na Meto, ki je sedla na brežino in vzdihovala. »Glej, da poiščeš ovce!«

Ves preplašen se je Lende sklonil v globoko grmovje in lezel za ovcami.

Sonce je zahajalo za Čaven; Lendetu je zašlo prej, ker je bil že pod hribom. Lezel je za tropom; vroči pesek mu je škripal pod nogami. Trop se mu je bil zapasel v reber. Metal je kamenje za njim in jokal.

»Kdo bo zdaj moj gospodar? Ovčke, ovčke, kdo bo zdaj moj gospodar, če je župan mrtev?«

Spomnil se je putriha, ki ga je bil skril v dračju.

»Počakajte, ovčke, počaakjte, škoda je putriha, prav res ga je škoda!«

Skrivaje se med grmovjem in skalovjem, je drsal nazaj v drčo in se vzpel po njej navzgor. Ves je trepetal od strahu, da bi ga utegnil zapaziti Vidmar. Putrih je bil še na starem mestu, za grmom v srebotju med obema školjema.

»Vino!« popljunkal z njim ter pomlaskal z jezikom: »To je vino! Rdeče!« Odmašil je čep in nastavil na usta. Putrih je držal tri litre in dober liter je bilo še v njem. »Dobro vino. Presneto dobro vino!« In je še srknil. »Še za jutri!« si je govoril in srkal. Zamašil je posodo in govoril sam s seboj: »Da bo Vidmar župan. Nikoli, Meta, nikoli!« Ranjak je kukal pod grmom. Odtrgal ga je in zmečkal med prsti.

In je odčepil drugič in nagnil in tretjič in četrtič in nagnil ter se ni brigal nič več za ovce. Zmerom glasneje je ponavljal in zmerom bolj buljil z očmi:

»Ne bo nikoli, nikoli, nikoli!«

»Lende!« je vpil od daleč Vidmar. »Lende, presneti fant ti, kam lezeš?«

Vidmar je moral nekaj govoriti, da se je slišal. Pri mrliču je vsem postalo dolgčas ter niso vedeli, kaj bi. Sedli so po brežinah, grivah in na cestno škarpo ter čakali komisije. Šepetali so si ter si niso upali pri mrtvecu govoriti na glas. Konja je nekdo rahlo premaknil k grmu, a dalje se ni upal, ker mu ni bil nihče ukazal. Nekaj jih je šlo na cesto ter so gledali Vipavsko dolino, kakor da jo vidijo prvič. »Dežela« je ležala v mrču in rahla megla je ovijala griče, zvonike in razbeljene vasi. Vlak iz Gorice je že peljal s Ceste proti Ajdovščini; temni steber se je vil nad progo in njegov dim je bil mogočno črn, kakor oni iz ajdovske predilnice. Cerkve s svojimi zvoniki so žarele, kakor bi gorele bakle. Tam daleč pod Nanosom se je svetila Vipava, kakor bi migljalo in bežalo Srebro.

Možje na brežini so bili kmalu v razvnetem pogovoru. Da je Povhov že prevzel cesto na Salcburškem. Ker se mudi, da bo dobro plačeval. »Zmeraj dobro plačuje!« Svet je prav takšen, kakor doma in delo ni težko. Najlepše bo le v predoru, tam ni dežja ter mina zagori brez vsakega truda. Samo za kup kamenja se skriješ, pa je. Mudi se vsem, gospodje hočejo; zdi se, da so prav veliki gospodje. »Sam cesar bo prišel na lov!« Povhov ima zmerom srečo pa zgovoriti se zna. Lahko nosi rumene gamaše ter štajersko obleko. »Saj tudi ti lahko nosiš,« je dejal nekdo, »ali je dražja kakor druga?«

»Dražja ni, toda za menoj bi kazali s prstom. Da se lišpam.«

»Bog ve ali res hoče Ferlutovo hišo?«

»Hoče! Hoče, ker se bo ženil. Ali naj ostane zmerom tako, kaj? Če mu ne bo Jernej hiše vzel pred nosom. O, Jernej ima tudi pod palcem in samo škili, kdaj bo čas.«

Medtem je Vidmar klical, da je bil ves zaripel v obraz. Danes se mu je zdelo, da ga nihče noče prav ubogati in jezilo ga je, da se Lende ne zmeni za njegove besede. Ni ga hotelo biti iz grape, ovce so pa že drvele po stezi proti stari cesti.

Pastir se ni brigal ne za klice ne za ovce. Sedel je v grapi, široko sedel, tiščal bariglo med koleni in vedno glasneje ponavljal:

»Nikoli, nikoli, nikoli!«

»Kje tiči ta presneti bebec?« se je nazadnje razjezil Vidmar. »Daj, Grm, poglej, ali se mu ni kaj pripetilo v grapi! Videl sem ga na robu, zdaj ga ni nikjer!«

Grm je bil sedel na škarpo ter popravljal kamen v zidu.

»Ali ni šel po cesti?«

Grm se je zadrčal po resju, borovju in glogovini nizdol. Grintavec je rastel na grivi ter se mu klanjal. Pastir je zaslišal posipanje kamenja, ki je drčalo po melini, se zdrznil in spustil putrih po bregu, sam pa se je vzpel, grabil, ves majav od vina, za nizek bor in začel kričati, kakor bi napadal neznanega sovražnika:

»Ne bo, Vidmar ne bo, nikoli, nikoli, nikoli! Mene ne bo tepel nikoli, nikoli, nikoli!«

Bor je bil v hipu osmukan, kakor bi ga bilo razmajalo tisoč neviht.

Grm je obstal in počakal v zadregi.

Lende je besnel in trgal bor:

»Kdo me bo tepel, kdo me bo tepel?«

Lende se je spomnil Franceta, ki mu je zmerom pravil, da ga bodo tepli. Kdo, da, kdo? Tepli! Cepetal je z nogama in mahal okoli sebe. Dekleta, ki so daleč spodaj zajemale vodo v potoku, so videle njegove roke, ki so motovilile po zraku. Vpile so nekaj in kazale z rokami. Lende ni videl Grma, ki se je lovil po melini ter posipal grušč po nasipu.

Pastir je čakal, pene so mu silile na ustne. Ko je hotel Grm k njemu, je zakrilil z rokami ter omahnil. Valil se je po brežini in jecljal.

Možakar je lezel za njim. Našel ga je za grmom. Ves divji in razkačen je klečal na pesku.

»Nihče, nihče!«

Preden je dospel k njemu, je pastir omahnil, stresal z nogo v čudni omedlevici in grčal.

»Še to sitnost!« je dejal Grm, ko ga je našel nezavestnega za grmom. »Vstani, ali ne boš vstal!«

Položil ga je vznak.

»E, da, moramo počakati!«

Sedel je kraj pastirja, ki je grčal in obračal oči, na ustne so se mu pehale pene.

»Moramo počakati!«

Sedel je na brežino. Slišal je, kako vozniki vpijejo nad njim na cesti. Težki vozovi so hrumeli pod hlodi in porajklji [1] so škripali, ker so jih lesno tiščale verige. Izza parapeta se je videla samo glava voznikom in volom, bič se je premikal, kakor bi šel sam. Živina je odletavala pri ojesu in grušč se je drobil, kakor bi bil v mlinskih kamnih.

Kmet je sedel in čakal.

Potok, ki je šumel pod njim, se je moral po strugi že riti, in brežina je bila suha, da je resje šumelo kakor papir.

»Saj je bila že suša, samo takšne vročine še ni bilo!« je dejal, ko si je brisal čelo.

  1. Kol, ki ga položiš pod verigo in zavrtiš, da se trami bolj stisnejo.

VII. Kaj sta se menila Rezka in France.[uredi]

Po dve, tri, največ štiri hiše so na Dolu in Otlici skupaj in tako naselje ima svoje ime. V sredi ravne je bilo Duplo. Župana Mlakarja posestvo je bilo od Duplja nekaj streljajev daleč v bregu; bliže je bil Polanc. Vidmar in Rupar sta pa imela hiše v naselju samem, očenaš, če nisi jecljal je bilo od prve do druge. Vmes je bila Peskova bajta, da je soseda ločila, a motila ni, če so se hotele ženske zbesediti.

Zdaj se že dolgo niso. Vidmarjeva sestra Neža je bila nekoliko naglušna, Ruparica pa se ni mogla kregati sama. Ali naj stoji sredi poti in robanti, pa naj ji Neža reče: »Tudi jaz mislim?« Neža lahko misli na vreme in veter. Če bi Ruparica rekla: »Ali si pri pameti!« »Tudi jaz mislim!« Neža misli na glas. S Peskovo se Ruparica vendar ni mogla, ker je bila sama posestnica, Peskova pa bajtarica. S Polančevko je bila prijateljica in botra. Da bi se z njo skregala, bi moralo biti že hudo.

Ruparjeva Rezka je bilo zlatolaso 18-letno dekle z živimi očmi. Marsikomu je bila všeč, tudi gozdar Siegl je gledal za njo. V svojem zelenem jopiču in hlačahdokolenkah se je zdel lep. Prav tisti hip je Rezka zavila na vrtiček, ko je on šel od župana. Videl jo je na pragu, ko je hitel k tajniku.

»Ali ste slišala? Šupan vos povosil!« jo je ustavil.

»Kje, za božjo voljo!« se je ustrašila deklica.

»Tam pot reber. Cela mrtva!«

»In Mlakarjevi že kaj vedo?«

»Nobenega doma, vse v senu!«

Rezki je kljub žalostni novici šlo na smeh. Gozdar je rdel in stopical pred njo. »Ali greste pomagat?«

»Hrem. Čakam ta gospod tajnik! Šiher sem malo pri vas?« se je smehljal.

»Zakaj pa ne!« se je zasmejalo dekle ter pokazalo vrsto belih zob. »Če pomagate rezati solato, bova prej!«

»Potem ne pomahati!«

»Zakaj?« se je smejalo dekle.

»Več časa resati solat, raj biti pri vas. Reska fest punca! Meni tistega roža!«

»In potem se vam kaj zgodi. Tam gre in vas bo z očmi!«

Po poti je prižvižgal Vidmarjev France. Koso je imel na rami in oselnik v rokah. Trdo je hreščal pesek pod njegovimi nogami. Ko je uzrl Siegla, je za hip postal in pobliskal z očmi, da se je gozdar zmedel in v zadregi hitel:

»Toper tan, Franc, toper tan! Pritite, Reska bo dala rož!«

»Ne vem!« je France grdo pobliskal z očmi.

»Osata!« se je naglo vmešala Rezka.

»To je topro, to je topro! Jutri, jutri! Danes nič časa!« se je muzal Siegl, ki ni razumel besede. »Zdaj po šupan, šupan cela mrtva!«

»Slišal sem! Grem pomagat!« je dejal France.

»Pojtimo, pojtimo!« je dejal Siegl. »E, gospot Brus, gospot tajnik, jas šla s njim! Čakajte, Spohom, Reska, spohom, Franc!« je hitel gozdar za Brusom, ki je drobil po cesti.

France je hip gledal za njim, nato jezno in ljubosumno vprašal:

»Kaj je spet hotel od tebe?«

»Kaj pa naj hoče? Rožo je hotel, pa si prej prišel!«

»Za teboj lazi!«

»Moj Bog, za menoj lazi? Kaj se to pravi: za menoj lazi! Klicala ga nisem! Smejati se mu pa vendar smem. Ali ni čisto zabaven fant?«

»Le naj bo zabaven! Toda jaz bom enkrat iztepel njegovo zabavnost. Že zadnjič je hotel plesati samo s teboj, da nisem mogel zraven! Čez zid bi ga bil treščil!«

»Ti njega čez zid, potem boš pa sedel! Ali je tega treba! Kako si vročekrven!«

»Vročekrven, vročekrven! Tega ne morem prenašati, da bi ta s svojimi golimi koleni pritiskal za teboj! Kaj ima on opraviti med dekleti? Če ga najdem kje na samem, se mu gotovo ne bom ognil!«

»Pameten bodi, pravim! Kaj je to, če govori z dekleti? Puško ima! Svojo službo ima in ne slabe službe, in marsikomu lahko škodi!«

»Službo, seveda službo! Toda to službo ima v gozdu in ne med dekleti!«

»O, marsikatera bi ga vzela!«

»In ti tudi!« je bruhnilo iz njega. »Da, takšne ste. Hospotična vam reče in nasmeje se vam in sladkorčkov vam ponudi, pa drvite za prvim prihajačem, ki se pokaže. Nobena ne vpraša, ne odkod, ne kdo, ne kako bo živela. Gola kolena in zelen jopič, pa je vsaka vsa iz sebe in obsedena. In žene svojo: puško ima, službo ima in pokojnino ima in nemško zna in gospod je in gospa mi bodo rekli!«

»Tak nehaj vendar!«

»Stavim, da ti je že ponujal oklice in bogve kaj!« se je gnal.

»In kaj bi bilo, če bi jih? Čisto postaven fant je,« je rekla, »in službo ima; ženo lahko preživi!«

Rezka je trgala plevel ob poti ter ga jezno metala čez ograjo. Zelišča so padala po kamnih, da je suha zemlja pršela od njih korenin. »Toda ti mi ne boš postajala z njim!« je trdo odkosil France šop trave ob poti. »S tem prihajačem!«

»Vidiš ga! Kdo mi bo branil? Nisem še nikogar žena! In če bom hotela s kom govoriti, mi ne bo nihče prepovedal! Da, nihče. Nisem tvoja in nisem še nikogar žena!« 

Rezko je grelo, da je bila vsa zaripla v obraz. Kakor nevede in v jezi je odlomila rdečo vrtnico ter se igrala z njo.

»No, če pa je tako, jaz tudi nisem še nikomur mož. Povsod lahko še potrkam in povsod se mi še odpre. Zame ni nikjer trnja na oknu!«

Ves užaljen je brskal s koso v kup kamenja ter ga metal na konici čez pot.

»No, zdaj si povedal resnico! Vidiš, to sem hotela slišati. O,saj vse vem. Polančevi Polonci si trkal na okno; tam je bilo trnje. Še hvalila se je, da, hvalila, da ti ni hotela odpreti. Vidiš, to vse vem! O, kar tja še pojdi in ne obregaj se vame, če s kom govorim!« Jezno je stisnila vrtnico in jo cefrala, da je letelo na vse strani. »Toda pri meni, pri meni ne postajaj več, midva sva opravila, da, midva sva opravila!«

Pritisnila je predpasnik na oči ter se obrnila v stran.

France je stal ves zmeden ob plotu in si ni vedel razložiti. Preložil je koso v drugo roko ter se naslonil na ograjo.

»Toda, Rezka! Polonci pa ne?«

»Lagala se ni!«

»Nisi razumela! Poslušaj!«

»Nič, povedala sem ti! Le lazi okoli drugih, le! Samo midva sva opravila!«

»O, ti Resa, resasta! Hospotična Resa!« je oponesel in je ves kipel. »Hospotična Resa! Če ti je že zmešal glavo, naj me vrag!«

Tako je stisnil pesti, da so mu členki zapokali.

»Še to povrhu! Zdaj že kolneš in mene zmerjaš in — drugo si poišči! Kar poišči si jo! Če se pusti Polančeva, pa jo zmerjaj, mene pa ne boš in klel tudi ne boš!«

Obrnila mu je hrbet, stala je tik pred njim in si brisala solze.

France je stegnil roko, da bi jo prijel za ramo. Toda Rezka se je otresla in umaknila.

»Kar pusti me! Vidiš, tam je Polančeva, tja pojdi!«

V Francetu je vse divjalo.

Vrgel je koso na ramo in dejal:

»Prav! Pojdem, kamor hočem!«

Zažvižgal je prisiljeno, brcnil cunjo, ki je ležala na poti in šel. Z jezo je obesil koso na stari bezeg pred domačo hišo, da je odletel šop listja na tla.

Rezka je strme in osupla gledala za njim. Roke so ji trepetale in vsa zmedena je mencala pelinovo vejico med prsti.

»Pa je res šel, trma trmasta!«

V oči so ji pritisnile solze; sklonila se je nad gredo in ni razločila pred seboj nobene rastline. Grenki pelin ji je trpko udarjal v nos.

France se je pripravljal, da bi ubral kar počez, ker se ne bi rad srečal z gozdarjem. Bil je že pri njivi, ko je zagledal moža na klancu.


VIII. Vidmarjev pes in Rupar.[uredi]

Rupar je prav takrat prisopihal po klancu mimo ograd. Vidmarjev pes je divje trgal verigo pred hišo ter lajal z vso silo. Oškrbljeno torilo se je prevrnilo, ko je potegnil verigo čezenj. Kdo ve, kdo mu je bil zrahljal verigo da, se je člen utrgal in se je mrcina zagnala kakor klobčič na klanec proti Ruparju?

»Presneta mrha! Tak, pokliči psa nazaj!« je zavpil in grabil za kamen, da ga trešči, če bi se mu pes približal.

France se je ozrl, ves besen je pobral oklešček in ga vrgel za psom.

»Marš v kočo, Čuvaj!«

Toda Čuvaj se je pognal v klanec in Rupar je vrgel kamen.

»Na, če ti glavo razbijem!«

Glave sicer ni zdrobil, toda kamen mu je oplazil zadnjo nogo, da jo je pes dvignil in cvileč in bevskajoč odšepal po klancu nazaj.

V Francetu se je dvignil žolč; Čuvaj je bil njegov ljubljenec in zvesti hišni varuh. Poleg tega pa se je kuhala v njem nevolja in jeza še zaradi Rezke. Ujel je psa, potegnil verigo in godrnjal.

»Ali je bilo tega treba? Čemu pa si ušel?« se je pregovarjal s psom ter se ni zmenil za Ruparja. »Ali te je, dedec prismojeni? Ali te je?«

Rupar se je naredil, kakor da ne čuje. Požrl je pikro besedo. Sosedi so si bili. »Presneti pes!« se je jezil. »In da moramo res biti vsi tiho? Ali nam bo zdaj še pes gospodaril, da ne bomo smeli po poti?« Na glas pa ni rekel besede.

»Ali ste že doma?« ga je uzrla Rezka ter si skrivaj obrisala oči.

»Po konje sem prišel, da prepeljemo župana!«

»Da je res mrtev?« se je vzpela. »Ali res?« Oči si je mencala. Še zmerom so ji silile solze vanje.

»Mrtev! Zadušilo ga je in čelo ima prebito, konja sta se tudi potokla. Zraven pa Vidmar! Tik ob gorkem mrliču pravi: »Zdaj sem jaz za vse v občini. Ti, Rupar, stopi po svoje konje!« Kakor, da sem mu hlapec ali kaj? Kakor stopiš, zadeneš vanj ali pa ob njegovega psa!«

»Ali ste vi psa?«

»Da, utrgal se je. Pa je France kakor stari, namesto da bi bil ozmerjal psa, je še nekaj brundal o sitnem dedcu, ali kaj! Kakšna oblast je v teh ljudeh! Če bi ne bilo toliko ljudi tam okoli, bi mu bil zagnal, naj pošilja svojega pastirja po konje. In kako je to dejal« si je brisal pot s čela in mahal z rokami:

»Kdo, France?«

»Kdo misli mladega?« Ta sicer ni nič boljši, ampak stari, stari. Tako renči, kakor njegov pes, presneta mrha garjeva! Če bi ga ne bil zadel, bi me bil še zagrabil!«

»Ali so konji že šli?« Polanc je vprašal; prišel je bil okoli vogla in vrgel železo na tla, da je zazvenčalo.

»Moral sem po železo!« 

»Saj se ne mudi! Preden pride komisija, so konji že stokrat na mestu!« je otresel Rupar.

»Čisto prav!« je pritrdil Polanc. »Mlakarjevi so pa tako in tako že pri očetu. Hudo pa je, pa tako hitro!«

»Ali misli France, da imajo psa samo za nas!« se je oglasila Reza in obstala na pragu, ker je moža prej slišala skozi okno. Kaj je pripovedoval Polanc, ni čula. »Zakaj ga pa imajo! Če greš po klancu, se utrže! In kako ti je France objesten!«

»Stari bi še bil, toda mladi je objesten, mladi!«

»Saj pravim, da bi me bila ta mrha kocinasta kmalu popadla!« se ni mogel utolažiti Rupar. »In da sem dedec prismojeni! Kaj bom prismojen, če pa vem, da me lahko popade!?«

»Očeta bi bil kmalu Vidmarjev pes!« je pojasnjevala Rezka strmečemu Polancu. »No, pa ni nič hudega; odpodil ga je s kamnom! Mladi pa ne more nič, če se veriga utrga. Ali kaj more?«

»Še postavila bi se zanj!« je poizvedovala Ruparica, ki je pozabila psa.

»Postavila! Po resnici in pravici! Če je veriga slaba in če se pes utrga, ne more zato France nič!« je otresla.

»Ali je on gospodar?«

»Še to! Seveda nil Le naj pride mirno, z vročo vodo ga!« je hitela Reza. »Z vročo vodo!«

»In sem ga zares zadel! Hrbet bi mu bil zlomil, če bi ga bil pogodil. Šepal pa je le, cucek garjavi. Le poslušajte ga, kako laja!«

»No, pa nisi bogve kako razpoložen!« se je nasmehnil Polanc, ki je prisluhnil. Lajež se je čul razločno.

»Pa bodi ti razpoložen! Ali si videl starega? Napihnil se je in vtaknil roko za telovnik! In ukazuje! In ukazuje, da ga bo razneslo!«

»No, eden mora! In on je zdaj prvi!« ga je tolažila žena.

»Gre za kako?« se je razjezi! Rupar. »Zakaj ga zagovarjaš. Da je on sam za vse, je dejal!«

»Če pa je!«

»Če pa je!« ji je oporekel in oči so se mu jezno zabliskale. »Kar tiho!«

Žena je umolknila in jezno zavila v kuhinjo, Rupar je strmel za njo.

»Ali še morda kaj naroča?« je porogljivo vprašala Polanca.

»Da! Naroča, da vzemi še rjuho, da ga zavijemo!«

»In je zato poslal občinskega svetovalca! Kakor paglavce po tobaka. Samo, da pokaže svojo moč!« se je obregnil.

»Kako to misliš!« se je zdrznil Polanc.

»Kako naj mislim? Ali nisem povedal, kako mislim? Vse bi rad strahoval s svojim cuckom! Z vsemi bi rad pometal. »Reci mu, da naj pripelje še rjuho!« In ti noge pod pazduho in si tu! In če te napade na klancu cucek, si prismojen dedec! Tako se vsi obnašajo, kakor da je že župan!«

Polanc ga je začudeno gledal, nato pomislil in pokimal tehtno:

»To pa to! Samo jaz ne! In ko mu je Grm dejal, da ni boljšega naslednika od njega, je dejal: »To je pa skoraj gotovo. Kako je z občinskimi stvarmi, vem zdaj res še največ v občini jaz!« si je obrisal Polanc slino in z nogo sunil dno razbite steklenice s poti. »To je dejal!«

»Kdo je dejal?« je vprašal Rupar, in videlo se mu je, kako ga je pogrelo.

»Vidmar Grmu, sem rekel!«

»In Grm? No, seveda, Grm, ta je pritrdil. Ta bi bil nastavil žep, da mu natlači kravjeka vanj! Duša prislinjena!«

»Veš, kakšen je!

»Saj Vidmar še ni župan!« se je razvnel Rupar.

»Seveda ni, toda zdaj je podžupan! Da največ veste o teh stvareh.« »Da največ ve? Kdo pa je bil pred Mlakarjem župan, a?« je hitel. »Prav res, največ je. Tudi meni se je zdelo za malo! Ali je bii Vidmar ali ti? Koliko časa si ti že bil župan, ko se onemu še sanjalo ni o podžupanu. Samo, da bi ga slišal! Prav za malo se mi je zdelo, rečem, da zamalo. Tako se je obnašal, kakor podkvašen maslenec!«

»In prav tisti hip sta prišla Andrej in Tone. Ko sta videla mrtvega očeta, sta ga hotela vzdigniti! »Ne!« je dejal Vidmar, »da ga vidi komisija! Potem ga bomo dvignili. Saj je Rupar že ponudil voz in že šel, drugi bomo počakali!«

Rupar se je ozrl in zapazil, da Rezka vleče na ušesa.

»Poslušaj, Rezka!« jo je poklical. »Reci hlapcu, naj da konjem ovsa!« 

Ko je odšla, je menil:

»Saj ne moreš reči ne. Že zavoljo ljudi ne! Ali naj bi se dal ljudem v zobe zaradi mrliča? To ti zna! Takšen hip ti izrabi in nas pošilja okoli kakor paglavce. In potem že baranta za županski stolec. No, sama sva in si lahko poveva resnico. Ali res ni boljšega župana v vasi? Saj se še podpisati ne zna dobro«!

Rupar je slepo zrl Polancu v oči.

Polanc se je umaknil.

»Ne vem, kaj bi rekel! No, bomo že še videli!« Zamahnil je z roko, kakor da je zadržal besedo in se odpravil. »Bomo videli!«

Pograbil je spet železo ter si z desnico otrl pot s čela. Njegova visoka, suha postava se je ključila in zaganjala v breg. Iz rži, ki se je klanjala na njivi, se je videl kot možič na niti. Rž pa je zorela, preveč hitro zorela in kokalj je že pokal. Kakor oglje so se črnili pijani rožiči v klasju.

Polanc je utrgal klas, ga zmencal v roki, odpihnil rese in pleve, dejal zrno v usta, in pokusil moko.

»Kmalu bo zrelo!«

Usul je zrnje v žep.

»Za kokoši! — No, bomo videli!«

In se je ključil v breg.

»Treba pomisliti,« je menil sam pri sebi.

Železo mu je ropotalo na rami.

Ozrl se je in videl Ruparja pred hišo, kako hodi od tnala do češplje, od češplje do tnala.

Rupar je spet prestopil slamo na tleh.

»Na, zdaj te pa pohodim!« je udaril s peto nanjo. »Bomo videli! Konja naj pelje hlapec!«

Jezen je bil nad pasjim laježem, ki se je razlegal v naselju in zadušil tudi klice pastirjev, ki so se glasili iz gmajne.

»Vražji cucek, ali ne bo miru?«

»Samo, če bi polena bila v redu!« je pobral poleno ter ga položil trdo na skladovnico.

Polanc se je poganjal v breg in mrmral:

»Da Rupar ne more Vidmarja, že razumem. Zakaj pa je vzel, kar je Vidmar rad videl. Ali se mu je bilo treba tako ženiti. Če bi ona ne bila tako odločna, bi se lahko po pravici bal, in tudi da ni župan, Vidmar pripomogel. Lahko je jezen!«

Vrh brega je postal za hip.

Po ravni so nesla na glavi kočarska dekleta, vsa vroča in zardela, škafe čiste vode. Čuvaj je bevskal nanje in se zaganjal na verigi. Slišalo se je zamolklo rožljanje spetega železa in njegovi zategli sunki.

Rupar je stopical zamišljen.

»Tudi ta se ga boji! Tudi Polanc se ga boji! No, bomo pa videli. In bi gospodaril po vasi kakor star soldat. Nak, meni ne boš, ne ti Vidmar, ne tvoj cucek! Bomo že videli. O, da bomo videli!«

Stisnil je pesti, pograbil kamen in napodil kokoši, ki so razgrebale na njivi.

»Bomo že videli!«

IX. Kaj vse je zavihalo nos Ruparju?[uredi]

Ruparjev hlapec Matevž je krmil konje. Žvižgal je in mešal rezanico. Vozili so hlode. Lesni trgovec v Lokavcih Hmelak je kupil erarni les, Rupar se je z njim pogodil za vožnjo. Vidmar je še lani imel konje, letos pa je rekel, da se mu ne splača, naj mu vino vozi Rupar, ker sta soseda.

V Lokavec je vozil Rupar sam in prav redko hlapec. Naj bo hlapec v gozdu! Tam ga zelo potrebuje, da vozniki ne pobero samo bližnjih čokov.

Toliko, da je izpregel, ko je prišel Rupar domov. Tudi zaradi vina ni mogel Rupar ugovarjati, ko mu je Vidmar naročil voz, a tega vendar ni mogel nikomur povedati.

Rupar je šel v hišo, hlapec pa je pripravil voz in rjuhe. Konji so začudeno obračali glave ter bili votlo po podu, ko je hlapec vrgel komate ob steno ter jih ni obesil na klin. Vonj po živalskem potu in konjskih odpadkih je ostro silil v nos. Muhe so že iskale, kam bodo sedle in pasle.

»Prigrizni!« mu je dejal Rupar, ko si je v kuhinji umival roke. »Nič se ne mudi. Vidmar je hotel še komisijo, naj jo pa ima. Potreba ni bila, saj vedo, da ga je pobil voz!«

»Če pa hoče!« je rekel hlapec. »On je zdaj namesto župana, pa naj bo! On je prvi in ga moramo poslušali!«

Zajel je kos polente v kislem mleku. Rupar je ves nevoljen menil:

»Dolgo ne bo!«

Obmolknila sta.

»Če kaj rečejo, povej, da sem moral hitro — kaj … reci da ne veš, kaj sem moral tako hitro!« je nazadnje dejal Rupar.

»Bom!« je zamolklo pokimal Matevž, ki je prav takrat vtaknil žlico v usta.

»Ali bi ne mogel iti sam?« je vprašala žena.

»Truden sem!« je jezno dejal. »Zakaj pa naj bi šel sam?«

»Če pa je rekel!«

»Rekel, rekel! Za konje je rekel!«

»Samo za konje?« je menila.

»Ali naj vlečem jaz?« je zarohnel. »Kako si čudna! Voza je treba!«

»Za voz je dejal!« je pristavila hči.

