Beračeve skrivnosti, 2. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Beračeve skrivnosti. Velik roman, poln razkritja skrivnostij človeške družbe
Karl May
Izdano s psevdonimom Ramon Diaz de la Escosura. Drugi del romana.
Izdano: Založil Josip Rubinstein, Dunaj, 1901
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Devetnajsto poglavje. Kratka sreča.[uredi]


... V srcu žgoča, blazna strast,
Mračna noč krog mene,
In kot ogenj iz teme
Zro oči mi njene.
Da vzela iz prsi
Bi z roko prebelo
Srce mi drhteče,
Oj, čutila bolne
Bi srčne utripe. ...

(Cvetko Grolar.)

V zahodu puščave Mapíni, kjer je izliva v reko Rijo Grrande del Norte več rek, je zelo plodovita okolica. Tam se razprostirajo lepi travniki in gosti gozdovi, ki segajo do Sonóre, do najseverozahodnejše mehikanske dežele.

Tak gozd je bil tudi tisti, mimo katerega so jahali Apahi pod vodstvom Strnada, Bivolovega Čela in Medvedovega Srca. Med celo potjo niso srečali nijednega človeka, zato so mislili, da jih nihče ne opazuje.

Če bi ne bil gozd tako velik, bi bili gotovo vsega preiskali; ker je bil pa tako velikansk, so jahali mimo in preiskali samo njegov obronek.

Takrat bi bil lahko zapazil pazljiv opazovalec daleč v gozdu lahek šum. Tuintam je zahreščala kaka suha vejica, in zašumelo odpalo listje. Ta šum pa ni ostal vedno na istem kraju, ampak premikal se je proti obronku. Slednjič je zašepetalo celo nekaj besed:

„Ali se ni učil moj brat po tihoma plaziti?“

In nekdo je zašepetal v odgovor:

„Temno je pod drevesi. Ali ima moj brat morda mačje oči, da spozna vse vejice in liste?“

Zopet je bilo vse tiho; samo tuintam je malo zašumelo. Slednjič je tudi to utihnilo, in kmalu je nekdo zašepetal:

„Zakaj se je ustavil moj brat? Ali je morda kaj slišal?“

„Da, slišal je oddaljeno konjsko rezgetanje.“

Zopet se je začulo rezgetanje, in sicer bliže.

„Jezdeci prihajajo. Tu stoji velik borovec, kdor se skrije na vrhu med vejevje, tega ne more nihče zapaziti, vendar lahko pregleda velik del prerije.“

Tako sta se pogovarjala dva Indijanca. Hitro sta splezala, na drevo. Ko sta dospela na vrh, sta se vsedla med gosto vejevje, in nihče ju ni mogel zapaziti. Svoje orožje sta vzela s seboj.

Komaj sta se dobro vsedla, ko zaslišita korake. To so bili tisti Apahi, ki so preiskali obronek gozda. Komaj so odšli mimo, ko zaslišita ob obronku klopot konjskih kopit. Apahi so jahali mimo.

„Uf!“ je zašepetal Indijanec. „Apahi!“

„V vojnih barvah!“ je pristavil njegov tovariš.

„In belokožci so jahali z njimi.“

„Štirje! Uf! Uf!“

„Zakaj se je pa začudil moj brat tako zelo?“

„Ali ne pozna moj brat velikega, močnega moža, ki je jahal prvi?“

„Ne.“

„To je Knez Skalovja. Videl sem ga pred tremi zimami, ko sem bil v mestu, ki ga imenujejo belokožci Santa Fé.“

„Uf! Ta je najhrabrejši belokožec, kar jih je na svetu! Ali pozna morda moj brat poveljnika, ki sta jahali poleg njega?“

„Jeden je apaški pes Medvedovo Srce.“

„In drugi je Mictek Bivolovo Čelo. Prešteti morava, koliko jih je!“

Sedela sta tako visoko, da sta lahko pregledala celo četo. Stela sta natančno; in ko so odjahali Apahi mimo, je dejal prvi:

„Dvajsetkrat deset in šest Apahov in štirje belokožci!“

„Moj brat je dobro štel, ampak Knez Skalovja velja za sto Apahov. Kam neki jašejo?“

„Gotovo proti hacijendi Verdoja. Mehikanski predsednik je poklical komanške vojščake na pomoč, in gotovo je zbral izdajelec Huares Apahe. Na hacijendo gredo, in bodo usmrtili konjenike, ki so tam. Jutri pride mnogo komanških vojščakov; Apahi so izgubljeni, in dati nam bodo morali svoje skalpe. Opozoriti morava naše prijatelje na hacijendi, a slediti morava tudi tem apaškim psom, da natančno vemo, kaj nameravajo.“

„Torej se ločiva. Jaz grem za njimi, moj prijatelj naj pa hiti na hacijendo.“

„Tako je!“

Splezala sta iz drevesa na tla in šla do gozdovega obronka. Najprvo sta se prepričala, če ne pride nihče več za Apahi, potem sta pa stopila na prosto prerijo.

Sedaj si ju lahko spoznal. Bila sta dva Komanha v polni vojni opravi. Sicer nista bila poveljnika, ampak gotovo izkušena vojščaka, ker sta šla preiskovat okolico in naznanit na hacijendo Verdoja prihod Komanhov.

Solnce je zahajalo, in v daljavi je izginila dolga apaška četa.

„Moj brat naj hiti hitro za njimi. Če jih izgreši, postane tako temno, da ne najde več njihovega sledu.“

Ne da hi odgovoril, je odhitel Indijanec za Apahi. Poizvedovalci navadno nimajo konj, ker bi jih žival preveč ovirala. Tudi tadva Indijanca nista imela konj Zato se je Komanh lahko približal Apahom, ne da bi ga bili zapazili.

Njegov tovariš se je pa obrnil proti zahodu. Ker so napravili Apahi velik ovinek, da bi jih nihče ne zapazil, jo je krenil Komanh naravnost čez travnike. Zato je dospel še pred apaškimi konjeniki na hacijendo. Sicer še ni bil nikoli v tej okolici, a njegov indijanski čut je takoj uganil, v kateri smeri leži hacijenda.

Kar je mogel, je hitel. Slednjič je zagledal v temi več grmad, ki so jih zakurili bakeri, da se ogrejejo, in da ne pridejo v bližino divje živali. V velikem loku se je izognil teh bakerov in hitel naravnost proti hacijendi.

Tam so se pasli dragonski konji z zvezanimi prednjimi nogami. Pred palisadami je gorejo več grmad, okoli katerih so ležali vojaki. Komanh se je sklonil, se priplazil bliže in stal nenadoma med njimi, kakor bi bil padel iz neba.

Indijanci se radi tudi med prijatelje potihoma priplazijo. Kdor zna namreč to umetnost, pravijo, da je dober vojščak.

Ko so zagledali dragonci v svoji sredini temno postavo, so se prestrašili in zgrabili hitro vsak svoje orožje. Bliskoma so obkolili Indijanca od sveh strani.

Tedaj je mignil Komanh zaničljivo z roko, pogledal mirno okrog sebe in vprašal:

„Ali se boje belokožci enega samega indijanskega vojščaka?“

Dragonec v podčastniški uniformi mu je odgovoril:

„Kaj pa še! Tudi sto Indijancev se ne bojimo! Kdo si?“

„Ali ne poznajo belokožci indijanskih bojnih barv?“

„Toliko sto in sto rodov vas je; in sam vrag naj bi si zapomnil vse te slikarije; ampak zdi se mi, da si Komanh?“

„Uganil si. Kje je vaš poveljnik?“

„Ritmojster, kajné? Kaj imaš opraviti pri njem?“

„Govoriti hočem z njim.“

„Verjamem, a veliko vprašanje je, če hoče on s teboj?“

„Vesel naj bo, če ga Indijanec obišče,“ je odgovoril Komanh ponosno. „Prihajam kot poslanec združenih Komanhov in mu moram sporočiti važno poročilo.“

„Potem pa že. Pojdi, spremim te!“

Podčastnik je šel proti hacijendi, in Komanh mu je sledil. Šla sta skozi palisadna vrata, čez dvorišče in potem v poslopje. Tam je moral Indijanec počakati, dokler ga je vojak naznanil.

Ko je vstopil Indijanec potem v sobo, je sedel ritmojster pri mizi ter kadil in igral s častniki. Indijanec je ostal molče pri vratih. Ritmojster ga je zaničljivo pogledal, doigral igro, vrgel karte na mizo in vprašal slabe volje:

„Kaj hočeš, rujavec?“

Indijanec ni odgovoril.

„Kaj hočeš, te vprašam?“ je ponovil ritmojster.

„S kom pa govori častnik?“ je vprašal sedaj Komanh.

„S teboj!“ je zaklical ritmojster.

„Mislil sem, da govori beli poveljnik s kakim volkom.“

„Z volkom? Ali noriš!“

„Beli poveljnik je govoril z nekim rujavcem, in volk ima vendar rujavo kožo.“

„Oh,“ se je zasmejal častnik. „Ali sem te razžalil? Torej dobro, bom pa uljudnejši. Kaj hočeš, Komanh?“

„Prinašam pozdrav naših velikih poveljnikov. Predsednik nas je prosil, naj mu pomagamo, in naši poveljniki so sklenili, da ustrežejo njegovi prošnji.“

„To je zelo prijazno! Torej vaši vojščaki pridejo?“

„Da, pridejo. Že jutri zjutraj dospe cel rod v tisti gozd, ki leži ravno proti vzhodu.“

„Oh, tako kmalu! In ostali?“

„Ostali pridejo za njimi; vsak dan slaven poveljnik s svojimi vojščaki.“

„Zdi se mi, da imate same slavne poveljnike; če nam ti le kaj pomagajo! Ukloniti se bodo morali mojemu povelju. Še danes pošljem poslanca v Čivávo, da zvem, kaj naj storim.“

Komanh se je nasmehnil in odgovoril:

„Moj beli brat govori stvari, ki jih ne razumem.“

„Zakaj pa ne?“

„Rekel je, da bo poslal v Čivávo vprašat, kaj naj stori; torej moj beli brat ni poveljnik, in vendar zahteva, da bi ga ubogali slavni komanški poveljniki. Komanhi sicer pridejo, a njihovi poveljniki se morajo še pogovoriti z belimi poveljniki. Potem store, kar skupno sklenejo. Komanh namreč nikdar ne uboga tujega vojščaka.“

Ritmojster je uvidel, da ne sme vzrojiti, zato je odgovoril:

„Saj se ne bomo kregali. Ko pridejo tvoji poveljniki, se z njimi pogovorim. Jaz za svojo osebo bi ne rabil nobenega rujavca.“

Indijančevo oko se je zaiskrilo.

„Če bi ne rabil nobenega rujavca, bi bil jutri že mrtev, in tvoj skalp bi visel za apaškim pasom,“ je odgovoril.

„Grom in stela! Kaj praviš?“ se je prestrašil ritmojster.

„Saj si slišal.“

„Govoril si o Apahih?“

„Da.“

„Ali so morda v bližini?“

„V bližini.“

„Kje?“

„Prišli so iz svojih pokrajin, da usmrte belokožce.“

„To je že mogoče, ampak imajo dolgo pot.“

„In dobre konje!“

„Vaši Komanhi pridejo gotovo preje.“

„Apahi pridejo še pred nami.“

„Grom in strela! Vi pridete jutri, torej morajo priti Apahi še danes.“

„So že tu.“

„Kje?“

„Vsak trenutek so lahko zunaj pri vaših konjih.“

„Sveta Madona, ali res!“

Ves prestrašen je skočil kvišku, in ostali častniki tudi. Komanh se je nasmehnil. Indijanec bi bil obsedel hladnokrvno na svojem stolu. Komanh je dobro vedel, da napadejo Indijanci svoje sovražnike najrajše proti jutru. Na hacijendi se sedaj še ni bilo treba bati Apahov. Zato je dejal Komanh ponosno:

„Belokožci se boje!“

„Kaj pa še!“ je zaklical ritmojster. „Ampak nočemo, da bi nas nenadoma napadli in nas pomorili. Ali si videl Apahe?“

„Videl.“

„Kje?“

„Jahali so mimo gozda, v katerega pridejo jutri zjutraj Komanhi.“

„Kedaj si jih videl?“

„Pred eno uro, po času belokožcev.“

„Koliko jih je bilo?“

„Desetkrat dvajset in šest.“

„Tristo vragov, dvestošest! Dvakrat toliko, kolikor je nas.“

„Z njimi so jahali štirje belokožci.“

„Oh! Gotovo Huaresovi pristaši. Sedaj sem prepričan, da napadejo hacijendo. Dobro se moramo pripraviti in utaboriti.“

„In vendar umre mnogo belokožcev.“

„Tega se pa ne bojim! Za palisadami se utaborimo, tam se nam ni treba bati sovražnikovih krogelj in pušic.“

„Pri Apahih je največji vojščak belokožcev; tako puško ima, s katero usmrti lahko sto sovražnikov, preden jo iznova nabaše.“

„Kdo je to?“

„Knez Skalovja.“

To slavno ime so povsod poznali, tudi častniki so že slišali praviti o njem.

„Knez Skalovja?“ je vprašal ritmojster. „Grom in strela, tu imam pa lepo priložnost! Saj lahho spoznam tega slavnega moža. Ali je res zraven?“

„Res, dobro ga poznam.“

„Ampak kaj smo mu storili, da prijaha k nam kot sovražnik?“

„Knez Skalovja je prijatelj Apahov in Komanhov; prijatelj vseh Indijancev je,“ je dejal Komanh. „Pravičen in dober je; samo, kdor ga razžali, tistega usmrti. Če pride na hacijendo Verdoja kot sovražnik, mora biti tu kak mož, ki je njegov oseben sovražnik.“

„Hm, morda je Verdoja sam njegov sovražnik? Ampak njega ni več tu, ta jo je odkuril, pobegnil je. Kje so Apahi?“

„Ne vem, ampak spremljal me je brat, ki je šel za njimi. Prišel bo in sporočil, kje so.“

„To zadostuje. Ti ostaneš pri nas, dokler pridejo vaši vojščaki, kajne?“

„Čez noč ostanem tu, a potem grem svojim bratom naproti, da jim pokažem pot na hacijendo.“

Tako so končali pogovor, in ritmojter se je začel pripravljati na napad Apahov. Konje so pustili na paši, da bi prevarili sovražnike, dragonci so pa pogasili grmade in se utaborili za palisadami. Ker je imel vsak puško, sabljo in pištole, so bili prepričani, da napravijo Apahom strašno škodo.

Ko je dospel Komanh na hacijendo, so prijahali tudi Apahi do piramide. Ustavili so se v bližini temnega grmovja, in poveljniki so šli iskat vhod v staro svetišče. V tem močnem zidovju so torej njihovi ljubljeni prijatelji.

„Če bi mogli razstreliti to stvar!“ je dejal Gromov Strel.

„Le počasi!“ je odgovoril Strnad. „Gotovo oprostimo svoje prijatelje.“

„O tem sem prepričan. Ampak koliko bodo morali pretrpeti, preden jih najdemo!“

„Če se nam posreči, jih morda kmalu oprostimo.“

Tedaj je rekel Bivolovo Čelo:

„Vsak vzihljaj, ki ga vzdihne Karja, hči Mictekov, poplača sovražnik s svojim življenjem! Kje neki je vhod?“

Strnad se je obrnil k vodnikn in ga vprašal:

„Na kateri strani ste se ustavili?“

„Pojdite.“

Jahal je nekoliko naprej in se potem ustavil.

„Tule smo čakali,“ je dejal.

„In kje je izginil Verdoja z jetniki?“

„Za temle grmovjem je izginil, in za onimle oglom se je zasvetila svetilka.“

„Dobro. Če si govoril resnico, ti darujem življenje.“

„Senor, govoril sem resnico.“

„To je dobro zate.“

Poklical je sedaj oba poveljnika in Kreka ter jim povedal razmere.

„Živa duša ne sme iti sedaj za grmovje ali v bližino piramide,“ je dejal Bivolovo Čelo. „Verdoja je šel večkrat semtertja, gotovo najdemo še njegove sledove; a preden se ne stori dan, jih ne moremo razločno spoznati.“

„Zakaj bi čakali do jutra?“ je vprašal Medvedovo Srce.

„Saj res!“ mu je pritrdil Gromov Strel. „Moja nevesta naj ne zdihuje v ječi po nepotrebnem.“

„Torej mislite, da naj bi nam Verdoja sam pot pokazal?“ je vprašal Strnad.

„Da.“

„Torej napademo hacijendo?“

„Na vsak način! In gorje mu, če nas ne uboga.“

„Zakaj bi šele iskali,“ je dejal Gromov Strel. „Na hacijendo jašemo, zgrabimo tega vraga in ga pripeljemo sem. Druzega ne moremo storiti!“

Dobri Antonijo Krek, ki mu pravijo Gromov Strel, bi bil podrl najrajše nebesni oblok, da bi rešil tempreje svojo ljubico. Ravno je hotel Strnad nekaj pripomniti, ko nekdo glasno zakliče:

„Uf!“ Nóki pénijil — uf, pridite sem!“

Te besede je zaklical nek Apah. Glas se je čul iz one strani, odkoder so prišli.

„Kdo je pa bil to?“ je vprašal Strnad.

„Grízlitásca,“ je odgovoril Apah.

„Ali je šel proč?“

„Da, šel je preiskat okolico, če smo varni.“

„Torej je našel nekaj važnega. Pojdimo hitro k njemu!“

Našli so mladega Apaha, ki je klečal na tleh. Pod njim je ležal človek, ki ga je Apah močno držal.

„Komanh!“ je zaklical.

Takoj so zvezali Komanha z močnim lasom. Bil je tisti poizvedovalec, ki se je ločil v gozdu od svojega tovariša in šel za Apahi.

„Kako je našel moj brat Grizlitasca tega psa?“ je vprašal Medvedovo Srce.

„Jahal sem zadnji in zapazil, da se nekaj plazi za nami,“ je dejal mladi junak. „Nekdo nam je sledil; zato sem razjahal pri piramidi svojega konja in šel iskat zasledovalca. Našel sem ga tu, hotel je poslušati naše pogovore. Tedaj sem ga pahnil na tla in ga trdno držal.“

Sedaj je pristopil Strnad in si ogledal jetnika.

„Res je,“ je rekel, „to je Komanh; sledil nam je.“

„Usmrtite psa!“ je zaklical nekdo izmed Apahov.

Tedaj se je obrnil Strnad in dejal tistemu Apahu s strogim glasom:

„Od kedaj govore pri Apahih možje, preden so izgovorili poveljniki? Kdor ne zna brzdati svojega jezika je deček ali ženska.“

Mož se je osramočen umaknil za svoje tovariše. Sedaj je vprašal Medvedovo Srce jetnika:

„Kje imaš svoje tovariše?“

Jetnik ni odgovoril. Tedaj ga je udaril Grizlitasca v obraz in dejal:

„Ali boš odgovoril, če te vpraša apaški poveljnik!“

A mož je molčal. Nekateri so se trudili z njim, a zaman.

Tedaj je pristopil Strnad in dejal:

„Komanški vojščak si in odgovoriš samo tistemu, ki te smatra kot hrabrega vojščaka. Ali pobegneš, če ti odvežem vezi?“

„Ne,“ je odgovoril mož.

„In mi odgovoriš?“

„Knezu Skalovja vedno rad odgovorim; pravičen in dober je; nobenega jetnika ne udari, ki se ne more braniti.“

Te besede so merile na Grizlitasca, ki je postal vsled udarca Komanhov osebni smrtni sovražnik.

„Kaj, ali me poznaš?“

„Poznam te in sem tvoj jetnik.“

„Njegov si, ki te je premagal. Vstani!“

Odvezal mu je laso, in jetnik je vstal.

„Ali si sam tu?“ ga je vprašal sedaj Strnad.

„Ne,“ je odgovoril Komanh.

„Ali jih je še mnogo?“

„Samo jeden.“

„Torej sta prišla poizvedovat?“

„Da.“

„Ali pride še mnogo vojščakov za vama?“

„Ničesar več ne smem povedati.“

„Dobro, ne bom te nadalje izpraševal. Torej ne boš pobegnil?“

„Bom.“

„Kako pa govore komanški sinovi? Obljubil si mi preje, da ne pobegneš.“

„Če bi bil tvoj jetnik, bi ne pobegnil. Jetnik dečka, ki me tepe, pa ne maram ostati.“

„Torej te moramo pa zopet povezati.“

„Poskusite!“

Zamahnil je z roko in bi bil pobil Grizlitasca na tla, če bi ne bil Strnad hitrejši. Z desnico je zgrabil Komanhovo roko, z levico ga je pa udaril na sence, da se je zgrudil onesveščen na tla. Tedaj je sunil Grizlitasca onesveščenemu Komanhu nož v srce in dejal:

„Njegov skalp je moj!“

„Slab skalp!“ je rekel Strnad in se obrnil nejevoljen v stran.

Grizlitasca se je čutil prizadetega, zato je vprašal:

„Zakaj bi ne usmrtil Apah Komanha?“

„Ker ga ni premagal v poštenem boju, naj ne nosi njegovega skalpa,“ je dejal Medvedovo Srce. „Komanh je bil že onesveščen. Zakaj si ga tepel? Hraber vojščak ne nosi skalpa moža, ki ga je onečastil.“

Mladi Apah je zaslužil ta ukor. Obrnil se je v stran in ni pogledal več mrliča. Ni se upal več priti v bližino poveljnikov, ki so se sedaj poluglasno pogovarjali.

„Če sta prišla danes dva Komanha poizvedovat, gotovo Komanhi kmalu pridejo,“ je dejal Strnad. „Previdni moramo biti. Dva sta naju videla in se gotovo ločila. Jeden je šel za nami, drugi je pa hitel na hacijendo opozorit stanovalce na naš prihod. Če hočemo hacijendo napasti, jo moramo najprvo natančnejše preiskati. In to storim jaz sam. Ostali naj razjahajo svoje konje. Napravijo naj taborišče brez ognja in postavijo straže. Pazijo naj tudi, da ne izbrišejo Verdojevih sledov.“

Po teh besedah je vprašal mehikanskega vodnika, na kateri strani je hacijenda. Potem je odložil svojo težko puško in odšel; čez pleča je vrgel samo Henrijevo puško.

Bila je temna noč, a šel je komaj dobrih pet minut, ko zagleda več grmad, okoli katerih so sedeli bakéri.

Jedna izmed teh grmad je gorela za veliko skalo, ki je ležala sredi ravnine. Okoli grmade je sedelo pet bradatih bakerov.

Strnad je takoj spoznal ugodno priložnost. Tu lahko kaj zve. Previdno se je priplazil do skale in se skril v temni senci. Za skalo je čul vsako besedico.

„Prokleto nevarno je za vas,“ je dejal eden izmed bakerov.

„Ne uvidim,“ je rekel drugi.

„Kaj? Če pridejo Apahi, napadejo najprvo nas.“

„Stavil bi svoje življenje, da pridejo šele proti jutru, in tedaj nas ni več tu. Saj se utaborimo takoj po polnoči za palisade.“

„Kje neki tiče?“

„To vzemo, ko pride drugi Komanh; šel je za njimi. Ta dragonski ritmojster se mi zdi zelo hraber dečko. Obkolil je hacijendo, in gotovo ne pride nihče izmed Apahov čez palisade. Če strelja za barikadami čez sto dragoncev, ne ostane mnogo rujavcev živih.“

A tako! Strnad je čul, da je na hacijendi ritmojster s celim švadronom dragoncev. Potem se stvar seveda predrugači. —

Strnad je hitro stopil izza skale in jih pozdravil. Bakeri so se prestrašili in zgrabili svoje puške, ko so pa videli, da stoji pred njimi belokožec, so se takoj pomirili.

„Ali so dragonci na hacijendi?“ je vprašal.

„Da,“ je odgovoril bakero.

„Koliko jih pa je?“

„Čez sto.“

„Vladne čete?“

„Da.“

„Ali bi lahko govoril z ritmojstrom?“

„Lahko!“

„Lahko noč!“

Obrnil se je in odšel proti hacijendi.

„Sveta Madona,“ je dejal bakero, „mislil sem, da je prišel sam vrag!“

„Res je,“ je pripomnil drugi, „jaz sem pa mislil, da je duh velikana Golijata. Takega orjaka pa še nisem nikdar videl.“

„Pa kako nas je gledal! Kar strmel sem. Zakaj ga nismo začeli izpraševati! Kdo je neki ta človek?“

„Rujavec ni bil, to zadostuje. Podoben je bil lovcu iz severnih krajev; gotovo ga še natančneje spoznamo, kajti brezdvomno prenoči v hacijendi.“

Medtem je korakal Strnad proti hacijendi. Videl je, da se pasejo pred palisadami konji, in nasmehnil se je. Ti konji bi ne bili prevarili nobenega Apaha.

Šel je proti palisadam in slišal, da se na dvorišču pogovarjajo. Dragonci so bili neprevidni, ti bi ne bili nikdar prevarili izkušenega in previdnega savanskega lovca. Strnad je potrkal na vrata.

„Kdo je zunaj?“ je vprašal nekdo za vratmi.

„Tujec,“ je odgovoril Slovenec.

„Kaj želi?“

„Govoril bi rad z ritmojstrom.“

„Oh, ali je rujavec ali belokožec?“

„Belokožec.“

„Sam?“

„Popolnoma sam.“

„Kdo mu sme zaupati? Vrat ne odprem. Ali znate plezati?“

„Znam.“

„Torej preplezajte palisade; dovolim Vam, če ste sami; če vas je pa več, vas na mestu postrelimo.“

„Torej stopite proč!“

Šel je malo nazaj in se zaletel; bliskoma je skočil čez palisade v sredo med dragonce, ki niti slutili niso, s kakim junakom imajo opraviti. Podrl jih je nekaj na tla, ostali so pa butnili z glavami drug v druzega.

„Grom in strela!“ je zaklical dotičnik, ki je preje govoril. „Kaj pa to pomeni? Saj ste naravnost iz nebes prileteli! Mislil sem, da preplezate palisade!“

„Saj sem, ampak na svoj način,“ se je zasmejal Strnad.

„Ampak to je prokleto čuden način! Zlomili bi si bili lahko vrat in noge in zdrobili poštenim ljudem kosti. Kdo pa ste?“

To je govoril podčastnik. Drgnil se je medtem po hrbtu, kajti pošteno jo je skupil.

„Lovec sem.“

„Lovec? Hm, mislil sem, da ste član kakega cirkusa. In z ritmojstrom hočete govoriti?“

„Da.“

„Kaj pa?“

„Kar Vas nič ne briga! Če bi hotel Vam povedati, bi mi ne bilo treba govoriti z ritmojstrom. Razumete?“

„Sveta Madona, kak suro vež ste! Kje ste pa zvedeli, da je na hacijendi dragonski ritmojster?“

„Sanjalo se mi je. Naprej, nimam časa!“

„Le počasi, le počasi! Če želi mehikanski, dragonski podčastnik pojasnila, se mu mora odgovoriti!“

„Saj odgovarjam. Ali se Vam zdim morda preredkobeseden?“

„Pri moji veri, da ne! Preje govorite preveč. Ali ste oboroženi?“

„Sem.“

„Torej oddajte svoje orožje!“

„Čemu?“

„Nevarni časi so, zato moramo biti previdni. Kaj pa, če bi ritmojstra umorili?“

„Ali mislite, da sem tako prismojen? Saj bi me potem na mestu usmrtili. Ali so mehikanski dragonci taki strahopetneži, ki se jih ni treba bati, ker se boje enega samega moža, ki ima puško čez pleča?“

„Čujte, mož, govoriti pa znate! Naj bo, Vas pa pustim izjemoma oboroženega k ritmojstru. Pojdite!“

Peljal je Strnada v sobo, kjer je bil pred kratkem Komanh. Ta je že davno odšel, in častniki so še vedno igrali. Ko so zagledali Strnada, so nehote vstali. Tako je uplival Slovenec na mehikanske častnike.

„Kdo ste, senor?“ je vprašal ritmojster, ko je odzdravil na prijazen pozdrav.

Strnad je pogledal naj prvo po sobi in potem častnike. Imeli so sablje, a sicer so bili neoboroženi.

In odgovoril je:

„Senor, pišem se Strnad; zdravnik sem in potujem deloma vsled svojih družinskih razmer, deloma, da razširim svoje znanje. Prišel sem na hacijendo, da se pogovorim z senorjem Verdojo v vaši prisotnosti o neki zadevi.“

„To je nemogoče, kajti Verdoje ni tu.“

„Oh! Kje pa je?“

„Ne vem; slutim, da jo je popihal pred nami.“

„To mi je pa zelo neljubo, koliko časa ste pa že tu?“

„Danes dopoludne smo prišli.“

„Ali je Verdoja tedaj že odpotoval?“

„Ne. Govoril sem še z njim. Dejal je, da gre nadzorovat svoje bakere, in odjahal je. Ni se več vrnil, in zvedel sem, da ga ni videl nihče izmed bakerov. Bil je Huaresov pristaš in je zato pobegnil. Njegov najljubši služabnik je izginil z njim.“

„Torej je vendar senor Pardero tu.“

„Pardero? Oh, Verdojev poročnik? Ne; ni ga tu.“

Strnad tega ni mogel razumeti. Ali sta ušla morda oba z jetniki vred? Mogoče je. Ali sta se skrila pred vladnimi četami v piramidi? Kaka usoda čaka tedaj uboge deklice! Strnad je bil prepričan, da nihče izmed častnikov ne ve o Verdojevih zločinih. Ali naj jim vse pove? Morda je bolje, če ne.

„Ali ste Verdojev in Parderov prijatelj?“ je vprašal ritmojster.

„Ne,“ je odgovoril Strnad. „Tadva človeka sta največja lopova, kar jih je na svetu. Prišel sem, da obračunam z njima.“

„Oh, popolnoma se strinjam z Vami; tembolj obžalujem, da nista tu.“

„Torej res niti ne slutite, kje bi bila?“

„Niti ne slutim.“

„Tedaj sem Vas zamam motil in Vas prosim, da me odpustite.“

Do sedaj se ni nihče spomnil, da bi mu bil ponudil stol, šele sedaj je dejal ritmojster:

„Vsedite se vendar, senor! Ostanite saj čez noč pri nas.“

„Ne morem.“

„Oh, ne? Torej mislite takoj oditi? Iskat greste Verdojo in Pardéra?“

„Da, tako je!“

„Čujte, to je nevarno! Tuji ste, in v celi deželi je revolucija. V tej okolici se potikajo divji Indijanci, in odkritosrčno Vam povem, da pričakujemo še to noč napad Apahov na našo hacijendo. Če Vas dobe ti vragovi, ste izgubljeni!“

„O, ne bojim se jih, senor!“

„Ne? Hm, novinec ste v tej deželi.“

„Mislim, da ne! Sicer pa vem, da so Indijanci pravzaprav bolj pošteni, kakor ljudje navadno mislijo.“

„Motite se, senor, motite se. Tu v bližini leži veliko posestvo grofa de Rodriganda. Ta je imel v službi več pueblijskih Indijancev, in prejšen teden so usmrtili major-doma in skoraj vse stanovalce.“

„Vam že verjamem, ampak gotovo so imeli svoje vzroke, najbrže je oskrbnik senor Kortejo z njimi presurovo in nečloveško ravnal.“

„Oh, ali poznate senor Korteja, ki oskrbuje grofova posestva?“

„Poznam, v Mehiki stanuje.“

„Res je. Grof Rodriganda je menda najbogatejši veleposestnik v celi deželi. Rad bi bil njegov sin ali njegov dedič.“

Strnad se je nasmehnil in se uljudno priklonil.

„Potem bi bila sorodnika,“ je dejal.

„Sorodnika?“ je vprašal častnik.

„Da. Moja soproga je kontesa de Rodriganda y Sevila, bodoča dedinja posestev, o katerih ste govorili.“

Ritmojster je poskočil kvišku.

„Nemogoče!“ je zaklical. „Grofica Rodriganda, zdravnikova soproga!“

„In vendar je tako.“

„Torej ste plemenitaš?“

„Ne.“

„Ampak prosim Vas! Saj Vas ne razumem.“

Strnad je segel v žep po zadnje pismo, ki mu ga je pisala njegova žena Silva. Pokazal je ritmojstru naslov, podpis, poštni in Silvin pečat.

„Prosim, prepričajte se,“ je dejal.

„Saj res, to je pečat grofovske rodovine de Rodriganda. Natančno ga poznam. Dober prijatelj grofa Alfonza de Rodriganda sem namreč; sedaj je na Španskem. Pravil mi je, da ima sestro, ki ji je ime Silva. Sedaj se pa morate na vsak način vsesti.“

Strnad se je nasmehnil in dejal:

„Sicer sem Vam zelo hvaležen za Vašo prijaznost, a ostati ne smem.“

„Zakaj?“

„Ker me čakajo.“

„Kje? Zunaj hacijende Verdoja?“

„Da.“

„Za vraga, kje neki? Do prihodnjega posetva se jaše skoraj cel dan. Da bi Vas pa čakali Vaši spremljevalci na prostem, tega pa vendar ne mislim.“

„In vendar je tako. Apahi me čakajo.“

Strnad je izgovoril te besede popolnoma hladnokrvno, a vplivale so kakor dinamitna bomba.

„Apahi Vas čakajo?“ je dejal ritmojster ves prestrašen.

„Apahi.“

„Grom in strela, ali se šalite! Razjasnite nam zadevo.“

„To zadevo vam prav lahko razjasnim. Vodja Apahov sem.“

Vsi častniki so pobledeli.

„Vodja Apahov ste? To je nemogoče!“

„In vendar sem. Ali naj Vam dokažem svojo trditev?“

„Prosim, storite nam to uslugo.“

„Na hacijendi imate Komanha, ki je ravnokar prišel, kajne?“

„Res je. Ampak kaj ima opraviti to z Vašim dokazom?“

„In druzega Komanha imamo mi,“ je nadaljeval Strnad mirno.

„Vi ga imate?“ je zaklical častnik.

„Da. Komanha sta nas opazovala in se potem ločila. Jeden je šel na hacijendo, drugi se je pa plazil za nami. Ker je bil nepreviden, so ga zasačili in usmrtili.“

Tedaj je segel ritmojster po svojo sabljo in zarohnel:

„Senor, ali res?“

„Res.“

„In to se upate povedati nam, ki smo zavezniki Komanhov! In predrznih ste se priti v to hišo!“

„Hm, nič se nisem predrznil! Prišel sem v to hišo, bi obračunal z Verdojo; ker ga pa nisem našel, je moja dolžnost, da povem Vašim ljudem, naj gredo spat. Apahi ne napadejo hacijende.“

„Za vraga, ali sanjam?“ je vprašal častnik in se prijel za glavo.

„Ne; čujete. Moj obisk se Vam zdi morda malo nenavaden, ampak stvar je zelo jednostavna. Apahi se niso prišli vojskovat z Vašimi vojaki; samo Komanhom nameravajo vzeti nekaj skalpov. Apahi so moji prijatelji, ampak zaraditega še nisem jaz Vaš sovražnik, senor. Obljubim Vam, da ne store niti Vam niti hacijendi nobene škode, in zato pričakujem, da pustite moje prijatelje v miru.“

„Za vraga, kaj me briga, kaj pričakujete!“ je zaklical ritmojster. „Apahi so sovražniki naših zaveznikov, torej so tudi naši sovražniki, in kjer jih najdem, jih pobijem.“

„Čemu bi Vas izpreobračal; ampak smatrajte saj mene kot odposlanca, ki Vas prosi za tridnevno premirje!“

„Kaj pa še! Rujavci naj le pridejo še danes, če hočejo, po svoje krvave buče. Če pa ne pridejo, jih poiščem jutri zjutraj jaz; verjemite mi!“

„Ali resno govorite?“

„Popolnoma resno!“

„Potem sem pri Vas opravil. Lahko noč!“

„Stojte! Kam pa?“ je zaklical ritmojster.

„K svojim Apahom,“ je odgovoril Strnad hladnokrvno.

„Vi? K Apahom? Saj ne norim, da bi Vas pustil. Tu ostanete, moj jetnik ste!“

„Nikar se ne šalite!“ se je nasmehnil Strnad.

„Grom in strela, v takih zadevah se pa res ne šalim. Popolnoma resno govorim!“

„Torej proglašate odposlanca, parlamentarca, kot jetnika?“

„Parlamentarcev pri rujavcich ne pripoznavam. Sicer ste pa prišli brez mojega dovoljenja, zato nimam napram Vam nikakih dolžnosti. Prišli ste si samo ogledat, kako smo se utaborili. Špijon, ogleduh ste!“

„Stojte, senor! Soprog grofice de Rogriganda ogleduh?“

„Hm, sedaj Vam ne verjamem več, kar se mi je zdela preje resnica!“

„Storite, kakor Vam drago! Pripomnim samo to, da bi se ogleduh ne upal priti na hacijendo na tak način, kakor sem prišel jaz.“

„Torej dobro, ogleduh ali ne! V hacijendi ste, in ste videli naše priprave, zato ne smete oditi.“

„Kdo mi bo branil?“

„Jaz, senor!“ je dejal ritmojster grozeče.

„Hm, Vi in vsi Vaši dragonci me ne obdrže. Šel bom, kakor se mi bo poljubilo, saj sem tudi prišel, kakor se mi je poljubilo.“

Tedaj, je potegnil častnik svojo sabljo.

„Ostati morate tu!“ je ukazal. „Sicer je Vaše življenje v nevarnosti!“

„Le nikar se ne bojte zame,“ se je nasmehnil Strnad. „Taka družba ni za Kneza Skalovja prav nič nevarna.“

Ritmojster in vsi častniki so pobledeli.

„Knez Skalovja? Dios, slišal sem, da je bil tudi zraven!“

„Res je bil pri Apahih. Jaz sam sem Knez Skalovja. Sedaj pa le poskusite, če me obdržite!“

Ritmojster je bil še vedno dovolj predrzen in zaukazal:

„In če ste desetkrat Knez Skalovja. Moj jetnik ostanete. Odložite svoje orožje!“

„To se mi pa res ne poljubi. Sicer imate pa samo sablje, senorji, in samo revolver mi je treba potegniti izza pasa, ampak nočem. Rekel sem, da nisem Vas sovražnik, in Vas še enkrat prosim, dovolite mi, da odidem.“

„Ostati morate!“ je ukazal ritmojster.

„Torej če nočete, naj pa bo!“

Treščil je ritmojstra s pestjo po glavi, da se je zgrudil takoj na tla. Poročnika še nista zgrabila svojih sabelj, ju je že doletela ista usoda. —

Nato je Strnad odšel. Na dvorišču ga je sprejel isti podčastnik.

„Ali ste že opravili?“ je vprašal.

„Že. Pustite me ven!“

„Skozi vrata?“

„Seveda, sedaj mi menda saj verjamete, da sem sam!“

„Torej pojdite.“

Ravno sta dospela do vrat, ko se priplazi bliže temna postava; bil je Komanh. Takoj je spoznal Strnada.

„Knez Skalovja!“ je zaklical.

„Knez Skalovja!“ so ponovili vsi navzoči.

„Primite ga!“ je zaklical Komanh in prijel Strnada.

„Ne bodi prismojen, Kománhček!“ je dejal Strnad. „Kako moreš obdržati Kneza Skalovja! Vem, da mi ne želiš smrti, jaz tebi tudi ne! Poberi se odtod!“

Zgrabil je rujavca in ga sunil v stran. Tedaj je odprl nekdo okno, in ritmojster je zaklical na dvorišče:

„Ali je še tu? Zgrabite ga!“

„Tu je! Zdržite ga, zdržite ga!“ je zaklicalo kakih petnajst dragoncev.

Hoteli so ga zgrabiti, a Strnad je zamahnil s svojo puško naokrog, in jih pobil na tla. Skočil je čez palisade in zavil hitro okoli ogla.

Dragonci so zgrabili puške, splezali hitro na palisade in streljali za Strnadom, a zadeli ga niso, ker je zavil okuli ogla.

„K bakérom, k bakérom pojdite!“ je zaklical ritmojster. „Naj ga ujamejo!“

Sedaj so odprli vrata, in nekateri dragonci so hiteli k bakerom. Strnad je pa zasedel za palisadami konja, in oddirjal. Preden so bakeri zvedeli, kaj se je zgodilo, je Strnad že davno izginil.

Dragonci so spoznali danes Kneza Skalovja. — —

Strnad je jahal naravnost k piramidi. Tam so ga Apahi takoj od vseh strani molče obkolili. Če bi bil jezdec kak tujec, bi ga bili gotovo usmrtili.

„Kje so poveljniki?“ je vprašal Strnad.

Na zahodni strani piramide je bil studenec, tam so bili poveljniki. Iz tega studenca se je iztekala nekdaj voda v vodnjak, ki je bil v piramidi.

Strnad je povedal poveljnikom, kar je videl in slišal. Prepričan je bil, da jih danes ponoči dragonci še ne napadajo, a na vsak način pa jutri zjutraj. Zato so se morali pogovoriti, kaj store. Umakniti se ni hotel nihče; vsi so hoteli ostati, nekateri, ker niso marali oditi, ne da bi rešili svojih dragih, nekateri iz apaškega ponosa.

„Ostanemo, pa je,“ je dejal Strnad. „Oditi ne moremo, preden ne vemo, ali moremo rešiti svoje drage ali ne. Sicer je pa ta piramida za nas zelo pripravna in varna. Vodo imamo in se lahko skrijemo za grmovjem in zidovi. Samo živeža nimamo; a tudi tega lahko dobimo, če se polastimo nekaj goveje živine. Po polnoči gredo bakeri za palisade, in živa duša nas ne bo motila.“

Vsi so bili zadovoljni s Strnadovim predlogom. Odšli so in kmalu so imeli toliko živine, da bi zadostovala Apahom za več tednov. Med zidovjem je bilo dovolj prostora za vso živino in vse konje. —

Sedaj so se vlegli spat, da se skrepčajo za prihodnji dan. Samo Gromov Strel, Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo niso spali; mislili so vedno na jetnike, ki so v piramidi.

Ko se je zdanilo, so zbudili Strnada. Preiskali so sledove, ki jim jih je pokazal včeraj zvečer Mehikanec. Sledovi so bili še razločni in so vodili na južnovzhodno stran piramide. Ker je pa bila za grmovjem trava, so izginili sledovi tam popolnoma. Minulo je že predolgo časa, in potlačena trava je medtem že vstala.

Štirje najbistroumnejši možje niso vedeli, kaj naj store. Povsod so poskušali, a vse zaman. Apahi so morali preiskati vse zidovje stare razvaline, a vhoda niso mogli najti.

Popolnoma obupani, so začeli iskati iznova. Kar zavpije nekdo na vrhu piramide. Na zidovju je stal Grizlitasca, jim mignil, naj se skrijejo, in prišel potem hitro doli.

„Kaj pa je?“ ga je vprašal Strnad.

„Jezdeci,“ je odgovoril mladi Apah.

„Kje?“

„Od hacijende prihajajo. Mnogo jih je in jezdijo v najhitrejšem diru.“

Dragonci so prihajali. Komanh, ki je včeraj zvečer zvedel, da so usmrtili Apahi njegovega tovariša, je šel danes že na vse zgodaj iskat sledove. Ko je prišel v bližino piramide, je šel previdno v velikem krogu okoli razvalin, in videl, da vodijo sledovi Apahov samo k piramidi, od piramide pa ne. Na vsak način so torej Apahi pri razvalinah.

Vrnil se je na hacijendo ter naznanil ritmojstru, kje so Apahi. Ritmojstru se še ni polegla včerašnja jeza, zato je sklenil, da se bo maščeval. Ukazal je osedlati konje ter odjahal s svojimi dragonci proti piramidi; tudi večina bakerov je šla z njim.

Ko je zagledal Strnad četo, je zmajal zamišljeno z glavo.

„To je čez sto mož,“ je dejal. „Koliko Apahov je treba, da se jih ubranijo?“

„Petdeset,“ je odgovoril Medvedovo Srce.

„Torej naj bo sto,“ je rekel Strnad. „Ostali gredo z menoj.“

„Kam pa?“

„To je še skrivnost. Sto Apahov naj osedla svoje konje, da gredo z menoj. Tudi Grizlitasca naj gre.“

Ni še minula minuta, in že so bili Apahi pripravljeni za odhod.

„Kaj pa nameravate?“ je vprašal Gromov Strel.

„To zveste pozneje.“

„Ampak vrnete se?“

„Seveda se vrnem. Le hrabro se branite tačas!“

Zajahal je svojega konja ter oddirjal z sto Apahi proti severu. Dragonci so pa prihajali od južne strani ter jih niso videli, ker so bile vmes visoke razvaline.

Strnad je zavil potem v velikem krogu proti zahodu ter jahal potem naravnost na hacijendo. Nijednega bakera ni bilo na paši. Samo stara oskrbnica in dekle so bile doma.

Od samega strahu so začele kričati, ko so zagledale Apahe; a ti so jih kmalu pomirili. Preiskali so celo hišo. Našli so mnogo živeža, orožja in smodnika, celo zalogo, ki so jo pustili dragonci doma. Vse, kar so rabili pri piramidi, so naložili na konje. Potem so počakali, da se vrnejo dragonci na hacijendo. — —

Ko so prišli dragonci v bližino piramide, je moral najprvo preiskati podčastnik z manjšim oddelkom vso okolico. Približali so se grmovju, in že so mislili, da se je Komanli zmotil, ko zagrmi nenadoma izza grma več strelov, in podčastnik z večino svojih dragoncev so se zgrudili mrtvi na tla.

„Sveta Madona, saj so res tu!“ je zaklical ritmojster. „Prokleti rujavci se gotovo boje poštenega napada; le po njih!“

Cel švadron dragoncev se je zagnal proti grmovju. Ritmojster je bil sicer hraber, a nespameten. Ko je videl Bivolovo Čelo in ostali poveljniki, da napadejo dragonci piramido samo od jedne strani, so sklicali vse Apahe. Ko so dospeli dragonci do grmovja, so letele pušice od vseh strani na nje.

Dragonci so bili grozno zbegani. Mrtvi in ranjeni vojaki in ljudje so ležali drug čez druzega. Dragonci so morali odjenjati. Tudi ritmojster je bil ranjen.

„To je Knez Skalovja!“ se je jezil. „Brez njega bi rujavci gotovo ne vztrajali. Pojdite po ranjence, morda izvabimo na ta način Apahe izza grmovja.“

Apahi niso zapustili svojega varnega zavetišča. Ritmojster ni vedel, kaj naj stori.

„Kaj storimo?“ je vprašal jezno.

„Misel mi je šinila v glavo, ki je morda zelo dobra,“ je dejal nadporočnik.

„Torej?“

„Razvaline se moremo polastiti, samo če jo viharno naskočimo.“

„Saj smo poskusili in videli, kaj se da opraviti,“ se je nasmejal ritmojster porogljivo.

„Glavna stvar je način naskoka.“

„Ali ste morda izumili kak nov način?“

„Nikakor. Ampak vsi sovražniki so na tej strani. Navidezno se moramo zagnati naravnost proti piramidi. Malo pred grmovji pa zavijemo nenadoma na desno za grmovje in spodimo sovražnike na prosto, kjer nimajo konj, in tam jih lahko pobijemo.“

„Ideja je dobra, nadporočnik; takoj jo poskusimo.“

Dragonci so se postavili v četo in se zagnali iznova proti piramidi, a zmotili so se. Tudi apaški poveljniki so se posvetovali. Uganili so namen dragoncev, a ostali so na mestu, da lahko krenejo na desno ali na levo.

Dragonci so zavili na desno, takoj so storili Apahi isto. Dragonci so kar strmeli, ko so jih Apahi med grmovji od vseh strani napadli. Nastalo je strašansko morenje; vojaki so bili na konjih in se skoraj ganiti niso mogli, a Apahi so se lahko gibali. Boj je trajal komaj deset minut, a bil je strašen. Ko je zbral ritmojster svoje ljudi, jih je ostalo samo še kakih dvajset. Uvidel je, da je storil veliko neumnost, kaj so ga Apahi pravzaprav brigali!

Dolgo je premišljeval, kaj naj stori. Slednjič je odjahal s svojimi dvajsetimi dragonci proti hacijendi.

Svoje mrtvece in ranjence je moral pustite, saj je vedel, da jih ne dobi, ker Indijanci ne pusti skalpov.

Tudi poročnik in nadporočnik sta bila mrtva. Ritmojster je bil edini častnik. Ko se je vrnil na hacijendo, bi se bil od sramote najrajše pogreznil v tla.

Dragonci so jahali na sprednje dvorišče, in ritmojster je šel naravnost v svojo sobo. Strnad je bil toliko previden, da je poslal svoje Apahe na zadnje dvorišče.

Ko je prišel ritmojster v svojo sobo, je potegnil sabljo iz nožnice, jo vrgel na tla in zaklical jezno:

„Prokleto junaštvo! Ti rujavci gotovo niso izgubili več ko pet mož, jaz pa čez osemdeset!“

„To je pa žalostno!“

Ritmojster se je kar stresel, ko je cul te besede. Mislil je, da je sam, a obrnil se je — in na stolu je sedel Strnad.

„Tristotisoč vragov! Vi ste tu!“ je zaklical častnik.

„Kakor vidite,“ je odgovoril Strnad mirno. „Bil sem tako prost, ter prižgal jedno izmed Vaših cigaret.“

„Mislil sem, da ste se tudi bojevali pri piramidi?“

„Kaj pa še! Saj sem Vam rekel, da nisem Vaš sovražnik. Storil sem Vam celo veliko uslugo.“

„Katero pa?“

„Ali niste še ničesar zapazili?“

„Ničesar,“ je dejal ritmojster.

„Torej morda še ne veste, koliko je bilo vseh Apahov?“

„Dvesto in šest mož.“

„In s kolikimi ste se danes bojevali?“

„Gotovo z vsemi.“

„Motite se, samo s polovico.“

„Samo s sto Apahi?“

„Samo s sto in šestimi.“

„Nemogoče! Potem bi nas bilo na obeh straneh jednako število, in mi bi bili morali zmagati.“

„To je napačno, kakor ste se prepričali. Storil sem Vam uslugo, ter vzel poveljnikom sto vojščakov.“

„Oh, ali res?“

„Res.“

„Ampak zakaj ste to storili?“

„Da bi Vi lažje zmagali,“ je odgovoril Strnad s porogljivim nasmehom.

„Ali me mislite zasmehovati?“ je zarohnel ritmojster.

„Nikakor. Popolnoma resno govorim. Če bi ne bil vzel Apahom teh sto vojščakov, bi se ne bil vrnil nihče izmed vas. Ko ste prihajali Vi od južne strani, sem odjahal jaz proti severu. Ker je bila vmes piramida, me niste videli.“

„Po kaj ste pa prišli potem sem?“

„Ravnotako bi Vas lahko jaz vprašal: po kaj ste šli Vi k piramidi? Vi ste prišli nas napast, in jaz sem prišel vas napast. Včeraj ste me hoteli ujeti, a danes se je stvar predrugačila, moj jetnik ste!“

„Ali norite?“ je zaklical ritmojster.

Pri teh besedah je zgrabil revolver, ki ga je imel za pasom, a Strnad mu je zagrozil:

„Izpustite orožje! Ali želite morda tak udarec, kakor je bil včerašnji?“

Ritmojster je sicer takoj izpustil revolver, ampak rekel:

„Ne razumem Vas! Takoj pokličem svoje ljudi!“

„Jaz pa svoje!“

Stopil je k mizi, vzel čašo ter jo vrgel skozi okno, ki je imelo razgled na zadnje dvorišče.

„Pojdite in poglejte!“ je dejal potem ritmojstru.

Šla sta k oknu, ki je imelo razgled na sprednje dvorišče. Apahi so že prihruli tja in zvezali vse dragonce.

„Apahi so tu!“ se je prestrašil ritmojster.

„Seveda,“ je odgovoril Strnad. „In sicer zopet samo Vam na ljubo. Ne pustim Vas namreč v Čivávo, kjer bi doživeli grozno sramoto za čin, ki ste ga danes izvršili. Moj jetnik ste ter ostanete z vsemi dragonci pri nas!“

„Pri Apahih?“ se je prestrašil ritmojster.

„Ničesar žalega Vam ne storimo. Moj jetnik ste, in nihče se Vas ne dotakne.“

„Jetnik? Zakaj?“

„To zveste pozneje. Vzemite svoje najpotrebnejše stvari, saj slišite, Apahi so že pred vratmi.“

Častnik je uvidel, da je stvar resna.

„Senor, izdajalec ste!“ je zaklical. „Kot belokožec me izročate rujavcem!“

„Če sem izdajalec, vedo natančno moji prijatelji. Včeraj sem Vam rekel, da Vas Apahi ne nameravajo napasti, zato sem Vas prosil za tridnevno premirje, a niste ga hoteli. Sami ste provzročili boj, zato ste tudi od govorni za posledice.“

Odprl je vrata, nekateri Apahi so vstopili, ritmojstra zvezali ter ga odpeljali.

Sedaj je šel Strnad v sobo, v katero je zaprl ženske. Strašansko so začele kričati, ko so ga zagledale.

„Molčite!“ jim je ukazal.

A ženske ne znajo molčati. Stara oskrbnica je padla pred Strnada na kolena, povzdignila roke ter začela prositi:

„Senor, usmilite se nas! Saj Vam nismo ničesar storile! Ali je bil morda moj bratranec Vaš sovražnik?“

Strnadu je šinila pametna misel v glavo.

„Verdoja je Vaš bratranec?“ jo je vprašal.

„Da, senor. Jaz oskrbujem na hacijendi gospodinjstvo.“

„Ali Vam je zaupal?“

„Gotovo, sicer bi ne bila okrbnica njegove hacijende.“

„Mislil sem drugače. Ali Vam je zaupal včasih stvari, ki bi jih drugim ne bil?“

„Nekatere stvari že.“

„Ali veste, kje je sedaj?“

„Ne.“

„Ali je spal Verdoja prejšnjo noč v hacijendi?“

„Da.“

„Ali poznate piramido, ki je tu v bližini?“

„Poznam.“

„Ali veste, če je votla?“

„Je, kajti senor Verdoja je bil mnogokrat v njej.“

„Oh,“ je vprašal Strnad veselo, „kako je pa prišel noter?“

„Ne vem, kajti to je bila rodovinska skrivnost že od nekdaj, ampak zgoraj v pisalni mizi ima Verdoja načrt cele piramide.“

„Pokažite mi tisto pisalno mizo.“

Starka je spremila Strnada v Verdojevo sobo. Strnad je težko odprl miznico z močnim nožem. Res je našel načrt piramide.

„Ampak kaj reče senor Verdoja, ko najde odprto miznico!“ je rekla starka v strahu.

„Le bodite brez skrbi,“ je odgovoril Strnad. „Ničesar ne opazi, kajti ne vrne se več, ker ga Apahi usmrte. Sicer pa hacijendo sedajle itak zažgem.“

„Zažgete jo! — O, sveta Madona! Kaj sem Vam pa revica storila, da me mislite tako onesrečiti?“

„To je zaslužil Verdoja.“

„Ampak jaz ne! Če je res mrtev, tedaj jaz vse podedujem.“

Starka je prosila in tarnala, in Strnad se je je usmilil. —

Vtaknil je načrt v svoj žep in odšel s svojimi Apahi iz hacijende.

Vsi možje so morali iti peš, in vsak je vodil svojega težko obloženega konja. Dragonce so sicer zvezali, a tako, da so lahko peljali svoje konje. Bakeri so videli nesrečni boj, vrnili so se na hacijendo, a se skrili, ko so sedaj zagledali Apahe.

Vsi so se začudili, ko se je vrnil Strnad z dolgo karavano k piramidi. Vsi so slavili in hvalili slovenskega junaka.

Spravili so skrbno, kar so prinesli; jetnike so obstražili in poslali poizvedovalce na vse strani. — —

Sedaj je začel Strnad šele študirati načrt piramide. Načrt je bil zelo razločen. Cela piramida je imela tri nadstropja. V sredi je bil globok vodnjak. Okoli vodnjaka je pa bilo mnogo hodnikov, ki so bili zvezani z povprečnimi hodniki. Ob hodnikih so bile celice. Piramida je imela nekdaj štiri vhode, ki so bili pa sedaj zazidani.

Začeli so iskati vhode. Ničesar niso našli. Slednjič je izmeril Strnad natančno sredino najdaljšega zidovja, ter načel skalo, ki je bila čudno razpokana. Strnad jo je natančno preiskal. Poskušal je in poskušal, slednjič se je skala malo premaknila. Kar pobledel je od veselja.

„Sem že našel!“ je zaklical.

„Ali je mogoče?“ je vprašal Gromov Strel.

„Res. Tule je vhod; natančno sem čutil.“

„Kje? Kje? Hitro! Hitro!“

„Ta kamen moramo poriniti noter.“

Takoj je pokleknil Gromov Strel na tla in se uprl z vsemi močmi. Kamen se je umaknil na kamenitih valjih.

„O moj Bog, hvala Ti!“ je zaklical Gromov Strel.

Strnad je pogledal v odprtino in zagledal ob strani svetilko.

„Hitro jo prižgite, potem gremo pa naprej!“ je dejal.

Gromov Strel je hitro vstal, prižgal svetilko in hitel v teman hodnik. Strnad, Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Frančeško so šli za njim.

Kmalu so prišli do močnih vrat, ki jih niso mogli odpreti.

„Na vsak način je na nasprotni strani zapah,“ je dejal Strnad, „ali pa imajo vrata skrivnostno ključavnico. Vendar nimamo časa, da bi dolgo iskali. Dovolj smodnika imamo; vrata moramo razstreliti. Naredite luknje v zid, jaz grem pa tačas po smodnik.“

Ko se je vrnil, so nasuli v luknje smodnika. Potem so vtaknili med smodnik vrvico in luknjo zamašili. Sedaj so prižgali vrvico in se umaknili k izhodu.

Kmalu je močno zagrmelo. Ravno so hoteli oditi zopet v hodnik, ko prihiti Grizlitasca.

„Kaj nam prinaša moj brat?“ ga je vprašal Medvedovo Srce.

„Komanški psi prihajajo skozi gozd, mimo katerega smo včeraj jahali.“

„Kdo je to sporočil?“

„Leteči Jelen.“

„Torej pojdi ponj.“

Kmalu je prišel Apah, ki mu je bilo ime Leteči Jelen.

„Moj brat naj nam pove, kaj je videl!“ mu je ukazal Medvedovo Srce.

Apah je začel praviti, da je šel poizvedovat, da je našel v gozdu nov sled, ki ga je napravil Komanh, ki je prenočil na hacijendi, da je zasledoval ta sled, da je slišal prihajati od daleč Komanhe, da se je zato skril, in da jih je naštel štirikrat deset krat deset in tri poveljnike.

„Ali si poznal poveljnike?“ ga je vprašal Medvedovo Srce.

„Ne.“

„Kam so pa šli?“

„Sledil sem jim. Sli so do gozdnega obronka. Tam jim je povedal poizvedovalec, da smo mi pri razvalinah, in kaj se je zgodilo. Posvetovali so se in odšli potem na hacijendo.“

„Torej nas gotovo kmalu obiščejo.“

„Morda šele danes ponoči,“ je rekel Gromov Strel.

„Ne, ne. Gotovo nas še preje obkolijo, da jim ne moremo uiti,“ je dejal Strnad. „Ponoči nas pa napadejo. Stražite in natančno pazite; če pa zapazite kaj važnega, pa nam pridite v jamo povedat.“

Odšli so potem v piramido.

Ko so prišli do vrat, so ležala na tleh. Vrglo jih je z zidovjem vred iz stene. Natančno so preiskali močna vrata. Imela so samo spodaj in zgoraj četverokotno luknjo. Potem so preiskali razdrto zidovje; našli so samo spodaj in zgoraj močan železen zob, ki se ni hotel udati na nobeno stran. Skrivnostne priprave niso mogli razumeti.

„Vsa vrata bomo morali razstreliti,“ je dejal Strnad. „Pojdimo naprej!“

Kmalu so prišli do močnih vrat, ki so imela dvojne zapahe. Ker jih niso mogli odpreti, so jih morali razstreliti. Zopet so našli samo zgoraj in spodaj dva močna, nepremična železna zobova. Mož, ki je iznašel to zatvornico, je bil zelo pameten.

Prišli do tretjih vrat. Zopet so jih morali razstreliti. Ker so pa bila vrata zelo velika in močna, so morali nasuti mnogo smodnika. Strašno je zagrmelo. Odkrnšilo se je mnogo zidovja, zemlje in skalovja, da niso mogli naprej. Vse to so morali odstraniti in stene podpreti.

Še so kopali in delali podpore, ko pokliče Apah poveljnike, naj pridejo ven.

Ko so dospeli pred piramido, so videli, da so Komanhi že obkolili razvaline. Našteli so čez sto sovražnikov, vsi so imeli konje.

„Gotovo so dobili konje na hacijendi Verdoja,“ je rekel Strnad. „Ostali iščejo še konje. Preden nimajo vsi konj, nas gotovo ne napadejo. Lahko se vrnemo še v piramido.“

Dragi bralec se ne sme čuditi, da so imeli na hacijendi Verdoja čez sto konj; nekateri hacijenderi imajo po več tisoč napol divjih konj na svojih pašnikih. Saj so celo v ruskih ukrajinah in v ogrskih pustah konjske črede, ki štejejo po več tisoč glav. — —

Medtem so jetniki v piramidi že skoraj popolnoma obupali. Minuli ste že dve noči — cela večnost. Vso vodo so že skoraj popili, živeža so imeli samo še za par dni, mrliča sta začelfi grozno smrdeti, in iz vodnjaka se je čulo od časa do časa strašno Verdojevo zdihovanje.

Karja je molčala, a Olga se ni mogla več premagovati. Popolnoma je že obupala.

Sklenila je svoje roke in molila:

„O, sveta Mati Božja, prosi za nas v tej veliki sili! Ne pusti nas umreti in obupati v tej temi. Reši nas iz te strašne ječe, in slavila bom Tvojo dobrotljivost vse svoje žive dni.“

Krek je molčal, a Marijano je tolažil Olgo:

„Ne obupajte še senorita! Bog je vsegamogočen in neskončno dobrotljiv, gotovo nas ne zapusti. Natančno poznam Strnada. Ker ve, kaka usoda nas čaka pri Parderu in Verdoji, bo storil vse, da nas najde in reši.“

„Ampak kdo mu pove, kje smo?“

„Bog je neskončno previden, in božja pota so čudežna. Le bodite brez skrbi. Prepričan sem, da nas Strnad najde.“

„Ampak če se sam ponesreči?“

„Ničesar žalega se mu ne pripeti. Natančno ve, da nas more samo on rešiti, zato bo previden. Ravno zaradi njegove previdnosti morda že tako dolgo čakamo. Gotovo najde naš sled, in najde sredstva, da dospe v piramido. Zdi se mi, da — — — čujte!“

Poslušali so, a ničesar niso slišali.

„Kaj je to bilo?“ je vprašala Olga.

„Zdelo se mi je, da sem slišal votlo bobnenje, kakor bi nekje v daljavi grmelo.“

„Motili ste se, senor. V to globočino ne prodere noben glas.“

Zopet je bilo vse tiho, dokler pi dejal kapitan Krek:

„Vrag vzemi vse skupaj, ničesar ne najdem!“

„Kaj pa iščete?“ ga je vprašal Marijano.

„Kako sredstvo, da bi pognali to prokleto piramido, v zrak, ampak tako, bi nas ne poškodovalo.“

„Nikar se ne trudite, saj nič ne pomaga. Samo Strnad nas more rešiti, vse drugo je nemogoče.“

„Torej naj nas pa že kmalu reši, ne zaradi mene, kajti jaz že kaj pretrpim, ampak zaradi senorit, ki tega niso zaslužile. Strašna smrt mora biti, če človek v tej globočini tako počasi — — čujte!“

Sedaj so čuli vsi neko grmenje.

