Bernard vojvod Gorotanski in Juta kraljevična Češka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bernard vojvod Gorotanski in Juta kraljevična Česka.
K-č.
Izdano: Slovenska bčela 1850 (1/2)
Viri: dlib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Od Gorotanskih je dolin
Potval Bernard vojvodov sin
U dalno Krokovo deželo,
Kjer zlata Veltava se vije,
Tam gledat dekle tako lepe,
Da lepše sonce ne obsije.

Ko na Hradčinu se ozré
Po vertu, kjer kraljična gré
Ob ranim jutru se sprehajal,
Zagleda jo, in čudna stréla
Iz bistrih nje očes poslana,
Je v rahlo serce ga zadela.

Da knezov stan se ne spozna,
Obleka bojna krije ga,
Za viteza se on oznani,
Domá od Drave bregovite,
Alj vendar čut u sercu skriti
Oči izdajo plamenite.

V dvorani družba zdaj sedi,
Prežlahtne tukaj so jedi,
In kader vodo po kosilu
Kraljična lepa ptujcu dade,
Jej perstan rahlo, kakor pero
Z' roké v vmivalnico odpade.

Alj cela družba ostermi
Ko perstan svetlo zabliši
Na ptujga gosta perstu.
In ojstra tožba gre pred kralja,
Da je Koroše prederzen, – vender
Mu dekle ljub je pogled dala.

Prederznost kaznovati, že
Vojakov truma bliža se,
Alj k' nogam denejo orodje,
Ker ptujc v postavi velikanski
Libuše sinom se prikaže, –
Da vojvod on je Gorotanski.

Vsa družba vstrašena beži,
Alj Otokar se veseli,
Poda desnico mu prijazno,
In tako k' njemu beseduje:
»Naj vojvod Gorotanski Juto
Nevesto svojo imenuje.« 

In tu, ker Glina se vali,
Usred slovenskih tu ljudi
Je krasna češka rožica
Še mnogo let potem cvetela,
Dokler Slovenci se živijo,
Se bode nje lepota pela.

K-č.