»Nismo nič vprašali!« Je jezno zavpil nad njo. »Govori, če kaj vprašamo!«

Deklica je povesila oči in otresla na vratih:

»Saj nisem več otrok!«

Deklica je obmolknila, vse ji je bilo tako čudno. Kakor bi Mlakar ne bil človek. Ali ni človek, pa se prepirajo? Če se ona spre s fantom, tako pak pride, toda odrasli! Šla je iz kuhinje, kjer se ji je zdelo vroče. Večer je bil gorak in svetel. Nekje v vrhovih je šumelo, kakor bi rojile čebele. Kokoši so se spravljale na grede, grahka je bila razježena, ker je Matevž vrgel k njim zeleno vejo, ki je bila vsa prašna in zamazana.

Rezka je videla Vidmarjevo hišo, ki je bila največja med vsemi. Čez sleme se je sukljal zelenkast dim; Neža je kurila hojè, [1] kakor bi ne bilo na tnalu trsk. Slišal se je ostri glas Čuvaja, kakor bi nekdo tolkel po razklani deski. Drevesa pri hiši so že čutila sušo; zdelo se ji je, da dihajo sproščena v večernem hladu; listi so se jim dvignili, kakor bi nekaj pričakovali. Kamenje na klancu si je nekaj pripovedovalo, na pelinu je frfotal večerni metulj. Ko je sonce zašlo, je po klancu pihljal rahel vetrič ter se zapletel v bodeče dračje, ki je slonelo na zidu, da ne bi ljudje skakali čezenj. Pod zidom je bila Vidmarjeva njiva in zagradil je Vidmar sam. Dalje je Rezka videla stezo, ki je držala čez njih njivo k Mlakarju. »In zdaj je mrtev!« je dejala. Košate bukve so bile pri hiši in pred njo visoka smreka, ki je skrivala vrata. Mlakarica je bila doma in hodila s škafom iz hleva v kuhinjo. Dekla je stala pred hišo ter nekaj govorila in mahala z rokami. »Nič še ne vedo!« je dejala Rezka. »Kako žalostno!« je vzdihnila.

Matevž si je brisal usta ter stopal v hlev. Deklica se mu je umaknila, vendar je še videl njen predpasnik za voglom.

Peskovi otroci so se valjali po prahu, kakor bi bili kokoši. Mali Jaka je vreščal, ker mu je nekdo razdrl hišico iz kamenčkov. »Tudi ti nič ne vedo!« ji je šlo skozi misli. Uprla je pogled po velnici, ki jo je obrobljalo grmovje ter čutila, kako ji silijo solze v oči. »Zakaj je tak?« se je nenadoma vprašala. »Zakaj je tak? Nič mu ni prav. Če vidi Siegla, je kakor bi bil brez pameti … Saj bi moral vedeti, da ga ne maram. Pa je kakor brez pameti!«

Če bi jo kdo videl, bi rekel, da je kip, tako je stala nepremično pod visoko češnjo. In solze so ji začele polzeti po licu. Začutila je topli curek, a ga ni obrisala, dokler ni pripolzel do ust. Potem pa se je obrnila, zamahnila z roko, kakor da jo je sram, dvignala predpasnik do oči ter zajokala.

Slišala je voz pred hišo ter si naglo obrisala oči, Matevž je pognal mimo hiše; čula je pokanje z bičem, ropotanje voza ter ostre udarce kopit na klancu. Vmes je pretresal strahovit jok Peskovega Jake, ki ga je bil Nace udaril s šibo. Prikazala se je mama ter dvignila otroka, ki se je valjal na tleh. Nace je zbežal v pšenico, ki je šumela onkraj rant. [2] V veži je nekaj pripovedoval njen oče ter mu je mati rezko odgovarjala.

Večer je skrivnostno bežal čez naselje, samo prav visoko v Kozji steni se je še lovil rdečkast sončni žarek. V polmraku se ji je groblja na bregu zdela večja in bližja. »Bo že še prišel in potem si poveva vse!« se je potolažila, ko je zaslišala, da jo kličejo.

Pred hišo je kokala koklja in piščanci so se kakor, rumene kepice podiii za mušicami.

  1. Smrekovo in jelkovo dračje.
  2. Ograja iz rant.


X. Ali je bila Brusu vožnja všeč?[uredi]

Matevž je podil konje pod Čavnom. Zropotal je že skozi prvi predor in že čez most, ko je dohitel gozdarja Siegla, Brusa in Benka. Noge so jim brodile po razvoženi cesti in v odvodnik se je vsipal oster pesek s pobočja. Cesta je bila vsekana v reber. Skala nad cesto izvir je bil suh. Videle so se po njej samo temne lise, je bila črna in svetla, voda ni več curljala po nji in ki so jih napravili curki.

»Vse se suši!« je dejal Benko.

»Vse!« je pritrdil Brus.

Matevž je na Sieglovo mahanje ustavil voz.

»Saj nas boš prevrnil!« je vpil nanj Brus, ko so konji potegnili in odletovali proti tretjemu predoru »Če zadenemo, ne bomo vozili župana!«

»Ali ste Vidmarja že srečali?« je vprašal hlapec.

»I, kje? Komisije čaka!« je dejal Benko.

»Nam se prav nič ne mudi! Le počasi vozi!« je trepetal Brus. »Komisija gotovo še ni prišla. Če nas prevrneš! Otroke imam in ne bi rad videl, da bi bili sirote!«

»Pazi, da tudi zdaj ne bodo! Novega župana dobiš; če mu ne boš po godu, te postavi na cesto!« je rekel Benko. Videlo se mu je, da mu je vino udarilo že v oči in lica.

»Kako to misliš?« je prebledel Brus ter ves strepetal. »Saj se ne vlečem za nikogar! Kdor bo gospodar, tega bom poslušal. Sami so si gospodarji in kakor si bodo izvolili, tako bodo imeli.«

Zelo mu je bilo mučno. In tretji predor je to še povečal. Grozil mu je nad glavo kakor strnjena pest, on pa je moral skozi. »Če se zdaj posuje, ga je treslo. »Čudno, nikoli nisem mislil na to!«

»Vidiš!« je pritegnil Benko, ki ga je vznemirjalo ropotanje in žvenketanje voza, »to tudi ni prav! Ti moraš pripravljati ljudi za enega izmed odbornikov. Treba napraviti mnenje! Zame sicer ni nobenega dvoma, da ne bi bil Vidmar. Pameten je, gostilničar, pri denarju, največ časa ima in podžupan je!«

»Tudi Rupar ni slaba!« je dejal Siegl. »Pametna mož in njega imeti radi!«

»Zdi se, da misli na to!« je pridržal Matevž konje. »Jezil se je nekaj na Vidmarja in psa in nič mu ni bilo po volji! Zdi se, da misli na to!«

Brus je potil debele kaplje. »Vidmar bi bil, toda France!« se je razvnel Siegl. »Kakor da je sam na svetu!«

»Za Rezko je sam!« je trdo dejal Matevž in stisnil bič.

Za hip so umolknili. Brus se je presedal na vozu, praskal se za ušesom in mencal. Kaj ne bi. Na kozlu je sedel Benko, a sta bila Matevž In Siegl za Ruparja.

»Se bodo že zmenili, se bodo že zmenili!« je izpregovoril.

»Kaj zmenili! Tudi ti, Brus boš moral povedati, kaj bi se skrival! Mencejev ne potrebujemo. Lepa bi bila, skoraj prelepa: ti bi služil angelu in hudiču. Kakor Budanjec, ki je prižgal svečo tudi hudiču pod svetim Mihelom, ,ker se nič ne ve!’ Ne boš! Kar povej, za koga s!« ga je Benko grabil za ramo. »Ne smeš biti kakor oni golob, ki gruli. Le poslušaj! On vsakemu gruli. Če si mu preblizu, pa zbeži!« je Benko mahal z razprtimi prsti.

In res je tisti hip zletel golob iz globeli, zavil čez grape in drče ter se izgubil za hribom.

»O, golob zbežati!« je rekel Siegl, ker tistega o Budanjcu ni razumel.

»Ali sem kaj rekel? Nič nisem rekel. Niti spodobi se ne. Služba je služba. In če bo ukazal Vidmar, bom poslušal, in če bo Rupar, bom poslušal. Oba sta pametna in ni, da bi izbiral jaz!«

»To ne velja, to ne velja!« ga je tolkel Benko po kolenih. »Kdor ni z nami, je proti nam! Tu se boš že moral odločiti! Le ovca izbira, toda še ona samo na paši in pri jaslih!« Da niso njegove misli natančne, se ni zavedal. Videlo se mu je, da je razgret ter se huduje nad nevidnim nasprotnikom.

»Da, da!« je lovil besede gozdar. »Rupar ni slaba mož in jaz sem za Rupar!«

Brusu je bilo vroče, kakor mu že dolgo ni bilo, dasi je pihala večerna sapa. Za njimi je bila že pregrada, da ni hudournik nanesel grušča na cesto, za njimi je bila že vsa prevrtana drča, na kateri se je videlo, da so ljudje grebli drobni pesek za kuhinjsko posodo in pod. Cesta je prešla iz strme skale v položno gmajno in zeleni borovci so zakrivali škarpo. Bog ve, kaj bi mu bili še napeli v ušesa, da ni šla po cesti omahujoča postava?

»Lende, kam greš, Lende?«

»Truden, truden!« je jecljal Lende ter se lovil v odtočniku, kamor se je bil umaknil vozu.

»Lende, saj si pijan!« ga je ošvrknil Matevž, ko so se mu približali.

»Truden, truden!« je ponavljal, »in bolan tudi!«

»Ali si pil?«

»Pil!« je potrdil. »Pil. Vino! Potem me je Grm zbudil. Zbudil, da!« je kimal.

»In si mu ubežal, kaj! Kje pa imaš ovce?«

»Nimam!« je trudno kimal z glavo. »Ubežal nisem, sam je rekel, naj hitro grem!«

»Nocoj boš še tepen!« se mu je režal Benko. »Prav gotovo boš tepen!«

»Kdo ga pa bo?« je radovedno vprašal Matevž.

»I, kdo? Vidmar. Ali ne pase tudi njegovih ovac in podžupan je! Ali naj ga Rupar?«

Lende je razklenil čeljusti in ni našel besede. Ko je voz zdrdral že mimo, je zbral vse svojo sile ter hitel naprej.

»Vidmar, Rupar!« 

Lende je ponavljal in prašil z bosimi nogami po cesti, da se je kadilo in jemalo sapo.

»Vidmar, Rupar, Vidmar, Rupar!« je šlo tudi Brusu skozi možgane. »Eden bo župan! Kateri bo župan? O Bog, o Bog!«

V Brusu se je kar trgalo. Tako. Razumel je. Tu sta dva: Vidmar in Rupar. Oba bodo tiščali na županov stolec in on je občinski tajnik. Lepa reč: občinski tajnik. Presneto lepa reč. Dokler imaš župana in gospodarja in delaš po njegovi volji in praviš: »Gospod župan so tako ukazali,« prav nedolžna reč. Toda zdaj! Zdaj ni župana in bodo šele volili novega in se moraš izjaviti. Zdaj moraš loviti leva sam. Če enemu ustrežeš, se petim zameriš, pa lovi leva. Za tega ali za onega. Za oba! Prav, če bi to bilo mogoče. Toda zdaj se moraš postaviti za enega! Da, za enega. Za katerega? Po pravici: za tistega, ki ima večino. Kateri ima večino? Brus bi bil dal pol življenja, da bi vedel. Ker je imel že štirideset let, mu ni bilo vseeno, kdo je župan. Brus bi rad še živel in ima otroke, in bi rad vedel zaradi primernega zadržanja, kdo bo župan. Da bi držal pravega leva in ne morda dihurja, ki samo vse zasmradi. Vihal je nos ter trepetal; čutil je, da se mu vse maje.

Ko so ustavili pri mrliču, je bil Brus ves zmeden.

»Ali si pijan, Brus?« ga je ošvrknil Vidmar pred vsemi. »Opotekaš se!«

Brusu je šla kri v glavo, da se je zmedel in jecljal v brado. »Slabo sem stopil!«

Bil je v resnici pijan, pijan kakor Lende. Samo, da je Lende pil resnično vino iz Mlakarjevega putriha in ga je Grm spravil k zavesti.

Tisti čas je prihitel Cene.

»Svetniku sem povedal. Da nima časa! Če je toliko vas videlo, da ga je držala žrd, je nesreča!« je dejal. »Domov pojdi!« je dejal!«

»Da je rekel tako?« je vprašal Vidmar. »Da je rekel tako?«

»Rekel!« je dejal Cene.

»Bomo pa tako!« je rekel Vidmar ter ni pokazal, kako mu ni bilo po volji. Stal je na cesti, da bi bolje videl na Skuk. Matevž je medtem zasukal konje na ozkem kolovozu, ki je držal do mrliča. Oba Mlakarjeva sta že stala pri mrtvem očetu. Andrej je bil nem, Tone pa je že razlagal Grmu, da bo zelo lepo. Da ima zelo rad pogrebe. S svojim očesom je tako zaupljivo mežikal, da bi se smejali, če bi ne bilo mrliča. »Saj če je kdo mrtev, ga pokopljejo, ali ne?«

Andrej ga ni slišal, pa tudi, če bi ga, bi se Tone ne zmenil.

»Mnogo ljudi pride, saj dobro vem, jokajo se, potem ga pokopljejo. Zvoni pa tako lepo. Potem gredo v oštarijo ter se nič več ne jokajo.«

XI. Tisti nesrečni srček![uredi]

Vsi veste, kako je! Če je fant postaven in vesel in premožnega gospodarja sin, ima precejšnjo veljavo. In če gre mimo ubožnejšega dekleta in jo z nasmehom pogleda in prijazno nagovori, je dekletu težko, da ne bi tudi pozneje mislila nanj. Polančeva Polonca! Prav nad najboljšo Vidmarjevo njivo so imeli hišo in delavnico. Delavnica je bila večja od hiše. Kajti kovačnica je pomenila kruh in sol in čevlje in liter vina ob praznikih. Seveda hiša je samo zavetje za slabo vreme; ob lepem vremenu so bili otroci na prostem in gledali Vidmarjevo veliko njivo pod seboj. »Ta njiva nam manjka!« je često dejal Polanc, če je zrl pred delavnico za konjem, ki ga je pravkar podkoval. »Svojega konja bi imeli!« Ruparjev Matevž je često dal podkovati konje. Če pa je Vidmarjev France vrgel lemež pred kovačnico in raztrgano verigo, je vse trepetalo v njej. Ko je čakal na sekiro, je stopil k Polonci, ki je prala ali šivala ali krmila kokoši pred hišo. Zmerom se najde opravilo, če pride fant mimo. Ne da bi bogvekaj mislila, toda mladost je mladost!

Če je prišel France, so morali otroci v grič, da niso motili. Polančevka jih je zapodila, kakor bi ne bili njeni. Pet jih je še imela in Polonca je bila najstarejša. Prvi za njo je bil star komaj dvanajst let. Ljudje so si šepetali, da bi jih bilo lahko še več. Dvojčka sta umrla v tretjem mesecu. Vse je spodila, samo Polonca, ki je morala kuhati, je ostala. In nazadnje se je še materi kam mudilo.

O binkoštih je kupil France na Vitovljah celi gruči deklet sladkorčke s tistimi napisi, ki poženo kri v glavo:

»Zakaj ne misliš več na me,
zakaj me pozabljaš, srce?«

ali:

 »Kdo bi vedel, da je stezica
tak zaprta do tvoj’ga lica?«

Zakaj pa Vida ni hotela sladkorčka, ni šlo nobeni v glavo. Vsem je bilo znano, da nima nobenega fanta, da je že dva snubca odbila. Ko ji ga je hotel France kupiti, je zmajala z glavo, da ga ne mara.

Polonca pa je dobila sladkorček, ki se ji je zdel večji in bolj pisan in je imel napis:

»Ne ve teta in ne stric,
kako imam te rad,
ne ve ne oče, ne ve tvoj brat,
kakšen žar je tvojih lic!«

Tisočkrat je to brala. Motilo jo je, da nima ne tete, ne strica, ne velikega brata, ampak videla je svoja rdeča Iica. Da, prav lepa rdeča lica in to je bilo tisto!

Zadnjo nedeljo je bila v Križu. Kupila je srce. Zelo je izbirala in kupila. Medeno srce, pisano, s trakovi. Na teh papirnatih trakovih je bilo napisano:

»Nikoli ne gre tvoja pot
mimo mojih vrat,
tvoje misli so povsod,
kjer ni mojih trat.«

Ne rečem, da bi bila pesmica bogvekako imenitna, toda povedala je vse. In tisto, da se je hvalila, da Francetu ni odprla. O, to so jo v prepiru pritisnili, da je morala nekaj reči, da bi zakrila, kaj jo boli v srcu. Saj ni klical!

Ne, mislila je nanj in bolelo jo je srce.

Zadnji čas se je učila pri Muti v Jagrovšu. Muta je bila šivilja. Gluha. Brala je na ustnicah besede in prav zateglo in kričavo odgovarjala. Če se je zatopila v delo, se je začela prav na glas hahljati, in šepetala nerazumljive besede. Šivilja pa je bila, da bi ji ne našel enake in premožne posestnice so ji zaupale tudi težko blago, ne samo navadnih srajc za hlapce. Preden so šle v Ajdovščino, so se na dolgo posvetovale z Muto. Tudi o barvi, in kakšna bo obleka. Nič ne de, če so bile vsaj dve leti za mestno modo, toda praznične jopice so bile le imenitno ukrojene. Muta je bila med kmeticami kot kraljica, ki ukazuje; njena kričava beseda je tičala kakor pribita v srcu. Pisala je in kazala časopise in slike, ki so jemale razum.

»Oh, če bi te obleke ne bile tako drage!«

Polonca se je učila pri njej.

»Da bo znala!« je dejal oče. »Samo za grablje in vile moja hči ne bo.«

Najstarejši Stanko se je že učil pri očetu; Zdravko, ki mu je bilo osem let, je tudi že skoval žebelj, samo oni, ki je vlekel prste ter so mu vsi obetali, da mu jih bodo namazali s petrolejem, se je držal materi za predpasnik. Včasi je zavlekel kam velike klešče, da so jih morali iskati. Bil je tepen, če so ga našli z njimi. — Polanc je hotel, da se njegovi otroci kaj nauče! »Da ne bodo takšna tesla kakor so drugi!«

Olga, ki je komaj shodila, je vlačila na niti poleno ter se drla, če je padla na nos.

Polonca je gonila stroj, vbadala šivanko, a ji ni šlo od rok. Zamislila se je in ji je blago zdrknilo na tla, če je mislila na Franceta. In če je delo končala, je misel šla z njo.

Res da France govori najrajši z Rezko. Toda samo govorjenje še ni nič. Kogar bo peljal pred oltar! Da, pred oltar! Kolikokrat je pri Muti gledala belo obleko. Da bo obleka za nevesto in družico!

Mrak ji je še bolj grel misli. Šla je ob rži in gledala netopirja v zraku; otroški jok pri Libru ji je še bolj razvnemal domišljijo. V hišah so že prižgali petrolejke, ki so rumenkasto svetile v poletni večer. Nad Majem je medlo svetila večernica in lestenci so se že užgali nad Učko. Na robu gore je žarelo nebo. »Tam je Trst!« si je dejala. »Če bi kam šla in zaslužila, da bi imela! O, potem bi si kupila obleko, kakor bi sama hotela, potem bi tudi France! »Tam je Trst!« — Skoraj da se ji je milo storilo pri srcu. Nočni metulj je švignil mimo, stara češnja na bregu je majala listje v sapi, ki je vlekla čez breg. Češnja je mrko stala na kraju Vidmarjeve njive in nad njo je velik jesen gledal po bregu. Tam je bilo vse Vidmarjevo. Polonca je tiščala zavojček ter obstala ob rži. Žito je upogibalo klasje, čez njivo je šlo nevidno mrmranje in skrivnosten šum! V rži pa je cvilila miš.

Tisti večer se je pravkar vračala domov. Čula je, kako sopiha nekdo na klancu in se valijo kamenčki pod boso nogo.

Lende je prišel ves potan ln truden po kolovozu. Pijanost ga je bila že minila, kajti pred kapelico je bil za nekaj hipov zaspal in so ga bili zbudili Vipavci, ki so peljali drva po dolini.

»Kje so moje ovce?« mu je bilo šinilo v možgane. »Kje so moje ovce?«

»Ovce so že šle!« so se mu smejali vozniki, ki so ga poznali. Često je na Platnah prosil za slive in hruške in fige in grozdje. »Domov so ti ušle!«

In Lende je šel za njimi.

»Lende!« ga je poklicala Polonca, ko je postal ob zidu in strmel v mrak.

»Ali si videla moje ovce?«

»Bodo že prišle: Poslušaj, Lende, ali si naletel kje na Vidmarjevega Franceta?«

»Nisem!«

»Povej, Lende, ali sva kaj prijatelja?«

»O, če bi ti hotela! Prav hudo rad!« se je zarežal Lende in pozabil na vso svojo bolečino in strah in ovce.

»Prav, Lende! Ampak zdaj poslušaj: tole je France pustil pri nas. Ko ga vidiš, mu daj. In nikomur ne pokaži! Glej, da ne pokažeš!«

»Če mi daš tisto rožo!« se je spet režal Lende. »Tisto rožo tam!«

»Ojej, Polonca! Če bi rekla: moj fant!«

»Na, Lende, na! Dve, ker si naš fant!«

»No, saj veš kako! Če si naš fant, si tudi moj fant!« se je smehljala Polonca ter vtikala pastirju rožo za klobuk. »Samo to daj Francetu, jaz ne maram njegovih stvari! Kar daj mu in reci, da je od mene. Kako boš dejal, Lende?«

»Da je od tebe in da sem tvoj fant!«

»Vidiš, da te potem pretepe! Ali ne veš, da te bo pretepel, če mu poveš, da si moj fant!«

»O, zdaj pa vem!« se je režal Lende. »Kar dal mu bom.«

»Ti si pameten!« se je smejala Polonca. »In ko mu oddaš, le pridi, zastonj ne bo!«

Lende je ves srečen pozabil na Vidmarja in mrtvega župana in svoje izgubljene ovce. Stopil je še nekaj korakov dalje mimo hiš ter v visokem klancu sedel za zid, snel klobuk z glave in gledal ves blažen rožo, ki mu jo je bila Polonca zateknila za trak.

»O, roža Polonca, o roža Polonca!«

Polonca pa je strmela na veliko njivo pod hišo, na katero je legal poletni mrak. Drobne lučke so se vžigale v travi. V bukvah na hribu so škripale in udarjale veje, skrivnostni glasovi so se oglašali v večer. Nekje so se slišali kriki in klici, po poti iz gozda so otroci gnali živino s paše. Kravji zvonec se je glasil in daleč po gozdiču je pel otrok s kričečim glasom, ker ga je bilo strah.

Tako težko ji je bilo pri srcu pri vsem tem čudno skrivnostnem dogajanju okoli nje. Ah, da, tista velika njiva pod hišo in Francetov široki smeh!

XII. Kaj je Gorjanu skupek veselja in gorja?[uredi]

Nadučitelj Čibej in župnik Mežnarič sta Predmejo naletela na Zimo. Za krošnjo je imel omarico, ki mu je škripala. S palico je odganjal jazbečarja, ki se mu je hotel zaleteti pod noge. »S to palico sem odgnal že ljudi, pa ne bi tebe!« Dekla je slišala lajež ter je bila huda na psa.

»Ali še prodajate, kar sem prepovedal?« ga je vprašal župnik in potrkal s palico.

»Če je prepovedano!« se je sladkal Jernej. »Kar je prepovedano, tega se ne dotaknem! Tudi ne gre. Pri nas ne gre! Trak ali ogrlice, miška ali ogledalce, ki ima možica odzadaj, še še, več pa ne, nimajo denarja!«

»Samo, da ste me poslušal!« je rekel župnik.

Zavila sta pod smreko navzgor, Jernej je gledal za njima.

»Kar je prepovedano, tega ne prodajam: samo država ne drži zmerom z gospodom nuncem!«

Ona pa sta sedla, ko sta vse pozdravila. Dekla Pepca je nosila na mizo. Najprej kozarček tropinovca. Da se posuši pot. Nadučitelj je preoblekel srajco, ki je bila potna, zato je nosil s seboj drugo. Župnik pa je menil, da se mora posušiti srajca na njem, ker mora k bolniku tudi pozimi in čisto nima časa misliti na znoj.

Sedeli so na gričku za oskrbnikovo hišo. Brezove klopi so bile nove in miza je bila spletena iz leskovih viter. Pepca je morala s pladnjem iz kuhinje po poti, ki se je vila za živo smrekovo mejo. Smreke so rezali samo ob poti, zato so se razprostrle na vnanji strani gosto in široko, da si šel kakor za steno. Dekla je prinesla vina in sifona, sira in rženega kruha.

»Od Štomažev niste nikjer trčili na oštarijo!« je dejal oskrbnik in natakal. »Le dajta!«

»No,« je dejal župnik, »potoček pa je bil pod Čelom. Tudi tam se vidi suša! Niti desetina ga ni. Na strugi se že vidi glen in vrbe stoje že kar daleč ob strani!«

»Vidi se!« je mencal nadučitelj ter segel po vinu.

Ko so pogasili žejo in niso bili več lačni, je cmoknil nadučitelj:

»Lepo imate tu!«

»Gozda je dovolj!« se je smejal oskrbnik.

»Kjer je gozd, je tudi senca!« je rekel župnik.

»Pa ne sedimo v senci!« se je branil oskrbnik. »Gozdarji prav malo sede. Zdaj so začele borovnice in je treba gledati, ali so dovolilnice v redu. Suša je in se krave rade zaženejo v sečnjo, ker je tam močna in vlažna trava. Pastirji so zdaj leni in poležkavajo v grmovju in v gošči, da jih sonce ne peče. Žival lahko gre, kamor hoče. Še zvonec zamaše, da se ne čuje!«

»Šop trave več ali manj!« je rekel nadučitelj. »Saj se ne pozna!«

»Gozd je obširen, ste rekli, nekaj mladih dreves se ne pozna, četudi jih goveda potlačijo!« je modroval župnik.

»Potlačijo! Prepovedano je!« je odrezal Hanuš. »Saj damo, na rokah prav za prav nosimo ljudi, toda prositi morajo in naše prepovedi se le morajo držati!«

»In kdor se ne, ga naznanite in ga na glavarstvu zapro. Vse bi še bilo,« je rekel stari Cunta, »če bi ledene vode ne spustili na nagega človeka. Tega pa ne!«

»Menda so morali prej pod prho ali kaj!« je dejal župnik. »Za Gorjana nekaj strašnega!«

»V tem zraku se na Gori ni treba kopati v vodi. Vse vzame pot. Stari Cunta se gotovo ni okopal, odkar je bil pri vojakih. Njegovo jezo le razumem!« je menil nadučitelj ter vihal svoje mogočne brke.

»Toda stari Cunta le zaleze srnjaka!« je jezno udaril po mizi Hanuš. »Ne razumem, zakaj ne gre kakor drugi na Salcburško?« Dela nima, doma poležkavata s sinom in ne gresta nikamor. Živita pa. Enkrat se nam je posrečilo, da smo ga zasačili! Samo enkrat! Na srnjaka je kakor obseden!«

»Če si Gorjan kaj utepe v glavo, je pribito. Stavim, da Jernej krošnjari z vsem. Pa sem mu rekel, da ni vse za krošnjarjenje! Če si Zima nekaj vbije v glavo, je, kakor če si Cunta! On mora prodajali, ta mora za srnjakom!« je jezno rekel župnik.

»In Cunta ne pozna šale. Pogodi, samo če vidi piko v gozdu. In srnjak! Pred nosom ga je! Ustrelil je! Videl sem, kako se je srnjak prekucnil. Preden sem mogel iz grmovja, je prikadil po stezi, kakor da ni nič!«

»Ali ste zadeli?«, je prašal. V roki je imel grčavo vejo in brskal po listju.

»Maček!« se je izvilo župniku.

»Toda jaz sem dejal: Nisem streljal!«

»Kdo pa je?« je vprašal Cunta in njegove sive oči so ponižno zrle vame.

»Kdor vpraša!« sem dejal. Zasmejal se je široko. »S tole palico? Gospod, samo nikomur tega ne povejte, ker vas imam za zelo pametnega!« je pristavil. — »Vražji dedec!«

Gosta sta se zasmejala.

»Pa vas je!« je rekel župnik in pozabil na Jerneja.

»Še kako!« je široko razprl roke nadučitelj.

»Pa me ni!« se je zarežal oskrbnik. »Srečala sva gozdarja Močnika. Rekel sem Cunti, naj me počaka. Močniku sem kratko stvar razložil. Nekaj časa je šel z nama, potem pa je dejal, da mora še k voznikom. K voznikom v nasprotno stran. Šel je; ko pa sva s Cunto zavila, se je vrnil, našel srnjaka, ga prenesel in pokril z vejami. Čez dobro uro je prisopihal Cunta s sinom. Mrmral je, da je pustil žival pod panjem, da je pa zdaj ni več.

»Bog ve, za koga sem ga ustrelil?« je godrnjal sinu.

»Zame!« je odgovoril Močnik in stopil z napetim petelinom iz grmovja.