„Sedaj je ravnotako zagrmelo, kakor preje, samo močneje,“ je dejal Marijano. „Ampak grom se menda saj ne sliši v te globočine?“

„To ni bilo grmenje,“ je dejal Krek, „ampak strel.“

„Nemogoče, da bi tu zdolaj slišali, če kdo strelja,“ je rekla Olga.

„Ampak če bi streljali tu zdolaj?“ je vprašal Krek.

„Kdo neki?“

„Bógve? Samo toliko vem kot mornar, da je bil strel. Če bi bil tudi topov strel, bi ga ne slišali tu zdolaj; ker smo ga pa slišali, so ustrelili gotovo tu zdolaj.“

„Ampak tako ne zagrmi niti pištola niti puška. In čemu bi streljali tu zdolaj, saj Strnad ve, da mu ne moremo odgovoriti.“

„Res, niti pištola niti puška ne zagrmi tako,“ je odgovoril Krek, „ampak veste, kaj zagrmi ravnotako?“

„Kaj pa?“

„Kadar kaj razstrele.“

„Vsemogočni Oče Nebeški! Torej mislite —?“

„Mislim, da je prišel Strnad,“ ji je segel Krek v besedo. „Natančno poznam gospoda Strnada. Nič mu ni pretežko. Morda mora razstreliti vrata, ker jih ne more odpreti.“

„Kako ste me potolažili, senor Krek. Sedaj se mi je zopet povrnilo upanje na rešitev. O moj oče, moj ubogi, dobri oče! Ali te vidim še kedaj?“

Od same žalosti se je začela jokati. Kar zopet močno zagrmi. Vsi so čutili, da so se potresla tla in stene. Sedaj je bil Krek prepričan, da je prišel Strnad, in vstal je.

„Hurá!“ je zaklical. „Strnad je tu, res je prišel! Natančno sem slišal, kako se je podrlo zidovje. Rešitev se nam približuje!“

Tudi Olga je hotela vstati, a zgrudila se je zopet na kolena.

„Ali je mogoče?“ je vzdihnila.

„Trdno sem prepričan, da je senor Krek uganil,“ je dejal Marijano. „Kaj mislite, senorita Karja?“

Indijanka je počasi odprla svoje oči in rekla:

„Strnad je, Strnad, saj sem vedela, da pride.“

Tedaj jo je Olga objela in poljubila.

„Gospod Bog, kako sem Ti hvaležna! Nikoli ne pozabim Tvoje ljubezni, kakor tudi Ti nisi sedaj na nas pozabil!“ je vzkliknila.

Zopet so poslušali, minulo je dolgo časa. Sedeli so v hodniku, kjer ste bili Marijanova in Krekova celica.

„Pojdimo rajše k sprednjim vratom!“ je svetoval Krek.

„Saj res, morda slišimo, kaj se zunaj godi,“ je odgovoril Marijano.

Šli so k vratom, ki so jih hoteli z nožem odpreti. Tam so se vsedli na vlažna tla in poslušali. Slišali so zamolklo kopanje in razbijanje brez konca in kraja.

„Ali veste, kaj to pomeni, senorita?“ je vprašal Krek.

„Ne vem.“

„Zidovje in kamenje spravljajo v stran. Zadnji strel je bil zelo močan, gotovo je hodnik zasut in zelo poškodovan.“

„Oh, če bi bilo res.“

„Res, res, senorita. Molčal sem preje ves čas, ker sem molil za svojo ženo in svoje drage, da bi mi jih Bog ohranil, a obupal še nisem. Smrt je vendar čuden čuk; vsakeka človeka se vendar ne upa lotiti se.“

„Ampak čujte, sedaj se ničesar več ne sliši.“

„Gotovo počivajo,“ je tolažil Krek.

Strnad in poveljniki so šli namreč tedaj gledat, kako so Komanhi obkolili razvaline.

Dolgo so poslušali jetniki, vse je bilo tiho. Slednjič so čuli iznova kopati in razbijati. Čuli so tudi že oddaljene človeške glasove. — Sedaj — sedaj so čuli glasne in razločne korake.

„Sedaj pa te vrata,“ je dejal zveneč glas. „Te vodijo gotovo k vodnjaku. Dovolj smodnika še imamo.“

Vsi jetniki so se tedaj prijeli za roke, zdelo se jim je, kakor bi jih bila prešinila električna iskra.

„Strnad!“ je zašepetal slednjič Krek. „Saj sem vedel! In celo ve, da vodijo te vrata k vodnjaku!“

Poslušali so. Na nasprotni strani so vrata natančno preiskali, in potem je dejal drug glas:

„Zopet porabimo mnogo smodnika; vrata imajo dvojne zapahe.“

Tedaj je zavpila Olga od samega veselja na ves glas:

„Bog, moj Bog! Antonijo! Antonijo!“

Par trenutkov je bilo vse tiho; veselje je vse iznenadilo; slednjič je pa zaklical Gromov Strel:

„Olga, moja Olga, ali si ti?“

„Jaz sem,“ je odgovorila, „jaz, ljubček!“

„Hvala bodi Bogu! Ali si sama?“

„Ne, vsi štirje smo tu.“

Tedaj je zaklical tuj glas:

„Vsi štirje? Karja, ti tudi?“

Bleda Indijanka je zarudela od samega veselja.

„Jaz tudi,“ je zaklicala. „Tvoja sestra Karja je tudi tu!“

„Uf! Uf!“ se je začulo sedaj onstran vrat.

Tedaj je Karja zopet pobledela. Ali vsled strahu ali od veselja?

„Kdo je sedaj govoril?“ je vprašal Krek:

„Ta glas poznam,“ je odgovorila Olga. „To je bil Medvedovo Srce, vodja Apahov. Vsi junaki so tu: Medvedovo Srce, Bivolovo Čelo in Gromov Strel, ampak kje je Strnad? Ne slišim ga več. Ali sem se morda preje zmotila?“

Sedaj je vprašal zopet Gromov Strel.

„Kako se vam godi, Olga?“

„Dobro! O, sedaj smo že na vse pozabili!“

Tedaj je potrkal nekdo na vrata, in drugič je zadonel Strnadov glas:

„Kako se pa godi mojemu kapitanu? Vsi so pozabili nanj, celo njegov brat!“

„Hvala lepa, gospod doktor!“ je zaklical Krek. „Še vedno sem čvrsto na krmilu. Le razpnite jadra in potegnite sidro kvišku, da kmalu odjadramo iz te luknje.“

„Takoj, takoj Vam ustrežem. Pogovarjamo se lahko pozneje; ampak še nekaj: Ali je Verdoja pri vas? In Pardéro?“

„Oba.“

„Kaj pa delata? Zdi se mi, da nista pri vas.“

„V bližini sta, a oba sta jo pošteno skupila. Pardero in čuvaj te piramide sta mrtva. Verdoja je pa padel v vodnjak in si zlomil hrbtenico, vendar še živi.“

„Oh, kak slučaj božji!“ je dejal Strnad. „Gotovo ste se hrabo branili. Sedaj pa hitro razstrelimo vrata!“

Obrnil se je še enkrat in vprašal skozi vrata:

„Ali je temno pri vas?“

„Ne. Celo dve svetilki imamo,“ je odgovoril Krek.

„Dobro. Pojdite kolikor mogoče daleč od vrat. Ali morda nimate prostora?“

„O pač, mnogo.“

„Torej pojdite sedaj. Takoj pridemo.“

Jetniki so se vrnili v prihodnji hodnik in se tam vsi srečni pogovarjali.

„Ali nisem vedel, da pride Strnad,“ je rekel Krek. „Mož je, ki mu ga ni para.“

„Tudi jaz sem bil prepričan, da pride,“ mu je pritrdil Marijano. „Ne moremo mu biti dovolj hvaležni!“

Čez kake četrt ure je strašno zagrmelo. Vse se je streslo, stene so se drobile, in od stropa so se odkrušili celi kosi. Potem je zaklical pri vratih Gromov Strel:

„Olga, kje si?“

„Tu!“ je zaklicala in hitela v hodnik.

Samo motno je zasvetljevala oljnata svetilka okolico, vendar ga je takoj zagledala. Vrgla se mu je na prsi in ga objela tako trdno in prisrčno, da je čutila njegov odločen sklep, da je nikdar, nikdar več ne zapusti.

„Moj Antonijo!“ je zašepetala. „Skoraj bi bila umrla!“

„Hvala bodi Boga, da nisi,“ ji je odgovoril prisrčno. „Sicer bi ne bila prebolela moja bolna glava tvoje izgube, in zopet bi bil zblaznel.“

Tedaj je pristopil Bivolovo Čelo.

„Kje je Karja, hči Mictekov?“ je zaklical.

Tedaj je prihitela Indijanka ter objela svojega brata. Pravijo, da so Indijanci divjaki. A tudi Indijance je ustvaril Bog po božji podobi. Tudi Indijanci čutijo.

Sedaj je prišel Strnad in podal vsem roke. Marijano ga je objel in dejal s prisrčno-hvaležnim glasom:

„Že zopet si me rešil! Janko, ti si moj angelj-varuh povsodi!“

In Krek je rekel ves ginjen:

„Gospod doktor, če vidim še kedaj svoje drage, se moram samo Vam zahvaliti za to srečo. Bog Vam poplačaj, kar ste mi storili, jaz Vam ne morem.“

Sedaj so jetniki v kratkih potezah povedali, kaj so doživeli.

„Verdoji si potegnila nož izza pasa in mu grozila?“ je vprašal Gromov Strel svojo nevesto.

„Da. Ni se me smel dotakniti, sicer bi bila usmrtila njega ali pa samo sebe.“

„Moja junakinja!“

Prisrčno jo je pritisnil nase.

Tedaj se je oglasil nekdo za Karjo:

„In hči Mictekov ie usmrtila Pardera z lastno roko?“

Tako je vprašal Apah Medvedovo Srce. Sedaj ga je ljubila z vsem svojim srcem, akoravno je bila nekdaj tako slepa, da ji je bil grof Alfonzo ljubši.

„Sama sem ga usmrtila,“ je odgovorila.

„In si oprostila potem jetnike?“

„Da.“

„Hči Mictekov je junakinja; zasluži da postane edina skváva (žena) velikega poveljnika.“

Ljubeznivo jo je pogladil po laseh in se obrnil potem v stran; vedela je, da je izrazil s tem več, ko kdo drugi s tisoč besedami.

Sedaj je prišel še nekdo in dejal ponižno:

„Senorita, veseli me, da Vas zopet vidim!“

Olga se je obrnila in spoznala bakera.

„Frančeško, ti si tudi tu?“ je dejala veselo. „Zdiš

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

ga neso v prvi hodnik. Tam naj leži, dokler se mi bo poljubilo. Sedaj pa pojdimo iz te nesrečne luknje!“

Odšli so. — —

Ko je prišla Olga na svež zrak in svetel dan, so ji zalile solze oči. Objela je Strnada in dejala:

„Senor, nikdar ne pozabim tega trenutka, svoje žive dni Vam bom hvaležna!“

Tudi Bivolovo Čelo je podal Strnadu roko.

„Knez Skalovja naj zahteva moje življenje, in dam mu ga,“ je dejal.

Strnad se jih je komaj ubranil, tako so se mu vsi zahvaljevali.

Sedaj so šli na piramido pogledat, koliko je že sovražnikov v bližini. Okoli tristo Komanhov se je že zbralo. Vsi so imeli konje, in kakor je bilo videti, so bili dobro oboroženi.

Olga se je kar prestrašila, ko je zagledala toliko sovražnikov, a njeni spremljevalci so jo kmalu ohrabrili. Kar se pa Karje tiče, je zaničevala Komanhe iz dna svojega micteškega srca in zahtevala puško, da se udeleži boja.

Nato so napravili damam na varnem kraju mehko in gorko ležišče.

Ko so bili možje zopet sami, je dejal Strnad:

„Veliko napako smo napravili.“

„Kako napako pa?“ je vprašal Bivolovo Čelo.

„Najprvo je bilo samo sto Komanhov, nas je pa bilo dvesto, če bi jih bili napadli, bi jih bili premagali in bi lahko piramido zapustili. Ostalih bi se bili brez vseh težav ubranili.“

„Knez Skalovja govori resnico,“ je rekel Medvedovo Srce; „ampak zanimali smo se samo za svoje nesrečne, ujete prijatelje. Vendar se nam ni treba bati Komanhov. Tu imamo varno trdnjavo, in Leteči Konj nam pošlje še mnogo hrabrih vojščakov.“

„Naj le pridejo Komanhi,“ je dejal Bivolovo Čelo. „Kar poteptali bomo te gosenice!“ —

Ko je solnce zahajalo, je bilo že čez štiristo Komanhov. Naredili so velik krog okoli piramide.

Zvečer so prižgali sovražniki velike grmade. Tudi Apahi so smeli zanetiti ogenj, da si spečejo svojo pečenko, kajti zaklali so velikega bika. Proti polnoči si grmade pogasili. —

Sedaj so morali biti previdni. Strnad je postavi goste straže okoli piramide. Vsi vojščaki so se moral naspati po dnevu in so sedaj čuli.

Medvedovo Srce je bil poveljnik severnega krila, Bivolovo Čelo južnega, Gromov Strel vzhodnega, Strnad pa zahodnega krila. Strnad je bil seveda vrhovni poveljnik in imel štiri dobre adjutante.

Okoli dveh po polnoči je poslal Gromov Strel Strnadu poročilo, da se zbirajo sovražniki na vzhodni strani. Kmalu potem sta mu naznanila Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo, da gredo Komanhi proti zahodu. Strnad je takoj uganil, da napadejo sovražniki piramido na zahodni strani. Takoj je ukazal, naj se zbero Apahi na tej strani. Komaj so se uredili, ko naznani stražnik, da sovražniki že prihajajo.

Tedaj se je obrnil Strnad k Medvedovem Srcu in dejal:

„Moj brat naj vzame svojih petdeset vojščakov in naj gre z njimi sovražniku za hrbet. Komanške konje je lahko najti; tiste naj zasede, in naj jaše med sovražnike!“

„Uf!“ je dejal Apah, ki mu je zelo dopadel ta Strnadov predlog. „Knez Skalovja je velik vojskovodja. Veliko zmago si priborimo.“

Kmalu je odšel s svojimi vojščaki. Strnad je sedaj naročil svojim Apahom, naj ne streljajo na konjenike, ker so njihovi tovariši.

Potem so pričakovali začetek boja. —

Komaj se je začelo na vzhodu daniti, ko se je čul v bližini strašen bojen krik iz štiristo komanških grl.

Indijanci se bojujejo najrajše na konjih, a v tem slučaju so morali napasti piramido peš, ker bi jih konji samo ovirali.

Ko so se sovražniki dovolj približali, je Strnad zaklical, in Apahi so ustrelili stoinpetdeset krogelj in pušic.

To je imelo strašen učinek; Komanhi so kar obstrmeli, vendar so jih vzpodbudili njihovi poveljniki toliko, da se niso umaknili.

Medtem so Apahi že drugič ustrelili na svoje sovražnike. Komanhi so bili vsi zbegani; vendar so se zopet ojunačili in napadli piramido tretjič. —

Sedaj pridirja nenadoma Medvedovo Srce s svojimi petdesetimi vojščaki in podere ostale Komanhe na tla.

Malo Komanhov je ušlo hrabrim Apahom. Strnad je sijajno zmagal. Apahi so dobili veliko število skalpov.

Strnad sam ni niti jedenkrat ustrelil. Apahi so pridobili okoli dvesto komanških skalpov, a izgubili so približno trideset vojščakov.

Sedaj so se Apahi odpočili, a Komanhi so se medtem na zahodu iznova zbrali, potem so obkolili piramido kakor včeraj.

Strnad se je s poveljniki posvetoval.

„Sedaj lahko odidemo,“ je dejal. „Komanhi nas ne morejo zadrževati, ker so popolnoma obupani.“

„Zakaj naj bi neki odšli?“ je vprašal Medvedovo Srce. „Tu nas Komanhi ne morejo premagati, in kmalu nam pridejo naši bratje na pomoč.“

Ker so bili vsi tega mnenja, se je moral Strnad udati.

Verdojo so spravili v bližino vhoda v jamo, kjer ga je stražil eden izmed Apahov. Jedel in pil je kakor zdrav človek, a vendar ga je bilo strašno videti, kako je ležal na tleh s svojimi oteklimi rokami in z nepremičnim spodnjim telesom.

Ujete dragonce so strogo stražili.

Minul je prvi dan in naslednja noč, ravnotako drugi dan, ne da bi prišli pričakovani vojščaki. Komanhov je bilo medtem že zopet precej več.

Prihodnjo noč se je priplazil mož na trebuhu v bližino apaške straže. Ze ga je hotel stražnik zabosti, ko zapazi, da je tujec tudi Apah, a drugega rodu. Približal se je in zašepetal:

„Ali je moj brat na straži?“

„Da.“

„Kateri poveljnik je njegov?“

„Knez Skalovja.“

Tujec je obmolknil in potem vprašal:

„Ali je Knez Skalovja pri mojih bratih?“

„Da.“

„Torej gotovo sijajno zmagajo. Kje pa je?“

„Pojdi naprej! Moji tovariši te peljejo k njemu.“

Tujec je šel naprej. Pri prihodnjem grmovju so ga ustavili Apahi. Peljali so ga k Strnadu, ki se je ravno posvetoval.

„Kdo si?“ ga je vprašal Strnad.

„Leteči Jastreb sem, poveljnik tarasónskih Apahov,“ je odgovoril tujec.

Tedaj je hitro vstal Medvedovo Srce in stopil k njemu.

„Leteči Jastreb? Uf, saj si res, moj brat. Srečno došel! Kedaj prideš s svojimi Apahi?“

„Prišel sem kot poslanec.“

„Ne kot poveljnik?“

„Ne. Leteči Konj je zbral poveljnike vseh Apahov in jim povedal, da je v Mehiki vojska, in da je Huares prijatelj Apahov. Vsi vojščaki so se zbrali in sklenili, da se nočejo vojskovati proti pravemu mehikanskemu poveljniku. Zakopali so svoje orožje in me poslali, naj ti to sporočim.“

„Torej nam ne pridejo na pomoč?“

„Ne. Leteči Konj mi je rekel, naj ti povem, da se vrni kmalu v domače pokrajine, da pomagaš s svojimi vojščaki meso delati.“

Medvedovo Srce je povesil svojo glavo in molčal. Tedaj je pa dejal Bivolovo Čelo:

„Od kedaj govorijo Apahi danes tako jutri pa drugače? Sijajno zmago smo si priborili, dvesto skalpov smo dobili, in sedaj naj gremo meso delat?“

„Tebi ni treba ubogati, ker si poveljnik Mictekov,“ je dejal poslanec.

„Torej molčim!“ je rekel Bivolovo Čelo.

„Kakega mnenja je pa Knez Skalovja?“ je vprašal sedaj Medvedovo Srce.

„Jaz ljubim mir, akoravno pomagam prijatelju. Moj brat, Medvedovo Srce, naj stori, kar mu drago.“

Tedaj je dejal poslanec:

„Kar sem imel povedati, sem povedal; moji bratje naj se posvetujejo. A jaz se moram takoj vrniti, to je sklep vseh poveljnikov. Sporočim jim, da sem videl Kneza Skalovja, slavnega poveljnika belokožcev.“

Poslovil se je in izginil. —

Poveljniki se o tej zadevi niso takoj posvetovali. -

Proti jutru so slišali, da je zavladalo v komanškem taborišču veliko veselje. Ko se je začelo daniti, so lahko spoznali vzrok te radosti. Okrog in okrog piramide so zagledali velike čete komanških vojščakov. Komanhi so dobili ponoči pomoč. Vseh komanških vojščakov je bilo čez tisoč.

Strnad se je prestrašil, akoravno je bil hraber mož. Toliki premoči ne morejo uiti; samo smrt je njihova usoda.

Tudi apaški vojščaki so uvideli, da ne smejo ničesar upati.

A to še ni bilo vse. Dopoludne je prijahal od juga cel švadron dragoncev in razjahal svoje konje blizu piramide. Dragonski častniki in komanški poveljniki so se posvetovali.

Posledica tega posvetovanja je bila, da se je približal dragonski poročnik piramidi kot parlamentarec. Na sablji je imel bel robec kot znamenje, da prihaja kot posredovalec miru. Strnad sam mu je šel naproti.

„Kdo je poveljnik teh Apahov?“ je vprašal častnik in uljudno pozdravil. Občudoval je junaškega Slovenca.

„Njihov poveljnik Medvedovo Srce.“

„Ali je tu med njimi mož, ki mu pravijo Knez Skalovja?“

„Je.“

„Kje pa je?“

„Pred Vami stoji.“

Poročnik se je globoko priklonil in dejal uljudno:

„Prišel sem kot poslanec svojega ritmojstra in komanskih poveljnikov. Ali me marate poslušati?“

„Gotovo. Pojdite!“

Peljal je častnika tja, kjer so sedeli ostali poveljniki, in ga prosil, naj se vsede. Potem mu je namignil z roko, naj začne govoriti. Poročnik je začel:

„Dovolite mi najprvo, da Vam izrečem svoje velespoštovanje, senor. Popolnoma —“

„Prosim,“ mu je segel Strnad v besedo. „Kaj nam imate službenega sporočiti?“

„To je seveda malo neprijetno, senor. Apahi so se bojevali s švadronom dragoncev, ki so bili na hacijendi Verdoja, kajne?“

„Da.“

„In Vi ste se tudi udeležili boja?“

„Ne?“

„Ampak ujeli ste nekaj dragoncev?“

„Da.“

„Torej dobro. Moj ritmojster zahteva, da se mu udate Vi in vsi poveljniki. Ostali lahko odidejo.“

„Druzega Vaš ritmojster ne zahteva?“

„Ne.“

„Dejali ste, da prihajate tudi v imenu poveljnikov. Kaj pa zahtevajo ti, senor?“

„Vse mrtvece in vse skalpe, poleg tega pa še deset Apahov, ki bodo morali umreti kot mučeniki. Ostali lahko odidejo.“

„Ali so slišali moji bratje, kaj je dejal ta gospod?“ je vprašal Strnad svoje prijatelje.

Vsi so prikimali z glavo.

„Kaj sklenejo moji bratje?“

„Bojujejo se,“ je odgovoril Bivolovo Čelo.

Medvedovo Srce in Gromov Strel sta mu pritrdila.

„Torej ali čujete odgovor,“ je dejal Strnad častniku.

„In kako ste se Vi odločili, senor?“ je vprašal poročnik.

„Hm, ne udal bi se, niti če bi sedel sam na piramidi.“

„Sicer spoštujem vaš junaški odlok, vendar vas opozarjam, da je nas desetkrat več.“

„Res je; a zato je naše stališče stokrat trdnejše, ne da bi računal naših junakov, ki se ne boje vsak čez dvajset sovražnikov.“

„Ali je to vaš trden sklep?“

„Naš trden sklep. Ampak nekaj moram pripomniti. Ritmojster in približno dvajset dragoncev tistega švadrona so jetniki. Do sedaj so moji jetniki. Če zahteva vaš kapitan na vsak način, da se mu moram jaz udati, izročim svoje jetnike Apahom. Njihovo usodo si potem lahko sami mislite.“

„Oh, na ta način se hočete zavarovati?“

„Priznam, da je to res moj namen.“

„To Vam nič ne pomaga. Na jugu so vladne čete, na severu in vzhodu so pa Komanhi. Na vsak način vas premagamo. V teku jednega dneva se lahko premislite. To vam dovolimo zaraditega, ker natančno vemo, da ste izgubljeni, če se prostovoljno ne udate. Boj vam prav nič ne koristi, in čemu bi po nepotrebnem kri prelivali.“

„Ali nas ne napadete med tem časom?“

„Ne.“

„Tudi Komanhi ne?“

„Tudi ne; dam vam svojo častno besedo.“

„Dobro, torej pridite jutri po naš odgovor, senor!“

Častnik je odšel.

Strnad je šel na vrli piramide premišljevat, kaj naj stori. Vedel je, da ga ostali poveljniki gotovo ubogajo, zato se je moral sedaj odločiti.

Njegov položaj je bil zelo težaven. Njegov odlok je važen za njegovo lastno in vseh ostalih prostost in življenje. Morda nikdar več ne vidi svojih dragih.

Segel je v žep po zadnje Silvino pismo, a prinesel je iz njega načrt piramide. Razgrnil je načrt in ga začel nehote študirati.

Hodniki so bili popolnoma simetrično zidani; samo kratek stranski hodnik je vbil nesimetričen. Strnad je izprva mislil, da je to dolga, ozka celica. Na tem hodniku je bila zapisana beseda „péta-póve“, ki je Strnad še nikdar ni slišal.

Zamišljen je gledal v načrt, ko pride Bivolovo Čelo na vrh piramide. Nehote ga je vprašal Strnad:

„Ali pozna moj brat besedo „peta-póve“?“

„Pozna.“

„Kaj pa pomeni?“

„Tako, govorijo jemski Indijanci. „Peta-póve“ se pravi ‚v dolino iti‘. Zakaj me vpraša moj brat za to besedo?“

Strnad mu ni odgovoril, a obrnil se je proti zahodu, kjer so sonovski Kordilijeri. Bliskoma mu šine nekaj v glavo, obrnil se je in dejal:

„Moj brat naj gre z menoj!“

S temi besedami je odhitel tja, kjer ste imeli dami svoje ležišče. Hoteli ste ga začeti izpraševati, po kaj je prišel dragonski častnik, a Strnad jima ni hotel odgovoriti. Vzel je majhen zabojček smodnika, poklical nekaj močnih Apahov, jim dal kladivo in drugo orodje ter prosil Medvedovo Srce, naj tačas pazi.

Potem je izginil z Bivolovim Čelom in Apahi v piramido.

Ko so šli mimo Verdoje, je ta glasno zakričal, a še zmenili se niso zanj. Prižgali so svetilke in odšli v piramido.

V prvem hodniku je zavil Strnad na desno. Prišli so do hrastovih vrat. Vrata niso bila zelo močna, zato so jih lahko odprli z sekiro. Prišli so po dolgem hodniku do drugih vrat. Tudi te so odprli z sekiro. Potem so morali iti po stopnjicali navzdol. Na koncu teh stopnjic so bila zopet vrata. Onstran teh vrat je bila celica, ki je bila zaznamovana na načrtu z besedo „péta-póve“. Te vrata so morali razstreliti. Zopet so vodile stopnjice navzdol. Po teh stopnjicali so prišli v celico „péta-póve“, ki ni imela konca. To je bil dolg, zidan, podzemeljski rov, ki je vodil naravnost proti zahodu.

Strnad je uganil, ta rov je vodil na prosto. Veselega srca je hitel po hodniku naprej. Dolgo so hodili dolgo; slednjič so prišli zopet do sto pnjic, ki so vodile navzgor. Dospeli so v jamo, ki je bila zasuta s kamenjem.

Začeli so kopati, in — nenadoma zasije v temno jamo svetel dan. Naredili so odprtino ter prišli v majhno dolino, ki je bila popolnoma neplodovita, nijedne travice ni bilo videti.

Previdno, so si ogledali najbližjo okolico in zagledali v oddaljenosti angleške milje piramido in okoli nje mnogoštevilne komanške čete. Komanški konji so se pa pasli na veliki trati, ki je bila oddaljena komaj petsto korakov.

„Ali je zadovoljen moj brat s tem odkritjem?“ je vprašal Strnad Mictéka.

„To odkritje je vredno mnogo ljudi,“ je odgovoril Indijanec mirno, vendar se je radostilo njegovo srce.

„Komanški sinovi bodo mislili, da smo čarovniki.“

„Iskali nas bodo, vendar nas ne najdejo, kajti odjahali bomo na njihovih konjih. Karji, hčeri Mictekov, torej ni treba umreti.“

„Sedaj se moramo pa vrniti,“ je dejal Strnad. „Nihče nas ne sme tu zapaziti.“

Odšli so v odprtino in jo zadelali s kamenjem. Potem so šli po podzemeljskem rovu v piramido. Bogve kaj se je že nekdaj godilo v teh podzemeljskih rovih. Kako se varali paganski duhovniki verno ljudstvo! Na piramidi so prelivali človeško kri na čast bogovom. —

Ko se je vrnil Strnad s svojimi spremljevalci k apaškim vojščakom, so se vsi skupno posvetovali, kaj naj store.

Vsi so že obupali nad svojo usodo, zato so bili vsi zadovoljni s Strnadovim predlogom.

Sklenili so, ga gredo skupno čez Kordilijere, potem se pa ločijo. Ampak Medvedovo Srce je pristavil:

„Medvedevo Srce ljubi svoje prijatelje, zato jih spremi do Žijéma.“

Karja je zarudela, kajti vedela je, zakaj se njen prijatelj tako žrtvuje za svoje zaveznike. — —

Kar so imeli živeža so ga vzeli s seboj. Svoje konje so morali seveda pustiti na piramidi, pa saj dobijo namesto njih komanške.

Vsi so se pripravljali za odhod. Vse, kar so mogli nesti, so vzeli s seboj, celo svoja sedla, ki so jih bili navajeni.

Ko je začelo zahajati solnce za gore, je šla Karja na piramido. Gledala je zahajajoče solnce, in bila lepa in divna, kakor kaka mehikanska duhovnica. Premišjevala je, premišljevala — — —

Čudila se je, da je mogla nekdaj ljubiti grofa Alfonza. O če bi mogla storiti, da bi nikdar ne bili oni večeri, ko jo je poljubljal tisti človek ob potoku za hacijendo, ko jo je pritiskal nase!

Medvedovo Srce je ves drugačen! Umrla bi za njega!

Tako je premišljevala in ni čula, da je prišel nekdo na piramido. Bil je njen ljubček.

Ko jo je Medvedovo Srce zagledal, je malo postal. Občudoval jo je. Bila je tako krasna, tako divna!

Vsa kri mu je silila k srcu in v glavo. O, če bi bil podlegel ta biser ničvrednemu Parderu! Nehote je prijel za svoj tomahávk.

Stopil je bliže. Tedaj je čula njegove korake in se obrnila. Zarudela je. Saj je mislila ravnokar na njega.

Zapazil je, da jo je iznenadil, zato je stopil par korakov nazaj in dejal:

„Hči Mictekov se prestraši, kadar zagledala Medvedovo Srce. Takoj zopet odide, vendar ne ve, s čim jo je razžalil.“

Molčala je, a ko je hotel odidi, je rekla potihem:

„Poveljnik Apahov me ni razžalil.“

Vprašajoče jo je pogledal in potem dejal:

„Ampak ona ga sovraži, ker se prestraši, kadar ga zagleda?“

In odgovorila mu je:

„Ne sovraži ga.“

„Ali je Medvedovo Srce kriv, da jo vedno sreča? Ali more mož zapovedovati mislim svojega srca? Ali more zapovedovati svojim sanjam? Zakaj vidi njegovo oko v valovih potoka, v oblakih neba vedno isto podobo? Ali sem bog, ki more zamoriti življenje, ki navdaja mojo dušo?“

Molčala je, a tresla se je nalaliko po celem telesu. Tudi junaški indijanski poveljnik je molčal. —

Slednjič je vprašal:

„Zakaj mi ne odgovori Karja? Se nekaj dni, še nekaj ur, in Medvedovo Srce ne vidi več svoje ljubice. Postala bo žena druzega, in Medvedovo Srce se bo maščeval nad svojimi sovražniki.“

„Nikdar ne postane žena druzega!“ je zašepetala.

Hitro je pristopil bližje k njej.

„Nikdar si rekla, nikdar?“ jo je vprašal.

„Nikdar!“ je odgovorila.

„Ali veš to tako natančno?“

„Katera ljubi Medvedovo Srce, ne more ljubiti druzega!“

Prijel jo je za roko in vprašal:

„In ti poznaš tisto, ki ga ljubi?“

Molčala je.

„Nočeš mi povedati; nočeš me osrečiti?“

„Oh,“ je odgovorila, „rada bi te osrečila, ampak saj nočeš biti srečen!“

„Zakaj tako govoriš?“ jo je vprašal.

„Kdor hoče biti srečen mora ljubiti, ljubiti eno samo.“

„Res je. Ali ti nisem dejal že v piramidi, da si vredna, da postaneš edina žena junaka? Če bi bil junak, bi te prosil, da postani moja žena!“

„Junak si!“ je rekla tedaj Indijanka ponosno.

„Če sem res junak, tedaj mi povej, če me ljubiš, Karja!“

„Ljubim te,“ je zašepetala in zarudela.

„Jaz tebe tudi. Torej postani moja edina žena, najlepša, najponosnejša in najsrečnejša žena med Apahi. Ne bo ti treba delati, in vsako tvojo željo ti izpolnim!“

Objel jo je, jo pritisnil nase in poljubil. —

Tako sta stala v prisrčnem objemu na vrhu piramide. V zahodu je rudečilo zahajajoče solnce visoki horicont in obsevalo ljubeči se duši. —

Kar se prestrašeno obrneta, kajti nekdo je vprašal v njuni bližini:

„Kdo izmed vaju je pa bolan, da druzega podpira?“

To je bil Bivolovo Čelo! Ker so se že pripravljali za odhod, je šel iskat svojo sestro. Našel jo je na piramidi v Apahovem objemu.

Medvedovo Srce je bil sicer malo v zadregi, vendar je odločno odgovoril:

„Ali je Bivolovo Čelo še moj prijatelj in brat?“

„Še,“ je dejal vprašanec resno.

„Ali je jezen name, ker sem mu vzel srce njegove sestre?“

„Ni jezen, ker mu sestrinega srca ne more nihče vzeti. V srcu dobre žene je dovolj prostora za dva, za moža in za brata.“

„Ali mi torej dovoliš, da postane Karja moja žena; ali ti smem prinesti na hacijendo del Erina ženitveno darilo?“

„Smeš, dovolim ti.“

„Kaj naj ti pa prinesem?“

„Določi sam! Bivolovo Čelo ne prodaja svoje sestre.“

„Ali naj ti prinesem sto skalpov tvojih sovražnikov?“

„Ne; skalpe lahko sam dobim.“

„Ali deset kož sivega medveda?“

„Ne; dovolj kož imam.“

„Torej sam povej, kaj zahtevaš?“

Tedaj je položil kralj cibolerov svojo desnico Apahu na ramen in dejal z rosnim očesom:

„Niti skalpov niti kož ne zahtevam, niti zlata niti srebra; pač pa zahtevam, da postane Karja, hči Mictékov, srečna v tvoji hiši. Moj prijatelj in brat si, ampak če bi bila moja sestra pri tebi nesrečna, bi ti preklal glavo s svojim tomahavkom in vrgel tvoje možgane na mravljišče. Pojdi se pogovorit s svojimi rojaki v svoje pokrajine, potem pa pridi na hacijendo del Erino, in dam ti Karjo.“

Obrnil se je in odšel.

Medvedovo Srce je še enkrat poljubil svojo ljubico, potem je pa odšel za svojim prijateljem. — —

Dokler je bil še dan, ni smel nihče zapustiti taborišča.

Verdoja ni smel vedeti, da se pripravljajo za odhod. Prenesli so ga iz piramide navaren kraj, kjer ni mogel ničesar zapaziti.

Storila se je noč.

Apahi so odšli v piramido; vsak je vzel s seboj svoje orožje, in kar je najpotrebnejše potreboval. Za zadnjim so vhod v piramido zaprli.

Hodili so dolgo po ozkih, temnih hodnikih. Bivolo Čelo jih je vodil, Strnad je šel zadnji. Vzel je s seboj precej smodnika.

Na stopnjice je nasul smodnika in prižgal voščeno vrvico. Potem je odšel za drugimi. —

Srečno so dospeli brez luči skozi podzemeljski hodnik prosto. Izhod so takoj zagrebli.

Ravno so končali, ko zaslišijo oddaljeno bobnenje. Smodnik, ki ga je nasul Strnad na stopnjice, se je zažgal, in piramida se je zasula. Sedaj ni mogel nihče vedeti, na kak način so Apahi pobegnili.

Sedaj so naznanili poizvedovalci, da so usmrtili vse tri čuvaje komanških konj.

Previdno so se polastili sedaj Apahi sovražnikovih konj.

Ker so bila tu melika prerijska tla, ni živa duša zapazila, da so pobegnili Apahi na komanških konjih. Šele zjutraj so našli Komanhi mrtva trupla konjskih čuvajev. Takrat so bili Apahi že daleč. Komanhi so mislili, da je Knez Skalovja čarovnik, ker je izginil z Apahi brez vsacega sledu. — — —

V zahodni Mehiki leži mesto Kolima ob reki jednakega imena. Reka Kolima tvori ob svojem izlivu v veliki ocean lepo pristanišče, ki se imenuje Mancanílo. Mesto šteje približno 40 tisoč prebivalcev in ima lepo razvito morsko kupčijo.

Ravno stoji v pristanišču čedna, nova kupčijska ladija. Na obrežju stojita dva moža in si ogledujeta ladijo.

„Primójkokoš, to je pa čedna stvarica!“ je dejal prvi. Mož ni bil več mlad, suh, vendar visoke postave; nosil je obleko, ki ni imela najnovejšega kroja. „Tale ladija je pa gotovo iz kake amerikanske ladjetvornice!“

„To se vidi na prvi pogled,“ je rekel drugi, robat, koščen mož, bi bi gotovo napravil na človeka vtis mornarja, če bi ne bil nosil lakastih čevljev in ustrojnih rokavic.

„Ali bi mogli skriti na tem krovu topove, kaj?“ je vprašal prvi.

„Nikar rie vprašajte, kapitan; saj se razumete bolje na take stvari ko jaz.“

„Misliš? Hahaha! Ampak nikar me ne imenuj kapitan, da se ne zagovoriš, če bi nas kdo prisluškoval. Sedaj sem pošteni gledališki ravnatelj Gosmen, in ti si moj — — no — — kako se imenuje — —“

„Rezišer!“

„Da, da, moj rezišer Hermílo Martines. Razumeš?“

„Razumem, gospod ravnatelj!“ je odgoyoril rezišer, in ravnatelj je nadaljeval:

„Kam neki odpluje ta ladija?“

„Ne vem. Saj lahko zveva. Tale mladenič v temle čolnu je gotovo z one ladije.“

Stopila sta bližje k čolnu. V njem je sedel šestnajstleten mladenič in gledal nedolžno bližajoča se tujca. Ravnatelj ga je vprašal:

„Oh, senor, ali ste z one ladije?“

„Da,“ je odgovoril mladi mornar. „Kako se imenuje ladija?“

„Lédi. Saj je zapisano na njej z zlatimi črkami!“

„Saj res, senor, nisem takoj videl. Ali ima ta lepa ladija tudi kapitana?“

„Seveda ga ima,“ se je zasmejal mladenič. „Kaj pa mislite?“

„Mislil sem, da ima morda samo poročnika.“

„Samo bojne ladije imajo poročnike.“

„Kako se pa piše kapitan, senor?“

„Mister Vílker.“

„Oh, ta je pa gotovo iz Severne-Amerike?“

„Tako je. Jaz tudi!“

„Saj se ti vidi. Kaj ste pa naložili?“

„Različne stvari. Sedaj odpotujemo Žijém.“

„V Žijém? Hm! Ali bi se mogli peljati z vami? Mi gremo tudi v tja. Kje je pa kapitan?“

„V mesto je šel, a se kmalu vrne. Oh, že prihaja tamle!“

„Kateri? Tisti majhni?“

„Da, tisti, ki ima roke v žepu!“

Kmalu se je približal majhen, suh mož. Imel je rudeča lica in solzne oči; pogledal je danes malo pregloboko v kozarec.

„Holá, Žak, odveži čoln!“ je zaklical že oddaleč mladeniču.

„Nikar tako hitro, sir,“ je odgovoril Žak.

„Ne? Zakaj pa ne? Kadar jaz pridem, mora iti vse hitro od rok. Razumeš?“

„Vem, vem, ampak ti gospodje bi radi z Vami govorili.“

„Z menoj? Hm! Z menoj? Kdo pa so?“

Zadovoljno je pogledal tujca, se nasmejal in dejal:

„Poljske miši! Kajne?“

Tujca sta stala ponižno pred njim, in ravnatelj je začel:

„Oprostite, kapitano. Jaz sem gledališki ravnatelj Gósmem, in to je moj rezišer Mártines.“

„Gledališki igralci? Hm, zabavni ljudje! Kaj bi pa rada od mene?“

„Slišala sva, da jadrate v Žijém. Tudi midva bi rada potovala tja s svojo celo družbo.“

„Grom in strela, koliko oseb vas pa je?“

„Šest gospodov in pet dam, vse mlade, lepe in vesele, senor!“

„Grom in strela, to bi bila zabava!“ se je smejal kapitan. „Ali kaj plačate, kaj?“

„Če preveč ne zahtevate.“

„Pet dolárjev za osebo, ampak samo za vožnjo. Vse drugo si morate sami preskrbeti.“

„Torej petinpetdeset dolarjev. Ali ne morete za petdeset, senor?“

„Petdeset? Hm, hm. Naj pa bo, ker ste umetniki. Ampak plačati mi morate takoj, ko pridete na krov, sicer vas pomečem v vodo.“

„Kedaj pa odpotujete?“

„Še danes zvečer ob enajstih.“

„Hvala lepa, senor, za Vašo prijaznost! Ob polu desetih pridemo na krov.“

Globoko sta se priklonila tujca kapitanu in odšla. Zadovoljno je pogledal kapitan za njima in odšel potem na krov.

Umetnika sta odšla v mesto in zavila v jednonadstropno hišo, ki je imela v pritličju gostilno. Tam so ju pozdravili možje, ki so sedeli pri dolgi, stari mizi.

„Torej, ravnatelj, ali še vedno ni nič?“ je vprašal jeden izmed njih.

„O pač, danes vendar!“ je odgovoril ravnatelj.

„Saj je tudi že čas. Kako pa je?“

„Igralci, igralci, šest gospodov in pet dam.“

„Dobro! Hahaha! To bo pa zabava!“

Ravnatelj je izpil kozarček žganja in odšel iz gostilne. Dejal je, da se vrne zvečer ob devetih.

Dan je minul; storila se je noč, in »Lédi« se je pripravila za odhod. Minulo je že devet, in mornarji so pričakovali popotnike. Slednjič je prišlo vseh enajst oseb.

Kapitan Vílker je stal pri stopnjicah in sprejel goste. Ravnatelj je plačal, in kapitan je odšel v svojo kajíto. Potovalnega lista ali legitimacije ni zahteval.

Prostora jim niso odkazali, a potovalci so se sami stisnili s svojo prtljago na kraj, kjer niso delali nikomur napotja. Zato so mornarji rekli, da so ti gospodje in te dame zelo dostojni ljudje.

„Če le morski zrak ne škoduje damam!“ je rekel starejši mornar. „Ta neumna morska bolezen se kaj rada prime nežnih bitij.“

Mož je bil brez potrebe v skrbeh, nihče ni dobil morske bolezni. Potovalci so sedeli na krovu in se pogovarjali. Krmar je stal pri krmilu in ljubimkal z zvezdami, kapitan je pa spal v kajiti, saj je bil potreben spanja.

Igralci so sedeli na starem jadru in se delali, kakor da bi spali. Približno ob dveh po polnoči se je zganil ravnatelj.

„Sedaj je pa že čas,“ je zašepetal.

„Ali vsi objednem?“ je vprašala jedna dama.

„Da,“ je odgovoril ravnatelj. „Vsak napade jednega. Nože zasadite ravno v srce in jih pustite notri, da ne bo vse krvavo.“

Minulo je nekaj minut, tedaj je zašepetal ravnatelj:

„Sedaj pa le! Kvišku!“

Igralci so vrgli vso belo obleko proč, da so bili popolnoma črni. Hitro so planili vsak na svojo stran. — Začulo se je par zdihljajev in tuintam glasno dihanje, potem je bilo zopet vse tiho in mirno. — — —

Ravnatelj je šel h krmilu na konec krova. Tam je stal krmar in zrl v nebo, ki je bilo posejano z svetlimi zvezdami. Tedaj je začutil pritisk na srce; nekaj mrzlega, trdega je prodrlo v njegove gorke prsi. Hotel je zavpiti, a že se je zgrudil mrtev na tla. Ravnatelj je stopil h krmilu.

Nalahko je zažvižgal, in takoj je bil pri njem rezišer.

„Kako je?“ je vprašal.

„Vse je vredu, senor!“

„Prevzemi krmilo! Iti moram h kapitanu.“

„Kaj pa storimo z Žákom? Na dnu ladije spi.“

„Ne rabimo ga.“

„Škoda. Tako čeden pobič je bil.“

Tako sta odločila o usodi še dveli oseb. Ravnatelj je odšel v kajito. Bila je odprta. Ravnatelj je vstopil, kapitan je spal. Mirno je odkril morilec odejo, nameril ostro bodalo s strašno natančnostjo na srce in sunil. Nož je pustil v pisili in nesel kapitana na krov.

V petih minutah potem je prinesel še mrtvega mladeniča Žáka.

Potem so prinesli iz dna ladije težke kamne, jih privezali mrličem na noge, ter jih spustili v morje. —

„Pred rtom Lukas se ustavimo,“ je dejal ravnatelj svojemu rezišerju in odšel v kajito.

Tam je študiral pazljivo vse knjige, tabele in listine, ki jih je našel v kapitanovi pisalni miži. Delal je do belega dne, potem se je vrnil na krov.

Zažvižgal je na svojo srebrno piščalko in takoj so se zbrali vsi pri krmilu.

„Stvar se nam je posrečila, mladeniči,“ je dejal. „Sedaj si pa privoščimo življenje, da bi nas zavidal lahko najsrečnejši kralj. Ampak prividni moramo biti. Tovor imamo, ki ga moramo oddati v Zijemu. Tam nas nihče ne pozna, ker kapitan Vílker še ni bil tam. Vsak izmed vas dobi jedno izmed imen, ki so zapísana v knjigi, jaz sem pa kapitan Vílker.“

Kmalu so pripluli v ozek zaliv. Drugo jutro so dospeli v pristanišče Žijém.

Žijém je majhno, prijazno mestece v mehikanski pržavici Sonóra.

Kapitan Vilker je naznanil z nesramno drznostjo na policiji svoj prihod. Opravil je svoje kupčijske zadeve in se potem odpočil s svojimi ljudmi nekaj dni. Saj jim je moral izpolniti svojo obljubo.

Tretji dan je šel s svojim krmarjem v bližnja okolico na izlet. Pozno zvečer sta se šele vrnila v mesto. Šla sta večerjat v boljšo gostilnico ob morju. Ravno sta odšla proti domu, ko šine mimo njiju tuja oseba. Takoj sta spoznala ta obraz.

Kapitan in krmar sta se začudila.

„Tristo vragov!“ je dejal prvi. „Ali je bil to duh?“

„Kaka podobnost!“ je pristavil drugi.

„Vrag me vzemi, če ni bil! Pojdite, krmar; za njim morava iti.“

Obrnila sta se in odhitela za možem. Ta je zavil v hišo, ki je ležala sredi lepega vrta. Tam je pozvonil. Kmalu mu je prišla odpret mlada, lepa dama z svetilko v roki. Razločno je pozdravila prišleca:

„Oh, senor Marijano! Pozdravljeni! Senor Strnad Vas že čaka.“

„Za vraga, on je!“ je rekel kapitan.

„Res, on je,“ je pristavil krmar.

„Ali veste, kdo tu stanuje?“

„Kdo?“

„Tisti Strnad, ki nas je napadel pri otoku Jamajka, ki je postrelil vse naše častnike, in ki je mene samo ranil. Vi ste me takrat rešili, in zato ste postali moj krmar.“

„Grom in strela, ali bi se ne mogli maščevati nad temi vragovi? Prav poljubi se mi!“

„Meni se pa ne samo poljubi, temuč celó moje življenje je odvisno od tega, ali se polastim teh ljudij ali ne. Čujte, na verando pridejo! Tam jih lahko poslušava. Hitro pojdiva čez plot!“

Skočila sta čez plot in se skrila za gostim grmovjem v bližini verande.

Kmalu so prišli vsi na verando. Tam so pogrnili mizo, postavili nanj svetilko in nekaj sadja, ter se začeli pogovarjati. Okoli mize so sedeli Strnad, Marijano, Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce, Gromov Strel, krmar Krek, Olga in Karja.

Šele včeraj so dospeli v Žijém, in ker ni bilo slučajno nobene ladije v pristanišču, ki bi plula proti Mehiki, so se nastanili v zasebnih stanovanjih. Sedaj so prišli na obisk k Strnadu.

Pogovarjali so se o različnih zasebnih zadevah, ki niso zaminale skrivna poslušalca; slednjič je vprašala Olga:

„In če pridemo v Mehiko, senor Strnad, kaj storite potem?“

„Potem odpotujem malo v Afriko,“ je odgovoril Slovenec.

„Oh, kako ste drzni! Kaj pa hočete v Afriki?“

„Poiskati moram starega grofa Ferdinanda de Rodriganda.“

„Torej res mislite, da še živi?“

„Prepričan sem, da v Mehiki ni umrl. Saj ste menda že slišali praviti o tistem vražjem Henriku Landoli?“

„O morskem roparju, ki ste ga potopili pri otoku Jamajka?“

„Da. Ta je spravil starega grofa v Afriko. Natančno vem, kje ga moram iskati. Če še ni umrl, ga gotovo najdem v Héreru.“

„In potem, mislite, lahko zadrgnete Korteju in njegovi zalegi vrv okoli vratu.“

„Še ne. Potem moram najti tudi še starega grofa Emanuela de Rodriganda. Prepričan sem, da še živi. Ampak pustimo te žalostne stvari!“

Sedaj so se začeli pogovarjati zopet o vsakdanjih stvareh, ki niso več zaminale skrita poslušalca.

„Ta prokleti Strnad!“ je siknil kapitan, ki ga je dragi bralec gotovo že davno spoznal; bil je namreč Landola.

„Polastiti se ga morava, kapitan!“ je dejal krmar.

„In sicer na vsak način; ampak kako?“

„Ni vrag, da ne bi našla kako sredstvo. Najprvo morava spoznati razmere in namere cele zalege. Vas ne sme nihče videti.“

„Hm, saj imam dovolj umetnih brad!“

„Pri tako bistroumnih ljudeh umetna brada nič ne pomaga. Jaz prevzamem Vaše mesto. Jutri na vse zgodaj že začnem poizvedovati, in sam vrag bi mi moral nasprotovati, če ne najdem kakega sredstva.“

„Upam. Ampak čujte, sedaj odhajajo. Slediti morava Marijanu, da zveva, kje stanuje. Skočiva hitro čez plot na cesto. Vsak zase mu slediva, da ga drugi najde, če ga jeden izgreši.“

Kmalu je prišel Marijano, in sledila sta mu. Marijano je stanoval v samotni hiši ob morskem obrežju. Ko je izginil v hišo, je stopil kapitan h krmarju in dejal:

„Sedaj veva za vse, kje stanujejo. Zvedeti morava samo še, kaj nameravajo.“

„Vse poizvem,“ je rekel krmar. „Mene ne pozna niti Strnad, niti nihče izmed ostalih.“

„Ampak zvedeti morate že jutri zjutraj kaj natančnejšega.“

Nato sta odšla Landola in krmar domov. Drugo jutro je hotel iti krmar poizvedovat. Preje je hotel iti še na krov pogledat, če je vse v redu. Ko pride v pristanišče, zagleda na obrežju Strnada in Marijana. Ogledovala sta si Landolovo ladijo, in ko sta zapazila, da hoče iti krmar na krov, je vprašal Strnad:

„Senor, ali poznate to ladijo?“

Krmarju je takoj šinila imenitna misel v glavo. Zato je odgovoril:

„Zakaj pa vprašate, senor? Ali bi radi z nami potovali, ali imate morda kak tovor?“

„Potoval bi rad v Akapulko ali kako drugo južno pristanišče,“ je odgovoril Strnad.

„Hm!“ je zakašljal krmar, „tudi jaz jadram proti jugu in se nameravam ustaviti v Akapúlku.“

„Oh, ali ste Vi kapitan?“

„Tako je.“

„Kedaj pa odjadrate?“

„Jutri zjutraj. Če hočete z nami odpotovati, morate priti že danes zvečer na krov. Ali si hočete morda ladijo ogledati?“

„Sedaj ne, ampak v eni uri se vrnem, in tedaj se lahko pogovorimo o natančnejših pogojih.“

Strnad si je hotel ogledati ladijo v prisotnosti krmarja Kreka. Odšel je z Marijanom v mesto, krmar je pa odvesljal na ladijo. Zadovoljen je bil, da se vrne Strnad šele v eni uri; tačas saj lakho odstrani vse sumljivo. Poučil je tudi mornarje, in ko je prišel Strnad s Krekom, so ju najprijaznejše sprejeli. Ker je Kreku ladija zelo ugajala, se je Strnad takoj pogodil s kapitanom in mu plačal voznino.

Dami bi bile lahko odpotovale v spremstvu Gromovega Strela in obeh poveljnikov z vozom na hacijendo del Erina. Ker je pa bila pot prenevarna, so sklenili, da se odpeljejo v Akapúlko, od tam v Mehiko in potem na hacijendo. Samo Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta sklenila, da odjašeta naravnost na hacijendo. Sporočiti sta hotela Karpelesu veselo poročilo, da so se vsi rešili, in da se vrnejo čez glavno mesto. Vendar sta spremila zvečer svoje prijatelje na krov.

Ko je slišal Landola, kako srečen je bil njegov krmar, je komaj premagoval svoje veselje.

„Sreča nam je ugodnejša, kakor sem pričakoval,“ je dejal. „Jaz pridem na krov šele zvečer, ko postane noč. Potem jih napademo.“

„Ali naj ostanejo živi?“

„Seveda. To je namreč mnogo koristnejše zame.“

„Ampak to bo strašen boj! Vsak izmed njih premaga več naših ljudij.“

„Hm, saj jih napademo posamezno. Strnad je najnevarnejši; njega se moramo najprvo iznebiti.“

„Ampak šele potem, ko zapustita Indijanca ladijo?“

„O ne, tudi Indijanca moramo ujeti. Živa duša namreč ne sme zvedeti, kam so ostali izginili. Ko jih premagamo, odjadramo takoj proti zahodu. Samoten otok poznam v Tihem Oceanu, ki ga ne najde živa duša. Na tistem otoku jih pustimo. Tam imajo studenec in dovolj sadežev, da lahko žive. Pobegniti ne morejo, zato ostanejo tam svoje celo življenje, ali dokler jih rešim.“

„Kje je pa tisti otok?“

„V Velikem Oceanu, daleč od vseh morskih potov, pod štirideseto stopinjo južne širine in približno v višini Osterskih otokov. Otok še nima imena in je sestavljen iz koraljnili pečin. Drevesa, ki tam rasejo, so tako majhna, da se ne da zgraditi in njih ladija, ki bi premagala strašne valove, ki se noč in dan zaganjajo v koraljne pečine.“

„Ampak preveč prič imamo. Naši ljudje lahko izdado skrivnost.“

Pomenljivo je pogledal kapitan krmarja in dejal s poudarkom:

„Prič se le nikar ne bojte, kajti midva sama se vrneva živa s tega putovanja.“

Te besede so bile zelo razločne. Krmar se je kar stresel. Kaj pa, če bi kapitan ne hotel nobene priče imeti in bi tudi njega usmrtil? Zato je sklenil, da bo zelo previden.

Zvečer so prišli potovalci na krov, kjer so jih zelo prijazno sprejeli. Pripravili so jim bogato večerjo v kapitanovi kajiti. Medtem je prišel Landola na krov.

Bila je zelo temna noč, in gosta megla se je vlegla na okolico. Nekaj najmočnejših mornarjev je stopilo k stopnjicam, in jeden je šel v kajito, kjer ga je krmar, sedanji kapitan, osorno nagovoril:

„Kaj pa ti iščeš v kajiti, kaj?“

„Oprostite senor kapitano;“ se je opravičil mož, „s čolnom se je pripeljal tujec, ki bi rad govoril z senorjem Strnadom.“

„Z menoj?“ je vprašal Slovenec.

„Da.“

„Kdo pa je?“

„Rekel je, da je gospodar, kjer ste stanovali. Nekaj važnega bi Vas rad vprašal.“

„Dobro, takoj pridem.“

Vstal je in odšel za mornarjem na krov. Na vrhu stopnjic ga udari nenadoma nekdo dvakrat s pestjo po senceh. Istočasno mu stisne drugi grlo. Onesveščen se je zgrudil Strnad na krov, ne da bi mogel zavpiti.

„Ta je že naš!“ se je zasmejal Landola. „Zvežite ga in ga nesite na dno ladije. Sedaj pride pa na vrsto Indijanec, ki ima obleko iz bivolovega usnja. Ta se mi zdi za Strnadom najmočnejši.“

Kmalu se je vrnil mornar v kajito in naznanil, naj pride Bivolovo Čelo k senorju Strnadu na krov. Tudi njega so tako premagali, kakor Strnada. V dveh minutah je prišel na vrsto Medvedovo Srce. Doletela ga je jednaka usoda. Tedaj je vstal Marijano in dejal:

„Gotovo mora biti nekaj zelo važnega. Gledat grem, kaj da je.“

Odšel je na krov.

Brata Krek, ki sta ostala sedaj sama z damama in takozvanim kapitanom v kajiti, sta zaman čakala, da se kdo vrne. Zato sta vstala in obljubila Olgi in Karji, da jima gotovo prideta povedat, kak važen pogovor imajo na krovu. —

Šele v četrt ure so se približali zunaj koraki. Vrata so se odprla, in vstopil je Landola. Prestrašeno ste ga pogledale dami. Landola se je pa uljudno priklonil in dejal:

„Senoriti, blagovolite iti z menoj. Gospodje bi radi z vama govorili.“

Deklici ste odšle z Landolo na temni krov. Tam sta ju zgrabila dva moža. Ker je jedna zavpila vsled strahu, je kapitan ukazal:

„Molčite! Mirno poslušajte, kaj vama sedaj povem! Vidve in možje, ki so bili z vama, ste moji sovražniki, zato sem vas vse ujel. Gospodje so že na varnem, in tudi vidve ste moji jetnici.“

„S kako pravico?“ je vprašala pogumna Indijanka.

„S pravico močnejšega!“ se je zasmejal Landola. „Ne vem, če me poznate. Pišem se Landola.“

„Morski ropar Landola!“ se je prestrašila Olga.

„Da, morski ropar,“ ji je odgovoril Landola ponosno. „Nikar se ne branite, saj vam nič ne pomaga. Damama ne storim nič žalega, celo na krovu se smete izprehajati pod nadzorstvom mojih mornarjev; če bi me pa ne ubogali ali hoteli uiti, usmrtim senorje. Senorji so na dnu ladije zvezani; takoj jim grem povedat, da naj se mi nikar ne protivijo, sicer usmrtim dami.“

„In kaka bode naša usoda?“ je vprašala Karja hladnokrvno.

„Vaju in gospode pustim na samotnem otoku, da mi ne morete več škodovati. Med potom vam ne storim nič žalega, zato pa zahtevam brezpogojno pokorščino. Pojdite sedaj z menoj, vama grem pokazat vajino stanovanje.“

Peljal ju je v majhno celico, in ju tam zaklenil. V temi ste se objeli. Tako hitro jih je pahnila usoda iz vrhunca sreče v najstrašnejšo nesrečo. — — — —

Sedaj je šel morski ropar na dno ladije k moškim jetnikom. Ležali so v težkih verigah na mokrem pesku. Priklenjeni so bili na ladjinem ogrodju, in sicer v toliki oddaljenosti drug od druzega, da se niso mogli doseči. Roke in noge so imeli zvezane z močnimi vrvmi.

Landola je prišel s svetilko v teman prostor, ki je bil tudi pri belem dnevu popolnoma teman, in tu je našel vse svoje jetnike, ki so bili že zopet pri polni zavesti.

Vsakega posameznega je preiskal, potem se je pa usedel k Strnadu, ki ga je spoznal na prvi pogled.

„Senor Strnad, ali me poznate?“ je vprašal Slovenca zaničljivo.

Strnad ni odgovoril.

„Oh, kako ste ponosni!“ se je zasmejal Landola. „Le bodite! Ker me pa ostali gospodje gotovo še niso videli, jim moram povedati, da sem Henriko Landola, kapitan slavne „Pendole“. Včasih mi pravijo tudi kapitan Grandeprij iz roparske ladije „Lijon“. Sedaj sem se vam pradstavil in upam, da me poznate. Odgovorite!

Nihče mu ni odgovoril.

„Dobro,“ je dejal morski ropar. „Prepričan sem, da mi vsled strahu ne odgovorite, zato vam tega ne štejem v zlo. Vendar upam, da saj niste izgubili posluha, zato vam bom sedaj pojasnil, kaj z vami nameravam.“

Vsi so molčali, in nihče ga ni pogledal. Škodoželjno se je nasmehnil Landola in začel:

„Dobil sem naročilo, da vas moram ujeti in usmrtiti. Slednjič se mi je porsečilo, da sem vas premagal. Lahko bi vas usmrtil. Vendar sem sklenil, da vas ne usmrtim, a ne iz usmiljenja, kajti to bi bila slabost, ki je Landola ne pozna, temuč iz same previdnosti.“

Pogledal je po jetnikih, a nihče ga ni pogleda, niti trenil z očmi. In Landola je nadaljeval:

„Če se vas iznebim, dobim namreč veliko plačilo. Mogoče je pa, da mi tega plačila ne dado, ko zapazijo, da sem svoje naročilo res izvršil. Tedaj bi ne imel prič. Če pa živite, akoravno ste izginili, lahko vsako uro zopet pridete. Na ta način prisilim dotičnika, ki mi je dal naročilo, da mi mora plačati plačilo. Če dobim plačilo, ostanete za vekomaj izginjeni, če pa plačila ne dobim, vas oprostim s pogojem, da mi plačate plačilo vi in me ne zasledujete.“

Malo je počakal in potem nadaljeval:

„Vidite torej, da nisem tako nevaren človek, celo na oproščenje smete upati. Zato mislim, da mi boste tudi hvaležni. Nikar ne poskusite uiti, ker bi vam to samo škodovalo. Tudi senoriti ste moje jetnici. Če poskusite vi uiti, usmrtim dami, če bi pa hotele uiti dami usmrtim vas. Zapomnite si dobro te moje besede!“

Jetniki so Se vedno molčali. Zato je končal Landola takole:

„Slednjič vam še povem, da ustanete tako ves čas našega potovanja. Vsak dan vas oprostimo za nekoliko časa, da se lahko najeste in napijete. Sedaj pa veste dovolj. Nikar ne pozabite, da kaznujem jaz najmanjšo nepokoščino s smrtjo. Lahko noč!“

Landola je vzel svetilko in odšel. Za seboj je zaprl težke zapahe in močne ključavnice. — — —

Nekoliko minut je bilo vse tihu v zadulilem, vlažnem prostoru. Samo podgane so škrabljale, ki jih je na vsaki ladiji dovolj. Slednjič je Apah globoko vzdihnil in dejal:

„Uf!“

„Uf!“ mu je odgovoril Bivolovo Čelo.

Zopet je minulo nekaj minut duhomorne tišine, tedaj je vprašal Marijano svojega soseda Strnada:

„Janko, kaj pa ti praviš?“

„Nič!“ je odgovoril Strnad. „Ali se ti morda posreči, oprostiti se?“

„Nemogoče! Pretrdno sem zvezan.“

„Torej se moramo pa udati v usodo!“

Mirno je izgovoril Strnad te besede. Ti možje so bili pravi možje, ohranili šo v svoji usodi popolno hladnokrvnost; vendar je vrela v vsakemu kri, akoravno so bili preponosni, da bi pokazali svojo ogorčenost nad Landolovo nesramnost in svojo žalostno usodo.

Šele po dolgem presledku je dejal Bivolovo Čelo:

„Ta ropar je izgubljen, če skrivi Karji, sestri poveljnika Mictekov, le en sam las!“

Slavni lovec ni mislil nase, temuč samo na svojo sestro.

„Najstrašnejše bolečine bi moral pretrpeti,“ mu je pritrdil Apah, ki tudi ni mislil nase, temuč samo na svojo ljubico.