Močnik je prinesel srnjaka in bil za pričo. »Zato pa so starega okopali!« se je smejal oskrbnik. »Srnjakovo glavo sem dal nagačiti, tako lepe že dolgo nisem videl. Pokazal jo bom!«

Na hribčku je bilo prijetno. Sonce je že zašlo in po grapi je vlekla sapa. Veliki jesen je obračal svoje velike liste, kakor bi preganjal zajce iz zelja. Žolna je trkala na deblo ter se kriče spreletavala, v živi meji se je priklanjal in zvedavo smukal kraljiček. Gosta sta zopet izpila in nadučitelj je porinil krožnik od sebe.

»Kar radovedna sva, kakšna je?« 

»Zelo!« je pritrdil župnik. Premaknil se je in gledal. Zmotil ga je bil vrišč malih otrok, ki so grebli po prahu. Na majhnem vozičku sta dva človeka peljala kup vej in otroci bi se morali umakniti. Ker se niso hitro, je možakar, ki je držal veje, da se ni voz zvrnil, zamahnil s šibo. Šelova in Gmajnarica pa iz sajastih kuhinj. Da ne bo nihče otrok tepel! Če ima kaj, naj pove, otrok pa se ne bo dotaknil nihče. Nihče! Ona se dere, da cesta ni za otroke, naj gredo na gmajno onstran zidu in se tam potolčejo, da bo imel vsak dve glavi. Suho je, paše ni, snažno in gladko tako, da se lahko drsajo in tudi pobijejo. Cesta pa je cesta in je samo za ljudi, ki gredo, in za vozove, ki peljejo.

»Kakšen voz! To ni voz, to so navadna kola. Saj so lesena in niso okovana!«

»Pri vas pa še takšnih ni!«

Potem je nastal vrišč in prepir, da nisi ničesar razumel. Glas je sekal glas in možakar je že pulil vejo izpod verige, žena je izdrla ročico pri vozu, toda tudi ženski sta že grabili krepelca. Sam Bog ve, kaj bi se bilo zgodilo, da ni bil palir Zuta prinesel svoje košate brade okoli Vrha.

»Ljudje božji, zakaj pa se?« je mirno vprašal. Pravijo, da se je razhudil samo takrat, ko je videl, da so pastirji vrgli z ozidka kraj ceste vrhnje kamenite plošče.

»Parapet je za ljudi in ne zame! So bile besede njegove največje jeze. Kakor da niso vedeli, zakaj se kregajo, tako jih je zmešal njegov prihod. Gledali so v zadregi kakor otroci.

»Vidite, pa bi se za nič do smrti. Kdo bi pa vaa po smrti redil, kaj? Ali ste pomislili?«

Morali so se smejati. Onima z vozičkom je Zuta pomagal čez vzpon in veje so pometale po cesti, da se je dvigal oblak prahu za vozom.

Na gričku so radovedno zrli ta prizor.

»Tako se stepo!« je rekel župnik. »Če še tako pridigaš. Pridejo v ogenj pa je!«

»Otroci še ne hodijo v šolol« je pomenljivo presodil učitelj. »Oni veliki so pa že pozabili!«

»Kmalu bi bili prekucnili veje!« je dejal inženir Hanuš in mešal karte. Tarok je bil na vrsti.

»Ali kaj plačajo?« je vprašal župnik. »Veje mislim!« In je urejal karte v roki. »Kakor po navadi? Samo po eni!«

»Kakor po navadi!« je odgovoril Hanuš. »Plačajo! Da se ve, da niso zastonj. Ponudi jim prst, pa imajo roko. To znajo Gorjani.«

»Samo, da ti otroci še ne hodijo v šolo!« je polagal karte na mizo nadučitelj.

»Prav!« je prižigal cigareto Hanuš. »Vzemimo šolo. Šestnajst metrov drv je bilo svoje dni obljubljenih krajnemu šolskemu svetu. Pet in dvajset jih zdaj dajemo, sicer bi bil vrišč. Kar toliko več v dar. Pa jih dajemo, saj jih je dovolj. O, na Dolu so zviti!«

»Pomagajo si!« je zagovarjal nadučitelj.

»Tako so torej možje že povišali?« je vrgel karto na mizo župnik. »To so gadje!«

»Župniku smo jih obljubili nekoč deset, zdaj jih dobi dvajset!« se je smejal Hanuž in pobiral karte.

»Pa so Otličani tudi gadje!« je vrgel vmes nadučitelj. »Gospod oskrbnik igra!«

»Pozimi je zelo mraz!« je dejal župnik. »Rabim jih!«

Hanuš je igral pikovega jezdeca.

»Naj jih! V erarnem jih je še in še. Nas še ne bo konec! Sproti raste in je nam malenkost, manj kot drugemu trska!«

»Tarok!« je ukazoval župnik, ko se je prikazala na stezici gospa Roza in vzkliknila.

»Župana je povozilo! Pravijo, da je mrtev!«

Pograbili so klobuke.

XIII. Kdo je bolj cenil zeljnate glave?[uredi]

Mlakarjeva sinova Tone in Andrej sta dvignila mrtvega očeta ter ga pokrila z rjuhami.

Tone je bil starejši in večji, a nekoliko slabe pameti, iztaknil si je bil oko na trski. Otroci so se mu smejali. Vzeli so ga iz šole, ker so se norčevali iz njega. Andrej je bil tih in miren fant; on je moral skrbeti za konje. Vračala sta se z grabljicami s senožeti pod Skukom ter naletela na mrtvega očeta. Andreju se je tresla roka, ko je hotel zapreti očetu osteklenele oči. Ni več mogel, ker so bile veke že mrzle. Mrlič je svetlo gledal izpod vek, kakor bi hotel še nekaj reči, pa mu je beseda zamrla na odprtih ustnah.

Naložili so ga na voz. Župnik in nadučitelj sta prisopela k mrliču, ko so ga hoteli peljati.

»Ali ni v njem nič več življenja?« je vprašal župnik ter se odkril.

»Mrzel je in trd!« je uslužno dejal Vidmar.

»Mrtev!« je dejal nadučitelj.

»Da!« je odvrnil Vidmar.

Nato je župnik odmolil kratko molitev, drugI so odgovarjali. Ko so končali, je Matevž z bičevnikom pokrižal pred konji: »Bog in sveti božji križ!«

Konji z mrličem so počasi stopali. Borovci so se priklanjali in stali kakor nemi stražniki na cesti. Temni, mrki in molčeči, kot bi stali ob mrtvaškem odru.

Škržat je bil že utihnil, toda med šumenjem potoka, ki je žuborel pod cesto, gruljenjem divjega goloba v skalovju in mukanjem goveda pod Goro, med ropotom voza in škrtanjem peska pod konjskimi kopiti, okovanimi hribovskimi čevlji in med žuborečo molitvijo drugih, se je slišal na cesti zategli glas stare Mete, ki je molila za dušni mir in pokoj. Zmerom bolj je sopla in zastajala.

V predorih je skrivnostno trkljal pesek po stenah in ko so zavozili na visoki most, je votlo bobnelo v globeli. Mrak se je že lovil po izpranih čereh in prepadih, zobate skale so zadobivale oblike čudnih zveriženih in spačenih postav, ki so okamenele v strmini. Po planoti so se prižigale luči, nad hribi je žarel krvavordeči mesec po vročem dnevu.

Vonj po potni živini, po svežem senu, živinskih smeteh, segretem pesku, boru in kostenik je rišil nozdrve.

Na razpotju je v kapeli migljala rdeča lučka. Na strmem brežuljku je stala mreža za pesek.

Vidmar je korakal za vozom v škornjih, trdo, počasi in premišljeno. Župnik in nadučitelj sta voz že prej pustila ter sta hitela pred njim. Pri kapeli, kjer se je cesta delila in je ena držala na Predmejo, druga na Vrh, se je poslovil Siegl. Zdelo se mu je, da je napoti; kar je rekel, so napravili drugače. Vidmar je potegnil k sebi Benka in Brusa in rekel:

»Pojdimo po bližnjici, voz bo prišel za nami. In pri vozu sta že tako in tako Andrej in Tone!«

»No!« je planil Benko v besedo. »AIi tebi ukazuje Lende ali župan? Vsem služiti. Dobro! Toda kdo naj ti ukazuje. Zdi se, kakor bi se ti podžupana bal! Kaj, če se bojiš?«

Vrh Obrekovice je kukal mesec ko veliko vneto oko in njegov sij je zakajen risal Zavrhom smreke kakor možakarje, ki jih podi veter. Čez hrib je hitelo dekle in v noči je ropotal voz na cesti. Cesta v Čavnu se je svetlila, kakor da je kdo potegnil z beležem preko pobočja. V kapelici je trepetala lučka.

Brus je mencal na mestu in lovil sapo.

»Nič se ne bojim; poznamo se dobro in svoje delo vršim. Meni se niti ne spodobi ...«

»Prav! Ti podlasica, ti. Kar izmuznil bi se rad. Zdaj boš tu obljubil, da boš govoril pri Ijudeh za Vidmarja. Saj ma lahko ukažeš, podžupan!«

»Če ni Rupar za ta posel, potem mi res drugega ne bo preostalo. Že zaradi občine! In da Brus ne bo rekel, mu bomo zvišali plačo!«

»Vidiš, Brus, to je župan, kakor nam ga je Bog dal! Ali ti je kdaj kdo dejal kaj takšnega?«

Benko je Brusa udaril po rami.

»Tudi te ne bi hoteli, nam drugega ne preostaja!« je stisnil Brus. »Izbrati župana, to ni šala! To ni prav nobena šala!«

Benko ga je vnovič potresel za ramo in dejal:

»Brus, ti si pameten človek!«

Tajnik je premišljeval, ali je kaj preveč rekel. Da se ne zaleti tako, da ne bi mogel nazaj in drugam! Otroke ima in — da, tisto je. Kaj, če bi ta Vidmarjeva oblastnost ne ugajala ljudem? Če bi ga ne marali? Če bi le Rupar bolj vlekel? Pazi, Brus, da si ne upaš predaleč! Če predaleč pogledaš v prepad, se prevrneš. Samo, da ne pustiš roke v precepu!

Stopali so mimo ograd in zgonj na Lazku. Noč je že bila, ko so šli skozi nizko smrečje nad Luknjo.

Vrhluknjiški grič je metal sence na njivo. Ob poti se je majala trava in šumel oves. Nazobčane sence so držale ob klancu, tu se je v svitu ogledovala groblja, tam vrh smreke. Bilke so se mele ob stezi in ostro kamenje je trkljalo pod težkimi koraki. V dolinici jim je tekla čez pot črna stvar.

»Podlasica ali mačka!« je dahnil Brus ter si obrisal čelo. Steza se je svetila v noči in kjer je bila po navadi luža v kotanjah, je zdaj kazalo blato že razpoke, kakor bi ležale korenine.

»Obe sta prihuljeni in tehinasti!« je rekel Benko. »Glej, Brus, da ne bo katera švignila tudi pod tvojo Streho!«

Brus je dobro razumel njegove besede in zaostajal, ker se je moglo po stezi le posamič skozi grmovje.

Vidmar se je ozrl.

»Ali ne greš z nami?«

»Grem!« je odgovoril. »Saj grem!«

Benko pa je godrnjal nad neposlušnimi tajniki in mačkami, ki tehinijo.

Prišli so do Vidmarje vega zelnika v ogradi.

»Nekaj je v tvojem zelniku!« je uslužno dejal Benko. Zdelo se je, da se mu je vino že razkadilo. Kazal je veliko temno gmoto, ki se je gibala in motala, kakor bi bile vse glave v zelniku zasenčene. »Ovce so!« je pojasnil. »To so ovce! Gotovo jih je kdo izgubil. Lende jih je! Ti presneti Lende!«

Brus je potrdil za njim. Ves vesel je bil, da mu ni več treba govoriti o županu.

»Kar spodil jih bom!«

In že je planil čez zid. »Oh, da, da, tako bi lahko leva! Lev in ovca! Lahko pa je dihur!« mu ni hotelo iz glave, ko je zavihtel krepelce. S šumom in topotom so se ovce zaobrnile čez njivo. Brus je vihtel palico za njimi in vpil:

»A, caj, caj, caj, mrhe mršnate!«

Ovce so drvele po klancu v vas, Brus se je spustil v tek za njimi. Da mu ni bilo treba z Vidmarjem. Bil jih je velik trop in še v teku so grizle široke zeljnate liste, ki so jih še v naglici utrgale.

Ko sta Vidmar in Benko stopila med hiše, je pricapljal po klancu Lende. Toliko da ni trčil na voglu v Vidmarja.

»Čakaj, Lende!« je skočil glasno za njim Benko ter ga ujel za roko.

»Kje imaš ovce?« je vprašal Vidmar.

Lende je trepetal in tiščal za srajco zavojček, ki mu ga je bila dala Polonca. Trdno je tiščal papir ter se oziral. Čutil je, kako mu binglja roža na klobuku, ter nekaj govoril. Benko ga je zmotil v njegovih mislih. Ovce! Kdo je mislil nanje? Zdaj ga je pa zmotil! Ovce! Ves se je stresel. Roke so mu omahnile, začel je iskati besed, kakor bi ga bil kdo zbudil.

»Ne vem!« je jecljal.

Slišal se je besni glas Čuvaja, kot da ga kdo draži.

»Kje imaš ovce?« ga je pestil Benko.

»Ne vem, o, saj ne vem!« je tulil od strahu Lende ter otresal z glavo, ker je Benko segel po njegovih ušesih.

Meglilo se mu je pred očmi in kamenje v klancu je zadobilo pošastne črte. »Pustite me, pustite me!«

»Povej, Benko, kje si videl ovce?«

»V zelju!«

»V čigavem zelju?« je vprašal Vidmar za drugo roko.

»V tvojem zelju!« je dejal Benko ter važno stegnil roko.

»Ali slišiš? V mojem zelju! — V mojem zelju!«

Vidmar je zamahnil z mesnato roko, da je tlesknilo. »Na, da boš pazil!«

Lende se je ves zbegan in zmeden od bolečin iztrgal in planil v prva vrata, ki so bila odprta ob poti.

»Ojej, ojej!« je tulil. »Zaradi zelja so me!«

Rezka je stala ob ognjišču, ko se je pastir, ki se je tiščal še za obe lici, zaletel vanjo.

»Kaj je, da tuliš?« se je prestrašila ter polila vodo po polenih, da je zacvrčalo.

Pahnila je pastirja od ognja, ki je plapolal nad poleni kakor raztrgani papirji. Svetloba ji je vzela vid, ko je planila k vratom. Samo utrinke je videla, ki so krožili v mraku. Slišala je na klancu dihanje in v hiši očetove besede, ki jim je mati glasno ugovarjala. Levico je imela še vlažno od segrete vode ter nezavedno segla po predpasniku. Vse jo je motilo, da je vzkipela kakor osir.

»Ovce in zelje, ojej, ojej! Udaril me je: ovce in zelje ...«

Vsa razjarjena je opazila Benka v soju, ki je padal od petrolejke čez prag.

»Kdo te bo tepell — Če je zaradi zelja, v našem jih nareži in mu jih vrni za tiste gnile vehe! Če ne more utrpeli tistih par listov, mu jih zatlači, da se zaduši!«

Mislila je Benka in nanj je bila jezna, ker je Francetu dejal, da je gotovo razvajena, ker je edinka. Ali je ona kriva, da so štirje umrli in da je mati obolela? Kdo pa je hotel biti edinec? Benko pa, »da je razvajena in da ni za Franceta«. Zdaj je še pastirja tepel! Lende tuli in Benko je pred pragom. Pa jih bo slišal! »Kdo?« se je pomaknil Vidmar iz mraka.

Rezka je onemela, kakor da je okamenela. Če bi si bila mogla, bi si bila odgriznila jezik.

Vidmar pa se je zasukal napeti.

»Ti mu ne boš dajala potuhe! On je občinski pastir!«

In trdo so odmevali njegovi koraki v mraku med hišami.

Skoraj isti trenutek sta nadučitellj in župnik obstala pred šolo na Dolu.

»Meni se le zdi, da bi bil za župana boljši Rupar!«

»Saj je bil!« je odvrnil nadučitelj. »Ljudje ga niso marali! Ostanem pri svoji sodbi: naj bo župan podžupan! Vsaka nova metla boljše pometa!«

»Jaz nisem zanj! Nikoli nisem bil in nikoli ne bom!«

Poslovila sta se čudno mrzlo in trudno.

XIV. Kako so vozili mrliča in kako se je mešetar slinil.[uredi]

Lende se je v prvi zmešnjavi iztrgal Benku iz rok. Zavil je naglo okoli vogla ter se skril za visoko češnjo. S strahom je gledal, kako je prirohnel Vidmar na dvorišče ter vrgel kraj v koš, ki je stal ob zidu. Da se mu je upala Rezka postaviti po robu! Kako naj bi vedel Vidmar, da ni mislila njega! In še to, da je potem molčala, se mu je zdelo za malo.

Mesečina, ki se je pletla preko dreves in strehe, ga je jezila. Čuvaja, ki je skakal na verigi in se dobrikal, ni pogladil, niti ni pogledal, ali ima pitne vode. Ni vedel, da je torilo prevrnjeno in suho. Na kameniti mizi pod starim orehom je ležala razbita osla, ki ga je vznemirjala, da jo je vrgel med šaro v slepo okno. Vse se mu je zdelo narobe in naopak. Menda so se vsi zarotili, da ga jeze: mrlič, sodnik, voz in ovce, Lende in Rezka. Zdaj pa še Rupar. Dvanajst let je bil župan in ima še korenine. Tega je bil spravil od vojakov, onega iz bolnišnice, temu je bil pripeljal zastonj opeke, onega je bil za boglonaj vzel na voz. Pesku je bil dal dva velika koša drv, da je nesel kakor sveti Krištof.

Stari župan ima korenine povsod, četudi po zadnjih volitvah ni več bil. Odbornik pa je in svetovalec ter zmerom zine, tako hudo zine, da se morajo nanj ozirati. Če pa pametno zine! In sosedje so si in vozi vino, zelo poceni vozi. Če misli na župana, je v redu, samo, če ga dobi. Zdaj je vrsta na Vidmarju, če je podžupan. Čemu pa je podžupan? Že to, da, že to!

Vidmar je ostro pogleda! po dvorišču in stopil na stopnice. Njegova velika postava je vrgla senco do trate in belih rant.

Benko pa ja stopical prihuljeno za njim in govoril neprestano:

»Kako se je zagnala! Presneta vihra vihrasta! In še bahala se je! Prav. S tistimi vehami! Kakor da jih ima samo ona! Pa saj to ni tisto. Samo zaradi bahaštva. Čisto po starem se je vrgla. Boste videli, da bomo imeli sitnosti! Stari bo tudi sitnaril. Že prej se mu je nekam povešal nos! S konji je poslal Matevža kakor po trame. Ali je mrtvi Mlakar tram!«

»Naj se mu poveša nos! Se mu bo še bolj!«

Vidmar je stisnil pest v žepu. Benko pa je drobencljal okoli njega in pihal v žerjavico.

»Ali ni že to smešno, da je sploh pomislil na to, da bo spet župan. Kdo bi razumel: zadnje leto je tako namignil čez streho. Da jo bo dvignil, da bo gledala čez vašo! Že takrat je čakal na to. Zdaj pa zeljnate vehe! Vehe je rekla. Gnile in da se zaduši na njih!«

»Da se zadušim na njih?« je vprašal Vidmar, kakor da ga je kača pičila. »In ti si to slišal, pa mi nisi povedal!« se je izkušal skriti. »Da se naj zadušim na gnilih vehah? In streha naj gleda čez mojo! O, to bova že obračunala. Če misliš na župana, se bridko motiš. Tu ne bo kruha!« je govoril, kakor bi imel Ruparja pred seboj.

Stopil je v vežo viharno in jezno, da se je stara Neža, ki je pomivala veliko golido v kotu, začudila. V hiši je gorela petrolejka. Luč je s svojim širokim klobukom metala senco v kote in stara peč je ždela v rjavi svetlobi. Nocoj je bila doma samo Neža. Dekla je šla k materi. Da se ji mudi! Zaradi tega je bila Neža še bolj v zadregi. Samo živino je dekla mogla opraviti, pa je šla.

»Pridi, Benko!« je dejal, ko je potegnil v hiši iz omare zelenko in natočil v kozarček. » Vroča sva in ta nama ne bo škodila Posebno ne pred večerjo!«

»Slivovka!« je mlaskal Benko uslužno. »Zakaj ob tem času pa takšna slivovka!«

»Ta je stara tri leta! Pij!«

In sta si spet natočila. Vidmar je v pol mračni izbi ponudil hlebec kruha in si tudi sam odrezal. Odlomil je bil samo zalogaj, pa je skoraj pozabil na kruh pred seboj.

»Tako si mislim!« je dvignil kruh med palcem in kazalcem ter bolj strmel skozi okno kakor Benku v obraz. Kaj misli; ni povedal.

Muhe so brenčale v svetlobi, leno in zaspano, kakor bi bile hude, da jih moti luč. Okoli plamena so se začele zaletavati vešče ter metale velike bežne sence preko sobe. Vročina je bila, da si je Benko vihal umazano srajco. Na kolenu raztrgane hlače so mu visele pod pasom, kakor bi bile pretisnjene.

Ko je Neža prinesla večerjo, je Vidmar že tretjič držal kruh med palcem in kazalcem in čakal, da je odšla.

»Tako si mislim!« je ponovil, porinil grižljaj v usta in zagrnil okno. »Da naju ne bo kdo gledal. Tako si mislim: Ti moraš obdelati Hribarja, Cunto in Likerja. Če ti trije potegnejo, smo na konju. Moji bodo že tako in tako z menoj. Mu bom že pokazal streho čez mojo. Na, Benko, pij! Jej in pij!«

Benko je zajel, odkril se in jedel. Nekaj hipov sta molčala in slišal se je samo droben žvenket žlic. Podžupan je zaprl vrata v vežo.

»Zmerom diši po oparjeni detelji! Še večerja. Nikoli ne veš, kaj je v žlici, če pariš deteljo in repnik!«

Benko je pil že peti kozarček in postajal še bolj zgovoren.

»O, jih bomo že privezali! Prav za prav Ruparju privoščim. Saj se je že zdaj nosil v vasi kot puran! Ni mogel pozabiti svojega župana! — Dobro kapljivo imate, gospod župan!« je prislinjeno dvignil kozarček. »Saj je to že kar zgovorjeno! Zdaj lahko, gospod župan, govoriva o vremenu, gospod župan!« je pomežiknil.

Tisti hip sta se slišala pred hišo Rupar in Bazk. Ropotala sta v škornjih in Čuvaj je lajal ter tresel verigo.

»Prišla sva, če že peljejo Mlakarja!« je dejal Bazk, ko je vstopil.

»Počasi vozijo!« je dejal Benko, preden je Vidmar zinil. Rupar pa si je dal opraviti na dvorišču. Iz hleva se je čulo globoko sopenje krav. »Tudi nje že tlači suša!« je dejal ter stopil bližje. Čuvaj se je trgal na verigi in divje zaganjal proti njemu, pa se ni zmenil zanj. Poslušal je, kako ropota voz na Borjaču. »Daleč so še!« si je dejal ter si pogladil osivelo brado. Zadnje leto si jo je pustil. Da ga srbi, če se brije.

Pri Žonti se je na pragu belil predpasnik. »Vida gleda!« je pomislil. Malo bajto so imeli pod gozdom in Vida je morala nositi k hiši drva in listje in vodo; bratje in oče so se odpravljali na Salcburško k cesti. Žontovi so imeli od Povhovega pri tej cesti dva kilometra skal in drč. »Tam bomo svet poznali in bo šlo hitro, četudi bomo morali globoko sekati v skalo, na Štajerskem nas pa je hudo imelo, tam so se nam svedri in krampi lomili v trdih tleh!« je dejal Žonta. Ruparju je vse to šlo kakor blisk skozi možgane. »Kadar bi delavce potreboval, pa gredo k cesti, naj še pozimi delajo pri cesti!«

V veži je Neža ždela pri ognjišču. Začudil se je, da ne vidi dekle.

Vse mu je šlo narobe. Vse. In začel je bil Vidmar v Čavnu. Poslal je bil po konje. In medtem ko ga je hotel ubogati, ga je napadel pes. Pri gostilni, pa takega psa! Naj le koga ugrizne! Čuvaj se je zmerom bolj jezno zaganjal proti njemu.

»Zakaj se tako zaganjaš? Ali si se utrgal ti ali jaz?«

Pes se ni brigal za njegove besede, zaganjal se je, rožljal in vrtinčil z verigo. Njegov lajež je globoko odmeval v kamnitem hribu onstran njiv. Ni se dal pomiriti in videlo se je, da ni pozabil.

»O, ti divjak ti!« je dejal, ko je vstopil. »Prej bi me bil kmalu popadel, pa me še ne pozna!« je dejal. »Presneto je hud!«

»Hud pa, hud!« je pritrdil Bazk.

Naročil je osminko slivovke.

»Kako, da te je popadel?« je povzel Benko. »Danes pa kar vse popada! Kajne, Vidmar!«

Benko ga je imel že precej v laseh in je očividno nekaj iskal.

»Kaj bi tisto!« je zamahnil Vidmar.

»No, kaj pa je bilo?« je dejal Bazk.

»Nič ni bilo, saj ni bilo nič!« je mežikal Benko. »Kaj bi bilo!«

»Zdaj pa je že čas, da poveš, kaj misliš!« se je vzpel Rupar, ker se mu je zdelo, da se Benko norčuje iz njega. »Kaj namiguješ?«

»O nič, samo tvoja hči —« je povlekel Benko.

»Kaj?« se je ves zaripel sklonil čez mizo Rupar.

»Tudi popada!« je bruhnil Vidmar. »Na žive ljudi revska. Ob moje besede se obrega!«

»Moja hči!« se je začudil Rupar ter grdo pogledal. Vse se je dvigalo v njem.

»In daje potuho pastirju! Iz tvojega zelnika naj nareže par gnilih veh, da sa zadušim. Za tiste, ki jih je popasel! Lende naj meni vrne!« — je dejal Vidmar.

»No, to ni nič — pa nareži jih. Tistih par glav. — Dovolj jih imamo. Našim ni suša še nič škodila!« je dejal posmehljivo.

»Ali gre za glave?« je vprašal Benko, ki je že omahoval pri mizi. »To vprašaj, ali gre zaradi glav?« Z eno roko se je podprl, z drugo mahal okoli sebe.

»Da, res, ne gre zaradi glav!« se je razgreval Vidmar čez hip in pijača mu je že rdečila lica. »Ne zaradi glav, zaradi potuhe gre in zaradi ugleda. Ali naj zdaj vsaka smrklja že vpije za menoj, naj se zadušim! O, to še dolgo ne bo! Kakor dolgo ne bo tvoja streha gledala čez mojo!« je otresel.

»Nikarte!« je miril Bazk.

»Kaj boš!« si je brisal Benko nos z rokavom ter se sključil na mizo. »Naj se zgovorita. Zdaj je čas!«

Luč je lahko utripala ter večala in krajšala sence po sobi. Vidmar je sedel pri mizi ter temno gledal. Ustnice so se mu orosile in brki jezno pobesili. Možu je bilo triipetdeset let ter je imel prav redko siv Ias in nobene pleše. Njegovi škornji so oblastno gledali izpod klopi in na telovniku je rožljala s srebrnim sodčkom, ki je bingljal pri žepu. Njegova pest se je stiskala n debeli prsti so mrvili krušno skorjo. Ko je govoril, je majal z glavo, kakor bi sejal. Gledal je Bazka. Ker mu ni pritrjeval, se je obrnil k Benku. Pijani mešetar je krilil z rokami, globoko prikimoval ter se spenjal čez mizo. Da se je Rupar svoj čas vanj obregnil, ko je hotel živinski potni ist za starega krepavega šimlja, ni mogel pozabiti.

»In pred pastirjem!« je udaril Vidmar po mizi. »Kdo mu je zdaj gospodar?«

»Da, zaradi gospodarja gre!« je megleno pojasnjeval Benko.

»Zaradi gospodarja?« se je začudil Rupar. »O, to je tisto!«

»Da!« je dejal odločno Vidmar. »Ali naj pastir pometa s podžupanom?«

»No, no!« se je zasmejal Rupar. »Bomo pa župana volili!« Njegov strupeni pogled je pričal, kako se težko zadržuje.

»Seveda ga bomo volili!« je prevrgel Benko kozarček. »Seveda ga bomo!«

»Nikar ne bodita takšna!« je miril Bazk: »Mlakar še mrzel ni, pa že prepir. Tiho bodi, Benko! Zaradi občinskega pastirja vendar ne bosta gnala te pravde.«

»Ne gre za pastirja! Gre za to, da mi ne bo nihče dajal naukov in da ne bo nihče spuščal psa za menoj in da ne bo očital, da sem prismojen dedec!«

»Ali sem kaj rekel? Ali sem jaz kaj rekel?« je čisto mirno dejal Vidmar. »Samo tako sem omenil. Zdaj pa ti s psom in prismojenim dedcem!«

»Če pes grize!«

»Kakšen pes?« se je začudil ter zrastel pri mizi.

»Kakšen?« je odvrnil. »Tvoj! Če bi ga ne bil France odpodil, bi me bil popadel. Utrgal se je, priveži ga bolje!«

»Ali sem jaz spustil psa, če se je utrgal?«

»Pa priveži ga bolje, pravim!«

»Prav, pa ga bom. Kdaj sem ti pa dejal prismojen dedec!!« je zarohnel, ker ga je bil podučil, kako naj priveže psa.

Petrolejka se je začela kaditi. Nihče se ni brigal zanjo. Benko se je naslanjal na mizo ter si brisal slinaste brke. Kimal je z glavo ter obračal oči kakor dve oblici. Nekaj je pravil, pa ga ni nihče razumel.

»Če ne ti, pa tvoj sin! No, zdaj imaš! Pa se ženeš zaradi tistih gnilih veh. Prav je imela! Če jih ne moreš utrpeti, si jih pa nareži!«

»Da se zadušim!«

»Če si tako požrešen!«

»Ti meni lahko rečeš, da sem požrešen, da bi ti pa jaz rekel prismojen dedec, to ti pa ni všeč!« je rastel Vidmar. »Tak župan pa nočem biti, kakor si bil ti. Ne in ne!«

»Tega si ne pustim!« je planil naprej Rupar. »Tega si kratko malo ne pustim in četudi je kdo podžupan. Toda do župana je še daleč! Zapomni si: do župana je še višje ko do tvoje strehe! To vem, ker sem župan že bil, ti pa še ne!«

Zdaj je strmel Vidmar vanj.

Petrolejka je čudno utripala in prav tako je vsa preplašena vzkliknila pri ognjišču stara Neža.

»Tak Jezus Marija, tak Ježeš Marija!«

Nihče se ni zmenil zanjo.

Rupar je vrgel na mizo denar ter planil k vratom.

Ves je že trepetal od jeze in razburjenja, ko je zaslišal pred seboj voz. Bil je njegov voz z mrtvim Mlakarjem. Slišal je Francetov glas in udarec. Da, Vidmarjev je bil njegove konje. Nič ni pomislil. Samo to mu je šlo po glavi, da bije Vidmarjev njegove konje.

Klanec se je vzpenjal med smrekami, bil je posut z debelim kamenjem, da je voz odskakoval in verige pri zavori rožljale in plesale. Zavora se je gugala, ko so kolesa drsala po skripi. V mesečini se je pomikala temna gruča, kakor bi se premikala in majala črna pošast. Nihče ni kadil pri vozu, ki je peljal mrliča. Mlakarjev Andrej je skrušen šel za očetom, Tone je razlagal pridušeno, kdo bo zvonil. Vsi so bili odkriti. Mrlič je ležal na slami in rjuha mu je zakrivala obraz. Za vozom sta se poganjala ranjena konja, kakor bi bila pripeta na prožilo. Grm je čikal in ju švrkal, da sta kljukala v mraku. Smreke so šumele in se lesketale v mesečini. Razbito kamenje je vonjalo po suhih hruškah. Ljudje so se majali in gibali za vozom kakor velika gosenica.

Rupar je naglo planil skozi vrzel, iztrgal prestrašenemu Francetu šibo iz roke ter kričal:

»Pretepaj svoje kljune, kadar jih boš imel, mojih konj ne boš! Za naše je dovolj Matevž!«

France se je ves tresel od sramu in presenečenja.

»Ali si slišal?« je zapovedal Brusu.

Še preden so prišli ljudje do besede, se je Rupar obrnil čez Vidmarjevo dvorišče mimo hleva. Od razburjenja in jeze ni pazil na Čuvaja. Pes se mu je kakor blisk zagnal pod noge. Rupar se je okrenil, pobral debelo poleno ter zavihtel po živali:

»Na, mrcina!«

Čuvaj je zamolklo zagrčal ter se zvil v temo.

»O!« se je Benko lovil na pragu. »Nekdo je psa ubil! Kar nič več ne laja! Le poslušaj, Vidmar!«

Zagnal se je na stopnice in pijan omahnil.

XV. Mrliča so le kropili in kje je ostal Benko.[uredi]

Mrtvega župana so položili na pare, sklenili mu križ v roke in postavili skledico z blagoslovljeno vodo. Stara Huljka, ki je varovala vsakega mrliča, je že sedela v zapečku.

Pri Mlakarju so se zbirali kropilci. Okoli in okoli mrliča so sedeli na dolgih klopeh, peli pesmi o poslednji sodbi, o Mariji na rajži in zlatih čolnih treh, o angelu, ki skozi ogenj plava, o duši preganjani in zveličani.

»Kaj je bilo Ruparju tega treba!« je godrnjal stari Jozelj, ki je sedel v kotu. »Da mu France ne sme tepsti konjev. Saj mu jih ni tepel! Saj nihče prav za prav ne ve, kaj mu je bilo. Planil je in zbesnel in kričal in ubil psa. Pogovarjali smo se o županu in sem še rekel, da bi naj bil on, ker je že bil! Stara peč še najbolj greje! Toda zdaj ne more biti. V kakšen glas pridemo! On zdaj ne more biti spet, pa je!« je zamahnil z roko, da si je izbil pipo iz ust. »še opečem se pri tem,« je otresel iskre, ki so se mu razpršile po telovniku. »Še opečem se! — Dobro, da se je pokazal prej, sicer bi se morda vsi opekli z njim!«

»E kriva France!« se je oglasil gozdar Siegl. »France kriva, sakaj tepla konje! In kriva Čuvaj, sakaj ugriznila!«

»Vi ga boste še branili! Če je kriv, je kriv. Konj mu ne bi ubili, četudi so jih priganjali in psa naj bi se bil ognil. Samo iskal je prilike!« je rekla Barba, ki je bila nanj huda, ker je vpil nad njo, ko je svoje dni prinesla na županstvo s pošte pismo. V pismu je stalo, da so klateža Svetliča ubili in bo družina zdaj prišla na občino.

»Ali sem bila jaz kriva?«

Rezka je sicer vedela, da je oče jezen prišel domov in šel brez večerje spat, toda ni si ga upala vprašati, zakaj. Zato tudi ni vedela, kaj se je bilo zgodilo. Šele Siegel, ki je prišel mimo, ji je v lomljeni besedi povedal, da je oče »konja hotela preč odvozit in kričala, psa pa mrtvega poudarila!«

Ko je doumela, kaj se je zgodilo, so ji padle roke kakor mrtve. Kakor bi se bilo vse zaklelo. In še to jo je jezilo, da ji je povedal Siegl. Zakaj ni Franceta blizu? Če je zameril očetu zaradi konj? Prav! Morda pa zaradi Polonce. Moj Bog! Ali ni videl, da ne misli resno in da ga s tistim trkanjem in trnjem pri Polonci samo draži? Če bi imela koga, ki bi ga poslala do njega.

Kakor da ni nič več gozdarja pred njo, se je zasukala na peti in zaprla za seboj vrata.

»Kje je France?« ji je šlo po glavi. »Morda se stvar še kako popravil! Če se je zgodilo vse tako prenaglo!«

Ko se je prepričala, da ni več gozdarja pred hišo, je poiskala ruto in sklenila, da gre kropit. Kaj njo briga, kaj dela oče! In morda najde Franceta, da se zgovorita. Že je prehodila nekaj sto korakov, ko je za njo prisopihal Lende.

»Ali si videl Franceta?« je vprašala.

»Tudi jaz ga iščem!« je povedal. »Imam nekaj zanj! Polonca mu je dala!«

Rezko je zbodlo, da bi bila zavpila.

»Pokaži!« je rekla navidez mirno.

»Ne smem,« se je branil pastir.

»Pokaži vendar! Sira dobiš jutri!«

»Če res?«

»Res!«

»Samo, da mi ne vzameš, da ne bo Polonca huda!«

»Ne vzamem!«

Lende je izročil zavojček, ki je bil prevezan z rdečim trakom.

Rezki je trepetala roka. Ljubosumna radovednost ji ni dala miru. Odvezala je pentljo, odvila papir in toliko, da ji ni padlo vse iz rok. Pri mesečini ni mogla brati napisa. Le zrcalce je odbijalo mesečni soj.

»Da je to dala Polonca!« je vprašala trdo; vse je zavrelo v njej. »In za Franceta?«

»Polonca za Franceta!« je potrdil Lende.

»Prav, le daj mu!« je stisnila skozi zobe. Zavila je nazaj dar, zavezala ga s trakom in vrnila. Kolena so ji klecala, toliko, da se ni morala nasloniti na zid. Vsa dolina se ji je zavrtela v mlečni kopreni. Lajež psov se je ovijal preko gričev, čuk je glasno sedel na drevesu in nekje so govorili ljudje. Ni razumela njihovih besed, toda zdelo se ji je, kakor bi se ji nevidni glasovi smejali.

V ušesih ji je šumelo, da je sopla in noge so ji bile težke in brezčutne, kakor bi bile lesene. Nosnice so ji plale v sladkem vonju, ki je vel čez njive. Njej se je ta vonj zazdel zoprn in težak. Šipek se je bahal ob poti in na njivi je ždel mak med korenjem. Po razoru so sedeli kupi ovelega plevela kot prihuljeni mački in vsak se ji je zdel kakor črna naglavna ruta.

»Pa bom res jutri dobil sira?« je dejal čez čas.

»Boš, Lende!« je komaj odgovorila, kakor bi se prebudila. Bila je topla noč, zemlja je še puhtela od sončne vročine, še kamenje je bilo toplo. Ko sta stopila mimo glogovine in smrečja, je puhnil vanj topel zračni val, toda njej so šklepetali zobje od neznosne bolečine in razburjenja. »Mrtvaški ptič!« je pomislila, ko se je čez motno osvetljene njive spet razlegel čukov glas. Čepel je na visoki bukvi kraj kamenite poti. Drevo je stalo kakor temne kreljuti ter senčilo po bregu. Prav v vrhu je žvižgal čuk. Nekaj streljajev dalje je šla gruča ljudi kakor hitra senca in slišale so se njihove nerazločne besede. »Kropit gredo! Noč je kakor dan!« je izkušala otresti nadležne misli, ki so se ji podile po glavi. — »Tako daleč sta torej že in jaz se vrtim tu okoli! O, to mu povem, o, to mu povem!« je govorila sama pri sebi.

»Zdaj poslušaj, Lende! Ti pojdeš v hišo in ga pokličeš ven, jaz bom pa počakala!« je dejala pri Mlakarjevi kleti.

Še ni izpregovorila, ko je stopil iz sence France. Lende je takoj planil k njemu in mu dejal ves vesel: »Reza je tamle!«

France se je okrenil. Videti je bilo, da je čakal. Suha trava se mu je drobila pod nogami, da se mu je na obronku spodrsnilo. Skoraj je padel čezenj. Kako ga je nahrulil Rupar, ni mogel pozabiti in je še kuhal jezo. Pred Rezko se je lovil z rokami, kakor bi plaval. Čez breg se je oglasilo petje. Fantje in dekleta so peli pri mrliču.

»Boljše je, da ti ne greš v hišo. Ti nisi sicer nič kriva, ampak ljudje so ljudje! Pojdi, spremim te domov!«

»O, ti hinavec!« ji je šlo skozi možgane, ker je razločno slišala na breg skozi odprto okno med dekleti Poloničin glas. »Odpravil bi me rad!«

Tisti hip se je umešal Lende.

»Na, France!« mu je ponudil zavojček.

»Od Polonce!« mu je pristavila Reza.

»Že prav!« je vtaknil France v žep.

»Ve, kaj je notri!« ji je šinilo na misel. »V hiši je!« je rekla naglas.

»Polonca? Da, kropi!« je z nasmehom dejal, ker mu je dekletova ljubosumnost ugajala. »Ti ne smeš notri, ker bi te grdo gledali. Pojdiva!«

»Samo, da bi me odpravil!« je dejala naglas, ki se je tresel od jeze in neznanega občutka. »Odpravil, da! Ali ne veš nič boljšega! Jaz hočem kropiti, ti pa, naj se vrnem! Pojdem, sem rekla!« je stisnila ustnice.

»To pa ni res, ampak ti si pa le odvila! Na, saj ti ga dam, če ti je tako hudol Moški smo pa takšni!«

»Le imej ga, samo z menoj se ne norčuj. Da, mene pusti pri miru!«

Ko jo je hotel prijeti za roko, se mu je iztrgala. Šumelo ji je v glavi, srce ji je tolklo kakor stopa. Vsa potna se je ustavila pred županovo hišo ter se ozrla. France je še stal ter nekaj izpraševal pastirja, Lende se je obračal in pripovedoval.

»Čisto prav, da sem mu povedala!« se je skušala potolažiti, ker ji je neki skrivnostni glas šepetal nasprotno.

Ko je vstopila, ji je pogled premeril sobo. Videla je na sredi, na visokem odru mrliča. Okoli glave so mu privezali robec, da se ni videla spodnja čeljust, ki se ni pustila skleniti. Oljnata lučka je brlela na mizi pri nogah. Okoli so sedeli ljudje; ker ni bilo dovolj klopi pri hiši, so prinesli kar deske ter jih položili na zaboje.

»Da si upa!« so šepetala dekleta.

Med kropilci je završalo, kakor bi bil dregnil v osnik.

Rezka je to slišala. Tudi ji ni ušlo zbadljivo namigovanje. Trdo je stopila h kropilniku in pokropila mrliča. Pomolila je in ko se je pokrižala, je iskala z očmi prostora, da bi sedla.

Vse je molčalo in gledalo, nihče se ji ni hotel umakniti. Čutila je pritajeno sovraštvo, ki je vstalo iz vseh pogledov. Prvi hip ji je bilo žal, da je prišla, toda njena uporna narava je to kesanje v kali zadušila. Napeti molk je pretrgala sama.

»Nisem mogla prej priti!« je dejala in hotela sesti. »Če bi se malo stisnile!«

Dekleta so se samo zagugale v bokih.

»Tudi, če ne bi bila prišla, ne bi nikogar manjkalo!« je dejala Polonca.

»Nisem mogla tebe vprašati!« je dejala Rezka z grozečim nasmehom na ustnah.

Kropilci so se naglas zasmejali.

»Nisem mogla tebe vprašati!« je glasno ponovila in se tresla od ogorčenja in užaljenosti. »Kaj morem jaz za vse to, kar se je zgodilo! Da, kaj morem jaz za očeta?«

Za hip so se ljudje zbegali. Njen glas je bil odločen in vprašanje jasno. Ali more kaj hči, ki je bila doma? Da! Ona ni kriva! Že so ji hoteli dati prostora.

»Kdo pa more?« je vprašala Polonca in vstala, kakor bi hotela k njej. Sklonila se je čez klop.

»Kaj tebi mar!« je kriknila Rezka ter ji z vso silo potegnila ruto na oči. Silno zaničevanje in jeza ji je jemalo razsodnost in njeno lice je plamtelo.

Polonca se je vrgla v glasen jok in krik:

»Branite me, branite me!«

»Tako se pa nismo zmenili!« je rekel Jozelj. »Kam pridemo! Tako se pa nismo zmenili!« In je potegnil Rezki ruto na oči.

Kakor bi dlan obrnil, se je Rezka znašla vsa zmršena in z raztrganim predpasnikom pred hišo; Vida ji je prijela ruto.

»Meni je vseeno!« je jezno skomizgnil France.

»Da, tebi je vseeno. Od one dobivaš srčke, meni pa daješ nauke!«

»Od koga?«

»Od Polonce!«

»Ti se pa nastavljaš gozdarju! Nalašč sem se ognil, ko je stal nocoj pred hišo.«

»O konjih mi je pravil in o psu!«

»In prav zaradi tega ni prav, če greš med kropilce!«

»Prav nalašč pojdem. Kaj mene briga! Ali sem jaz kaj storila?«

»Kakor hočeš!« se je jezil France. »Če ne poslušaš!«

»Da, kakor hočem! Ti greš svoja pota, zakaj bi jih ne jaz? Ali bom poslušala vsakogar na cesti!«

»Daj si vendar dopovedati, da nimam s Polonco ničesar. In ali sem vsakdo!«

»Kaj pa srček!« je planilo iz nje ter ni odgovorila na zadnje vprašanje.

»Kako veš, da je srček?«

Rezki je vsa kri udarila v glavo. Ker je bila mesečina, ni videl njene zadrege.

»Saj se čuti! Lende mi ga je dal v roko in se čuti ogledalce!« je odvrnila.

»Da, in ga je odvila!« je povedal Lende, ki sta bila čisto pozabila nanj. »Mi bo dala sira, je rekla!«

»Torej, te je tako imelo, da si odvila!« se je smejal France. »Te je le imelo. Če kdo meni kaj pošlje, odviješ. Tako si radovedna! Ženska, kajpak!«

»Kakor si ti stopal okoli Siegla, da bi slišal, kaj sva govorila. »Moški, kajpak!« se je obregnila.

»Poravnaj si lase!« je rekla. »Da te nisem iztrgala, bi te bili zbili na tla. S Polonco ni šale in če še drugi potegnejo z njo, je hudo. Pa zakaj nisi niti hotela iz sobe!« — »Pri mrliču se pa ne boste tepli!« sem mislila ter te potegnila. »Ali je zdaj dobro?«

»Dobro! Toda zobe bi ji zbila, zaslužila bi!«

»Pri pretepu se ne ve, kdo zasluži!« je rekla Vida. »Niti ne veš, kdo udari. Vidiš samo mahanje in dviganje rok; čegave so, ne veš, ker ima vsaka pet prstov!«

»Pa bi jo le!« je stisnila pesti.

»Ho, ho, Reza!« je slišala Brusov glas, kakor bi se glasil iz neznane motnjave. »Ali so te okuzmali?«

»So jo!« je potrdila Vida.

Zdaj se ni nič več bal, zdaj je že vedel, da Rupar ne bo župan, in je dobro vedel, kje je lev in kje smrdi dihur.

Benko je tisti čas sedel pri Vidmarju v kotu na ognjišču ter se prepiral z ognjem. Zakaj da peče, zakaj govori, česar živ krst ne razume? »O, če bi te polil, da bi bil tiho!« Benko se je dvignil, a zopet omahnil nazaj. Potem je bil hud na Vidmarja, da je on kriv, da ne more vstati. Gotovo mu je dal strupa. Ogenj se zanj ni zmenil; plapolal je okoli kotla. Na čadastem bakru so se premetavale svetle iskre. Benko se je razjezil. Zakaj se ti cigani premetujejo? Ali se pehajo za župana? Kaj se tako prekucujejo? Saj vemo, kdo bo!«

Nerazločno je mrmral in v vročini zadremal.

»Kaj boš tu spal! Kaj bodo pa doma rekli?«

Dekla se je bila že vrnila in ga tresla za ramo. Benko pa je smrčal ter se ni prebudil.

XVI. Lende in še kaj več.[uredi]

Lende je spet čuval ovce osmih gospodarjev. Sedel je na grivi ter metal kamenčke predse. Borov ogel, ki je ležal na stezi, ga je dražil. Cel kup kamenčkov je imel, a ga ni zadel. Grizel je sirovo skorjo, ki mu ga je bila dala Rezka. Sir je takoj pojedel, skorjo pa prihranil. Čeda se mu je pasla ob potoku, ki je klokotal med skalovjem. Žejen je postal ter iskal, kje bi se lažje napil. Stopal je počasi ob vodi, pred njim so naglo švigale gaščerice po vročem kamenju. »Polno repov!« je dejal, ko je pograbil živalco ter mu je ostal rep v roki. »S tem jih je že polno!«

Tako je štel, če je bila množica, samo ovce je vse poznal po imenu.

Dekleta so spet zajemala vodo.

»Ali si žejen?« so vprašale ter si pripravljale svetke na glavi. Sonce jih je peklo in škržati so neutrudno drgnili svojo pesem. Ob potoku je vodni kos preletel ter udarjal po vodi s perotmi. Dekleta so bila zaripla v obraz. Oblečena so bila v lahke rokavce, toda vročina jim je gnala pot v čelo. Bile so bose in oprezno so stopale po stezi.

»Sem!« je odgovoril. Dvignil je svoj raztrgani slamnik ter si z roko otrl pot s čela. Umazana srajca je imela samo pol rokava, ki je bil raztrgan in razcefran, da je vihralo na pastirju kakor zublji. »Sem! Rezka mi je dala sira!« se je obrisal.

»Rezka, zakaj Rezka?« so se vzpele nad Lokavščkom.

»Ker sem ji pokazal, kaj mi je dala Polonca za Franceta! Pokazal sem ji in je postala huda: dala pa mi je sira. Zato sem žejen!«

Dekleta so se zamajala.

»Zdaj vemo vse!«

»Branila se je!« je rekla Vida.

Vida je bila zjutraj že na Cesti z očetom in bratom. Deset jih je šlo na Salcburško in Povhov je bil dobre volje, da je v vagonu pel. Mahal je skozi okno ter vihtel svoj štajerski klobuk, da se je gamsov šop še razločno videl, ko se je vlak že zasukal v predor. Povhov se je pripeljal iz Ajdovščine; bil je pri Prački ter se menil zaradi Ferlutove hiše. »Da je predrag,« mu je dejal, v mislih pa je zračunil, da jo bo lahko kupil, ko se vrne s Salcburškega. »Naj še nekoliko počaka, morda bo že ceneje.«

»Branila se je, kakopak,« so oponesle. »Vsakega bi tako opravičila!«

»Če je pa res!«

Rdeče rute, ki so jih imele v rokah, so bile kot zmajevi jeziki. Vihtele so jih ter jih zvile za svitek. Gabri nad njimi so šumeli in njih listje je v soncu migotalo. Beli pesek med resjem in borovjem je ščemel v sončni luči, ki je padala na pobočje. Kot da kdo sipa srebro. Dekletom se je gnala v lice rdečica, da so žarele, kakor bi v temi strmele v žerjavico.

Lojza je zadela v štremelj; pod njim je ležala putrihova doga, ki se je bila prekucnila v grm. Pobrala jo je ter jo vrgla po grmovju. Doga se je zaletavala v veje in votli glas je odmeval, kakor bi kdo tolkel po votli kosti.

Lende se je zdrznil in posluhnil za trenutek, kakor bi poslušal daljen klic. Nekje v duši se mu je sprožil čudno neznan občutek, da pada z visokega drevesa. Za trenutek je naglo bežal mimo znan obraz, visoka češnja, položna pot in smrekov vrh. Samo za bežen trenutek. Kakor blisk, ki razkolje temo. Stegnil je roko, kakor bi hotel nekaj ujeti, kakor bi hotel ujeti tisto nevidno spoznanje. Prestopil se je z boso nogo in hotel do brežine. Pred njegovimi očmi so se utrinjale blede zvezde in bilke so bili svetli križi, ki so se zvijali in plesali v zraku. Uho ni več čulo, kako šumlja potok v skalovju: zdelo se mu je, da se dviga in plava v megli, ki je polna žarečih isker. In nekje v odmevu je čutil, kako udarja kol ob veje, on pa plava, plava v zraku in pada. Samo kje in kdo in kaj? V ušesih mu je udarjalo, kakor da tolče nekdo po pločevinasti škatli, v te glasove se je mešalo škržatovo piljenje. Tisti obraz je izginil in nad seboj je slišal sladko petje. Zmedlo se mu je v spominu in nato je slišal razkošno godbo. Omahnil je na rjavo brežino ter nekaj zagrgral. Nad njim se je vrtel uvel list, ki je v suši odpadel s topola, vrtel se je kakor metulj v zraku ter padel nekje v grmovje.

Dekleta so zavreščala. Vida je pogumno planila k njemu; grčal je na tleh ter valil jezik po ustih.

»Hitro vode!« je vpila Bevkova Micka.

»Ne, samo, da si jezika ne pregrize!« je odvrnila Vida.

»Saj ne bo umrl!«

»I, kje!« je rekla Vida.

»Že ne vemo, kdaj ga je vrglo zadnjič. Niti za pastirja ne bo več, če se ponovi. Vročina ga je zdelala. Pripeka pa tako, da nam se bo voda posušila v škafu, če hitro ne gremo!« je rekla Lojza.

»Ali ne bomo počakale, da se zbudi?« je vprašala Vida. »Je že dober, samo da zaspi!« 

Vida je postala: počakale so, da je pastir zapadel v globok sen.

Pustile so ga spati, zasenčile so mu obraz z vrbovjem in pod glavo so mu nabrale resja. Lende se ni prebudil, ko so mu dvigale glavo ter mu ravnale noge, ki so bile sključene kakor črne korenike ob vodi.

»Sir mu je škodil, ker je bil slan!« je dejala Lojza. »Zakaj mu ga je Rezka dala? Ali ni mogla kaj drugega, če je že hotela vtikati kam nos. Snoči pa je bila, kakor bi kragulj prijel kokljo! Vse je viselo od nje!«

Druge so prikimale, samo Vida je molčala. Počasi so sople navzgor. Strma steza se je bleščala v soncu in dekletom je pot lil s čela. Ko so prispele na strmo cesto, so šle v parih. Cesta se je ključila in skale, ki jih je zmrzal odtrgal z rebri, so že stale na njej. Pozimi se je vsipalo kamenje na staro cesto, poleti pa je pripekalo kakor na žeblju. Dekleta so šle po bližnjici in bile prav redkobesedne.

»Ali bo s Francetom in Rezko kaj?« je vprašala debela Lončeva Gusta; počasi se je zasukala okoli skale, ki je stala sredi ceste.

»Nič ne bo!« je rekla njena tovarišica. »Zdaj pa res ne more biti! Kako naj pa bo kaj?«

Sonce je žarelo v hrbte in kartavžarji so kukali v steni. Meta je dišala v grušču ter mogočno silila k cesti.

»Ne more biti!« je razsodila Vida; voda ji je pljusknila s škafa, ker se ji je podvalil kamen. »Prehudo je!«

Vida je bila zamišljena in redkobesedna. Nekaj jo je težilo kakor svinec in je ni pustilo do besede. Kakor bi Orlovica zdrknila nanjo; težka, temna in neprodirna gošča ji je ovila misli in njen pogled je bil zastrt, kakor bi ji bila legla megla na oči.

Ko je županov Andrej naročil grob, je naletel na Vido na cesti, ki se je vila po Dolu. Zdaj je šla ta cesta po ravnem, včasih pa je držala čez hrib in dolino in pod Kuševcem so otroci trgali čevlje, ko so tekli od maše ali v šolo. Kako pa je imenitno, če si pretekel vse ljudi in bil prvi, ki je legel na mah v Jagrovski mejici. Po novi cesti si šel na ravnem kakor v dolini. Pri Boštjanu je bil preložen strm klanec. Na Hribu so zavili cesto v rajde, da ni drvela s staro po rebri.

Andrej je srečal Vido. Žalosten je bil in zamišljen in je že zavil okoli griča, ko jo je zagledal.

»Da si tu!« je zaklical za njo.

»Sem!« je rekla ter si nekoliko privzdignila škat, ki jo je tiščal v glavo. »Sem. Nekoliko sem se zamudila, ker nam je Lende padel. Revež je!«

»Revež!« je potrdil.

»Ker je tam zaspal, so ovce že počakale, da se zbudi!«

»Seveda!« je prekinil ter gledal dekle, ki je stala kakor sveča pred njim ter držala škaf na glavi. »Saj pojdeva lahko skupaj!«

»Če bi ne bilo jezikov!« je žalostno rekla Vida. »In danes se ne spodobi!«

»Kdaj pa?« je vprašal.

»Meni se zdi, da nikoli!« je rekla ter naglo zavila čez njivo. Prepodila je prepelico iz žita in ščinkavec je plašno preletel na vejo.

»Tako se nisva zmenila!« je dejal, ko je stopil za njo skozi vrzel.

»Če boš moral od hiše, če te oče ne bo pustil, sva se zmenila. Zdaj pa, zdaj pa, zdaj si gospodar in bogat, zdaj si moraš poiskati tudi takšno nevesto, ne pa stikati okoli bajt. Kako boš izplačal brata in sestri z mojo beračijo? Ali se hočeš zadolžiti, da boš do smrti nosil!«

»Vida!« je bruhnil Andrej. »Ali sem pasel s teboj ali s kom? Saj veš, kaj si rekla. Majhna si rekla: »Ko zrastem, boš ti moj!« In še lase si mi počesala!«

»Takrat sva bila otroka. Potem sva se pa bala, da ne bo oče pustil. In da sva bila vesela, sem ti obljubila. Zdaj pa si gospodar! Pomisli, gospodar! Zbogom!«

In je zavila v breg, kjer je svoje dni bil Sv. Jožef. Da so ji privrele solze, ni videl. Stal je, gledal za njo ter zmajal z glavo.

»Oh!« je dejal. »Vse se unese!«

Ni slišal kukavice v gozdiču; kakor za slovo se je razlegal njen glas čez velnice in jame. Zdelo se je, da je strnad prisluhnil, ko se je pritajil za grmom.

XVII. Meni se zdi, da mežnarja Luke in krošnjarja Jerneja ne smemo izpustiti.[uredi]

Mežnar je kopal grob. Vroče mu je bilo, da je odložil tudi klobuk. Stal je v jami ter metal prst na kup. Bil je slabe volje, ker mu je Jernej včeraj povedal, da pojde Premov Štefan v Križ. Da se bo učil na orgle, da jih bodo kupili in da bo potem Štefan orglaril in mežnaril.

»Kakor bi Gorjanom res bilo potreba, da jim kaj cvili med mašo! Ali ne zapoje Jurij za vse v cerkvi? In kdo bi jih ceneje krstil in pokopaval? Ali ni zdaj pod ceno, kaj? Pa si le izmislijo in ženejo, ženejo, ženejo. Pa ustavi, če moreš. Mlakarica bo zdaj za ta grob dala samo pol mernika rži, pa računaj! Štefan bi hotel dva! Zase poldrugega in pol za tistega, ki bi ga najel za grobarja. Saj Luka ve: organist bo hotel biti gospod in bo imel grobarja, kakor da bi bil potem grob drugačen. Jama je jama in če bi jo izkopal sam car.« Luka je nekaj nevoljno godrnjal. Videle so se mu samo rame in glava, ki se je pripogibala ter iskala v jami. Grušč in zemlja sta se mu vsipala na lopato. Otrl si je pot, pihnil skozi nos, da je odletelo, obrisal se z rokavom umazane srajce ter zasajal lopato.