Indijanca sta bila jetnika, brez upanja, da bi se mogla oprostiti, in vendar sta grozila svojemu sovražniku, da ga kaznujeta. Krek, slavni Gromov Strel, je storil ravnotako.

„Vrag naj ga vzame, če zagreši kdo napram Olgi najmanjšo neuljudnost!“ je dejal. „Na tej prokleti ladiji gotovo ne poginemo, in potem si že pomagamo na kak način.“

Sedaj ga je vprašal Strnad, ki je mislil vedno na najpotrebnejše:

„Kako so Vas premagali? Ali so Vas davili, ali so Vas udarli po glavi?“

„Davili so me, dokler sem se onesvestil,“ je odgovoril Krek.

„Torej le hvalite Boga! Če bi Vas bil kdo udaril po glavi, bi bili na mestu umrli. Ampak sedaj nikar ne tožimo in ne grozimo, temuč poskusimo, če se ne more kdo izmed nas oprostiti. Mene so dvakrat tako močno uklenili ko vas. Sicer bi se bil gotovo že davno oprostil.“

Ubogali so ga. Poskusili so se oprostiti, a trudili so se zaman.

„Ne gre,“ je dejal Marijano. „Počakati moramo, da nas reši kak slučaj.“

„Slučaj nas pa ne reši tako kmalu. Landola gotovo odjadra z nami še to noč,“ je odgovoril Strnad. „Če se do takrat ne oprostimo, ostanemo njegovi jetniki, dokler se mu poljubi. Laliko nas potem usmrti ali pa pusti na kakem samotnem otoku, kakor sklepam iz njegovih besed. Sami se ne moremo oprostiti, dami se pa tudi ne boste upali nam pomagati, ker jim je zagrozil s smrtjo. Zato je najbolje, če se udamo v svojo usodo ter jo prenašamo z moško hladnokrvnostjo. Samo obupati ne smemo, temuč vzpodbujajmo drug druzega, da ne oslabimo preveč svojega zdravja. Gotovo nam zasije še kedaj dan prostosti. Trdno upam v Vsemogočnega!“

Tako je vzpodbudil Strnad svoje prijatelje. Nastala je popolna tihota. Samo včasih je zarožljala kje kaka veriga, in kmalu so začeli vsi jednakomerno dihati — zaspali so.

Zbudili so se šele, ko je že plujskala voda ob ladijo. Odpluli so medtem iz luke. Kam, tega ni vedel nihče. — —

Čemu bi opisoval ure, dneve in tedne, ki so minuli v tem temnem prostoru na dnu ladije? Čemu bi risal občutke, ki so navdajali jetnike skoraj tri mesece. Akoravno ste se smele dami izprehajati se na krovu, vendar ste trpeli največ, ker niste imeli moškega samozavestja.

Precej časa so imeli lepo, mirno vreme, potem so doživeli nekaj viharjev, vendar se niso nikdar ustavili.

Slednjič, slednjič so začeli valovi plujskati mirnejše ladijo, spustili so sidra v morje — nastala je popolna tihota, in kmalu so se začuli po stopnjicah koraki.

„Sedaj se odloči naša usoda,“ je dejal Strnad. „Najhujša usoda je boljša, ko ta neznosna negotovost.“

„Odmaknili so težke zapahe in odklenili močna vrata. Landola je vstopil v spremstvu nekaterih mornarjev.

„Odklenite jih!“ je ukazal. „Ampak zvežite jih preje, da ne morejo niti stati niti ganiti se.“

Mornarji so izvršili Landolov ukaz. Potem so nesli jetnike na krov.

Sedaj so videli zopet po dolgem času solnce in sinje nebo; sedaj so dihali zopet svež zrak. Ampak kaki so bili ti možje! Stradali sicer niso, ampak tri mesece se niso niti umili, niti počesali se; imeli so napol segnito obleko, ki jim so raztrgale podgane.

Blizu njih ste ležali na tleh deklici. Tudi ti ste bili danes zvezani.

Na desni strani je bilo morje, na levi so pa zagledali otok, ki je imel okroginokrog koraljne pečine.

Kapitan in vsi mornarji so obkolili jetnike, potem je pa začel Landola:

„Senorji, sedaj smo dospeli na cilj, kajti ta otok je vaše prihodnje stanovanje. Nikdar ne zveste, kako se imenuje in kje leži, kajti nihče na svetu vam tega ne more pojasniti. Ta otok je daleč od vseh morskih potov, in nihče ne pride sem. Od lakote in žeje ne umrete, ker sta na otoku dva studenca in mnogo sadja, rib, tičev in druge divjačine. Orožje sem vam sicer vzel, vendar si lahko napravite loke, zanjke in pušice, ter si na ta način napravite potrebno obleko in hrano. Dejal sem vam, da se morda še vidimo. Če se vam približa kaka ladija, tedaj je gotovo moja. Sedaj vas spravimo s čolnom na otok. Ko odidejo moji ljudje, se s pomočjo ostrih kamnov lahko oprostite. Sedaj pa adijo senorji, adijo senoriti!“

Mornarji so naložili jetnike v dva čolna ter odvesljali na otok. Položili so jetnike na obrežje ter se vrnili na ladijo. —

Strnad se je valjal do bližnje ostre pečine ter si predrgnil ob njej vrv na rokah. Potem je odkrušil od pečine oster kamen, si predrgnil z njim vrv na nogah ter oprostil potem Bivolovo Čelo. V desetih minutah so bili že vsi prosti.

Tedaj je dvignil Bivolovo Čelo svojo pest proti Landolovi ladiji ter vprašal:

„Ali žele moji bratje, da si prisvojimo tisti veliki čoln naših sovražnikov?“

Bili so v tako resnem položaju, in vendar se je Strnad skoraj zasmejal, ko je odgovoril:

„To je nemogoče, to je popolnoma nemogoče!“

Tedaj je pokazal Bivolovo Čelo na razburkano morje.

„Ali se morda boje moji bratje te vode?“ je vprašal. „Vodja Mictekov preplava vsako vodo!“

„Ampak preden jo preplava, je ladija že bógve kje. Že odhaja. Najboljši plavač je ne dohiti.“

Res je ladija že odhajala. Ker je hitro plula, je otok kmalu izginil mornarjem izpred oči.

Kapitan je pa stal na vrhu jambora in gledal z daljnogledom na otok. Ko je otok izginil tudi v daljnogledu, ga je spravil in dejal svojemu krmarju:

„Tako, dobro smo spravili to gspodo.“

„Ali so na varnem?“ je vprašal krmar. „Kaj pa, če se oproste?“

„To se jim gotovo ne posreči. Sedaj me skrbe samo še tile.“

Pri teh besedah je pokazal na mornarje.

„Saj se lahko predrugačijo razmere,“ je dejal krmar potuhnjeno.

„Gotovo,“ mu je pritrdil kapitan. „Sedaj jadramo proti severo-zahodu. Na otoku Petser se ustavimo.“

„Hm,“ je zagodrnjal krmar; razumel je svojega kapitana.

Srečno so dospeli na otok Pester, in samo kapitan Landola se je peljal s svojim čolnom na kopno.

„To pa gotovo nekaj pomeni,“ si je mislil krmar. „Paziti moram nase.“

Ko se je vrnil Landola na ladijo, je gledal nezadovoljno predse.

„Nič nisem opravil,“ je dejal. „Zamenjati sem hotel naše ljudi z novim moštvom. Ampak to traja tu prokleto dolgo. Nekaj dni moramo tu ostati.“

„Ali naj grem morda jaz poskusit srečo, kapitan?“ je vprašal krmar.

Na ladiji se mu je zdelo nevarno. Landola se hoče iznebiti svojih ljudi, morda tudi krmarja. Landola se mu je prijazno nasmehnil in odgovoril:

„Zelo ljubo bi mi bilo. Naj vas nekateri spremijo in če ostanete do jutri zvečer na otoku, dobite dovolj ljudi. Štirje možje zadostujejo za večji čoln.“

„Popolnoma. Takoj odidem.“

„Ampak ne pozabite orožja, kajti ljudje so na tem otoku zelo nevarni.“

Krmar je odšel. Škodoželjno se je zasmejal kapitan za njim in zagodrnjal:

„Spoznal me je. Ta pride prvi na vrsto. Dobro, da sem takoj našel moštvo potopljene ladije, ki je vesel, da dobi tako dobro službo.“

Landola je odšel za krmarjem v kajito. Ta je hotel ravno obleči svojo boljšo suknjo. Na majhni mizi je ležal revolver, ki ga je krmar že nabasal.

„Ali je revolver že nabasan?“ ga je vprašal Landola in segel po orožju.

Krmar je takoj nekaj slutil. Hitro je segel na mizo po revolver in dejal:

„Stojte, kapitan! Revolver je nabasan, ne igrajte se z njim!“

„Saj se ne!“

S temi besedami je iztrgal Landola krmarju revolver iz roke, nameril in sprožil. Krmar se je zgrudil mrtev na tla.

Hitro je letel kapitan na krov in poklical ljudi na pomoč.

„Krmar se je ranil!“ je dejal. „Neprevidno je ravnal s svojim revolverjem.“

Vsi so hiteli v krmarjevo kajito. Ta je ležal mrtev na tleh. Hladnokrvno so zavili mornarji mrliča v vrečo in ga vrgli v morje. Tako se je oprostil Landola svoje glavne priče. Ostalo je samo še moštvo.

Sklical je vse svoje ljudi in jim naznanil, da se sedaj šele začne prava kupčija, zato je najel moštvo ponesrečene ladije.

„Mislijo, da smo pošteni trgovci, zato jih moramo šele polagoma seznaniti z našimi razmerami. Zato bodite v začetku previdni. Sedaj mojega imena niti še slutiti ne smejo.“

Vsi so mu obljubili, da bodo previdni. Ko so prišli pozneje tuji mornarji na ladijo, so jih vsi prijazno sprejeli. Kapitan je pa poklical tujega krmarja v svojo kajito in mu dejal:

„Povedal sem Vam že, da so se mi moji ljudje uprli. Samo zato me niso usmrtili, ker edini poznam morska pota. Če mi pomagate, postanete jutri moj krmar.“

„Prav rad,“ je odgovoril tuji mornar.

„Dobro. Dal vam bom danes žganja. Upijanite jih, potem jih napadite, jih zvežite in spravite na dno ladije. Prvi bojni ladiji ali konzulatu jih izzočimo, da jih kaznujejo.“

Ta Landolov predlog so zvečer izvršili; in jednega za drugim je potem Landola zastrupil. V desetih dneh so bili vsi mrtvi. Kapitan je odstranil vse priče.

Novo moštvo je mislilo, da je Landola pošten mož, in nihče ni slutil, da je morski ropar.

Odjadrali so na Bendánske otoke. Tam so prodali vse, kar so imeli. Naložili so ladijo z novim blagom in odjadrali v Valparaso. Tam si je izgoljufal Landola legitimacijo, da je lastnik ladije. Prodal je ladijo in vse blago ter kupil potem lep parnik.

Z njim je odplul čez Rio de Žanéjro na Špansko v svojo domovino, kamor je tudi srečno dospel. — — —

Dvajseto poglavje. Gozdna rožica.[uredi]

Medtem ko je potoval Henriko Landola z nesreč, nimi jetniki čez veliki ocean, da jih pusti na samotnem otoku, so v domovini zaman pričakovali svoje drage.

Lindzej in Ema sta hrepenela po kakem poročilu o Marijanu in njegovih tovariših. Tudi Pavlo Kortejo in njegova zoperna hči Jožefa sta želela kaj zvedeti o usodi teh mož.

In vendar so minuli tedni in meseci, ne da bi kaj zvedeli. Vzrok temu je bilo to, ker so vse osebe, o katerih so pričakovali kako poročilo, izginile na samoten otok. Pa tudi, če bi osebe ne bile izginile, bi skoro gotovo ne dobili nobenega poročila, ker je bila takrat v Mehiki revolucija. Nihče ni mogel urediti mehikanske politične zmešnjave.

Samo ena oseba je mogla to storiti; to je bil Benito Huares, Indijanec iz rodu Zapotékov, ki ga dragi bralec že dobro pozna. Marsikdo ga ne pozna in ga napačno obsodi. Zato ga moramo malo orisati.

Pravičen opazovalec takoj spozna, da Huares ni bil ženij dobe svojega časa, a priznati mora, da je bil mož izredno bistroumen, odločen, trezen in pravičen.

Rodil se je v San Petru v Sijéri de Ojaksáka. V mladosti se je naučil boriti se z revščino. Posrečilo se mu je zmagati vse zapreke, in posvetil se je pravoslovju. V kolégiju de Ojaksáka je postal profesor pravoslovja. To je bila velika odlika za Indijanca, za zaničevanega rujavca.

Poleg tega je bil tudi odvetnik. Povsod je bil znan kot pošten mož. Zato so ga izvolili tudi za guvernerja države Ojaksáka, in celo njegovi sovražniki so morali priznati, da niso imeli še nikdar tako nesebičnega in poštenega vladarja.

Tako so ga vsi spoštovali, da je dobil celo iz stare, slavne, kreolske rodovine Máco njihovo hčer Margarito za ženo. Sicer se ponosni Kreolci nikdar nočejo pomešati z Indijanci.

Ko je bil Huares guverner, so se zboljšale finance, povzdignilo se je obrtništvo in trgovina, in zavladalo je v celi deželi tako blagostanje, da je postal povsod slaven in spoštovan mož. Kmalu so ga izvolili za predsednika najvišjega sodišča, in sicer pri ljudski volitvi, kar je bila zanj velika čast.

Potem je postal Huares pravosodni minister, ki je odločno obsojal slabe uradnike predsednika Komonfórta. Kot pravičen in strog pravnik je utrdil svojo prejšnjo slavo.

Po Komonfórtovem predsedstvu je postal Huares predsednik. Tako je dosegel zaničevani Indijanec najvišje dostojanstvo v državi. Takrat je bila mehikanska državna blagajna v največjem neredu, in po vsej državi je bila revolucija. Takrat se je vojskovala Mehika z Francozi, s Španijo, z Angleži in z Združenimi-državami. Takrat se je godila tudi tista žalostna zadeva z ubogim avštrijskim nadvojvodom Maksimilijanom, katerega je proglasil Napoleon III. za mehikanskega cesarja.

Razmere so bile zelo zamotane, in Huares je imel zelo težavno stališče. Kako naj izvrši svoje naloge? Ali more tako zamotane razmere sploh en sam človek urediti? Huares je spoznal, da je nemogoče, da bi bil Maksimilijan mehikanski cesar. Zato je Maksimilijana sicer osebno spoštoval, ampak, kot odločen mož in Mehikanec z dušo in telesom, je nastopil politično proti njemu. Jeden izmed novejših, večjih zgodovinarjev piše takole o Huaresu:

„Z eno besedo: Benito Huares je najvažnejša zgodovinska oseba, ki je do sedaj iz indijanskega plemena v smislu evropejske civilizacije delovala.“

Ko je bil Huares še vojni minister, je bil Komonfort predsednik. Ta je bil preje davkar v Akapúlku. Njegov protipredsednik je bil predsednik Miramón, ki je tako slabo vladal Mehiko, da so podregli Angleži, Francozi in Španci vmes. Razmere so bili takrat v Mehiki tako nevarne, da so oropali čelo palačo angleškega poslanika. Vsa škoda oškodovanih je znašala skoraj petsto milijonov kron.

Ta Miramón je bil prijatelj prejšnjega predsednika Žvána Alváresa, ki je bil tudi Indijanec, in ki so ga imenovali zaradi njegove krutosti „Južni Panter“. Oba tadva kmalu spoznamo. — — —

Odkar je zapustil Strnad z Marijanom in Krekom Mehiko, je minulo že eno leto. Tedaj je prijahal od severa v mesto star jezdec. Prašen je bil, videlo se mu je na obleki da je prišel od daleč. Za njim je jahalo več bakerov; vsi so bili dobro oboroženi. Ti so jahali okoli močne mule, ki je nosila na hrbtu skrbno zavit tovor.

Stari mož je jalial skozi več cest in se ustavil pred palačo nadsodišča. Tam je razjahal svojega konja in vprašal vratarja, če je njegova milost, senor Benito Huares v uradu. Vratar je zaničljivo pogledal tujca in dejal:

„V uradu je, ampak za Vas gotove ne.“

„Zakaj pa ne?“

„Ali Vam je ukazal, da morate priti danes k njemu?“

„Ne.“

„Torej čakajte. Samo njegovim prijateljem se ni treba jáviti.“

„Torej javite me. Sicer sem pa njegov prijatelj.“

Odločen tujcev odgovor je vplival na služabnika, in vprašal je:

„Kako se pa pišete, senor?“

„Peter Karpéles, in sem posestnik liacijende del Erina.“

„O, potem pa že, senor! Od daleč ste prišli, zato ste tako prašni. Vaša zunanjost me je oplašila. Skrbeti moram, da ljudje gospoda preveč ne nadlegujejo. Vse sili k njemu, ker ne najdejo nikjer drugod pravice. Vstopite, vaši služabniki naj pa jašejo na dvorišče!“

Bakéri so šli na dvorišče, Karpelesa je pa peljal služabnik v prostorno sobo. V sobi sta bila samo dva stola in ena miza. Na mizi je bil tintnik in nekaj pol papirja. Na jednem stolu je sedel mož in kadil cigareto, na oknu je sedel drugi mož, ki je tudi kadil cigareto. Prvi je bil Benito Huares, naj višji sodnik v deželi.

Sedaj je vstopil tujec v sobo.

„Pozdravljeni, senor Karpeles!“ ga je pozdravil Huares. „Celo leto Vas že nisem videl, veste, odkar sem Vam dal v najem hacijendo Vandákva. Kaj pa prinašate novega?“

„Najemnino sem Vam prinesel, senor,“ je odgovoril hacijendero. „In razun tega bi Vas rad še nekaj prosil.“

„Zasebno?“

„Ne. Prišel sem k Vam kot sodniku.“

„Torej dobro; ampak preje moram končati še zadevo tegale senorja, ker se stvar zelo mudi. Prosim vsedite se!“

Karpeles se je vsedel, in Huares je začel obravnavati z drugim senorjem, ki je bil že prileten mož. Imel je gosto brado in temne, bodeče oči.

„Torej, senor, poklical sem Vas iz ječe,“ je začel Huares, „da Vaše zadevo hitro rešim. Neuljuden bi bil, če bi Vas pustil dolgo čakati, in neuljuden nisem rad. Ali gori še Vaša cigareta?“

„Še, senor.“

„Dobro!“ je nadaljeval Huares hladnokrvno. „Kako dolgo ste že v ječi?“

„Cele tri tedne, senor.“

„Oh, to je zelo neuljudno, priznam. Prositi moram svoje podsodnike, da naj bodo uljudnejši. Torej še niste obsojeni?“

„Žalibog še ne. Upam, da bom zadovoljen z obsodbo.“

„O tem sem prepričan,“ je dejal Huares prijazno. Nikomur ne maram delati krivice, niti Vam niti Vašemu nasprotniku. Torej o nekem strelu se morava pogovoriti?“

„Da.“

„Ali je zadel ta strel?“

„Damo ravno v glavo. Dobro sem pomeril.“

„Torej ste zelo dober strelec! To me zelo veseli, kajti dobre strelce rabimo v sedanjih hudih časih. Zakaj ste pa ustrelili damo?“

„Ker mi je rekla, da se omoži z drugim. Prosil sem jo uljudno, naj se premisli, ker se pa ni hotela, sem jo ustrelil.“

„To je jasno,“ je prikimal Huares, „ona Vas ni marala zato ste jo ustrelili. Vsakdo je odgovoren za posledice svojih dejanj. Senor, svojo cigareto ste pokadili. Prosim, nažgite si drugo!“

Ponudil je obtožencu cigareto, in ko jo je ta nažgal, je Huares nadaljeval:

„Oče tiste dame Vas je žalibog naznanil, zato moramo to zadevo urediti. Pravite torej, daste jo res ustrelili!“

„Res.“

„Torej, sva kmalu pri kraju. Za umor je določena smrtna kazen; torej Vas ustrelimo. Ali ste zadovoljni, senor?“

Mož ga je začudeno pogledal. Niti mislil ni, da izreče Huares, ki je občeval z njim tako prijazno, tako obsodbo.

„Ampak, Vaša milost, mislim —“

„Pst!“ mu je segel Huares v besedo. „Nikar se ne prepirajmo za tako jednostavno stvar. Ustrelili ste damo, zato ustrelimo Vas. Saj sem Vam že preje rekel, da je vsakdo odgovoren za posladice svojih dejanj. Prosim, dajte mi malo ognja! Cigareta mi je ugasnila.“

Huares si je prižgal cigareta ob morilčevi, potem je vtaknil dva prsta v usta in močno zažvižgal. Takoj sta vstopila dva algvalsíla (policaja).

„Dajti mi polo papirja in pomočite pero v tinto!“ je ukazal.

Huares je napisal nekaj besedi in izročil polo morilcu.

„Tule, senor, berite! To je Vaša obsodba. Mislim, da ste zadovoljui, če Vas takoj ustrelimo?“

Mož je postal bled ko smrt in dejal:

„Vaša milost, prositi Vas moram —“

„Pst!“ mu je segel Huares v besedo z uljudmin nasmehom. „Preje ste se pritožili, da čakate že cele tri tedne, zato Vam moram dati zadoščenje. Človek mora biti vedno postrežljiv! Torej takoj, senor. Ali gori še Vaša cigareta?“

„Še, hvala lepa!“ je jecljal obsojenec.

„Dobro! Ni neprijetnejše stvari, kakor če ugasne človeku cigareta pri kaki važni zadevi. Sedaj pa oprostite, senor, ker nimam več časa. Adijo!“

Uljudno se je priklonil morilcu, ta mu je odzdravil in odšel s policajema. Hnares je nekaj trenutkov poslušal — potem je počilo več strelov, sedaj se je šele vsedel in dejal:

„Mrtev je! Kako se pa Vam dopade način, po katerem jaz sodim, senor Karpeles?“

Začudeno je poslušal Karpeles zanimivo obravnavo. Zato je odgovoril:

„Senor, zelo nenavaden se mi zdi ta način!“

„Ampak zelo pripraven je, moj dragi Karpeles!“ mu je prikimal nadsodnik. „Sodnija mora biti pravična, prijazna in hitra. Zato se tudi midva nikar preveč ne zamudiva. Torej najemnino ste mi prinesli?“

„Da. Takoj Vam je naštejem; denar imam še na muli.“

„Pustite, senor! Pošljite mi denar šele potem, ko se od mene poslovite. Vem, da me ne ogoljufate. Začniva torej takoj z Vašo prošnjo!“

„Ampak Vaša milost, te ne morete tako hitro rešiti, kakor to obsodbo na smrt.“

„To naju ne sme ovirati, vsaka stvar rabi svoj čas. Prišli ste torej k meni kot sodniku?“

„Da, prosim Vas pravičnosti.“

„Za koga?“

„Zase in svoje drage.“

„In proti komu?“

„Proti mnogim. Pripovedovati Vam bom moral dolgo; ampak, senor, pretrpel sem toliko žalosti, da Vas prosi moje očetovsko srce, poslušajte me pazljivo.“

„Le govorite, moj dragi Karpeles!“ je dejal Huares. „Do konca Vas pazljivo poslušam. Ampak prižgite si preje jedno cigareto.“

„Saj bi ne mogel kaditi, Vaša milost, vsled žalosti in solz.“

„Ravno zaraditega morate kaditi. Solze in žalost store sodnika lahko pristranskega Sodnik mora slišati resnično sliko vseh razmer. Zato kadite, da solze preveč ne motijo Vašega pripovedovanja. Tu si prižgite in začnite pripovedovati!“

Karpeles je moral kaditi. Pripovedoval je. Začel je pri svojih mladih letih in prišel do poznejših doživljajev; orisal je osebe tako, kakoršen utis so nanj napravile, povedal je svoje slutnje — in čudno, niti jedna solza ni porosila njegovega očesa, ko je končal.

Huares ga je mirno, skoraj molče poslušal; sedaj je vstal, šel po sobi semtertja, da ponovi celo povest. Dolgo je premišljeval, primerjal in sklepal, slednjič se je ustavil pred starim hacijenderom in dejal:

„Senor Karpeles, drugemu bi gotovo teh stvari ne verjel. Ker sta pa Vi trezen, pravicoljuben mož, Vam verjamem vse in Vam obljubujem svoje pomoč. Kako to zadevo uravnam, sedaj še ne vem. Marsikaj moram še natančno premisliti in o mnogih stvareh moram poizvedovati. Ko to končam, storim vse, da razkrijemo in kaznujemo to nesramno zalego. Ali ostanete nekaj časa v Mehiki?“

„Da, pri sir Lindzeju.“

„Ah, pri njem! Zakaj ravno tam?“

„Ker moram tudi njemu vso stvar povedati, in ker mi mora izpolniti neko prošnjo.“

„Katero prošnjo pa, če smem vprašati?“

„Prosim, senor. Omenil sem že, daje dobil Gromov Strel darilo iz kraljevskega zaklada. Njegov brat ima na Kranjskem, v svoji domovini, nadarjenega dečka, ki je pa reven. Gromov Strel, ženin moje hčere, je določil pred jednim letom, preden je izginil, da dobi ta deček polovico tega darila. Poslati mu ga nismo mogli, in tako poteka najlepši čas, ko bi to bogatstvo dečku največ koristilo. Zato sem prinesel dragocenosti s seboj. Izročil jih bom lordu, da jih pošlje na Krajnsko.“

„Kje pa stanuje deček?“

„Na neki graščini pri Ljubljani; ime sem pozabil. Vendar ga lahko najdejo, ker je graščina last stotnika in nadgozdarja pl. Podgornika. To ime sem si zapomnil.“

„Prepustite to pošljatev rajše meni. Če bi jo poslal Anglež Lidzej, bi se ga naši bravi (roparji) gotovo ne bali. Če jo pa pošljem jaz, se je ne upa nobeden Mehikanec lotiti se. Na najvarnejši način odpošljem Vašo pošiljatev kakemu ljubljanskemu bankirju. Bankir potem gotovo najde dečka.“

„O, kako sem Vam hvaležen, če me oprostite tako velike skrbi!“

„Kako je pa dečku ime?“

„Slavko Krek. Njegov oče je krmar.“

„To si zabilježim. Sicer Vas pa prosim, stanujte rajše pri meni, dokler ostanete v Mehiki. Morda bom moral z Vami večkrat govoriti, in tedaj bi bilo zame mnogo pripravnejše. Dam Vam lepo sobo, in sir Lindzej Vam gotovo ne zameri, saj ga lahko obliščete. Prinesite dragocenosti v sobo. Spotoma prinesete lahko tudi najemnino.“

Hacijendero je odšel, in kmalu so prinesli bakeri zaklad v Huaresovo sobo. Karpeles je razvezal ustrojeno bivolovo kožo in izročil Huaresu najemnino v zlatnikih. Ko je razvezal hacijendero drugo kožo, je zabliščal dragocen zaklad v vseh mavričnih barvah po sobi. Benito Huares se je glasno začudil.

„Dios! Kakšna krasota, koliko bogatstvo!“ je zaklical. „Koliko vrednost imajo te dragocenosti! Tolikega bogatstva še nisem videl!“

In s temnim pogledom je nadaljeval:

„Kravljevski zaglad bi lahko povzdignil Mehiko, a Mehikanci tega niso vredni. Vodja Mictckov ima prav. Njegova skrivnost naj z njim izumre. — In te stvari so samo polovica tega, kar je dobil Vaš zet?“

„Da.“

„Ali ste dobro shranili drugo polovico?“

„Dobro. Zakopal sem jo nekje, kjer jo živa duša ne najde.“

„In to polovico pošljete res na Kranjsko? Deček, ki ne zna ceniti vrednost tega bogatstva, naj ga dobi? Saj ga ne bo znal koristno porabiti?“

„Vodja Mictekov sam je tako določil, in jaz ga moram ubogati. Če se vrne, me gotovo pohvali, ker sem izvršil njegovo naročilo.“

„Torej se ne moremo protiviti. Ta zaklad gre iz Mehike. Morda pride v vredne roke.“

Sedaj je stopil k omari in vzel in nje knjigo. V njej je bila označena vrednost akcij in različnih vrednostnih papirjev. Slednjič je dejal:

„Tu je Ljubljana. Našel sem v knjigi tamošnjega bankirja Valjavca. Nanj naslovim pošiljatev, in prepričan sem, da se mož potrudi, da najde dečka, posebno ker ima pošiljatev toliko vrednost. Ali hočete priložiti pismo?“

„O, senor, sedaj tako težko pišem. Ampak mis Ema Lindzej bo zame pisala.“

„Prinesite mi pismo torej še danes, kajti pošiljatev odpošljem že jutri na vse zgodaj. Pošiljatev spremijo vojaki, in zavarujem jo. Sedaj pa napraviva seznamek vseh stvari, in potem Vam dam potrdilo, da ste mi stvari res izročili.“

To sta takoj naredila, in potem je dal Huares hacijenderu lepo sobo. Tam se je Karpeles preblekel in umil, ter se napotil potem k sir Lindzeju.

Tam je bila doma samo mis Ema, ki ga je s prisrčno prijaznostjo sprejele.

Stari mož je mislil dosedaj, da je njegova hči najlepša deklica na svetu. Ko je pa zagledal Angležinjo v snežnobeli obleki, ki je ležala pred njim v viseči mreži, je mislil, da je prišla Madona iz nebes.

Ema je vstala, podala hacijenderu roko in dejala:

„Senor Karpeles! Iz del Erine! Kako iznenadenje, kako veselje! Kako poročilo mi pa prinašate?“

Njena lepota je tako očarala starega moža, da ji je pozabil odgovoriti, ji poljubil nežne prstke in dejal:

„O, senorita, kako ste lepa! Kdo bi smel zameriti našemu milostivemu gospodu, ker Vas ima tako rad!“

„Vašemu milostivemu gospodu? Koga pa mislite?“

„Torej pravega lastnika posestev de Rodriganda, dosedanjega Marijana ali gospoda poročnika de Lotrevil.“

„Oh!“ je zaklicala. „Torej ste prepričani, da je on pravi grof de Rodriganda?“

„Njegova podobnost dovolj dokazuje. Sicer pa upam, da dobimo tudi druge dokaze, ki imajo pri sodniji večjo vrednost.“

„Le upajmo. Ampak, kaj dela Marijano? Kje je? Kje je? Zakaj mi tako dolgo, celo večnost, nič ne piše?“

„Senorita, gotovo Vam ni mogel. Zdi se mi, da sem jaz edini, ki Vam more o njem poročati. To je seveda zelo malo in neveselo. Sicer je pa bila zadnje mesece pot iz hacijende v Mehiko tako nevarna, da se nisem upal niti poslanca poslati niti sam priti.“

„O neveselem poročilu govorite?“ se je prestrašila Ema. „Moj Bog! Vsedite se in začnite pripovedovati!“

Karpeles se je vsedel in začel.

Pazljivo ga je Ema poslušala. Oba sta pozabila, da nista sama. V drugi viseči mreži je namreč ležala deklica, ki je preje brala Emi povest. To je bila njena duena, njena družabnica. V Mehiki je neizogibna navada, da ima vsaka dostojna dama svojo družabnico.

Ta deklica je bila zelo lepa. Takoj si lahko spoznal, da je mestica, to se pravi, njen oče je bil bel, njena mati pa Indijanka. Taki otroci so navadno zelo lepi, a podedujejo pogostokrat slabe lastnosti svojih starišev, ki jih znajo pa spretno prikrivati.

Deklica je navidezno pazljivo brala. Če si jo pa natančnejše opozoval, si lahko spoznal, da zelo pazljivo posluša starega moža. Včasih je pogledala s svojimi bodečemi očmi bliskoma svojo gospodarico in hacijendéra, se nalahko nasmehnila in pokazala svoje lepe bele zobe. Človek, ki pozna ljudi, bi ne mogel nikdar ljubiti te deklice ali ji celo zaupati.

Ob istem času, so se pogovarjali v drugi hiši o isti zadevi. To je bilo v palači grófa de Rodriganda. Jožefa Kortejo je bila v svoji sobi. Ležala je tudi v viseči mreži, ampak kak razloček je bil med njo in Emo Lindzej. Zadnje leto ni prav nič zmanjšalo njene zopernosti. Postala je še bolj suha; bila je taka, kakor živo človeško okostje. Imela je velika usta in črne zobe, njene umetne kite so ležale še na ogledalu, in njeni pravi, kratki in redki lasje so ji krasili dolg, koščen vrat. Bila je slabe volje, kajti ko je vstopila njena služabnica, ji niti odzdravila ni.

Njena služabnica je bila še vedno Amájka, tista Indijanka, ki jo že poznamo. Molče je začela oblačiti svojo gospodarico.

Šele ko je Indijanka končala, je vprašala Jožefa:

„Ali si govorila s svojo hčerjo?“

„Ne,“ je odgovorila Amajka.

„Zakaj pa ne?“

„Ker je ne morem obliskati, ne da bi nas izdala, a obiskala me ni.“

„Vidim da ste obe zelo površni. Zvem, da rabi Ema Lindzej duéno in potrošim mnogo denarja, truda in časa, da ji priporočim na nesumljiv način tvojo hčer. Stvar se mi posreči, Ema sprejme tvojo hčer za duéno. A sedaj, ko hočem kaj zvedeti, je nikoli ne vidim!“

„Gotovo pride, kadar kaj važnega zve, verjemite mi, moja draga, lepa senorita!“

„Lepa!“ je zaklicala tedaj Jožefa. „Nikar se ne laži!“

Zučudeno je zaploskala sedaj starka z rokami in dejala:

„Lažem se? Moj Bog, poglejte se vendar v ogledalo, senorita! To naj Vam pove, ali se lažem ali ne!“

Jožefa se je res pogledala v ogledalo, in ker je bila počesana, nabarvana in olepotičena, jo je prevarila njena lastna podoba.

„Verjamem ti,“ je dejala. „Ampak zakaj pa rečejo drugi ljudje, da nisem lepa?“

„Drugi ljudje? Kdo pa?“

„Torej — tisti — tisti senor de Lotervil, veš, ki je prejšnje leto s tistim Strnadom vse nagrade dobil.“

„Tisti? O, ta je bil pa slep! Sveta Madona, prepričana sem, da je bil slep!“

Zaničljivo je zmignila Jožefa z rameni in dejala:

„Ne, slep ni bil, ampak zaljubljen. To je pa isto.“

Indijanka je bila zaupnica svoje gospodarice. Vsak dan se je pogovarjala z njo o istem predmetu, in zato je natančno vedela, kako mora govoriti. Malenkostno je dejala:

„Zaljubljen? Morda celo v tisto Angelžinjo? Ne verjamem! Tako lep senor je bil, gotovo se tako ne poniža.“

„Ampak vendar govore ljudje, da sta se zaročila, preden je odpotoval.“

„Ne verjamem, Ema se gotovo samo baha.“

„Ampak zakaj je dejal meni pri fantaziji, da je noče zapustiti, da ne more nobene druge ljubiti!“

„Torej je gotovo norel!“

„Da, norel je. Ema mu je zmešala s svojimi velikimi, svetlimi očmi pamet. Ponudila sem mu svojo lepoto in ljubezen, a zavrgel me je. Ponudila sem mu grofovsko krono, in zavrgel jo je. Grozila sem mu, da uničim Emo, če je ne zapusti, tudi to ni pomagalo. Imel je pomagača, ki me je hotel ujeti in razkrinkati, in ušla sem mu samo s pomočjo svojega bodala. Prokleta bodi Ema, trikrat prokleta, ne, tisočkrat prokleta! Uničiti jo moram, če bi le storila tvoja hči svojo dolžnost. Saj ve, da jo kraljevsko poplačam.“

Vstala je in stala sredi sobe vsa razburjena.

„Natančno bo pazila, senorita,“ jo je mirila Amajka. „Pomislite, da si mora šele pridobiti zaupanje te hladnokrvne Angležinje.“

„Vem, vem. Ampak dolgo je že pri njej in lahko mi že dokaže, da ji smem zaupati. Emo moram uničiti; izginiti ali umreti mora. Če bi le vedela, kaj se je zgodilo z Lotervilom in njegovimi tovariši. Čuj! Moj oče prihaja. Časopise in novosti mi prinaša. Odidi iz sobe.“

Amajka je odšla. Srečala je Korteja pred vratmi. Ta se je natančno prepričal, če je res odšla, potem je pa vstopil v Jožefino sobo. Jožefa je takoj zapazila, da je njen oče dobre volje, in ko je zagledala v njegovi roki odpečateno pismo, je hitro vprašala:

„Pismo? Od koga pa? Ali je veselo poročilo?“

„Veselo,“ ji je odgovoril oče in globoko vzdihnil.

„Kako se pa glasi? Pokaži!“

Segla je po pismu, a Kortejo je dvignil visoko svojo roko in dejal z brezsrčnim, zmagonosnim glasom:

„Zmagali smo! Slednjič smo zmagali! Sedaj smo lahko zadovoljni!“

„Oh! Ali res? Daj sem, daj sem!“

Iznova je segla s svojimi tankimi, nervoznimi prsti po pismu. Oče ji je sedaj izročil pismo z besedami:

„Tu imaš in beri! To pismo je naj večje veselje in zadoščenje mojega življenja.“

Pogledala je pismo in dejala z razočaranim obrazom:

„Oh, od tvojega brata, od strica! Od njega nisem pričakovala odločilnega poročila. Mislila sem, da si dobil pismo iz Mehike, in sicer od Verdoje in Pardéra!“

„Le beri, moj otrok! To pismo ti vse pojasni!“

Niti vsedla se ni vsled razburjenosti, temuč brala stoje naslednje pismo:

„Ljubi brat!
Slednjič, slednjič ti šele morem poročati zelo važne stvari. Včeraj me je obiskal Landola. Priplul je okoli Južne Amerike na Špansko. V Žijému je našel naslednje osebe: Strnada, Marijana, dva Slovenca, ki se pišeta Krek, in dva Indijanca, ki se imenujeta Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce. Nadalje sta bili v njihovi družbi dve deklici, namreč sestra Bivolovega Čela in Olga, hči starega Petra Karpelesa, ki je hacijendero na del Erini.
Te osebe so hotele potovati v Akapulko in niso poznale kapitana. Ta jih je sprejel na svojo ladijo. Ponoči jih je napadel in zvezal. Deklici sta mu povedali, da sosrečno ušli kapitanu Verdoji, kateremu si ti naročil, naj jih uniči. Prvo noč na potovanju je Landola zasmodil ves smodnik, ki ga je imel na ladiji. Sam je pa ušel v majhnem čolnu. Ladijo z vsem blagom in vsemi mornarji je raznesel smodnik. Kapitan se je natančno prepričal, da so vsi poginili, kajti ostal je do jutra v bližini svoje potopljene ladije. Nihče se mi rešil.
Na ta način smo se srečno rešili vseh skrbi. To ti poročam v naglici, o vsem drugem zveš prihodnjič kaj natančnejšega.
Tvoj brat

Gasparino Kortejo.“

Jožefi je osmahnila roka, tako je vplivalo to pismo na njena čutila. Ni vedla, ali naj se smeje ali joče. Pobledela je ko zid.

„Torej so vsi mrtvi?“ je vprašala in uprla svoje motne oči na Korteja.

„Tako je! Vsi so mrtvi. Saj si vendar brala!“ je zaklical njen oče veselo.

„Vsi?“

„Vsi.“

„O Dios! Torej on tudi!“ je vzdihnila.

„On? Kdo?“ je vprašal.

„Lotervíl,“ je odgovorila.

Tedaj jo je prijel za roko in ji dejal skorej grozeče:

„Deklica, upam, da še nisi popolnoma blazna. Ni te ljubil, zavrgel te je. In če bi bili celo pravični, in bi mu bili dali grofovsko krono de Rodriganda, bi nam bil dal samo nekaj tisoč durov; tebe bi gotovo ne bil maral. Angležinja mu je bila ljubša. Ema bi bila postala grofica de Rodriganda.“

„Res je,“ mu je pritrdila. „Uživala bi bila njegova srečo, zato naj uživa sedaj tudi njegovo usodo!“

„Kaj praviš?“

„Poginiti mora!“

„Kaj pa še!“ se je zasmejal Kortejo. „Ali jo hočeš pognati v zrak, kakor je storil kapitan z njenim čestilcem?“

„Saj jo uničim lahko na drug način.“

„Prepričan sem, da je ne uničiš, kajti to ti strogo prepovem! Naše zmage ne smemo na tako nepreviden način spravljati v nevarnost. Izvršiti moramo še važnejše stvari.“

„Važnejše stvari? Kake pa?“

Ponosno je povzdignil svojo glavo in dejal:

„Do sedaj sem molčal, a vidim, da moram slednjič govoriti, da te obvarujem dejanj, ki bi nam utegnila škodovati. Znano ti je, da imamo sedaj dva predsednika, izmed katerih pa nobeden ne vlada več dolgo. Mehika potrebuje dobrega vladarja. Mehika potrebuje moža, ki je brezobzirno prebrisan, in ki ima dovolj denarja, da podkupi svoje nasprotnike. Na ta način se polasti lahko bogastva cele dežele. In ta mož postanem jaz.“

„Ti?“ se je začudila Jožefa.

„Da, jaz!“ ji je odgovoril oče samozavestno. „Ali treba temu čuditi? Moj nečak je postal grof de Rodriganda samo vsled moje prebrisanosti, ravnotako moj brat oskrbnik njegovega bogatstva. Rodovina de Rodriganda ima čez sto milijonov premoženja. In jaz naj ne dobim ničesar? Ne, imeti hočem vsa mehikanska posestva, ki so vredna čez štirideset milijonov. Že dolgo se pogajam z „Južnim Pantrom“. Če mu plačam milijon, mi prepusti vse svoje pristaše. Te dni me obišče, morda že danes zvečer. Kadar mu plačam milijon, zbere svoje pristaše in napade Mehiko z desetimi tisoči vojščakov. Benita Huaresa njamejo in ustrele, svojih ostalih nasprotnikov se pa ne bojim.“

Deklici so se zaiskrile sovine oči.

„Ali res, ali res?“ je vprašala.

„Ali misliš, da se mi sanja?“

„Nikakor, ampak meni se zdi, do sanjam. Jaz, Jožefa Kortejo, ki jo vsi ponosno prezirajo, naj bi postala predsednikova hči, najodličnejša dama v deželi. Kdo bi si bil to mislil! O, kako kaznujem vse, ki me sedaj prezirajo! Drago mi poplačajo svoj ponos, vsi, vsi, vsi!“

Zadovoljno ji je prikimal oče in dejal:

„Tako se mi dopadaš, draga hčerka, sedaj si vredna imena Kortejo. Kaj je moj brat, kaj njegov sin, nepravi grof de Rodriganda, v primeri z menoj in teboj! Kaj bi bil Marijano, pravi grof de Rodriganda, če bi ne bil poginil, v primeri z nama! Mehikanski vladar postanem! Mehika mora postati dedno kraljestvo, in tebi se bo smel približati samo kraljevski princ. Vidiš torej, da moram izvršiti še zelo važne stvari. Ne ugovarjal bi ti, če bi se hotela maščevati nad Emo in njenim ponosnim očetom, če bi ne bilo to za nas prenevarno. Ampak lahko se izdamo, in potem se nam ponesrečijo naši načrti.“

„Prav imaš, dragi oče. O, če bi bil že kmalu predsednik! Torej milijon zahteva?“

„Ravno milijon.“

„Ampak kje dobiš toliko vsoto, preden te ne priznajo kot lastnika mehikanskih posestev?“

„Pač prodam jedno posestvo v imenu grofa de Rodriganda ali, kar je še jednostavnejše, darujem ga Južnemu Pantru. Ker smo se iznebili svojih najnevarnejših nasprotnikov, še smem vse upati.“

„Ali res nimamo nobenih sovražnikov več, ki bi odkrili, da Alfonzo ni pravi sin starega grofa de Rogriganda?“

„Sovražnikov, ki so še preostali, se nam ni treba bati.“

„Ali se nam tudi liacijendera Petra Karpelesa in nesramne Marije Hermájek ni treba več bati?“

„Kadar sem preesednik, lahko odločim o njunini usodi.“

„Kaj je pa s Silvo de Rodriganda, ki se piše sedaj gospa Strnad?“

„Silva je dobila svojo dedščino in nam gotovo ne škoduje!“

„Kaj pa kapitan Henriko Landola, ki pozna vse skrivnosti?“

„Ta dobi svoje plačilo in bo molčal v svojo lastno korist.“

„Torej se nam ni treba nikogar več bati. Če bi se mogla samo še nad Emo Lindzej maščevati, ne da bi nam to škodovalo, bi bila moja sreča popolna.“

Morda bo to še mogoče. Počakati moraš pripravno priložnost, vendar moraš vprašati mene preje za svet. Sedaj veš vse. Mudi se mi k predsedniku. Tembolj se mu prikupim, tem gotovejši sem svoje zmage. Adijo, draga hči!“

„Adijo, dragi oče!“

Poljubila sta se, in Kortejo je odšel.

Jožefa je takoj hitela k ogledalu. Pogledat se je šla, če zadostuje njena lepota za predsednikovo ali celo kraljevsko hči. Se se je opazovala, ko potrka nekdo na vrata.

Vstopila je duéna Eme Lindzej. Ta duéna je bila hči stare Amajke, in je šla služit k Angležinji samo zato, da poizveduje za Jožefo Kortejo.

„Oh, slednjič!“ je zaklicala Jožefa. „Mislila sem, da si že popolnoma pozabila, da si pri meni v službi. Ali si zvedela kaj važnega?“

„O, zelo važne stvari, senorita!“ je odgovorila lepa prebrisanka.

„Torej hitro povej!“

„Ali se smem preje vsesti?“

„Vsedi se!“

Deklica se je vsedla v visečo mrežo, in sicer tako koketno, da je kazala vso svojo lepoto.

„Torej?“ je vprašala Jožefe precej neprijazno, ker je nehote primerjala lepoto svoje služabnice s svojo zopernostjo.

„Upam, da dobim danes dobro plačilo, senorita,“ je dejala deklica, „kajti prinašam Vam zelo važno novico. Peter Karpeles je bil namreč sedaj pri nas.“

„Hacijendero iz del Erine?“ se je začudila Jožefa.

„Da. Bil je tudi pri Huaresu, in ta ga je povabil, naj pri njem stanuje.“

„Santa Madona! Kaj pa to pomeni?“

„Ne mnogo. Vse sem slišala, kajti bila sem pri mis Emi, ko je prišel in ji vse povedal. Najprvo je prinesel najemnino, ki jo mora plačevati Huaresu. Nadalje je prinesel mnogo zlatnine, ki jo odpošljejo. In tretjič mu je povedal, da so mu ukradli njegovo hčer, in da so vsi izginili, ki so zasledovali roparje.“

Jožefa je sedaj nalašč popolnoma hladnokrvno vprašala:

„Kaj mu je pa dejal Benito Huares?“

„Obljubil mu je, da stvar natančno preišče in o vsem poizveduje.“

„Kdo je pa izginil?“

„Karpeles je naštel celo vrsto imen, in za imena imam jako slab spomin.“

„To je torej prvo poročilo, ki me pa ne zanima mnogo. In drugo poročilo?“

„Če Vas moje prvo poročilo ni zanimalo, Vas drugo gotovo še manje. V lordovi palači leže namreč veliki zakladi.“

„Oh,“ je zaklicala Jožefa.

„Res; zakladi, ki so vredni več milijonov.“

„Kje si pa to zvedela?“

„Mis sama je pravila o tem hacijenderu. Ta je namreč hotel prositi lorda, naj pošlje zanj nekaj dragocenosti na Kranjsko; ampak pošiljatev je prevzel Huares, ker bi stvari, ki jih pošilja lord, ne dospele do pristanišča. Mis Ema je potrdila Huaresovo slutnjo. Rekla je, da ima njen oče približno pet milijonov pesov v kleti, in da jih ne more odposlati, ker se boji roparjev. Denar ni njegov, temuč je last angleških bogatašev, ki so posodili denar Mehiki. Deloma so obresti, deloma pa vrnjene vsote.“

„Tudi to me nič ne briga,“ je dejala Jožefa, akoravno je komaj prikrivala svoje veselje. „Ali veš, kje je tista klet?“

„Vem. Včasih grem doli po kuhano sadje.“

„Ali je klet velika?“

„Zelo velika. Spredaj je klet za kuhinjsko potrebo, potem je vinska klet, in za vinsko kletjo je majhna lukuja z močnimi, železnimi vratmi. Tam je denar v železnih zabojih.“

„Kje si pa to zvedela?“

„Mis Ema je vse to povedala hacijenderu, ko mu je dejala, kako previdno morajo ravnati z denarjem.“

„Kako je bila tedaj neprevidna. Če sedaj kdo o denarju zve in se splazi v klet.“

„To je nemogoče, kajti vsak večer moramo izročiti vse ključe lordu. Ključ zadnje kleti ima vedno sam in ga nikomur ne zaupa. Vse ključe zapre vedno v skriven predalček majhne mizice, ki stoji v njegovi spalnici.“

„Tako je denar gotovo na varnem. — In tretje, o čemur mi imaš poročati?“

„Saj sem Vam hotela poročati, samo o teh dveh stvareh. Mislila sem, da Vas bo zanimalo, senorita, ker Vam nisem mogla do sedaj še o ničemur poročati.“

„Torej, vidim, da imaš saj dobro voljo. Tu imaš pet cekinov. Pazi tudi nadalje na vsako besedico in mi povej posebno vse, kar je v zvezi z hacijenderovo hčer in nekim Marijanom ali senorjem de Lotervil. Sedaj pa pojdi!“

Deklica je skočila iz viseče mreže, si ogrnila svojo mantilo, se globoko priklonila in odšla iz sobe. Jožefa je čakala, dokler so utihnili koraki, potem je zaploskala veselo z rokami in dejala:

„Sem že našla pripravno sredstva. Sedaj se pa lahko maščujem! O, če bi prišel kmalu Južni Panter!“

A ni ga bilo niti danes, niti jutri. Šele tretji večer je iznenadil Korteja. Dopoludne je obiskala Jožefo zopet Emina duena in ji sporočila, da je Peter Karpeles že odpotoval. Jožefa je povedala to svojemu očetu, vse drugo mu je zamolčala. Tedaj se odpro po tihem vrata, in v sobo je vstopila temna postava.

Jožefa se je glasno prestrašila; celo njen oče se je stresel.

Tujec je imel obleko navadnega konjskega hlapca, a bogato orožje. Njegovi dolgi, temni lasje, rujava koža in ostre poteze njegovega obraza so pričali, da je Indijanec. To je bil Žvan Alváres, takozvani ‚Južni Panter‘.

„Senor Alváres, kako ste nas prestrašili!“ je dejala Jožefa. „Že predvčerašnjim sva Vas pričakovala. Pozdravljeni!“

Začudeno jo je pogledal Indijanec in rekel Korteju:

„Ponoči prihajam, da bi ne imel prič! In Vi mi pripeljete žensko za pričo!“

„To je moja hči,“ se je opravičeval Kortejo.

„Ali Vaša hči ni ženska?“ je dejal Alváres ostro.

Tedaj je Jožefa ponosno povzdignila svojo glavo in dejala samozavestno:

„Ali morda mislite, da se bojim Južnega Pantra? Ali sem jaz kriva, da sem ženska ? Ali ni dovolj moških na svetu, ki so ženske? Zakaj bi ne bili tudi med ženskami moški? Tak mož sem jaz. Moj oče mi zaupa vse, in nikoli ni tega še obžaloval. Tudi Vi še danes uvidite, da sem vredna Vašega zaupanja!“

Zaničljivo se je nasmehnil Indijanec in odgovoril:

„Tako je govorila kakor mož, senor Kortejo. Če pa ne bo molčala kakor mož, ste Vi sami vsega krivi. Južni Panter ne trobi svojih skrivnosti med svet, Torej začnimo!“

„Vsedite se!“ je dejal Kortejo in ponudil svojemu gostu sedež.

„Ne,“ je odklonil Alváres. Ostro je pogledal Španca in nadaljeval:

„Stoje bom govoril. Ker ste pripeljali s seboj žensko pričo, ne da bi me bili prosili dovoljenja, lahko zadevo na kratko urediva. Ali imate vsoto?“

„V denarju ne!“

„Torej sva končala.“

Hladnokrvno se je obrnil in hotel oditi. Kortejo ga je pa prijel za roko in prosil:

„Ostanite še trenotek, senor, in poslušajte mojo izjavo. Dejal sem, da vsote nimam v denarju, kajti v sedanjih razmerah ne bo nihče tako lahkomišljen. Ampak posestva imam, ki so vredna mnogo milijonov. Ko prodam kako posestvo, dobite denar. Lahko Vam kako posestvo tudi darujem, in ljudje naj mislijo, da sem Vam ga prodal. Kaj Vam je torej ljubše?“

Indijanec se je zopet obrnil h Korteju in dejal:

„Ali imate pravico posestva prodajati ali darovati?“

„Imam.“

„Ali ste lastnik?“

„Ne, ampak grof de Rodriganda me je pooblastil, da smem storiti, kar mi drago. Podpisavati smem v njegovem imenu.“

„To me sicer nič ne briga, vendar Vam ne verjamem. Hacijende, ki mi jo morda preje ali sleje vzamejo, ne maram. Zdravo!“

„Zopet je hotel oditi. Sedaj ga je prijela Jožefa za roko in dejala:

„Počakajte, senor! Zadevo uredim jaz.“

Zaničljivo se je nasmehnil Indijanec in rekel z nepotrpežljivim glasom:

„Čemu bi izgubljali nepotrebne besede! Kako hoče urediti zadevo ženska, če mož ki je stvar poskusil nima denarja. Denar pa na vsak način potrebujem.“

„Saj ga dobite?“

„Kedaj?“ je vprašal Alváres hladno.

„Kadar hočete?“

„Cel milijon?“

„Ne, temuč pet milijonov!“

Indijanec se je začudil in dejal:

„Ta senora pa ni pri zdravi pameti!“

Tudi njen oče se je začudil. A Jožefa je mirno nadaljevala:

„Torej bom govorila razločnejše. Moj oče Vam je obljubil milijon. Našteti Vam ga je hotel tu na mizo; Vi bi ga bili spravili brez vsake teževe v žep. Jaz Vam pa ponujam štiri milijone več, a Vam stavim dva pogoja, namreč: iti morate po denar sami in izpolniti morate mojemu očetu svojo obljubo.“

„Kje pa so ti milijoni?“

„To Vam takoj povem, samo pogovoriti se moram z Vami še o neki drugi stvari.“

„Torej govorite!“

Z ostrim pogledom je premotrival deklico, ki je nadaljevala:

„Nad dvemi osebami se moram maščevati. Tidve osebi morati umreti ali pa saj izginiti v gore. To sta oče in njegova hči. Pet milijonov denarja imata in stanujeta tu v mestu. Natančno vem, kje je denar, in tudi način poznam, kako se do tega denarja pride. Sami morate iti po denar. Polastiti se pa morate tudi obeli oseb in napraviti, da izgineti. Nadalje morate priznati, da Vam je plačal oče milijon, in mu izpolniti obljubo. Če mi to obljubite, Vam povem, kje je denar, in katere osebe mislim.“

„Tristo vragor, sedaj šele vem, kaj misliš!“ je zaklical Kortejo. „Ali natančno veš, da imajo toliko denarja?“

„Natančno. Saj poznaš mojo poizvedovalko.“

Tedaj ji je položil Indijanec roko na rame in dejal z odločnim glasom:

„Senora, Južnega Pantra nihče ne ogoljufa, najmanje pa kaka ženska. Če se se lažete, Vas usmrtim!“

„Le!“ je odgovorila Jožefa neustrašeno, „prepričana sem o svoji stvari!“

„Torej res niste ženska, temuč mož. Komur je maščevanje važnejše, ko pet milijonov, temu smem zaupati. Zadovoljen sem s to kupčijo in z vsemi pogoji.“

Sedaj se ji je torej šele posrečilo. Njena bleda lica so se porudečila. Vendar je še vprašala:

„Ampak moža in njegovo hčer vzamete s seboj?“

„Vzamem.“

„In potrdite mojemu očetu prejem milijona?“

„Potrdim.“

„In mu pomagate do predsedništva?“

„Pomagam.“

„Podajte nama svoje desnico in prisežite!“

Podal je obema desnico in potem prisegel z odločnim glasom:

„Prisegam in Vam obljubujem, da izpolnim svojo obljubo, če govorite resnico. Sedaj mi pa povejte, kje je denar, senorita!“

„Ali poznate Angleža lord Liudzeja?“

Indijanec se je začudil.

„Ali je denar pri njem?“ je vprašal.

„Da. Zakaj ste se pa tako začudili? Ali morda obžaljujete svojo obljubo, senor?“

„Nikakor. Nedaljujte!“

„Lordova klet ima tri oddelke; v prvem imajo krompir sadje in take stvari, v drugem vino, v tretjem pa denar. Tretji oddelek je majhen in ima močna, železna vrata. Denar je v železnih zabojih. Vse ključe ima lord v skrivnem predalčku majhne mizice v svoji spalnici. To je vsekar vem.“

„To popolnoma zadostuje,“ je dejal Indijanec. „Ostanite jutri zvečer doma, senorita.“

„Čemu? Ali pridete k nam?“

„Da, jutri grem po denar. Vi morate biti zraven.“

„Jaz? Čemu?“ se je prestrašila Jožefa. „Kaj imam pa jaz zraven opraviti?“

„Nič. Nihče Vas ne zapazi, kajti postavim Vas na prostor, kjer ste popolnoma na varnem. Če je denar v kleti, Vas spremim domov in izpolnim svojo obljubo. Če ste me pa nalagali, Vas obesim v drugo jutro na vrata v kleti.“

„Dios! Kaj pa, če je denar v kleti, a ga Vi ne morete dobiti?“

„Tedaj ste brez krivde, in izpolnim Vam svojo obljubo. Vidite torej, da sem pošten. Če pridem jutri zvečer, in Vas ni, tedaj ste izgubljeni Vi in Vaš oče!“

Indijanec se je obrnil in odšel. Kaj pa, če se je Emina duena zmotila?

Alváres je šel potihoma skozi hodnik in čez dvorišče ter skočil tam čez zid. V pol ure je prišel skozi temne ulice do kanala, ob katerem je bilo gosto grmovje. Za tem grmovjem je čepelo več oseb. Ena izmed njih je vstala in vprašala potihem:

„Oče?“

„Jaz sem, Dijégo,“ je odgovoril Alváres. „Zajahajte svoje konje! Vrnemo se.“

Sedaj so vstali tudi ostali in šli po konje, ki so jih skrili v bližini; kmalu je odjahala majhna četa.

Panter in njegov sin sta jahala prva; ostali so jima sledili v precejšnji oddaljenosti. Vse naokrog je bilo tiho, tudi panter je molčal. Slednjič je vendar vprašal svojega sina:

„Ali se še spominjaš, ko smo spodili predsednika Santa Ano iz Mehike?“

„Še,“ je odgovoril njegov sin.

„Strašno morenje je bilo takrat v Mehiki, in skoraj bi bila podlegla naša majhna četa.“

„Res je. Mene je nekdo zabodel v prsi, in drugi me je treščil po glavi, da sem se zgrudil na tla. Ko sem se zbudil, sem ležal v postelji, v lepi sobi.“

„Pri Angležu lord Lindzeju. Gotovo bi bil ti takrat umrl, kajti tvoje rane so bile zelo nevarne. Ampak stregli so ti kakor svojemu lastnemu sinu in mi te zdravega izročili. Takrat sva prisegla, da jima bodeva hvaležna.“

„Do sedaj še nisva imela nikake priložnosti.“

„Ampak jutri se nama nudi taka priložnost, kajti naročilo imam, da naj grem k Angležu po denar in umorim njega in njegovo hčer. Jutri dokažem Lindzeju, da Južni Panter ne pozabi nobene dobrote. Denar sicer vzamem, vendar ne usmrtim njega in njegove hčere, temuč ju pošljem v gore kot jetnike. Ne smejo nas videti in ne smejo zvedeti, kdo jim je vzel denar. Zato ju izročim drugemu, ki ju spravi na določen kraj, kjer nam ne morejo uiti.“

„Koliko je pa denarja?“

„Pet milijonov.“

Sin mu ni odgovoril. Vsota je bila. tolika, da si je niti predstavljati ni mogel, zato mu je pošla sapa. Ravnotako si ni mogel predstavljati očetove hvaležnosti, ki je vzel Angležu pet milijonov samo iz hvaležnosti, ne da bi ga usmrtil. —

Drugi večer Lindzej in njegova hči precej dolgo nista šla spat. Pogovarjala sta se o obisku starega, poštenega hacijendera in o izginjenili prijateljih. Emi je bilo ves večer nekako tesno pri srcu, in tudi lord je bil precej slabe volje.

Večni mehikanski nemiri so mu bili že sitni. Slednjič sta se prisrčno poslovila, in lord je odšel s svetilko v svojo spalnico.

Tam je odprl predalček majhne mizice, pritisnil na skrito kljukico, in skriven predalček se je odprl. V ta predalček je položil več ključev in zaprl potem miznico.

Slekel se je, a zapazil ni, da ge opazujeta izza postelje dve osebi. Ugasnil je luč in se vlegel spat. Kmalu je začel jednakomerno smrčati.

„Ali si zapazil skrivno kljukico?“ je zašepetal sedaj nekdo.

„V temi bi jo našel,“ je zašepetal nekdo v odgovor.

„Torej pojdi!“

Sedaj sta prilezli izpod postelje potihoma dve osebi. Prvi mož je vzel iz žepa platneno ruto in majhno stekleničico. Potem je polil ruto s tekočino, ki je bila v steklenici, in stopil k spečemu lordu. Držal mu je najprvo ruto zelo previdno pred nosom; ko je pa nehal Anglež dihati, mu jo je položil popolnoma na obraz.

„Dobro!“ je dejal sedaj poluglasno. „Daj mi krinko!“

„Ali naj luč prižgem?“

„Le; ampak zapri preje zavese!“

V dveh minutah je že gorela luč. Omamljenemu lordu so sedaj nadeli črno, suknjeno krinko in jo za vratom zavezali. Krinka je imela samo tri odprtine, dve za oči in jedno za usta. Indijanca sta potem lorda popolnoma oblekla in mu zamašila skozi krinko usta, da ne bi mogel vpiti, če se zbudi.

Ema ni šla takoj spat. Dolgo je še sedela pri mizi in listala v albumu. Popolnoma se je zaglobila v sliko svojega ljubčeka. Spominjala se je nekdanjih srečnih dni v Rodrigandi. Zaglobila se je tako v sladke spomine, da ni čula dveh mož, ki sta vstopila v njeno spalnico.

Hitro je poškropil prvi ruto z omamljivo tekočino. Drugi je pa stopil k Emi in ji stisnil z obema rokama grlo, da ni mogla zavpiti. Sedaj ji je položil prvi ruto na obraz. Kmalu je ležela omamljena v naslonjaču.

„Kako je lepa!“ je zašepetal prvi.

„Ničesar žalega ji ne storiva,“ je pristavil drugi. „Rešila je sina Južnega Pantra.“

Tedaj je zagledal prvi album. Listal je malo in potem zašepetal:

„Gotovo ljubi tiste, katerih podobe ima v tem albumu. Ali vzameva ta album zanjo s seboj?“

„Ali ne bo Panter hud?“

„Mora li vse vedeti? Saj je niti videti ne sme.“

„Pa vzemiva album s seboj!“

Vzel je album, in odšla sta iz sobe. Kmalu sta se vrnila z nekaterimi Indijanci. Ti so oba onesveščenca previdno zvezali in ju odnesli po dolgen hodniku in mramornatih stopnjicah skozi zadnja vrata na dvorišče. Luči so seveda za seboj ugasnili.

Na dvorišču je pristopila k njim temna postava. To je bil Panter.

„Slednjič!“ je dejal poluglasno. „Dolgo sem moral čakati. Ali živita še oba?“

„Še,“ je odgovoril prvi Indijanec.