Kosti so mu obrnile misli.

»Ta je pa imel močne!« se je pogovarjal, ko jih je vrgel z lopato na stran. Tudi lobanjo je izgrebel. Zvalila se je po kupu izkopane zemlje kakor debela repa. »O, Martin je bil velik in močan. Še zdaj je njegova tikva cela!«

Sredi pokopališča je imel steklenico. »Da ne popiješ! je godrnjal izklesani kači, ki se je na nagrobnem kamnu grizla v rep. »Zdaj je vsak grob skoraj zastonj!« Mlakarjevi so imeli svoj grob in zadnji je bil pokopan pred desetimi leti stric Martin, ki je bil pri hiši v veliki časti. Gospodarjevo misel je zavohal kakor prepeličar; če so vprašali gospodarja, kje bo rž in repa in oves, je odgovoril Martin. Bil je velik in močan. Ko je pred desetimi leti umrl, je moral mežnar Luka izkopati zelo dolg grob.

In sedaj je kopal za gospodarja. »Saj bo dovolj širok! On ne bi maral organista. Da ne bi ga maral! Mlakar je varčeval pri krajcarjih!« si je govoril, ko je prišel mimo Zima s svojo krošnjo.

»Ali bo?« je vprašal ter oprl krošnjo na palico. Bil je podoben vrani, ki čepi na zeljniku.

»Bo!« je odgovoril. »Samo še dvakrat vržem, kar je prsti od sten padlo na dno!«

»Kar noč ga je vzela!«

»Hitro je šel!«

»Ni še pokopan, pa se že Dolčani tepo, kdo bo za njim župan!«

»Slišal sem!« je dejal.

»Snoči so se že pri mrliču! Stepli so se. Vidmar in Rupar sta se kar z golimi rokami. Polanc je potegnil z Ruparjem ter je Vidmar zletel čez prag.«

»Naši sosedi je nekdo povedal, ki je videl, kako sta se sprli Rezka in Polančeva. Da bi se očeta pri mrliču, ni videla. Oni da je bil res samo do ene ponoči. Vendar bi bil videl; če sta se, ste se morala doma. Kropila nista. Da je Vidmar Ruparju nekaj rekel in da je bil Rupar tako hud, da je hlapca zmerjal, ki je šel na svojo pest po mrliča in Francetu iztrgal bič. To sem slišal!«

»No, potem sta se pa lahko tudi pri mrliču, saj ju poznaš! Dva petelina!« je dejal krošnjar.

»Dva huda petelina!« je popravil Luka.

In tako je naraščalo tudi drugod. Pripovedovali so si že, da je Rupar obvezan, ker ga je Vidmar z nožem. Ko se je Rupar pokazal, so rekli, da se mu je kri ustavila, zato nima obveze, ranjen pa da je in da je rana skrita pod klobukom, ker noče priti ljudem v zobe. Polonca pa da je Rezko naklestila, ker ji je Rezka vrgla v obraz nogo polomljenega stola. Vpletli so še pastirja, ki da je ves opraskan, ker da ga je France.

Krošnjar je šel h Kušinu, ker je Luka stopil v farovž. Pri drvarnici je voznik metal metrska polena na tla, da so odletavala in plenkala po kamenju. Krošnja na hrbtu mu je škripala, vse je bilo razsušeno, omarica, pasovi in železje. Škripala pa tako, kakor bi nesel same kosti. Kaj je bilo notri, si lahko videl pri Kušinu, kjer je ponujal. Ponujal je, sladkal se ter vlekel predalčke iz krošnje.

Kušinov Slavko je pograbil orglice in lesenega konjička. »Koliko stane?« je vprašala Kušinka.

In je povedal ceno, »Samo za vas, ker imate gotovo kaj solate!« je dejal.

»Suša, a za vas imamo!« je odvrnila ter stopila bliže.

»Na, Slavko, miško!« se je sladkal krošnjar ter srkal zrak vase. »Ta pa je od mene in ne za denar!«

Miška je poskočila ter zbežala po sobi. Kakor živa! Slavko za njo pod mizo. Ko jo je ujel, se je ozrl,

»Ali je res moja?«

»Res!«

Zima je sedel v senci pred hišo odkrit ter dejal:

»Vroče je!«

»Vroče!« je odvrnila Kušinka. »Ali boste kaj? Pivo je na ledu!«

»Pa pivo!«

»Steklenico! Nastavimo samo v nedeljo!«

»Steklenico!«

Krošnjar je popravljal blago pred seboj ter napel ustnice. Rahlo je začel žvižgati. Njegov pogled je plaval čez zagorele njive in travnike. Povsod suho! Krompir na njivi je uvel pripogibal stebla, repa in solata sta postajali trdi in leseni ter šli v cvet. Na visokem drevesu ob jami je žagal škržat. Skrbno so že zaklepali kapnico, »da ne padejo pijanci v vodo. Saj veste, kakšni so!« se je glasil odgovor. Na leskovem grmu je ščebetala sračka. Leska je bila vsa belo pikasta in umazana; Slavko je široko razlagal, da ne more najti gnezda. Da gre in gre, pa da sračka zleti, ščebeta in se dere, kakor da je vse njeno. »Pa ni, to je naše!« Še pokazal je z roko. Brest pri leski je že kazal rumenkaste liste. Ose so brenčale okoli male luže na kamnu. Sonce je žarelo in žgalo, nad njivami je trepetal vroči zrak, kakor bi razpredel velike pajčevine. Zemlja je že pekla in njene razpoke so bile kakor žejna usta.

Krošnjar je sedel za mizo in izvlekel krivač. Odprl ga je, poizkusil ostrino ter prerezal trsko, ki jo je dvignil s tal. Podložil je krošnjo, da ni stala poševno, kakor bi imela samo eno nogo. Zima je imel občutljivo oko za vse. V griču se je zamolklo glasila kukavica. »Le kukaj!« je godrnjal. »Zdaj imam svoj denar!« In je trdno verjel, da moraš imeti denar, če slišiš kukavico. In misli! Oh, Jernej ni bil brez misli in želja!

Kušinka mu je prinesla pivo. Zahvalil se ji je in nalil v vrček. Kakor da ni videl, kako je pogledala težko naglavno ruto, ki jo je bil kar tako vrgel čez drobnarijo.

Ni še odšumela v vežo, ko je prišel mežnar. Že od daleč je mahal z roko.

»Gospod da je vozniku nekaj rekel. Povedal mi je in mi rekel, da ne smem povedati. Da država ni dolžna dvajset metrov drv. Če ni določeno, jih gotovo ne bo dala. Dolžna da je samo deset. Pa zdaj, ko tako pripeka, bo že, toda pozimi, pozimi! Kdo pa naj zdrži na tem zbrisu? Država? Ona je na gorkem, toda farovž!«

»Da ni dolžna! Zakaj pa daje?«

»Kaj vem?« je rekel Luka.

»Seveda, če so papirje našli šele zdaj!« je prikimal z glavo krošnjar. Hotel je nekaj reči, ko je prinesla Kušinka solate in velik kos kruha, na drugem krožniku pa je bila mesena klobasa.

»Ali ste slišali?« je vprašal Zima.

Pogledala ga je in njene žive oči so se zasvetile, kakor bi sonce posvetilo na nikljaste vilice.

»Država da je dolžna župniku samo deset in ne dvajset metrov. Našli so papirje in zdaj ne da več!«

»Res!«

»Ne da!« je dejal krošnjar.

»Kaj bo, če ne da?« je vprašal Luka.

»Kaj bo, ali bo župnik zmrzoval ali pa kmetje sekali, da bo kuril!«

Po jedi je krošnjar prodajal ruto.

»Nimam denarja!« je rekla.

»Vam pa dam na upanje!« se je smehljal. Nagnil se je k nji in zašepetal: »Pa še to! Koliko otrok imate? Štiri! Dovolj. Vzemite še to. Zdaj tega mnogo prodamo. Ljudje so se naveličali garati ln trpeti za druge. Saj ne ostane nič za življenje. In če se življenje prepreči, ni življenja in če ga ni, se ne prepreči. Ne bi prodajal stvari, če bi jih ne smel. Država že ve, kaj se sme, ker vojaki so le njeni in jih rabi. Kupite!«

Kušinki je planila kri v lice; zameglilo se ji je pred očmi. »O, pri nas pa tega ne rabimo!« je rekla ogorčeno. »Smo zdravi. In že še kaj prenesemo! To so mi že rekli, ko so prišli s Salcburškega. Tam so videli. Pa mi smo zdravi, da veste!« »Prav!« se je sladkal Jernej. »Prav, če ne potrebujete, pa ne. Trgovec mora imeti vse. Med nabožnimi knjigami tudi druge in med svetinjicami hudiča. Kar ljudje kupijo. Pa za moža tole!« Izvlekel je z jelenovino okovan nož. »Kar vesel ga bo, ker je takšen nož za dvajset orodij. Čepe vleče, obrože napenja, žeblje ruje, vijake suče in vsaj še dvajset drugih. Če bi ga kje drugje ponujal, bi zahteval vsaj še enkrat toliko, pri vas, ki veste ceno, povem po pravici.«

Nož je kupila, ko mu je zbila na ceni tri krajcarje ter mu plačala vse in tudi nato porožljala z denarnico.

»Ali naj začnem z dražbo?« je dejal Zima, ko je izročil nož. »Tako je poceni, da me spravite na boben!«

»No, no!« je dejala, pa se ni nič več smejala, tako jo je pretreslo.

»Samo, da bo Dreja vesel! O, če je mož vesel, je vse židano!«

»Dedci skupaj držite!« je rekla ter mu pomagala oprtati, potem pa se obrnila in šla v hišo. Na pragu ji je priletel nasproti Slavko. Nenadoma ga je objela in pritisnila nase. Deček ni bil vajen in jo je začudeno pogledal.

»Mama, ti imaš pa solze v očeh!«

»Sonce je!« je rekla.

»Meni pa ni!«

Deček je poskočil in izginil za hišo. Kušinka je strmela za njim, kakor bi nekaj poslušala v sebi, potem pa vsa tamasta, kakor je rekla, če se je je lotevala omotica, odšla v vežo.

Jernej je za hip gledal ves začuden.

»Če pa država drv ne da, ne da!« se je obrnil k Luki, ki ni razumel Kušinke. »Samo deset da, kakor je pisano in v tistih papirjih ne bereš več. Zato pa so župniku odpovedali. Ne morejo nič zato. Kar je pisano, je pisano. Če bi hoteli kaj več, bi jih še prijeli in bi morali vračati iz svojega. Deset metrov pa tudi ni beraška štrena hodne niti. Je nekaj več! Vidiš, tako je!« je zgovorno potrkal s palico pred seboj.

»Prav!« je rekel mežnar in potegnil z rokavom umazane srajce čez mizo. Murček v ušesu mu je bingljal kakor robida. »Občina bo morala tudi to urediti. In za šolo. Tudi šoli da več navržejo, kakor je država dolžna. Samo dvanajst metrov da je pazisano, dajali so pa več. Povsod ščipajo, kakor bi to zneslo milijone!«

»Tudi šola?« se je začudil Zima ter se obrnil. »No, če Otličane zaradi farovža, naj Dolčane zaradi šole. Samo hudo bo in občina mora nekaj reči. Zakaj pa je tajnik? Tajnik naj napiše: »Vzeli sle drva farovžu, vzeli šoli. Ali naj ljudje prineso vsako nedeljo poleno v farovž in otroci vsak dan v šolo?« Mlakar bi udaril po mizi, da bi zleteli kozarci! Kaj bo novi župan, bomo videli. Mlakarja pa je bilo škoda! In na taki lepi cesti! Če mu ni kdo narezal prečk, da se je kolo sesulo in voz omahnil. Gotovo je kdo narezal! Mlakar pa je mrtev! Da mu jih je nekdo nažagal! Zdaj je mrtev!«

Tako je prepletala domišljija resnico.

»Mrtev! Jokal sem, ko sem kopal grob! Si je brisal Luka čelo. O, Mlakar je bil mož! Kakšen mož!«

Kolo se je zdrobilo in Mlakar je padel! Če bi bil on živ, bi država niti ne črhnila. Njega so se gospodje bali. Meni niso hoteli dati patenta.« — Obrtni list je bil njemu patent. — »Da jih je dovolj! Če bi ga videli! Čez teden me je gospod glavar sam poklical in mi ga dal v roko. Ne po pošti! V roko! »Tu imate, ker smo dognali, da je potreba!« Dognali? Kako pa! Dognali! Niti kihnili niso! Mlakar jim je svojo povedal! Zdaj imam patent in hodim od hiše do hiše! Zdaj je potreba!«

Obrnil se je.

»Če bi bil on župan, bi ne jemali ne župniku, ne šoli! Kolo pa je bilo narezano in se je zdrobilo!«

»Da se je!« je vprašal mežnar.

»Če rečem!«

»Če bi bil on živ, bi ne mislili na organista?« je poizvedoval Luka.

»Ne bi!« je že za grobljo odgovoril Jernej.

Odšel je. Rumenkasta krošnja je spet škripala kakor nenamazan voz. Pred sončnimi žarki ga je skrival širok slamnik, kakor ga imajo kosci. Šel je mimo kala in na zgonjah zmagal z glavo. V kaliču se je videlo dno in kačji pastirji so obletavali belouško, ki je požirala žabo. Žaba se je otepala ter obupno kvakala. Jernej je zamahnil s palico, da se je belouška zvila v trstje ter pustila žival, ki je zbegana in prestrašena planila pod vodo.

»Suša se že vidi!« je momljal ter spet sladko privzdignil ustnice. »Vse bo zgorelo, če bo trajala. Trava je uvela, otave ni nič; kar požgano je za redmi. Zdaj je še čas, da se kaj proda! Ko suša pritisne, bo stiska, stiska! Potem bo denar samo še pri onih, ki so pri cesti!« Mislil je na krčmarje in voznike.

Šel je, da bi prodal svoje škarje in nože, orglice in konjičke, rute in ustnike, čeveljčke in lepe zaponke, ki so bile svetle ter so imele velike pisane zvezde iz roženega papirja. Dekleta so jih tako rada imela za lase in da so fantom pripele šopke za klobuk.

In pri svojem opravku je potreboval novic: po svoje jih je prikrojil, da so bolj tekle. Domišljija mu je vedno pripletala. Pripovedoval je in zraven razkladal svoje blago. Kjer so bili otroci in dekleta, je bilo lahko. Podaril je malenkost in ga niso mogli pustiti brez vsega, »ker je bil tako prijazen«. Mladim ženskam je tudi pošepetal na uho, da ima nekaj posebnega. »E, trgovec je trgovec in mora imeti vse! Če pa ljudje vprašajo in hočejo imeti to in ono. Saj je država dovolila, država, ki potrebuje denar za davke in fante za vojake. Življenje je življenje!«

In rekli smo že, da je imel še skrivno željo. Kadar je šel mimo Mlakarjevega kala, je vzdihnil. Ferlutova hiša! V njej je imel Bizjak trgovino. Pet poti se je križalo, otroci so mimo šli v šolo, od maše so hodili tam mimo ter ni mogel nihče mimo oken, če je bilo v njih pisano blago, svetla posoda in na vratih bičevniki. In Bizjak je otrokom delil sladkorčke, če je kdo videl. Da ima otroke rad. Naučil se je tega pri Jerneju, Jernej pa je vedel, da otroci povedo, če jim daš, ako nobeden ne vidi, in da je to še boljše za materino srce, ker potem pridejo v štacuno radi ter se na vagi toliko pritrže, kolikor dobe cukrčka. Nihče ni na škodi in prijatelje imaš povsod.

»Da bi ne bilo Povhovega! Denar ima ter je pri Prački že govoril!«

Pračka mu je bil povedal in mu je tudi rekel, da bo Maks poročil Rozo, Rozo, ki se je učila pri Prački in je zdaj doma. Ko je zadnjič šel mimo, je nekaj šivala ter se mu nasmejala, ko je vprašal, če bo bala. »Bala?« je dejala. »Če bi me kdo maral!«

Jernej pa je vedel, kdo jo mara.

Bil je, kakor bi bil brez pravega razuma, če je pomislil.

»Če je ne dobim jaz!« In si je živo predstavljal Ferlutovo hišo, kako se je zrcalila v vodi, kadar jo bil kal poln.

Zato je zbiral Jernej že denar za hišo. Na več mestih ga je že odpovedal. Jernej ni nosil v banko. — »Brr — Kaj veš, kaj pišejo tisti škrici v banki in nikoli ne veš, kaj zgubiš? Kmetje, dal Grunt imajo, hišo imajo in gledaš nanj, kakor bi bil iz stekla. Vse vidiš! Če si mu posodil, si ga imel v roki, obresti gotove v blagu, če ni bilo drugače, in iz krošnje si mu odrinil vse, kar ti je bilo na poti. In obresti? Moj Bog! Obresti niti smele niso biti večje nego v banki, samo za svoj trud je nekaj priračunal. Za trud; per je zmeraj pristavil, ko je dajal na posodo. »Vidiš, to ni moje, to sem si sposodil zate.« Čudili so se, zakaj bo potreboval, ko je začel nenadoma terjati. Ni hotel povedati. Samo sladkal se je in trdil, da mu zdaj krošnja ne nese ter mora živeti že ob drugem in pa vrniti mu je treba, kar si je izposodil.

XVIII. Tudi med pogrebom, če je pot dolga, se lahko kaj izve.[uredi]

Mlakarja so dvignili z odra. V krsti ga je blagoslovil župnik in njegov zategli glas se je mešal z dimom svetle kadilnice, ki jo je mežnar Luka vihtel v sobi. Umaknila sta potem z župnikom že pred hišo, ki je stala mogočno v bregu in se svetila v soncu, kakor da je prišla k hiši nevesta. Luka je pogledal v stran, ker je stal tudi Premov Štefan med pogrebci. Zdelo se mu je, kakor bi mu s tem nagajal. Temna gruča mož je stala na levi strani na dvorišču: občinski odbor in odbor gozdne zadruge, krajni šolski svet, odbor hranilnice in posojilnice, vsi, ki so z Mlakarjem kmetovali, vsi, ki jim je oral in ki jih je oprostil vojaščine. Nadučitelj Čibej je vpil nad učenci, stara učiteljica Kati, ki je bila črno oblečena, odkar se je njen fant poročil, je šepala pri njih.

Visoke bukve in košata smreka so začudeno gledali množico, ki se je zgrinjala na dvorišču in otroci so že čakali za križem pod smreko. Čuli so se votli udarci, ki so zabijali pokrov, a niso videli, kako se je vdova onesvestila ter jo je Andrej močil z vodo, ki je stala na ognjišču in jo je teta Liza grela za telička. Tone je gledal brata, ki mu je nekaj migal, ko pa je nekdo priskočil, se je obrnil ter dejal: »Zdaj ni treba meni!« Njega je skrbelo, kako bo zvonilo in koliko bo ljudi. Nenadoma je stopil iz gruče. Ko ga je sestra Malka potegnila nazaj, ja dejal: »Pusti!« Otroci so žuboreli in pripovedovali svoje reči: kako je Koreninski Drejc zapravil vsa peresa pri balinanju, kako jih je v gozdu lovil Siegl, pa so mu ušli, kje so polhi, kako je Matevž padel v jamo in so ga morali izvleči, ker je bil pijan. Ženske so na glas molile.

Začeli so se premikati. Spredaj je visoko plaval križ. Nosil ga je Librov Tone in bi se bil do smrti stepel, če bi ga hotel kdo drugi. Hčeri sta prišli z možem in otroki. Jokali sta, imeli rdeče oči in močili s solzami mater. Mati je izgubila moža in gospodarja, hčeri pa sta bili že presajeni drugam in otroci jima niso dali miru. Trgali so se in začudeno gledali, ko so jim rekli, da ne smejo vpiti. Te otroke si še ukrotil, učencev pa ne; bilo jih je preveč. Šumelo je, kakor bi vrelo nevidno mleko in bi bili zaprli v kad tisoč čmrljev. Zaman je hudo gledala gospodična Kati, zaman mahal s palico nadučitelj Čibej.

Popoldansko sonce je vroče sijalo na pogrebce. Žito je šumelo ter se priklanjalo, z lipe je padalo prav počasi uvelo rjavo listje, nad njivami je viselo zoprno suho ozračje. Smrdljiv vonj po meti in ljuliki je težko legal na pšenico. Pod zidom in na klancu so pekle koprive. Pelin se je stresel, ko so otroci mahali s šibami po njem. Otroci pač niso mislili, da pokopujejo župana. Ostri duh po koprivah in pelinu se je ovijal v kadilo, ki je umiralo na žerjavici mežnarja Luke.

»Da je bilo kolo narezano!« je dejal Bolčina Likerju, ko sta stopala že mimo Bizjakov.

»Kdo pa naj bi?«

»I, komur je bil na poti!« je rekel kmet Bolčina. »Bo morala oblast le preiskati!«

»Saj vemo, komu je bil na poti, pa ne bo župan!«

»Čenče!« je Bolčina obrnil pogovor, kakor bi se presukalo strašilo, ki je klopotalo sredi zelnika. Listnato drevje je bilo uvelo in v žitu je trepetala zrela grebenica. Belkasto rujava se je majala sredi pahovke in Ijulike, ki jo je suša že zelo prijela. Kjer je bil kup gnoja, je bil oves visok in temno zelen, na peščenih tleh pa je bil majhen in se sušil.

Temni sprevod se je vil skozi kratko mejico, koraki so ostro škrtali na pesku in grušču. Slišala se je zategla ženska molitev in župnikov glas, ki se je dvigal pred mrličem. Pogrebci so nesli na rami črno krsto na temnih nosilnicah. Sprevod je spremljalo glasno kukanje kukavice, kakor da je radovedna, kaj to pomeni. Glas se je lovil čez jame, kot bi hotel naznaniti, kdo gre. Jame so mrko strmele v ljudi, ki so šli po ozki cesti preko brega; zdelo se je, da se jame jezijo, ker so nižje ko njive. Samo na Hribu je bila z gladkim, pokošenim dnom, druge so imele na dnu pesek; trhlo, zveriženo strnišče, ki ga je voda nanesla s ceste, se je v soncu posušilo, strčalo iz suhega blata, da je bilo, kakor trde kocine. Nizka leska se je borila za prostor s smrlinjem. Čez njive je vel vonj po suhih bilkah, uvelem cvetju in vročem kamenju, ki se je spodrsavalo pod težkimi koraki.

Šli so mimo dveh hiš v plašni dolinici.

»To je pa Janez!« se je oglasil kmet Černigoj, ko je skakal po cesti, ki jo je namakala gnojnica. »Ali ne more napraviti gnojnične jame? Škoda za gnojnico. Vsaj en rep bi lahko imel pri hiši več!«

»Vsako leto se pripravlja, pa porabi cement za kaj drugega!« je odgovoril Liker. »Saj mu pravim, pa govori, da besede niso še nikoli prinesle cementa. Kamenje in apno in pesek že ima, samo cement! Obljubil je, da bo zdaj!«

»Da bo!« se je oglasil Brus, ki se je spomnil spisa. »Orožniki so že godrnjali!«

»Lahko godrnjajo, ker njim pride plača ob mesecu, kmetom pa ne. Kaj vedo, kako je, če imaš tudi v žepu sušo. Janez misli na jamo, ker mu gnojnica žge travo. Če je suho, pa žge, le glejte!«

Res je bila pod zidom trava med visokim in razšopirjenim ščavjem ožgana in rjava, da se je zdela zapaljena in cesta je bila razmehčana kakor kaša; mokrota se je cedila iz hleva ter pila prah pred hišo, kakor bi bila jama žejna.

»Ko bi padlo nekaj dežja, bi se smrad ne čutil in tudi trava bi ne bila osušena!«

»Samo, da bi Janez res napravil jamo! Same sitnosti ima človek z orožniki. Pa tisto večno vpraševanje in potem pisarjenje! Stavim, da bo treba spet poročati!« je dejal Brus.

»Zato pa si tu! Če vozim ali sečem trame, sem moker od dežja ali potu; da bi bil kdo v pisarni moker, še nisem slišal. Če je, je po grlu!« je široko razlagal Liker ter se oziral nazaj. Ni se zmenil za ženske, ki so glasno molile, od zadaj. »Zato piši, kolikokrat in kakor hočejo!«

Bolčina je mahal s klobukom, kakor bi sejal.

»Tudi organisti niso boljši. Prav nič. Tudi ti so gospodje!« Spomnil se je nekih njegovih besed, da treba organista.

»O, seveda, a drugače je z organistom, če je grobar in mežnar. Čudim se, zakaj ga pri nas ni!« je odvrnil Liker. »Če je mežnar in grobar, ne more biti gospod!«

»Kaj pa bo potem z Luko?« je oponesel Bolčina.

»Naj bo, kar je bilo prej! Oglar je bil, dokler je bil še Drejc za mežnarja. Pa naj bo spet! Kadar nanese prilika, bom predlagal!«

»Stroški bodo!«

»Se bo tako uredilo, da ne bodo!«

»Zdaj so spet začeli o pastirju!« je zaobrnil Bolčina. »Spet pravijo, da je nekomu všeč, če je Lende na glavo padel s češnje.«

»Čenče, čenče!« je dejal Liker ter bil jezen, ker ga je prekinil.

»Ah, kaj bi!« je razkrečil prste Bazk ter jih dvignil, kakor bi hotel pogledati črne nohte. »Nič se ne ve! Ljudem je dolgčas. Pri senu uganejo kar iz trave! Kaj bi? Najboljše je, če je človek tih!«

»Seveda, seveda! Ampak nekaj bo le res; ljudski glas božji glas!« je menil Bolčina.

»Ali babje marne!« je jezno odvrnil Liker. »Nekdo si izmisli, drugi trobijo, hujše trobijo, kakor kliče zjutraj pastir! Naj bi zinili, če kaj vedo! Zakaj si nihče ne upa. Ker ne vedo!«

»Ne vedo!« je ponovil za njim Bazk in umolknil.

»Vinska rutica se zelo čuti!« je širil nosnice Liker, ker mu je bil pogovor neprijeten.

»Prav tu je je mnogo! In nihče je ne trga!« je menil Brus, da bi mu pomagal zaobrniti besedo.

»Nihče!« je ponovil Bolčina, ki ga je bil zmotil v mislih. Tako so se lovili za besedo, ki jim ni hotela teči. Jezno je obrnil robido, ki se je plazila čez grm. Ujel se je bil nanjo; njeno trnje mu je ostalo v hlačnici. Pulil ga je ter godrnjal, da bi moral palir videti tudi to trnje, če je plačan.

»Če bi mu nastavil cekin, bi ga gotovo videl!«

Vsem se je poznalo, da nekaj leži nad njimi. Moški so mrmrali za ženskami, kakor bi se drobno kamenje rahlo sipalo na suho listje. Pred vsakim znamenjem so se premenjali pogrebci. Kdor je bil na desni, je stopil na levo, da se mu »ohladi rama«. Pri oštirju Bratenčku je stala gruča ljudi, ki so živo mahali z rokami. V Kotèh so se glasno čuli okovani čevlji, ko so stopali skozi gozd. Spet se je razlegel kukavičji glas v bukovem gozdu, obupno in prestrašeno, kakor bi kdo kradel. Čez hip je kukavica zletela s hriba in na cesti je mignila njena senca, da so se otroci ozrli za njo.

Iz zelenja se je rdečil cerkveni zvonik. Mežnar Luka je zamahnil z roko in nato so se oglasili zvonovi. »Štefan, govedo bi zavpilo,« je pomislil, »saj ga poznam!«

»Pretiho zvonijo!« je mrmral Tone.

Andrej je bil zamišljen, da ga ni slišal. Vida mu je nenadoma stala pred očmi, Vida z dvignjeno roko, kakor bi prisegala! »Se že unese, ko se nekoliko umiri!« Zdaj je vedel, da mora biti za vsem tem zadaj njegova mati, ki je bila Bregarjeva ter je imela samo bale, da so morali naložiti dva voza. »Toliko, da so konji komaj speljali,« je pravila. »Vidiš, pa so bili konji mladi in so potegnili naložen voz iz ledenice, ko se jim je bil zaletel s poti.«

Vedel je, da bi iz ledenice ne prišel konj, če bi se opotekel, ter je moralo biti nekoliko drugače, toda bale je imela mnogo, ker je je že hčerama dala in je je še bilo pri hiši. Zato je bilo razumljivo, če je branila Andreju.

»Vse se unese!« je dejal ter se spet spomnil, da gredo za mrličem, ki je njegov oče, ter mu je napravil hišico iz mahu, ga posadil na konja, dal mu bič in vajeti, prinesel mačka na palčici, ki se je pognal na vrvici. Andrej takrat še ni vedel, kako je to, da se maček požene, lepo pa je bilo. In ko je splezal na češnjo, namesto da bi pasel krave, dokler ne bi prišel pastir, so krave ušle v zelnik. Oče ga je počakal pod češnjo. In zavihtel je palico. Andreju so planile solze v oči ob spominu, da ni videl ceste ter se je zamajal. In potem drugi spomini, spomini, spomini. Andrej je zaihtel polglasno in bolno, kakor bi ga nekdo tiščal za grlo. Zmotilo ga je šepetanje. Otliški otroci so hoteli prehiteti sprevod ter tekli čez groblje in po klancu; ustavil jih je srepi pogled župnikov, da so se potuhnili kakor potepen pes.