„Ali imata kliuče?“

„Tu so.“

„Kako sta zvedela, kje imata oba svoji spalnici?“

„Seznanil sem se z Emino dueno,“ je odgovoril Indijanec. „Prišel sem v hišo beračit in sem zapel družini nekaj indijanskih pesni. Deklica se je pa zagledala v moje oči in mi odgovorila na vsa vprašanja.“

„Dobro. Ali vesta, kje je klet?“

„Tule pri stopnjicah.“

„Spravita torej onesveščenca iz mesta k našim konjem in mi pošljita ostale tovariše. Na koncu dvorišča čakajo. Ampak pazite, da vas med potjo orožniki ne zasačijo!“

„Indijanci so odšli z jetniki, in kmalu se je priplazilo skoraj trideset drugih Indijancev. Vsi so vstopili v vežo in zaprli za seboj vrata, da bi jih ne mogel nihče motiti.

Panter je poiskal v temi vrata, ki so vodila v klet. Vrata so bila železna in zelo močna. Takoj je našel pravi ključ in odklenil fprevidno in potihem močno ključavnico. Potem je pa ukazal, še vedno šepetajoč:

„Tu so vrata. Sem jih že odprl. Pojdite za menoj! Zadnji vzame ključ in prisloni vrata za seboj! Dva stražita pri vratih! Luč prižgemo šele spodaj!“

Tako so tudi storili. Sele spodaj so prižgali nekaj majhnih svetilk. Sedaj so preiskali vso klet.

Kmalu so našli druga železna vrata. Panter je preiskal ključavnico in odklenil vrata.

Sedaj so prišli v vinsko klet. Nobeden izmed Indijancev se ni dotaknil vina. V ozadju vinske kleti so našli za velikim sodom tretja vrata. Ta vrata so bila majhna, a zelo močna. Panter je vtaknil ključ v ključavnico. Težko ga je obrnil. Sedaj se odpro vrata, in istočasno počita dva strela. Dva Indijanca sta se zgrudila mrtva na tla.

Vsi Indijanci so se prestrašili, samo Panter ni izgubil svoje ravnodušnosti. Hladnokrvno se je sklonil k ranjencema, ju preiskal in potem dejal:

„Mrtva sta. Niti slutil nisem, da bi utegnil lord svoje zaklade na tak način zavarovati. Spravite mrliče proč!“

Sedaj je posvetil v tretjo klet in dejal Indijancem:

„Nihče ni slišal teh dveh strelov, ker je zid premočan. Sicer imamo pa stražo pri stopnjicah in za vsak slučaj svoje orožje. Vstopimo torej!“

Klet je bila tako majhna, da niso mogli vsi noter. Na tleh je bilo šest črnih, železnih zabojev. Nihče izmed Indijancev ni vedel, po kaj so prišli. Panter jim ni povedal, da je v teh zabojih pet milijonov denarja.

„Primite!“ je ukazal.

Štirje močni možje so komaj privzdignili jeden zaboj.

„Sedaj pa le pojdimo. Zaboje nesite na dvorišče!“

Panter je svetil, Indijanci so pa nesli za njim težke zaboje. Pri stopnjicah je vprašal stražo:

„Ali sta slišala strel?“

„Slabo.“

„Ali sta čula kaj sumljivega?“

„Ničesar.“

„Torej pojdimo. Ampak ugasnite preje svetilke.“

Samo Panter je svetil možem v temni veži in po stopnjicah. Vse je bilo tiho in varno. Zato je ugasnil sedaj tudi svojo svetilko in odprl vrata na dvorišče. Težko so nesli Indijanci za njim železne zaboje.

Šli so čez dvorišče do zidu, ki je mejil na cesto. Tam sta napravila tačas dva moža iz močnili drogov in desk pripraven prehod čez zid.

„Ali je voz že tu?“ je vprašal sedaj Panter stražo.

„Že čaka na cesti onstran zidu.“

„Ali ste ga slišali, ko je prišel?“

„Ne, kajti kopita in kolesa so ovili. Samo konji so malo rezgetali.“

„Torej, le hitro spravite zaboje čez zid na voz.“

Onstran zidu je čakal voz, v katerega so bili upreženi štirje močni konji. Sedaj so spravili zaboje čez zid in jih naložili na voz.

Ko je bilo vse v redu, je ukazal Panter, da naj odrinejo. In jeden izmed njegovih podanikov se ga je upal vprašati:

„Ali ne vzamemo svoja mrtveca s seboj, senor?“

„Ne,“ je odgovoril Panter osorno. „Mrtveca, svetilke in deske ostanejo tu, da ne bi kdo mislil, da je Anglež pobegnil s temi zaboji. Torej naprej! Spraviti moramo samo še voz srečno iz mesta. Kdor bi vam hotel zabraniti pot, ga na mestu ustrelite.“

Voz se je odpeljal. Panter je ostal še nekaj minut ob zidu, potem je vzel iz žepa list in ga vrgel čez zid na lordovo dvorišče. Sedaj je zavil v temni cesti okoli ogla in dospel do dveh mož, ki sta stražila žensko.

„Pojdita in pripeljita mi mojega konja,“ jima je ukazal Panter.

Hitro sta moža odhitela. Ko so utihnili njini koraki, je dejal Panter ženski:

„Torej, senora, ali je stvar morda malo predolgo trajala?“

„Celo večnost!“ je odgovorila dama užaljeno. „Moja prisotnost je bila popolnoma odveč.“

„Saj ni res!“ se je zasmejal Panter.

„Ali Vam je posrečilo?“

„Do sedaj popolnoma.“

„Ali imate vse zaboje?“

„Vse.“

„Torej izpolnite svojo obljubo?“

„Gotovo izpolnim svojo obljubo, seveda če je v zabojih res pet milijonov denarja.“

Sedaj se je spomnila Jožefa, da je govorila njena poizvedovalka o ‚približno petih milijonih‘, zato je dejala:

„Kaj pa, če kaka malenkost manjka?“

„Ali naj morda potem tudi za kako malenkost popustim pri izpolnitvi svoje obljube?“ se je norčeval Panter. „Svoje obljube ne morem razdeliti. Če manjka en sam cekin, mi ni treba izpolniti moje obljube.“

„To bi bilo sramotno!“ je zaklicala skoraj preglasno. „Tedaj bi me prisilili, da Vas izdam.“

Tako je zagrozila Jožefa Južnemu Pantru. Ta se je pa zaničljivo in hladnokrvno zasmejal ter odgovoril:

„In jaz bi izdal Vas, ker ste prva poizvedeli o zabojih, mi jih ponudili in potem celo tu stražili. So mi že pripeljali konja! Srečno, senora! Naznanim Vam natančno vsoto, ki jo najdem v zabojih!“

Zahajal je svojega konja in odjahal. Jožefa se je morala vrniti sama v temni noči domov, sluteča da je zapravila milijone, ne da bi imela najmanjšo korist. —

Že na vse zgodaj je vedelo celo mesto, da so oropali angleškega poslanca. Vest da je izginil lord Lindzej in njegova hči, je razburila celo Mehiko. Ta rop je zgodovinska resnica. Ljudje niso mogli razumeti, kako se je mogla stvar roparjem posrečiti. Našli so oba mrtveca, sprožena, železna vrata, svetilke, drogove, deske in celo listek, ki se je glasil takole:

„Tako se mora zgoditi z vsemi tujci, ki pridejo v Mehiko pridigo vat humaniteto, a si nabirajo zaklade i bogatstvo ter osiromašijo našo deželo!
Mehikanec, ki se mu maščevanje nikdar ne ponesreči.“

Ljudje so spoznali, da ta mož ni bil navaden človek. Cela Mehika je skušala poizvedeti storilca, a vse zaman. — — —

Kam je izginil lord Lindzej in njegova hči? Celih pet let ni vedel nihče druzega o njem, ko to, da je izginil istočasno z denarjem. Iz Lindzejevih zapisnikov so spoznali, da je bilo v zabojih štiri in pol milijona denarja deloma v zlatu, deloma v bankovcih. Ko sta zvedela Kortejo in njegova hči vsoto iz časopisov, skoraj nista mogla brzdati svoje jeze. Zastonj sta se torej pogajala z Južnim Pantrom, in morala sta — molčati.

V treh dneh jima je poslal nekdo časopis. Tam je bila podčrtana natančna vsota ukradenega denarja, in ob robu je bil naslednji pripis:

„Sedaj sem prost svoje obljube! Sploh pa natančno pomislite, če imate zmožnosti za mehikanskega predsednika in senorita Jožefa za predsednikovo hčer!“
— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Kakor sta izginila Lindzej in Ema, tako je izginilo tudi pismo, ki sta ga pisala za starega Petra Karpélesa na Kranjsko. Niti pismo, niti dragocena pošiljatev nista dospela na svoj naslov. Huares je sicer pošiljatev odposlal, ker pa ni nihče reklamiral, saj na Bršljanovem niti ničesar slutili niso o pošiljatvi, je bil Huares prepričan, da je pošljatev dospela na svoj naslov. — —

Medtem se je uresničilo, kar je poročala Silva svojemu ljubljenemu Strnadu s tako prisrčnimi in srečnimi besedami; Silva je porodila hčerko, in vsi so se veselili na Bošljanovem tega dogodka.

Ženske so pripravile vse, kar so mogle, moški so pa molče opravljali svoje delo ali pa stikali glave, govoreč o ‚prisrčni deklici‘ ali celo o ‚tristo vragov, vrlem dečku‘. Stotnik je sedel v svoji sobi, računal in računal, in ko ni mogel končati, je zapazil, da je odšteval namesto bi delil, da je množil namesto bi prištel. Zopet je začel iznova, in sedaj je zmešal jelke s srnami, orale z zajci, smreke s pomočniki, vatle z jerebicami, in sicer tako korenito, da je vrgel jezen pero v stran in zaklical napol smeje se:

„Primójkokoš, to presega pa res že vse meje. Kako je človek zmešan, če pričakuje kakega dečka ali deklico! Hvala Bogu, da qie ni obdaril z mnogimi otroki. Če bi imel kakih dvanajst po šestnajst otrok, tedaj bi bil radoveden, kaki bi bili moji računi in moja poročila. Zmešal bi vse skupaj, hraste steklenice, pse, konje, plenice, les; vse, vse bi zmešal. Ampak radoveden sem pa vendar, kdo bo boter!“

Medtem so se odprla vrata, in vstopil je naš pošteni Ludevit Štempihar. Počakal je ponižno pri vratih, dokler ga nadgozdar ne nagovori.

„Kaj hočeš?“

„Dovolite gospod stotnik, vprašal bi Vas rad samo nekaj.“

„Kaj pa?“ je dejal stotnik začudeno. „Kaj.“

„Ja, kaj?“

„Torej, kaj pa, za vraga?“

„Saj to je ravno vprašanje, kaj! Kaj že, za vraga? O same radovednosti se ne morem spomniti na pravo stvar. Vprašal bi samo, če ‚Sem slovenska deklica, ali ‚Ljubca povej, povej‘ ali morda ‚Slovenec sem‘. Sploh pa, saj še ne vemo, če bo deček ali deklica, tukajle!“

Sedaj se nadgozdar ni mogel več premagovati in zagrmel je nad Ludevitom:

„Dečko, ali si postal popolnoma zmešan?“

„Na povelje, gospod stotnik popolnoma zmešan tukajle,“ je pritrdil Ludevit.

„Ampak, kaj pa hočeš pravzaprav z ‚Sem slovenja deklica‘ in temi pesnimi, kaj?“

„Torej, vsi pomočniki stoje na dvorišču s svojimi lovskimi rogovi. Če bo deček zatrobimo ‚Slovenec sem‘, če bo pa deklica, pa ‚Sem slovenska deklica‘. Ali želite, gospod stotnik, morda kako drugo pesem? Dosti prevpili pesni znamo. Zatrobimo jih čveteroglasno, in sicer s čutom in v tričetrtinskem taktu, tukajle.“

Ves začuden ga je nadgozdar molče poslušal, sedaj pa dejal:

„Dečko, človek, Ludevit, ali naj te spodim, tebe in Vse, ki hočete trobiti čveteroglasno, s čutom in v tričetrtinskem taktu. Kdo bo trobil slabotni materi na ušesa! Vleži se ti v posteljo in porodi, potem pa sam lahko poskusiš, kako je prijetno, če ti trobi kdo na ušesa. Kako neumnost si izmisliš!“

Ubogi Ludevit je mislil, da ga je zadela kap, tako so uplivale nanj nadgozdarjeve besede. In v zadregi je jecljal:

„Jaz naj se vležem, gospod stotnik! Saj še nimam dekleta, in drugič tudi oženjen še nisem!“

„Saj vem! Ampak to je bila samo primera. Ludevit, odkritosrčno ti povem, to trobentanje je bila največja neumnost, ki si si jo izmislil v svojem življenju. Mislim — —“

Sedaj so se odprla vrata, in mali Alimpo je prisopihal ves poten in rudeč v sobo.

„Deklica! Gospod stotnik!“ je naznanil.

„Deklica?“ je vpračal nadgozdar. „Ali res?“

„Res. To pravi moja Elvira tudi!“

„Hurá! In je zdrava, Alimpo?“

„Kakor riba!“

„Viktórija! Hurá! Leti Alimpo h knezu de Olzuna in k mojemu sinu povedat, da je deklica! Ludevit, osedlaj mojega rujavca! Takoj jašem v Ljubljano k deželnemu predsedniku. Deklica! Deklica! Torej, vragova, kaj pa še čakata! Danes dobite vsi vina, kolikor ga hočete! Gospodična Strnadova naj takoj napravi pehtranove štruklje, in dobro naj jih namaže! Henrik naj pa jaše k župniku. Pri takih stvareh mora biti človek točen!“

Stotnik ni mogel premagovati svojega veselja. Jahal je na svojem rujavcu v Ljubljano, mlada mati je pa ležala na snežno-beli postelji in opazovala svoje presladko, speče dete. Pri njej je sedela Flora, hči kneza de Olzuna, sedanja soproga priprostega slikarja.

„Kako ti je, preljuba Silva?“ je zašepetala sedaj skrbeče.

„Trudna sem, ampak srečna,“ je vzdihnila Silva. „Daj mi njegovo sliko.“

Pokazala je na steno, kjer je visela Strnadova podoba. Flora je snela sliko iz stene in jo položila na posteljo poleg majhnega angelja. Sedaj je opazovala Silva oba, podobo in otroka, in ju primerjala.

„Ali mu je podobna, Flora?“ je vprašala potihem.

„Zelo!“ se je nasmehnila Flora, akoravno se podobnost novorojenca ne da določiti.

„O, če bi to le vedel, moj predragi, ljubljeni!“

Sklenila je roke in molila zanj in za dragi zaklad, ki je ležal sedaj na njenem srcu; vroče solze so ji zalila lepa, trudna lica. Medtem se je zaglobila v njegovo podobo i obraz svoje hčerke, slednjič je zaprla utrujene oči in — zadremala.

V nekolikih dneh se je Silva toliko okrepčala, da je mogla sprejemati obiske. Sele sedaj je videla, kako jo vsi ljubijo in časte. Vsa najvišja ljubljanska gospoda jo je prišla obiskat in ji prisrčno čestitala.

Nekaj tednov pozneje so krstili majhno dete. Deželni predsednik baron Kotnik, kneginja de Olzuna in stotnik pl. Podgornik so bili botri. Dete je dobilo ime svoje matere.

To neskončno materinsko srečo je kalila misel na drage, ki so bili še vedno na tujem, ne da bi poslali kako poročilo. Minulo je prvo leto, minulo je že drugo, in sedaj so res mislili, da se nikdar ne vrnejo. Tudi Ema Lindzej ni odgovorila, akoravno ji je Silva večkrat pisala. Ker pošta teh pisem Silvi ni vrnila, in jih Ema tudi odgovorila ni, Silva ni mogla tega razumeti.

Silva je bila vedno bolj prepričana, da je vdova. Če bi ne bila imela Silvice, bi ne bila prebolela te neskončne žalosti. Posvetila se je sedaj popolnoma svoji ljubljeni Silvici in svojemu staremu, žalibog še vedno blaznemu očetu.

Mirko pl. Podgornik se je nastanil na Bršljanovem in užival s svojo Floro, knežjo hčerjo, nekaljeno zakonsko srečo. To srečo je obsenčilo samo sočutje za nesrečno Silvo in njene drage.

Knez Olzuna ni mogel pozabiti, da mu je rešil Strnad, njegov pravi sin, življenje. Ljubil je svojo soprogo, Strnadovo mater, z mladeniško ognjevitostjo in prosil neprenehoma Boga, da bi se vrnil njegov sin.

Ampak čem več let je preteklo, tem manjše je postajalo upanje. Vsa družba na Bošljanovem je bila žalostna in tiha. In celo če je poskusil stari Podgornik svoje goste včasih malo razvedriti, so ga osrečili samo z lahkim, obupanim nasmehom.

„Tako ne moremo dalje živeti,“ je dejal nekoč knezu de Olzuna, ko sta šla sama in tiho v gozd na izprehod. „Visokost, Vi ste bolni; Vaša soproga, moja dobra gospa Strnadova, je bolna; vsi so bolni, vsi. Tako človek samemu sebi škoduje. Poiskati si moramo kako zdravilo; ne pri zdravniku, ampak na kak drug način. Razvedriti se moramo. Ali bi ne bilo dobro, če bi šli na potovanje?“

Knez je odkimal z glavo.

„Tu sem našel mir, in tu ostanem,“ je dejal odločno.

„In ostali?“

„Vsi so istega mnenja, o tem sem prepričan.“

„Torej moj predlog nima vspeha,“ je dejal Podgornik in malo pomislil. „Ali bi ne mogli najti kako drugo sredstvo? Hm! Morda mi je šinila prava misel v glavo. Torej najrajše ostanete tu, kaj ne?“

„Najrajše.“

„In ostali?“

„Tudi seveda, če Vam nismo nadležni.“

Tedaj se je stotnik hitro ustavil, pogledal začudeno kneza, nagabančil jezno svoje čelo in odgovoril:

„Saj to je glavna stvar, nadležni ste mi, zelo, zelo nadležni. Ne morem vas več prenašati.“

„Oh, nikar se ne šalite!“ se je nasmehnil knez.

„Saj se ne šalim! Čemu neki bi se šalil!“ je zarohnel tedaj stotnik nad knezom. „Toliko ljudi se mi obesi na vrat, in gledati moram njihove kisle obraze. Tega ne morem dalje prenašati. Sam rabim svoj prostor, rabil sem ga že preje in sedaj ga rabim še mnogo potrebnejše.“

Knez se je prestrašil.

„Ampak, moj predragi Podgornik,“ ga je prosil, „povejte mi, ali res resno govorite?“

„Popolnoma resno, popolnoma. Ne maram več dalje gledati teh žalostnih, skisanih obrazov. Vi hočete tu ostati, jaz Vas pa ne maram, kaj Vam torej preostaja, Visokost? Ali imate denar?“

„Če je samo denarja treba, tedaj — —“

„Jaz ga ne rabim! Vprašam Vas samo, če imate Vi denar? Ali ga imate ali ga nimate?“

„Imam.“

„Dobro, torej zidajte! Moj sosed, baron Košir, prodaja. Kupite njegovo posestvo, saj ni drago. Potem pa zidajte čedno graščinico, da razvedrite in razveselite malo naše dame. Sezidajte tudi slikarski atelijč za mojega sina in Floro. Sezidajte majhno Rodrigando za našo ubogo Silvo in njeno srčkano Silvico. To gotovo našo celo družbo razvedri. Ali me razumete?“

Sedaj se knez ni mogel več premagovati. Hvaležno je podal stotniku svoje roke in dejal:

„Da, sedaj Vas šele razumem, moj predragi, neuljudni nadgozdar. Sedaj šele vem, kako ste mislili. Res, ubogal bom Vaš nasvet, kupil baron Koširjevo posestvo in zidal. Radoveden sem, še bom imel kaj sreče.“

„Gotovo boste imeli srečo, verjemite mi!“ —

Tri leta so minula, odkar se je porodila Silvica. Tedaj so položili temeljni kamen za novo graščino. Vsi so odobravali knezov odlok. Sredi parka vzklije majhna graščina de Rodriganda.

Zopet je minulo dve leti.

Slednjič so dokončali graščino, in knez je povabil k blagoslovljenju vso gospodo iz okolice. Seveda so prišli k slavnosti tudi deželni predsednik, njegova soproga in vsa odlična ljubljanska gospoda.

Grespa deželna predsednica se je šla z nekaterimi damami ogledat novi park, tedaj je zagledala za nasadi nekaj svetlega. Stopila je bliže in zagledala Silvico, ki je imela na glavi venec, spleten iz smrečevja, zimzelena in gozdnih rožic. Ravnotak venec je imela okoli telesa. Pred njo je klečal Slavko in jo krasil. Otroka se nista prestrašila, ko sta zagledala odlično gospo, temuč sta stopila zaupljivo bliže.

„Kaj se pa igrata?“ ju je vprašala baronica prijazno.

„Ker stanuje Silvica sedaj v gozdu, bi se rada imenovala gozdna rožica, in zato sem jo okrasil z gozdnimi cvetkami.“

Tedaj se je sklonila baronica k nežnemu bitju, poljubila Silvico in dejala ginjeno:

„Torej naj ti bo ime Gozdna Rožica, kajti ravnotako nežna in čista si, ravnotako lepa in divna, kakor cveti, ki jih imaš na glavi. Bog te obvari, moja ljubjenka!“

Od tedaj so imenovali Silvico vedno Rožico. Slavko jo je tako krstil, in deželna predsednica je to ime potrdila. — —

Prihodnji dan je šla Rožica zopet v park. Iskala je Slavkota, a ga ni našla. Zato je šla naprej. Slednjič je zagledala pred seboj majhno hišico, vrata pa prislonjena, in Rožica je vstopila.

Ampak skoraj bi bila vsled strahu zavpila, kajti sredi majhne, nizke sobe je sicer sedel na klopici gozdni čuvaj Tombi, a pred njim je sedela na stolu stara, grda žena. Rožica je hotela pobegniti, a že jo je Tombi Opazil in ji namignil, naj pride bliže. Tedaj se je starka obrnila, jo ostro pogledala in dejala:

„Oh, to je Silvica! Tako fine, knežje in grofovske poteze ima. Čuvaj jo, moj sin! Jaz bom pa ukazala Usodi, da naj obvarje to nedolžno bitje vsega zla!“

Sedaj je stopila k Rožici, ji položila blagoslavljaje svoje roke na lepo glavico, povzdignila oči k nebu in iskreno molila k Vsemogočnemu. Sedaj je pogledala šele deklica starki v obraz. In ko je videla, kako goreče moli, se ji ni zdela več grda in zoperna, temuč samo zelo stara. Ko je starka končala svojo molitev, se je prijazno sklonila k Rožici in je vprašala:

„Ali se me bojiš?“

„Ne,“ je odgovorila Rožica in ji pogledala zaupljivo v oči.

„Saj se me tudi ni treba bati, moj dragi otrok. Zapomni si, kaj ti sedaj povem! Meni je ime Carba in sem varuhinja tvojih dragih, okoravno me sedaj napačno sodijo. Spoznate me šele takrat, ko vam zasije sreča, in ko napoči za vaše sovražnike dan maščevanja.“

Rožica ni razumela teh Carbinih besed, a globoko si jih je zapisala v svoje mlado srce, in še, ko je zapustila Tombijevo kočo, se je ustavila pri vrtnih vratih in premišljevala Carbine besede. Starka je pa stala pri vežnih durih in gledala za odhajajočo Rožico, ki jo je obsevalo zahajajoče solnce s svojimi zadnjimi žarki, isto južno solnce, ki je obsevalo nekdaj njeno srečno, takrat še ne onečaščeno mladost.

In kaj je prosila nekdaj tako lepa žitána za nedolžnega otroka Vsemogočnega Boga? To si lahko mislimo in tudi kmalu zvemo. Vsemogočni je uslišal molitev stare, nesrečne ciganke. — — —

Enoindvajseto poglavje. Poročnik cesarske garde.[uredi]


Zadel me je, ko blisk z nebá,
Pogled njegov na dno srcá;
Okrog je vse se zavrtelo.
Sladko me v srcu zabolelo.
Vsa kri je šinila v obraz,
Ko k sebi stisnil me črez pas ...
Na prsi glavo sem sklonila,
Ko prvi sem poljub čutila.
Ne vem kedaj ne vem kakó —
Oh, bilo je takó lepó .....

(J. N. Resman.)

Človeško življenje je podobno morju, čegar valovi se vedno iznova rodé. Milijone in milijone oseb pride na površje in izgine zopet po kratkem življenju v morju večnosti. — Ali za večno? Kdo ve? Zastonj stavi človek večni usodi tisoč in tisoč vprašanj. Večnost mu ne odgovori. Usoda ne odgovarja z besedami, temuč z dejanji mogočno zaganja človeke od obali do obali, vse po večnih, nepredriigačljivili postavali. Nobeno dejanje se ne zakasni niti prehiti niti za uro niti za minuto. Usoda ostane usoda. — — —

Napravična se zdi včasih človeku usoda. A Vsemogočni Bog je vse pravično uredil. Tudi pravica hodi svojo večno pot. In ravno kadar človek najmanje upa, poseže pravica, poseže sreča v žiljenje. Človek spozna tedaj, da so božja pota nepredrugačljiva, a da so pravična in večna.

Tako je bilo tudi z usodo rodovine de Rodriganda. Minuli so meseci, minula so leta, ne da bi zvedeli na Bršljanovem kaj o svojih dragih. Izginili so v širokem svetu. Slednjič so na Bršljanovem mislili, da so se ponesrečili, zato so bili vsi stanovalci na Bršljanovem žalostni.

Vsa poizvedovanja so bila zaman, zato so se morali udati v nepredrugačljivo usodo. Žalost je bila tolika, da jo je zmanjšal samo čas, ki ozdravi vsako bolest. Slednjič ni nihče več tožil, temuč vsi so ohranili samo živ spomin na svoje drage, in nihče ni upal priznati drug drugemu, da goji v svojem srcu še vedno upanje.

Tako je minulo celih šestnajst let, šestnajst dolgih let, preden so se zopet nadaljevali dogodki, ki so se nekdaj navidezno končali. — — —

V finem dunajskem restaurantu, v katerega zahajajo skoraj samo častniki in visoki uradniki, je sedelo nekega jutra več mladih častnikov. Zbrali so se k finemu zajutreku, ki stane za osebo včasih čez sto kron. Vino ki so ga popili je spravilo že vse v dobro voljo.

Ta zajutrek je bil posledica stave.

Poročnik pl. Ravénov, častnik gardnih huzarov, je imel velikansko premoženje, in vsi so ga poznali kot najlepšega častnika, ki je ljubjenec dam, in ki se lahko ponaša, da še nikoli ni dobil ‚košarice‘. Pred kratkem se je nastanil na Dunaju ruski knez, ki je imel tako lepo hčer, da je osvojila srca vseh mladih kavalirjev. Ona se pa ni brigala za gospode in je ponosno in odločno odklonila vsako približanje. Tudi poročnika pl. Grudena, ki je bil častnik pri gardnih kirasíjih, je javno odklonila, zato so ga vsi njegovi tovariši dražili. Najbolj ga je dražil in se mu smejal pl. Ravenov, in da bi se nad njim maščeval, mu je ponudil pl. Gruden stavo za fin zajutrek, če odkloni ona tudi pl. Ravénova. Ravenov je bil s stavo takaj zadovoljen in je — stavo tudi dobil, kajti že v nekolikih dneh se je peljal z Rusinjo na izprehod, ter s tem dokazal, da mu je naklonjena, da ni dobil ‚košarice‘.

Danes je moral plačati pl. Gruden stavo, in njegovi tovariši so skrbeli na poreden način, da je žel poleg škode tudi obilen zasmeh.

„Vidiš, Gruden, ravnotako se ti godi kakor meni!“ je zagodrnjal sedaj dolg, suh stotnik v lovski uniformi. „Oba nimava sreče v ljubezni, zakaj, to sam vrag vedi!“

„Hm!“ se je zasmejal Gruden. „Kar se tebe tiče, se mi nič čudno ne zdi, da nimaš sreče v ljubezni. Kdor bi se tebe lotil, bi dobil same kosti. Nad teboj bi imel veselje le kak musejski kustos, damam pa ne smeš kaj takega prisoditi. Kar se pa mene tiče, ni ta slučaj prav nič ponižal moje časti. Sicer sem stavo izgubil, a nezaradi ‚košatice‘, temuč zato, ker je Ravenov ni dobil. Prepričan sem, da se tudi on še kedaj ponesreči.“

„Jaz?“ se je oglasil tedaj Ravenov. „Kaj pa misliš! Vsako stavo sprejmem, ker sem prepričam, da povsod zmagam.“

„Oho!“ se je začudili tedaj naokrog.

„Res,“ je ponoril Ravenov. „Vsako stavo in za vsako deklico sprejmem. Na mojo častno besedo!“

Pri teh besedah je prijel z desnico za svojo sabljo in pogledal ponosno po dvorani. Njegova rudeča lica so dokazovala, da je pogledal precej globoko v kupico, zato se je tudi precenjeval. Gruden ga je svaril in dejal:

„Varuj se, starec, sicer zahtevam, da izpolniš svojo častno besedo.“

„Zahtevaj!“ je zaklical Ravenov. „Če ne zahtevaš, izjavim, da se bojiš plačati še drug tak zajutrek.“

Grudnove oči so se poredno zablskale. Poskočil je kvišku in vprašal:

„Vsako stavo sprejmeš?“

„Vsako,“ mu je hitro in nepremišljeno odgovoril Ravénov.

„Za vsako deklico?“

„Vsako.“

„Torej dobro! Svojega rujavca stavim proti tvojemu arabcu —“

„Grom in Strela!“ je zaklical Ravenov. „To je prokleto nejednako, ampak ne smem se udati. Sprejmem. Katero deklico?“

Poredno se je nasmehnil Gruden in mu odgovoril:

„Kako deklico na cesti; tisto, ki ti jo pokažem med mi mo gredočimi.“

Glasno so se vsi zasmejali, in nekdo izmed navzočih je dejal:

„Imenitno! Gruden hoče žrtvovati svojega rujavca, da si pridobi Ravenov veliko slavo, ker si je prisvojil srce kake šivilje ali dvomljive prodajalke. To je nebeška zabava!“

„Stojte, tako pa ne!“ je dejal sedaj Ravenov. „Sicer sem dejal, da sprejmem stavo za vsako deklico vendar mi dovolite omejitev, da si ne izberete kake vlačuge; toliko morate varovati mojo čast. Če mora biti že kaka iz ceste, tedaj stavim pogoj, da si izberete kako damo samo izmed tistih, ki se mimo peljejo.“

„Sprejmem to omejitev!“ mu je pritrdil Gruden. „Celo izmed onih ne izberem nobene, ki se peljejo z enim, temuč samo izmed onih, ki se peljejo z dvema konjema.“

„Hvala lepa,“ je pokimal Ravenov zadovoljno. „Koliko časa mi dovoliš za osvojitev trdnjave?“

„Pet dni.“

„Dobro! Naj se komedija torej prične, saj časa imam dovolj!“

Ravenov je vstal. Ni se mu poznalo, da ga ima malo preveč pod kapo. Tako samozavestno je stal s svojim lepim obrazom pred teboj, da si bil lahko prepričan o njegovi zmagi. Gospodje častniki so zelo razvajeni, kar se ženskega sveta tiče, zato mislijo, da jih nihče ne zmaga.

Zabava je sedaj potihnila.

Gospodje so stali pri oknih in natančno premotrivali vse dame, ki so se peljale mimo. Katero damo si neki izbere Gruden? Take stave pa še niso doživeli. „Zanimivo! Famózno! Neverjetno! Imenitno! Predrzno! Grandijózno! Piramidalno!“ Samo taki vzkliki so se čuli in označevali zanimanje za to stavo. Slednjič se je oglasil majhen lovski poročnik.

„Oh, prekrasno! Kaka krasotica!“ je dejal in stopil bližje k oknu.

„Katera? Kje?“

„Tam za oglom, v ekvipaži, ki ima dva vranca,“ je odgovoril poročnik.

„Oh, za Bóga, saj res!“ je zaklical njegov sosed. „Kdo je neki ta krasotica?“

Kočija je pridrdrala počasi mimo. V vozu je sedela poleg starejše dame mlada deklica, ki je bila tako lepa, da se skoraj ne da opisati. Njen mlad obrazek je bil tako nežen, njeni močni lasje tako dolgi, da je imela dve debeli kiti v naročju, njene poteze tako fine in nedolžne, in vendar so sijale njene temne oči tako jasno in odločno. Kolikor si mogel sklepati iz njene postave, je komaj prestopila prag otroških let, in vendar je imela tako lepe, deviške oblike, da so pričale o kraljevski lepoti.

„Prekrasno, divno! Kdo je pa ta boginja? Neznana je! Venera! Ne, ne, Dijána! Ne, ne, temuč Minerva!“

Tako so se vsi začujevali. Gruden, gardni kirasir, se je sedaj obrnil, pokazal na ekvipažo in dejal:

„Ravenov, za to stavim!“

„Oh, zadovoljen sem, popolnoma zadovoljen!“ je zaklical Ravenov skoraj zmagonosno.

Popravil je svojo uniformo, se pogledal v ogledalo in vzel sabljo pod pazduho. Potem je odhitel.

„Srečo ima ta vrag!“ je zagadrnjal suhi stotnik in gledal zavidljivo za njim. „Radoveden sem, kako se je loti!“

„Z vozom se pelje za njo, da izve njen naslov,“ je dejal eden izmed gospodov.

Hladno se je smejal Gruden in odgovoril:

„Na ta način izgubi cel dan. Na vsak način se ji približa že danes.“

„Saj se ji ne more!“

„Nikar ne skrbite. Dovolj je izkušen v takih stvareh. Vse svoje moči napne, da reši svojega arabca.“

„Oh, glejte, res si je najel voz in se pelje za njimi. Kdo je neki ta dama!“

Ravenov si je najel res voz, ki je stal v bližini. Ukazal je kočijažu, naj sledi kočiji, v katero sta vprežena dva vranca. Oba voza sta zavila v glavni drevored v Pratru, kamor sta se peljali dami očevidno na izprehod.

Ko so dospeli do sredine drevoreda, kjer je bilo malo ljudi, je ukazal poročnik kočijažu, naj ekvipažo dohiti. Preje je pa segel še v žep in plačal voznino.

Ko so dohiteli dame, se je obrnil Ravenov v stran in se zelo začudil. Prijazno je pozdravil, kakor bi srečal znance. Namignil je svojemu kočijažu, naj se ustavi. Istočasno je skočil iz svojega voza, ki se je takoj obrnil in odpeljal proti mestu. Ekvipaža se je ustavila.

„Naprej!“ je ukazal, in kočijaž je zopet pognal. Medtem je vstopil Ravenov k damama v ekvipažo.

Veselega obraza se je vsedel nasproti njima in se delal, kakor ne bi zapazil njinih začudenih obrazov. Potem je podal deklici svoje roke in zaklical z navdušenim zanimanjem:

„Pavla, ali je mogoče? Kako svidenje! Na Dunaju ste? Zakaj mi niste preje pisali?“

„Dragi gospod, zmotili ste se!“ je dejala sedaj starejša dama resno.

Začudeno jo je pogledal Ravénov, se delal, kako bi se dama samo šalila, in odgovoril:

„Oh milostiva gospa, oprostite! Kakor vidim, res že nimam časti, da bi me poznali milostiva, ampak Pavla gotovo rada pojasni zadevo.“

Sedaj se je obrnil k mladi dami in jo prosil:

„Prosim, gospodična, bodite tako prijazni, predstavite me tej dami!“

Ostro ga je pogledala deklica s svojimi resnimi očmi, in potem seje začul njen srebrn, blagodejen glas:

„To mi je nemogoče, ker Vas sama ne poznam. Kdo pa ste?“

Sedaj se je Ravenov fino začudil in dejal:

„Kaj, zatajiti me hočete, Pavla! Ali sem to zaslužil! Oh, popolnoma sem pozabil, da se radi šalite.“

Zopet ga je ostro pogledala, ampak temnejše ko preje, in mu tako odločno odgovorila, da ga je njena zavrnitev popolnoma poparila.

„Nikoli se ne šalim z osebami,“ mu je odgovorila, „ki jih ne poznam, in jih ne želim poznati, dragi gospod. Upam, da ste saino vsled moje velike podobnosti z neko gospodično Pavlo, vstopili brez dovoljenja v naš voz, in Vas prosim, povejte nam, kdo da ste!“

Sedaj se je začudil Ravenov na fin način in odgovoril:

„Oh, ali res? Moj Bog, ali sem se res zmotil! Tedaj je pa Vaša podobnost tolika, da tega skoraj verjeti ne morem. Ampak takoj Vam razjasnim to uganko.“

Sedaj se je globoko priklonil obema damami in dejal:

„Jaz se pišem Hugo pl. Ravénov, grof Hugo pl. Ravénov, poročnik pri gardnih huzarjih Njegovega Veličanstva.“

„Torej je resnica, da Vas ne poznamo,“ je rekla deklica. „Moje ime je Silva Strnad, in ta dama je moja stara mati.“

„Silva Strnad?“ se je prestrašil Ravenov navidezno. „Ali je mogoče? Kako sem se prestrašil, na moje častno besedo, častite dame. Zamenjal sem gospodično z damo, ki ji je neverjetno podobna, in vas prosim oproščenja.“

„Če je dama meni res tako zelo podobna, tedaj Vam moramo seveda oprostiti,“ je dejala Silva, a neverjetno je gledalo njeno ostro oko huzarskega častnika. „Ali smem morda zvedeti, katera dama mi je tako zelo podobna?“

„Seveda, seveda, gospodična Strnadova. To je namreč moja sestrična Zmrzlikarjeva.“

„Zmrzlikar?“ je vprašala Silva in pogledala pomenljivo svojo staro mater. „Zmrzlikar je znano plemenitaško ime. Kje je pa Vaša sestrična, ki se torej piše Pavla pl. Zmrzlikar?“

„Poročnikov obraz se je sedaj razjasnil. Vesel je bil, da se dama z njim pogovarja. Mislil je, da se seznani na ta način z njo brez vseh težav. Dami se pišete Strnad, torej ste navadnega stanu. In katera dama iz navadnega stanu ni srečna, če se seznani s plemenitim huzarskim poročnikom, z grofom. Ravenov ni slutil, kako nevarno je Silvino vprašanje, zato ji je odgovoril brez zadrege:

„Da, Pavla pl. Zmrzlikar. Sedaj je družabnica kranjske deželne predsednice, baronice Kotnikove. Ker je edina zaupnica baronice, sem se zelo začudil, da jo vidim na Dunaju. Še danes ji moram pisati, da je tu prekrasna dama, ki ji je popolnoma podobna.“

Zaničljivo, skoraj razžaljivo, se je nasmehnila deklica in odgovorila:

„Prosim Vas, le prihranite si rajše ta trud!“

„Zakaj, cenjena gospodična?“

„Ker sama sporočim gospodični pl. Zmrzlikarjevi ta dogodek.“

„Sami? Zakaj pa?“

„Ker je ta dama moja prijateljica. Povem Vam, kar je skoraj odveč, da tudi jaz osebno poznam baronico Kotnikovo.“

„Oh!“

Ravenov se je skoraj prestrašil. Uvidel je, da se mu je stvar precej, če ne popolnoma ponesrečila. Torej ta navadna deklica pozna osebno baronico Kotnikovo! Ta deklica pozna torej damo, ki jo je slučajno imenoval, ker se ni spomnil druzega imena! Pavla pl. Zmrzlikarjeva ni bila njegova sorodnica, imenoval jo je samo svojo sestričino, da bi se opravičil, ker je tako nesramno napadel tujo ekvipažo.

„Prestrašili ste se?“ je rekla tedaj Silva ponosno. „Torej se nisem zmotila. Dragi gospod, sicer ste grof in častnik, ampak lažnik, naravnost nesramen lopov ste!“

„Gospodična!“ je zarohnel Ravenov.

„Poročnik!“ ga je zavrnila zaničljivo.

„Če bi bili mož, Vas pozovem takoj na dvoboj, pri Bogu, na mojo častno besedo! Ali sem jaz kriv, da Vam je gospodična Zmrzlikarjeva tako zelo podobna?“

Sedaj mu je hotela gospa Strnadova seči v besedo, a Silva ji je namignila, naj molči, ter sama odgovorila. Kdo bi bil prisodil mladi deklici toliko odločnost, s katero ga je zavrnila:

„Molčite! Če bi bila mož, bi se dvobojevala samo z gospodom, ki je zmožen dati zadoščenje. O Vaši časti dvomim, kajti Vaš nastop dokazuje popolno nečastnost. Kar se pa podobnosti tiče, Vam naravnost povem, da je to nesramna laž. Gospodična pl. Zmrzlikarjeva je meni ravnotako malo podobna, kakor Vi častnemu vitezu. Iskali ste pač ceno zabavo in hoteli kaj zanimivega doživeti; kar ste iskali, ste tudi našli. Mislim, da sedaj uvidite, kako mnenje imam o Vas, zato Vas prosim, odidite iz našega voza!“

Take zavrnitve poročnik Ravenov še ni doživel. Vendar je sklenil, da še ne odide iz voza. Zakaj bi tako hitro izgubil svojo stavo! Skoda bi bilo za dragocenega arabca. Upal je, da stvar še ni pri kraju, da morda še dobi stavo. Zato je povesil skesano svojo glavo in dejal:

„Torej dobro, milostiva gospodična, deloma ste me upravičeno obsodili. Razmere so me prisilite, da sem tako ravnal, zato Vam moram priznati resnico, akoravno se bojim, da ne bi Vas še bolj razjezil.“

„Da ne bi me še bolj razjezili?“ se je zasmejala Silva. „Saj se ne jezim. Jeziti bi se mogla samo nad jednakorodnim značajem. Nad Vami se ne jezim, temuč Vas samo zaničujem. Sploh ne razumem, kaj bi mi še mogli povedati. Nobene nadaljne izjave ne maram več ter Vas opetovano prosim, odidite iz našega voza!“

„Ne grem in ne grem!“ je dejal Ravenov vsiljivo. „Poslušati morate moj zagovor!“

„Moram? Oh! Takoj Vam dokažem, če Vas res moram!“

Sedaj je pogledala po drevoredu, in poročnik je nadaljeval:

„Resnica je, da Vam sledim že več tednov, odkar sem Vas videl tu prvič. Vaša podoba je napolnila moje srce z čutili — —“

Glasno se je zasmejala sedaj Silva, tako prisrčno je zazvenel njen srebrn glas skozi njene ljubke ustnice, da bi jih bil takoj tisočkrat in zopet tisočkrat poljubil. Ravenov je čutil, v kaki nevarnosti je.

„Več tednov mi že sledite?“ ga je vprašala.

„Res, na mojo častno besedo, milostiva!“ ji je zatrjeval.

„Tu na Dunaju?“

„Da,“ je odgovoril malo v zadregi.

„In sedaj še pravite, da mi hočete priznati resnico?“

„Pravo, odkritosrčno resnico, na mojo častno besedo!“

„Torej Vam drugič povem,“ je dejala, „da ste nesramen lažnik. Nikdar še nisem bila na Dunaju, in sem prišla šele včeraj. Nepoboljšljiv človek ste. Obžalujem samo gospode, ki so tako nesrečni, da Vas morajo nazivati tovariša. Sedaj Vam pa ukazujem, in sicer zadnjič, odidita iz našega voza!“

„Preden se popolnoma ne opravičim, ne grem,“ je trdil Ravenov. „Če me nočete poslušati, vendar ostanem da zvem Vaš naslov, da Vas tam obiščem in se opravičim.“

Tedaj se ji je zaiskrilo oko, in dejala je zaničljivo:

„Oh, ali morda mislite, da se dve slabotni dami ne moreti braniti? Takoj Vam nasprotno dokažem. Janez, ustavi!“

„Kočijaž jo je ubogal in ustavil. Ravno tam je stal ob cesti policaj, ki ga pa Ravenov ni videl, ker mu je kazal hrbet. Naslonil se je in trdovratno sedel v vozu. Sklenil je, da se ne umakne, tudi če bi se ekvipaža desetkrat ustavila.

„Gospod policaj, prosim, stopite malo bližje!“ je zaklicala sedaj Silva.

Poročnik se je hitro obrnil; zagledal je prihajajočega redarja, spoznal namen deklice, in vsa kri mu je šinila v zadregi v prestrašen obraz. Z duhovito opazko je hotel obrniti stvar na šaljivo stran, a Silva ga je prehitela.

„Gospod redar,“ je dejala, „ta človek je napadel naš voz, in ne moremo se ga iznebiti, noče se umakniti s svojega prostora. Pomagajte nam!“

Začudeno je pogledal policaj častnika. Ravenov je spoznal, da se more rešiti samo, če se takoj umakne. Izstopil je iz voza in dejal samo:

„Dama se samo šali, že poskrbim, da postane resnejša.“

Zagrozil je damama z očmi in odšel.

„Sedaj sve se ga oprostili. Hvala lepa, gospod redar!“

Namignila je kočijažu, in odpeljali so se. Policaj je gledal za odhajajočim poročnikom in za kočijo, a ni razumel tega prizora.

Poročnik pl. Ravenov je občutil tako ponižanje, kakor še nikdar v svojem življenju. Kar škripal je z zobmi od same jeze. Se drago mu poplača ta mlekozoba deklica to zavrnitev! Sedaj je zagledal prazen voz. Namignil je takoj kočijažu, vstopil in mu ukazal, naj sledi ekvipaži z vranci, ki jo vidi v daljini. Ravenov je hotel zvedeti, kje dami stanujeti.

Dami sta se peljali do konca drevoreda in se potem vrnili v mesto. Ekvipaža se je ustavila na veliki cesti pred mogočno palačo. Dami ste izstopili, in sprejel ju je livriran strežaj. Ravenov je videl dovolj. Nasproti palače je zapazil restavracijo, tam je hotel zvedeti kaj natančnejšega.

Peljal se je najprvo domov. Tam je odložil svojo uniformo ter oblekel navadno civilno obleko. Potem je odšel v tisto restavracijo, prepričan, da ga nihče ne spozna.

Naročil si je vrček piva. Žalibog je bil krčmar popolnoma sam, navidezno tih, redkobeseden mož. Zato je čakal Ravenov boljše priložnosti.

Ni še dolgo čakal, ko zaglada onstran ceste moža, ki je prišel iz nasprotne hiše. Mož je prišel naravnost v gostilno. Naročil si je vrček piva, snel časopis iz kljuke, malo bral, odložil list zopet v stran ter gledal po sobi.

To priložnost je porabil Ravenov. Slutil je, da je bil mož vojak, zato je sklenil občevati z njim tovariško. Začel je pogovor, in kmalu sta se pogovarjala moža o vojski in o miru ter o vsem, o čemur se ljudje navadno pogovarjajo pri pivu.

„Čujte,“ je dejal poročnik, „kakor sklepam iz Vaših besed, ste bili pri vojakih.“

„Seveda sem bil; podčastnik sem bil,“ mu je odgovoril mož.

„Oh, jaz sem tudi podčastnik!“

„Vi?“ se je začudil tujec in pazljivo ogledoval nežne roke in celo postavo svojega tovariša. „Hm! Zakaj pa ne nosite uniforme?“

„Ker sem sedaj na dopustu.“

„Tako! Hm! Kaj pa ste sicer?“

Po naglasu si lahko spoznal, da tujec ne verjame podčastniku. Ravenov je imel sicer civilno obleko, vendar si lahko spoznal na tisoč korakov, da je častnik.

„Trgovec,“ je odgovoril. „Kako se pa Vi pišete?“

„Moje ime je pa Ludevit, namreč Ludevit Štempihar, tukajle.“

„Ali stanujete na Dunaju?“

„Seveda. Tamle v palači kneza de Olzuna stanujem.“

„Oh, ali tistale hiša knježja palača?“

„Da, španska, knežja palača; knez jo je kupil šele pred kratkem.“

„Ali ima mnogo služabnikov?“

„Hm, ne preveč.“

„Ali se piše morda kdo izmed njegovih uradnikov Strnad?“

Ludevit, stari gozdarski pomočnik, je pazljivo pogledal tujca. Navaden človek je bil, a tako bistroumen, je takoj uganil, da hoče ta tujec poizvedovati o njegovi gospodi. Biti je moral previden. Ta mož, ki pravi, je podčastnik, je morda kaj več, in ker je zvedel Ludevit že od kočijaža, kaj se je zgodilo damama v drevoredu, je sklenil, da se ne pusti od tujca speljati na led.

„Strnad?“ je dejal. „Da.“

„Kaj je pa Strnad?“

„Kočijaž.“

„Tristo vragov, kočijaž. Ali ima ženo in hčer?“

„Seveda jo ima, tukajle!“

„Ali ste morda dami, ki ste se peljali preje v glavni drevored v Prater na izprehod, njegova žena in hčer?“

„Da.“

„Ampak res niste bili podobni kočijaževi ženi in hčeri.“

„Zakaj pa ne? Knez dobro plačuje svoje uslužbence, zakaj ne bi se mogle potem njihove žene in ličere malo boljše oblačiti. Sicer se pa niste peljali na izprehod, kakor se reče. Strnad je moral poskusiti naše nove vrance, in zato je pač isto, ali se pelje s praznim vozom ali ne. Napravil je svojim ženskam majhno veselje.“

„Grom in strela! Surovi ste res bili kakor kočijaževi ženski!“ je ušlo poročniku iz jezika.

„Oh, surovi ste bili? Ali ste ju čuli, tukajle?“

Poredno je pogledal Ludevit pri teh besedah poročnika. Ravenov je uvidel, da je bil nepreviden, zato je dejal:

„Da, nekaj sem slišal. Bil sem namreč danes popoludne v Pratru. Ravno pred menoj se je ustavila kočija, izstopiti je moral častnik, dami ste ga grozno osramotili.“

„Tako! Hm! In kje ste zvedeli, da se pišete oni dami Strnad, hej?“

„Povedali ste redarju svoje ime.“

„In kako ste prišli potem takoj sem in me povprašujete o njih?“

„Slučaj!“

„Slučaj, dobro! Potem pa le pazite, da se moja pest preveč ne sprijazni z Vašimi lici, seveda tudi samo slučajno!“

„Oho, kaj pa to pomeni?“

„To pomeei toliko, da se Vi ne boste norčevali iz Ludevita Štempiharja. Prav podobni ste podčastniku! Grotovo ste Vi tisti poročnik, tisti veternjak, ki so mu ‚kočijaževe ženske‘ tako imenitno posvetile. Sedaj pa pridete še sem poizvedovat in bi radi zasledovali lepo priložnost. Ampak le premislite si stvar natančno, sicer utegnete skupiti danes še par poštenih po svojem nesramnem hrbtu, tukajle. Le zapomnite si, da sem za take stvari vedno pripravljen. Sedaj odidem, ampak v petih minutah se vrnem s kočijažem in nekaterimi drugimi tovariši, ki bi se radi malo razvedrili, če Vas kočijaž spozna, ustrojimo Vam prav pošteno Vašo častniško kožo. Sedaj naj bo pa honec besedi. Adijo, tukajte!“

Nato je Ludevit plačal in odšel. Komaj je bil sustran ceste, jo je že odkuril tudi Ravénov iz gostilne. Klel je predse, ker se je danes ves svet zarotil proti njemu. Da ga je Ludevit glede dam nalagal, niti slutil ni.

Medtem so se že zbrali neoženjeni častniki v kazini h kosilu. Tudi Ravenov je prišel. Takoj so ga obsuli njegovi radovedni tovariši z nebrojnimi vprašanji. Hotel se je izogniti odgovora, kei’ so ga pa silili, naj jim pove, kaj je doživel, je dejal:

„Čemu bi izgubljal o stvari nadaljne besede. Sicer imam časa celih pet dni, vendar sem stavo skoraj že dobil.“

„Dokaži mi, pa ti jo plačam že danes!“ je izjavil Gruden.

„Dokažem naj ti?“ se je zasmejal Ravenov cinično. „Kaj neki bi ti dokazoval? Toliko mi pa menda saj zaupate, da premagam kočijaževo hčer!“

„Kočijaževo hčer?“ se je začudil Gruden. „Nemogoče!“

„Kaj pa še! Njen oče se piše Strnad in je kočijaž kneza de Olzuna.“

„Tega pa ne verjamem. Ta dama ne more biti na nobeden način kočijaževa hči!“

„Pa se pojdi sam prepričat!“

„Saj se tudi grem. Taka lepotica je vredna, da grem o njej poizvedovat. Sicer mi pa moraš dokazati, da te ni odklonila. Veš, da ti ne dam svojega rujavca brez dokazov!“

„Ti ga pa darujem! Kdo sme zahtevati, da naj grem s kočijaževo hčerjo javno na izpreliod, samo da dokažem, da me je osrečila s svojo naklonjenostjo.“

„Pri tej stvari je glavna reč stava, ne pa dobitek ali izguba, ali celo darilo. Res te prosim, dokaži mi, da si zmagal pri njej, na kak način to storiš, me nič ne briga. Samo zatrdilo ne more stave konečno odločiti. Kaj mislite Vi o tej stvari, kapitan? Vi ste tujec, zato gotovo sodite nad strankami.“

Tako je vprašal pl. Gruden dolgega, suhega moža, ki je sedel pri isti mizi. Sicer je nosil civilno obleko, a vsi so ga poznali v kazini kot kapitana Párkerta. Bil je baje kapitan pri mornarici Združenih Držav. Star je bil kakih šestdeset let in je imel pravi jénki — obraz. Dejal je, da so ga poslale Združene Države na Dunaj, da se seznani z razmerami avstrijske mornarice. Hladnokrvno je poslušal ta pogovor, ko je pa slišal imena Strnad in knez de Olzuna, je napel svoja ušesa. Ravno je hotel odgovoriti pl. Grudnu, ko vstopi huzarski poročnik cesarske garde. Imel je znake adjutanta. Odločno je odložil svojo kapo, bralo se mu je na obrazu, da je slabe volje.

„Holá, Brinar, kaj pa je?“ ga je vprašal nekdo izmed navzočih. „Ali te je morda stari malo okregal?“

„Tudi, ampak še nekaj druzega,“ je odgovoril Brinar in trdno zaklel.

„Tristo vragov, torej okregal te je? Zakaj pa?“

„Ves polk mu ne ugaja; sploh nimamo več pravih častnikov, pravi polkovnik. To naj javim gospodom zasebno, da jih ne bo treba okregati vpričo celega polka.“

Vsedel se je na stol, zgrabil najbližji kozarec ter ga izpraznil.

„Pravih častnikov ni več! Pekel in tristo vragov v svetih nebesih! Kdo nam sme to reči! Tega mu pa ne odpustimo!“

Tako in podobno so se jezili vsi častniki. Vse je razjarilo to zasebno okreganje, ki se gotovo nadaljuje prihodnjič vpričo celega polka. Adjutant je pokimal, iznova zaklel in dejal:

„Če nas naši predstojniki tako sodijo, tedaj ni čuda, da pridejo sedaj že elementi iz najnižjih slojev med cesarske, gardne častnike. Naznaniti vam moram novega tovariša.“

„Oh! Za gardne huzarje? Namesto umrlega pl. Vrbinskega? Kdo pa je?“

„Navaden poročnik sedemnajstega polka. Kranjec je.“

„Tristotisoč živili vragov! Navaden poročnik med huzarji!“

„Dvaindvajset let je star!“

„Nemogoče! In še celo Kranjec! Vrag vzemi sedanje razmere!“

„Ampak počakajte, da Vam povem še njegovo ime!“

„Kako se pa piše?“

„Krek.“

„Krek?“ je vprašal Ravenov. „Nobene rodovine Krek ne poznam na mojo častno besedo, pl. Krek — pl. Krek, hm, res nobene ne poznam!“

„Če bi bil saj ‚pl. Krek‘,“ je dejal adjutant užaljeno. „Ta vrag se piše namreč čisto navadno Krek.“

Sedaj so se vsi začudili.

„Navaden človek! Niti plemenitaš ni!“ so vprašali drug drugega.

Adjutant jim je prikimal.

„Res so pri cesarski gardi čudne razmere,“ je dejal. „Če se mi zdi, uložim prošnjo, najme odslovijo. Mislil sem, da me je zadela kap, ko sem bral in vknjižil popis našega takozvanega tovariša. Piše se Krek, star je dvaindvajset let, služil je pri kranjskem polku, njegov oče še živi in ima v najemu majhno kočo pri Ljubljani, nekdaj je bil njegov oče krmar na bogve kakem starem čolnu. Premoženja nima niti vinarja, ampak kranjski deželni predsednik, baron Kotnik, ga je priporočil. Major preklinja zaradi vsprejetva tega Kreka med gardne huzarje, polkovnik preklinja, general kolne, vse ekselence preklinjajo, ampak vse jim nič ne pomaga, ker ga je priporočila visoka oseba. Sprejeti ga moramo in trpeti.“

„Sprejmemo ga že, a trpeli ga ne bodemo!“ je zaklical grof Ravenov. „Saj jaz ne trpini poleg sebe kmeta ali mornarja. Prav nič se ne brigamo zanj, pa je!“

„Tako je, ne brigamo se zanj, to je naša dolžnost,“ mu je pritrdil njegov sosed. Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom.

Take so razmere pri Luzarjih. Vsak častnik misli, da je bógve kaj, misli, da spada k najodličnejši gospodi. Celo svoje prednike štejejo, zato je lahko razumljivo, da jih je sprejem Slavkota Kreka med cesarske gardne huzarje tako razjaril. Vsi so trdno sklenili, da se ne brigajo zanj, da ga prezirajo.

Pazljivo je poslušal amerikanski kapitan ves ta pogovor. Sicer je skrival svoje zanimanje, vendar bi bil pazljiv opazovalec lahko zapazil, da ga ta pogovor zelo zanima.

„In kedaj spoznamo tega fénisa, tega imenitnega, husarskega poročnika?“ je vprašal nekdo izmed gospodov.

„Že danes,“ je odgovoril adjutant. „Danes mora naznaniti svoj prihod, popoludne se predstavi polkovniku, in potem imam gotovo zvečer izredno čast, da ga predstavim tu svojim tovarišem.“

„Torej ne pridemo danes zvečer v kazino,“ je dejal Ravenov.

„Zakaj ne, dragi Ravenov? Saj bi nam to nič ne pomagalo, preje ali sleje ga itak moramo spoznati. Bolje je, če se zberemo tu polnoštevilno in mu takoj pokažemo, kaka usoda ga pričakuje v naši družbi.“

Vsi so sprejeli ta predlog.

Slavko Krek je bil sedaj na Dunaju. Knez de Olzuna je kupil pred kratkem na Dunaju lepo pa lačo. Na graščini Rodriganda na Kranjskem mu je postalo sčasoma dolgčas, zato je hotel preživeti včasih par tednov na Dunaju. Sedaj je bil prvič na Dunaju, in sicer s svojo soprogo, prejšnjo gospo Strnadovo. Včeraj je prišel tudi Mirko pl. podgornik s svojo soprogo, prejšnjo knježjo princesinjo Floro, in oba sta pripeljala s seboj Rožico! Sele danes zjutraj je prišel tudi Slavko Krek na Dunaj. Malo preden se je vrnila kneginja z Rožico iz izprehoda, je dospel v palačo.

Kmalu zvemo, koliko so se spremenile razmere naših znancev na Bršljanovem. Pripomniti moramo sedaj samo to, da je moral Slavko večkrat službeno potovati, zato Rožice že več let ni videl. Šele pred par dnevi se je vrnil iz Turčije, in se iz službenih ozirov ni mogel ustaviti v Ljubljani, da bi obiskal svoje znance na Bršljanovem. Njegova mati in stari stotnik pl. Podgornik sta mu pisala, da je Rožica sedaj na Dunaju.

Sedaj je stal v svoji sobi, v palači kneza de Olzuna, in se oblačil v svojo paradno uniformo, da se gre predstavit svojim predstojnikom. Huzarska uniforma mu je imenitno pristojala. Iz majhnega Slavkota je postal lep mladenič. Bil je krepke postave in lepih oblik. Njegovo zarujavelo lice, visoko belo čelo, njegova usta, nad katerimi so mu začele poganjati brke, njegov resen, možki pogled, vse je uplivalo spoštljivo na človeka. Kdor mu je pogledal v odkritosrčne, inteligentne oči, je bil prepričan, da je to izredno nadarjen mož.

Kar se ustavi pred palačo ekvipáža. Slavko je otopil hitro k oknu, a že sta izginili dami v vežo.

„Rožica,“ je dejal in se srečno zasmejal. „Oh, kako dolgo je že nisem videl! Celo večnost! Sedaj je ravno v letih, ko se razvija devica z čudovito hitrostjo. Kako jo neki vidim? Takoj moram iti doli!“

Odhitel je v salon, kjer je pričakoval knez dami. Rožica je gotovo prekrasna, saj je bil njen oče lep, krepak mož, in njena mati, Silva de Rodriganda, najlepša krasotica na Španskem. Slavko je bil prepričan, da so se združili v njej vse odlične lastnosti njenili starišev. In res sta se združila Strnad in Silva v tako čudovito krasotico, da je morala vsakogar očarati. Rožica je bila včlovečena podoba Junóne, Hebe, Kleópatre istočasno.

Slavko je bil ves očaran od njene krasote. Slutil je sicer, da je Rožica lepa, a da postane tako nebeško bitje, tega ni mislil. Ko je vstopil v salon, se je Rožica obrnila in ga takoj spoznala.

„To je pa Slavko, naš dobri Slavko!“ je zaklicala, mu hitela naproti in mu podala obe roki v pozdrav.

Premagal je silovit vtis, ki ga je napravila na njegovo srce, se ji globoko priklonil, vzel njeno majhno ročico in jo pritisnil nalahko na svoje ustnice. Govoriti v tem trenutku ni mogel. Glas se mu je preveč tresel.

Začudeno ga je pogledala s svojimi svetlimi očmi in dejala:

„Tako tuj in strog! Ali me gospod poročnik več ne pozna?“

„Da bi Vas več ne poznal?“ je vprašal, ko je premagal svoje čute. „Preje bi samega sebe več ne poznal, Visokost!“

„Visokost,“ je zaklicala. Zaploskala je pri tem z rokami in se prav nedolžno, srebrno zasmejala. „Oh, gotovo se spominjate slučajno okolnosti, da je bila moja mamá grofica de Rodriganda?“

„Seveda,“ je odgovoril Slavko, precej v zadregi.

„In da je moj papá brezdvomno sin kneza de Olzuna?“

„Tudi to, princesinja!“

„O, sedaj sem pa celo princesinja!“ se je zasmejala. „Slavko, zakaj se pa preje nikoli niste spomnili na te okoliščine? Jaz sem bila Rožica, Vi pa Slavko, tako je bilo, in upam, da tako tudi ostane! Morda je pa postal gospod poročnik tako ponosen, odkar so ga prestavili k gardnim huzarjem, kakor sem čula?“

Šele sedaj jo je natančnejše pogledal. Videl je njen porogliv nasmeh, njeni dve jamici v licih, njena nežna lica in fino, deviško rudečico na njih.

Premagal je svojo razburjenost. Z zvestim pogledom jo je prijel za roke, iu solza mu je prišla v oko, ko ji je dejal ves srečen:

„Hvala lepa Vam, Rožica! Jaz sem še vedno isti Slavko, ki sem bil. Za Vas grem vedno v ogenj in se bijem s tisoč sovražniki, če treba.“

„Res je, taki ste bili še kot deček; vedno ste se žrtvovali za poredno, nehvaležno Rožico. Upam, da sem sedaj pametnejša postala. Ne bo Vam treba iti zaradi mene v ogenj, niti se biti z tisoč sovražniki, akoravno bi imela danes priložnost, prositi Vas kot svojega hrabrega viteza pomoči.“

„Oh, ali je mogoče, Rožica? Ali Vas je kdo razžalil?“ je vprašal z iskrenim pogledom.

„Malo,“ je odgovorila.

Sedaj jim je segel grof v besedo in vprašal z zanimanjem:

„Razžalil te je kdo? Kdo pa, moj dragi otrok?“

„Neki poročnik pl. Ravenov. Pri gardnih huzarjih je kakor naš Slavko. Sicer sem pa njegov nesramen napad zelo odločno in zmagovito zavrnila, kakor mislim; kajne stara mamica?“

„Res je,“ je odgovorila nekdanja gospa Strnadova in sedanja kneginja de Olzuna. Ne bila bi verjela, da nastopi naš ljubi otrok pri svojem prvem koraku v svet tako odločno.“

„Res, radoveden sem,“ je dejal sedaj knez. „Povejta vendar, kaj se vama je pripetilo!“

Vsedli so se, in kneginja jim je povedala ves današnji doživljaj v Pratru. Olzuna je mirno poslušal, ampak Slavko je drsal nemirno na svojem stolu semtertja. Ko je kneginja končala, je skočil kvišku in zaklical:

„Bog Vsemogočni, to je pa preveč! Tega človeka pozovem pa na dvoboj!“

Knez je zmignil z rameni in dejal resno:

„Nikar, dragi Slavko! Takoj pri svojem vstopu v huzarski oddelek bi se zameril svojim tovarišem. Sam poravnam to zadevo in si poiščem zadoščenja.“

„Zadoščenje? Saj ga ne dobite. Ta Ravenov se gotovo oprosti z izgovorom, da dam ni poznal.“

„Mogoče. Morda je mislil, da ste navadni dami, ker nisem dal naslikati na voz svojega grba. Vendar je potem še vedno dovolj časa, da si poiščemo zadoščenje z orožjem. Sicer nimam več vaje, ampak z božjo pomočjo bom imel vendar še toliko izurjenosti, da sam kaznujem tega poročnika.“

„Tega Vam nikdar ne dovolim, Visokost!“ je rekel Slavko. „Več let ste bili bolni, in akoravno ste sedaj zdravi, morajo urediti tako zadevo vendarle mlajše moči. Kar se pa mojih tovarišev tiče, sem že čul, da me nameravajo prezirati. Pri gardnih častnikih se nihče ne briga za neplemenitega tovariša, vsi ga sovražijo. Če torej pozovem Ravenova na dvoboj, nimam nič več sovražnikov, kakor bi jih že itak imel.“

„O teh razmerah sedaj še ne moremo govoriti,“ ga je tolažil knez. Ampak ravno si me spomnil, iti moraš sedaj k vojnemu ministru. Deželni predsednik in jaz sva te dobro priporočila. Sploh si se pa sam najbolj priporočil. Gotovo te minister prijazno sprejme. Želim ti tudi povsod drugod prijazen sprejem.“

Slavko se je poslovil, da se gre predstavit svojim novim predstojnikom. V svojem srcu je pa prisegel, da se ne pusti od nobenega častnika niti z najmanjšo besedo žaliti. Posebno Ravenov pride pri prvi priliki na vrsto.

Na cesti ga je že čakala lepa kočija, da tem hitreje opravi svoje obiske.

Najprvo se je peljal k vojnemu ministru. Dobil je ukaz, naj se mu predstavi, kar sicer pri mladih častnikih ni navada. Slavko je vedel, da je to samo častna izjema. Častna izjema je bilo tudi to, da mu ni bilo treba čakati, akoravno je čakalo v predsobi več oseb na avdijenco.

Minister ga je prijazno sprejel, zadovoljno ogledoval njegovo lepo postavo in dejal:

„Mladi ste še, gospod poročnik, zelo mladi, ampak priporočili so mi Vas, zato upoštevam to priporočilo. Zbog svoje mladosti ste preštudirali že vojaške naprave več držav; bral sem Vaše spise in Vam izrekam svoje popolno priznanje. Upam, da obrodi Vaš talent še lepe sadove; zato sem sklenil, da Vas uvrstim med veliki generalni štab, ko se seznanite z razmerami pri gardnem oddelku. Nočem Vam zamolčati težkoč, ki Vam jih gotovo stavijo pri gardi; prosim Vas samo, ozirajte se na svoje tovariše tako malo, kolikor Vam je mogoče glede na svojo častniško čast. Vem, da Vas sprejmo mrzlo in z največjim nezadovoljstvom, zato sem spisal priporočilno pismo, ki ga izročite svojemu polkovniku. To je izjema, ki ima pa namen, olajšati Vam sprejem. Pojdite v božjem imenu in glejte, da kmalu zvem, da ste izvrsten častnik tudi v svoji novi službi, akoravno niste plemenitaš.“

Izročil je Slavkotu zapečateno, na polkovnika naslovljeno pismo in ga prijazno odslovil. Opomnil ga je samo še, da se mora tudi divizijonarju in potem brigadirju predstaviti.

Začetek predstavljanja je bil dober, žalibog da so se razmere kmalu spremenile. Divizijonijskega generala ni bilo doma, akoravno ga je videl Slavko pri oknu. Brigadir ga je sicer sprejel, ampak s zelo temnim obrazom.

„Krek se pišete?“ je vprašal.

„Na povelje, ekselenca.“

„Nič drugače? Ali niste plemeniti?“

„Nisem,“ je odgovoril Slavko mirno.

„Potem pa res ne razumem, na kak način ste prišli h gardi!“

To je bilo brezobzirno izzivanje, zato je Slavko odgovoril:

„Morda razume to ekselenca, gospod vojni minister. Sicer pa ne poznam nobene plemenitaške rodovine, ki bi imela ‚pl.‘ pred svojim imenom že v davnih časih. Če velja v sedanjih človek, ki ima pred svojim imenom ‚pl.‘, res več ko drugi ljudje, tedaj sem saj popolnoma jednakoroden s predniki sedanjih plemenitašev, in to mi popolnoma zadostuje.“

Takega odgovora kavalerijski general še ni nikdar dobil. Zamižal je in odgovoril z odločnim, strogim glasom:

„Kaj? Kako? Odgovarjati se mi upate? Oh, to si dobro zapomnim! Pojdite!“

Slavko je salutiral in odšel. Sedaj se je peljal k polkovniku. Tam je moral čakati skoraj celo uro, akoravno ni bilo žive duše v predsobi. Slednjič je smel vstopiti. Polkovnik je sedel pri svoji pisalni mizi, navlašč je obrnil hrbet proti vratom. Pri stranski mizi je pisal njegov adjutant Brinar. Ta je mrzlo pogledal vstopivšega Slavkota in potem nadaljeval svoje delo.

Minulo je nekaj minut, ne da bi hotel kdo zapaziti Slavkotove prisotnosti. Sedaj je zakašljal Slavko na vse grlo, morda tudi malo navlašč, in šele tedaj se je polkovnik počasi obrnil:

„Kdo pa kašlja? Oh, nekdo je tu! Kdo ste pa?“

„Poročnik Krek, na povelje, gospod polkovnik.“

Tedaj je polkovnik vstal, si nadel monókel in opazoval mrzlo poročnika. Ker njegove zunanjosti ni mogel grajati, je dejal:

„Torej ste prišli! Naznanite mojemu adjutantu svoje stanovanje. Povedati Vam pa moram kar naravnost, da pri gardi mnogo zahtevamo. Ali že poznate gospode častnike?“

„Še ne.“

„Hm! Ali boste obedovali in večerjali v kazini?“

„Stanujem in jem pri znancih.“

„A, tako! Hm! Tedaj pa res ne vem, kako naj Vas seznanim z gospodi!“

Slavko je dobro razumel polkovnika, vendar mu je odgovoril uljudno:

„Navada je, mislim, da gospodje adjutantje seznanijo nove častnike s svojimi tovariši. Ne vem, če je pri gardi morda kaka druga navada.“

Polkovnik je glasno zakašljal in odgovoril:

„Zahtevati vendar ne morete, da se vsprejme pri gardi, ki vendar zdržuje elito plemenitašev, meščanska navada, da se tako izrazim. Če je kdo že po svojem rojstvu izven tega kroga, se mu ni lahko vriniti vanj. Razumen vrtnar ne bo nikdar uvrstil priprostega krompirja med odlične kamelije ali rože —“

„In vendar prinaša ‚priprosti‘ krompir večim miljonom hrano in blagoslov, dočim sta roža in kamelija samo za oko ali — nos,“ seže Slavko hitro v besedo. „Prepričan sem, da smatra celo omenjena elita pečeno rožo ali kamelijo za neumnost, dočim je priprosti krompir že davno prodrl v krog, kterega ste omenili.“

Polkovnik si popravi monókel, pogleda začuden Slavka in pravi ostro:

„Gospod poročnik, nisem navajen, da mi kdo se ga v besedo; zapomnite si to!“ In obrnivši se k pobočniku vpraša:

„Ljubi Brinar, ali obiščete te dni kazino?“

„Dvomim,“ odgovori ta mrzlo in ne dvigne niti svojih očij. In še bolj mrzlo deje polkovnik Slavku:

„Slišite poročnik. Ostane torej Vaši razsodnosti prepuščeno, da se na kak način približate častnikom.“

Slavko prikima ravnodušno in pravi:

„Prisiljen sem hoditi edino pot, ki ste mi jo pustili. Ampak ravno tako, kakor ste gospod polkovnik navajeni, da se Vam ne se ga v besedo, kar naj si zapomnim, imam tudi jaz svoje navade, in med temi, da hodim svojo pot, ne da bi se pustil zadrževati ali zavračevati, kar izvolite tudi dobro zapomniti! Smem-li vprašati, kdaj naj bodem na razpolago?“

Pri tem drznem odgovoru se je pobočnik polagoma dvignil; meril je govornika s pogledom, iz katerega se je bralo najsovražnejše začudenje. Obraz polkovnikov je bil od jeze globoko zardel, vendar se premaga in reče zapovedujoče:

„Kaj nas brigajo Vaše navade! Oglasite se jutri točno ob devetih k službi. Sedaj ste odpuščeni!“

Tedaj izvleče Slavko pismo, je ponudi polkovniku in reče z roko pozdravljaje:

„Na povelje, gospod polkovnik! Prej pa vsprejmite te vrstice, ktere naj po povelju Nj. ekscelence Vam izročim.“

Tedaj se obrne in odide z osrogami ropotajoč iz sobe. Polkovnik je držal kuverto v roki, a njegov pogled je bil uprt v pobočnika.

„Nesramen človek,“ meni jezno.

„Mu bodemo že dali njegovega krompirja pokušat,“ odgovori ta.

„Ne morem razumeti, da mu ekscelenca zaupa služben dopis! Ali je morebiti privatno pismo? Bom videl!“

Odpre in bere:

„Gospod polkovnik!
Prinašalec pisma je od kompetentne strani toplo priporočen. Pričakujem, da se bode to od njegovih tovarišev ravno tako vpoštevalo, kakor sem jaz pripravljen pripoznati njegove zmožnosti, ktere sem poskušal. Ne želim, da bi meščansko pokolenje zadrževalo prijazni vsprejem, kterega pričakuje.“

Ko je polkovnik to prečital, je stal z odprtimi usti na mestu.

„Vsi hudiči!“ zakliče. „To je celo priporočenje! In še celo od ministra samega, lastnoročno pismo in naslovljeno. Ali vendar mi ne pade v glavo, da bi pustil prodreti naš plemenitaški krog. Tu preueha celo moč ministrova. In ta Krek s svojim upornim nastopom ni mož, kteremu na ljubo naj bi mi prevrgli stare, opravičene navade.“

Krek se je peljal k majorju, pri kterem se je ravno v tem času o njem govorilo. Ritmojster je bil s svojo soprogo pri majorjevih in zraven je bil še mlad poročnik, sorodnik majorjevih. Pri tem je prišel naravno pogovor na novega meščanskega tovariša, čegar vstop v regiment je bil pobočnik naznanil. Tudi major in ritmojster sta se pridružila skupnemu sklepu, s Krekom ne občevati, ali poročnik je rekel prostodušno:

„Ne smelo bi se storiti takega, sklepa, predno se ne pozna tovariša. V tem slučaju se mora čutiti jako razžaljenega, če se ga z vso silo izziva in lahko se že naprej vidi, kaj lahko iz tega nastane. Sicer je meščanskega rodu, ali vendar je lahko mož časti.“

„Ah, Vi ste premehkosrčni, moj ljubi Platen,“ pravi major. „To je mladostna napaka. V desetih letih bodete jednake slučaje popolnoma drugače sodili. Nikdar se ne vriva vrana nekaznovana med orle in sokole. Ljudstvo ostane ljudstvo, jaz poznam to. Ta vrinjenec mi bo danes gotovo napravil svoj nastopni poset, in tedaj naj takoj opazi, kaj ima pričakovati.“

Že med temi besedami se je čulo drdranje malega voza. Vrata se odpro in sluga oglasi poročnika Kreka.

„Če se od volka govori, pa pride!“ pravi poveljnik in nabere svoj obraz v stroge gube.

„Naj vstopi!“ zapove major, viha si brke ali se ne premakne niti za pičico s svojega sedeža.

Slavko vstopi. Videč temne poglede častnikov in stisnjene, prezirajoče oči gospá, ni dvomil več, kak vsprejem da tudi tu pričakuje. Vstopil se je popolnoma službeno in čakal, da ga kdo ogovori.

„Kdo ste?“ vpraša major neprijazno.

„Poročnik Krek, gospod major. Slišal sem, da Vam je Vaš sluga to ime že imenoval.“

S temi besedami je zavrnil Slavko prvi udarec. Major ni hotel tega opaziti in nadaljuje:

„Ste že bili pri polkovniku?“

„Da!“

„Ali ste že dobili od njega inštrukcije glede Vašega vstopa?“

„Seveda.“

„Torej nimam ničesar pripomniti. Odstopite!“

Pri tem se ni niti ganil, da bi vstal, ritmojster tudi ne; samo poročnik Platen je vstal in je Slavku prikimal s tovariško prijaznostjo. Ta se ni obrnil da bi zapustil sobo, pogleda še enkrat gospode in pravi uljudno ali resno:

„Tu opažam znake mojega švadrona, gospod major; torej Vas prosim, da me predstavite gospodom. Tedaj bom takoj izpolnil Vaše povelje ‚odstopiti‘.“

„Gospodje so Vaše ime že čuli; saj je dosti kratko, da se tako hitro ne pozabi,“ odgovori major zaničljivo. „Ritmojster pl. Kodmer in poročnik pl. Platen.“

„Hvala!“ deje Slavko ravnodušno. „Sedaj moram ‚odstopiti‘, čeravno se ta izraz porablja pri vojaških novincih in ne pri častnikih.“

V tem trenotku je zapustil sobo. Ritmojster pogleda majorja in pravi:

„Nesramen človek, pri moji veri!“

„Meni tako govoriti!“ je zaklical nagovorjeni jezno.

„Nesramnost, meščanska nesramnost. Brez dostojnosti in omike, kakor tudi drugače ni bilo pričakovati!“ se pritoži jedna dama.

„Hm, zdi se mi, da ima gospod tovariš korajžo,“ si drzne poročnik pripomniti. „Treba bo z njim oprezno ravnati. Če zna tako porabiti sabljo kakor jezik, se bode kmalu govorilo od njega.“

„To naj mu nikar ne pade v glavo!“ zakliče major. „Opomniti se ga mora, da se pošljejo dvobojevniki v trdnjavo. Upam da Vam Vaše dobro srce ne bode napravljalo nikakih neprilik, dragi Platen.“

„Moje dobro srce ne bo nikdar od mene zahtevalo, kar ne odgovarja časti,“ odgovori poročnik dvoumno. Slavkova oseba in njegov nastop sta mu ugajala in čutil je, da ne bode mogel temu novemu tovarišu nasprotovati.

Slavko se je vrnil domov, kjer je moral knezu pripovedovati, kako je bil pri gospodih vsprejet. Ko je dokončal svoje poročilo, je zmajal Olzuna z ramami in dejal smejé:

„Jaz sem tako nekako pričakoval. Telesna straža je v vsaki deželi najponosnejši oddelek in tu je plemenitaška zavest še tako ukoreninjena, da brani svoje stare tradicije z največjo obsedenostjo. Tebe to ne sme vznemirjati, ljubi Slavko. Za tvoje odsotnosti sem prejel nekaj vrstic od deželnega predsednika barona Kotnika, ki je na Dunaju in —“

„Deželni predsednik na Dunaju?“ ga prekine Slavko brzo. „Kako pride semkaj? Vsaj sem jaz še predvčerajšnjem z njim v Ljubljani govoril!“

„K cesarju je bil telegrafično pozvan. Iz vrstic izprevidim, da se gre za neko diplomatično, jako nujno zadevo. Da je prisotnost predsednika tako nujno potrebna, da sklepati na važne stvari. S tem se mu daje značaj vplivnega moža, in njegov vpliv se bode zvišal. To me veseli tudi radi tebe. Predsednik me prosi, naj ga obiščem in to priliko bom porabil, da mu povem, kako njegovega varovanca, ki ga je tako toplo priporočil, tu vsprejemajo. Prepričan sem, da ti bo preskrbel največje zadoščenje.“

Tu preneha s svojim govorom, vstane in gre k oknu. Spodaj pred vrati se je bil ustavil voz, toda oseb, ki so se pripeljale ni mogel več videti, ker so že izstopile. Nato se je culo v predsobi več glasov in brez napovedovanja slugovega so se odprla vrata. V sobo stopi Silva Strnad, prejšnja grofinja Silva de Rodriganda. Za njo je stala lepa, čeravno ne več mlada dama in star gospod jako odlične vnanjosti.

„Oh, vendar sem Vas našla, čeravno še nisem bila nikdar na Dunaju!“ zakliče Silva in stopi bliže.

„Moja ljuba hčerka!“ se je razveselil knez iznenaden, „Kako je mogoče da Vas spet tako hitro vidim?“

Hitela je k njemu, ga objela in rekla:

„Prihajam zato, da Vam pripeljem dva ljuba in draga gosta, ljubi oče. Glejte in ugibajte!“

Pokazala je pri teh besedah na ona dva, ki sta bila za njo vstopila. Iz gledala sta kot dva odlična, toda utrujena turista.

Čeravno je knez v gospodu takoj spoznal Angleža, je vendar zmajal z glavo in dejal:

„Nikar mi ne pustite ugibati, ljuba hčerka, ampak zveselite me takoj z veseljem, ktero ste mi hoteli napraviti!“

„Torej,“ pravi ona. „Ta gospod je toliko časa zastonj iskani in izgubljeni sir Henrik Lindzej, grof Notingvelški in ta dama je —“

„Mis Ema, hčerka častitega grofa?“ seže Olzuna hitro v besedo.

„Gotovo, oče!“

Tedaj stopi knez k obema, jima da roko in meni veselega obraza:

„Dobro došla, srčno dobro došla! Mi smo vas iskali dolgo vrsto let, žalibog zastonj. Zato je za nas skoro čudovito, da Vas vidimo tukaj.“

Sir Lindzej prikima počasi in pomenljivo z glavo in reče:

„Čula sva kako skrbno ste naju iskali. Povedal vam bom, zakaj je bilo to iskanje brez uspelia. Za zdaj naj opomnim, da prihajam iz Mehike po diplomatiških opravkih. Zadnji znak življenja, ki je došel v najine roke, naju je poučil, da biva grofinja Silva de Rodriganda na Bršljanoven in jaz nisem mogel zavrniti prošnje svoje hčere, da poiščem ta kraj, predno nastopim svoje opravilo. Našla sva grofinjo in čula, da ste Vi, knežja svitlost tukaj; zato sva takoj odpotovala, da se Vam predstaviva.“

„To ste prav storili, sir. Veselilo bi me, če bi Vam mogel pri Vaši diplomatiški zadevi koristiti. Dovolite, da Vam tu predstavim svojega mladega prijatelja poročnika Slavka Kreka!“

„Krek? To ime poznam. Tako se je zval neki krmar, čegar brat je bil slavni prerijski lovec.“

„Krmar je bil moj oče,“ seže Slavko v besedo.

„Oh, gospod poročnik, torej Vam morem o Vašem očetu pripovedovati,“ pravi Anglež. „Žalibog pa poznam njegove dogodke le do tedaj, ko je zapustil hacijendo del Erina!“

Vsi se vsedejo, da bi nadaljevali pogovor. Ema se je hotela ravno vsesti v fotelj, ki je stal pri oknu, ko pogleda na cesto, zavpije začudenja in se odmakne od okna.

„Kaj je? Čemu se čudiš?“ vpraša oče in stopi k nji.

„Moj Bog, ali vidim prav? Ali je mogoče?“ zakliče in pokaže na moža, ki je v priprosti meščanski obleki na nasprotni strani ceste korakal. Njegove oči so radovedno opozovale knezovo palačo.

Bil je kapitan Parkert, ki smo ga videli v družbi častnikov. Tam je premagal svoje začudenje, ko se je imenovalo ime Strnad, in se je trdno namenil, da preišče stvari. Sedaj je torej prihajal in bilo mu je jako prijetno, da je videl nasproti palače gostilno, kjer bi mogel kaj pozvedeti.

„Ali meniš gospoda, ki gre na oni strani?“ vpraša Lindzej, ki je tudi pogledal skozi okno.

„Da tega,“ je odgovorila vsa razburjena.

„Ali ga poznaš?“ vpraša radoveden. „Bilo bi skoro čudovito, da najdeš znanega človeka v krajih, kjer nisva bila še nikdar.“

„Če ga poznam? Tega! Tega človeka!“ zakliče bleda od razburjenosti. „Videla sem ta obraz v takem trenotku, da ga nikdar ne pozabim!“

„Kdo je?“

„Nihče drugi ko Landola, morski ropar.“

Ni mogoče popisati, kak velikanski vtis so napravile te besede. Slušalci so en trenotek stali kakor okovani, potem je pa završalo:

„Landola, kapitan Pendole!“ zakliče Silva.

„Kapitan Grandeprij, pitat, morski ropar?“ zakliče knez. „Ali se ne motiš?“

„Ne,“ odgovori Ema. „Kdor je videl ta obraz enkrat, se ne more motiti.“

Slavko ni zinil besedice. Stopil je k okno in vprl svoj pogled v moža, kakor orel na svoj rop.

„Našo hišo opazuje,“ je menil knez.

„Ve, da tukaj stanujemo,“ je pridejala Ema.

„Razdiratelj naše sreče misli na nova zlodejstva,“ je rekla Silva.

„Stopa v ono gostilno,“ je pripomnil sedaj Slavko. „Na vsak način bo vprašal po nas. Ah, postreglo se mu bo!“

In s hitrimi koraki odide iz sobe.

„Slavko, stoj! Ostani tu!“ kliče knez za njim, toda zastonj.

Navzoči so slišali, da ni zapustil hiše, ampak da je šel po stopnicah navzgor v svojo sobo. Knez je šel za njim in ga našel, ko je ravno v naglici slačil svojo uniformo.

„Kaj hočeš storiti?“ ga vpraša.

„Tega človeka hočem prekaniti,“ odgovori Slavko.

„Ti? Tega spretnega zlodejca? Ali si upaš to doseči?“

„Upam. Ne vidim ga danes prvič.“

„Ah, ti ga poznaš?“ vpraša knez začuden.

„Da. Videl sem ga že enkrat na Bršljanovem. Oni dan, ko sem se poslovil od stotnika pl. Podgornika, šel sem v gozd in sem videl tega moža priti iz koče čuvaja Tomba, ne da me bil opazil. Ko je odšel, vprašal sem Tomba, kdo da je ta človek, in cigan je dejal, da je Ljubljančan, ki se je zgubil tu v gozdu in ga vprašal po pravem potu.“

„Torej nas je že na Bršljanovem zasledoval.“

„Da, in Tombi je njegov zaupnik, kakor se mi zdi. Ta morski ropar me ni še nikdar videl in me ne pozna; preoblekel se bom in ga poiskal. Iz njegovih vprašanj se bode spoznalo, kaj namerava.“

„Ti imaš menda prav, ali prosim Te, bodi oprezen. Med tem bomo premišljali, kaj nam je nadalje storiti.“

Knez se je vrnil pomirjen k damam. Slavko pa je oblekel svojo najnavadnejšo civilno obleko in se je napotil čez cesto v gostilno. Ko je vstopil je delal resen, razočaran obraz, kakor prosilec, kteremu je bila prošnja odbita.

Kapitan Parkert je sedel kakor prej poročnik Ravenov sam pri mizi. Videl je priti Slavkota iz knežje palače in je sklenil takoj nagovoriti ga. Ko se je Slavko hotel k drugi mizi vsesti, mu reče:

„Prosim, ali bi se ne hoteli k meni vsesti? Tu je tako samotno in pri kozarcu ima vsak rad družbo.“

„Jaz sem iste misli, gospod, in vsprejmem torej Vašo ponudbo,“ odgovori Slavko.

„Prav imate,“ mu je prikimal kapitan in je pri tem obrnil svoj ostri pogled v mladega moža. „Zdi se mi, da Vam vesela družba bolj ugaja, kakor samota.“

„Zakaj?“

„Ker opažam, da ste jako slabe volje. Gotovo ste se jezili. Ali sodim prav?“

„Hm, morebiti imate prav,“ mrmra Slavko in si naroči čašo pive. „Velikim gospodom je vseeno, ali nam revnim napravljajo dobro ali slabo voljo.“

„Ah, torej sem imel prav. Vi ste prišli iz te velike hiše? Tam ste se torej jezili. Ali ste morebiti česa prosili?“

„Mogoče,“ se je glasil vzdržljiv odgovor.

„Kdo stanuje pravzaprav tamle?“

„Knez Olzuna.“

„To je špansko ime!“

„Da, on je Španec.“

„Bogat?“

„Jako!“

„Ali ima ta knez kneginjo?“

„Razume se!“

„Ah, sedaj se spominjam. To ime sem že nekoč slišal. Ali se ni oženil z žensko nižjega stanu?“

„O tem ne vem ničesar. Tak gospod si vendar vzame tako ženo, ki ga je vredna.“

„Torej ne poznate njegovih razmer natančno?“

„Ali mislite, da knez prosilcu, za kar ste me smatrali, razloži svoje razmere?“

„Kdo ali kaj ste?“

Slavko nagrbanči obraz in odgovori:

„To ne spada k stvari. Kakor se mi zdi, ste tudi Vi tak odličen gospod in tedaj Vas ne briga, kako se zovem in kaj sem.“

Kapitanov obraz ni kazal niti najmanjše nezadovoljnosti pri tem odgovoru. V njegovem očesu se je celo zadovoljno zasvetlikalo in s pomirjajočim glasom je dejal:

„Dobro ste me plačali! To mi ugaja. Jaz ljubim molčeče značaje, ker se more na nje zanesti. Ali ste bili večkrat v ti palači?“

„Ne,“ je odgovoril Slavko resnično.

„Ali pridete zopet tjakaj?“

„Da, še celo moram.“

Tedaj prisede kapitan bliže in reče s tihim glasom:

„Poslušajte, mladi mož, Vi mi ugajate. Ali imate premoženje?“

„Ne, reven sem!“

„Ali si hočete kaj zaslužiti?“

„Hm! S čim?“

„Jaz bi rad zvedel razmere tega kneza natančno in ker greste zopet k njemu, Vam bo lahko to izvedeti. Če bi mi potem hoteli to poročati, bi Vam bil jako hvaležen.“

„Hočem si premisliti,“ deje Slavko po kratkem razmišljanju.

„To mi zadostuje. Vidim, da ste oprezni in to potrjuje moje zaupanje v Vas. Mogoče, da Vam morem koristiti!“ In ko pregleda Slavkovo obleko, pridene: „Če hočete si morete pri meni zaslužiti svotico, ki Vam bo koristila. In potem, ko boste spoznali, da nisem skopuh, boste tudi bolj zgovorni. Jaz sem tu tuj in rabim moža, na kterega se morem zanesti.“

„Kaj mora ta mož delati?“ vpraša Slavko in se dela, kakor bi se veselil ponudbe svojega sogosta.

Ta ga zopet presunljivo pogleda. Slavko je bil priprosto oblečen in se je trudil kazati priprost, vsak danji obraz. To je pomirilo kapitana. Prepričan je bil, da se bo dal mladi, še neizkušeni mladenič, čegar obraz je bil pa pretkan, dobro in brez nevarnosti porabiti, zato reče:

„Zamolčali ste, kdo da ste. Ali smem vsaj vedeti, kdo je Vaš oče?“

„Moj oče je mornar.“

„Torej ne spadate med imenitne ljudi. Morebiti iščete službe?“

„Obljubljena mi je bila, a sedaj mi nasprotujejo.“

To je bilo kapitanu prav. Dejal je s protektorskim obrazom:

„Pustite jo. Jaz Vam preskrbim na vsak način boljši zaslužek, če vidim, da znate koristiti. Imeti bi morali tudi malo premetenosti.“

Slavko mu je pomigal jako podjetno in dejal:

„Te ne bo manjkalo, kakor boste kmalu videli.“

„Ali zvedeti bi moral, kdo ste in kako se zovete:“

„Dobro. Zvedeli boste, kakor hitro bom pokazal, da sem poraben. Povedati Vam moram, na nisem tu na gotovih krajih dobro zapisan; to me sili k opreznosti.“

Kapitan mu je veselo prikimal. Prepričan je bil, da mu je opraviti s človekom, ki se je v tem ali onem oziru sprl z obstoječim redom in se bo dal porabiti kot dobro orodje. Torej odgovori:

„To zadostuje začasno. Jaz Vas najamem in Vam dam malo are za bodočo službo. Tu imate pet tolarjev.“

Izvlekel je denarnico in položil denar na mizo. Slavko pa porine denar nazaj in odgovori:

„Nisem še tako na suhem, da bi potreboval aro. Najprej delo, potem plačilo; to je pravo. Kaj naj storim?“

Kapitanov obraz je dokazoval, da je zadovoljen.

„Kakor hočete,“ pravi. „Tudi jaz sem Vašega mnenja. Vaša škoda ne bo. Kaj Vam je storiti, vprašate? Najprej pozvedite o knezu Olzuna, o njegovih razmerah, o članih njegove rodbine, o vsem, kar dela! Pred vsem bi rad zvedel, ktere osebe v njegovi hiši nosijo ime Strnad, in če je pri njem kdo z imenom Krek.“

„Tega ne bode teško zvedeti.“

„otovo ne. Potem Vas bodem morebiti poslal v Ljubljano, da rešite jako lahko nalogo, ki se nanaša na nekega nad gozdarja, kterega bodete opazovali. Kakor se mi zdi, ste jako pripravni zato.“

„Ah, Vi gotovo spadate k policiji?“

„Morda,“ odgovori ta s tajinstvenim obrazom. „Tudi imam nekaj opraviti z višjo politiko. Hočem biti odkritosrčen in Vam nekaj zaupati. Upam, da smem to brez nevarnosti.“

„Pripovedujte tako, da za Vas ne bo nevarnosti,“ se smeje Slavko.

„Hm, vidim, da ste pretkana glavica ih to govori za Vas. Vi veste, da smo v letu 1866 in da je bila Avstrija od Prusije premagana.“

„Kdo bi tega ne vedel!“ reče Slavko resnega obraza.

„No, to vprašanje je bilo neumno, ali bilo je za uvod.

„Avstrija je torej pobita in išče zaveznika, da bi se popravila.“

„Tega zaveznika je očividno dobila, v Francozih. Napoleon je napravil nadvojvodo Maksimiljana cesarjem mehikanskim. Vpraša se, če bode to prijateljstvo dolgo trajalo. Anglija in Severna Amerika nočeta Maksa pripoznati in silita Napoleona, da umakne svoje čete. Maks bo navezan le na sé in na Avstrijo, ali ta je po nemški vojski tako oslabljena, da mu ne more nikakor pomagati. To bode porabila Mehika, da prevrne cesarski prestol. Vsled tega morajo nastati v vseh političnih krogih zmešnjave, ktere hoče vsaka država zase porabiti. Zato najdete tu na dunajskem dvoru polno skrivnih emisarjev, ki opazujejo razvitek dokodkov in svojim vladam poročajo, da bodo pravi trenotek porabile.“

„In tak emisar —“ seže Slavko v basedo.

„Kaj?“

„Ste tudi Vi?“

„Gotovo,“ prikima kapitan.

„Ktero vlado zastopate?“

„To naj Vam bode zaenkrat še prikrito. Jaz sem Vam to poročal samo zato, da Vam pokažem, da Vam lahko preskrbim prihodnost, če bodete spretni in zvesti. Vaša prva naloga je izvedeti vse kar je z Olzuni v zvezi.“

„In ko sem to zvršil, kje in kako Vam morem poročati?“

„Vidim, da ne smem delati iz svojega imena skrivnosti, kakor Vi iz Vašega. Sploh ste pa opazili, da sem ubogal Vaš nasvet in Vam povedal samo toliko, kolikor sem mogel brez nevarnosti. Moje ime je kapitan Parkert in stanujen v hotelu Imperial. Tja pridite, kakor hitro mi morete kaj poročati.“

„Mogoče, da se to zgodi kmalu,“ reče Slavko dvoumno.

„Upam,“ meni Parkert in izpije. „Mislim, da je nama obema v korist, da sva se spoznala. Če bi slučajno jako hitro kaj zvedeli, Vam moram povedati, da me pred dvemi urami ne bo v hotel. Z Bogom!“

„Z Bogom!“

Kapitan pomoli Slavkotu roko; toda ta se dela, kakor bi ne bil opazil in se samo prikloni in sicer kakor človek, ki ne zna elegantnega poklona napraviti. Parkert odide in Slavko ostane sam.

Kako je mogoče, da je bil ta pretkani morski ropar tako odkritosrčen? Ali ga je zapeljal pošteni častnikov obraz k toliki zaupnosti? Ali je bilo morebiti tu tako, kakor se večkrat z godi, da napravi kak zlodej ravno tedaj največje napake, ko misli, da je ravnal najbolj bistroumno?

Ta vprašanja si je stavil Slavko, a razrešiti jih ni mogel.

Nekaj pa je izprevidel: ti dve uri je moral hitro porabiti v to, da pozvednje v hotelu Imperial. Tu se je tikalo ne samo osebnih, ampak tudi političnih zadev.

Vprašal je gostilničarja, kje je ta gostilna, plačal brzo in odšel. Ker je videl, da je šel kapitan v nasprotno stran, se mu ni bilo treba bati, da ga zaloti.

Dospel je v hišo in zahteval pijače. Točajka mu prinese. Začudil se je, da se mu je veselega obraza nasmihala. Pogledal jo je vprašujoče v lep obrazek; ta ga vpraša:

„Ali me več ne poznate, gospod poročnik?“

Pomislil je malo in takoj mu je prišlo nekaj v spomin.

„Vraga!“ pravi. „Ali je res? Ali niste Vi Ulmanova Berta iz Šiške?“

„Da, sem,“ se je smejala veselo. „Bila sem večkrat na Bršljanovem in sem Vas tam videla.“

„Jaz pa Vas že več let ne, in to je vzrok, da Vas nisem takoj spoznal. Kako pa pridete na Dunaj?“

„Doma nas je preveč otrok. Zato sem šla v to službo, zlasti pa, ker je gostilničar moj oddaljen sorodnik.“

„To mi je posebno ljubo. Veseli me jako, da sem ravno Vas tu dobil.“

„Zakaj?“

„Prosil bi Vas male usluge.“

„Le, gospod poročnik! Če Vam morem izpolniti kako željo, Vam jo iz srca rada.“

„Pred vsem Vas prosim, da me tu ne imenujete več poročnika. Ali stanuje pri Vas kapitan Parkert?“

„Da, še ne dolgo. Ima številko dvanajst.“

„S kom občuje?“

„Z nikomur. Večkrat gre ven. Samo en gospod je bil tu, ki je liotel z njim govoriti.“

„Kdo je bil?“

„Ni imenoval imena, a rekel je, da v kratkom zopet pride.“

„Ali niste mogli iz njegove vnanjosti sklepati, kdo da je?“

„Zdel se mi je, kakor častnik v civilu. Njegov obraz je bil močno ožgan od solnca in govoril je nemščino kakor Francoz.“

„Hm! Rekli ste, da ima kapitan številko dvanajst?“

„Da!“

„Ali je številka enajst zasedena?“

„Da, ali leže na drugem hodniku.“

„In številka trinajst?“

„Je prazna.“

„Ali je močna stena med obema sobama?“

„Ne, zvezani sta celo z vrati, ki so pa zaklenjena.“

„Torej bi se moglo v številki trinajst razumeti, kaj se v sosedni sobi govori?“

„Da, če se ne govori pretiho.“ In s pretkanim smehljajem nadaljuje: „Vi se zanimate za Parkerta?“

„Gotovo; ali tega ne sme nihče vedeti!“

„O, jaz molčim. Shloh mi ta človek ne ugaja in tako ljubemu rojaku, kakor Vam, se ne more odreči mala uljudnost.“

„Ali bi smel številko trinajst pogledati?“

„Gotovo!“

„Toda če mogoče, da me nikdo ne opazi.“

„Brez skrbi! Služabnika ni nobenega gori. Po ključ grem sama in pojdite kar po stopnicah. Na desni so zasedena vrata; zadnja vodijo v številko dvanajst.“

Kmalu prinese ključ, kterega mu skrivaj da. Slavko zapusti sobo, gre po stopnicah in najde hodnik prazen.

S ključem odpre dotična vrata in stopi v nekako spalnico, v kteri je stala postelja, omara, umivalnik, pri divanu miza in dva stola.

Vrata so bila zaprta in sicer, kakor je opazil, z obeh stranij. Odpre omaro, a bila je prazna. Vrata so se odprla tiho in niso napravljala niti najmanjšega šuma.

Popolnoma zadovoljen se je vrnil v pritličje, ne da bi ga bil kdo opozal. Ko je točajki vračal ključ, ga je vprašala:

„Ste našli?“

„Da,“ je prikimal.

„Kakor se mi zdi, bi radi pri kapitanu prisluškovali?“

„Seveda to želim. Ali oddaja svoj ključ, kadar gre iz hiše?“

„Ne. S svojo prtljago je jako skrivnosten. Ostaja celo v sobi, kadar se snaži in pospravlja in če odhaja, jemlje vedno ključ seboj ter ne premisli, da ima vsak gostilničar glavni ključ.“

„Hm, ali bi me lioteli enkrat spustiti v sobo trinajst, kadar bo imel obisk?“

„Rada.“

„Vam bom jako hvaležen!“

„Tega ne zahtevam. To storim Vam na ljubo in zato, ker ga ne morem trpeti.“

„Ali pozabila sem Vam povedati, da si je izgovoril, da ostane številka trinajst prazna. To sobo tudi plačuje?“

„To mi dokazuje, da se peča s skrivnostmi, ki imajo za me vrednost. Ah, kdo je to?“

V tem trenotku je namreč vstopil mož, pri čegar pogledu poročnik ni mogel skriti vznemirjenja.

„Ta gospod je že enkrat vprašal po kapitanu. Rekla sem Vam že, da v kratkem zopet pride.“

„In svojega imena torej ni imenoval?“

„Ne. Zdi se mi, da ga poznate?“

„Ljudje so si večkrat podobni,“ je odgovoril Slavko. „Postrezite ga.“

„Deklica ja vstopila k novodošlemu gostu, ki jo je vprašal, če se je kapitan že vrnil. Ko mu je zanikala, naročil je steklenico burgundca, ktero je pokušal kot dober poznavalec.

„On je!“ si je mislil Slavko. „Na ta način pije samo Francoz vino svoje dežele. Kaj pa hoče general Donai tu na Dunaju? Morebiti res pripravljata diplomatične skrivnosti, za ktere naša vlada ne sme vedeti. Pogovor moram poslušati. Mogoče zvem kaj važnega.“

Časa ni smel prav nič izgubiti, kajti če bi se vrnil kapitan, bilo bi prepozno. Zato je pomigal deklici. Prikimala je neopaženo in mize brisaje prišla k njegovi.

„Jaz moram gori,“ dejal je tiho. „Pogovor bode po mojih mislih važen, tedaj je mogoče, da se bode hotel kapitan prej prepričati, če je sosedna soba res prazna. Zahteva lahko ključ, zato ga jaz ne morem obdržati.“

„Tedaj Vas bom zaprla. Toda videl Vas bo, kakor hitro pogleda v sobo!“

„Skrijem se v omaro.“

„In če to odpre?“

„Vzamem ključ iz nje.“

„Ali boste mogli od znotraj vrata tako trdno držati, da jih ne bo mogel odpreti?“

„To bo težko. Ali imate morebiti kak sveder?“

„Bom pogledala. Hlapec ima celo omaro orodja.“

„Dobro. Pomigajte mi, kadar boste gotovi, potem greva gori in potem me zopet izpustite, ko bo oni mož odšel.“

Za nekaj minut mu da deklica, ki je bila pri hlapcu zgovorjeno znamenje. Slavko plača in se dela, kakor bi odhajal.

S točajko se snide v veži. Peljala ga je v številko trinajst, ga zaprla in odšla s ključem.

Odprl je omaro, vzel ključ in se vsedel v popolnoma prazno omaro. Sveder je zavrtal od znotraj v vrata, in na ta način držal vrata trdo zaprta.

Omara je bila dosti široka in globoka, da se je moglo komodno sedeti v njej.

Nato je čakal Slavko napeto, kaj se bode zgodilo. Minulo je četrt ure, pol, a ničesar ni bilo čuti.

Ko preteče še pol ure, zaslišal je korake dveh oseb, ki sta prihajali po hodniku. Nekdo je utaknil ključ v vrata in jih odprl.

„Ali stanujete tukaj?“ vpraša tuj glas francoski.

„Ne,“ je odgovoril drugi, čegar glas je Slavko takoj spoznal. Bil je kapitan. „Stanujem poleg, pa sem si najel tudi to sobo, da sem varen pred poslušalci. Tudi sedaj sem prišel sem, da se prepričam, če je kdo tu. Nikdar ne moremo biti preveč oprezni.“

Vstopil je v sobo, pogledal pod posteljo in divan ter stopil k omari.

„Ta je zaprta,“ je dejal, potem ko je bil poskusil vrata odpreti.

Slavko je sedel popolnoma nepremično v omari in trdno držal za sveder, da kapitan ni mogel odpreti.

„Vse v redu. Pojdiva!“ reče ta in oba zapustita sobo.

Slavko je slišal, da sta šla v številko dvanajst in sédla. Šum, kterega sta napravljala s stoli, mu je dovolil, da je neslišno zapustil omaro. Pritegnil je tiho stol k vratom, sčdel in jel prisluškovati.

„Požuriva se,“ je slišal kapitana govoriti, „jaz nimam mnogo časa, ker me drugod pričakujejo. Tu nikdo ne sluti, da zastopam koristi Amerike. Imajo me za Španca. To mi daje priložnost, da več slišim, kakor bi bilo v drugem slučaju mogoče. Vaš poziv sem včeraj prejel in Vas danes pričakoval.“

„Ali mojo potrpežljivost ste vendar čez mero natez ali,“ je menil Francoz v takem tonu, da se je poznalo, da ne smatra kapitana enakovrednim. „Enkrat sem bil že tukaj in sem tudi sedaj čakal čez eno uro.“

„Nunji opravki, ekscelenca!“ se je skušal kapitan opravičevati.

„Pa! Vaše najnujnejše opravilo je bilo, da me tu pričakujete. Vi veste, da sem tu inkognito, da me ne sme nihče spoznati.“

„Vi bi bili morali za to skrbeti, da me ne spravite v neprijeten položaj, da moram v gostilniški sobi, v javni hiši na Vas čakati.“

„Mene poznajo, ker je več mojih slik napravljenih. Kaj bi bilo potem, ko bi bil kdo slučajno tukaj, ki me pozna in bi potem zblebetal, da je genenal Donai na Dunaju.“

„Znano je, da sem se v Mehiki bojeval in da sem bil od francozkega cesarja domov poklican, da zamenjam meč z diplomatskim peresom; znano je nadalje, da je moj brat vzgojitelj francozkega prestolonaslednika, da se torej meni zaupajo samo zadeve večje važnosti.“

„Če me tu spoznajo, je moje poslanstvo ponesrečeno. Meni je pogajati se z Vami in z drugimi državami. Nj. ekscelenca vnanji minister me je pooblastil izročiti Vam memoriale, ki Vas nouči, kako se imate tu vesti.“

„Tu je. Izvolite takoj pregledati in povejte mi, kar Vam je morebiti nejasno.“

„Hvala ekscelenca.“

Nastopila je daljša tišina in Slavko ni druzega čul, kakor šustenje papirja. Nato pravi kapitan:

„Ti paragrafi so tako jasni, da na nejasnost sploh ni misliti.“

„Dobro. Ponoviva. Napoleon je Maksimiljana napravil vladarjem Mehike; Severna Amerika zahteva kiz zavisti, da Francija pokliče svoje čete iz Mehike in prepusti Maksa lastni usodi —“

„Španija se pridružuje ti zahtevi —“

„Seveda. Smatra se jedinim pravnim posestnikom te lepe, a od nje zapuščene dežele. Cesar je pripravljen Španiji ugoditi, če je ta nasprotno pripravljena napraviti mu uslugo, ktero želi in pričakuje.“

„Kaka je ta?“

„Prusija hoče gospodarstvo čez Nemčijo, čez Evropo; mora se jo ponižati, moramo se maščevati za Sadovo.

„Napoleon se pripravlja na vojsko zoper Prusijo. V slučaju te neizogibne vojske moramo biti za hrbtom varni.

„Ta gospod Bizmark pa je pretkan in nasilen; da bi nas oslabil, pozval bo Španijo, da zasede našo mejo.

„Mi si pa upamo proti Nemčiji korakati le tedaj, če smo prepričani, da onkraj Pirenej nimamo sovražnika.

„Zato je Napoleon pripravljen le tedaj poklicati čete iz Mehike, če obljubi Španija, da bo v vojski med Francijo in Nemčijo nevtralna. Tozadevni pogoji so sklenjeni in pogodba podpisana.“

„Vi imate prepis v rokah. Položaj je torej sledeči:

Francija koraka proti Nemčiji, ali bolje rečeno Prusiji; Španija ostane nevtralna; Rusija nas podpira s tem, da zasede prusko meje in provzroči poljsko vstajo.

„Jaz odpotujem od tu v Petrograd, Vi pa pregledujete tukajšne razmere in Vašemu ministru natančno poročate. Sedaj grem k ruskemu poslancu.

„Vi me bodete spremljali, da dokaževa, da se Franciji od Španije ni ničesar bati.“

„Jaz sem takoj na razpolago, samo ta memoriale moram še zapreti.“

Slavko je slišal ropotanje ključa.

„Ali je pa ta listina v ročnem kovčku tudi dosti varno spravljena?“ vpraša Donai.

„Gotovo,“ odgovori kapitan. „Sploh pa vzamem ključ od sobe seboj.“

„Tedaj pojdite!“

Oba zapustita sobo. Slavko je cul, da so se zaprla vrata. Bilo mu je tesno pri srcu. Zvedel je bil o neki skrivni mahinaciji. Kakšno velikansko vrednost ima ta memoriale! Poskušati bi moral, polastiti se ga. Ali kako?

Ko je o tem premišljeval, je vtaknil nekdo ključ v njegova vrata. Točajka je prihajala, da ga oprosti iz prostovoljnega jetništva.

„Odšla sta ravnokar,“ je dejala. „Ali ste kaj čuli?“

„Da. Ali ni morebiti mogoče priti v sobo številka dvanajst?“

„O da. Ali morala bi iti iskat glavni ključ. Toda če naju Parkert zasači!“

„Brez skrbi. Ne vrne se tako hitro.“

„Torej počakajte.“

Odšla je. Kako dobro da je Slavko naletel na to deklico! Brez nje bi ne bil mogel nikdar tega zvedeti, kar je zdaj vedel.

Točajka se kmalu vrne in mu prinese ključ.

„Ne vem, kaj hočete ondu, gospod poročnik,“ reče Berta. „Toda tudi nimam časa iti z Vami, kajti prišlo je več gostov, kterim moram streči. Tu je ključ.“

„Kako Vam ga vrnem? Meni ni mogoče priti še enkrat v gostilniško sobo.“

„Položite ga poleg vrat pod preprogo. Kakor hitro mogoče ga pridem iskat.“

Ko je odšla v pritličje, odpre kapitanovo sobo in jo zopet zapre za seboj. Soba je bila opravljena, kakor sosednja. Pri steni je ležal večji kovčeg in na tem manjši ročni. Kako bi ga odprl? Listina mora biti njegova!

Slavko seže v žep. Tudi on je imel tak kovčeg m je nosil ključ seboj. Poskusi — in skoro bi bil zavriskal veselja, — ključ odpre. Taki kovčgi so navadno tovariško blago in imajo jednake ključavnice. To je bilo za Slavkotu ugodno.

V kovčgu je bil samo papir. Na vrhu je ležal dolg, ozek zvezek. Odpre ga, — bil je iskan memoriale, pisan v francozkem jeziku in je imel pečat vnanjega ministra.

Ali naj se ga polasti, ali samo prepiše?

Sicer ni imel papirja v pôlni obliki, ali imel je beležnico, v kteri bi lahko listino dobesedno prepisal. Bolje bi bilo seveda, če bi se originala polastil, ali bi to opazil. Premišljeval je nekoliko minut. Odločil se je, da bi to skrivno zahrbtno pogodbo brzo vnanjemu ministru in ker je imel original v ministrovi roki veliko večjo vrednost, kakor najboljši prepis, se je polastil brez nadaljnega premišljevanja listine.

Nato zatvori zopet kovčeg in zapusti sobo. Ko je bil položil glavni ključ pod preprogo, priložil je nekaj bankovcev kot dar postrežljivi točajki in zapusti hišo, ne da bi ga bil kdo opazil.

Najel si je izvožčeka in se odpeljal k ministru. Mislil je z veseljem, da mu bo ta pomagal polastiti se kapitana. Strnad je odpotoval, da bi vjel s tovariši tega zlodeja, ali ni več sledu o njem. Sedaj se je izdal morski ropar sam. Moglo bi se ga prisiliti, da razkrije vse skrivnosti od Rodrigande in o usodi Strnada, mu je morebiti znana.

Ko je dospel do ministrove palače, je zvedel, da je ta pri cesarju. Takoj se je peljal v cesarjev grad. Povedalo se mu je, da ni pripraven čas za avdijence. Zmajal je z ramenami in rekel službenemu pobočniku:

„Vendar moram ostati pri svoji prošnji, gospod polkovnik.“

„Ali Vi niste v uniformi, poročnik!“

„Nisem utegnil obleči jo.“

„Zato je vedno dosti časa. Nj. Veličanstvo nosi redno in vedno uniformo. Jaz bi dobil strašen nos, če bi Vas oglasil, kakor ste. Sicer je pa Nj. svitlost vnanji minister pri cesarju.“

„Ravno tega sem iskal. Tem bolje, če je pri njem. Morem Vam gospod polkovnik samo to povedati, da se gre za važno zadevo, ki se ne da odložiti. Ta važnost mi dovoljuje, da pretrgam tudi pogovor največje važnosti. Nevarnost se bliža, ker se tiče aretiranja špijona in izdajalca in jaz bi bil prisiljen, odgovornost zvaliti na Vas, če bi se še branili, me priglasiti.“

Pobočnik je gledal mladega moža, ki je znal tako nujno govoriti in rekel slednjič:

„Torej Vi trdite, da prinašate važne in neodložljive stvari?“

„Tako je.“

„In hočete zadevo ministru v cesarjevi pričujočnosti razložiti?“

„Da.“

„Torej, če to trdite, sem prisiljen Vas priglasiti. Ali mladi mož, spominjam Vas, da bodete svoji karijeri jako škodovali, če si izsilite pristop pri cesarju v zadevi, ki ni tako važna, kakor se Vam zdi. Odgovornost nosite Vi.“

„Rad,“ odgovori Slavko uljudno, ali samozavestno.

Pobočnik je vstopil v sobo Nj. Veličanstva in se kmalu zopet vrnil. Na migljaj vstopi Slavko. Stal je asproti dvema naj večjima možema Avstrije.

Obeh oko je bilo z začudenjem uprto v mladega, komaj dvajsetletnega človeka, ki si je predrznil v tako priprosti, komaj za gostilno spodobni obleki izsiliti avdijenco.

Tudi cesaijevo oko je počivalo z resnim pričakovanjem na Slavkotu, ki je po spoštljivem pozdravu dvignil svoj pogled in pričakoval, da ga kdo ogovori.

„Naznanilo se mi je poročnika Kreka?“ pravi cesar.

„Jaz sem, Veličanstvo,“ odgovori Krek s skromnim glasom.

„Od ktere čete?“

„Do sedaj v službi ljubljanskega pešpolka, sedaj sem pa vstopil k gardnim huzariem Vašega Veličanstva.“

Cesarjevo oko se je oživilo in je gledalo mileje.

„Ah,“ pravi, „moj vojni minister mi je pravil o Vas. Vi ste toplo priporočeni, vendar Vas smatajo v gotovih krogih predrznim, da ste vstopili v gardni kor.“

„To so mi že pokazali, Veličanstvo.“

Lahek, pomilovalen smehljaj se je pokazal na cesarjevem obrazu.

„Torej ste svoje vizite že izvršili?“ vpraša dalje.

„Storil sem svojo dolžnost,“ deje Slavko pomembno.

„Upam, da boste to tudi nadalje spolnovali. Kako pa pridete do obleke, ki je na tem mestu jako neprikladna?“

„Tukaj Veličanstvo, moje opravičenje.“

Izvlekel je pogodbo in jo pomolil cesarju s spoštljivim poklonom. Ta vzame listino, jo odpre in pogleda. Takoj se je pokazal na njem izraz naj večjega presenečenja; hitro stopi k oknu in čita, dokler ne pride do konca. Nato pomoli listine ministru in reče:

„Čitajte, Svetlost, čitajte! To je izvanredna vest, ktero nama prinaša ta mož.“

Minister je stal dosedaj popolnoma nepremično in se je za poročnika komaj zmenil. Sedaj je vzel listino in jo čital. Nobena poteza njegovega železnega obraza ni pokazala vtisa, ki ga je napravilo nanj čitanje. Ko je dokončal, je pogledal polno Slavkota in vprašal:

„Gospod poročnik, kako pridete do te listine?“

„Po tatvini, Svetlost,“ odgovori Slavko.

„Ali!“ se je smehljal minister. „Kaj imenujete tatvino?“

„Protipostavno polaščenje tuje lastnine.“

„Torej je mogoče, da Vas tatvine oprostim. Zdi se mi, da so ti papirji lastnina Nj. Veličanstva in njih tatvina se je menda zgodila po jako postavnem potu. Kdo je bil dosedanji lastnik papirjev?“

„Greneral Donai jih je prinesel nekemu možu, ki je navidez Spanec, v resnici pa ogleduh Amerike.“

„Kje je?“

„Tu na Dunaju v hotelu Imperial. Če dovolila Veličanstvo in Svitlost, prosim, da smem pripovedovati, kako sem dobil listino v roke.“

„Pripovedujte!“ zapove cesar radovedno.

Slavko pripoveduje. Omeni, da mu je neka mila oseba označila kapitana kot zlodejca, zato mu je sledil v gostilno, da bi morebiti zvedel, kaj je prineslo tega človeka na Dunaj. Sledilo je še drugo.

Ko je dokončal, stopil je cesar k njemu, podal mu roko in mu rekel z izvanredno naklonjenostjo:

„Storili ste nam veliko uslugo, poročnik, hvala Vam. Dobro je, da ste prinesli original in ne prepisa. Mi se

bomo Donaia in Parkerta takoj polastili. Toda kdo je spoznal v kapitanu nevarnega hudodelca?“

„Gospa Strnadova, prej grofinja de Rodriganda.“

„Grofinja Rodriganda in sedaj navadna gospa? Kako je to?“

„Veličanstvo, ta priprosti Strnad je na vsak način sin kneza de Olzuna, ki je sedaj tu na Dunaju.“

„To je očividno jako interesantno.“

„Saj je tudi v resnici tako zanimivo, tako nenavadno, da si drznem prositi Vaše Veličanstvo, da milostno poslušate košček zgodbe teh oseb.“

„Vi ste si pridobili pravico do naše hvaležnosti, rad Vam dam dovoljenje. Pripovedujte!“

Cesar je pomigal ministru, da se vsede. Vsedeta se oba in Slavko pripoveduje kratek obris dogodkov in razmer njemu dragih oseb. Visoka gospoda sta poslušala z vedno večjim zanimanjem. Ko dokonča vstane cesar vidno razburjen in pravi:

„To je izvanredno; čuje se kakor roman! Skoro bi trdil da take stvari niso mogoče! Vi pravite da deželni predsednik Kotnik pozna to zanimivo rodbino?“

„Gotovo. Vsi prebivalci Bršljanovega imajo pristop pri njemu. Nj. ekscelenca se je zanimal posebno za Silvo de Rodriganda.“

„Torej dobro. Deželni predsednik je tukaj. Čul sem, da bode imel danes zvečer goste in porabil bom priložnost, da napeljem govor na to, kar ste mi sedaj pripovedovali. Za sedaj Vas odpuščam, da se urede potrebne priprave, da ujamemo oba emisarja. Veseli me, da ste v moji gardi. Dobro ste se vpeljali pri meni in se tako dobro priporočili, da ste lahko prepričani o moji naklonjenosti. Verujte mi, da Vas ne izpustim izpred oči. Z Bogom!“

Dal je Slavku še enkrat roko, ktero je ta ponižno prijel, ali v srcu poln sreče poljubil. Tudi minister stopi k njemu in mu da desnico.

„Poročnik,“ pravi, „ljubim ljudi, ki so že v taki starosti tako previdni in delavni, kajti taka mladost obljubuje hvaležno starost. Ne vidiva se morebiti zadnjič. Za danes Vas pa prosim popolne molčečnosti. Noben človek, zapomnite si, noben človek, razun nas treh ne sme vedeti, kaj Vas je privedlo k cesarju. Ta listina je jako velike važnosti. Zanesite se, da Vas ne bom pozabil. Z Bogom!“

Slavko je zapustil sobo in grad. Ni mislil na voz, ni vedel, kam gre, bil je skoro pijan od sreče. Ta dva visoka moža sta ga s tolikim odlikovanjem odslovila, kaj ga brigajo sedaj vsi njegovi nasprotniki od generala do zadnjega poročnika. Tudi je bil vzbudil cesarjevo zanimanje za rodbino de Rodriganda; moglo se je upati, da bode iskanje po zgubljenem Strnadu pod tako visokim pokroviteljstvom imelo več uspeha.

Tako je šel slepo in zamišljen po ulicah, dokler ni zapazil, da gre v napačno smer; vzame si torej zopet fijakarja in se pelje domov.

Tam so ga pričačovali z največjo nepotrpežljivostjo. Sedeli so skupno v salonu in so ga vsprejeli z ljubeznjivim očitanjem, da je tako dolgo hodil.

„Mi te pričakujemo iz one strani iz gostilne,“ pravi knez, „in sedaj se pripelješ z vozom. Kje si bil pravzaprav?“

„Tega ne uganete, Svitlost,“ pravi smejé in pogledavši sebe nadaljuje: „Ali vidite to obleko, vaški učitelj se bolje oblači, in v ti obleki sem bil —“

Tu preneha in knez mu seže v besedo:

„No, pri kom?“

„Pri cesarju.“

„Pri cesarju? Ni mogoče?“ so klicali od vseh strani.

„In vendar! Pri cesarju in pri vnanjemu ministru sem bil!“

„Ti se šališ!“ meni Olzuna.

Ali Silva je natančno pogledala svojega tovariša. Poznala ga je dobro: videla je njegove od sreče blesteče oči, njegova zardela lica, zato je bila prepričana, da ni govoril v šali.

„Res je, bil je pri cesarju, Slavko ne laže.“

Pri tem so žarele tudi njene oči presrčnega veselja. Bila je ponosna na to, da je Slavko govoril s tako visokimi gospodi.

„Torej res?“ je vprašala njena mati mladeniča.

„Da!“ prikima on.

„Moj Bog, v ti obleki!“ zakliče knez. „Ali kako vendar prideš k Veličanstvu in Svitlosti?“

„Tega ne smem povedati. Obljubil sem trdno obema gospodoma, da bom molčal, prosim Vas torej, da nobenemu človeku ne poveste o avdijenci. V Vaše pomirjenje pa Vam hočem, pravzaprav moram reči, da sem bil z odlikovanjem odpuščen. Posrečilo se mi je, da sem storil gospodoma nenavadno uslugo in oba sta mi podala roke in mi rekla, da me nebosta pustila izpred oči.“

„Kako lepo, kako krasno!“ se je veselila Silva.

„To veselje je Slavka tako navdušilo, da je pristavil:

„Minister mi je celo rekel, da ljubi ljudi, ki so v taki mladosti že tako previdni in delavni. Moral sem veliko pripovedovati, od Španije od Rodrigande, vse, vse in sedaj hoče cesar z deželnim predsednikom govoriti. Grotovo bodete vsi predstavljeni, zato smemo pod cesarjevim varstvom upati, da bode imelo naše iskanje kmalu uspeh.“

„Daj Bog,“ pravi Silva de Rodriganda. „Ali si šel, da bi govoril s kapitanom. Kje je? Kje si ga pustil?“

„V tem trenotku, bo gotovo že vjet,“ pravi Slavko.

Toda motil se je. Dočim je pripovedoval svojcem o svojem pogovoru s Parkertom in o svojem bivanju v hotelu Imperial, toliko, kolikor je smel vsled svoje obljube, se je vrnil kapitan zopet v gostilno. Pogovor z ruskim poslanikom ni trajal dolgo. Vrnil se je in je takoj, ko je vstopil, mislil na važno listino.

Odprl je ročni kovčeg, da bi jo še enkrat natančneje prečital, kakor je bilo mogoče v navzočnosti francozkega generala. Strašno se je prestrašil, — listina je izginila. Iskal je po kovčgu z rastočim nemirom — ni je našel več. Iskal je po sobi, čeravno je dobro vedel, da je zaprl listine v ročni kovčeg, ker ga je bil celo general vprašal, če so tu varne — zastonj. Pozvoni torej. Točajka pride. Glavni ključ je bila že na gotovi kraj odnesla in tudi obilni denarni dar našla.

„Je bil kdo za moje odsotnosti tu?“ vpraša kapitan.

„Ne, nikdo ni vprašal po Vas.“

„Jaz menim, če je bil kdo v ti sobi?“

„Ne.“

„In vendar je moral biti nekdo tukaj.“

„Kako bi bilo to mogoče? Vsaj zapirate svojo sobo.“

„Gotovo imate še kak glavni ključ, na kar nisem prej mislil. Jaz sem okraden in sicer grdo okraden.“

„Okradeni?“ vpraša ona in obledi strahu.

To je gotovo zmota. Na noben način ne more smatrati poročnika Kreka tatovom.

„Vi ste se ustrašili, Vi ste obledeli!“ zakliče kapitan.

„Vi sami ste bili! Povejte mi, kje imate listino! Moram jo zopet imeti, takoj, takoj!“

Pri besedi listina, se je deklica takoj ohrabrila. Torej se ne gre za navadno tatvino. Zgubila se je torej neka listina. Če jo je poročnik vzel, je moral biti na vsak način opravičen zato; toda izdati ga ni hotela.

„Jaz?“ pravi. „Kaj Vam pade v glavo! Na tak način mi nikar ne govorite gospod kapitan! Kje ste pa imeli listino?“

„Tu v malem kovčgu.“

„Ali ni bil zaprt?“

„Pač.“

„In Vi si domišljujete, da poštena deklica vlomi v Vaš kovčeg —“

„Vlomljen ni, ampak odklenjen,“ ji seže v besedo.

„Odkod naj se dobi ključ, ki odpre Vaš kovčeg?“

„Vetrih —“

„Ne bodite smešni! Točajka ima vetrili! Šla bom takoj k gostilničarju in mu rekla, da hočete iz mene, njegove sorodnice napraviti tatu!“

„Da, le pojdite! Pokličite gostilničarja. Listina se mora na vsak način zopet dobiti.“

Odšla je.

On je pa letal po svoji sobi v naj večji razburjenosti.