Tisti hip se je zaslišalo v gošči hripavo vpitje. Bebasta Tona je bila ušla od doma v sami srajci ter vpila:

»Kdo bo pa novi župan? Kdo bo novi župan?«

Slišala je, kako so se pogovarjali doma na ognjišču. Vsadilo se ji je v misli, da je vreščala kakor kavka ter vsakega pozdravila, ki je prišel:

»Kdo bo novi župan?«

Od suše rjavi grm se je majal, ko je prijela za njegov vrh ter ga tresla, kakor bi hotela še njemu dopovedati, njene bose noge so tlačile sivko, ki se je bohotila okoli kravjekov. Samo travi sivki ni suša mogla ničesar; ko je Tona dvignila nogo, se je spet zravnala.

XIX. Huljka pa je dobila kavo.[uredi]

Ruparica ni šla k pogrebu, »ker ni mogla pustiti hiše«, zato se je začudila: Rezka je prišla s kamrice, ko je pogreb že davno šel mimo. Hči je bila solzna in zamišljena.

»Ne grem za pogrebom!« je otresla deklica z rameni. »Kakšne pa so bile! Da bi grizle še danes! Pikale so kakor kače pred luknjo!«

Zdaj je morala materi povedati, kako in kaj, in zakaj ima oči zardele. O srčku in pastirju ni črhnila. Saj je ne zadeva!

»Besede bodo! In bom morala reči, da me je tako treslo, da sem legla!« je pomislila. Z vretenom je dvigala vodo iz štirne ter gledala sivi dim, ki se je dvigal nad smrekami. Zažigali so slamo, na kateri je ležal župan na pogrebu, pastirji so vpili, kakor bi gorel kres.

Dim se je dvigal nad mejo ter žarel v večernem soncu. V zraku so cvrčale lastovke; ko so se obrnile, je zablestela njih perot, ko bi bil obrnil zrcalo. V hrib se je potila deklica s škafom vode in njena postava je naglo smukala v grmovju. Pri Ruparju so kočarju Pesku pustili zajemati samo še škaf vode na dan. Pomanjkanje vode se je že čutilo pri vseh kapnicah in mlaka na Borjaču je bila prazna; suho blato se je režalo na dnu kakor razbita hruška. In namesto oblačka se je dvigal dim županove slame, zelenkastobeli dim, ki se je vlekel čez smreke in travnike. Vročina je posrkala vodo iz jam in ljudje so že sekali led v ledenici. Led se je hitro tajal na soncu in v vročini, da so bili mokri koši in hrbti.

Stara Huljka je ob palici prikrevsala mimo Ruparjeve hiše; njene žive oči so sivo begale po češnjah, ki so že rdele na veji. Nihče jih ni znal obirati boljše. S palico je potegnila vejo k sebi ter jih v hipu imela poln košek.

Padla je bila ter si zlomila hrbtenico, zato je bila grbasta in sključena. Ona je bila živa pošta: kjer je kaj zavohala, je bila zraven ter potem regljala, kakor če bi se pri vretenu, ki ga je Rezka vrtela na štirni, utrgala zanjka.

Dva ščinkavca sta se tepla na orehu in vreščala od jeze in napora, kokoši so razgrebale pod hišo, da se je kadilo, in koklja je klicala piščance k vodi, ki je bila pljusknila iz vedra na skalo ob štirni.

Huljka je bila sita in pri Mlakarju je bila dobila krilo, ki ga je nosila v culi. Pri Ruparju ni voščila in ni zamahnila z roko; videlo se ji je, da je užaljena in nejevoljna.

»Ali je zdaj punca na boljšem, da se je šla pretepat k mrliču!« je pomislila. »Stotak bi dal,« je dejal Andrej, »če bi se ne steple pri nas! Pa so se! Kakšna sramota za hišo! Ali je bilo punci res tako hudo, ker je Polonca dala Francetu srček? Andrej bo gospodar, stoji v testamentu.«

Tako je krevsala Huljka. Testament je imel župan res narejen, kakor bi vedel, kaj ga čaka. Kugajski Janez, ki ga je bil vprašal za svet, je povedal. In so ga res našli v skrinji. Andrej bo prevzel, Tone ima izgovorjeno. In je Andrej rekel, da od Rezke ni pričakoval, da se bo tepla pri mrliču. Vse to je vedela Huljka.

Kokoši za hišo so zakokodakale, ker je Matevž vrgel s pota senene vile. Prišel je okoli vogla ter vpil, da bodo kokoši razgreble vse okoli malih jablan, ki jih je nasadil.

»Vražja stvar! Le vpij!« je zrohnel nad petelinom.

»Ti tudi rad ješ!« se je oglasila Huljka ter brsknila s palico trsko na poti.

»To pa res!« si je odvihoval hlačnico, ki mu je mahedrala po mečah.

»Vidiš, zakaj potem zabavljaš?«

»Saj ne!«

»Pa le zabavljaš!« je dejala, ko je že stala na dvorišču. Kar vrglo jo je nekaj iz klanca, da ni mogla mimo.

Ruparica jo je povabila v hišo. Ni se ji poznalo, kako vse kipi v njej. Huljka je sedla za ognjišče ter se zmerom bolj tajala, ko je videla, da Ruparica siplje kavo v krop. Na vengah je visel bakren kotel in ostri duh detelje, kapusovih listov in repja se je širil po veži.

Huljka ni občutila duha ter se široko raztegnila, ko je govorila. Pripovedovala je, kdo se meni z Bazkovo Pepco in kdo z Bolčinovo Justino. Kdo je tepel ženo in kdo gleda za to in ono. »Pri Gašperju nekaj poka: ona radi vidi soseda!«

Ruparica je čutila njen prodirni pogled. Delala se je, kakor da ga ne vidi. Vsula je v skodelico sladkorja ter pomolila gostji.

»Saj pravim!« je dejala Huljka, ko je držala skodelico. »Kava pa je pri vas dobra!« Tlesknila je z jezikom ter počasi srebala, pihala in srebala.

»Rada bi bila šla h pogrebu, pa sem legla, tako mi je bilo slabo. Razjezila sem se! Rezka ima svojo pamet!«

Hotela je izvedeti o dekletu tudi od druge strani.

»Saj ni Rezka kriva!« je rekla Huljka. »Polonca! Še danes ne razumem, ne vem, kaj je punco prijelo. Kakor rak je zardela in mahnila po Rezki. Rezka se je branila, rahlo branila, kakor se pri mrliču spodobi in je rajši šla, kakor bi bila pri takšnem teslu. Kje je dekle?« se je nagnila. »Fantje se ne love s srčki! Kam pridemo, če bi se fant obrnil na srček ali zrcalce? Pa treba samo primerjati. Rezka je proti oni kakor svetilka proti leščerbi.

Ruparici nekaj ni dalo miru.

»Kam bo šel Andrej? Gospodar bo in izbranega nima še nič.«

»Nihče ne ve, da bi kaj imel. Mlad je še; če se je posmejal tej ali oni. Pravijo, da se je najbrž Vidi, pa je ostalo pri tem. Kdor hoče k Mlakarju, mora biti bogat. Vida nima. Kje pa naj vzame! In Andrej ni še nič rekel. Tih je in boječ, si ne upa. Pri njem bi morala začeti ženska.«

»Samo da bi zavil okoli vogla! Sam ne bo nikoli! Bi mu že znala povedati. Zdaj pa se je zgodilo tisto s Polonco. Rezka mi še zinila ni o srčku in zrcalcu!« je pomislila Ruparica. »Zamolčala je, kakor da se ne izve. Ali je bilo tega treba? In za fanta sta se stepli. Za Franceta! Kakor bi nobenega drugega ne bilo in da ni Andrej zdaj prisiljen, da se ogleda.«

»Mladina je že takšna, da ne posluša starih in hoče vse po svoje. Ne premisli, ne preudari, kakor tudi teliček ne pogleda, kam se zavali. In zdaj Andrej! Ali so dekleta slepa? Hitro se mora udariti, da zaleže. Kdo pa je mislil, da bo čez noč gospodar. Zjutraj še ni bil, zvečer pa že!« je napila Huljka.

Ruparica je rekla:

»Veš, Andreju se mora le povedati, da se je naša samo branila, da so jo napadli in izzvali. In če je on vpil nad Francetom, ni nad mrličem. Mrliča moraš peljati počasi, ne pa s tako naglico. Andreju dopovedati!« jih kdo priganjal. To se mora Andreju dopovedati!«

»Bom, bom! Saj se tako še nocoj vrnem. Ruto sem pozabila. Pozabila? Saj veš! Pustila! Da še lahko pridem!«

Srknila je zopet ter se oblizala. Srkanje je spremljalo njene besede, kakor bi jih požirala. Njena palica je zaropotala na tla. »Presneta palica!« je rekla Huljka. Ruparica ji je zavila še kos špeha, ko se je odpravljala.

»In Andreju bom rekla, naj koj pride k vam, da se bo videlo, da ni nič jezen. Kaj bo jezen! Zakaj? Saj niste krivi. Krivi? Če pa drugi izzivajol Rekla mu bom, naj se kaj oglasi, Rezka mu bo že povedala, kako je bilo. Dekle ni zavezanih ust. Naj mu še ona pove!«

»Če bo, ne boš zastonj hodila okoli hiše!« ji je na pragu rekla Ruparica. »Saj veš, da je Rezka hude krvi in vzkipi kakor lonec mleka, toda dobrega srca, rečem ti! Rezka,« je poklicala hčer, »pozdravi botro, ki se poslavlja!«

»Zbogom, botra!« je prišlo dekle, ko ji je mati pomignila z očmi. »Zbogom, botra!«

Huljka je šla in za njo je gledala Rezka. Poganjala se je kakor žaba ter brcala kamenje predse.

»Od kdaj pa je botra?« je vprašala mater.

»Nekaj moraš reči! Ali naj rečem Huljka?«se je obregnila mati. »Kaj ti veš!«

»Pa ne vem!« je otresla hči.

»Jezik te bo še tepel!« je dejala mati. Kaj pravim: bo? Saj te že! Hudo te!«

»Pa naj me!« je odvrnila hči. Bila je vznemirjena ter zatopljena v svoje spomine. In ker so pastirji gnali pred hišo, so jo spomini še bolj vznemirjali.

XX. Resnica se ne sme povedati.[uredi]

Mlakarja so pokopali. Na grobu mu je bil spregovoril Vidmar in prav posebno poudarjal, da je rajni pokojnik bil nesebičen, konje je posojal, kdor jih je rabil in ni vpil nad nikomur.

Rupar se je obrnil in šel, tudi župnik se je zresnil. Celo na takem kraju, da Vidmar sramoti. Nihče ni odobraval Vidmarjevih besedi in pred očmi jim je kričala Tona:

»Kdo bo župan?«

Rupar je z Bolčino stopal proti domu in njegova beseda je bila rezka in kratka. Pod leščevjem je nekdo brusil koso; ostro je zveličalo, ko se je osla zadevala ob konico. Kosa se je motno zabliskala v večernem soju. Možakarja sta v hrib pridržala korak. Govorila sta o senu in koscih in je Rupar dejal:

»Novi kosec je še zmerom več trave pustil za seboj kakor stari! Stari zna orodje obrniti.«

Naglo sta šla skozi Kote, pred znamenjem, po hribarskih ključih in mimo kala pred Ferlutovo hišo.

»O, ta je pa suh!« je dejal Bolčina ter si otrl pot s čela.

»Suh!« je dejal Rupar. Videlo se mu je, da je jezen in nemiren.

Bolčina je nekaj časa molče sopel ob njem in žal mu je bilo, da ni počakal pogrebcev, potem pa je »imel opravke pri nekom,« da je hitel Rupar sam.

Pogrebci so se zbrali pri Vidmarju. Sedeli so okoli dolge mize: Bevk, Brus, Benko, Polanc, Siegl in cela vrsta drugih.

»Dober človek je bil!« je dvignil kozarec Bazk.

»Dober!« je pokimal Bevk.

»Kaj mu pomaga, če je bil dober!« je pristavil Benko. »Ali ni bil včasi tudi siten, kaj praviš, Brus?«

Brus se je stresel in zbudil iz svojih premišljevanj.

»Seveda!«

»Nič ne zabavljajta!« se je oglasil Vidmar in ostro ožvrknil Brusa. »Najgrše je zabavljati čez umrlega gospodarja;«

»Saj nisem ničesar rekel!« se je preplašil Brus. »Mislil sem, da mu bomo našli težko enakega!« — Toda tu se je spet spomnil, da se je zaletel. — »E, seveda, če tako rečem —«

»No, no, še boljšega! Jaz zmerom pravim, da še boljšega!« se je zagnal mešetar Benko. »In takega, ki bo za organista!«

»Kakopa, kakopa,« je kimal Brus, ki mu je bilo vroče, da je zašel v to družbo. Sami občinski odborniki so sedeli okoli mize in eden izmed njih bo župan. Da ne bo Rupar, to je bilo jasno, toda ostalo jih je še štiri in dvajset. Štiri in dvajset! Plavaj čez štiri in dvajset nožev, da se ne zadeneš, skoči čez štiri in dvajset igel in se ne pobodi. Kakor da jih vseh štiri in dvajset drži roko na njegovih ramah in mu z drugo molijo žreb. »Vzemi, toda zadeni pravega! Zadeni tistega, ki bo tvoj gospodar. Saj veš.« — In jih je začel, kakor bi prebiral krompir. Bazk? Ne! Grm? Ne! Polanc? Kaj pa Polanc? Precej veljave ima in razumen je! Vendar Vidmar! In zdaj pride še namestnik. Vidic, za njega pa ve, da ne bo.

»Kje pa je dekla?« je vprašala mimogrede Grmovka. »Nič je ne vidim!«

»Mati ji je rekla in je morala domov!« je naglo odvrnil Benko namesto Vidmarja.

»Ali je ne bo več nazaj?«

»Doma bo morala ostati!« je dejal Vidmar.

»Potem boste pa kar brez nje!«

»Dokler ne dobijo druge!« je pojasnjeval Benko.

»Vidiš,« je planil Brus vmes, »Polanc lahko da Polonco! On jo lahko pogreša! Vsaj za toliko časa, da dobite stalno, če ji ne bi ugajalo. Brez ženske pa ne morete, Neža vendar ne more več!«

In se je useknil in izza robca pomežiknil Vidmarju. Ta se je pogladil preko čela, kakor da se mu je nekaj zabliskalo.

»Dobro bi bilo, če bi jo nam vsaj nekaj časa dal. Zdaj je sredi leta in za dobro dekle stiska!« je dejal Vidmar.

»E, oštarija je!« se je otresel Polanc.

»Toda Vidmarjeva!« je udaril po mizi Benko. »Če bi jaz imel hčer, bi jo koj dal. Tako varna je kakor v farovžu!«

»Moli, kolikor hoče in v cerkev ji nihče ne brani!« je pristavil Brus.

»Koliko je od tega, odkar je služila pri vas Cilka?« se je nenadoma vmešala v pogovor Meta, ki je tudi sedela v kotu ter lomila skorjo za svoje brezzobe čeljusti.

Za hip je nastal mrtvaški molk. Vprašanje je bilo nepričakovano in ni prav nič spadalo k stvari.

Vidmar se je za hip zdrznil, rahlo se zamajal in potem z nadčloveško silo zatrl iznenadenje. Glas mu je bil navidezno mrzel in brezbrižen.

»Kaj bo? France je imel dvanajst let, deset let bo od tega jeseni!«

»To je bila pridna dekla! Do hriba sem ji še pomagala nesti koš, ko je šla od vas!«

»Da, to je bila pridna dekla!« je mirno potrdil.

»Kar se pridnosti tiče, tudi Polonca ne bo slabša!« je hitel Benko, kakor da beži pred plazom.

»Moram še ženo prej vprašati!« se je otresel Polane. »Zdaj ji še ni treba iz hiše. Jesti in dela ima dovolj. Če bi jo veselilo, nič ne rečem!«

»Seveda, če bi jo veselilo! Tako rekoč na posodo, dokler bi se ji zljubilo.«

Moža sta si bila edina. Vendar v družbi ni hotelo biti prave živahnosti. Nekaj je bilo padlo med nje, ker jih je motilo. Stara Meta pa je predla svoje misli kakor maček. Že se je bilo posrečilo Bazku, da je zaplel v hud pogovor Benka z Grmom, ki je trdil, da kaže kmalu dež, a Bevk je ugovarjal, da ga še ne more biti, ker se ni še slišal svetogorski zvon.

»Kadar se bo ta oglasil, takrat bo!« je potiskal kozarec predse.

»Ne rečem, toda Golaki so včeraj zvečer imeli kapo!«

Takrat je Meta, ki ji je bil kozarec vina stopil v glavo, spet povzdignila svoj glas.

»Da, da, uboga Cilka! Lende pa takšen revež! Pa kako srčkan otrok je to bil. Potem pa tisti padec!«

Zdelo se je, da je nekdo pogasil ogenj, tako mrtvo je vse bilo. Kajti vsi so vedeli, da je Lende kot osemleten deček pasel krave in bil splezal na Vidmarjevo visoko češnjo. Našli so ga pod njo. Imel je zlomljeno roko in bil v nezavesti. Trileten deček je tulil poleg njega v travi ter ga vlekel za lase. In ko so ga vprašali, kako je bilo, je pripovedoval, da je »mož vrgel tisto«. Našli so debelo krepelce v travi. Več ni vedel povedati. Začeli so govoriti, da je samo Vidmar mogel vreči krepelce. Njemu je bilo to prišlo na uho in je tožil zaradi žaljenja časti. Zato so o tem molčali in mislili svoje in pozabili. In to se je zdelo čudno, da Vidmar Lendeta ni mogel videti in da je Lenda pred njim bežal, če ga je uzrl.

»Eh, kdo bi na to mislil!« se je zavedel Benko. »Prinesi ga rajši še!«

Vidmar je bil za hip ostrmel, zdaj pa se je zresnil in rekel:

»Da, mnogo bi dal, če bi mogel dognati resnico!«

»Sam Bog jo je dognal!« je dejala Meta, ko je Vidmar stopil po vino.

»Še danes dobro vem, kako je bilo. Fantiček je ležal v travi in tvoj Janezek,« je pokazala na Bazka, »tvoj Janezek je jokal zraven. Pokazal je poleno v travi in pokazal mesto za grmovjem, kjer je stal ,mož, ki ga je vrgel'. Nekdo je torej bil in ni sam padel. Zdaj pa imamo takšno nesrečo in nič ne vemo!«

»Kar tiho bodite, Meta!« se je razgrel Benko. »Vse vemo. Tudi vemo, da so bili ljudje zaradi svojih jezikov že pred sodnikom! Če ne veš, je najboljše, da molčiš!« je udaril po mizi s kozarcem.

»Saj nisem nič rekla. Nikomur nisem zlega rekla. Kako naj rečem, ko pa sama ne vem!« je priprla veke, kakor bi mežikala.

»Tudi ne bi svetoval!« je trdo dejal Benko.

»Treba bo iti!« se je ozrl skozi okno Bazk.

»Počakaj, da izpijemo še ta liter!«

»Ne bom!« je rekel in odšel.

»Prav je imel Rupar, če je šel s pokopališča. Ruparica je vohala. Ženska ima nos kakor lisica. Če bi bila še ona in Rezka, no, potem bi imeli na pokopališču kreg in pretep. Kakor bi vsem leglo na možgane, takšni so. Samo to, da bi še zanesljivo vedeli, kdo je takrat vrgel krepelce. Če je bila Vidmarjeva češnja, ni na primer hlapec Civ ali kdo vrgel krepelce, ker ni bil hlapec pri Vidmarju, Huljka tudi ni bila na nji, torej! Če sodnija tega ne ve, ne ve, nam pa je tako jasno, da bi dal roko.«

Bazk jo počasi stopal, ker je bil večer topel, v zraku se je zaletaval regratov kosmič, nebo je mlečnato viselo nad vencem gora, ki so bledo plahnele v mraku. Njive so ležali v dragi pokojno, kakor bi se ne upale dihati. Dnevna vročina jih je žgala, da so ležale, kakor bi spal truden otrok.

Nikjer nobenega oblačka; omajna trava pod potjo preden zgori. »Bevk je imel prav!« je dejal skoraj glasno. »Nič še ne kaže k dežju in vidno se že vse suši! In jasno je!« je menil, ko je stopil mimo visoke češnje, »Jasno je, da je bil Vidmar!« V grmu je crikala kobilica, kakor bi se veselila hlada. Slišal je, kako vriska Gidljev Peter preko klancev, Česnovka je vpila nad otroci, v Strugi je jokal deček. »Ta ne bo dolgo!« je dejal. »Saj je boljše; boljše je tako kakor pa za Lendeta. To je predilnica!« je mislil na tovarno v Ajdovščini. »Mlado dekle, ki misli, da ji vse zarje pojo, se proda temu smradljivemu hudiču. Če vidim ta dim, kašljam! Pa pride človek in obeta dekletu vse. Ko pa pride otrok, njega ni nikjer več. In da je bil oženjen? Če mu je pa Angelca verjela. Cilka je tudi verjela in zdaj je Lende revež.«

Pred svojo hišo je postal za trenutek: »Žeti bo treba, pšenica že diši, če pride nevihta, bo ob vse. Cipruž že kleplje srpe,« je dejal, »če on, ki je zmerom med kasnimi, je tudi za nas že čas.«

Cipruž je res klepal srp, moral ga je pri petrolejki, toda ga je klepal za travo. Drugi dan so jo šli žet v Modrasovec. Včeraj jim je dovolil Hanuš žeti v sečnji. V noči se je klepanje razlegalo, da so ljudje stali na pragu, »Če pa prej ni imel časa!« so norčevaje se in smeje naslanjali na rožance.

Kobilica je neprestano crikala v večeru.

XXI. Drva in župan; kaj je skrbelo Luko?[uredi]

Župnik Mežnarič je učil verouk na Dolu. Zadnji dnevi so že tekli. Pri Blažečih se je ustavil. Na pragu pri Juriju ga je čakala gospodinja.

»Ali je res rekel Hanuš tisto o drvih?« je nestrpno vprašala, preden ga je spremila v hišo.

»Rekel!« je odvrnil župnik.

Na nizkem čevljarskem stolu je sedel prvi cerkveni pevec Jurij. Pogledal je čez naočnike ter skočil pokoncu. Začrnelo roko si je obrisal ob smolnate hlače, ko je spustil krivač in dreto na stol. Tla so bila našarjena s starimi podplati, čevlji, odrezki usnja, zlomljenimi lesenim in malimi žebljički. Okoli vedra, kjer so se močili urbasi in podplati, je bila mlaka. V hiši je smrdelo mokro usnje, mokri čiki in v nos udarjal dim, ki je bil v razbitem in s tenko žico opletenem glinastem loncu, se je osladno vlekel na trski ter smrdel po gnili repi.

Duhovnik je sedel na edini stol, ki Je bil v hiši. Na Kranjskem bi rekli hiši izba. Jurij mu je dal nove čevlje in par starih podplatov. Dvakrat je že župnik vprašal, ali so že gotovi; vsakikrat je »pri enem še nekaj malega manjkalo«.

»Suša je!« je začel Jurij. »Ne vem, kam bomo z živino. V reber, da se vsaj napije, krmili bomo doma!«

»Samo, da je kruh!« je dejal župnik. »Da ni lakote! Že na ljudeh se pozna suša in vročina. Za vsako reč vzkipe!«

»Rupar je ušel s pokopališča!« je sedel Jurij nazaj ter vzel v roko čevelj.

»Vidmar se je zelo zaletel!« se je obrnil župnik, ker je prišla v hišo gospodinja. »Zaletel, pravim!«

»Luka je bil pri meni: da je gotovo. Premov Štefan da pojde za organista in da bo mežnar, da je Luka prestar. Ali res? Luka je res star, toda vse zna. Naj si pa kdo drugi zapomni, kdo mu je dal groš za verne duše! Rad bi ga poznal! On se ni še zmotil in je vse natančno povedal.«

Jurij ni izdal, da ga je Luka prosil, naj poizve. In dokler je bil prvi pevec, je bil on prvi. Če pride organist!

»Zdaj še ni nevarnosti za organista. — Bomo šele videli, kdo bo novi župan!«

»Saj sem tudi jaz rekel! Pa ljudje napravijo iz komarja slona!«

Da pomaga ljudem delati slona, ni povedal.

Gospodinji pa ni dalo miru.

»Ali res ne boste prejemali več drv! Da bo država vzela, so pravili!« je obrisala nos s spredpasnikom.

»No, tako hudo pa ni; Hanuš je rekel samo, da država ni toliko dolžna, da pa da, ker ima.«

»Ima že, ima! Tu so pa pravili, da so našli papirje in da so klicali Vas in nadučitelja. Hanuš da je rekel, da ne da več, in še za pet let nazaj da bo morala fara in občina plačati. Rekli smo, da to ne more biti res, pa so trdili, da je res to in še več; vsega da se nikoli ne izve!«

»Tako so rekli in vse to ni tako!«

Župnik je hotel povedati, kako je, ko je prišel stari Povh. Glasno je priropotal, čikal ter pljunil pred vrata. Obrisal si je brado od rjave sline, ki se je cedila v sive dlake.

»Ali si že?« je odprla vrata v hišo. »Sin je pisal, da pri cesti potrebujejo še delavcev. Že dober teden, pa se mi zdi, da je bilo včeraj, tako smo hiteli. Saj bi bil Maks pomagal, pa se mudi.« Vsi so vedeli, da ima za dve rjuhi zemlje. — »Pokosil sem, požele bodo pa že ženske. Vode že imamo nekaj, vsaj za štirinajst dni. Za ped je je še, smo danes zmerili. Danes je bil »maček«  še dve pedi moker, dve pedi, pravim, toda blato se mora odšteti. Škornje rabim! Hvaljen Jezus!« Zdaj je šele zagledal župnika. »Naj ne zamerijo. Zunaj peče sonce, da človek oslepi in mu v sobi kar zamegli!«

»Na Salcburškem delajo, kaj?« je vprašal župnik, ko je odzdravil. »Če bo kaj zaslužka!«

»O, bo! Prevzeli so cesto pri Werfnu. Tri postaje naprej, ali kaj, so začeli. Cesta da mora biti za jesen narejena. Saj za navadno bi se tako ne mudilo, če bi ne bilo za samega cesarja. Zato pa hitro škornje, jutri že grem!«

Jurij je pograbil škornje ter pogledal čez naočnike.

»Ali se res mudi? Da ni kakšna potegavščina! Škornje sem že tako danes namenil!«

»Kaj bi potegavščina? Sicer bi jo ti zaslužil, kajti pri tebi prihranimo na leto vsaj pet podplatov, tako si počasen. Naj ne zamerijo, z Jurijem kaj rečeva, da je kaj slišati.«

»Če bi molila, bi se tudi slišala!« je rekla gospodinja.

»Spomniva se ne!« je dejal Povh in škilil v župnika.

»Mislim, da se prav malo spomnite!« se je smejal župnik. »Če toča pobije ali strela udari ali kdo oboli. Prej se naje in pošali brez Boga. V sreči se Bog pozabi in se kliče, ko se rabi! V skrajni sili!«

»Saj bo tako!« je mencal Povh roko, ki se mu je bila zadela ob bodeči šopek na mizi.

Iz hiše se je videlo na cesto. Rupar je nekam prav hitro stopal. Vroče mu je bilo, da si je slekel jopič ter potisnil klobuk na tilnik. Sonce je neusmiljeno pripekalo in žgalo. Pozdravil je žensko, ki je nesla na glavi škaf ter peljala za roko dečka. Mimogrede sta spregovorila nekaj besed; glasovi so nerazumljivi prihajali skozi okno v hišo.

»Tega pa je Vidmar!« je dejal Povh. »Strašno ga je zdelal!«

»Saj ga ni!« je popravil Jurij. »Naša je vprašala!«

»Zakaj pa bi si ljudje pripovedovali? Iz nič ne bi!« je menil Povh.

»Zmešali so!« je dejal župnik. »Rezka in Polonca sta se, so rekli, zdaj pa govore že o starih dveh!«

»Nekaj bo pa le res!« je vztrajal Povh. »Samo v farovžu vsega ne povedo. Saj je tudi Benko pastirja, da je bil Lende ves črn, pa smo šele zdaj zvedeli. Vehe mu je zatlačil, da bi se bil pastir skoraj zadušil. Pri nas je težko, preden kaj izveš, ker je občina tako razhodna in razmetana. Kušin je že vedel, zakaj je dal stotak in kožuh. Oltar ima pred nosom. Sam pa potrebuješ do cerkve, da bi prej moral počivati; če se pa kaj zgodi, mora od hiše do hiše, da pride do tebe. Ostariš, preden izveš!«

Župnik je pogledal na uro ter se odpravil.

»Zato ne more biti vse res, kar pravijo. Vsak obrne po svoje!«

»Izmisliti si pa le ne more!« je branil Povh. »Nekaj pa je le res!«

»Ne!« je dejal Jurij, »izmisliti si pa ne more. Tisto okoli morda, ampak —«

»V sredi le ostane, tisto črno!« je modroval Povh.

»Vprašati bo treba, kar enega bo treba vprašati, da bo mir!« je dejal župnik, ki se mu je mudilo na Dol. Poslovil se je in zabičeval Juriju, naj ne pozabi čevljev. »Vse se ne sme vzeti za zlato!« je rekel Povhu.