Ravno, ko je prišla v vežo, vstopilo je več gospodov in ko je slučajno skozi vrata pogledala, je videla več policistov, ki so se tam postavili. En gospod jo vpraša:

„Ali ste Vi tu točajka?“

„Da.“

„Kje je postilničar?“

„V kuhinji.“

„Pokažite mi ga!“

Peljala je gospoda v kuhinjo in mu pokazala gospodarja. Gospod se obrne k njemu:

„Pri Vas stanuje tujec, ki se je vpisal kapitan Parkert?“

„Da, Gospod.“

„Dobro. Vi ste prav naznanili; pogledal sem na policiji v zapisniku tujcev. Tu vidite znak, ki dokazuje, da sem uradnik policije. Ali je kapitan doma?“

Gostilničar je spoznal znak, prikimal in dejal:

„Ravno je prišel domov. V sobi številka dvanajst prvo nadstropje ga najdete.“

„Dobro. Jaz ga grem iskat. Ali zapovejte Vaši družini, da ne govori o tem!“

Potem zapusti kuhinjo in gre po stopnicah. Njegova spremljevalca sta se vstopila, jeden spodaj, drugi na vrhu stopnic, dočim so stopili policaji v vežo. Uradnik je potrkal pri kapitanu na vrata in vstopil na njegov poziv.

„Vendar!“ zakliče kapitan nepotrpežljivo. „Ali ste Vi gostilničar?“

„Ne, gospod kapitan.“

„Ah! Kdo pa?“ vpraša Parkert začuden.

„Uradnik tukajšnje policije.“

Kapitan se ustraši, toda hitro se zavé in pravi:

„To je prav, gospod. Okraden sem namreč —“

„Okradeni? Hm!“ je menil uradnik smehljaje. „Kaj pa se Vam je izgubilo?“

„Listina, važna listina.“

„Potem se motite. Ta listina Vam ni bila ukradena, ampak zaplenjena.“

Parkert je stopil korak nazaj. Bilo mu je, kakor bi ga bila strela zadela.

„Zaplenjena?“ je ječal. „Od koga?“

„Tega nama ni treba prevdarjati.“

„Toda kdo ima pravico za moje odsotnosti, moje stvari odpirati?“

„Vsak pošten državljan, komur je na tem, da obvaruje domovino izdajstva. Kapitan Parkert, ali kakor se že drugače zovete, pojdite z menoj; Vi ste moj jetnik!“

Prej je bil Parkert prestrašen, a v jasni nevarnosti se mu je vrnila hladnokrvnost. Izprevidel je, da je izgubljen, če ga ujamejo; moral je bežati. Ali kako? Hodnik je gotovo zaseden, cesta morebiti ne; torej skozi okno je jedina rešilna pot. Uradnika mora prekaniti. Moral bi mu priti blizu, ne da bi ta kaj sumil, kajti gotovo je oborožen. Napravil je torej začuden obraz, prijel svoj kovčeg, ga odprl in dejal:

„Gospod komisar, to mora biti zmota. Poglejte v ta kovčeg! Priporočila in legitimacije Vas bodo prepričale —“

Dalje ni govoril. Približal se je bil počasi uradniku; stal je tik njega, ko je odprl kovčeg. Pri zadnji besedi Pa je spustil kovčeg in zgrabil uradnika s tako silo za vrat, da mu je pošla sapa! Njegov obraz se je pomodril; z rokama je mahal konvulzivično po zraku; udje so se mu stresali; roki sta mu upadli in tedaj ga je Parkert izpustil na tla. Policaj sicer ni bil mrtev, ali skoro zadušen v omedlevici.

„Ah, napol rešen sem že!“ mrmra Parkert. „Kaj je taka podgana proti kapitanu Hrandepriju, včasih tudi Landola imenovanem. Ali moja uloga je doigrana. Generala Donaia, kterega bodo gotovo iskali, moram svariti. Bil je vendar tako pameten, da si je najel privatno stanovanje. Toda kdo je vzel listino? Če bi bil še moje druge papirje dobil, bi bile znane vse moje skrivnosti.“

Zapre kovčeg in stopi z njim v roki k oknu, kterega odpre. Na cesti ni bilo videti nobenega človeka in tudi ne policista. Le fijakarski voz je stal pri sosednji hiši. Kočijaž je stal poleg njega. Parkert je zlezi na okno. Skok je bil visok, ali za mornarja ne nevaren. Zagon — in Parkert je stal na cesti. Nihče, še celo kočijaž ni opazil, da je skočil skozi okno.

S kovčkom v roki stopi kapitan k vozu, vstopi in zapove:

„Belaria cesta 24.“

V naslednjem trenotku se je voz odpeljal. Ker je moral sledove skriti, zapovedal je vstaviti, predno je prišel na dotično cesto in šel peš po večih ulicah. Potem je zopet najel drug voz in povedal natančneji; naslov. Tam je pustil kočijaža čakati, šel je v prvo nadstropje, potrkal in vstopil pri generalu Donai.

„Vi kapitan?“ vpraša ta. „Kaj hočete tako kmalu?“

„Vas svariti, Svitlost. V trenotku morate bežati?“

„Cent mille tonnerres! Zakaj?“

„Izdana sva.“

„Ni mogoče!“

„Gotovo! Jaz sem policiji samo na ta način ušel, da sem pobil komisarja in potem skočil skozi okno na cesto.“

„Strašno! Kdo naju je izdal?“

„Ne vem.“

„In Vaši papirji?“

„Memorijale je zaplenjen.“

General se ni še nikdar bal, a sedaj je obledel.

„Torej sva izgubljena, če naju zasačijo,“ pravi.

„Vi ste morali velikansko neumnost napraviti. Med potom mi bodete pripovedovali.“

„Vi hočete z menoj potovati?“

„Najboljše je. Jaz ne pridem čez rusko mejo. Na Sasko morava, a ne z vlakom, ker tam bi naju prijeli.“

„Jaz imam spodaj voz.“

„Dobro. Odpeljiva se z njim, toda večkrat bova menjala, predno prideva iz mesta; drugo vidiva potem. Ali ste svoj denar rešili?“

„Da.“

„Jaz moram pustiti kovčegtu; toda moj denar mi zadostuje. Naprej!“

Vtaknil je denarnico k sebi, zgrabil klobuk in svršnik in zapustil sobo. Voz je odpeljal oba begunca. — Bilo je na večer tega dne. Prostor kazine gardnih častnikov je bil razsvetljen in natlačeno poln. Slutili so, da bode danes prišel poročnik Krek in zato so prišli vsi, da mu soglasno pokažejo, da nočejo imeti z njim ničesar opraviti.

Starejši častniki so se sešli pri zadnji veliki mizi, mlajši pa so zasedli druge in se živahno zabavali.

Poročnik Ravenov, don Juan regimenta je igral z Grudnom in Platenom partijo karambola. Zopet je zgrešil lahek sunek in je udaril s kejem nevolno ob tla,

„Vsi hudiči, da mi gre zopet krogla mimo!“ pravi. „Prokleta smola pri igri!“

„Tem večja sreča v ljubezni,“ se smeje Platen. „Toliko je pa gotovo, da danes ne smeš igrati s kapitanom Parkertom. Ti si preveč raztresen, on je pa mojster. Hrani svojo denarnico.“

„Parkert?“ vpraša Gruden polglasno. „Pa, ta ne pride.“

„Ne? Zakaj ne?“

„O, s tem smo se nebeško blamirali!“

„Rad bi vedel, kako?“

„Hm! O tem bi se ne smelo govoriti,“ šepeče Gruden pomenljivo.

„Tudi proti tovarišem ne?“

„Samo proti molčečim.“

„K kterim mi na vsak način spadamo. Ali ne? Pripoveduj!“

„No, Vi veste, da sem jaz včasili pri Jankovih —“

„Pri policijskem svetniku? Da. Pravijo, da njegovi mlajši hčeri dvoriš.“

„Ali pa ona meni. Kratko danes sem bil tam in sem zvedel, da je ta kapitan Parkert takorekoč političen goljuf, in ne samo to, ampak celo pravi, nevarni hudodelec.“

Ravenov je ravno nastavil kej k sunku. Začuden ustavi, pogleda govornika in pravi:

„Ti se šališ, Gruden?“

„Šalim? Mi ne pride na misel! Ali se morebiti aretira človeka, kogar se je prej smatralo za poštenjaka, brez zadostnih dokazov?“

„Tisoč gromov! Ali so ga aretirali?“

„Hoteli so ga.“

„Aha, pa ga potem niso!“

„Ker je ušel.“

„Vraga! Parkert, ki je imel pri nas pristop! Ali veš to gotovo?“

„Ravno tako gotovo, kakor to, da je komisarja, ko ga je hotel odpeljati, davil do nezavesti in potem skočil iz prvega nadstropja na cesto.“

„Vsi hudiči! To je sramota! Kdo bi bil to zaupal temu solidnemu človeku. Mi smo mu tu dovolili pristop kljub meščanskemu pokolenu, ker je bil Janké in severni Amerikanci nimajo plemstva. Ali kakor je vedno; če se pečaš z izvržkom, se blamiraš na vsak način. Zato je naša tem večja dolžnost, da se za novega tovariša Kreka prav nič ne menimo.“

„Meni se zdi,“ pravi Platen, ki se je bil pri majorju Potegnil za Slavkota, „da je vendar še majhen razloček med hudodelcem in med častnikom, ki je zvesto in častno služil.“

„Kmet je kmet, naj si bo v civilu ali uniformi,“ odgovori Ravenov. „Ogreniti mu moramo službo in skrbeti s tem, da kakor hitro mogoče prosi, da ga prestavijo.“

V tem trenotku je vstopil polkovnik regimenta. Prihajal je tušem redko. Prišel je navadno le tedaj, če je hotel kako službeno zadevo na prijateljski način razrešiti. Zato so slutili že pri njegovem vstopu vsi, da ima nekaj na srcu, kar bi zanimalo častnike.

Sédel je k starejšim gospodom k zadnji mizi, dal si prinesti kozarec vina in pregledoval navzoče, ki so ga uslužno pozdravili. Čakali so, da jim dovoli nadaljevati začete zabave. Zagledal je Ravenova, kteri je bil kljub svoji lahkoživosti njegov ljubljenec.

„Ah, Ravenov,“ pravi, „igrajte le svojo partijo do konca, a potem nobene več.“

„Ah, gospod polkovnik, jaz sem zgubil, torej moram revanše prositi,“ odgovori poročnik.

„Danes ne; hranite svoje noge in moči!“

„Torej so jutri posebne vaje?“

„Da, ali ne na konju, ampak peš in sicer z mladimi damami v roki.“

Pri teh besedah so vsi dvignili glave.

„Da,“ se smeje polkovnik, „sedaj gledajo gospodje! Nočem njih radovednosti skušati, ampak takoj stvar razložiti, da lahko potem igram partijo vista.“

Kakor se je vedel proti Slavkotu neprijazno, tako je bil lahko ljubeznjiv, če se je skladalo z njegovo častjo. Ko so se častniki tesneje zbrali okoli njega, pravi:

„Da jutri bodo peš vaje; navadno se imenuje ta način ekserciranja bal.“

„Bal? Kje? Kje?“ se je čulo od vseh stranij. „Nekje, kjer si morete najmanj misliti, gospodje. Tu imam poln zavitek vabil, ktere naj razdelim vsem častnikom našega regimenta in njih ožjim tovarišem. Vseh vabil je šestdeset in dame so tudi povabljene.“

„Toda od koga?“ vpraša major, ki je sedel poleg njega.

„Stavim, kar hočete, gospod tovariš, da ne uganete. Mislite si moje začudenje, ko sem prejel proti večeru ta zavitek z vabili in sledečim pismom:

„Gospodu baronu pl. Vinslov, polkovniku prvega huzarskega regimenta.

Gospod polkovnik!
Cesarsko Veličanstvo je bilo tako prijazno, da mi je dovolilo prostore in vrt svojega gradu Šenbrun v svrho soareje. Pošiljam Vam priložena vabila, da jih razdelite med častnike in njih ožje tovariše in sem prepričan, da me bodete počastili s svojo gospo soprogo in hčerkami in tudi dame častnikov.

Vam naklonjeni

baron Kotnik,

deželni predsednik kranjski.“

Ko je polkovnik pismo zopet zganil in pogledal okoli stoječe, je videl na vseh obrazih izraz začudenja.

„Kaj pomeni to?“ vpraša major.

„To vprašanje sem si stavil tudi jaz, a nisem našel odgovora.“

„Kakor sem čul, je bil predsednik danes telegrafično pozvan na Dunaj,“ si je drznil Grruden pripomniti.

„Odkod veste to?“ vpraša polkovnik naglo.

„Vi veste gospod polkovnik, da so gospodje sluge med seboj v tesni zvezi in moj sluga je pretkan ptiček, ki ve polno novosti.“

„Ta telegrafični poziv bi dal sklepati na važne poetične konstelacije. Začelo se je prijazno občevati z južnimi državami in se jih hoče pridobiti. Jas mislim, gospodje, da bomo kmalu spet v Italijo jahali. Da bi se le kmalu zgodilo, sedaj je za nas najboljši čas. Toda ne belimo si las.

Resnica je, da smo povabljeni in da bomo imeli prijeten večer. Prostori Senbruna nam še niso bili nikdar na razpolago; tu nas odlikujejo, da nas bodo vsi zavidali. Mi bomo hvaležni in sem prepričan, da bodo gospodje, zlasti mlajši pokazali vso ljubeznivost. Sedaj hočem razdeliti vabila.“

„Ali si smem dovoliti vprašanje, gospod poročnik,“ vpraša Ravenov, „če dobi ta poročnik Krek tudi vabilo?“

To je bilo sicer nesramno vprašanje, vendar odgovori polkovnik prijazno:

„Zakaj to vprašate, dragi Ravenov?“

„Ker bi jaz nikdar ne obiskal soareje, na ktero Padejo dvomljivi ljudje.

„Tega Vam ni treba niti vprašati, ker vsi gojimo iste principe in nazore, kakor Vi. Sicer pa nastopi Krek šele jutri in nas torej nič ne briga. Tu, dragi Brinar, imate vabila. Skrbite, da se razdeli.“

Pobočnik vzame zavitek in jih razdeli prisotnim gospodom, druge obdrži za nenavzoče.

Komaj dokonča svoj posel, ko se odpro vrata in vstopi Slavko. Vseli oči se obrnejo vanj, a se zopet takoj odvrnejo, da je moral zapaziti, da nočejo o njem ničesar vedeti.

Toda ni se pustil motiti, ampak obdržal je čako na glavi in stopil k naj starejšemu častniku, namreč polniku Vinslovu. Pred njim obstoji, ga pozdravi vojaško in pravi:

„Poročnik Krek gospod polkovnik. Prosim Vas za prijaznost, da me predstavite gospodom tovarišem!“

Polkovnik je imel karte v rokah, obrne se počasi in se dela, kakor bi ne bil razumel in vpraša:

„Kako? Kaj hočete?“

„Dovoljujem si prošnjo, da me predstavite gospodom.“

Polkovnik stisne obrvi, pogleda Slavkota od nog do glave in vpraša:

„Predstaviti? Ah! Kdo ste?“

Na vseh obrazih se je pojavilo zaničevanje; samo poročnik Platen je zardel sramu, da se mladega poštenega moža tako žali.

Vsi so vedeli, da se mora sedaj odločiti, kakega značaja da je Krek. Noben kavalir ne bi smel takega zasramovanja prenašati. Zopet so bile vse oči v Slavkota obrnjene.

V njegovem obrazu se ni ganila nobena mišica in s trdnim glasom pravi:

„Vaš gospod pobočnik, poročnik pl. Brinarje priča, da sem se Vam danes predstavil. Rad sem pripravljen slabemu spominu, kjer ga najdem, na pomoč priti: Jaz sem poročnik Krek, gospod polkovnik.“

Tedaj skoči polkovnik iz svojega sedeža in zavpije:

„Grom in strela, kaj pravite Vi gospod Krak, Krek, ali kakor se že zovete! Kdo ima slab spomin, kaj?“

Slavko se mu prijazno nasmehlja in pravi:

„Prepuščam popolnoma odločitvi gospoda polkovnika, da izjavi ali je pozabil moje ime iz resničnega slabega spomina, ali namenoma. V zadnjem slučaju bom prosil gospoda vojnega ministra, da me gospodu polkovniku pred celim regimentom bolj očividno predstavi in mu s tem dajem častno besedo, da bode njegova Visokost to storila.“

Polkovnik je obledel.

Čital je bil priporočilno pismo ministrovo; pogledal je zdaj v prijazne samozavestne oči mladeniča in zazdelo se mu je, da ima tu opraviti s človekom, ki mu je po duhu najmanj enakovreden.

Kakor so sedaj stale stvari, bi bil moral tudi najbolj pristranski sodnik pritrditi, da je polkovnik svojega poročnika zatajil, torej globoko razžalil.

Krek je stal tu, kakor da bi hotel polkovnika radi žaljenja pozvati, ali to bi tega spravilo pri predstojnikih ob zaupanje.

Mladi poročniki naj se pozovejo in bijejo in gredo potem zn kazen v trdnjavo, če pa polkovnik skoro najmlajšega častnika kar prisili k dvoboju, zasluži, da ga degradirajo.

To je privedlo polkovnika, daje odnehal. Rekel je:

„Kaj slab spomin, kaj namen! Tam stoji pobočnik pl. Brinar, ta naj Vas predstavi.“

Mislil je, da je to zadosti, kajti bil je z besedami, slab spomin tudi razžaljen. S tem, da se je delal, kakor da bi te žalitve ne bil čul, se je postavil proti svojim tovarišem v slabo luč. Menil je, da je stvar končana in je sédel. Slavko pa je obstal pred njim in rekel glasno in trdno:

„Dovolite gospod polkovnik, jaz imam še malo opombo.“

„Torej?“ vpraša polkovnik in obrne svoj od jeze in tudi sramote zardeli obraz proti Slavkotu. „Napravite kratko!“

„To bom storil, kajti kratkost je moja navada, kakor bodete kmalu videli. Jaz se nisem prostovoljno ločil od sedanjih svojih razmer, ampak sem bil samo po višji volji prestavljen v huzarski gardni regiment. Natančno poznam tradicije gardnega kora, ali menil sem, če se že ne bodo gospodje tovariši meni, ki sem v zadnji vojni storil svojo dolžnost, pridružili v prijateljstvu, da me bodo vsaj brez izzivanja pustili hoditi svoja pota.

Danes pa me je večina gospodov, kterim sem se moral službeno predstaviti zavračljivo in celo zaničljivo vsprejela. Zato sem bil že vnaprej prepričan, da tudi tu ne bodem dobro došel. Nisem prijatelj negotovosti. Vedeti moram, ali se me pripozna tovarišem ali ne. In zato naj se takoj v tem trenotku odloči, ali mi bodete pustili mojo pot prosto, ali naj si jo priborim. Gospod polkovnik, Vi ste me zatajili. Na vsak način moram vedeti, ali seje to zgodilo vsled slabegaspomina ali namenoma. Ali ste tako prijazni, da mi odgovorite na tô vprašanje?“

Nihče izmed prisotnih ni ostal na svojem sedežu. Tako se tu še ni govorilo. Na ta način si ni drznil še noben poročnik govoriti s šefom svojega regimenta. Vsi so mu bili sovražni, ali vendar so ga morali vsi spoštovati vsled njegovega poguma.

Kakor so bile sedaj razmere, je moral polkovnik ali izjaviti, da ima slab spomin — in to bi bila zanj velikanska blamaža — ali pripoznati, da je hotel namenoma poročnika žaliti — in to bi dovedlo do dvoboja, zopet blamaža za njega, kteri je bilo mogoče samo na ta način se izogniti, da izjavi meščanskega častnika nezmožnega zadoščenja.

Mladi poročnik je ujel starega, na svoje plemstvo ponosnega polkovnika v njegovi lastni zanjki in vsi so bili radovedni, kaj bo zdaj storil.

Polkovnik je stal popolnoma uničen pri svojem stolu; izgubil je pravdo proti človeku, kterega je smatral lahko premagljivim. Slednjič je rekel:

„In če Vam ne odgovorim?“

„To bodete storili. Kajti to bi bila največja strahopetnost; upam pa, da imate dosti poguma z meščanskim poročnikom govoriti!“

To je bilo polkovniku vendar preveč; to mu je pomagalo, da se je zbral.

„Prav imate,“ pravi ponosno. „Vi niste mož, kterega bi se bal. Izjavim Vam torej, da sem Vas namenoma zatajil.“

„Hvala, gospod Vinslov. Hočem upoštevati Vašo starost in Vas nočem privesti pred službene predstojnike, ali zadoščenja hočem. Dovolite, da Vam pošljem jutri svoje priče.“

„Kaj še? Jaz se ne bijem z meščanskim!“

„Tako bi se jako ceno odtegnili odgovornosti. Če ne vsprejmete mojih prič, naj razsodi častni sod, če ni zmožen zadoščenja mož, ki nosi uniformo Njegovega Veličanstva. Če tudi ta odloči proti meni, naznanim Vas Vašim predstojnikom nepokorščine proti njim in nameravanega, nasilnega razdraženja Vaših podložnikov. Nisem še pol toliko star, kakor Vi, pa uiti Vas ne pustim.“

Obrne se urno na petah in gre k steni, kjer obesi sabljo in čako, vzame si z okna časopis in se ogleda po kakem prostoru.

Nihče se po tem krepkem in pogumnem Slavkotovem nastopu ni več upal, zabraniti mu sedež, ali stisnili so se bolj skupaj, da bi ga ne dobili za soseda.

Samo jeden je ostal na mestu in ga je prijazno in vabljivo gledal, namreč poročnik Platen. Slavko je opazil prijazen pogled in stopil k njemu.

„Dovolite mi prostor na Vaši strani, gospod poročnik?“ vpraša Slavko.

„Prav rad, tovariš,“ odgovori Platen in mu ponudi roko. „Moje ime je Platen, bodite pozdravljeni!“

Slavko je pogledal v odprto, pošteno oko govornika, čegar pogled mu je tako dobro del in pravi:

„Zahvaljujem se Vam srčno. Sicer se je opustilo, predstaviti me, ali moje ime se je imenovalo. Gospod Platen, ali Vas smem prositi imen teh gospodov?“

Še vedno je vladala globoka tišina v sobi, tako da se je natančno slišalo vsako ime, ktero je Platen izgovoril. Pri zadnji mizi je bila taka tišina, kakor po gromu, pri drugih mizah pa so si častniki pomagali s tem, da so vzeli v roke časnike, ali druga sredstva, da se mučni položaj zakrije. Gospodje pri Slavkovi mizi, kterih imena so se imenovala, so kimali v zadregi z glavami, dočim jih je ta pozdravil s poklonom. Samo Ravenov je ostal stari, prijel je za kej in menil:

„Pojdi Gruden, nadaljujva svojo partijo. Kako je Platen? Ti si tretji.“

„Hvala, ne bom,“ odgovori ta.

Ravenov zmaje z ramama in se norčuje:

„Pa! To se pravi zapustiti šampanjko radi kozarca jesiha!“

Slavko se je delal, kakor bi ne bila ta razžaljiva primera njemu namenjena in pri tem ga je podpiral Platen, kajti segel je po šahovi deski in vprašal:

„Ali igrate šah, gospod Krek?“

„Med tovariši že!“

„Torej, saj sem Vaš tovariš. Odložite časnik in poskusite enkrat z menoj. Poštenost pa zaliteva, da Vam izjavim, da me smatrajo pri šahu nepremagljivim.“

„Torej moram biti tudi jaz pošten,“ se smeje Slavko. „Stotnik pl. Podgornik, moj vzgojitelj, je bil mojster v ti igri. Toda poučeval me je tako dobro, da ne dobi nobene partije več.“

„Ah, to je prav, torej bomo imeli spet enkrat zanimivo partijo. Pojdite!“

S tem je Platen pretrgal molk. Pri zadnji mizi se je začel vist znova, spredaj so se valile biljardne krogle in poteze pri šaliu so postale v desetih minutah tako zanimive, da so se častniki dvignili drug za drugim in šli opazovat igro. Opazili so z začudenjem, da je Slavko še boljši igralec; dobil je prvo partijo.

„Čestitam!“ reče Platen. „Kaj takega se mi že dolgo ni prigodilo. Če je res, da je dober vojskovodja tudi dober igralec šaha, ste Vi na vsak način izvrsten častnik.“

Slavko je čutil, da je Platen govoril te prijazne besede, da bi mu utrdil stališče, zato je odgovoril odklanjaje:

„Kakor Vam je znano, se ne sme slepo obračati. Ako je dober vojskovodja tudi dober igralec šaha, še ni potrebno, da bi bil fin igralec šaha tudi dober častnik. Sploh ste pa hoteli v prvi partiji le skušati mojo moč. Poskusiva drugo. Zdi se mi, da jo bom zgubil.“

„Mogli bi se motiti. Toda preje ste imenovali stotnika pl. Podgornika. Ai je morebiti ta gospod nadgozdar v službi deželnega predsednika na Kranjskem.“

„Seveda.“

„Torej ga poznam. On je star, grčav mož, ravnotako robat kakor pošten in je pri predsedniku na dobrem glasu.“

„Dobro ste ga popisali.“

„Spoznal sem ga pri svojem stricu v Ljubljani, ki je njegov bankir.“

„Njegov bankir. Ta se zove Valjavec, če se ne motim.“

„Da. Razložiti Vam moram namreč, da se je moja teta, sestra moje matere, poročila z meščanom, namreč Valjavcem, ki je vsled tega sorodnik Vašega in mojega majorja, kajti zadnji je moj bratranec.“

Drugi gospodje so se začudeni pogledovali. Kaj je padlo Platenu v glavo, da razlaga s tako odkritosrčnostjo rodbinske razmere in s tem izpostavlja majorja? Slavko pa je razumel njegov namen: Platen mu je hotel dati zadoščenje za vsprejem pri majorju in objednem ponosnim častnikom pokazati, da v visoko-plemenitaških krogih ni vse tako čisto, kakor se misli.

Druga partija se začne. Slavko jo zopet dobi. Pri tretji partiji sta vzbudila občno pozornost Ravenov in Gruden, ki sta se začela prijateljsko dražiti.

„Vraga, zopet si petnajst poenov pred mano,“ je dejal Ravenov. „Nesreča v igri!“

„Pa sreča v ljubezni, kakor sem ti že povedal,“ pravi Gruden.

„Da. Ali stavo boš vendar zgubil. Deklica bo moja, je že moja če natančno vzamemo.“

„Kaka stava? Kaka deklica?“ vpraša major, kteri ali o stavi ni ničesar vedel, ali jo hotel stvar še enkrat spraviti v razgovor.

„Ravenov ima priložnost dokazati, da res povsod premaga,“ odgovori Gruden.

„Pojasnite to stvar.“

Gruden pripoveduje zanimivo zadevo in vsi so ga poslušali. Tudi igralca šaha sta prenehala v igri, da bi čula.

„Da, Ravenov je don Juan regimenta. Sicer pa trdi, da je to lepotico že pridobil,“ konča Gruden.

„Ali je pa to res?“ vpraša polkovnik, ki je tudi moral že enkrat spregovoriti besedo, da zakrije svoj neprijeten položaj.

„Razume se,“ odgovori Ravenov. „A ne samo jaz, ampak vsak gardni častnik premaga povsod. Seveda, če se nizki elementi smejo vrivati v naš krog, bo ta monopol za nas kmalu zginil.“

Pri tem brezobzirnem napadu, so vsi obrnili svoj pogled v Slavkota, ki je zopet molčal. Ravenov nadaljuje, potem ko je zastonj pričakoval odgovora.

„Doba stave še ni pretekla; torej mi še ni treba prinašati dokazov; ali deklica je bila hčerka kočijaževa in tej bom vendar dosti dober. Za sedaj morem samo ženiti, da sem se vsedel v njen voz in jo spremljal domov.“

„Kočijaževo hčerko?“ se smeje polkovnik. „Česti-tam, poročnik! Tu je lahko dobiti stavo.“

Na to izvleče Slavko smodko in reče, dočim odrezuje konček:

„Kaj še! Gospod Ravenov bo izgubil stavo!“

Potem ko se je pustil dvakrat od Ravenova mirno razžaliti, ni nikdo pričakoval, da bode segel v pogovor in sicer glede stvari, ktere navidezno niti ni poznal. Vsi so torej začudeni utihnili. Ravenov pa stopi brzo korak naprej in vpraša:

„Kako mislite, gospod Krek?“

Slavko prižge smodko, potegne parkrat iz nje in odgovori mirno:

„Rekel sem, da bode gospod Ravenov izgubil stavo. Gospod Ravenov samo renomira, on pretirava!“

Imenovani stopi še en korak naprej in zakliče:

„Ali izvolite to besedo ponoviti?“

„Prav rad! Gospod Ravenov ne pretirava samo, ampak še celo močno laže.“

„Gospod!“ se razjari ta. „To si drznete Vi meni reči, ki sem častnik cesarske garde? In tukaj?“

„Zakajne? Saj sva oba tukaj, in jaz sem ravno tako častnik cesarske garde, kakor Vi. Jaz bi si sploh smatral jako pod častjo, meniti se za Vaše renomiranje, če bi ne bila ona dama meni prav ljuba prijateljica, ktere dobro ime čuvati jo moja dolžnost.“

„Čujte!“ zakliče Ravenov. „Kočijaževa hčerka njegova intimna prijateljica! In ta se vriva med nas! Ta hoče biti gardni častnik!“

Vsi navzoči so se zopet dvignili. Zapazili so, da pride zopet do prepira. To je bil zopet večer, o kterem se bo dalo še pozneje pripovedavati. Toda izpregovoriti ni hotel nihče. Tuji meščanski vrinjenec je bil sicer polkovniku kos, ali Ravenov ga bode že naučil manire. Slavko sam je še sedčl. Odgovoril je hladnokrvno:

„Opomnil sem že, da se nisem vrinil, ampak slušal višjo voljo in moram sploh vprašati, kdo je bolj častivreden, ali prijatelj kočijaževe hčerke, ali njen zapeljivec. Seveda moram to zadnjo besedo malo podpreti z dokazi. Gospod Ravenov se je sicer vrinil v voz z nebeško nesramnostjo, vendar se mu sme ni posrečilo dam spremiti do doma, kajti te so ga s pomočjo policaja postavile na zrak.“

Vskliki prestrašenja so se čuli po sobi. To je bilo preveč; sedaj je moralo nekaj nastopiti.

Ravenov je obledel; reči se ne more, ali od jeze, ali od strahu, da njegov nasprotnik vse ve; toda jeza je premagala. Skočil je k Slavkotu in zakričal:

„O čem govorite? O nesramnosti? Od policaja? Ali bodete preklicali? Takoj!“

„Mi ne pride na misel!“ mu je zvenelo hladno naproti. „Govoril sem popolno resnico in te se ne prekliče.“

Tedaj se je dvignila Ravenova postava grozeče. Videlo se je, da se bode v prihodnjem trenotku vrgel na svojega nasprotnika in vendar je ostal ta navidezno popolnoma neprevidno na svojem sedežu.

„Zapovem Vam, da v trenotku prekličete in me prosite odpuščanja!“ hropel je razjarjeni Ravenov.

„Paperlapa! Ali imate Vi, ravno Vi meni zapovedovati!“ se je glasilo iz Slavkovih ust.

„O, več kakor mislite!“ kriči oni, ki je bil od jeze ves iz sebe. „Zapovedujem Vam celo, da izstopite iz našega kora, ker nas niste vredni. In če tega ne storite prostovoljno, Vas k temu prisilim. Ali veste sploh, kako se koga izžene iz uniforme?“

„To ve vsak otrok. Da se mu navadno klofuta, potem ne more več dalje služiti.“

„Torej dobro! Ali bodete preklicali, prosili odpuščanja in nam vsem obljubili, da izstopite?“

„Smešno! Ne uganjajte burk!“

„Torej imate tu klofuto!“

Pri ti besedi se je vrgel na Slavkota in zamahnil z roko. Čeravno se je to zvršilo bliskoma, je bil vendar Slavko hitrejši. Odbil je udarec z levo roko, zgrabil v prihodnjem trenotku Ravenova za pas, dvignil ga visoko nad se in ga treščil v velikem krogu čez biljar, tako da je padel z velikanskim ropotom na oni strani onesveščen na tla. Slavko se je bil tega naučil od doktorja Strnada, svojega krepkega mojstra.

Nihče ne bi bil mlademu častniku prisodil toliko moči in spretnosti. Nekaj trenotkov je vladala nepopisna zmešnjava v sobi. Nekteri so stali strahu popolnoma nepremično in so zijali v zmagalca, kteri je prej pokazal toliko duševno in sedaj telesno premoč. Drugi so hiteli k Ravenovu, ki je ležal kakor mrtev na tleh. K sreči je bil navzoč vojaški zdravnik, kteri je onesveščenca takoj preiskal.

„Nič ni zlomljenega in tudi notranjost ni poškodovana, kakor se vidi,“ pravi nato. „Zbudil se bo kmalu in bo ušel srečno samo z nekaj utiskami.“

Ta skrb je bila torej odpravljena in sedaj, ko so položili Ravenova na zofo, so obrnili vsi svojo sovražnost proti Slavkotu, ki je stal ravnodušno med njimi, kakor bi s temi dogodki ne bil imel ničesar opraviti. Polkovnik je sprevidel, da je prišel čas, da mora nastopiti. Počasi stopi k Slavkotu in mu reče grozeče:

„Gospod, Vi ste se spozabili nad poročnikom Ravenovom —“

„Vsi prisotni gospodje mi morajo potrditi, da sem bil jaz le v silobranu,“ seže Krek brzo v besedo. „Predrznil se je, ponuditi častniku klofuto, vrgel se je name in zamahnil. Vendar se mu prizanesel, kajti ravno tako bi ga bil jaz lahko spravil s klofuto iz garde, kakor je on meni grozil.“

„Prosim Vas, da mi ne segate v besedo, ampak me pustite izgovoriti! Jaz sem Vaš predstojink in Vi morate molčati, če jaz govorim. Razumite? Vi zapustite v trenotku to sobo in greste za sedaj v svoje stanovanje v zapor.“

Obrazi navzočih so se zjasnili. Te besede so bile popolnoma po njihovi volji. Ali poročnika vendar še niso poznali. Ta se uljudno prikloni in reče zmerno:

„Prosim Vas oproščenja, gospod baron. Jutri bi Vaše povelje takoj slušal, toda ker šele jutri zjutraj vstopim, še to nima zame moči. Jaz menim, da se v jezi človek ne sme prenagliti —“

„Grospod Krek —“ grozi polkovnik.

Slavko pa nadaljuje:

„O zaporu torej niti ni govora, toda Vaši želji, da zapustim sobo, ugodim rad, ker sem bil dosedaj navajen občevati na takih krajih, kjer se človek ne izpostavlja nevarnosti, da ga po nedolžnem zatajé ali celo oklofutajo. To se dogaja navadno v beznicah in jednakih krajih. Lahko noč, gospoda!“

Ta zavrnitev je provzročila mnogo nemira. Toda Slavko se ni menil zato, opasal je sabljo, si pokril čako in odšel ponosno skozi vrata.

„Strašno!“ zavpije nekdo za njim.

„Nezaslišano!“ drugi.

„Še nikdar kaj takega, pri moji veri!“ tretji.

„Ta deček je pravi hudič!“ meni major.

„Kaj še!“ se togoti polkovnik. „Te vražje lastnosti mu bodemo že izbili! On, in mene pozval! Ali ste kaj takega že čuli?“

Nikdo ni opazil, da je Slavkotu sledil poročnik Platen. Zunaj ga doide, ga prime za ramo in reče:

„Poročnik Krek, počakajte trenotek! Bila je splošna zarota zoper Vas. Ali mi verjamete, če Vas zagotovim, da jaz nisem bil popolnoma nič udeležen?“

„Verujem Vam, saj ste mi dokazali,“ odgovori Slavko in mu pomoli roko. „Najsrčneje se Vam zahvaljujem. Pripoznam Vam, da sem pričakoval ignoriranja, ali ne toliko brezobraznosti in surovosti. Jako obžalujem dogodke večera.“

„Vi ste se krepko branili, skoro prehrabro. Bojim se, da Vaš obstanek v gardi ni več mogoč.“

„To se bo še videlo. Nikdar še nisem poznal tega, kar drugi imenujejo strah. Spoštujem predpravice plemstva, te so po stoletjih utrjene, toda odločno sem proti nazoru, da plemstvo stoji kvalitativno nad meščanstvom. Vrednost človekova je primerna njegovi nravni vrednosti.“

„Rad Vam pritrdim, čeravno sem plemenitaš. Polkovnik je zaslužil Vašo zavrnitev, seveda ni slutil nihče, da si bodete upali tako prosto nastopati. Kar se pa Ravenova tiče, Vas moram vprašati, če poznate to deklico.“

„Prav, dobro. Vsaj so mi te dame pripovedovale vso dogodbo.“

„Ali pa tudi resnično!“

„Nobena ne laže. Samo Vam hočem povedati, da ta dama, radi ktere se je stavilo, ni hčerka kočijaževa. Ali mi obljubite začesno molčati?“

„Gotovo!“

„Torej. Ona je vnukinja kneza de Olzuna. Vidite ej, da se mi nikakor ni treba sramovati, biti ji prijatelj.“

„Vsi hudiči! Kako pa potem pride ta Ravenov —“

„On se rad baba in je jako nepreviden človek. Vsak drugi bi bil na prvi pogled spoznal, da ima jako izobražene dame pred seboj. Njena spremkinja je bila kneginja. Vsilil se je na najsurovejši način v njujin voz in dame so se ga mogle iznebiti samo s pomočjo policaja.“

„Moj Bog, kako nespametno in neprevidno. Ali kako je prišel na misel, da je hčerka kočijaža?“

„Pozvedoval je o nji pri mojem slugi v bližnji gostilni. Stanujem namreč pri knezu in sem bil z njo vred vzgojen. Moj stari Ludevit pa je zvita glava in je nalagal, da je kočijaževa hčerka. Upam, da sedaj vse razumete!“

„Vse, samo Vaše telesne moči ne.“

„Vadil sem se že od mladosti in sem imel najboljšega učitelja, namreč princa de Olzuna.“

„Vsi hudiči, jaz Vas začnem občudovati. Ali ste v orožju tudi tako izurjeni, kakor s pestjo?“

„Ne bojim se nobenega nasprotnika.“

„To Vam bo koristilo. Ravenov Vas gotovo pozove. In kaj mislite s polkovnikom?“

„Jutri mu pošljem svoje priče.“

„Kdo bo to?“

„Hm, v tem še nisem jasen. Svojcem nočem o teh razporih ničesar povedati, znanstva pa tu nimam.“

„Ali se Vam smem jaz ponuditi?“

„Vi s tem izgubite zaupanje svojih tovarišev in predstojnikov.“

„Tega se ne bojim. Jaz ne služim, da bi avanziral, ampak samo iz veselja. Moje premoženje je zadostno, da živim nezavisen in prosim Vas še enkrat naj bodem Vaš zastopnik. Pridobili ste si moje spoštovanje, bodiva prijatelja, dragi Krek!“

„Rad sprejmem Vaše prijateljstvo. Že danes pri obisku pri majorju se mi je zdelo, da bova prijatelja. Objemiva se, dragi Platen!“

Objameta se in Platen pravi:

„Ali greste naravnost domov?“

„Ne. Jaz sem se na vnanje kazal sicer popolnoma mirnega, kajti samo to pomaga do zmage, ali na notranje sem bil manj. Nočem doma pokazati svojega vznemirjenja in zato grem še četrt vina pit.“

„Jaz se Vam pridružim. Počakajte!“

Hitel je nazaj v sobo.

Slavko ga je čakal na cesti. Ni še slutil, kolikega pomena bo zanj Platen in od tega omenjeni bankir Valjavec v Ljubljani.

Poročnika sta šla v neko pivnico in Platen je spremljal Slavkota domov, da bi zvedel, kje stanuje. Ko sta se pri vratih poslovila, videla sta prednja okna razsvitljena in ko Slavko stopi v salon, najde vse zbrane okoli visokega obiska kajti deželni predsednik, baron Kotnik, je bil na obisku pri knezu.

„Tu prihaja naš gardni huzar!“ pravi ko zagleda Slavkota. „Bili ste v kazini?“

„Da, Svitlost,“ odgovori ta.

„Ali je bil Vaš polkovnik tam?“

„Da, je pavvzoč.“

„Ali ste dobili tudi Vi vabilo?“

„Jaz ne vem o tem ničesar, Svitlost.“

„Ah, ta gospod Vas je torej hotel izključiti, toda mi ga bomo presenetili.“

„Zvedel sem namreč danes od svojega prijatelja kneza, kako Vam nasprotujejo in sklenil sem takoj, tem gospodom pokazati, do morajo biti ponosni, če imajo poročnika Kreka v svoji sredi. Ne zardite, moj dragi? Vi ste med malim številom onih častnikov, kterih hrabrost mejedino more sprijazniti z nesrečnim izidom zadnje vojne, plačali ste častne znake, ktere nosite z lastnimi ranami in ker sem Vam poleg tega še osebni prijatelj, sem sklenil dati Vam priložnost, Vaše nasprotnike osramotiti.

Povabil sem vse častnike Vašega regimenta in tudi njih prijatelje jutri zvečer k sebi, in cesar, ki mi je pripovedoval o uslugi, ki ste mu jo storili, mi je prepustil svoj grad Šenbrun za soarejo.

Slutim, daje polkovnik razdelil moja vabila v kazini. Hočejo Vas izključiti, pa Vas bodo vendar videli. Nadenite si svoje častne znake. Z njimi bodete marsikterega nasprotnika podražili.“

Slavko je stal med celim dolgim govorom ganjen pred predsednikom. Njegov zaščitnik priredi radi njega, sina ubogega mornarja, soarejo in cesar da svoj grad na razpolago. Solze so mu stale v očeh. Poljubil je predsedniku roko in rekel:

„Svitlost, ne vem, kako sem —“

„Dobro, dragi poročnik,“ ga prekine predsednik. „Poznam Vaše mišljenje, torej Vam ga ni treba posebej povdarjati. Namen svojega obiska sem dosegel, torej se poslavljam.“

Ko je odšel, zvedel je Slavko od kneza de Olzuna, da so povabljeni vsi in poleg tudi sir Lindzej in Ema. Potem je zginil v svojo sobo, da bi se s krepkim počitkom pripravil na napore prihodnjega dneva.

Ni še bil dolgo tam, ko nekdo tiho potrka. Kdo bi neki bil? Pričakoval ni nikogar. Veselo se je iznenadil, ko vstopi na njegov poziv — Silvica.

„Ai se čudiš?“ vpraša boječe. „Moram še s teboj govoriti.“

„Ti, Silvica?“ pravi. „Pojdi bliže in sédi!“

„Da, to bodem storila, dragi Slavko. Seveda bi ne smela mlada dama obiskati mladega gospoda sama in tako pozno, toda midva šva kakor brat in sestra, kaj ne?“

„Gotovo,“ odgovori ta, da bi ji prepodil vse dvome. „Ali ve mama, da si tu?“

„Seveda ve!“

„In ona ti je dovolila iti k meni?“

„Prav rada, da, še celo pi-osila me je. Hočem te nekaj prav važnega vprašati.“

Kako srečnega se je čutil. To krasno bitje pride tako zaupno v ti pozni uri k njemu. Ni bila več otrok, vedela je, da jo ljubi, da jo ljubi z vso silo svojega srca, z vsako mislijo, z vsakim dihom. Poznal je pa tudi razloček med njo in seboj; njegova ljubezen je bila brez upa, a ne nesrečna, kajti bila je duševna, čista in prosta vsakega egoizma. Sedčl je poleg nje na zofi in ji gledal pričakujé v lep obrazek.

„No, kaj me hočeš vprašati, Silvica?“

„Daj mi najprej roko, Slavko! Tako! Ali veš, da sva se imela vedno rada?“

Vstrepetal je pri tem vprašanje v svoji notrajnosti, prejelo ga je nekaj neznanega, da ni mogel odgovoriti, ampak je samo prikimal.

„In da se ljubiva še sedaj?“

„Jaz tebe že!“ je zdihnil.

„Ti mene! Vem! Ti bi umrl za me, če bi bilo treba. Ali misliš, da te jaz nimam tako rada kakor prej? Glej, Slavko, kogar imamo radi, tega poznamo natanko, in če ne vemo že vedno vsega, pa slutimo. Slutim vse misli, ktere imaš tedaj, ko sem pri tebi in če bi ostalo mojim očem kaj skritega, vidi moje srce. Ali mi verjameš to?“

Srce mu je hotelo počiti veselja in moral se je potruditi, da je mirno odgovoril:

„Da!“

„Torej,“ nadaljuje m srčnem tonu, „ko si prišel iz kazine, je bilo tvoje tako globoko in prozorno, in prav, prav tu sp nekaj trepetalo. Vedela sem takoj, da si bil j žaljen. Tebe so v kazini neprijazno vsprejeli in ti nisi tak, da bi mogel to prenesti. Prišlo je do razpora in Vi častniki ste z orožjem takoj pri roki. Pojdi sem, dragi Slavko in poglej mi enkrat naravnost v oko!“

Položi mu svoje fine, bele ročice na rameni in ga potegne bliže k sebi, da bi mu bolje videla v oko. Njen dih mu je vel naproti, kakor dišeči dih iz Mohamedovega raja; čutil je življensko toploto, ktero je izžarivalo njeno obličeje, in z vso silo se je komaj premagal. S tem je bil večji junak, kakor v kazini, kjer je ponižal polkovnika in vrgel Ravenova.

Njen preiskujoči pogled se je vtopil celo minuto v njegovo oko, potem ga zopet izpusti in reče:

„Slavko, ali veš, kaj je?“

„Kaj?“ vpraša ta.

„Dvoboj!“

„Silvica!“ zakliče prestrašen.

„Slavko, jaz vidim natančno. Tu globoko v Tvojem očesu je nekaj, česar ne moreš skriti; videla sem in vidim še. To se vidi, kakor ponosna odločnost. Ali mi mari nočeš resnice povedati, Slavko?“

„Nikdar Ti še nisem lagal!“ zagotovi on.

„Torej mi povej, če moje srce prav sluti!“

„Ali obljubiš, da bodeš molčala?“

„To se razume!“ odgovori urno. „V takih častnih zadevah se ne smeva izdajati.“

Bila je dražestna v svoji otročji naivnosti. Najraje bi bil pred njo pokleknil in jo oboževal, ali vendar odgovori mirno:

„Uganila si, Silvica.“

„Torej res dvob ko, jaz sem vedela, jaz sem uganila, čutila in slutila sedaj veruješ, da Te ljubim?“

Gledala ga je e besedah tako ljubko in odkritosrčno, da ji poljubi roko in trepetaje odgovori:

„Moja največja sreča je, da smem to verjeti.“

„Da, velika sreča je, če se prav iz srca ljubimo in imamo zaupanje drug do drugega. Tako zaupanje imam jaz do Tebe. Ali misliš, da me Tvoj dvoboj vznemirja?“

„Ne?“

„Ne, prav nič. Ti bodeš svojega nasprotnika popolnoma premagal. Ali mamo skrbi in ker misli, da bodeš meni vse povedal in ker ve, da se dvoboji ne morejo odložiti, ine je prosila, da Te še danes zvečer poiščem.“

Njegovo oko se veselo zablišči, ko čuje od tolikega zaupanja. Ne bil bi dal za milijone teh njenih besed.

„Ali si tudi drugim pravila svojo slutnjo?“ vpraša nato.

„Ne, samo mami. Drugi niso smeli vedeti. Morebiti bi Ti bili branili, kaznovati svoje nasprotnike, ali to moraš!“

„Silvica, Ti si junakinja!“ zakliče navdušen.

„O, samo kadar se Tebe tiče, dragi Slavko. Za druge jako trepetam, o Tebi pa dobro vem, da si vsem kos. Da, ko si šel v vojno, tedaj sem trepetala, kajti proti krogljam se ne bi mogel braniti; pri dvoboju je pa treba le mirnosti in spretnosti, in tu se Tebi ni treba bati. Ali smem vprašati, kdo je Tvoj nasprotnik?“

„Imam dva!“

„Dva dvoboja?“ vpraša začudena. „Dobro, torej imaš dvojno priložnost, priboriti si sproštovanje. Celo veselila bi se tega, če mi izpolniš majhno prošnjo.“

„Če le morem, draga.“

„Kaznuj oba človeka, am ju nikar! Kako lepo je to, če se more sovražniku reči: ‚Lahko bi Te bil umoril, a daroval sem Ti velikodušno življenje‘. Ali hočeš?“

„Rad, obljubljam Ti.“

„To me veseli, Slavko. V zahvalo mi smeš roko poljubiti, kakor prej. Tu jo imaš!“

Držala mu je ročico naproti, se smehljala in mu prijazno kimala.

„Tako so delale preje vitežke hčere in zato Te smem tudi jaz tako obdariti,“ je rekla. „Če bi mama to videla, to bi se smejala. Sedaj mi pa moraš še povedati, kdo sta Tvoja nasprotnika.“

„Prvi je moj polkovnik.“

„Ah! Ta bi moral biti vesel, da dobi takega podočnika! In drugi?“

„Poročnik pl. Ravenov.“

„Ta! Ta je bil proti nam tako surov! Slutim, Slavko, da se bijeta radi mene. Povej mi resnico!“

„Uganila si,“ odgovori Slavko.

To ni bilo nikako bahanje. Ni mu prišlo niti na misel, da bi jo s tem priznanjem vezal na se. Bil je čist značaj in je na njeno odkrito in zaupno vprašanje tudi odkrito odgovoril.

„Vidiš, kako Ti vse čitam iz očij,“ menila je z veselo samozavestjo. „Sedaj si postal moj pravi vitez. Ti boš svojo Silvico maščeval in ta Ti bo milostno podala roko v poljub in Ti povrhu še dala spomin; kaj, si bom še premislila. Sedaj vem vse in se zopet lahko vrnem k mami.“

„Kaj ji boš rekla?“

„Vse. Vendar ne misliš, da bom svoji materi kaj zamolčala?“

„Tega me Bog obvaruj, ti čista duša!“ zakliče vsled prekipečih občutkov. „Povej ji vse in tudi to, da se ji ni treba bati, da se še nismo pozvali, in da prosim njene molčečnosti.“

„To storim in mama Te bo uslišala. Lahko noč, dragi Slavko.“

„Lahko noč, moja ljuba, draga Silvana!“

Pomolila mu je obe roki in je hotela sobo zapustiti. Toda pri vratih ostane zamišljena, obrne se še enkrat in reče z angelskim nasmehom:

„Kmalu bi bila nekaj važnega pozabila! Če si Ti moj vitez; moram torej delati, kakor grajske gospice in Ti dati pentlio v boi. Ali ie ta dobra, ki jo nosim na obleki, Slavko?“

Najraje bi bil zavriskal veselja. Ta otroško nežna in vendar objednem že deviško ljubka naivnost, mu napolni prsa z radostjo in mu podi kri z desetkratno hitrostjo po žilah. Čutil je biti na svojih sencih, ko odgovori:

„O, lepa je, krasna je. Ali mi jo res daš?“

„Prav rada, dragi Slavko!“ Odpela je svilnato pentljo od svojih nežnih, lepo zakroženih prs in mu jo ponudila. „Ko greš v boj, pripni jo na prsa. Ne! Tam se vidi! Ti ljudje niso vredni, da bi videli znak katerega nosiš od mene. Ali kje jo boš drugje pritrdil?“

„Ne na sukni, ampak pod njo, na srcu!“

Ljubka rdečica polije njena lica; pobesila je dolge, svilnate trepalnice, dvignila pa zopet hitro in zaupno k njemu oko in pravi:

„Da, tako napravi, ker to je najboljši prostor. Potem jo bom z velikim ponosom zopet nosila.“

„Kaj? Naj Ti jo potem zopet vrnem?“ zakliče Slavko.

„Ali ne?“ vpraša ona.

„Da, če hočeš,“ meni on in skoro v zadregi na daljuje: Ali tedaj jo moraš rešiti, kakor so delale grajske gospice.“

„Rešiti? Kako?“

„S poljubom.“

Sedaj je ona zardela, toda takoj premaga svoje čuvstvo in vpraša:

„Ali so grajske gospice to res delale?“

„Da, prav gotovo, Silvica.“

„Tega seveda nisem vedela. Če Ti jo pa popolnoma podarim, potem mi je pa ni treba rešiti?“

„Seveda ne.“

„Torej se hočem še premisliti, če jo bodem še nosila, ali ne. Kaj Ti je ljubše, Slavko?“

Ojunači se in reče:

„Najljubše mi je, da dobim poljub in smem še obdržati pentljo.“

„Pojdi! Na ta način imaš Ti dobiček. Stvar ni tako lahka, kakor bi kdo mislil. Treba mi bo mnogo premišljati, predno se odločim. Obdrži jo za sedaj; Ti bom že povedala, kaj naj se zgodi!“

Nato odide, Slavko pa ostane sam s polnim srcem, kedaj se mu je prvič pojavila misel, da bo to krasno bitje kedaj koga drugega. Pritisnil je pentljo na svoje ustnice in sédel na zofo; mislil je na njo dolgo, dolgo. Zaspal je, ne da bi opazil, in sanjal o nji do jutra. Solnce je sijalo prijazno skozi okno in šele zdaj je opazil, da je kar na zofi spal.

Spodaj ne preprogi je ležala pentlja, ki mu je med spanjem padla iz roke. To se mu je zdelo grešno onešaščenje, zato jo hitro pobere in zapre v omaro, da jo pripne pri dvoboju kot varstvo.

Šel se je malo po vrtu sprehodit in ko pride v obednico k prvemu zajutreku, so bili že vsi zbrani. Pogledal je presunljivo Silvico. Bila je bleda, kakor bi bila malo spala in je povesila pred njim svoj pogled. Ali ji je premišljevanje o poljubu odvzelo spanje?

Njena mati ga pogleda s svojimi lepimi, mirnimi očmi presunljivo v obraz in on je menil, da mu hoče, s tem povedati, da njegova skrivnost ostane tajna.

Približal se je čas, da odide k eskadronu. Ludevit, ki je bil sedaj njegov sluga, mu osedla konja. Bil je lep andaluziški žrebec, kterega mu je bil knez podaril. Odjahal je na njem proti vojašnici. Ko zavije na prostorno dvorišče, so bili eskadroni že zbrani. Ni prišel prezgodaj, kajti častniki so bili večinoma že zbrani in so pričakovati samo še polkovnika, da začno svoje vaje. Vseh oči se obrnejo vanj. Tudi Ravenov je bil tu. Od svojega včerajšnjega padca se je že okrepil in se je sedaj obrnil v stran, ko je zapazil Slavkota.

„Vsi hudiči, kakšen konj!“ meni Brinar. „Kako je plačal ubogi sin mornarja tako plemenito, dragoceno žival! In to hoče v navadni službi jahati? To si more privoščiti le milijonar!“

Slavko pozdravi tovariše, ki mu pa komaj odzdraljo. Jedini Platen jase bliže k njemu, poda mu desnico in reče glasno, da so ga vsi čuli:

„Dobro jutro, Krek! Fin žrebec! Ali imaš več tako lepih v staji?“

„To je moj služben konj,“ odgovori ta. „Druge čuvam.“

„Grom in strela!“ mrmra pobočnik proti svojemu sosedu. „Ta vrag se dela, kakor bi bili drugi še dragocenejši. Meni se zdi, da se baha. Ali ta Platen se ponižuje; jaz mu bom že pokazal.“

V tem prijaha polkovnik z dvema spremljevalcema. Njegov obraz, je bil temen, kakor da bi komaj zadrževal tiho jezo. Pobočnik mu jaše pozdravljaje naproti.

„Imate kaj novega poročati?“ vpraša šef.

„Na povelje, gospod polkovnik,“ se glasi odgovor. „Poročnik Krek je pripravljen za vstop v eskadron.“

Slavko prijaše in obstane pred njim, s konjem vred kakor iz brona vlit. Predstojnik pregleda obleko, konja in drugo. Rad bi bil našel kaj nerednega, toda v svojo jezo ni našel ničesar. Nato pravi zaničujoče:

„Jahajte domov. Vam bom že sporočil, če Vas sploh rabim in kdaj!“

Slavko pozdravi z nespremenjenim obrazom, obrne konja in odjaše v elegantnih skokih skozi vrata.

„Dober jezdec!“ mrmra pobočnik. „Odkod je vendar to dobil!“

Krek je pregledal namen polkovnikov. Hotel ga ni niti pustiti vstopiti v službo, ker sta dva poziva na dvoboj dajala dosti vzroka, ga začasno izločiti iz službe. Celo če bi meščanski poročnik v obeh dvobojih, če se bodeta sploh vršila, premagal, bil mu je zapor na trdnjavi gotov.

Slavko pa se je temu smejal. Vrnil se je domov in rekel, da bi razložil svojo zgodnjo vrnitev, da že danes njegov vstop še ni bil potreben.

Vaja je trajala čez uro. Polkovnik se je bil komaj povrnil domov in se hotel odpočiti, ko vstopi pri njem Platen.

„Ravno prav, da pridete poročnik pl. Platen,“ meni šef v neprijaznem tonu. „Za včerajšnji večer Vam moram pripomniti, da ne razumem Vašega vedenja. Zakaj ste dovolili temu človeku, da je sčdel k Vam in ste še celo z njim šah igrali?“

„Ker menim, da neuljudnost vsakogar onečašča, zlasti pa častnika. In ker sem menil, če nam da vojni minister tovariša, tudi od nas pričakuje, da kot s takim z njim ravnamo.“

„Ali Vi ste poznali naš sklep!“

„Nisem se ga vdeležil.“

„Vi ste še celo z njim odšli, kakor se mi zdi.“

„Gotovo,“ odgovori Platen brez strahu. „V njem vidim značaj, kakoršnega se mora spoštovati. Postala sva prijatelja.“

„Ah!“ zakliče polkovnik jezno. „To se mi jako čudno zdi. Ali veste, da se stem postavljate proti svojim tovarišem? Ali morebiti mislite, da se bode to prezrlo, če jemljete garjevo ovco v svoje varstvo?“

„Omenil sem, da si je pridobil poročnik Krek moje prijateljstvo in spoštovanje; zato Vas moram prositi, da v moji navzočnosti opustite primere, kakor je bila zadnja. Krek se mi ne zdi podoben ovci, ampak drugi plemeniti živali, s ktero se ni šaliti. Sicer sem si pa dovolil po njegovem naročilu Vas obiskati.“

„Ah, pa vendar ne kot zastopnik?“

„Seveda.“

„Grom in strela! Torej se res drzne mene pozivati?“

„Jaz prosim po njegovem naročilu zadoščenja.“

„To je jako neprevidno od Vas! Ali ne veste, da sem Vaš predstojnik?“

To zadnje vprašanje je bilo jako grozeče izgovorjeno; toda Platen odgovori prostodušno:

„V službenem oziru sem Vam podložen, v častnih zadevah pa mislim, da sem vsakomur jednak. Grožnje moram strogo zavrniti. Moj prijatelj zahteva zadoščenja in me je prosil, da se z Vami dogovorim.“

Polkovnik je stopal razdražen po sobi; videl je, da je v jako neprijetnem položaju, iz kterega je mogoč jako dvomljiv izhod. Zato reče:

„Bijem se samo s plemenitašem.“

„Kreka ne pripoznavate kavalirjem?“

„Ne!“

„In mu odbijete zadoščenje?“

„Pa.“

„Torej grem po njegovem naročilu k majorju pl. Palm, ki je častni svetnik našega regimenta, da skliče častni sod, ki določi, če res ni moj prijatelj zmožen zadoščenja. Ker je služba za danes končana, bode častni sod že popoldne lahko sklepal in upam, da v prid mojega prijatelja. Z Bogom!“

Komaj odide, že zapusti polkovnik svojo sobo, da bi storil pri članih častnega soda potrebne korake, da se dvoboj prepreči.

Platen poišče najprej poročnika pl. Ravenova. Ta ga vsprejme jako vzdržljivo in vpraša:

„Kaj mi donaša čast Tvojega obiska, Platen?“

„Čast mojega obiska? Hm, tako tuje in ceremonijelno!“

„Seveda. Ti si prešel k sovražniku; jaz morem s Teboj občevati samo v tonu uljudnosti in prosim, da tudi Ti tako ravnaš.“

Platen se prikloni rekoč:

„Kakor misliš. Kdor nedolžnega brani pred predsodki mora biti na vse pripravljen. Sploh Te pa ne bom dolgo nadlegoval, ker prihajam le iz tega namena, da Ti naznanim stanovanje svojega prijatelja Kreka.“

„Tako! Čemu?“

„Jaz mislim, da je moraš vedeti, da mi lahko daš nujno poročilo.“

„Uganil si. Sploh pa mi ni treba vedeti njegovega stanovanja, kajti jaz slutim popravici, da imaš njegovo pooblastilo.“

„Gotovo.“

„To zadostuje. Gruden me bo zastopal. Ktero orožje je izvolil Tvoj takozvani prijatelj?“

„To prepusti Tebi.“

Ravenovo oko zablišči polno srda.

„Ali,“ pravi, „ali se čuti tako varnega? Dela se, kakor bi bil mojster v vsakem orožju! Ali si mu povedal, da sem najboljši borilec v regimentu?“

„Ne.“

„Zakaj ne?“

„Ker bi ga bil s tem razžalil. Sploh se pa Tebe ne boji; vsaj je dokazal, če se ne motim.“

„Kaj še, to je bilo presenečenje! Torej naj jaz volim?“

„Da.“

„Torej dobro; zmotil se je v meni. Vadil sem se delj časa z nekim Čerkezom, ki je bil mojster v orientalskem orožju. Jaz volim krivo, turško sabljo, zgoraj močno in težko in jako pripravno, da mu glavo odbijem.“

„Ali si od vraga?“ zakliče Platen prestrašen. „To orožje tu ni v rabi.“

„Krek mi je pustil voliti; torej ostane pri tem!“

„Toda tu nimamo nikakili jataganov ali handžarjev, kakor se to orožje imenuje.“

„Jaz imam dva.“

„Toda to je nečastno! Ti si v tem orožju izurjen, on pa ne!“

„Ponavljam, da je bil tako nesramen, da mi je pustil voliti; naj torej okusi to. O nečastnosti se ne more govoriti.“

„Torej se bijeta na življenje in smrt? To je strašno!“

„Ne stokaj! Razžalil me je smrtno, ko me je vrgel ob tla, in ker na noben način ne sme ostati v regimentu, zahtevam, da se tako dolgo bijeva, da je eden ali mrtev, ali nezmožen za službo.“

„To je preveč. On Ti je prizanesel. Lahko bi Te bil onečastil z zaušnico, kar si hotel Ti storiti. Moram Te tega spomniti.“

„Vsak spomin me more le potrditi v mojem sklepu. Torej se ne trudi več!“

„Dobro, Ti imaš vse na vesti! In čas in kraj?“

„Hm!“ zarenči Ravenov zamišljen. „Ali je polkovnika pozval?“

„Da. Ravnokar.“

„Kaj je ta rekel?“

„Odrekel je zadoščenje, zato bo častni sod odločil.“

„Nerazumem polkovnika. On je strahopeten, ali vsaj nekonsekveten. Najprej ga razžali, potem se pusti od njega najlepše blamirati in se slednjič brani, z orožjem se zjednačiti. Želel bi, da se oba slučaja skupno obravnata. Če se odloči častni sod za dvoboj, vzamem jaz isti čas in isti kraj, kteri se bode določil med polkovnikom in mojim nasprotnikom. V nasprotnem slučaju določim sam pogoje. Ali mi imaš še kaj povedati?“

Ne. Torej se smem s ‚hladno uljudnostjo‘ od Tebe posloviti. Z Bogom!“

Odšel je k majoru Palmu, ki je obljubil, da bode zadevo takoj uredil. Ko pride k Slavkotu in mu pove, da se je Ravenov odločil za turške sablje, zmaje ta ravnodušno z ramenami in pravi:

„Ta mož časti me hoče ugonobiti na vsak način. Ne pozna prizanašanja in zato naj gleda, če se bom jaz oziral nanj. Polkovnik je strahopetnež. Ni mogoče, da bi častni sod odločil zoper mene. Odločil se bo gotovo na pištole in na veliko oddaljenost in jaz mu bom gotovo prizanašal; saj je trdnjava zanj dosti kazni. Kdaj naj pričakujem odločitve?“

„Še pred nočjo.“

„Ali mi bodete poročali?“

„Da, še predno pridem k soareji barona Kotnika. Toda to je tudi lepo, kar so Vam včeraj napravili. Imeli ste pravico, da dobite vabilo, pa Vam ga niso dali.“

„Pustite to,“ se smeje Slavko. „Ne potrebujem tega vabila, dajti dobil sem je od barona privatno.“

„Ah,“ pravi Platen, „torej pridete Vi tudi?“

„Na vsak način. Povedati Vam moram, da mi je predsednik naklonjen. Slišal je, na kak način me vsprejemajo in mi je še včeraj zvečer, ko sem se vrnil domov, izjavil, da je priredil soarejo zato, da mi tam da javno zadoščenje.“

Platen se strašno začudi.

„Kako ste srečni!“ zakliče. „Vi ste Kotnikov ljubljenec?“

„Bil mi je vedno prijazen,“ odgovori Slavko. „Sploh Vas pa prosim, da nikomur ne poveste, da pridem. Veselim se razočaranja gospodov tovarišev, ki me smatrajo za vrinjenca. Torej mi lahko v Senbrunu poročate in jaz Vas v zalivalo predstavim baronu Kotniku, knezu de Olzuna, sir Lindzeju in nekterim damam.“

„Kaka sreča!“ meni poročnik ves navdušen. „Vi ste za Boga uganka, ali pripoznam, da ni slabo biti Vaš prijatelj. Ali me bodete predstavili tudi čudoviti dami, kteri velja ona stava?“

„Da. Ona je sicer vnukinja kneza de Olzuna in njena mati je španska grofinja de Rodriganda, ali začasno ju bodete spoznali pod imenom Strnad. Sedaj se pa ločiva, dragi prijatelj, da se pripraviva na slavnost.“

Ločita se da se pripravita za večer, po kterem je hrepenel celi častniški oddelek gardnih huzarjev.

Popoldne se je sešel častni sod. Člani tega so obstajali iz samih članov visokega plemstva, smatrali so Kreka za ‚garjevo ovco‘, kakor se je bil izrazil polkovnik, na ktere je tudi ta vplival in tako se je glasil odlok, da je pobočnik Krek predbacival polkovniku slab spomin in to je žalitev; ker je obojna žalitev jednaka, nima Krek pravice, zahtevati zadoščenja in polkovnik ni prisiljen, je dati in tako se o dvoboju ne more govoriti. Temu se je pridružila opomba, da se je poročnik Krek vedel brezobzirno, kar mu ne more pridobiti prijateljstva tovarišev, zato napravi pametno, če se da drugam predstaviti, posebno ker njegovo pokoljenje in mišljenje ne odgovarja razmeram gardnega kora.

Ta razsodba se je zabilježila in Platen je dobil prepis, da ga vroči Kreku. Videl je, da pričakujejo od njega kake opombe, toda ta vzame tiho prepis in odide. Bil je prepričan, da s tem stvar še ni končana.

Polkovnik pa se je čutil zmagalca. Prepričan je bil, da si Krek sedaj ne bo upal pri gardi ostati in se je vrnil zadovoljen domov, da obleče svojo najlepšo uniformo in odvede svoje dame na slavnost, kajti medtem se je že zmračilo.

Grad Šenbrun je bil danes posebno praznično okrašen. Na vrtu je gorelo brezštevilno lampijonov, ki so cvetoče grmovje bajno razsvetljevali, po sobah je žarelo morje svetlobe, delavni sluge so drvili semintja in pri vhodu je stal baronov dvorjanik, ki je vsprejemal goste.

V veliki dvorani je bila godba, ki bo igrala k plesu; sedaj je vladalo še tisto pričakovanje, v kterem se še pol glasno zabava. Sluge so nosili okoli mala krepčila, iz obednice pa se je čulo ropotanje stekla in porcelana, kar pomenja dobro pojedino.

Gostje so bili že zbrani. Najprej so dospeli na grad častniki in za njimi se je vrstila nepregledna množica odličnih gostov po svojem stanu.

Slednjič se otvorijo velika vrata in se naznani prihod predsednikov. Ta vstopi, ob roki mu Silva de Rodriganda, sedanja gospa Strnad. Njemu so sledili: knez de Olzuna z Emo Lindzej, potem sir Lindzej s kneginjo de Olzuna, prejšnjo vzgojiteljico in za to dvojico pride Slavko s Silvico.

Ko ga huzarji ugledajo, so vsi kakor ukopani. Nosil je na prsih red železne krone in vojaški red Marije Terezije, nadalje hesenski Ludvikov red, Levji red in red železne čelade poleg križa za vojaške zasluge.

Vse dame so obrnile pogled na brhkega poročnika, kterih ga nobena ni poznala, gospodje pa na njegovo damo, ki je tako ljubko poleg njega stopala in tako tesno in zaupno ob njegovi roki slonela, kakor bi bila njegova sestra.

Vsi navzoči so vstali s sedežev. Baron Kotnik je koračil k divizijskemu generalu in si dal predstaviti njegove dame, nakar je imenoval imena svojega premstva.

Lahko je misliti, kakšen utis je napravil Slavko v vojvodovem spremstvu na častnike. Pobočnik Brinar odpre široko oči in mrmra proti Grudnu:

„Ti, ali vidim prav! Ali ni to Krek?“

„Pri moji veri, da je! Prav imaš!“ odgovori ta. „Kako pride ta vrag v baronovo spremstvo!“

Brinar je še vedno zijal, pa vendar se mu posreči izgovoriti:

„Vrag me vzemi. Pet redov in zaslužni križec. Ali sem začaran?“

„In ob roki mu kočijaževa hči! Meni se zdi, Brinar, da smo se strašno blamirali!“

„Bomo videli, bomo videli! Svitlost predstavlja sedaj gospode. Poslušaj! Ah, knez de Olzuna in mis Lindzej!“

„Sedaj lord Lindzej s kneginjo de Olzuna. He, Platen, ali ste čuli ime lepe dame, ktero vodi predsednik sam?“

„Predstavil jo je kot ‚gospa Strnad.‘ toda to je inkognito. Ona je grofinja de Rodriganda in bodoča kneginja de Olzuna,“ odgovori Platen, ki se je spomnil imen iz pogovora s Slavkotom.

„Čujte!“ prekine Brinar še enkrat. „Sedaj pride poročnik. Čujte! Ah, poročnik Krek in gospica Strnad! Kaj naj si tu mislim?“

„Tudi inkognito,“ odgovori Platen. „Gospica Strnad je vnukinja kneza de Olzuna in prijateljica poročnikova. Ravenov se je dal od Krekovega sluge dobro za nos vleči.“

Ravenov, ki je stal poleg, sliši to, a samo škrta z zobmi.

„Grom in strela! Kaj je dejal sedaj predsednik našemu generalu?“ vpraša Branden.

Platen odgovori smehljaje:

„Izročil mu je poročnika Kreka in njegovo damo in ga pozval, naj oba predstavi častnikom gardnega kora.“

„Vrag naj me takoj vzame, če sem že kajtakega videl!“ zakliče Brinar precej glasno. „Vidi se ravno tako, kakor da bi se hotelo temu poročniku dati velikansko zadoščenje!“

„To je tudi res,“ pritrdi Platen. „Jaz vem zagotovo, da je ta svoreja prirejena le Kreku na čast. Krek je ljubljenec predsednikov in ta daje sedaj gospodom gardnim liuzarjem tak nos, da si ne morem daljšega misliti. Polkovnik je pozabil včeraj ime poročnika; danes bomo čuli vsi to ime iz ust šefa cele garde.“

„Kaj takega še ni bilo nikdar; to je velikansko; to je piramidalno, pri moji veri!“ meni Gruden. „Sedaj gre poročnik iz ene roke v drugo. Sedaj pride k polkovniku. Čujte! Ta vrag nekaj namerava; jaz vidim bliskati njegovo oko.“

Korni general je stopil s Krekom in Silvico ravno k polkovniku.

„Gospod polkovnik,“ pravi, „imam čast predstaviti Vam gospico Strnad in gospoda poročnika Kreka. Ta vstopi v Vaš regiment in jaz ga priporočam Vaši največji skrbnosti!“

Polkovnika je davilo v grlu: ni mogel spregovoriti besedice, ampak se je samo skrbno priklonil. Tedaj se obrne Krek k generalu:

„Svetlost,“ pravi, „mi smo Vašo ljubeznjivost že preveč izrabljali; dovolite, da me gospod polkovnik nadalje seznani z gospodi!“

„Vražji človek! Slutil sem kaj takega; ležalo je v njegovem očesu,“ mrmra Brinar. „Sedaj prisili polkovnika, kterega je pozval in kteri ga ni smatral zmožnega zadoščenja, da svoje včerajšnje vedenje osramoti in ga nam popolnoma pravilno predstavi.“

General se prikloni in pravi prijazno:

„Bilo mi je v veselje, izkazati Vam to uslugo; ali ker si sami želite, oddam Vas gospodu polkovniku.“

Rekši odide; in sedaj je moral polkovnik vgrizniti v zanj jako kislo jabolko. Na njegov migljaj pristopijo častniki njegovega regimenta in čutil se je prisiljenega, od njega tako globoko razžaljenemu Kreku imenovati celo vrsto imen.

„Hvala, gospod polkovnik,“ pravi Slavko hladno, ko je dokončal. Potem pristopi k Platenu, predstavi ga Silvici in obratno in pristavi: „On je moj prijatelj, ali ga hočeš baronu priporočiti?“

Platenu ponudi Silvica roko, ktero ta poljubi in vpraša:

„Ali plešete, gospod poročnik?“

„Strastno, milostna gospodična,“ pravi in zardi veselja.

„Torej Vam bo prinesel Slavko potem moj plesni red, da si morete izbrati. Za njegovega ‚prijatelja‘ je za njim prvi ples. Sedaj pa pojdite z nami k predsedniku, da Vas predstaviva gospodi.“

„Vsi trije odidejo in polkovnik sam ostane pri svojih častnikih. Ta izvleče svoj žepni robec, obriše si pot s čela in reče globoko se oddihuje:

„Zdi se mi, da bom omedlel. Meni je ravno tako, kakor če bi bil izgubil bitko!“

„Hm!“ mrmra Brinar. „Ta Krek je izvrsten igralec šaha.“

„To se reče, dober vojskovodja ali diplomat,“ pristavi Gruden.

„Jaz moram sesti!“ stoka polkovnik.

Odšel je k svoji soprogi, da bi si pri njej poiskal tolažbe. Nastale so posamezne gruče, toda skoro ves pogovor se je sukal le okoli Kreka in o velikanski lekciji, ktero je dal meščanski poročnik celemu gardnemu koru. Dame so se navduševale zanj. Dokazal je, da ni samo lep mož, ampak mož v popolnem pomenu besede. Gospodje so ga tudi začeli drugače pogledovati. Toda prišlo je še drugače. Visoka vrata se odpro in po celi dvorani se začuje glasen klic dvorjanikov:

„Nj. veličanstvo, cesar.“

Takoj koraka predsednik proti vratom, da bi sprejel visokega gosta. Ta vstopi in njemu na strani vnanji minister; vojni minister in komornik sta jima sledila. Zadnji je nosil nekaj v roki, kar se je v bližini spoznalo kot etuí iz safiana.

„Nisem si mogel odreči, da ne bi vstopil za nekaj trenotkov pri Vaši Visokosti,“ meni visoki gospod proti predsedniku. „Pokažiti mi svoje goste!“

Kmalu je bila najvišja gospoda zbrana okoli cesarja, dočim so drugi stali tiho ali tiho se pomenkujé oddaleč.

Pobočnik Brinar ni mogel molčati:

„Cesar, vnanji in vojni minister so tu?“ pravi. „To je veliko odlikovanje za naš regiment. Lahko smo ponosni. Ali vidite etuí v roki komornika? Pustim si glavo odrezati, če to ni kak red; gotovi ga dobi predsednik na ta javen, dvojno časten način. Glejte, tam vleče knez de Okuna vojnega ministra k oknu. Govorita tiho, obraze imata jako resne in pogledujeta na polkovnika. Gospodje, pojdimo malo bližje k polkovniku; nekaj bo; jaz to poznam! Kot pobočnik si človek pridobi izkušnje.“

Imel je prav, kajti kmalu nato je prikorakal počasi vojni minister k polkovniku. Ta se spoštljivo dvigne s sedeža, ko ga ugleda, in mu gre nekaj korakov naproti.

„Gospod polkovnik, ali ste prejeli moje pismo glede poročnika Kreka?“ vpraša Visokost v ne posebno prijaznem tonu.

„Imel sem čast,“ se glasi odgovor.

„In je tudi prečitali?“

„Takoj, kakor vse, kar pride iz rok Vaše visokosti.“

„Torej se moram čuditi, da so napravile te vrstice ravno nasprotni utis, kakor sem jaz nameraval. Spomnili se bodete, da sem Vam poročnika toplo priporočil?“

„Gotovo,“ odgovori polkovnik.

Najraje bi se bil pogreznil v zemljo. Bilo je skoro čudovito, da se vse tako briga za navadnega, meščanskega poročnika. Raje bi bil stal na čelu naskakovalne čete, kakor pri takem izpraševanju, ki je moglo izpasti le njemu v škodo.

„In vendar sem zvedel, da ga povsod nesramno vsprejemajo. Marsiktera visokorodna glava je puhla in stoji v vrsti le radi svojega rojstva. Voditelj vojaških zadev je vedno srečen, če najde moža, ki se da dobro rabiti in mora zato tem bolestneje čutiti, če ravno taki možje zadenejo na neopravičene, včasih celo zlobne zapreke. Pričakujem z vso odločnostjo, da kmalu čujem ravno nasprotno temu, kar moram sedaj v svoje začudenje opaziti!“

Obrnil se je ostro in odšel, polkovnik pa je ostal nekaj trenutkov kakor nezavesten na mestu in je potem odšel k svojemu sedežu. Celo, kdor ni bil čul pogovora, je moral spoznati, da je bil polkovnik pošteno ozmerjan.

„Ta je za danes moralično mrtev in telesno pobit,“ mrmra pobočnik. „Ne bil bi rad v njegovi koži. Ta poročnik je prihrumel v naše tiho življenje kakor sam vrag; razletel se je med nami, kakor bomba in sedaj nam lete posamezni kosi na glavo. Kje vendar tiči?“

„Tam pri ogledalu. Vnanji minister govori z njim,“ pravi Gruden.

„Vnanji minister? Pri moji veri, da je res. Dal bi dvajset svojih mesečnih plač, če bi mi hotel, minister le pokimati, tam pa stoji Krek in govori s tem velikanom, kakor bi bila skupaj v šolo hodila. Sveta nebesa, sedaj gre še celo cesar k njemu. Sedaj mi pa že vse brenči po glavi!“

Pričujoči so začudeno gledali tja, kjer sta cesar in minister govorila s Krekom. Stali so predaleč, da bi se mogle besede razumeti, ali videlo se je na prijaznem izrazu vladarja, da je jako milosten.

Tedaj pomiga cesar nenadoma komorniku. Ta stopi v sredo sobe in naznani z vzvišenim glasom:

„Grospoda moja, čast mi je naznaniti po najvišjem naročilu, da izvoli Veličanstvo imenovati poročnika Kreka vitezom druge ga razreda reda Železne krone in sicer radi velikih zaslug, ktere je za tako kratkega bivanja pri nas storil domovini. Nj. veličanstvo je objednem zapovedalo, vročiti mu znake reda in si je pridržalo pravico, o drugem odločiti.“

Rekši odpre etui, stopi k Kreku, ki je stal bled na svojem mestu in mu pripne zvezdo k drugim na prsa.

V dvorani je vladala taka tišina, kakor v cerkvi.

„Kaj bodete storili?“ vpraša ta. „Ali se bodete prostovoljno prijavili?“

„Ne vem še,“ odgovori ta. „Prostovoljno javljenje bo tudi najboljše. Sedaj sem truden in se bom malo spočil; potem se bo že videlo.“

„Jaz ne smem spati, ker imam službo. Sedaj manjka polkovnika in Ravenova. Slutim, da bom imel danes nemiren dan. Z Bogom, dragi Krek. Z Bogom, milostna gospodična!“

Nato se odpelje domov in mlada dvojica odide peš do palače.

Tam še ni bil nikdo na nogah in tako sta lahko neopažena vstopila. Silvica spremlja Slavkota do njegove sobe, kajti pot v njeno lastno jo je mimo vodila. Slavko vstopi in Silvica za njem, da bi se poslovila.

„Ali res ne veš, kaj naj storiš?“ ga vpraša.

„Ne. Pravzaprav bi moral polkovniku poročati, toda ker je bil sam zraven, je to nemogoče. Najprej se spočijva Silvica, potem se bo že dalo kaj ukreniti. Za sedaj hvalim Boga, da sera ušel nevarnosti. Vešli, pod kakim varstvom sem bil?“

„Torej?“

„Pod tvojim?“

„O ne,“ se smeje ona. „Ti bi bil skoro življenje zgubil radi mojega neumnega vsklika.“

„Toda imel sem talizman seboj, kterega si mi bila Ti dala.“

„Ah, moja pentlja! Da, bil si hraber vitez in si pogumno branil čast svoje gospodične.“

„Kaj naj se pa z godi s tem talizmanom? Ali ga zahtevaš nazaj?“

Silvica zardi in reče:

„To se bo že našlo, ko se spočijeva. Tako važne stvari se morajo natančno premisliti.“

„Sedaj si pa prav zlobna Silvana!“ se kuja on.

„Zakaj?“

„Ker si snedla besedo. Obljubila si mi odločitev za sedaj. Odvisna naj bi bila od boja.“

„Hm, mogoče je, da sem to rekla. Ali je ta odločitev res tako nujna?“

„Razume se!“ se smeje veselo. „Jaz moram gotovo vedeti, ali boš talizman odkupila, ali ne.“

„S poljubom?“

„Da, s poljubom.“

Stala je pred njim tako krasna in ljubka. Jutranje solnce je zrlo skozi okno in objemalo lepo deklico s toplimi žarki. Ali so bili žarki krivi, ali kaj drugega, da so njene oči naenkrat tako globoko zabliščale in njena lica tako čarobno zardela? Ali so bili žarki, ki so valovali okoli deviškega oprsja, ali so bila prsa, ki so se dvigala in padala?

Tedaj mu položi roko na ramo in pravi:

„Dragi Slavko, ali veš, da sem s Teboj tako zelo zadovoljna? Bil si pravi junak, lahko bi bil oba usmrtil, a ju nisi. Podal si svoje življenje v nevarnost, da maščuješ mene, zato hočem pentljo odkupiti, če Ti je prav.“

„S poljubom?“ vpraša, skoro sam zardel.

„Da, vsaj je bilo tako zgovorjeno.“

„In takoj sedaj?“

„Seveda! Saj se Ti je tako mudilo!“

Tedaj seže na prsa, izvleče pentljo in ji jo ponudi.

„Tu je, Silvica.“

„In tu je poljub!“

Hitro mu je položila roki na rame, približala svoja ljubka ustna k njegovim in ga poljubila, tako rahlo, tako oprezno, kakor poljubi igrajoči otrok punico.

„A, to je poljub?“ vpraša Slavko razočaran.

Ni je mogel niti objeti, tako hitro se je umaknila.

„Mislim,“ se smehlja navihano. „Ali je bilo morebiti kaj drugega?“

„Bil je poljub, toda tak, kakoršnega se daje kaki stari teti, ki ima grd, dolg nos in nekaj bradavic na njem.“

„Ali si že veliko tet poljubil, da tako dobro veš?“

„O ne, ker teh ne poljubuje nihče rad.“

„Koga pa?“

„Mlade, krasne Silvice!“ odgovori.

„Veš, tega mi ne smeš reči! Zato te moram kaznovati. Sedaj ne maram več Tvojega talizmana, tu ga imaš!“

Naglo seže po pentljo, položi jo na mizo in reče resno:

„To ne gre tako hitro!“

„Kaj pa, dragi Slavko?“

„Vračanje talizmana. V tako važnih stvareh se mora pravično in sebično ravnati.“

„Tak si vendar Ti vedno. Ali kako meniš tu?“

„Plačala si talizman. Če mi ga daš zopet nazaj, Ti moram ceno povrniti.“

Gledal jo je tako, kakor ga še ni nikdar videla. Srce ji je močno bilo in postalo ji je toplo na čelu in sencih, takovroče v lica, zdelo se ji je, da se kolena nekoliko tresejo. In naenkrat ji je bilo črno pred očmi, vedno temneje in temneje. Ali ni videla več, ali je zaprla oči? Sama ni vedela. Čutila je samo, da jo je objela roka okoli pleč in druga krog pasu. Ni stala več sredi sobe, ampak letela je po zraku, imela je peruti in okoli nje se je bliščalo tisoč solnc, milijone angeljev je pelo čudovite psalme. Vse to je videla in čutila. Toda vendar je bil to le sen. Čutila je, da jo roki lahno vlečete k sebi, dokler ni ležala njena glavica na njegovem srcu, ki je močno bilo. Potem dvigneta dva prsta njeno bradico in glas, kterega je dobro poznala, ki pa nikdar še ni bil tako mil, tako tresoč, pravi proseče:

„Silvica, prosim, odpri svoji ljubi očesci!“

Ni mogla odgovoriti, kajti njeno srce je bilo polno, ali nobene besede v njem. In zopet prosi oni glas:

„Silvica, draga Silvica, vsaj poglej me malo!“

„Ne!“ zašepeče da komaj sliši.

„Zakaj ne?“

„Ne morem!“

„Zakaj ne?“

„Ker — ker se tako bojim!“

„Ali mene? Ali si huda, moja Rožica?“

„O ne, dragi Slavko!“

„Prav nič?“

„Prav nič!“ šepeče ona.

„O potem Ti ozdravim oči, kterih ne moreš odpreti.“

In tedaj začuti ona dvoje toplih usten najprej na desnem in potem na levem očesu. To je bilo tako čudno, da se je moralo oči odpreti, četudi le majhno. Toda takoj so se zopet zaprle, ker so skoro oslepele od pogleda, ki je žarel od zgoraj, kakor jasen, topel solnčni žarek v bajno modrino globokega, deviškega gorskega jezera. In sedaj se tako prestraši, da se vsa strese, kajti topli ustni se dotakneti celo njenih ust, najprej lahno, kakor se vležejo trepalnice na oči, potem krepkeje in krepkeje — ali je bil to poljub? Ne, to je bil velikanski rop, njena duša ji je bila odvzeta, čutila je, kako je ušla skozi ustnice tjakaj k njemu, ki jo je držal v rokah tako, da so njena prsa na njegovih valovala. In njegove ustnice so se dvigale in zopet vlegale na njena usta. Ali naj se brani? O ne, ne, bila je vjeta, saj se ne more. In huda tudi ni bila nanj, kajti ko tedaj zadoni vprašanje:

„Ali si huda, moja Rožica?“ ji je prišel prav iz globočine srca odgovor:

„Ne, dragi Slavko.“

In, tedaj jo zopet poljubi, še šteti ni mogla kolikrat, dokler se zunaj na hodniku ne začuje korak hišnika, ki je začel svoj dnevni posel.

Sedaj odpre oči, kajti Slavko jo je spustil iz objema tako hitro, kakor da bi hotel stari hišnik vstopiti. Stal je pred njo, kakor ga še ni nikdar videla. To niso bile več njegove oči, in tudi obraz ne njegov, a bil je vendar on. Ali je to morebiti od tega, ker je prešla njena duša k njemu? In sedaj jo prime zaroke, pogleda ji globoko v oči in pravi smehljaje:

„Poglej, draga Rožica, to je bil poljub!“

Pri teh besedah se ji povrne njeno prejšnje bitje, tako da je mogla dražeče vprašati:

„Ne kakor pri kaki teti?“

„Pri stari!“

„Z dolgim nosom!“

„In bradavicami na njem!“

In sedaj sta se oba tako srčno smejala i teti, i nosu, i bradavicam, da še opazila ni, da jo je zopet poljubil in še enkrat in še velikokrat, da vendar nos ni bil tako dolg, kakor vrsta poljubov. Pozabila sta dvoboj, Slavko tudi, da je njegov oče mornar in Silvica vnukinja knezova. In temu vzrok je bil le dolgi, sladki poljub.

„Sedaj grem,“ pravi ona.

„Kako škoda,“ pravi on, kakor bi imel bogve kako pravico do njene prisotnosti.

Za to se ga mora kaznovati. Silvica mu odtegne roki in se obrne proti vratom, da bi odšla. Toda človek je pač nedosleden; zopet se takoj obrne, da mu roki in reče:

„Pa vendar moram iti, dragi Slavko. Kaj ne, to tudi Ti izprevidiš?“

Napravil je sicer obraz, kakor bi tega nikakor ne izprevidel, toda hraber vitez da vendar svoji varovanki vedno prav, zato pravi:

„Da, draga Rožica, zdi se mi res, kakor bi skoro izprevidel.“

„Ali vidiš? Torej se naspi. Lahko noč!“

„Lahko noč, Rožica!“

In tedaj je šla res, kajti odprla je vrata; toda predno jih zapre, se obrne, kakor bi imela bogve kaj važnega povedati. Dvigne torej svoj prst in pravi skrivnostno:

„Morala bi bila reči dobro jutro, ne lahko noč.“

Pogledal je skozi okno, da bi se prepričal, če ima prav, toda čudo, približeval se ji je vedno bolj in nakrat je držal zopet njeno demico v svoji. Poljubi jo in potem šele reče:

„Da, meni se tudi tako zdi!“

Dokazal je resnico te trditve z drugim poljubom, ki jo je tako prepričal, da ni več dvomila in je zato rekla zadnjič mu stisnivši roko:

„Torej reciva: Dobro jutro, dragi Slavko!“

„Dobro jutro, draga Rožica! Gotovo bom sanjal o Tebi!“

„Lepo?“

„Jako ljubo in lepo?“

„Ali mi boš to potem povedal?“

„Prav rad!“

„In ničesar izpustil?“

„Prav nič!“

Toda, ker se mu bode sanjalo o tolikili in tako dolgih poljubih in bi pri pripovedovanju lahko kterega pozabil, bilo je pametno, da si tega raje prej vzame, ko sta že oba stala na hodniku. Toda ta poljub ni trajal posebno dolgo, kajti v veži zazveni zvonec in nemelodično, kovinsko ropotanje naznani, da je že mlekarica tu. Brzo se razideta, on v svojo sobo, ona pa po hodniku tiho v svojo. V sobi je še šepetal roke na srcu:

„Oh, kako jo ljubim!“

In ona je stala v svoji sobi, globoko dihala in tiščala roke na prsi, ki so hotele obleko pretrgati in šepeče:

„Kaj je bilo to? Kaj sem storila! Mog Bog, tega ne smem mami nikdar povedati, nikdar, nikdar!“

Hodila je po svoji sobi in ni vedela, kaj čuti in misli. Tako je stopala počasi in nemirno po sobi, dokler ne potrka strežnica, ktero spusti v sobo. Ta se začudi, ko vidi svojo gospodarico že pokoncu, še bolj pa, ko stopi v spalnico in opazi posteljo še nedotaknjeno.

„Moj Bog, Vi niste nič spali?“ vpraša.

„Ne!“ odgovori Silvica kratko. „Prinesi mi čokolado in potem se oblečem.“

„Ktero obleko?“

„Svilnato. Jaz se odpeljem.“

„Tako zgodaj?“

„Potrebno je. Reci kočijažu, da napreže.“

Bilo je osem in še nikakor čas za vizite, ko stopi Silvica v voz.

„K vojnemu ministru,“ zapove kočijažu.

S tem še ni bilo možno govoriti in zato je morala počakati v salonu.

Ko minister vstane, čuje, da želi neka gospodična Strnad z njim govoriti. Poznal je to ime še predobro, zato je hitel z oblačenjem, tako, da je bil v desetih minutah že pred njo.

Sluga je čul damo veliko in nepretrgoma govoriti. Potem je sledil živahen dvogovor in ko Silvica zapasti salon, je bliščal njen obraz veselja. Minister jo spremlja osebno do voza in zapove, da se pokliče takoj poročnika Platena k avdijenci.

Platen se ni malo vstrašil, ko zve, da mora k vojnemu ministru. Bil je na dvorišču kosarne in je hitel nemudoma v svoje stanovanje, da se preobleče. Bil je prepričan, da se to tiče dvoboja, ali kje je minister o tem že zvedel.

Ko stopi v predsobo, ga sluga že čaka ter vpraša:

„Gospod poročnik pl. Platen?“

„Da.“

„Svitlost ima še opravke. Vstopite začasno tu!“

Vodil ga je mimo večih vrat do nekega vhoda, kjer odpre. Platen pade skoro vznak, kajti videl je pred sabo majhen, bogato opravljen damski salon, v kterem je sedela — ministrova soproga s knjigo v roki. Ko ga zagleda, vstane lahno, mu dobrohotno pokima in reče:

„Le stopite bliže, gospod pl. Platen! Moj mož ima še neke malenkosti urediti, zato sem zapovedala Vas sem pripeljati, da Vas vprašam o nekem jako zanimivem dogodku, kjer ste bili Vi priča, kakor se mi je naznanilo.“

Po spoštljivem poklonu je sedel v fotelj, kterega mu je pokazala, in je pričakoval, kaj bode sledilo. Vrata, ki so vodila v stransko sobo, so bila le rahlo priprta in skozi odprtino je padala senca, ki je mogla biti le od kakega človeka. Poročnik je takoj pregledal položaj. Minister ni hotel, da se mu o tem službeno poroča, zato naj Platen pripoveduje njegovi ženi, dočim sliši minister v stranski sobi besedo za besedo in more potem na ti podlagi kaj odločiti.

„Pravijo, da Vi poznate poročnika Kreka od gardnih huzarjev?“ začne visoka gospa.

„Imam čast biti, njegov prijatelj,“ odgovori ta.

„Torej sem prav poučena. Preidiva brez okolišev na predmet. Ta poročnik se je danes zjutraj dvobojeval?“

„Da. Nimam naročila, da bi zanikal.“

„S kom?“

„S svojim polkovnikom in poročnikom Ravenovom.“

„In izid te izvanredne afere?“

„Krek je odsekal Ravenovu desno roko in polkovniku isto zdrobil. Oba sta nezmožna za nadaljno službo.“

„Moj Bog, kaka nezreča. Pa obema desno roko! Gotovo slučaj!“

„Oprostite Svetlost, ni bil slučaj, ampak namen.“

„Namen? Strašno! Pripovedujte! Toda obširno in nepristransko!“

Platen poroča soprogi vojnega ministra o celi zaroti, ki se je začela zoper Kreka pri njegovem vstopu v regiment, nadalje, kako so ga predstojniki vspreje-mali in tovariši z njim ravnali in kako moško in pogumno se je Krek pri vsem tem vedel. Ko dokonča pravi gospa:

„Hvala Vam, poročnik. Vaš prijatelj je izvanreden človek. Po tem, kar slišim od Vas, moram sklepati, da ima krasno prihodnost. Kaj pa misli storiti, da bi odšel posledicam dvoboja?“

„Odšel?“ vpraša Platen. „Visokost, Krek ni tak mož, da bi uhajal posledicam, zlasti ker sam ni ničesar zakrivil. Prepričan sem, da se bo javil pristojni oblasti.“

„Zdi se mi, da mu Vi popolnoma zaupate.“

„Visokost, so ljudje, ki si znajo zaupanje v trenotku pridobiti in je nikdar varati. In tak človek je Krek.“

„Vendar je zadeva skrajno neprijetna. Ne govori se rado o nji in tudi jaz Vas prosim, da nikomur ne omenite, da sva se midva o tem menila.“

Zapazil je, da je omenjena senca zginila. Gospa ga blagohotno odslovi in Platen odide z globokim poklonom. Kemaj zapre vrata za seboj, ga že prosi sluga, naj pri ministru vstopi.

Torej vstopi v ministrovo pisalnico, kjer je bil ta globoko naslonjen na mizo in navidezno zatopljen v akte. Sedaj pa zagrne papirje in smehljaje pogleda mladega moža in pravi:

„Dal sem Vas poklicati, da Vam dam neko izvanredno naročilo gospod pl. Platen.“ In za nekaj trenotkov nadaljuje:

„Čul sem, da ste bili danes zjutraj pri malem lovu?“

Platen takoj spozna, kam pes taco moli. Minister je hotel vso stvar tako zasukati, kot nesrečo pri lovu, da sta bila dva častnika tako nesrečno ranjena. Zato odgovori z lahnim poklonom:

„Na povelje, Visokost!“

„Žalibog sem čul tudi,“ nadaljuje minister, „da se lov ni srečno iztekel. Dva gospoda nista pomislila, da je pri nevarnem orožju treba paziti. Bila sta ranjena?“

„Žalibog, Visokost.“

„Teško?“

„Smrtno sicer ne, ali vendar po izreku zdravnika toliko, da nista nič več sposobna za službo.“

„To je žalostno. Čul sem, da sta ta gospoda sam a kriva. Ali se je zadeva morebiti že razširila?“

„Prepričan sem o nasprotnem, Visokost.“

„Torej želim, da se zaenkrat molči o tem. Vi pojdite takoj k dotičnim gospodom in jim to povejte. Ranjenca tako ne bodeta zapustila svoje sobe, torej jima zapovem, da ne smeta obiskov vsprejemati. Danes imam pogovor z vladarjem in menim to zadevo omeniti. Točno ob enajstih se oglasite pri meni, da zveste nadaljne korake.“

Nato odslovi Platena z lahnim gibom roke. Ta se napoti najprej k polkovniku. Sklenil je niti s tem, niti z Ravenovom posebno milostno postopati.

Polkovnika najde v postelji in okoli njega vso rodbino. Gospa mu stopi jeze zardela naproti in reče:

„Ah, poročnik Platen, imam Vam povedati —“

„Prosim,“ jo ta prekine urno, „kratko poročnik Platen me imenujejo samo tovariši in še med temi le oni, kterim prijateljstvo dovoljuje tako kratko nazivanje.“

Ona utihne, toda nadaljuje s še bolj povzdi ginjenim glasom:

„Torej dobro, častiti gospod poročnik pl. Platen, imam Vam povedati, da je sramotno mojega moža tako zmesariti.“

Platen je čakal, da bi polkovnik sam zavrnil ta nedostojen napad, toda, ker se ta niti ne gane, pravi:

„Če se tu govori o kaki sramotnosti, se ravno gospodu polkovniku nikakor ni treba pritoževati. Hočem pregledati ta izraz, ker ste ženska in kot soproga ne morete stvari nepristransko razsoditi.“

„Oh, jaz presojam to zadevo popolnoma pravično. Še danes dopoldne grem k generalu, in zahtevam, da se tega človeka, ki svojega predstojnika tako poškoduje, pošteno kaznuje.“

„Jaz Vam prihranim ta korak, kajti pridem kot ordonanca Nj. visokosti vojnega ministra.“

„Ah!“ reče prestrašena.

Ranjenec dvigne začuden glavo in tudi navzoči otroči se začudijo.

„Od Visokosti?“ vpraša polkovnik. „Kaj naroča?“

„Sporočiti mi je Vam povelje, da ne sme za sedaj nihče o naši zadevi govoriti. Ne smete zapustiti sobe in tudi ne vsprejemati obiskov.“

„Ah, torej sem jetnik?“

„Da, to je menila Visokost, Sploh se je pa uresničilo to, kar sem Vam bil rekel, predno ste zapustili prostor: Z ozirom na mojega prijatelja je imel vojni minister milost meniti, da ste bili na lovu slučajno ranjeni. Torej se more pričakovati, da Vas bo vpliv Vašega zasramovanega nasprotnika rešil trdnjave. Z Bogom, gospod polkovnik!“

Potem odkoraka z globokim poklonom in se ne zmeni za vtis, kterega so napravile njegove besede.

Ravenov je poslušal povelje z ljutim molčanjem. Potem ko je bil obvestil še oba zastopnika, častnega svetnika in zdravnika, napoti se Platen k Kreku. Ker je ta še spal, je bil začasno vsprejet od kneza de Olzuna, kteri je dal Slavka poklicati. Ta je bil ves začuden, ko čuje, da že ve minister o ti zadevi in ko pove Platen, da si tega nikakor ne more razložiti, pripoveduje knez, kar je bil čul od Silvice. Potem prosi Platena, če ga sme predstaviti, toda ta se je moral opravičiti, ker ga je zvala služba. Vendar obljubi, da zopet pride, kakor hitro opravi pri ministru. Priporoči se in ona dva odideta v salon, kjer so bili vsi zbrani.

Slavko prime Silvico za roko in ji reče smehljaje:

„Ti si torej zame že delovala! Ali pa veš, Silvica, da si mnogo upala?“

Smehljala se mu je tako ljubko, da bi jo bil najraje objel kljub pričam in mu reče:

„Morala sem delovati, ker si Ti raje spal. Če sem si veliko upala, ni tako gotovo. Ministrova odločitev dokazuje nasprotno.“

Tudi njena mati je bila navzoča, ravno tako lord Lindzej in Ema. Pogovarjali so se o dvoboju. Slavko je moral slišati več prijaznih opominov in tudi Silvica, ki je bila njegova spremljevalka, ne da bi ga izdala. Silva, njena mati je trepetala pri ti misli, da je gledala njena hčerka tak boj, kjer se je šlo za življenje in smrt.

„Ona je pravi otrok svojega očeta,“ opomni knez s skritim ponosom, da je oče tega očeta.

„Torej res še nimate nobene vesti o njem, o doktorju Strnadu?“ vpraša Anglež.

„Žalibog niti najmanjše,“ odgovori knez. „Kar ste nam včeraj pripovedovali, je bilo zadnje, kar smo čuli o njem.“

Lord je namreč pripovedoval, kar je bil zvedel od starega haciendera.

„Ali hacijenderovo pošiljatev ste prejeli?“ vpraša Ema.

„Kako pošiljatev?“

„Torej, ta ni bila na Vas, ampak na gospoda poročnika Kreka.“

Slavko posluša.

„Name?“ vpraša. „Jaz nisem ničesar dobil.“

Sedaj sta se čudila Ema in njen oče.

„Saj ste Vi sin krmarja Kreka?“ vpraša zadnji.

„Seveda,“ se glasi odgovor.

„Torej, včeraj v Vaši odsotnosti sem pripovedoval doživljaj Vašega strica v votlini Kraljevskega zaklada. Vaš stric je dobil od Bivolovega Čela del teh zakladov, ki pa vendar predstavlja veliko premoženje. Določilo se je, da se pošlje polovica Vam za Vašo vzgojo. Ko je bil zginil Strnad, je prišel haciendero Peter Karpeles v Mehiko in je oddal zaklade tedanjemu višjemu sodniku Huaresu ki jih je poslal v Evropo.“

„Jaz nisem prav nič prejel,“ ponavlja Slavko. „Pošiljatev se je ali izgubila, ali bila poslana na napačen naslov.“

„Hacijendero sploh ni vedel Vašega naslova, vedel je samo, da ste na nekem gradu pri Ljubljani, da je Vaš oče mornar Krek, in da je na tem gradu neki stotnik pl. Podgornik. Zato se je poslalo na neko ljubljansko banko, ktera naj bi Vas poiskala.“

„Morala bi me najti. Pošiljatev se je medpotoma ponesrečila.“

„Huares jo je zavaroval.“

„Torej dobim vsaj odškodnino. Moral bi samo vedeti še banko.“

„Jaz sem čul ime od hacijendera, a je pozneje pozabil. Toda pozvedovanje Vam bo že pokazalo resnico. Mene in mojo hčerko je Južni Panter ujel in naju odpeljal v Južno Mehiko. Tam sva bila ujeta, dokler se ni Huaresov vpliv tudi do tam razširil. Šele pred osmimi meseci sem bil oproščen. Oprostili mi bodete, da sem pozabil ime, ki je imelo zame malo pomena.“

„O gospod, Vas ne zadene ni najmanjša krivda. Srčno sem Vam hvaležen, da zvem od Vas o ti stvari. Govorili ste o zakladih. Torej ni bil denar?“

„Ne. Čeravno nisem videl predmetov, vendar vem, da obstoji iz verižic, zapestnic, prstanov in draguljev iz dobe stare Mehike.“

„Ah!“ pravi Slavko zamišljen.

Videl je bil na roki svojega prijatelja Platena prstan, čegar oblika se mu je čudna zdela. Na prstanu je bilo čudno, zlato solnce, čegar sreda je bila nekak mozaik iz smaragdov in rubinov. Delo je bilo pravo staromehikansko.

„Vi imate neko misel?“ vpraša Ema.

„Zdi se mi, da sem videl pri nekem znancu prstan, ki je bil mehikanskega dela,“ odgovori Slavko. „Toda to gotovo ni v nikaki zvezi z našo zadevo. Torej bi jaz imel veliko premoženje, če bi bil dobil pošiljatev. Nisem nikakor bogastva željen, ali vendar bom pozvedoval v Ljubljani. To je moja dolžnost, že radi očeta in strica, kterih dedščina je to.“

Dočim se je tu razpravljalo o ti zadevi, opravljal je Platen svojo službo in se je peljal k ministru, pri kterem se da oglasiti. Ta ga vsprejmo prijazno. Stal je pri mizi, na kteri je ležalo več zapečatenih pisem in je rekel:

„Vi ste točni, gospod poročnik; to mi je ljubo, ker vem, da so častniki Vašega regimenla sedaj v kazini zbrani pri drugem zajutreku. Vi se ga tudi udeležite?“

„Tako sem navajen, Svitlost,“ odgovori Platen. „Torej dobro. Lov, od kterega zva zjutraj govorila, se je v kazini začel, torej naj se tudi tam konča. Pojdite k polkovniku pl. Marčniku od infaterije in mu dajte te listine. Te naj v kazini odpre in prečita v navzočnosti Vašega prijatelja Kreka. To je vse. Vaše vedenje v ti zadevi je pohvalno. Z Bogom!“

S temi besedami, vtakne vse listine v skupen zavitek in jih da Platenu. Ta odide veselega srca. Pohvala takega moža je nekaj redkega.

Da bi hitreje opravil, najame si voz in se pelje najprej k Kreku. Povabili so ga, naj dalje tam ostane, a služba ga je zvala k polkovniku.

Slavko je bil radoveden, kaj bode v kazini; zato se takoj napoti tjakaj. Ko vstopi, Platen a še ni bilo tam, vendar ni bilo skoro praznega prostora. O soareji pri baronu Kotniku so se morali pogovoriti, zato so vsi prišli.

Samo polkovnika in Ravenova je manjkalo. Vsi so slutili, zakaj, ali nihče ni vprašal, čeravno so bili častni svetnik in zastopnika navzoči.

Ko Slavko vstopi, so bili vsi vidno v zadregi. Prej so nastopali proti njemu, a pri soareji so videli, kako visoko pokroviteljstvo ima. Zoper sebe niso hoteli nastopati, ignorirati ga pa niso smeli in zato so mu odzdravili na tak način, ki ni ne vljuden ih ne žaljiv, Slavko se ne zmeni za nje, ampak sede, si da prinesti vina in bere neki časnik.

Kmalu vstopi Platen in sede k njemu.

„Ali pride polkovnik?“ vpraša Slavko.

„Naravno,“ odgovori Platen. „Zelo se je začudil povelju. Nekaj slutim, kaj se bo zgodilo.“

„To ni teško uganiti. Polkovnik Marčnik dobi naš regiment. Ker je od infanterije, je to zanj veliko odlikovanje, za častniški kor našega regimenta pa velika kazen.“

„Kaj pa druga pisanja?“

„Čakajmo!“

Ni bilo treba dolgo čakati, kajti kmalu vstopi polkovnik. Vsi ga začudeno pogledajo. Polkovnik od infanterije? Kaj hoče tu? Zakaj je prišel v lepši uniformi, z redi na prsih?

Vsi se dvignejo, da ga pozdravijo. Podpolkovnik in oba majarja mu gresta naproti, da ga pozdravita. Stisne jim roko in pravi:

„Hvala za pozdrav, gospodje! Vodi me semkaj službena zadeva in ne želja, pri Vas zajutrkovati.“ Nato izvleče kuverto in nadaljuje: „Nj. Svetlost, gospod vojni minister, me poživlja po gospodu poročniku sem, da odprem ta kuvert in Vam prečitam vsebino.“

Vsi se začudijo. Ministerski oklic v kazini? To še ni bilo nikdar! In to povelje naj razglasi polkovnik od infanterije? In Platen mu ga je prinesel? Kako pride ta do tega?

Pogledi navzočih so menjavali od polkovnika na Platena in obratno. Zadnji se nič ne zmeni, prvi pa odpre kuvert in izvleče različna pisma, ki so bila s številkami zaznamenovana.

„Prosim posluha, gospodje! Številka ena!“

Prečita kratke vrstice. Polkovnik regimenta je umirovljen brez pokojnine, ker se ni pokvaril v službi. Ta opomba je vzbudila veliko začudenje. Govorilo se je vse vprek. Spraševalo se je, če je bil res dvoboj in kako se je iztekel.

„Številka dve!“ zakliče polkovnik med nemirom. Takoj vse utilme. To je bilo ravno tako čudovito, kakor prejšnje. Poročnik Ravenov je odpuščen tudi brez pokojnine. O prošnji za odpust torej nobene možnosti.

„Številka tri!“

Vsi poslušajo z večjim zanimanjem. Nadporočnik Brinar je izgubil svojo pobočniško čast in je s poročnikom Grudnom prestavljen k trênu.

Oba sta bila navzoča. Na njihovih bledih obrazih se je kazal strah. Od garde prestavljena k pripostemu trenu, to je bilo veliko ponižanje! Drugi bi ju bili radi obžalovali, pa si niso upali. Vsi so gledali na Slavkota. Spoznali so, da se hoče s tem dati njemu zadoščenje.

„Številka štiri!“

Torej še ni konca? Kaj naj še pride? Zvedeli so še prezgodaj. Podpolkovnik, major in ritmojster Slavkotovega švadrona so prestavljeni k pešpolku, na lastno zahtevo — kakor je bilo zapisano. Z zadnjo pripomnjo so jim osladili trpkost.

Številka pet je imenovala polkovnika pl. Marčnika poveljnikom tega regimenta, čemur se je sam najbolj čudil. Platen je bil imenovem nadporočnikom in prideljen polkovniku kot pobočnik. Slednjič se prečita še imenovanje Kreka nadporočnikom in sicer v generalnem štabu.

To je bilo na vsak način odlikovanje, za ktero bi ga skoro prijatelj zavidal, kaj šele navzoči nasprotniki. To odlikovanje je pa povečal še polkovnik ki je stopil k Slavkotu, mu dal roko in rekel:

„Gospod nadporočnik, veseli me, da sem Vam jaz naznanil Vaše povišanje. Žal mi je, da Vas sedaj nekaj časa ne bom videl v vrstah svojega regimenta, toda prepričan sem, da bodete pri štabu, kjer Vas spoštujejo, prej dosegli svojo srečo, kakor pri nas, kjer ste v nevarnosti, da Vas pregledajo. Opomniti Vam moram še, da je Svetlost pripravljena, točno ob štirih od Vas osebno slišati zahvalo.“

Sedaj je morala zavist doseči vrhunec, samo pri enem ne, namreč pri Platenu, ki ga objame in mu zašepeče:

„Kdo bi bil mislil, da bom radi Tebe povišan! Poglej Slavko, kako ponosni gospodje od garde staremu Marčniku čestitajo! Žele ga k vragu, pa gredo deloma sami tja, namreč trenu. Pojdiva; ti si dobil veličastnozadoščenje in tu nimava ničesar več opraviti. Še od novega polkovnika se bom poslovil in prosil dopusta. Moram namreč v Ljubljano.“

„V Ljubljano?“ vpraša Slavko. „Torej v bližino moji domačiji.“

„Da. Stric Valjavec mi piše. Tiče se neke dedčšine in zato moram osebno govoriti z njim. Upam, da dobim dopust, kajti stari Marčnik bo sam rabil nekaj časa, da se spozna v vseh zadevah.“

„Ali ni Tvoj stric bankir?“

„Da, povedal sem Ti bil že, da je ravno tako, kakor jaz, z majorfem v sorodu.“

Stopil je k novemu polkovniku, od kterega si izprosi dopust; potem se oba poslovita od njega. Slavko povabi Platena k sebi in ta mu tudi obljubi, da pride zvečer. Ločilu sta se na cesti, ne da bi bil dobil Slavko priliko, vprašati po prstanu.

Domov prišedši je vse jako razveselil s poročilom o povišanju. V določenem času se pelje k ministru, ki ga jako ljubeznjivo vsprejme. Ko se zahvali, pravi minister:

„Bili ste nam toplo priporočeni, dalo se mi je tudi prepis vojaških poročil, ktera ste Vi dosedanjim Vašim vojskovodjem izdelali in tako sem se prepričal, da ste

jako porabni. Zato sem odločil, da pridete k štabu, seveda opomnim, da se vnaprej varujte takih lovskih izletov, ki lahko napravijo človeka nezmožnega za službo.“

Te besede je izgovoril šaljivo grozeče in potem nadaljeval:

„Začasno Vas še ne bom predstavil šefu generalnega štaba. Mogoče je, da dobite neko naročilo, ki je sicer vojaško, ali bolj diplomatičnega značaja. Za to potrebujemo moža, ki ima moški pogum, policijsko pretkanost in mirnost starca, ki je pa poleg tega mlad se vidi neizkušen in nenevaren, da ne vzbuja pozornosti. Tak mož se mi zdite Vi. Vi ste še mladi in izgledate kot čisto nenevaren, kar pa niste, kakor ste dokazali pri lovskem izletu. Potovanje bo daljše in zato se pripravite nanj. Dam Vam teden časa, pridržim si pa pravico vednosti, kje bivate, da Vas morem v slučaju potrebe takoj poklicati.“

Te besede so Slavkota osrečile. Odlikovale so ga tako, da bi bil vsak visoki častnik ponosen nanje. Zato odgovori:

„Svetlost, premlad sem še, da bi se mogel na se popolnoma zanesti, toda potrudil se bom z vso močjo, da dano nalogo povoljno rešim. Kje bom v tem tednu bival, bo vedel knez de Olzuna.“

„Vaša skromnost Vam je v čast. Odpuščam Vas s prošnjo, da me knezu priporočite.“

Slavko zapusti ministra ves srečen. Sklenil je iti na Bršljanavo, da bi pred svojini odhodom videl še mater in Podgornika. Mora se od njiju posloviti, čeravno ne ve, kam potuje.

Domov prišedši pripoveduje svoj pogovor z ministrom in vse jako razveseli. Zvečer jih obišče Platen in ostane do polnoči prinjih; ker se je hotel drugi dan peljati v Ljubljano, se mu pridruži še Slavko.

Ko jutro napoči, sta že sedela oba nadporočnika v železniškem vozu in se peljala proti jugu. Med pogovorom sleče Platen rokavico, da bi ponudil prijatelju smodko; tedaj pade solnčni žarek na njegov prstan in refleksi so plesali bliskaj e v udobnem prvem razredu.

„Ah, kak prstan!“ pravi Slavko in se dela, kakor bi ga prvič videl. „To je gotovo stara rodbinska dedščina?“

„Gotovo,“ odgovori Platen. „Od moje rodbine ni, ampak darilo mojega strica.“

„Bankirja, ki ga hočeš obiskati?“

„Da. Skazal sem mu nekdaj uslugo, ki se mu je zdela dosti važna, da me je malo obdaril. Sicer je jako skop z denarjem, ki je vendar častniku najljubši, in zato mi je dal prstan, ki je sicer jako dragocen, pa ga gotovo ni nič stal. Ali ga hočeš pogledati?“

„Prosim Te!“

Platen ga sname s prsta in Slavko ga z vseh stranij natančno preiskuje.

„To ni novo delo,“ pravi slednjič.

„Tudi ne naše. Sploh sem še v dvomu, kam naj to delo odločim.“

„Jaz je smatram za mehikansko.“

„Jaz tudi. Ali kako pride stric do njega. Njegova rodbina ni imela nikdar zveze z Mehiko.“

„O, kar se tega tiče, pride bankir lahko do takega predmeta,“ pravi Slavko, ko vrne drugu prstan. „Radoveden sem, ali je to dedščina, zastava ali kaj podobnega. Vedeti moraš namreč, da se za take stvari jako zanimam. Vsak ima svoje muhe in moje so staro kovanje.“

„To vprašanje Ti morem natančno razložiti. Ta prstan je res rodbinska dedščina. Stric ima še druge stvari, za ktere pa jako skrbi in jih ne pokaže nikomur. Enkrat sem ga pa vendar zasačil, ko sem stopil nepričakovano v njegovo delavnico. Ima namreč poleg komptoarja še svojo posebno delavnico v svoji vrtni hišici. Tam je večkrat ponoči in spi tudi tam. Stopil sem nepričakovano v njo in sem videl več dragotin. Bile so dragocene zapestnice, diademi, verižice in drugo kovanje izvanrednega tujega dela. Ustrašil se je jako, a jaz sem se moral smejati, da sem zvedel njegovo skrivnost.“

„Njegovo skrivnost?“

„Da,“ pravi Platen brezskrbno. „V ti sobi namreč visi stara švicarska ura. To je bil snel z zidu in opazil sem za njo luknjo, ki se je dala zapreti z železnimi vrati. V ti luknji se mi je zdelo, je ležalo še drugo kovanje, kajti videl sem omarico, iz ktere je visela verižica.“

„Koliko časa je od tega?“

„Že tri leta.“

„Potem je te dragocenosti gotovo že spravil na drugem kraju; to je lahko mogoče,“ pravi Slavko in se dela popolnoma ravnodušnega.

Platen ni opazil zanimanja Slavkovega in odgovori smehljaje:

„O ne. Zdi se mi, da ne ve drugega prostora, kajti moral sem mu obljubiti s častno besedo, da ga ne izdam. To se samo ob sebi razume in zato se mi je zdela svečana obljuba smešna. Mislim, da je nisem prelomil, kajti pri Tebi je ta skrivnost ravno tako dobro shranjena, kakor pri meni. Ne verujem, da bi Te veselilo ulomiti pri stricu.“

Rekši se zopet smeje. Predstavljati si prijatelja pri ulomu, se mu je zdelo jako smešno. Slavko gleda nekaj trenotkov resno skozi okno, potem pa pravi:

„In če bi me veselilo ulomiti?“

„Neumnost!“

„Ali vsaj kovanje pogledati?“

„Čemu? Kaj Ti to koristi?“

„Mnogo ali malo, kakor je. Ti ne veš, kolike vrednosti je záme to pripovedovanje.“

„Čudim se Ti,“ pravi Platen. „Kaj Te zanima, ali ima moj stric dragocenosti, ali ne?“

„Dragi Platen, midva sva prijatelja in hočeva tudi tako ravnati! To je neomejeno zaupanje od Tebe, da si mi izdal skrivnost svojega strica; jaz Ti hočem tudi vse zaupati.“

„Sedaj sem pa res radoveden!“ zakliče Platen in si prižge novo smodko, da bi bolj udobno poslušal zanimivo pripoved prijateljevo.

„Torej poslušaj!“ pravi Slavko. „Moj oče je šel v Mehiko in je našel ondi svojega brata. Ta je bil prišel na neki način, kar Ti bom pozneje povedal, do nekega zaklada, ki je obstal iz starih, mehikanskih dragocenosti —“

„Vsi hudiči, to bo res zanimivo,“ pravi Platen.

„Naprej. Oba brata sta bila pri nekem hacijenderu, čegar hčerka je bila nevesta mojega strica. Po nekih nezgodah sta se izgubila. Stric je določil, da naj bode polovica tega zaklada moja; to naj bi se poslalo sem in s tem poplačalo stroške moje vzgoje in mi dalo trdno denarno stališče.“

„Srečnež!“ se smehlja Platen.

„Nato se je spomnil stari hacijendero, ko se izgubljena brata nista več vrnila,“ nadaljuje Slavko. „Ko je preteklo leto, vzame moj delež in ga nese v glavno mesto, kjer ga odda Huaresu.“

„Prezidentu?“

„Da; toda takrat je bil še višji sodnik. Huares je obljubil, da predmete varno pošlje na Slovensko.“

„To je cel roman. Odkod pa veš vse to?“

„Ti poznaš sir Lindzeja in hčerko —“

„Gotovo,“ seže Platen v besedo. „Krasna deklica, čeravno ne več čisto mlada, a vendar krasotica prve vrste!“

„Torej, ta Lindzej je bil tedaj kot zastopnik Anglije v Mehiki in hacijenderu znan. K temu je hotel zadnji dragotine prinesti; ker je pa prej stopil k Huaresu in s tem o stvari govoril, ponudil se je ta sam, da oskrbi pošiljatev, ker bode bolj varna pod njegovim pokroviteljstvom. Zahteval je tudi od hacijendra, da priloži kako pismo; toda ker je bilo zanj pisanje teško, pisala je pismo gospodična Ema.“

„Ali se je pa tudi odposlalo?“

„Da.“

„Z dragocenostmi?“

„Z dragocenostmi,“ prikima Slavko.

„Ti si o tem gotov?“

„Popolnoma. Huares je pošiljatev celo zavaroval. Toda nikdar ni prišla.“

„Grom in strela! Zakaj se ni pozvedovalo?“

„Ker nisem ničesar vedel o stvari. Huares je mislil, da je vse v redu. Sir Lindzej je bil kmalu potem s hčerko vred ujet in v gore odpeljan. Posrečilo se mu je šele pred tričetrt leta oprostiti se in tako sem jaz šele včeraj o tem zvedel.“

„Čudno!“

„Toda še čudnejše, kakor si misliš. Hacijendero je sicer vedel moje ime, a ne mojega bivališča. Zapomnil si je le toliko, da sem na nekem gradu pri Ljubljani, ki je lastnina stotnika pl. Podgornika. Zato je poslal Huares predmete v Ljubljano nekemu bankirju, ki naj bi me poiskal in mi mojo lastnino izročil.“

Platen skoči pokoncu.

„Grom in peklo! Zdi se mi, da vidim neko zvezo!“

„To mislim tudi jaz. Pošiljatev ni prišla na Bršljanovo. Da se je izgubila, se ni od nikoder poročalo. Tvoj stric je bankir v Ljubljani; Ti nosiš mehikanski prstan, ki je njegov dar; on ima še podobno kovanje — sklepaj dalje!“

Platen se nasloni nazaj. Obledel je kakor stena, ali na njegovih sencih so se poznale žile krvavo rdeče. Boril se je s svojimi čuvstvi. Slednjič pravi:

„Slavko, Ti si strašen človek!“

„Pričakujem, da mi odpustiš, ali me pozoveš.“

„Rekel si sam, da sva prijatelja. To zadevo hočeva opazovati z odprtimi očmi in popolnoma nepristransko. Seveda Ti priznam: če bi bil kdo drug z mano tako govoril, bi ga bil udaril po ustih. Ti si pa moj prijatelj in govoriš odkritosrčno z menoj, čeravno bi mi bil lahko svojo sumnjo zamolčal. S tem si mi pokazal svoje popolno zaupanje, da Ti ne bodem nasprotoval, in ne boš se motil, dragi Krek. Seveda je drzno trditi, da Te je moj stric okradel, toda on ima podobne stvari in — in —“

„Govori naprej!“

„Teško mi je. Toda Tebi smem zaupati, da ga ne smatram bankirjem, ki bi mogel vsako skušnjavo premagati. Opazil sem, da včasih opravlja posle, ktere bi imenoval kdo drugi — umazane.“

„Morebiti si je pridobil te dragocenosti šele po kom drugem. Morebiti se pa jaz motim in je to kovanje drugo, ne mehikansko.“

„Oboje je mogoče. Morava se prepričati!“

„Torej si Ti tudi zraven.“

„Gotovo. Ti moraš priti do svojega premoženja jaz pa hočem vedeti, ali je moj stric tat ali poštenjak. Razume se samo ob sebi.“

„Torej dobro hvala Ti! Izprevidel boš, da Te nisem hotel namenoma žaliti. Želim pa na vsak način videti predmete, šele potem bo mogoče soditi.“

„Dobro, videl jih boš.“

„Kako?“

„Strica pozoveva, da nama jih pokaže; to je ravno tako priprosto, kakor odkrito.“

„Morebiti ravno tako nespametno. Če je nedolžen, ga globoko razžaliva, če je pa kriv, pa nič ne doseževa.“

„Imaž prav; toda kaj naj storiva?“

„Brez njegove vednosti greva v vrtno hišico in si ogledava.“

„Hudiča! Torej bova res ulomila?“

„Seveda. Ulomila, a ne kradla. Predmeti ostanejo na vsak način tam.“

„Hm! To je dogodek in take jaz ljubim. Videla bova, kaj se da storiti. Tvoja lastnina je res Tvoja, če ne mi je pa na tem ležeče, da operem svojega strica suma. Ti boš pri meni izstopil; jaz Te mu predstavim.“

„To ne gre.“

„Zakaj ne?“

„Če je dobil pošiljatev, ve tudi, na koga je. Torej mu je moje ime znano; gotovo je pozvedoval po meni in če pridem k njemu, spozna moj namen.“

„Torej Te predstavim z drugim imenom.“

„Tudi ne. Mogoče je, da me je videl in me torej osebno pozna in torej sem takoj izdan. De me pa ne pozna, se ne morem temu izogniti, da zve pozneje moje ime in če je nedolžen, bi mi bilo to prokleto neprijetno.“

„Tudi tu Ti pritrjujem. Ti kažeš tako razumnost, da bi delala čast vsakemu policistu. Samo vzemi vrag to ostrovidnost, da mora biti naperjena ravno zoper mojega strica! Toda, kaj storiva, dragi Krek?“

„Ti me ne predstaviš, ampak pregledaš samo okoliščine. Bršljanovo je blizu Ljubljane, torej Ti ne bo teško obvestiti me, kdaj bode pripravno vdreti v vrtno hišico.“

„Torej naj zamolčim, da Te poznam.“

„Gotovo. Nihče ne srne vedeti, da prideš na Bršljanovo.“

„Dobro, služil Ti bom, kolikor mogoče. Ali kaj boš napravil, če je stric res —“

Umolknil je. Bilo je pridnemu častniku težko, izgovoriti to besedo. Slavko odgovori:

„Ne skrbi, dragi Platen! Ravnati se bodem moral po okoliščinah; toda lahko si prepričan, da se bom v vsakem oziru oziral na Te.“

„Prosim Te srčno, čeravno je teško pogrešati premoženje, ki človeku vstop v življenje toliko olajša.“

„Nisem ga pogrešal; imel sem bogate in visoke zaščitnike, ki so storili več zame, kakor bi bil mogel s premoženjem doseči. Tudi sedaj se mi nikakor ne ljubi bogastva; toda razume se samo ob sebi, da ne bom pustil dedščine, ki je v nepravih rokah.“

Platen ne odgovori ničesar. Naslonil se je nazaj, da bi vso zadevo na tihem, v svoji notranjosti še enkrat predelal, a do razgovora o ti zadevi ni prišlo več celo pot.

Pripeljala sta se v Ljubljano, kjer se na kolodvoru ločita. Platen si vzame voz in se odpelje k bankirju, Slavka pa je pričakoval Ludevit na konju. Ta je bil namreč že prejšnji dan odpotoval, da naznani stotniku Slavkov prihod.

Odjahala sta na Bršljanovo. Tam se ustavi Slavko najprej pri svoji materi, ki je bila vsa srečna nad njegovim prihodom, potem pa gre k nadgozdarju.

Ta ga pričakuje pri vratih.