»Če bi ne bili slišali pri pogrebu! Pa smo slišali, saj nismo gluhi. Že pri grobu sta si skoraj skočila v lase! Zakaj pa je Rupar šel?« je godrnjal Povh, ko je župnik že hitel mimo kamenitega znamenja. »In zakaj ni bilo žensk pri pogrebu, kaj?« 

Pred sobo je župnika čakal nadučitelj. Rdeč je bil v lice ter brke so se mu ježile. Niti odzdravil ni od razburjenja.

»Ljudje so si ustvarili že celo povest. Da krajni šolski svet ne dobi drv, da se bo začela pravda, kakor jo je že dvignil župnik zaradi svojih. Zmešnjava. In če mu rečeš, kako je, ne veruje. Ko mu je pa ono bolj všeč!«

»Tudi mene so spraševali zaradi drv!« je rekel župnik. »Kakor da je ,župnik' vsem vzel pomet!«

»Vidmarju sem povedal, pa je zmajal z glavo!« je dejal nadučitelj.

»Novi župan bo vse uredil!« je dejal župnik, ki se mu je mudilo, ker so otroci že kukali skozi vrata in kričali kakor jesiharji. Bilo je nekaj dni pred počitnicami in vsem se je poznala vročina. Če niso nagajali, so spali, kolikor jih je bilo. Morali so k senu, v gozd po jagode, cela truma jih je hodila že po vodo Pod goro. Medvedovski Jožek je snoči prinesel domov prazno lempo in raztrgane hlače. Bil je tepen, Metka, sestrica njegova, si je vodo pri sosedu izposodila, da je pil oče. V šoli jih ni bilo dve peščici; kar jih je bilo, so bili čudno kričavi in nemirni, kakor bi sedeli na žebljih. Vroče je bilo v sobi in v nji je zatohlo smrdelo, četudi so bila okna odprta. Vročina je omamljala ali pa grela možgane, da so vpili; odrasli so tudi vpili ter se jezili zaradi vsake malenkosti.

»Koga bodo izvolili!« 

Pomolčala sta za hip.

»Naj se enkrat sami!« je dejal nadučitelj. »Zdaj se ne splača mešati. Če bi bilo po mojem, naj bi za letos ostalo kakor je, drugo leto pa bi bile redne volitve. Ker velja pri dr. Gregorčiču [1] ali profesorju Berbuču [2] vaša beseda, mu recite, jaz mu ne morem. Jaz bi lahko potem rekel Gaberšku, [3] naj jih »Primorec« [4] zahteva in gotovo ne bodo! Rupar po tistem s konji tako ne pride v poštev!«

Vihar je svoje mogočne brke.

»Ne vem če bo kaj! Za Vidmarja ne morem reči Derbuču; pri pogrebu se je zameril ljudem!«

»Eh, taka zamera!« je zamahnil.

»Pa naj se sami!« 

Poslovila sta se.

Ko se je župnik obrnil na vratih, je videl, da gre nadučitelj za njim in nekdo je stal zraven njega.

»Seveda! To leto bi si Vidmar le nabral toliko poznanj, da bi imel upanje. Leto dni premirja, toda premirja samo za nas, ne za nadučitelja in Vidmarja. Kako pa! Ne morem reči Berbuču, četudi se ne bi sami vladali. Presneti Rupar in njegovi konji! Rupar gotovo ne bo!«

Župnik se je po šoli vračal in srečal Ruparja. Da je bil na Otlici. Polne roke ima dela. Župnik mu je hotel povedati o drvih.

»Že vse vem!« je mahnil z roko Rupar. »Novi župan bo moral to vzeti pošteno v roke. Kaj pa mislijo? Zdaj naj občina skrbi za drva, ko je dolžnost države!«

»Saj je rekel Hanuš, da da, samo dolžnost da ni! Dolžnost pravi!«

»Zdaj pravi, da da, drugo leto bo rekel, kar je dolžnost, tretjo leto bo rekel, da ni dolžnosti. Pa se pravdaj! Kadar bo zima, boste pa kurili z mrazom. Saj se poznamo. Tako se začne. Svoje dni so hoteli prav tako z gmajno, pa sem jim vse izrekel, da so se gospodje zmehčali in so jo vso zapisali nam. Gmajno sem pa le rešil. Zdaj pa za drva.«

Da se je on sam vlekel za gospode, je pozabil.

Župnik ga je gledal, kako se je koračil na cesti ter stiskal pest.

»Resnico sem hotel povedati!« je dejal župnik.

»Z resnico se začne, konča se pa pri beraški malhi, če se ne pazi!« je mahal Rupar.

Zvečer je šlo, da drži z Ruparjem župnik, z Vidmarjem pa nadučitelj.

Brus je taval kakor brez uma.

In ko je Luka izvedel, se je udaril od veselja po kolenih ter zavil h Kušinu:

»Rupar za Prema ne mara! O, še dolgo ne bo organista!«

  1. Deželni in državni poslanec v Gorici.
  2. Deželni odbornik v Gorici.
  3. Publicist in založnik v Gorici.
  4. Literarni tednik v Gorici.

XXII. Kako sta se v temi pogovarjala Muta in Lende.[uredi]

Lende in Muta sta se srečala. Lende je bil šel k šepavemu krojaču Čotu, da mu umeri hlače. Mlakarjev Andrej je dejal, da mu jih bo dal. Mezlana, tistega, ki kožo odrgne, da je vsa rdeča, mu je dejal. Da bo za šagro! Hiša se je presojala po tem, kako je bil pastir oblečen za šagro. Zato ni mogel Andrej pustiti, da bi Lende šel razcapan in zanemarjen v cerkev.

»Tudi pastir mora imeti, da ne bo raztrgan! Kar Čotu naj nese, on bo že vedel!«

Zdaj je Lende nesel Čotu in se je Čot, ki poleti ni imel dela, še bolj počasi motal. Že meril je važno in tehtno. Vzel je nit, napravil vozel na koncu in meril. Skoraj je končal, ko se mu je nit utrgala. Vzel je novo in meril od začetka. Pastirju je kar migljalo, ker si je Čot dal toliko opravka z njim. In zraven ie govoril, kakor je pastir redko slišal. Z vzvišenim glasom mu je pripovedoval, da je njegovo mater večkrat videl. »O, to je bila pridna ženska. Molčala je in naredila, kar si ji rekel. Ti se je ne spominjaš, ker si bil majhen in potem bolan!«

Čot je meril, šepai okoli pastirja ter si brisal moker nos z roko. V telovniku je imel zapičene igle in bučke, dve šivanki sta bili vdeti ter so se niti zvijale kakor gliste. »Preč pojdi!« je zavpil nad kuštravim psom, ki mu je povohal roko. »Cigan, ali slišiš? Preč pojdi!« Cigan je parkrat kihnil, kakor da mu je dal Čot tobaka, ki ga je imel v črni škatli na mizi. Rjave dlake so molele Čotu iz čadastega nosu in na njih moker tobačni prah.

»Zdaj pa je!« je nazadnje rekel ter z vatlom udaril po mizi. »Če bi po dnevu prišel, bi bilo lažje, zdaj nagaja luč, pa saj vem, saj vem: pastir ima čas samo ponoči!«

Lende je stekel, ker je bila noč in so strahovi na cesti. Kuševec je grozeče gledal na pastirja in stare široke bukve so skrivale sence pod seboj. Odkar je bil omedlel ob potoku Lokavšku, je v pastirju nezavedno nekaj ždelo, kakor tli žerjavica pod pepelom. Kakor neki tajen glas, ki mu je odmeval iz dalje. In v temi še bolj.

Glas, ki ga je spremljal, pa se ni zavedel ne kje ne kaj. Često je prisluhnil, kakor da ga nekdo kliče po imenu, potem spet udarec, kakor bi padlo poleno na les. Ker mu je škropil pesek od bosih nog, se je zdelo kakor skrivnostno šepetanje. Za hip je vedel, da mu pamet odreka, toda če bi ga kdo vprašal, bi se ne spomnil ničesar. Tudi je često hotel pametno odgovoriti na vprašanje, a mu je vmes prišlo kaj drugega na misel, da je zinil narobe, ker ga je šum, ki ga ni znal razbistriti, motil in nadlegoval. Šum, kakor bi grmele veje na kup, šum, kakor da nekdo meče listje, zvezano v leskovko. Bil je kakor ovca, ki je na kratko privezana, ter ne more do šopa onkraj poti. Saj je videl oči in obraz, a ni vedel, kje je in čigave oči ga gledajo. Bil je kakor ptič brez peroti: videl je daljo in gore in morje, a ni vedel nobenega imena in ne poti, da bi mogel do njih. Kolikokrat je stegnil roko, da bi nekaj prijel; čez hip ni vedel, kaj je hotel ter se čudil roki v zraku. In sence grmovja in skalovja ob cesti so oživele ter omahovale ob grobljah. Lende je bežal ter pesek je še bolj šepetal za njim.

On se svojega stanu ni zavedal in mu ni prišlo na um, zakaj se Vidmarja zdaj še bolj boji ter zbeži, če ga je le zaslutil. Pred njim je imel skriven strah in po udih ga je streslo, če ga je zagledal.

Pri Cunti je gorela luč v hiši, ko se je dušila v mesečini kakor mrzel žarek. Cesta je držala skozi zaseko. Na obeh straneh so ob kraju štrlele gole skale.

Lende je že zavil v zaseko, ko je zagledal ob kraju temno senco, ki je mahala z roko. Pastir se je sklonil, kakor bi lovil udarce, postava je stopila naprej. Po njenem kričavem glasu je spoznal Muto. Da jo je strah, je rekla. Odkar je župan umrl, lahko hodi okoli. Pravijo, da so ga ubili. Grdeži! In da so se Mlakarica in Ruparica skregali, zato da ni šla Ruparica k pogrebu. Ošabna babnica! O, rekla je na glas, ker je Mlakarica nosila k nji šivati ter je koj plačala, Ruparica pa je izbirala šiviljo. Kaj njo briga, če je Polonca Rezko! Kolikokrat napačno razume, ni nikoli izvedela, ker ji nihče ni hotel povedati, da so se mogli smejati. Ruparica pa se je še takrat, ko je ona prinesla samo blago, z njo skregala zaradi traku. Da ji ni prav prišila traku! Ko je Muta razumela, kaj pravi, je zamrdala z nosnicami ter razparala. »Kdo zna?« je kričala, ko je Ruparica pa se je še takrat, ko je ona sama prinesla blago, dela, da ga je prišila Polonca!« Saj je vedela, ker ji je Muta povedala, ko je pomerila.

Muta je pridržala pastirja, da ne more tako naglo hoditi, kakor on beži. Da je Polonca prišila zadnje gumbe in zlikala, sicer bi ne mogla nesti obleke.

V jami na desni se je utrnila drobna postava in zategel glas je prihajal z leve. Po stranski cesti je nekdo kolovratil in pel.

»Maček je!« je rekla Muta ter kazala v jamo. »Na miši je čakal!«

Lende pa je bolj s strahom poslušal pesem na stranski cesti. Nekaj mu je segalo v srce, kakor da ga obrača. Muta pa pesmi ni slišala.

»O; Polonca si le upa. Zadnjič je Rezko. Pravila je. Vso je opraskala, so rekli. Nisem videla, škoda, da nisem!«

Lende ni razumel. Njen glas se mu zdel, kakor da nekdo drgne rjavo železo, ki praska in cvili. Hotel je naprej, a ga je pridržala. Četudi ni bilo meseca, je bilo nebo svetlo. Videli so se v mraku Čaven, Medvedji vrh, Kozja stena in Obrekovica. Za njimi se je pelo svetlo nebo; zvezde so razredčene mežikale: vse je bilo trudno in zaspano po dnevni vročini. Lende je čutil neznan strah, ker je Muta tako kričavo razlagala ter mahala z rokami. Noč ga je čudno prevzela, kakor bi mu šlo nekaj skozi srce, nekaj skrivnostnega in ostrega. Če pa so se mu zdele zvezde tako domače, grmovje in drevesa pa kakor veliki strahovi. Samo še zgeniti bi se morali. Začel je hoditi hitreje.

»Kako hitiš! Saj se ne mudi! Ali se mudi? Ti bi tekel! Ali ne prideš tudi počasi, lagodno in umerjeno!« ga je držala in vpila s svojim kričavim glasom. V noči ne bi videla, če bi kaj rekel. »Polonca jo je, da je nihče ne pogleda!« se je hihitala sama pri sebi ter vlekla pastirja za pas. »Kam se ti mudi?« 

Moral je z njo v korak, četudi mu je njeno kričanje jemalo zavest.

»Tudi France je ne pogleda! Če pa je vsa razbita. Pravijo, da je razbita. Vsi da so jo tepli, so pravili. Kakor psi da so planili in jo cukali. Škoda, da nisem bila šla kropit.«

Muta se je hihitala in ko je z obema rokama grabila po žepnem robcu, ji je Lende ušel. Naglo je stekel, njegove bose noge niso čutile kravjeka, ki ga je pohodil, samo za seboj je slišal kričavi glas šivilje. Kaj je kričala, ni razločil. Hitel je in poslušal, kako so regljale žabe v skoraj izsušenem kalu, kresnice so nosile svetle lučke preko struge, v gozdu je glasno tulila uharica. Za hip je postal in prisluhnil. Zazdelo se mu je, da skrivnostno udarja v gozdiču. Škripalo je, škropotalo in udarjalo. Votlo, v presledkih in razločno. Glas ga je tako prevzel, da je počakal. Kakor bi ga bil kdo pribil. Naslonil se je na grivo ter čakal. Udarci so se bližali. Na grušču so se oglasili težki koraki. Za njimi še in še, vmes pa je tolklo, kakor bi nekdo bil po lesu. Zanj so bili to glasovi, ki nekaj skrivajo, ki jim ne ve pravega imena, ki mu segajo v dušo, a jim ni vedel pravega pomena. Čakal je kakor prikovan, dokler se niso iz gozdne teme izluščili ljudje, ki so v hladu nesli led iz ledenice; kepe so se drgnile in udarjale v košu, kakor bi nekdo udarjal po duplih. Koši so škripali pod težo in ljudje so sklonjeno nesli breme v noči. Na robu mejice so počivali; velike hlevske svetilke so položili kraj sebe na tla. Lende je v svetlobi videl, kako si brišejo pot in nekaj govore. V luči so bili kakor govoreči grmi, ki so se prebudili. Kresnice so letale po jasi, kakor bi jih hotele ogledati in vešča je tako blizu frfotala, da je Lende udaril z roko po zraku.

Zdaj ni bilo več udarcev in nerazločno treskajoče besede nočnih nosačev so motile tišino. Pastir je spet naglo kadil po cesti, suhi prah se je dvigal za njim kakor megla. Čutil je v želodcu, kakor bi pil slabo vodo. V glavi se mu je porajala omotica in tajna glasba mu je brnela v ušesih.

Andrej ga je našel dober streljaj od hiše; ležal je z obrazom na zemlji in grčal nerazumljive besede.


XXIII. Rezikina pot; bolje, da bi je ne bilo.[uredi]

Rezka je hodila po hiši zamišljena in potrta. Polagoma se je šele začela zavedati, kako se je nespametno spozabila. Kar pametijo ljudje, se niso fantje stepli pri mrliču, kaj šele dekleta. Sama ni vedela, kako je prišla domov. Vedno je še videla, kako se ji reži široki Jozljev obraz in kako ji je potegnil ruto na oči, da se je opotekla. Bilo ji je žal in bi rada popravila, toda v njej je prevladovala trma in prepričevala se je, da rajši od kesa umre, kakor bi koga prosila odpuščanja. Posebno pa še Polonco! Polonco, ki je po pastirju pošiljala Francetu srček! In France! Kako se je obnašal! Ali se ni umaknil, namesto da bi bil šel z njo? Umaknil se je, da mu ni bilo treba pokazati, s kom drži, hinavec! »In še hočem, naj pride pod okno. Hinavec!« Tiste dni ni šla nikamor. In če je morala v vrtiček, si je povlekla ruto na oči. Kakšne hude ure so imeli lonci in kozice! Še maček, ki se ji je drugače motovilil pod nogami, je tiste čase čepel na njivi in čakal miši.

Mati jo je opazovala ter si želela, da bi prišel Andrej. »Zdaj je čas,« si je mislila. »France je prejel od Polonce srček in Rezka se je z njim sprla. Jeza je še pijanca spreobrnila. V jezi je voznik šel pri praznem vozu in iz jeze si tudi dekle fanta prebere.« In Rezka je edinka, bo imela veliko posestvo in za oko je prijazna. Mlakarica je bila Bregarjeva! Zato naj Rezka premisli! Ruparica je tudi tako storila. Z Vidmarjem se je bila sprla in je prišel Rupar. Vidmar je res bil pri vojakih in je bil Rupar sam, toda sprla se je bila in se poročila. Če se je spomnila. V začetku ji je res bilo hudo ter je skrivaj jokala, potem pa je udarila z nogo ob tla, kakor ji je nasvetoval nunc Stepančič pri spovedi. Udarila in stisnila zobe. Vsi Vidmarjevi pogledi in ves njegov smeh je ni premaknil. Ker nekaj se privadi, nekaj se pozabi, če je mož dober. In da bi Rupar ne bil dober! Samo Franceta ni mogla in če se je prikazal, je bila nevoljna. Kakor je starega zagovarjala, je Franceta tožila.

France je bil pač druge matere sin. Če ga je Rezka hvalila, ga je ona grajala. Za vse njegove napake je vedela; če je kje hodil z dekleti, je zanesljivo izvedela. Huljka je materi toplo prinesla in nikoli zastonj. Zabele in moke in kave in sladkorja! Zato je Ruparici novi prepir med Rezko in Francetom zelo dobro prišel in Andrej je prost ter nima nobene. Za Siegla se ni zmenila. Kaj pa bo? Službo ima res, toda prestavijo ga in kaj bo potem Rezka s posestvom? Mara ga pa ne. Če ne, bi se drugače norčevala iz njega. Z njim draži in podžiga Franceta. To Ruparica dobro vidi. Zdaj se je sprla, zdaj je čas. Klin je treba s puharjem, [1] kadar je čas. Zdaj je hip, da se močno zamahne, ker je hlod pokazal razpoko. Samo da bi Andrej prišel. Iskala je Huljko in ta je rekla, da je vse dobro in na pravi poti, samo treba da je počasi in kakor da se nič ne mudi. Samo da se Rezka in France ne pobotata! Če bi se moglo kaj narediti, da bi se hlod še bolj klal.

Rezka se je spravljala spat, ko je zaslišala rahlo trkanje na oknu. Prisluhnila je. Bilo je znano trkanje:

»France! France!« ji je sililo v misli. Obotavljala se je, ali bi pogledala.

»Rezka!« je klical. Ker se je obotavljala, je prej prišumela mati in zaprla vrata. Ni bilo več klica.

Rezka je bila vsa zmedena. Tisto noč ni zatisnila oči in zjutraj je imela oči rdeče. In zdaj jo je tlačilo in bolelo.

»Ali je trkal?« je vprašala mati.

»Nisem slišala!« je rekla Rezka ter si potisnila ruto na oči. Hudo ji je bilo.

»Samo, da nisi!«

Prišel je, da bi popravil in povedal, pa ga odženo.

Morala je k Stomažem. Naglo je stekla čez Vrh in pred kapelico. Sv. Ivan je bil s svojimi kresovi mimo, a venci iz rjavih lilij, bele in pisane trave, pestrega gadovca in belih ivanjšic so še zmerom viseli in kimali, da so se lomili in osipali, travniška salvija in ranjak, zvočnice in nokota, pisana trava in bezgovo listje. Dekleta so bila nabrala celo naročje poljskega cvetja, da bi varovalo zoper nesrečo in bolezen, uroke in še zoper vse to, kar se ne pove. Vse je bilo po bregu še raztreseno.

Tam, kjer se je ubil Drejc. Okoli kapelice so pometle, toda po bregu niso upale, ker je zdaj le nevarno; suho je ter se spodrsne na smajni brežini. Šentjanževke in praprot, ostrožnik in kresnik so štrleli izpod strehe, bili so že vsi goli in le tu pa tam je visel droben cvet, suh in siv s stebla. Na oltarčku je ležalo nekaj šopkov, ki jih je nekdo položil pozneje. Videlo se je, da so šele napol oveli, na ograji je visela glogova vejica, ki jo je bil voznik vrgel s ceste. Bila je vsa prašna in suha. Nad vegasto stopnico je visela lučka; poleti je niso potrebovali, toda pozimi v megli in sodrižu se je njen blesk videl, kakor bi angel varuh svetil na cesti. Poklonila se je in pokrižala. Hitela je skozi predore in čez most, ognila se veji, ki je ležala sredi ceste pred tretjim predorom, kamor je padla v temi z voza pobiralcem. [2] »Bog ve, po čem jim računajo veje letos?« se je zmislila. »Siegl jih gotovo dvakrat premeri, preden jih smejo odpeljati!« Nasmehnila se je njegovim golim kolenom ter šopu gamsove dlake na zelenem klobuku. »In kako skače, kakor bi se nekam poganjal!«

Nad Skukom je zavila s ceste, ki se je počasi nižala ter nad Pezdirnico zavila nazaj, kakor bi vrgel vrv.

Ko je šla po stezi ob pobočju Čavna, je videla pod seboj na Pezdirnici ljudi, ki so kosili seno.

»Tam spodaj nekje kosi France!« ji je šinilo na misel. Spomnila se je, da je tudi prejšnji večer slišala škrtanje stopinj pred hišo, toda vasovalec si najbrž ni upal blizu.

»Kdo je kriv? Ali je bil France ali ne?«

In vedno bolj se je prepričevala, da ni bil, ker se je zdaj gotovo ogiblje, ko ga je še mati spodila.

»Vse si bom uničila s svojo jezljivostjo in počasnostjo!« se je karala. »Kakor da me kaj obsede!« Ustavila se je za hip vrh Čela ter si zasenčila oči. »Da, tam spodaj. Rdečo srajco ima in se dobro razloči. In tudi večji je od drugih.

Bolelo jo je, da so ji solze pritisnile v oči.

»Sama si kriva?! Ali je treba, da se obnašaš kakor brez pameti? Ah, kaj,« je stresla glavo čez hip, »takšna sem, kakršno me je Bog dal!«

In je jezno udarila z nogo po osatu, da se je razletel po zarjaveli trati. Ostri kamenčki so se zatalikali po bregu in spodili podgrivko izpod brežine. »Še ptičem ne dam miru!« se je nasmehnila ter hitela nizdol.

Gnala jo je tajna misel, ali bo pravi čas nazaj. Računala je, da bo opravila, ko se bodo kosci vračali domov. Upala je, da bo na poti dobila Franceta. Ali je pozabil tisto o srčku? Bog ve! ln Meta ji je povedala, da bodo pri Vidmarju najeli Polonco! Da, to ji je gnalo kri v glavo! Prav nalašč, samo da bodo jezili njo. Toda Franceta je morala le dobiti!

Sonce je žarelo, da se je potila. Škržati so žagali v grmovju, gibke gaščarice so se plaho umikale pred njenimi hitrimi stopinjami, Hitela je; da bi se ji ne bilo treba ustavljati na poti, ni ogovarjala ljudi. Nad Malo goro so krožili kragulji in Podčelom je spodila kotorno, ki je brne sfrfotala v dolino. Vipavska dolina in Kras sta bila zavita v tanek mrč, ki je ležal kakor puh nad zarjavelo deželo. Samo ob Vipavi in Lokavščku se je vil zelen pas vrb, ločja in travnikov, drugod je bila suša. Ožgana trava in vinogradi so se videli kakor prepredene lise, sovda se je sivil daleč čez dolino in belo kamenje na Krasu je odbijalo žarke, kakor bi bilo v apnenici. Po dolini so izgubljene migotale hiše. Slokarji so prašili novo cesto, kakor bi se Gorjanom čudili, Čohovci so stali ob strani pod Goro, Lokavec se je stisnil pod Čavnom, kakor bi se bal gorske burje, kajti njegov potoček je zmrznil v zimi ter mu je burja cesto tako pometla, da si moral klobuk privezati, če si ga hotel obdržati na glavi pred Hmelakom. Ajdovščina se ni bala burje, četudi je sama metala opeko s streh ter prevračala dimnike. Ajdovščina je bila tega vajena in poleti je nabrala vročine za zimo. V Ajdovščini so Gorjanci kupovali; nekaj časa zastonj, potem pa se je trgovec Pračka pogladil po licu. To je bilo znamenje, da ne bo več dajal in da mu morajo dati hišo in njive. Tako je kupil Ferlutovo hišo pri kalu in Štemčevo pri Bizjakih. Zdaj se res ne ve, ali je Ajdovščina na Dolu ali Dol v Ajdovščini. V Ajdovščini so Gorjani kupovali vse in v zahvalo so jih Ajdovci zmerjali »zabiti Gorjani žegukarji«. V Ajdovščini je bil sodnik, ki je vse obsodil, kar so pripeljali žandarji, »če ni tega naredil, pa kaj drugega,« in je bil zdravnik, ki je Gorjanu zapisal rdeče zdravilo, da ga je pil s trpotcem in bezgom in pelinom. Gorjan ni vedel, da ima v steklenici samo vodo, ki jo pije sicer kupec po kapljicah, »ker je strup«. Lekarnar je to vodo prav tako tehtal kot zlato in so mu jo plačevali s srebrom.

Rezka ni od teh nobenega potrebovala in o svetem Ivanu je na sejmu v Ajdovščini kupila obleko: Oko ji je plavalo v Log z visokim zvonikom in božjo potjo in v Vipavo, kjer da je bil tak sod, da ga ni nihče prevalil. »Vsak ima svoj križ!« je vzdihnila, ko je uprla pogled na Križ. Kapucini so tam in so ob porcijunkuli delili dekletom in ženam nauke in odpustke in ščepec blagoslovljene trave za bolno živino. Rezka se je spomnila, da je France lansko leto dekletom delil sladkorčke in je njej stisnil tri. Bog ve, koliko jih je Polonci! Čudila se je, da ni prej pomislila. Stisnila je pesti od jeze in žalosti.

Potoček je curljal po zidovih, ki so jih zgradili, da so ustavili usade. Videla je hrib, ki je zeval, kakor lisičje čeljusti, ker se je bil razpočil ter je po razpoki držala pot. »S človekom je prav tako!« je dejala. »Če se enkrat skrha, ne prideta več skupaj! Usad lahko premakne hrib, človek pa ni hrib!«

Za tem hribom je morala čez vodo. Samo cerela je in kapljala med kamenjem, ki se je svetilo v soncu, da je morala obrniti pogled. Glen se je prijemal skal in struge. Kakor bi bežal iz vode. »Suša!« je rekla Rezka. »Suho povsod!« Potoček ni žuborel, samo škržati so žagali in pilili, nad njo se je glasila postovka ter krožila v višavi.

Pri Stomažih je sporočila očetovo naročilo. Sonce se je že nagibalo k zatonu. Gorelo je že kakor rdeča krogla nad obzorjem in ožarjalo čavensko reber, ko se je gnala nazaj pod Malo goro. Stopila je v borovce in iskala po senožeti. Vidmarjevi kosci so bili že končali in videla jih je stopati po stezi proti cesti. Preudarila je, kdaj bo morala naprej, da na cesti pride pred njimi.

Ko so zašumeli grmi hruške Matere božje ter je na ožganih senožetih stopila za redke borovce, je zaropotalo v žlebu. Na stezi, ki gre pod Kucljem do Vitovelj, je poskočil kamen. Kakor kolo. Odskakoval je že visoko in besno. Rezka se je stisnila za skalo in čakala. Kamen je lomastil čez borovce in brežine, za njim se je valil grušča, kakor bi ga hotel spremljati. Prav na Pezdirnico bi se zatočil, da se ni na brežuljku zaletel v visoko skalo. Kakor bi pihnil, se je razdrobil ter se razletel po gmajni. Kosci na Pezdirnici so se bili hitro skrili in ko se je kamen razpršil, so zakleli od strahu in jeze.

Rezka se je oddahnila in pogledala čajno. »Pa sem te le rešila! Presneto je bil neroden! Da mi kamen sproži, po strmini. Kmalu bi me bil zadel. Neroda takšna!« Jezila se je na neznano nerodo.

V cajni je nesla steklenico žganja in fig. S tem bo začela na kakšen način. Bo že kako. Samo da pride! France! Ko bi mu mogla povedati! Prišla je k cesti. Ozrla se je in videla, da so kosci par sto korakov zadaj. Slišala je glasen Francetov smeh. Da, ta smeh! Iz polnih pljuč! Zdelo se ji je, kakor da je znamenje, naj počaka. In je pridrževala korak, kakor da je trudna. Na videz si je privezovala vrvico na čevljih in zastajala.

Toda tik preden je stopila na cesto, je prisopel po borovcih Siegl.

»Zdelo se mi je, da ste Vi!« je dejal kakor brez sape in ves žarel v obraz. V rokah je imel palico.

»Jaz sem si pa mislila! Nobeden drugi ne bi bil tako neroden. Toliko da me ni kamen! Odkod prihajate?« je vprašala nevoljno.

»Čakala sem hospotična!« je odvrnil ves zadovoljen, »Bila v Črnučah, dienstlich!« [3]

Rezka je bila v silni zadregi. Prav nič si ga ni želela in najrajši bi ga bila videla za deveto goro. Stopala je počasi in narahlo šepala.

»Vas boli noha!« je dejal.

»Da, žuli me!« je dejala.

»O, šuli! Slabo! Preočevljite se!«

Rezka se mu je na glas zasmejala.

»Le pojdite naprej!« je dejala. »Da se preobujem!«

Stopila je res v zaseko, iz katere so bili izkopali grušč za cesto ter se delala, kakor da si hoče preobuti čevelj. Siegl je stopil naprej.

Dekle si je oddihavala od poti. Naslonila se je na zaseko in strmela v večer. V lahko mračino je bil v daljavi zavil Nanos in na beli cerkvi svetega Hijeronima so se rdečila vrata. Col je ždel v sedlu, na Sinjem vrhu so se svetile šipe v oknih, kakor da so žareča kovina, potem je bil Kuk in Obrekovica, Kozja stena, Medvedji vrh, Maj in Kuševec, Jase v Korenini pod Vrtcem in v Kapljicah so se rumenile v večernem soncu. Razločno se je temnilo otliško Okno ter strmo padala Orlovška stena. Reber je pod Dolom in Otlico padala v dolino kakor odsekana, samo dvoje strmih steza je peljajo čez pod Orlovico in pod Oknom, drugače je drčalo kamenje po boku in redko grmovje se je porazgubilo po zatišjih.

Fantje so peli, samo Andrej je stopal zamišljen ob strani. Bil je še bolj zamišljen, ker so orožniki včeraj hoteli videti voz. Ogledovali so platišča ter izpraševali, če je imel oče kaj sovražnikov. Da jim je prišlo na uho, da so kolo požagali in da se platišča niso zlomila sama.

Kolo je res bilo zdrobljeno. Na kamnu bi se razletelo, če bi bilo železno. In da bi nažagano, pa ni nihče pomislil. Vrgli so kose stran in nasadili novo kolo. Zdaj je bil vahtmajster Kerin še bolj siten in mu je moral Lende pokazati drobce. Da je moral njegov tovariš Kočvare vse pobrati, kar je našel. Zato je bil Andrej še bolj pogreznjen sam vase. In zdaj še Vida. Kar mu je zadnjič rekla, se mu je prvi hip zdelo majhno in brezpomembno. Zdaj je razmislil in je začelo rasti. Ali mu ni svoje dni rekla, da se poroči z njim, če ima streho ali ne? Da si bo pa izposodila dežnik, če ga ne bo imela, samo da bosta pod streho. Tone je slep na eno oko in nekoliko šibke pameti, zato je oče zapustil posestvo njemu, zato je tudi imel napisan testament. Prej Andrej tega ni vedel in je Vidi obljubljal, da bo šel z njo gostovat, zdaj pa ima dom in mora zanj skrbeti. Videl je pri Lokavščku nekaj rdečega, ki se je smukalo okoli grmovja.

»Vida je!« je dejal. »Le naj pove še drugo, zakaj me ne mara. Kar je rekla, je samo tako! Naj pove, da vem, zakaj noče zdaj, ko je posestvo moje.«

Fantje so peli in za klobuki jim je košato visel grintovec, ki so jim ga bile nabrale grabljice.

Kosci so jo dohiteli.

»O, to je pa Rezka!« je dejal Bajtarjev. »Ali počivaš, da si v jarku?«

»Fige jem!« je dejala na videz malomarno.

»Sem z njimi!« se je oglasil Lazkarjev.

»Če mi spravite Siegla z glave!« je dejala.

»Kaj pa hoče?« se je šele zdaj oglasil France in oči so se mu zabliskale.

Vsi so se čudili, da se ni oglasil prej.

»Sitnari!« je dejala. »In me je čakal. Tisti kamen je zavalil on, ker je tako neroden. Oštela sem ga!«

»Naj le čaka! Zmerjali ga bomo, le pripravi naj se!« je dejal Andrej. Huljku je že povedala, da je bila Rezka izzvana ter da se je samo branila. Zato je bil že otajan ter gledal dekle, ki je zaripla pobirala cajno s tal. »Sreča, da se je zdrobil. Kakor bi vrgel kozarec, se je razpenilo. Siegl jih bo še slišal!«

»Stopimo!« je rekel trdo France, »Boste nekaj videli!«

Bajtarjev je že stikal po Rezini cajni.

»O, Reza, ti imaš pa res fige! Vsak eno!« in je delil, četudi je deklica ugovarjala.

»In v tej zelenki?« je stikal drugi.

»Blagoslovljeno vodo!« je dejala resno.

»Pokropimo se!« je vlekel zelenko Vidičev. »Kar pokropimo se, fantje!«

Preden se je mogla ubraniti, so že imeli v rokah zelenko tropinovca. Stopili so v krog in steklenica je šla iz rok v roke. Objestno so se prerivali in kose so zadevale in žvenketale, le Andrej je stal žalosten ob strani.

»Če si je premislila! O, ženske so kakor veternice. Samo da pihne, se preobrne. Ali se pa boji! No, bomo videli! In če moram do pekla, moram zvedeti, kaj ji je! Zdaj ni treba dežnika, zdaj imam streho; Vida pa ne in ne! Kdo jo razume?«

Zmerom bolj ga je grelo. Skoraj da ni slišal fantov! Zdelo se mu je, da so nekje v daljavi in da jih gleda skozi steklo, ko so se pehali in silili v cajno. Kose so se zadevale in žvenketale in Bajtarjevemu je padel oselnik na tla.

»Sreča, da je zamašen!« je dejal. »Trava le ni pustila osli na cesto. Udarila je sicer ob ognilo, pa se ne pozna!« je ogledoval.

»Samo, da si glav ne porežete!« je vpila, »ln ne preveč, ne preveč. Tak dajte no, vse boste izpili!«

Ko jim je iztrgala cilerico, je manjkala že polovica žganja. Razjezila se je ter spravljala košaro.

»Kakšni požeruhi ste! Vam se ne sme nič ponuditi!«

»Nič se ne jezi, Rezka!« je dejal Lazkarjev in jezik se mu je zatikal. Ves rdeč je bil v obraz. »Lačne napojiti, je dobro delo!«

Medtem so dohiteli Siegla.

»Oh, kakšen lep rep!« je rekel Lazkarjev, ki je bil sumljivo rdeč v lice. Gozdarju je bil gorak, ker ga je bil ovadil, da ima puško. In so mu žandarji prevrgli vse po hiši.

»Kje?« je vprašal Vidičev.

»Kozlu od zadaj!« je kazal na Siegla. Šop gamsovih dlak je košato migljal za trakom.

Fantje so bruhnili v smeh. Siegl se je ustavil in začudeno gledal.

»Gospod Siegl,« je vprašal Lazkarjev, »kaj delate na tej cesti in ob tem času? Tu rado straši!«

Fantje so spet udarili v smeh.

»Da straši?« je vprašal in se smejal, kakor da je razumel.

»Kaj mislite?« se je zresnil Siegl in ujel klobuk.

»Samo takšne, ki gredo na lov!« je rekel Vidičev.

»Kaj pravite? Ali ste pijani?« se je ustavil. »Nič nimam opraviti z vami!«

»Ki gredo na lov in valijo kamenje, da se zajci plašijo. Pred golimi koleni se dekleta že skrijejo!« je trdo stopil France bliže. »Pred kamenjem se težje!«

»Nikomur nič nočem!« je dejal ter se plaho umikal.

»Da boš vedel za danes in vselej!« ga je tikal France. »Kamenje pusti pri miru! Enkrat za vselej! Toliko da smo se ognili. In naša dekleta se ne bodo obešala na gamsove dlake. Dlake se izpulijo, če bi se kdo obesil nanje!«

France je naraščal kakor petelin. Vrgel je koso na tla ter stopil naprej, da je grušč zahreščal pod čevlji. Majhen hribček na kraju, ki ga je cesta presekala, je gledal kakor skrivnosten duh, ko je France stegnil roko.

Siegl je s palico udarit po nji.

»Vsakega bom udaril!« je dejal. Jezno je gledal ter se stiskal k zidu, ki je ograjal cesto ,v strmini.

»Nobenega!« je zarohnel France in žila mu je izstopila na pordelem čelu. »Premalo te je!«

Zagrabil ga je čez pas ter ga zavihtel na zidano ograjo. Siegl se je komaj zavedel, ko je že strmel v prepad pod seboj.

»Ali norite?« je stisnil ves posivel v obraz.

»France!« je zaklicala Rezka. »Kaj misliš?«

»Huda šala!« je dejal Andrej, ki se je utrgal iz svojih misli. Kar na hip, ne da bi se bil dobro videl, je Siegi že visel nad zidom. Videli so, kako gozdarju bledi obraz, kako se mu roke tresejo in kako strme njegove oči v prepad. Dež je izpral drčo, v soncu se je blestela in belila, da je jemala vid. Samo dva široka grma sta bila ob njej, potem je drča drala čez skalo. Če si vrgel kamen, je na robu odskočil, potem pa zašumel na melini, kakor bi tresel grušč iz koša. Siegl je bledel ter trepetal kakor listje na mali brezi pod ograjo. Kanja je švigala nad kotlom, kot da čaka plena. Andrej je stopil k Francetu. »Take šale so nevarne! Če pade v globočino, ne bo vstal!«

»Ne bo škoda!« je odvrnil France. Začudil bi se, če bi mu kdo rekel, da dela krivico. Siegl se je hotel vriniti med fante, Siegl je hotel domače dekle, Siegl se je začel vesti kakor domačin, četudi ni znal jezika, četudi jih je oviral pri divjem lovu. četudi je vedel, da jim nikoli ne more biti enak.

»Ne bo škoda!« je ponovil. »Nima nič iskati med nami! Nič ne bo škoda!«

»Vsekakor bi bila škoda!« je mirno dejal Andrej.

France se je delal, kakor da ne sliši. »Da bo vedel!« je držal gozdarja z obema rokama nad prepadom ter ni odgovoril Andreju. »Če še enkrat zavališ kamen, boš ležal spodaj!« ga je tikal. »Tako!« In ga je v svoji orjaški moči kot stožec postavil spet nazaj.

Siegl se je od prestanega strahu ves bled in prepadel naslonil na izsekano steno. Mrliški pot mu je stal na čelu in toliko, da so ga držale noge.

Tam so ga pustili. Fantje so šli, kakor da jih je kdo okregal. Molče, še Lazkarjev je molčal ter se ni več zapletal. France je stopal, kakor da nekaj nese, Rezka je šla z Andrejem.

»Ali ne greš naprej?« jo je vprašal, ko sta zastala. »France čaka!«

»Saj ne čaka!« je rekla.

Nato sta oba močlala, ognila sta se pobiralcem, ki so peljali veje, ognila sta se turistu, ki je šel z Golakov ter imel na klobuku žižen panja (ravš) za veliko omelo in v roki šop planik.

Pod kapelo je počivala Vida. V strmo reber je težko nesla vodo. Ko je zagledala Rezko in Andreja, jo je zabolelo srce. Obrnila se je, kakor da nekaj nabira. Zdelo se ji je, da vse umira okoli nje, tako umira, kakor je sonce umrlo za Čavnom.

Potuhnila se je in skrila. Andrej je ni videl med dekleti, ko je ustavil korak. Šla sta z Rezko naprej.

»Rezka je zanj!« je dejala Vida. »Edinka je, grunt je velik in lep. Reveži smo reveži ter ne smemo dvigati oči višje, kakor gre navaden pogled, da ne boli glava!«

Spomnila se je, kako je Mlakarica nekoč glasno razlagala pri Vidmarju, da mora biti njih nevesta bogata. »Saj bi rekla Andreju, naj kam gre, a nima nič prave volje. Naša dekleta pa tako nimajo nič drugega kakor pot pred seboj. Edino Ruparjeva bo blagovnica, a se tam smuče Vidmarjev.«

Bolelo pa jo je srce.

A tudi Rezko je bolelo, četudi se je France smukal okoli nje.


  1. Kratka sekira na dolgem toporišču, s katero se zabijajo kline.
  2. Ki pobira veje v sečni.
  3. Službeno.

XXIV. Tisti dopis in kaj je hotel doseči Vidmar po Polonci.[uredi]

Vidmar je slonel s sklenjenimi pestmi na mizi, pri kateri je Brus pisal. Ne samo sonce in suša, ki je že globoko potisnila vodo v njegovi štirni, še bolj ga je grelo vprašanje, kdo bo župan. Na grobu je že visoko zamahnil nad Ruparjem, kakor da se je razpihalo in oživelo staro sovraštvo. Da mu je poročil dekle, še ni mogel pozabiti, četudi se je sam poročil z drugo. Na tihem je stiskal pesti, da je Rupar storil nekaj za njegovim hrbtom, ko se ni mogel braniti. Zdaj pa je prišel čas, kakor bi se vol sprijel z volom. Motili so ga golobi, ki so grulili na strehi, da je zaprl okno. Na dvorišču se je šopiril stari petelin. Pri pasji koči je bil mir; Čuvaja je France zagrebel v mejici za hišo ter položil nanj velik kamen, da ga ne bodo odkopale lisice. Nekaj mu je manjkalo, ker ni slišal laježa. Zaprl je okno ter zazrl na stezi staro Meto, ki je nesla vedro. »Če bi molčala!« je godrnjal, ko se je spomnil pastirja. »Samo sitnosti imam!« Zaprl je še vrata v vežo. Da diši po ješprenju in solati. »Če bi molčala, da bi bil mir!« Misli so se mu porajale, kakor bi bil spustil čebele. Pomolčal je, pogrkal in rekel:

»Praviš, da ni modro. Kaj naj bi pa bilo modro? — Presnete muhe, kako so sitne! — Ali ni prav, da tudi svet izve? In kar je glavno: če bi hotel postati župan, bodo vsi kazali nanj. Meni pa Bazk ne ugaja in ta nam lahko še zmeša štreno. Rupar se je vrgel nanj kot klop. Še včeraj je bil pri njem. Če pa zdaj Ruparja malo prevetrimo, bo Bazk vsaj videl, kdo more s takšnim županom. Ali smo napisali kaj neresnice? Nič! Zapisala sva, da se je župan Mlakar ponesrečil in da se je pri tem dogodil zelo žalosten dogodek, da je sosed kričal nad mrličem? Ali ni to res? In ali ni res psa ubil! Sam se je pes, ne? Ubil ga je in kričal je vendar. In ali ni res, da je bil nekdo proti štirnam? In ali ni res, da to zdaj zelo čutimo! Ali ni suše? Povej! Kdo pa ima vode dovolj? Še moja štirna, ki je med največjimi, bo čez štirinajst dni suha. Ko bo prazna, se bomo lahko vanjo hodili hladit. Ali je to res ali ne? Res! In samo to smo napisali. Tisto o drveh smo zamolčali, ker ni za časopis in bi začela oblast stikati ter bi nazadnje res država dala, le kar je dolžna in nič več. Vse drugo je res, krvavo res in naj ljudje bero!«

»Samo zdaj so hitro hudi; vroče je, suša je, vzplamte, kakor slama!«

»Ali je res ali ni!« je udaril Vidmar po mizi. »Če je res, je prav, da vzplamte. Zdaj je čas! Kar smo napisali, je res!«

»Res pa je!« je uslužno kimal Brus. »Kaj pa, če bo to prav nasprotno vplivalo? Če bi ljudje zamerili? Nič ne veste!« 

»Jaz že vem, kako je to! Kar zapečati!« je vstal Vidmar in osorno pogledal.

Brus je zganil papir, prijel ovitek in naslov. Naslov na uredništvo »Primorca«.

»Tako!« je dejal Vidmar. »To bom sam izročil. Naznanil bom glavarju županovo smrt še ustno in prosil, da razpiše volitve za novega župana. S profesorjem Berbučem ali z Gregorčičem se jaz ne morem zgovarjati.

»O, seveda, če ste bili zmerom proti njima!« je potrdil Brus.

»Vidiš!« je potrdil. »Čez koliko časa bomo z našimi pripravami gotovi? Treba bo vse odbornike temeljito obdelati.«

»Da, treba bo! Mesec dni!«

»No, v dveh tednih opravimo. Nekaj ti, nekaj Benko, nekaj Polanc!«

»Polanc? Ne vem!« je potiho dejal Brus in roka se mu je tresla, ko je lepil pismo. Oslinil je ovitek ter otolkel po njem z roko.

»Kako, ne veš?« se je vzpel Vidmar. Ves rdeč je bil v obraz. »Kako ne veš? Ali ti je kdo kaj rekel!«

»Rekel ni, toda tako pamet sama pravi. Čisto enostavno. Polanc kuha nekaj svojega!«

»Ali ne bo morda Polonce poslal k nam?«

»Že, že. Toda ne smete pozabiti, da ima štiri ljudi za seboj. Štirje in sam, jih je pet. Pet. Rupar ima tri. Trije in sam je štiri. Mi imamo sedem, sedem in vi ste osem. Pet in štiri in osem je sedemnajst in osem Otličanov, je pet in dvajset. Točen račun,« je štel na prstih Brus. »In zadnjič so potegnili z vami Otličani! Saj veste, Polanc je hotel Ruparja.«

»Pri naših, pravijo, je Bazk nezanesljiv. Če je Bazk, je tudi Vidic. Presneti namestniki! Prav Vidic mora biti namestnik. Skupaj držita kakor klešče. Če nam ta dva odrečeta, smo tam. Smo tam, ker Otličani so zdaj za Polanca. Če Polanca držimo, bo vse dobljeno!«

»France naj nam pomaga!« je pomežiknil Brus.

»Kako? — Že vem!« se je nasmehnil. »Saprament, bi fanta, ki je še zmerom tako neumen. Zmerom še tišči za Ruparjevo!«

»Dopovedati mu bo treba!« je dejal Brus. Tajnik si je stvar dobro zamislil. Pri tej stvari se je vil kakor jegulja. Storil je samo to, kar mu je Vidmar naročil, če je le mogel, se je izvlekel, da je Vidmar izvršil njegov svet sam. Nič se ne ve, kakšen bo uspeh in on ni maral nikjer pustiti prsta med vrati.

»Dopovedati! Dopovej takšnemu!« se je jezil Vidmar in stopil po sobi.

»Najprej Polonco v hišo!« je dejal Brus. »Če bo to zdaj še dal?«

»Zakaj ne?«

»Ne vem!« je skomizgnil z rameni. »Slišali ste zadnjič po pogrebu Meto. Tisto o Cilki in Lendetu in češnji so pogreli!« je Brus dvignil prst. »Ves pekel se je zarotil!«

Kakor bi hotela potrditi, se je šoja oglasila na češnji.

»Meto izženemo. Ona ni iz naše občine. Po možu je doma pri Stomažih. Dobro, da smo se spomnili, sicer bi ostala nam!«

»Toda ne zdaj, ne zdaj!« se je branil Brus. »To nam stvar še bolj zamota. Ljudje bodo za tem nekaj vohali. Ona je vendar pri nas rojena in pri nas živi. Domačinke ne smete zdaj izgnati!«

»Torej kaj naj napravimo?« je zarohnel Vidmar. »Kaj naj storimo?«

»Nič, samo Polonco v hišo!«

Vidmar je hodil od mize do okna in nazaj. Na hrbtu je imel prekrižane roke in ustne so se mu krčevito stisnile. Jezno je zamahnil po muhi, ki mu je hotela sesti na glavo.

»še danes stopi ponjo!« je nazadnje dejal ter si obrisal pot s čela. »Presnete muhe!«

»Bom!« je dejal Brus.

»In če dobim Polanca, potem smo na konju. Nekaj mu bomo morali dati. Podžupana, to že, toda še nekaj!«

»Bo že sam povedal!« je menil Brus.

Brus je odprl miznico, kakor da gleda v predalu skorjo suhega kruha in lesen nož za papir. Prav v kotu je ležal že umazan zobotrebec na starem zarjavelem peresu.

»In veste še kaj!« je okrenil Brus glavo, ker je Vidmar še hodil po sobi ter krčil prste, kakor bi koga stiskal in davil. Pri teh besedah je postal. »Veste še kaj? Začnimo, da država noče dati krajnemu šolskemu svetu drv ter da bo treba odločnega župana, ki si bo kaj upal.«

O Ruparju je bil neprevidno bleknil zaradi psa in konj in je slišal, da je Rupar njegove besede že izvedel, nato je moral skozi drugo vrzel, če je hotel ostati tajnik.

»Torej!« je dejal Vidmar. »Polancu treba reči, praviš, da se potrebujejo odločni možje, ki bi meni naložili, naj povem Hanušu. Možje in ne mevže! In Polanc da je takšen in da nanj računam, mu reci. Kaj ti! Tebi teče jezik kot namazan in boš že vedel!«

Proti večeru je škrobotal Brus na klancu. Polanc je stal pri nakovalu in gonil meh. Kakor navadno, je poslal Polanc sina k Bazku. »Će ga še ni, počakaj!« Brus je sedel na rezilnik ter si oddahnil, ko je voščil dober večer. Prav tisti hip je prišel okoli vogla Fronc. Fronc je bil Ruparjev svak. Da je vroče, je dejal in oba moža sta rekla, da je vroče.

In Fronc je dodal, da je suša že zelo huda ter se obrisal.

»Prav je, da te najdem!« je dejal Brusu. »Zdaj pa moram izkopati za štirno. Vode iz Lokavščka le ni mogoče nanositi. Tako sem mislil: če bi namesto poleti v vročini voro, nosili pozimi v hladu, ko ni drugega dela, pesek, in bi spomladi skopali, bi poleti lahko imeli že vodo doma. Tudi nadučitelj je to rekel. Samo cementa ni. Cement naj da občina. Nekaj mi bodo dali ljudje, nekaj občina, izpokal in pesek nanosil bom pa sam. Za vodo nisem v skrbi, pri meni teče spomladi od zameta!«

»Zdaj ni denarja!« je rekel Brus. »Novi župan naj to preskrbi. Pa saj veš, Fronc, da tebi nič ne pomaga. Ali nisi že vsaj pet let prosil ljudi in občino za cement in si od občine trikrat že dobil?«

»Dobil, dobil! Premalo. In potem je bil dež. Ali sem mogel kopati v dežju? Pri meni je skala, ne mehko. Pa kopiji, Brus, če moreš! Praviš, da sem vsaj petkrat že prosil ljudi. Prosil že in tudi nekaj dobil, pa se mi je prvo leto telica ubila na Golaki, drugo leto mi je umrl otrok — telico sem moral kupiti, otroka pokopati. Hvala Bogu, da je bil kmalu dež in da je Rupar imel polno štirno. Lansko leto sem že imel denar za cement nabran. Ali ni gad pičil Tončke? V bolnišnico je morala!«

»Tri dni. Da, tri dni bolnišnice,« je dejal Brus. »To pa ni toliko!«

»Ampak toliko, da sem le imel premalo! Letosi in lani jepa res polno gadov. Kakor bi jih sonce klicalo. Včeraj je Bazkova Žefa nabirala smukovce in jo je pičil gad. Če bi ji ne bili dali v Korenini žganja, bi jo ne bilo več. Izpila je liter žganja in čez, pijana pa ni bila. O, gadov je letos kakor mravelj!« se je oddahnil, da je smuknil na to pot.

»Res!« je pritrdil Polanc, ki je močno udarjal po nakovalu in z velikimi kleščami obračal železo. Meh je škripal in ropotal, kakor bi vozil samokolnico na vegastem kolesu, puhal je v žareče oglje, da so iskre pršele. Pred kovačnico so se nekaj prepirali otroci. Slišal se je kreg in jok, da je moral Polanc stopiti na prag. Kakor bi odrezal, je utihnilo. »Da mi še enkrat pridete!« je zavpil nad njimi. Ostro so ploskale bose noge po suhem pesku.

Fronc se pa ni dal premotiti.

»O, kače so hude!« je dejal. »In sikajo kakor Polančeve iskre.«

»Ali niso mogli koj izsesati? Zakaj pa imamo knjigo, kjer to stoji? Da jo beremo pozimi! Če piči kača, pa nihče ne ve, kaj je treba. Kakor bi izgubili glavo!« je rekel Brus.

»Izsesati? Da si kdo zastrupi čreva in želodec!« je rekel Fronc.

»Saj se ne zastrupi! Samo, če pride v kri, je nevarno, v želodcu pa ne škodi!« je udaril Polanc po nakovalu.

»O, strup je strup!« je rekel Fronc. »In gadje so letos hudi!«

»Samo kri zastrupljajo!« je kimal Brus. »Tudi, če so hudi!«

»Letos so še posebno hudi!« je rekel Fronc. Odmaknil se je, ker je železo, ki ga je Polanc ravnal, segalo daleč po kovačnici. »Hudi, prav kakor ono leto.«

»Katero leto?« je vprašal Brus.

»Ko je Lende padel s češnje!« je mirno dejal Fronc. »Tisto leto sem jaz ubil sam deset gadov!«

Brus se je izvil, da tega ne ve. Da je bil na orožnih vajah. Spominja pa se vročine. Vaje so bile na Koroškem. V gorah. Takšno je bilo, da je pesek apno dajal ter se ti je jezik prilepil na nebo.

»Da, suša pa takšna, da so bile vse štirne prazne in je v ledenici Madidljevega ubilo.«

Zdaj sta bila oba v zadregi. Proti Vidmarju Brus ni hotel in Polanc je tudi molčal.

»Da ga je moralo prinesti zdaj!« si je mislil Brus. Drug drugemu sta bila v napotje in bi rada videla, da bi oni šel.

»Polanc!« se je nazadnje izmislil Brus, »ne vem, kaj je moji telici. Najbrž ima otisko. Če bi jo pogledal!«

»Če greš, gremo lahko kar skupaj!« je mirno dejal Fronc. »Po tobak si moram Vidmarju!«

Brus je bil prav na koncu svoje modrosti. »Prav!« je mirno potrdil, dasi se mu je meglilo pred očmi od jeze in zadrege. Pograbil je kos železa na tleh in črtal z njim v prahu. Njegovi možgani so delali z divjo silo. Nazadnje se je domislil.

»Kako pa je s tvojo pravdo, Fronc, zaradi krave? Ali boš rešil, ali ne boš?«

Skušal je govoriti mirno ln kakor bi mu ne bilo nič mar. Mirno je pogledal skozi vrata, v daljavi se je bleščalo obzorje nad Trstom. Potem je uprl pogled na dvoje klešč in razcefrano kladivo. V kovačnici je smrdelo po bukovem oglju in železu, ki ga je Polanc kalil. Zacvrčalo je, iz vode se je dvignila sopara naravnost v nos.

»Da bi jih vrag!« se je razburil Fronc.

»Zakaj?« se je hlinil Brus. »Če si plačal!«

»Plačal, seveda sem plačal. Če pa trdijo, da je bila krava ukradena in da bi bil moral paziti, da ne kupim sumljivega blaga!«

»Pa bi bil pazil! Zakaj pa nisi pazil! Vsak pameten človek mora paziti!«

»Vsak pameten, praviš! Če pa ti prižene kravo, kakor da jo žene na sejm. In ima živinski polni list!«

»Toda za Rjavko ne za Brezo!«

»Benkov prijatelj je bil, zanesel sem se. In mrak je bil. Kdo pa je videl v mraku!«

»Pameten človek pogleda!« se je vtaknil Polanc, ker je Brus molčal.

»Pameten, pameten!« je rastel Fronc.

»I, seveda, saj boš vendar iztožil!« je dejal Brus.

»Niti srajce nima svoje, falot!« je bruhnil. »Takšen sem, da bi ga ubil. In Benko je dejal, ni bil zanj porok, če je rekel, da ga pozna!«

»Ljudje se že smejejo na tvoj račun, da ti je postala krava brezasta od strahu, ker bi morala garati pri tebi!« je gnal Polanc.

»Kdo, kdo se smeje?«

»Ljudje!« je dejal Polanc.

»Da bi se ti zamašil gobec!« je planil pokoncu. »Lahko noč!« 

»Pa pojdi!« je dejal Polanc. »Gobca pa nimam. Zaslužil bi, da bi te oplazil kar s temi-le kležčami, če ne znaš lepše! Ali sem jaz kupil kravo ali kdo? Zdaj se bo še usajal! Zbogom!« je vpil za njim.

»Nič ne zameri! Lahko noč, Fronc!« je odvrnil Brus, ki ga je hotelo razgnati od smeha, ker ga je tako pregnal. Stopil je za njim, kakor da pobira poleno na tnalu in se vrnil, ko je videl, da se oni naglo drsa po bregu. Slišal je, kako muka krava nekje daleč v klancu.

»Nič ni telici. To sem samo tako rekel, ker sem videl nergo. Vidmar me je poprosil, naj grem gledat, kaj je s Polonco. Da jo težko pričakujejo. — Poslušaj, Polonca, ali bi šla za nekaj časa pomagat k Vidmarju? Dekle nima in hiša je prazna.« se je obrnil k dekletu, ki je stopilo na prag, ker jo je priklical hrup.

»Ne vem!« je zmajal z glavo Polanc.

»Če oče ukaže!« je dejalo dekle; v polmraku se ni videlo, kako je zardela.

»Seveda, seveda, če oče reče!« je potrdil Brus. »In oče je že tako in tako obljubil in govoril z materjo!«

»Ali res?« je vprašalo dekle.

»Res!« je potrdil Brus. »Prav gotovo si obljubil!« 

»Ne vem prav, ali sem, ali nisem. Če pa sama hočeš, branil ne bom!« je dejal, ker z ženo ni še bil nič govoril.

»Samo pomagati! Za par tednov!« je potrdilo dekle in v grlu jo je tiščalo od nepričakovanega veselja in tesnobe. Umaknila se je. »Zdaj bo Reza počila od same ihte!« ji je šlo po glavi.

»No, to sem opravil!« je dejal Brus. »O drugih stvareh pa je še čas!«

»O kakšnih?« je ugriznil kovač v vabo.

»O županu! Koga kaj mislite za župana? Vidmar je dejal, da bi moral rešiti drva za šolo. Da mora držati država, kar je rekla. Kam pridemo, če država obljubi, pa ne da! Za šolo mora dati!«