„Dobro došel, gospod nadporočnik!“ mu kliče naproti. Prime ga za roki, ga objema, poljubuje, ga zopet malo odrine, da ga more pogledati od glave do pete in nadaljuje ponosno:

„Vraga, kakšen junak si postal v par dneh! Nadporočnik, zmagalec, v dveh dvobojih in v generalnem štabu! Dečko, jaz Te poljubim še enkrat!“

In zopet pritisne svoje brke na sveže ustnice poročnikove.

„Torej je Ludevit kljub moji prepovedi govoril?“ opraša ta.

„Seveda! Vrag naj drži jezik, če je srce polno. Jaz bi hotel tega Ludevita obesiti, če bi bil zamolčal te vesele vesti. Na, vstopi! Danes se moramo dobro imeti na Bršljanovem!“

„Oprostite, gospod stotnik, moja mati —“

„Paperlapa! Ta pride sem. Jaz bom vendar smel imeti svojega varovanca, gospoda nadporočnika gardnih huzarjev, Slavka Kreka pri sebi! Danes je vesel dan in tega bomo praznovali.“

In praznovali so ga.

Drugi dan je prišel Platen, kterega je peljal Slavko k stotniku, ki ga s svojo navadno robato prijaznostjo vsprejme. Vsedejo se k steklenici in šele potem, ko je stotnik po opravkih odšel, sta začela govoriti o svoji zadevi.

„Ali si oprezoval?“ vpraša Slavko.

„Ni treba,“ odgovori Platen. „Vse je lažje, kakor sem si mislil. Stric je po opravkih zdoma. Odpotoval je danes jutro v Maribor in se vrne šele po polnoči. Torej imava ves večer čas preiskovati.“

„Jaz jezdim s tabo.“

„Ti greš z mano. To ne more vzbuditi suma, da me tovariš obišče. Potem greva v vrt.“

„Ne. Jaz se nočem v hiši pokazati. Jezdiva skupaj. Pokažeš mi vrt in potem določiva čas, kdaj se dobiva.“

„Dobro, to je bolj oprezno in varno. Toda kako pridemo v vrtno hišico? Ta je vedno zaklenjena.“

„Kako?“

„Čez vrata je prečno železo, ki je priklenjeno s ključavnico in poleg tega imajo vrata še navadno ključavnico. Hišica ima tri postore, ki so tudi vsi zaklenjeni. Odkod dobiti ključe? Jaz ne vem, kje ima stric svoje spravljene.“

„Temu se lahko odpomore. V vasi imamo ključavničarja, ki je jako spreten in ima različne vitrhe; rad mi jih bo posodil. Pri meni je prepričan, da ne bom kradel.“

„To že. Ali pa znaš tudi to orodje porabljati?“

„Hm! Mora se prav tiho odpirati, toda jaz naravno nimam vaje in bi mnogo časa zgubil. Če bi mogla moža seboj vzeti, do bi bilo najboljše.“

„Ali se mu more zaupati?“

„Jaz sem porok.“

„Dobro, torej ga vzameva seboj.“

„Jaz grem k njemu, Ti pa tačas zabavaj stotnika, ki o tem ne sme še nič vedeti.“

To se zgodi. Ključavničar je tagoj ugodil Slavkovi želji. Odšel je takoj in obljubil v Ljubljani v neki gostilni počakati. Nadgozdar je tudi odobraval, da Slavko Platena spremlja. V mraku dospeta v Ljubljano.

Jahala sta po nekaj cestah, zavila v neko stransko ulico in prišla do vrtnega zidu, kjer so bila zaprta vratica.

„Čez ta zid morata zlesti, če ne prideta raje skozi vratica,“ pravi Platen.

„Zadnje ni ugodno; prelezla bova zid,“ pravi Slavko. —

Bil je temen večer in dospela sta neopažena do zidu, kterega sta lahko prelezla. Na oni strani najdeta Platena.

„Pojdita!“ reče ta tiho.

„Ali smo varni?“ vpraša Slavko.

„Popolnoma. Nihče ne pride več na vrt, o meni pa mislijo, da sem šel kam.“

Vodil ju je po vrtu do nekih visokih dreves, kjer so se njihove veje stikale ravno nad vrtno hišico.

„Tu je hišica,“ pravi Platen.

Slavko jo opazuje, kolikor je bilo v temi mogoče. Bila je jako masivno zidana in je imela močna polkna. Tudi vrata so bila lirastova in pred njimi železna prečka, več kakor palec debela.

„Torej, tukaj naj odprem?“ vpraša ključavničar.

„Da!“ je bil tih odgovor.

Potipal je ključavnico od vseh stranij in rekel:

„To bo brž šlo; že vidim, da imam pristojen ključ.“

Izvlekel je iz usnjate torbe vitrh. Čulo se je tiho zvenenje, potem ravno tako tiho sukanje in mož pravi:

„Ključavnica je preč. Torej vrata!“

Rabil je komaj dve minuti, da jih je odprl. Vstopili so in zaprli za seboj. Platen prižge luč, ktero je prinesel seboj. Bili so v malem prostoru, ki je bil napolnjen z vrtno ropotijo. Druga vrata, ktera so tudi lahko odprli, vodila so v sobo, ki je bila opravljena. Slednjič tretja vrata, ki so vodila v zadnjo sobo. Opravljena je bila kot navadna delavnica. Poznalo se je, da se ta soba mnogo rabi-

„Tam je ura,“ pravi Platen in pokaže na švicarsko uro.

„Vzemimo jo doli!“ pravi Slavko.

Sneli so jo s stene; zapazili so črna, železna vratica, ki so bila na dveh straneh zaprta.

„Ah, dve ključavnici,“ meni ključavničar. „Poskusimo, če se dajo odpreti.“

„Posrečilo se je. Sedaj so opazili globoko odprtino, v kteri je tičala omarica. Slavko jo vzame iz votline in zapazi za njo še nekaj papirjev.

Omarica je bila zaprta in jako teška, kar je pričalo, da ima kovinsko vsebino. Ključavničar poskuša več ključev, predno najde pravega; ko se odpre pokrov, stopi priprosti rokodelec za korak nazaj in meni:

„Moj Bog, take lepote in krasote še svoj živdan nisem videl!“

Imel je prav, kajti pri lučinem svitu je lesketalo stotine dijamantov in draguljev v tisočerih barvah. Omarica je bila kakor z iskrami napolnjena, ki so v vseh mogočih barvah lesketale in se spreminjale.

Slavko izvleče posamezne predmete iz skrinjice, da jih položi na mizo.

„To je vrednost večih milijonov,“ pravi tresočim glasom. „Če bi bilo res vse to moje!“

„Takega bogastva res nisem pričakoval!“ prizna Platen in požira z očmi pred njim ležečo krasoto. „Lahko umevno torej, da zapelje poštenega moža. Ali je to mehikansko delo?“

„Prav gotovo!“ zagotovi Slavko. „Glej sem!“

Pregledovala sta predmete natančno in slednjič prišla do prepričanja, da ima Slavko prav. Platen teško diha in reče:

„Dragi Krek, sedaj sem prepričan, da je bila Tvoja sumnja opravičena. Moj stric bi si bil lahko pridobil en tak prstan, eno zapestnico, ali vsega nikdar. On je — tat?“

„Ne smeva ga še obsoditi,“ odgovori Slavko, „kajti ne moreva že reči, kako je prišel do teh dragotin. Ah, kaj je to?“

Ko je praznil skrinjico, opazil je na dnu nekaj belega. Bila sta dva pisma. Odpre jednega in pogleda podpis.

„Benito Huares!“ zakliče. „To je pismo višjega sodnika!“

„Torej ni več dvoma,“ pravi Platen. „Prosim, prečitaj pismo.“

„Ali razumeš španski?“

„Ne.“

„Torej Ti bom to špansko pismo prevedel.“

Stopil je k luči in čital:

„Gospodu bankirju Valjavcu v Ljubljani.
„Pošiljam Vam priloženo skrinjico z dragotinami in natančen zapisek vsebine. Ta je lastnina nekega dečka, čegar oče je mornar in se piše Krek. Deček biva pri Ljubljani na nekem gradu, ki je lastnina stotnika pl. Podgornika. Oče in stric sta se žalibog tu v Mehiki izgubila; zato podeduje deček te dragotine. Bodite tako prijazni in mu oddajte sve in objednem priloženo pismo, če ga najdete. Če se Vam to ne posreči, prosim, da me takoj o tem obvestite, skrinjico pa deponirate pri oblastvu.
Priloženo pismo je za neko gospo Strnad, rojeno grofico de Rodriganda, ki stanuje na istem gradu. Stroške Vam povrne prejemnik, ktemu samo še opomnim, da imam še en zapisnik in da so dragotine zavarovane.

Benito Huares, višji sodnik, Mehika.“

„Ni več dvoma, stric je tat!“ pravi Platen, bled kakor stena. „Po tem popisu bi Te bil moral najti. Skrinjice ni oddal oblastvom. On je tat. Čitaj drugo pismo!“

Slavko ga odpre in pregleda.

„Ta je od Eme Lindzej na gospo Strnad,“ pravi nato. „Vsebina je privatna! Ne bo Te zanimal.“

„Dobro je; sedaj vem dosti! Stvari so Tvoje, kaj boš sedaj storil?“

„Položil jih bom zopet na staro mesto in si do jutri premislil, kaj naj storim,“ pravi mirno. „Tvojemu, stricu bom prizanesel in kolikor mogoče bom stvar tako uredil, da ne bo mogel sumiti, da sem od Tebe zvedel. Toda zapisnika še manjka; dovoli mi torej, da te papirje pregledam?“

„Stori, kar hočeš. Jaz sem utrujen; jaz nočem ničesar čitati, ničesar videti.“

Dal je luč ključavničarju, sam se pa vséde na zofo. Slavko izvlečeiz dupline papirje. Bili so zvezani; odveže vez in odpre prvo pismo. Komaj je pogledal v pismo, obrne zvoj obraz proč, da bi Platen ne videl njegovega izraza. Bilo je dvanajst posameznih dokumentov; ko jih prečita, zveže jih zopet in pravi:

„Zapisnika manjka.“

Še enkrat pogleda v duplino in vidi zamečkem papir. Ko ga odpre, bil je zapisnik. Primerjal je predmete z opisanimi in spoznal, da ne manjka ničesar razen prstana, ki ga je nosil Platen.

„Jaz ga nočem,“ pravi ta; „nočem nositi ukradenega blagagori mi na prstu. Tu ga imaš!“

„Obdrži ga!“ prosi Slavko. „Jaz Ti ga darujem!“

„Potem, ko sem ga nepravično nosil? Ne, hvala zanj! Tu je.“

Slavka zavrne prstan in reče:

„Če ga nočeš vzeti, obdrži ga vsaj začasno. Stric ne sme vedeti, da veš o stvari!“

„Torej dobro; hočem Ti izpolniti voljo,“ pravi častnik in natakne zopet prstan. „Ali hočeš res svojo lastnino tu pustiti?“

„Začasno že. Jutri storimo drugo.“

Vse so zopet spravili v prejšnji red; potem zaklene ključavničar zopet vratiča in obesi uro. Častnika zapustita hišico, kterili vrata zopet skrbno zaklenejo. Zunaj pravi Platen:

„Oprosti mi, Slavko, jaz ne morem zato!“

„Ne tuguj!“ se glasi odgovor. „Upam, da se bode dalo vse srečno izvršiti.“

„Stori, kakor misliš, da je prav; sedaj me pa oprosti. Sam moram biti. Pot izvrta najdeta brez mene.“

Prijatelju poda roko in se tiho odstrani. Slavko se splazi s ključavničarjem proti zidu. Tam prisluškujeta oba, če je vse varno. Tedaj začujeta bližajoče se korake. Dva moža sta hrepenela, kakor tiho mogoče dospeti do vratic.

„Stoj, nekdo prihaja!“ šepeče Slavko. „Počakajva!“

Nekdo je vtaknil ključ v vratica. Ta se odpro in dva moža vstopita. Dočim eden vratica zapira, vpraša drugi, čegar glas se je zdel Slavku znan:

„Saj ni nikogar v vrtu?“

„Nikdo,“ odgovori drugi.

„Tu naju ne more nikdo poslušati?“

„Gotovo ne! Mislijo, da bom do polnoči v Mariboru. V moji vrtni hišici me ne išče nikdo. Pojdiva!“

Ta, zadnji je bil gotovo bankir. Kdo pa je bil drugi? Stopala sta proti vrtni hišici, v kteri sta zginila.

„Vrnite se sedaj v gostilno; jaz pridem za Vami,“ zašepeta Slavko ključavničarju.

Ta je zlezel čez zid, Slavko pa se je splazil opreznok hišici, da bi prisluškoval. To je bila gotovo važna zadeva in dobro bi bilo, če bi kaj slišal.

Polkna so zapirala popolnoma vsak izhod lnčinim žarkom in ona dva sta tudi tako tiho šepetala, da Slavko ni mogel ničesar slišati. Ko sliši čez nekaj časa hojo, zginil je brzo in čakal če prideta ven.

Pri vratcih je bil bezgov grm. Slavko je zlezel vanj in počenil na tla. Kmalo prideta ona dva in se ustavita pred vratci, da je mogel Slavko vse slišati.

„Torej so papirji res varni pri Vas?“ vpraša tujec.

„Brez skrbi!“ odgovori bankir. „V svoji vrtni hišici imam skrivališče, kterega nihče ne najde. Tam bodo spravljeni, dokler ne pride sel in jih odnese.“

„Povejte mu, naj hiti na Dunaj. Vem, da je danes prišel tja ruski emisar, ki nas bo tam pričakoval pod izmišljenin imenom Helbitov. Jaz nisem mogel dalje tam ostati. Moral sem bežati in sem do včeraj opazil, da me ostro zasledujejo. Kje bo prenočeval Hebitov, ne vem; v zapisniku tujcev se bo že našlo. Ima potni list kot trgovec in ima listine pod podlogo klobuka. Kar mi imate poročati, pišite na ime grofa de Rodriganda v Španijo; jaz bom delj časa pri njem.“

„Toda, ali bodete držali besedo?“

„Vi postanete na vsak način finančni minister. Rusijo bomo že obdelali in morebiti ima Helbitov že potrebne listine. Jaz tu sicer ne morem svoje naloge izvršiti, ker mi je policija za petami in se moram brž čez mejo rešiti. Sedaj veste vse. Lahko noč!“

„Lahko noč!“

S temi besedami odpre bankir vratiča in spusti onega iz vrta. Ta je bil morski ropar Landola, sedanji kapitan Parkert. Kako snidenje! Ali naj ga Slavko zgrabi? Prostor ni bil zato pripraven, Landola je bil že onstran zidu in če bi se tudi posrečilo ga ujeti, dobi vendar bankir časa, da uniči papirje, ali jih drugam skrije. Zato ga je Slavko pustil.

Bankir se je vrnil zopet v vrtno hišico. Tam je ostal dalj časa in je gotovo spravil papirje za uro.

Okoli polnoči pride Valjavec iz hišice in odide skozi vrtna vratica. Slavko spleza čez zid in gre za njim. Bankir gre skozi nekaj ulic in se ustavi pred neko gostilno, ktero opazuje.

Ali morebiti tu Landola stanuje? se vpraša Slavko. Sploh pa ni bilo treba onemu še dalje slediti. Zato stopi Slavko v gostilno, kjer je bilo še nekaj gostov. Dal si je prinesti kozarec piva in potem vpraša gostilničarko:

„Ali imate danes mnogo gostov, gospa?“

„Ne, samo dve dami.“

„Nič gospodov?“

„Imeli smo enega; toda ta je pred četrt ure nepričakovano odšel.“

„Z vlakom?“

„Ne. Odpeljal se je s fijakarjem.“

„Kam?“

„V Borovnico.“

Gostilničarka mu je gosta opisala in Slavko je bil prepričan, da je bil Landola. Torej hitro plača in odide na policijo.

„Jaz sem nadporočnik Krek iz Bršljanovega,“ odgovori na vprašanje, kaj hoče. „Vi veste, da z Dunaja preganjajo nekega človeka, ki potuje pod imenom amerikanskega kapitana?“

„Seveda. Včeraj smo dobili obvestilo,“ odgovori uradnik.

„Bil je danes tukaj.“

„Ni mogoče!“ pravi oni začudeno.

Slavko mu pove gostilno, kjer je stanoval, pripoveduje, kaj je tam zvedel in predlaga takojšnjo preganjanje. Uradnik obljubi, da bo vse storil in se napoti takoj v gostilno.

Tako je Slavko storil svojo prvo dolžnost in sedaj je hotel še drugo. Šel je brzo na pošto. Brzojavnega uradnika zbude in ta se ni malo začudil, ko prečita sledeči brzojav:

„Gospodu ministerskemu predsedniku,
Dunaj.

Ruskega trgovca Helbitova takoj zapreti. Skriven emisar. Listine v podlogi klobuka.

Slavko Krek.“

„In to brzojavko naj reš odpošljem?“ vpraša uradnik začuden.

„Gotovo. Zato jo odpošiljam.“

„Toda gospod, kdo ste Vi, da takemu gospodu po noči —“

„To Vas nič ne briga,“ ga zavrne Slavko. „Sploh Vas pa opomnim na uradno tajnost. Vi veste, kakšno odgovornost imate.“

Plača brzojavko in gre. Sele sedaj je mogel iti a svojo gostilno, da odpotuje domov, dočim se je napotil ključavničar, bogato obdarjen peš domov. —

Drugi dan je bil Platen pri svojem stricu v pisarni. Govorila šta o dedščini, radi ktere je bil Platen prišel sem in stric je opazil, da je Platen danes ves drugačen. Tedaj vstopi sluga in reče:

„Gospod Valjavec, neki častnik želi z Vami govoriti. Tu je posetnica.“

„Gotovo zopet kako posojilo,“ meni bankir proti Platenu. „Taki gospodje vedno več rabijo, kakor imajo dohodkov.“

„Ali velja to tudi meni?“ vpraša poročnik.

„K sreči ne. Ti imaš sploh toliko dohodkov, da Ti ni treba posojil. To jo gotovo spet kak plemenitaški, odlični in ravno tako revni gospod, ki ...

Tu preneha sredi govora. Vzel je vizitko v roke in jo pogledal. Nekaj časa je mislil, potem pa je zalita zdečica njegov bledi obraz. Nato pravi z nestalnim glasom:

„A, tu se motim! Meščanski! Slavko Krek, poročnik! Ali ga morebiti poznaš?“

Platen je bil presenečen. Torej tako hitro se je Slavko odločil. Vstane torej in odgovori.“

„Poznam ga celo prav dobro; on je moj najboljši prijatelj.“

„Ah, odkod je?“

„Iz Bršljanovega.“

Pri teh besedah opazuje Platen ostro strica in za pazi, da ga je prevzel skriven strah. Toda bankir se brzo zbere in reče s trdnim glasom:

„Radoveden sem, kaj hoče pri meni. Ti vstajaš? Upam, da ostaneš, kajti prijetno Ti bo, prijatelja in tovariša pozdraviti. Naj vstopi!“

Zadnje besede je izgovoril proti slugi. Ta se odstrani in Slavko vstopi v uniformi.

„Gospod bankir Valjavec?“ vpraša.

„To sem jaz, gospod poročnik,“ pravi ta in ga ostro opazuje, da bi zvedel, kaj hoče.

Ta je bil vstopil resnega obraza, ki se je pa takoj razvedril, ko ugleda Platena.

„Ah, dragi Platen, ali si ti tu? Dobro jutro.“

„Hvala Ti,“ pravi Platen. „Gotovo hočeš s stricem samim govoriti; nočem Te motiti, ali prosim, Te dame potem v moji sobi obiščeš.“

„To bom rad storil, če mi gospod Valjavec dovoli.“

„Tega dovoljenja sploh ni treba,“ pravi bankir in obrnivši se proti nečaku pravi:

„Sploh pa ne uvidim, zakaj hočeš oditi. Gospod poročnik je gotovo prišel, da me prosi posojila, kar mu bom rad dal, ker je Tvoj prijatelj.“

Platen zarudi jeze in reče:

„Krek nima vzroka, da bi Te prosil posojila. Zdi se mi bolj potrebno radi Tebe, kakor radi njega oditi.“

„Ah, kaj to pomeni?“ vpraša Valjavec. „Sedaj pa res zahtevam, da ostaneš. Mislim, da se mi ni treba bati Tvoje prisotnosti.“

Platen pogleda vprašujoče Kreka, ki zmaje z ramama in reče:

„Meni je vsejedno, če jsi tu ali ne. Jaz pridem z jako skromno prošnjo, ki pa nikakor ne zadeva posojila.“

„Torej govorite!“ pravi bankir, „kteremu je bilo lažje pri srcu. Navadna skromna prošnja ne more biti zahteva milijonov.“

„Dovolite mi prej, da sedem,“ ga spomni Slavko. Potem nadaljuje: „Prihajam namreč, da Vas prosim nekaj aktov.“

Bankir se mehlja, stresa glavo in meni:

„Za to ste pa gotovo pravi kraj zgrešili, gospod poročnik. Jaz nisem pisač aktov ali jurist.“

„Vem,“ odgovori Slavko hladno. „Ker me tako nočete razumeti, sem prisiljen, da jasneje govorim. Imeli ste včeraj zvečer obisk?“

„Obisk? Ne. Bil sem na potovanju.“

„V Maribor morebiti? Te ga ne verujem. Imeli ste obisk nekega kapitana Parkerta.“

Bankir obledi.

„Gospod,“ zastoka, „kaj Vam pride na misel?“

Ta Parkert Vam je prinesel skrivna poročila, za ktera Vas prosim,“ nadaljuje Slavko mirno.

Platen je poslušal s posebnim zanimanjem. Tega ni pričakoval. Mislil je, da bo Krek začel govoriti od dragotin, sedaj pa govori o poročilih in o nekem Parkertu. Valjavec ga gleda začuden in zakliče:

„Toda jaz Vas ne razumem! Jaz ne vem o Parkertu in o poročilih prav nič!“

„Se bodete vendar spomnili!“ se smehlja Slavko. „Najprej Vam hočem povedati, da Parkert ne pride na Rodrigando, kajti ga že skoro imajo na moje besede. In potem naj Vam še povem, da je neki Helbitov tudi že pod ključi.“

Tedaj skoči bankir pokonci. Komaj je skrival svoj strah.

„Povedal sem Vam že, da Vas ne razumem!“ zatrjuje.

„Dobro, torej grem zopet,“ pravi Slavko in vstane. „Prišel sem kot Platenov prijatelj sem, da Vam prizanašam; ker pa tega ne pripoznate, pride policija mesto mene.“

„Ah, hočete mi groziti? Ne bojim se!“

„Bomo iskali!“

„Ne bodete ničesar našli!“

„O, ne čutite se tako varnega! Ne bomo iskali samo tu v hiši.“

„Kje pa še, gospod poročnik?“ vpraša bankir zasmehovalno.

„V vrtu.“

„Radi mene!“

„Celo v vrtni hišici!“

„Le!“

„Za švičarsko uro.“

„Pro—“

Kletev mu je ostala v grlu. Delal je obraz, kakor bi ga bil kpo udaril po glavi.

„Torej vidite, da sem nekako vseveden,“ nadaljuje Slavko. „Te listine moram izročiti ministerskemu predsedniku. Ali mi jih hočete prostovoljno prepustiti ali ne.“

„Jaz ne vem nič od kakih papirjev!“ zatrdi bankir.

„Dobro, torej bomo iskali za uro in še kaj druzega našli!“

„Kaj pa še?“

„Zbirko dragotin, kterih pravi lastnik stoji pred Vami. Ali še nočete priznati?“

Bankir se strese; moral se je prijeti za stol.

„Zgubljen sem!“ stoka.

„Še ne,“ pravi Slavko resno, a milo. „Ni napake, ki bi se ne mogla odpustiti, če se le prizna in obžaluje. Da mi niste dali moje ga premoženja, Vam oprostim, kakor hitro mi ga vrnete. In ostalo se morebiti še da napraviti. Grospod pl. Platen ne more dalje služiti kot nečak veleizdajalca. Iskal bom kakega pota rešitve z ozirom na prijatelja.“

„Veleizdaje?“ vpraša Platen začuden.

„Gotovo,“ odgovori Slavko. „Govori s stricem; tačas odidem jaz v stransko sobo.“

Stopil je iz sobe. Tam se je vsedel in čakal. Slišal je oba govoriti, deloma tiho, deloma glasno. Po dolgem času pride Platen iz sobe in ga prosi, naj vstopi. Bankir je sedel kakor razbit na stolu in naglo dihal. Pri vstopu Slavkovem vstane in reče mehanično, kakor bi se bil na pamet naučil:

„Gospod poročnik, dobil sem pred davnim časom neko pošiljatev iz Mehike. Kljub mojemu trudu, da bi Vas našel, se mi je šele danes posrečilo. Oddal Vam bom vse nepoškodovano.“

„Hvala,“ pravi Krek priprosto.

Po kratki pavzi nadaljuje bankir:

„Pred nedavnim časom je deponiral pri meni neznanec, ki se je imenoval Parkert, neke listine. Sicer ne vem vsebine, ali vem, da jih mora dobiti neki Helbitov. Te listine bo prišel nekdo iskat, a ne vem kdo. Ker mi zatrjujete, da je vsebina zame nevarna, sem vesel, da Vam jih morem oddati in Vam dam častno besedo, da ne bom nikdar več kaj takega vsprejel. Ali se hočete potruditi z mano?“

„Rad, gospod Valjavec.“

Bankir je stopal pred njima in ona sta mu sledila.

Šli so v vrtno hišico. Bankir ju pelje v tretjo sobo, sname uro in reče:

„Vzemite, gospod poročnik!“

Slavko si vzame vse. Zraven je bil še nov zavitek papirjev, ktere Slavko pregleda. Gotovo je te Parkert prinesel.

„Ali je vsebina res tako važna?“ vpraša Platen.

„Izvanredno!“ Slavko je zapazil, da se je bankir odstranil, zato nadaljuje: „Politiki nekaj nameravajo. Med prvimi je bil ta Parkert, kterega so gospodje od garde tako modro povabili v kazino — nesmrtna blamaža, kaj ne? Mene so hoteli ven vreči. Jaz sem mu vzel njegove skrivne listine. To je bila zasluga, ki mi je prinesla rdeči orlov red, kterega bom nosil toliko časa, da bo črn. Včeraj zvečer sem bil tako srečen, da sem poslušal pogovor med Parkertom in Tvojim stricem, ki se je tudi spustil v to zadevo, da bi postal finančni minister.“

„Nesrečnež!“

„Ne nesrečen, ampak kratkoviden in lahkoveren je. Jaz moram te listine oddati, a gledal bom, da ga rešim.“

„Stori to, Slavko! Obljubil mi je, da se v bodoče poboljša. Vzemi svojo lastnino in mojo zahvalo, da mojemu sorodniku tako prizanašaš!“

Zgrabila sta vsak nekaj in odšla iz hišice. Napotila sta se v Platenovo sobo, kjer je Slavko zvezal listine v zavoj.

Še se je trudil s tem, ko vstopi sluga.

„Grospod pl. Platen, brž, brž pojdite k gospodu Valjavcu!“ vpije ta.

„Kaj hoče?“ vpraša Platen.

„Kaj hoče? Nič, prav nič noče. Jaz mislim samo da je — da je —“

„No, kaj je?“

„Da je — obolel, jako obolel.“

„Kaj mu je? Pojdi po zdravnika!“

„O, zdravnik mu ne more več pomagati!“

Tedaj skoči Platen pokonci in vpraša:

„Ne več pomagati? Kaj se je zgodilo? Kje je stric?“

„V svoji pisarni. Moral bi mu oglasiti nekega gospoda; ko vstopim, ležal je na stolu in — in —“

„In — “

„Je bil mrtev!“

„Nemogoče! Midva sva še ravnokar z njim govorila! Pridem takoj doli!“

Šel je; Slavko ostane. Za nekaj časa se vrne Platen resen in bled. Nekolikokrat gre po sobi in potem reče:

„Prav imaš, dragi Slavko, kratkoviden je bil. To dokazuje tudi zadnji čin. Ni si vedel pomagati. Ali pa ni mogel preživeti izgube svojega krivičnega premoženja. Umrl je v svojih grehih. Bog mu bodi milostljiv!“

Četrt ure pozneje je jahal Slavko proti domu. Imel je pri sebi dragotine, a še ljubše so mu bile listine, s kterimi se je hotel hvaležnega skazati za odlikovanja.

Najprej stopi k svoji materi. Kako je zijala dobra žena, ko odpre Slavko skrinjico in ji pokaže velikansko krasoto. Toda kmalu zajoče. Objame svojega sina in reče:

„To je veliko, da zelo veliko vredno; ali tisočkrat ljubše bi mi bilo, če bi bil prišel Tvoj oče. Napravi s temi stvarmi, kar hočeš, jaz nočem ničesar več videti.“

Odda ji zavitek listin, o kterih ne sme stotnik ničesar vedeti, toda Skrinjico nese k njemu. Najprej mu razloži vse okoliščine, potem pa pokaže vsebino.

„Grom in strela, sedaj bo pa dečko postal še ponosen!“ mrmra stari. „Bogastvo rodi ponos!“

„Meni ne, dragi boter,“ zagotovi Slavko smehljaje.

„No, radi mene! Toda, kaj pa boš s temi stvarmi, kaj?“

„Jaz? Hm! Že vem, kaj bom napravil.“

„No, kaj pa?“

„Vse podarim.“

„Vraga, ali si neumen?“

„Ne, ali vendar bom vse podaril.“

„Komu pa, kaj?“

„Silvica dobi vse.“

„Silvica? Ta misel še ni tako neumna in slaba. Ali zakaj ravno ona?“

„Ker je samo ona dosti lepa in dobra, da nosi take zaklade.“

Pri teh besedah so se mu oči tako lesketale, da je še celo stari stotnik, ki v takih stvareh ni bil posebno bistroumen, začudeno gledal. Grozi mu s prstom in pravi:

„Ti, meni se celo zdi, da si zaljubljen, človek! Ne delaj neumnostij! Če hočeš biti na vsak način ubog, nesrečen dečko, poišči si radi mene kak domač križ, ali Silvica ni za Tebe. Kraj, kjer ona raste, je zate previsok!“

„Dragi boter, znam plezati.“

„Da,“ se smeje stari, „tak poročnik pride lahko do neba; vidim na sebi — do stotnika in nadgozdarja, Bogu bodi potoženo. Napravi s to brkljarijo, kar hočeš, ali nikar si kaj ne domišljuj in pusti Silvico. Zapomni si!“

S prihodujim vlakom se je vozil Slavko že zopet proti Dunaju. Ludevit ga je spremljal. Na Dunaj sta dospela pozno zvečer, vendar je hitel Slavko takoj k ministerskemu predsedniku.

Okna so bila razsvetljena in oni je imel gotovo goste. Slavko se ne zmeni za nič, ampak gre naravnost v predsobo. Sluga ga vpraša:

„Kaj želite?“

„S Svetlostjo govoriti.“

„Ne gre. Svetlost je pri obedu in je samo za goste tu.“

„Toda Svetlost bo takoj prišla, če imenujete moje ime.“

Sluga ogleduje poročnika od strani, zato izvleče ta posetnico in reče:

„Oglasite me takoj.“

„Obžalujem, ne smem, kajti —“

„Zapovem Vam! Ste razumeli, sužnja duša?“

Mož stopi nazaj, ko začuje te besede. Ni si upal več ugovarjati ter izgine. Za nekaj trenotkov se že vrne.

„Pojdite za mano!“ prosi spoštljivo.

Vodil ga je v neko sobo, kjer je bil predsednik že navzoč. Ta mu gre naproti in vpraša:

„Vam se vedno na razpolage, gospod poročnik. Državi ste zopet storili veliko uslugo. Onega Rusa smo vjeli in dobili listine velike vrednosti. Ali kako ste to zvedeli?“

„Predno odgovorim, dovolite mi, da Vam dam ta zavitek.“

Rekši da zavitek ministru.

„Sedaj nimam časa citati; toda napise vendar — oh!“

Odpre prvo listino, a ne ostane pri napisu, ampak prečita vso. Potem seže po drugo.

„Sedite!“ zapove Slavku.

Ta ga uboga, do čim oni čita dalje. Njegov obraz je kazal veliko napetost in kar požiral je vrste. Ko prečita, pogleda Slavka tako začudeno, da je bil ta skoro v zadregi. Potem vpraša počasi in v tonu največjega začudenja:

„Gospod poročnik, jaz Vas ne razumem. Vi ste cel čudež. Vi mlad, nepoznan človek nam odkrivate take stvari, ki se plačujejo s kraljestvi. Kako pridete do teh listin?“

„Kapitan Parkert, ki nam je tu ušel, jih je dal spraviti bankirju Valjavcu v Ljubljani. Ta mi jih je dal, ko sem mu rekel, da je njihova vsebina zanj dinamitna patrona.“

„Toda poznal je vsebino?“

Visoki mož ga je tako presunljivo pogledal, da ni mogel lagati.

„Svetlost, mrtev je,“ odgovori.

„Prostovoljno umrl?“ vpraša bistroumni mož.

„Da.“

„Torej boj in konec. Pripovedujte kratko!“

Pripovedoval je vse dogodke, ali bankirju je prizanašal, kolikor mogoče. Minister mu reče:

„Prizanesljivo pripovedovanje je za Vas tolika čast, kakor odkritje skrivnostij. Prot meni ste lahko odkritosrčni, kajti Vaši vzroki se bodo vedno upoštevali, če je le brez nevarnosti mogoče.“

Sedaj ni mogel več skrivati in povedal je vse po pravici. Minister mu da ganjen roko in reče:

„Gospod poročnik, spoštujem Vas. To naj Vam toliko pomeni, kakor kak red. Na Vašega prijatelja Platena ne pade najmanjša senca. Vas pa hočem za to obzirnost obdariti, zato pridite jutri ob desetih k meni. Peljala se bova, skupno k cesarju, da iz Vaših lastnih ust zve, kako ste odkrili te spletke. Upam, da bodete točni.“

Mladeniču da še enkrat roko in izgine v dvorano. Kakor pijan je hodil domov. Prej je bil Ludevita s skrinjico poslal naravnost domov in sedaj so bili vsi okoli nje zbrani. Vsi mu čestitajo; toda on jih zavrne z besedami:

„To ni nič! Jaz sem že nekaj boljšega doživel. Prihajam od ministerskega predsednika.“

„Od predsednika?“ zadoni začudeno v krogu.

Pripoveduje jim o vsprejemu, v hvali predsednikovi in slednjič, da se bo jutri z njim peljal k cesarju.

Nato so od vseh stranij zahtevali, da mora pripovedovati, kako je prišlo do tega, toda on zresni smešno svoj obraz in pravi:

„To so važne državne tajnosti, o kterih ne smem govoriti.“

„Poglejte no diplomata!“ se smeje knez. „Tako se baha, kakor bi bil desna roka ministrova.“

„O, kar še ni, se še lahko zgodi,“ meni Silvica. Toda komaj je izgovorila, je že zardela v zadregi.

Njena mati jo poboža po licu in pravi:

„Slavko je pripraven za velikega moža in ima tudi srečo. Prepričana sem, da se bo še govorilo o njem. Toda, dragi Slavko, kaj nameravate s temi dragocenostmi?“

„To me je gospod stotnik že tudi vprašal,“ reče smeje.

„In kaj ste mu odgovorili?“

„Rekel sem mu, da bi najraje podaril vse naši Rožici.“

Vsi so se smejali. Silvica zopet zardi in njena mati vpraša:

„In kaj je odgovoril stari?“

„Hm, menil je, da si ne smem ničesar domišljevati, kajti jaz nisem nikakor dečko za to, da bi Silvici kaj daroval.“

„E, mislil je samo, da so te dragotine zaklad, ki se ne sme podariti, ampak čuvati. Mi ga hočemo vsi varovati, da Vam gotovo ostane.“

Ko je pozneje prišel v svojo sobo, potrka nekdo tiho na vrata, Silvica pomoli svojo lepo glavico notri in vpraša:

„Slavko, ali si mi res hotel vse podariti?“

„Da, Rožica,“ ji odgovori.

„Dobro spravi, kajti pozneje bom smela vsprejeti!“

„Nobena druga ne sme dobiti, kakor Ti.“

Pri teh besedah jo zgrabi za glavo in poljubi. Silvica pa zašepeče, predno zbeži:

„Stotnik pl. Podgornik je star medved! Izjavim Ti prav slovesno, da si Ti res tak dečko, da mi kaj daruješ! Kaj ne, dragi Slavko?“

Dvajseto poglavje. Suženj.[uredi]


Oj, zemlja širna, zemlja lepa,
Ti vsa si bila moja last,
Zdaj ozka kletka me zaklepa,
Ko vjel sem se v nesrečno past.

S. Gregorčič.

Na zahodnem obrežju adenskega zaliva, ki veže Rdeče morje z indijskim oceanom, leži dežela, ki se da nekako primerjati slavnemu Timbuktu ali pravljični deželi eldorado. Najpogumnejši potovalci so zaman poskušali prodreti v to deželo in le enemu se je posrečilo nekaj gotovega o tej zaprti deželi poročati, namreč angleškemu častniku Rihardu Burtonu.

Ta dežela se imenuje Herer. Njen poglavar je bil početkoma le šejk, rad si pa je prideval ponosni naslov emir.

Kajpada so tudi že tujci, celo Evropejci prišli v to deželo, a novic o tamošnjih razmerah niso mogli objaviti, ker se niso nikdar vrnili; bili so sužnji.

Sicer je bila trgovina s sužnji prepovedana. Vojne ladije vseh narodov so imele ne samo pravico, temveč tudi dolžnost ladije s sužnji vjeti, vjetnike oprostiti in moštvo od kapitana do zadnjega kuhinjskega vajenca obesiti, toda vse to ni imelo do sedaj nikakega vspeha.

Še dandanes so dežele, v katerih cvete trgovina s sužnji. Vsakdo, ki na primer obišče Carigrad, lahko pove, da so tam še vedno hiše, v katerih se lahko kupi ljudi vseh barv. Zlasti razširjen je lov na sužnje po deželah reke Nila in v onih ozemljih, ki leže ob Rdečem morju ali na vzhodnem obrežju afriškem. K tem spada Herer.

Ta dežela sicer ne leži na obrežju. V njo se pride iz morskih pristanišč Zejla in Berbera skozi deželo somalskih nomadov. Somali se prištevajo najlepšim zastopnikom črnega rodu, so ponosen in bojevit narod, ki živi z vsemi svojimi sosedi v vednem sovraštvu, zato je promet med Hererom in obrežjem podvržen velikim nevarnostim. Zategadelj se je le malokateremu sužnju posrečilo iz Herera uiti in doseči morje.

Ta uvod je bil potreben, da se razume nadaljni razvoj naše povesti. —

Kjer se pričenja somalska puščava vzdigovati proti zahodu, torej proti notranji zemlji in kjer pričenja nerodovitno skalovje in rumeni pesek vsaj tuintam prikazovati nekaj zelenega, pomikala se je proti zahajajočemu solncu precej velika karavana.

Obstajala je iz težko obloženih kamel in deloma od solnca, deloma že od narave čisto črnih mož, ki so bili vsi dobro oboroženi.

Njih orožje sicer ni bilo tako, kakor pri nas; imeli so puške na kresilo z dolgimi perzijskimi cevmi, bojne kije in loke z nevarnimi zastrupljenimi puščicami. Razen tega je imel vsak še dolg oster nož za pasom.

Kamele so bile zvezane druga z drugo in sicer tako, da je bila uzda vsake kamele privezana na repu prejšnje. Nosile so težko obložena tovorna sedla, izvzemši eno, ki je imela na svojem visokem hrbtu na vseh straneh s tankimi zastori zagrnjeno nosilnico. Iz tega se ji sklepalo, da je bila v nosilnici ženska, katere niso smeli videti nepoklicani ljudje.

Poleg te kamele je jezdil na močni beli muli mož, ki je bil najbrž načelnik karavane. Oblečen je bil v dolg bel beduinski plašč, na glavi je imel turban enake barve. Orožje je bilo tako, kakor njegovih spremljevalcev, samo nožev ročaj in puškino kopito sta bila vdelana s srebrom. Jezdeč na čelu karavane poleg kamele z nosilnico, je s svojimi ostrimi, bodečimi očmi motril pokrajino pred seboj. Potem je ustavil mulo in rekel spremljevalcu, ki je jezdil za njim:

„Halef, ali vidiš kotlino pred nami?“

Nagovorjeni je prikimal in ponižno odgovoril:

„Vidim, gospod.“

„Tam bomo danes prenočevali,“ je menil gospod. „Bil si že večkrat z menoj v Hererju. Ali še poznaš ta kraj?“

„Prav dobro, emir.“

„Torej prav. Od kotline nimaš več daleč do vasi Elaoda, in od tu je le še eno uro do sultanove prestolnice. Odveži svojo kamelo in jezdi tja, da naznaniš sultanu, da bom jutri zjutraj že pri njem.“

Mož je ubogal. Dočim je odvezoval uzdo svoje kamele od drugih, je vprašal s pogledom na nosilnico, toda tako tiho, da ga je le emir lahko slišal:

„Hočem sultanu povedati, kaj mu prinesemo?“

„Povej mu, da mu prinašamo koprene, svilnate stvari, med, kovan baker, nože, smodnik, sladkor in papir. Za te stvari hočem zamenjati tabak, slonovo kost, surovo maslo in saflor. Toda o sužnji mu še ničesar ne omeni.“

„Ali naj vzamen darove seboj?“

„Ne. Sultan ni nikoli sit. Če mu že zdaj pošljem darila, jih bo pozneje zopet zahteval.“

Halef je dal svoji kameli znamenje in ta se je nato z dolgimi nogami spustila v najhitrejši tek.

Karavana se je pa obrnila proti omenjeni kotlini; ker je bila blizu, so jo kmalu dosegli. Komaj so jezdeci stopili s svojih živalij, se je približal trenotek, v katerem se je solnce dotaknilo zemlje. To se zgodi v onih krajih skoro vedno natanko ob šesti uri popoludne in to je čas večerne molitve, katero je predpisal prerok Mohamed.

Sicer so beduini več ali manj vsi roparji, toda vendar so tako zelo verni, da jim je največji greh, ako opustijo predpisane molitve. Zato so pri karavani vse popustili, kakor je ležalo in pokleknili k molitvi. Ker je k molitvi predpisano umivanje, vode pa ni bilo, umili so se s peskom.

Šele ko so bili s tem gotovi, so odložili tovore s kamel in legli v pesek k počitku.

Drugi so odvezali nosilnico s sedla, toda oseba, ki je bila notri, se ni pokazala. Gotovo ji je bilo prepovedano nosilnico zapustiti.

Emir je vzel nekaj dateljnov in kozarec vode ter nesel k nosilnice. Odgrnil je zastor in tiho vprašal:

„Hočeš jesti in piti?“

Odgovora ni bilo. Toda pokazala se je roka, ki je vzela sadje in vodo.

„Alah je velik in jaz pozabljiv,“ je mrmral emir. „Nikoli ne mislim nato, da ne razume mojega jezika.“

Vzel je prazen kozarec in se vrnil na svoj prostor. Na njegov migljaj je vstalo nekaj mož in šlo s puškami na stražo, da bi jih sovražnik ne napadel in da ne bi vjetnica ušla.

Medtem je Halef jezdil proti Hererju. Komaj je ura minila odkar je odšel, ko je dospel v Herer.

Mestna vrata so se s solnčnim zahodom zapirala in nikdo ni smel brez sultanovega dovoljenja v mesto ali iz mesta. Halef je moral večkrat potrkati, predno je prišel čuvaj.

„Kdo je zunaj?“ je vprašal znotraj.

„Poslanec k sultanu Ahmed Ben Abubekru,“ je Halef odgovoril.

„Kako ti je ime?“

„Moje ime je Hadži Halef Iba Mehemed Ben Hulam.“

Čim daljše je namreč ime Mohamedanca, tem večjo čast lahko zahteva. Zato je čuvaj poslušknil, ko je slišal to ime.

„H kateremu rodu spadaš?“ je vprašal.

„Prost Somali sem.“

Prebivalci Hererja prezirajo, sicer brez povoda, Arabce in Somale, zato reče čuvaj:

„Semaliju ne smem odpreti. Zelo bi bil kaznovan, ko bi zaradi jednega Somala motil sultana.“

„Gotovo boš kaznovan,“ je odgovoril Halef, „toda le tedaj, če ne sporočiš, da vahtevam vstop. Mene pošilja emir Arafat.“

To je dalo čuvaju misliti. Vedel je, da je somalski emir načelnik trgovskih karavan, s katerimi dela sultan vedno dobre kupčije. Zato odgovori:

„Arafat? bom poskušal. Vrata bom drugemu zaupal in sam šel naznanit Tvoj prihod.“

Šele zdaj je vstopil Halef s kamele in čakal, da mu odpro vrata. Čuvaj pa je postavil svojega pomočnika k vratom in šel v sultanovo palačo.

Beseda palača je tukaj pravzaprav na nepravem mestu. Slavno glavno mesto, katero se lahko še z večjo pravico imenuje slaboglasno, je obdano z zelo priprostim obzidjem. Hiše so le kamenite kolibe in celo sultanova palača je podobnejša skednju, kakor pravi hiši. Prav poleg sultanove hiše stoji iz neobdelanih kamnov sezidano poslopje, v katerem se noč in dan slišijo žvenketati verige. To je državna jetnišnica, ki ima globoke podzemeljske kleti, v katere nikdar ne posveti luč dneva. Gorje vjetniku, ki mora tam prebivati. Sultan mu nikdar ne da jedi in pijače in tudi, če mu kak prijatelj ali sorodnik prinese vsak dan vode in tam običajne prosene kaše, mora sčasoma vendar zgnjiti v lastnem blatu.

Prestol silovitega vladarja, ki je neomejen gospodar življenja in lastnine svojih podložnikov, je navadna lesena klop, kakor jo ima pri nas najubožnejša družina. Na tej sedi po orientalski navadi s prekrižanimi nogami, ali zatopljen v globoko premišljevanje, ali sprejemajoč v avdijenci. Toda vsak se trese, ki se mu približa, kajti najmanjša slaba volja sultana zadostuje, da teče človeška kri.

Tudi današnji večer je sedel vladar na svoji klopi. Zadaj na steni so visele stare nerabljive puške na kresilo, sablje in pri njih cela množina svetlih železnih verig, znamenja njegove neomejene oblasti. Pred njim je sedel njegov vezir in nekaj mohamedanskih pismoukov. V ozadju je čepelo mnogo slabotnih v verige okovanih postav. Sultan je s temi nesrečniki krasil svojo dvorano pri avdijencah.

Pred njim je stal eden onih nesrečnih mož z verigami na rokah in nogah. Njegova postava je bila dolga in suha, bolj od tuge, nego od starosti, zelo upognjena. Motno oko in upadla lica so pričala, koliko je že prestal lakote in srčnih bolestij. Edino njegovo oblačilo je bila srajca in še ta na mogih krajih raztrgana.

Pravkar je menda govoril, kajti oči vseh so bile uprte v njega in tudi sultan ga je gledal temno in grozeče.

„Pes!“ je zakričal nad starcem. „Lažeš! kako bi mogel biti krščanski vladar slavnejši in mogočnejši, od častilca prorokovega. Kaj so vsi tvoji kralji proti meni, sultanu v Hererju!“

Sužnjeve oči so zabliskale in odgovoril je:

„Nisem bil kralj; bil sem le podložnik sicer eden najplemenitejših naše dežele; in vendar sem bil tisočkrat bogatejši in srečnejši od Tebe.“

Tedaj je sultan pokazal deset prstov. Takoj je stopil iz kota služabnik, dvignil težko palico in dal sužnju deset udarcev, katere je stem znamenjem sultan zapovedal; suženj se ni ganil, navajen je bil tepenja, udarci ga niso več boleli.

„Hočeš preklicati?“ vpraša sultan.

„Ne.“

Vladar zapove petnajst udarcev, to se zgodi in potem reče:

„Dokazal ti bom, kako oblast imam, ti krščanski pes. Zapovedal sem ti, da častiš proroka, tega pa nisi storil. Danes ti zadnjikrat zapovem. Ali boš slušal črv?“

„Nikdar!“ odgovoril je starec s krepkim glasom. „Oropal si me prostosti, vzameš mi tudi lahko življenje, moje vere pa nikdar. Tukaj mi kočeš pokazati svojo moč? Ravno tu neha vsaka moč.“

Vladar je stisnil pest in zaklical srdito:

„V najglobokejšo luknjo svoje ječe Te bom vrgel.“

„Stori to!“ je menil suženj pogumno. „Saj hočem umreti, saj želim po smrti. Potem neha vsaka bolečina in s tem dosežem naposled mir in počitek.“

„Dobro! Ti hočeš! Odpeljite ga, toda v najslabšo ječo, ki jo imam!“

Na to sultanovo povelje je prijel rabelj starca in ga odpeljal. Zunaj so še drugi pristopili in ga vlekli v jetnišnico.

Ko so odprli vrata, udaril jim je nepopisen smrad v nos in začulo st je žvenketranje verig in ječanje vjetnikov. Luči niso imeli, zato ni suženj ničesar videl. Vlekli so ga v kot, kjer je rabelj s pomočjo drugih vzdignil težko skalo in potem sužnja neusmiljeno sunil.

„Pojdi k vragu krščanski pes,“ se je smejal. „V dveh dneh Te bodo družice požrle.“

Starec je padel v ozko luknjo, ki je bila dvakrat globokejša, kakor je bil sam dolg. Z obrazom se je udaril na steno in se zelo poškodoval. Toda ni utegnil na to misliti, kajti komaj je slišal, da so skalo pokrili čez njegov grob, čutil je, da je cela množica živih stvari začela skakati po njem, ki so se tudi takoj vgrizle v njegove nage noge.

„Moj Bog! Torej pri živem telesu me bodo požrle,“ je prestrašen zaklical.

Bile so podgane, ki so Bog ve koliko časa lakoto trpele in zdaj dobile novo žrtev. Otresel se jih je in jih teptal z nogami. Zgrabil jih je z rokami in jih davil, toda sto in sto se jih je vanjga vgrizlo in mu prizadelo najstrašnejše muke. Luknja, v kateri je tičal, je bila komaj štiri čevlje široka in dvanajst čevljev globoka. Oprl se je s hrbtom na eno in z nogami na drugo steno in poskušal, kakor dimnikarji splezati kvišku. Posrečilo se mu je.

Pri tem se je odtrgal kamen in se zvalil na tla. Mnogo cvilečih glasov ga je prepričalo, da je kamen ranil podgane, ali jih celo ubil.

„Oh, hvala Bogu!“ je rekel veselo, „to bo moje orožje.“

Splezal je zopet nizdolu, zgrabil kamen, ki je bil precej velik in s tem je tolkel po vseh straneh okoli po tleh. Kolikor podgan se je obesilo in vgrizlo vanj, vendar je drugo za drugo potolkel, dokler se tudi zadnja ni več ganila.

Tipal je okoli sebe ter čutil nemarne živali po tleh ležati.

„Kako bo že to jutri smrdelo,“ je mrmral. „Požrle me ne bodo, toda zadušile.“

Njegova roka je tedaj začutila okroglo votlo stvar. Prestrašen je vzkliknil, kajti zgrabil je mrtvaško glavo. Bila je to črepinja prejšnjega vjetnika, katerega so podgane popolnoma požrle.

„Taka naj bi bila moja osoda in bo najbrž tudi,“ je rekel. „Bog, o Bog kaj sem storil, da moram na ta način končati svoje življenje! Nekdaj grof Rodriganda, obdan od sreče, bogastva in časti, in zdaj hrana podgan! In kdo je kriv temu? Kortejo in Landola! Bog v nebesih povrni jim! Pekel naj ti bo hujši kot vsem vragom, tebi Kortejo in tudi tebi zverina Landola!“

Stal je v smrdljivi temi svoje ječe in povzdignil obe roki. V tem trenotku se je zelo prestrašil, kajti ravno nad njim, se je začul glas:

„Landola? Da, proklet naj bode, proklet, proklet na vse veke!“

Glas je bil tako grozovit in škripajoč, da je sužnja mraz spreletel.

„Kdo je?“ je vprašal. „Kdo si, ki govoriš na lem kraju špansko, jezik moje domovine?“

„Povej prej kdo si ti?“ je zadonelo od zgoraj. „Ti, ki si zrušil zid moje ječe.“

„Španec sem, iz Mehike,“ je odgovoril suženj.

„Kako Ti je ime?“

„Grof Ferdinand de Rodriganda.“

„Santa madona!“ se je začulo. „Grof Ferdinand brat grofa Emanuela de Rodriganda?“

„Da, ali ga poznaš, o, ga res poznaš?“

„Če ga poznam? Ali pravzaprav, če sem ga poznal, kajti je že dolgo mrtev!“

„Mrtev? Ne živi, živi; ni mogoče, da bi umrl.“

„Zakaj ne? Ah, zdaj se spomnim, da ste tudi Vi umrli in vendar še živite. Povejte senor, če ne lažete, povejte mi resnico, če ste res Ferdinand de Rodriganda!“

„Prisežem pri nebu in zemlji, pri Bogu in vseh svetnikih, da sem res ta!“

„Ah, to je čudovito! Mrtvi zopet vstanejo. Hočem k Vam priti, Don Ferdinand. Toda povejte mi poprej, kako se Vam je posrečilo kamen izruvati iz zida?“

„Sam je padel iz njega, ko sem kvišku plezal, hoteč ubežati podganam.“

„Torej imate tudi Vi ta mrčes? V moji luknji jih je bilo polno in njih zobje so mi telo raztrgali in razgrizli, toda zmečkal sem jih s kamnom.“

„Moja ječa je najbrž podobna Vaši. Od včeraj sem že tu notri, kjer sem tudi našel polno podgan. Toda v razpoklini sem čutil nož s katerim sem pokončal mrčes, sicer sem pa tudi ves ranjen in zgrizen. Zid, ki najn loči, je sestavljen iz velikih kamnov. Poskušal sem že, če bi se jih dalo izruvati, toda zastonj. Ko sem slišal poprej kamen pasti, sem splezal k luknji in čul Vaše besede. Morda se mi z Vašo pomočjo posreči še več kamnov odstraniti in potem bo odprtina dosti velika, da pridem lahko k Vam. Ali mi pomagate don Ferdinand?“

„Rad. Pridem takoj k Vam.“

Splezal je, kakor poprej po obeh stenah navzgor. Vsled izruvanega kamna je nastala v zidu odprtina, zato se je njih skupnemu trudu posrečilo, omajati še en kamen, vsled česar je bila odprtina dosti velika, da je lahko človek zlezel skozi.

„Pojdite nazaj senor! Pridem k Vam,“ je rekel oni.

„Toda če naju skupaj zasačijo?“ meni grof.

„To se ne bo zgodilo. Obsodili so naju v smrt, zato naju ne bodo nadlegovali. In če pride kdo naju obiskat je dovolj temno, da lahko neopažen splezam nazaj. Med zidovji viseča ne moreva govoriti, zato pridem k Vam.“

Grof je splezal doli in njegov nesrečni tovariš mu je sledil, ko je splezal skozi luknjo. Ječa je bila tako tesna, da sta se skoro s prsi dotikala, toda to ju ni nadlegovalo, grof je bil še srečen najti človeka, ki mu je lahko prijatelj. Ta ga je prijel za obe roki in rekel:

„Oprostite don Ferdinand, da Vam stisnem roko!“ Ves srečen sem, da najdem po dolgih težavah domačina. „Rojen sem namreč v Manresi.“

„V Manresi? Tako blizu Rodrigande?“ je grof presenečen vprašal.

„Da! Priprost človek sem, moje ime je Bernard Mendosa, in moj oče je bil brivec.“

„Spominjam se njega, svak je pridnega Ivana Alimpo, kastelana mojega brata.“

„Da, Ivan Alimpo je moj stric. Drugi moj stric, namreč brat mojega očeta je dominikanec. O gospod, mnogo, zelo mnogo imam Vam povedati! Poznate tega dominikanca?“

„Ne.“

„Torej mi povejte, kdaj ste zapustili Mehiko?“

„To je že dolgo, dolgo časa od tega. Nemogoče mi je prešteti dneve, tedne in mesce, toda mislim, da sem že okoli dvanajst let tukaj vjetnik.“

„Dijos! Tedaj ne veste, da je Vaš gospod brat don Emanuel umrl?“

„Ne. Ali je pa tudi res umrl? Če vse, kar se je z menoj zgodilo, premišljujem, se mi zdi, da so na svetu ljudje, katerim je veliko ležeče na tem, da z bratom izgineva.“

„Ali res to mislite?“ je Bernard hitro vprašal. „Morda imate prav. Toda kaj se je z Vami zgodilo?“

„To naj za zdaj še ostane. Povej mi najprej, kaj veš od domovine in od mojih ljudi in kako si sem prišel?“

„Kar se tiče Vaše družine vem, da je don Emanuel umrl, in da je don Alfonzo nastopil dedščino.“

„Ah!“ je zaklical grof.

Spomnil se je zadnjih prizorov, katere je doživel v Mehiki. Spomnil se je dvoboja, pred katerim je Alfonzo tako sramotno ubežal, in v katerem se je potem moral sam boriti. Mislil je na vse, kar mu je Marija Hermajek pravila; iz tega je sledilo, da ni bil Alfonzo pravi potomec grofov de Rodriganda. Dalje se je spomnil onih strašnih ur, ko je živ, toda otrpnjen ležal na mrtvaškem odru. Tedaj je Alfonzo hinavsko jokal in hlinil veliko žalost. Toda njegovo oko je natančno videlo, da je bil Alfonzo, kadar ga ni nihče opazoval škodoželjno vesel. Spomnil se je trenotka, v katerem sta ga kapitan Landola in izdajalski Kortejo spravila na ladijo prvega. Tičal je tedaj v zavoju, toda slišal vse, kar sta omenjena med seboj govorila. Stega je spoznal, da se je tudi Alfonzo udeležil komplot.

Pri tem se je spomnil drugega testamenta, katerega je napravil v navzočnosti Marije Hermajekove Ta je bil skrit v srednjem predalčku pisalne mize. Ali ga niso našli? V njem je izdedinil Alfonza in zdaj je ta vendar le postal grof na Rodrigandi! Ali so testament skrili, ali se je pa na kak način izgubil.

„Alfonzo?“ je vprašal. „On je grof? Kako vlada svoje podložnike?“

„O, kakor pravi trinog. Sovraži ga cela dežela. Ljudje se ga boje in si pripovedujejo prav čudne stvari o njem.“

„Kake stvari?“

„Ne vem, če smem govorit o tem,“ je odgovoril Bernardo skrivnostno.

„Prosim Te, da mi vse odkritosrčno poveš.“

„No da, sedaj mi je vseeno, ne more mi škodovati, če odkrito govorim. Govore namreč, da Alfonzo ni Rodrigandski grof.“

„Ah!“ je ušlo grofu. „Iz česa sklepajo to?“

„To menda leži v zraku. Poslušal sem pa tudi pogovor med Gašparinom Kortejem in mojim stricem patrom dominikancem. To je tudi vzrok, da sem danes tukaj, naredili so me neškodljivega.“

„Povej, povej!“ je silil stari grof. „Kaj pa ve dominikanec?“

„To Vam takoj povem senor. Jaz sem namreč vrtnar in sem imel kot tak dostikrat opravilo na gradu Rodriganda. Tam je majhna hišica, v kateri sem navadno spravljal svoje orodje.“

„To vem, hišica mi je znana,“ je rekel grof.

Spomnil se je na hišico, katero že tudi bralec pozna.

„Nekega večera,“ nadaljuje Bernard, „sem bil zelo truden in sem se hotel opočiti v hišici. Legel sem na tla in pri tem zaspal. Ko se zbudim, nisem vedel koliko časa sem spal, ravno vstanem, ko slišim korake dveh mož, ki sta počasi bližje prihajala. Pred hišico sta slučajno obstala in slišal sem vsako besedo, ki sta jo zgovorila. Veste kdo je bil?“

„To si lahko mislim, Gašperino Kortejo in dominikanec.“

„Da, bila sta. In naj Vam povem, kaj sta se menila?“

„Kajpada, kajpada! Le hitro povej,“ je nepotrpežljivo odgovoril don Ferdinando.

„Morala sta že precej časa govoriti, čeprav nisem vedel, kaj bi mojega strica napotilo, da se tako pozno pogovarja s Kortejem. Morda sta se slučajno dobila. Ko sta pred hišico stala, slišal sem zadnjega zaničljivo reči:

„Preveč se drznete pobožni pater! Kako si upate dajati predpise grofu Alfonzu de Rodriganda! In če mu imate kaj povedati obrnite se v bodoče nanj ne na mene!“

Nato je odgovoril moj stric s svojim milim, toda krepkim glasom:

„To imenujete predrznost! Služabnik sem svete cerkve in kot tak imam dolžnost svariti in svetovati. Grof Alfonzo naj bo vesel, da nastopam zdaj le kot svareč duhovnik, katerega bole krivice, katere morajo podložniki prenašati. Lahko bi drugače proti njemu nastopil!“

„Ah! kako pa?“

„Kot tožitelj.“

„Kot tožitelj? Menim, da ni vse v redu pri Vas visokočastiti gospod!“

„Sicer ne mislim o sebi, da sem kaka luč, nasprotno zaničujem prebrisanost ljudi, ki mislijo le na prevaro in goljufijo. In če mislite, da se moram na grofa ne na Vas obrniti, Vam rečem, da ni on, ampak Vi tisti, ki ima vajete v rokah. In razun teh vajet, so v Vaših pokah tudi niti neke stvari, o katerih sem poučen; to mi takorekoč nalaga dolžnost, da bi moral proti Vama nastopiti kot tožitelj.“

Kortejo je molčal nekaj trenotkov, kakor bi se začudil ali vstrašil, potem je rekel:

„Neumne stvari blebetate! V Vaših možganih ni vse prav jasno!“

„O, senor, takoj bi Vam lahko dokazal, da so moji možgani ravno tako zdravi, kakor Vaši.“

„To bi Vam bilo težko, pobožni pater!“ je zasmehoval Kortejo.

„Celo prav lahko! Smatrate se sicer za modrega, in prebrisanega in mislite, da ste Vaše zanjke previdno in prebrisano nastavili in zadrgnili, toda Bog odkrije vse. Bog vidi in sliše vse, in ko pride njegov čas, bo tudi vse odkrito.“

„Ne govorite norosti! Haj govorite o zanjkah? Če ne boste uljudnejši, Vas hočem uljudnosti učiti!“

Te besede je Kortejo jezno izpregovoril, toda pater je mirno odgovoril;

„Hočem Vas na nekaj opomniti!“

„Na kaj? Zelo sem radoveden.“

„Najprvo na neke gostilno v Barceloni. Tam ste Vi s pomočjo roparskega poglavarja in njegovega druga nekega otroka premenili.“

Stari grof Ferdinando je dozdaj tiho poslušal. Zdaj pa je hitro zaklical:

„Otroka so premenili? V Barceloni? Moj Bog zdaj postaja jasno, zdaj po dolgem času. Nadaljuj! Hitro! Kaj je odgovoril Kortejo?“

Začetkom je molčal, toda tiho pokašljevanje mi je reklo, da se je zelo vstrašil in da mora biti v veliki zadregi. Potem je rekel:

„Znoreli ste, popolnoma znoreli!“

„Stric pa je mirno nadaljeval.“

„In potem Vas spominjam na neko ladijo kapitana Landola, na kateri so odpeljali nekega vjetnika iz Vera-kruca. Ali veste kdo je bil ta vjetnik?“

Kortejo je za trenotek onemil, potem pa je zaškripal:

„Človek, Ti nisi duhovnik, ampak hudič. Pojdi v pekel, kamor spadaš!“

V tem trenotku se je zabliskalo in zagrmel je strel. Toda kroglja ni zadela. Bog je varoval duhovnika. Grozeče je vzdignil roko in zaklical:

„Gašperino Kortejo, ne jaz, ampak Ti si tisti, ki pojde v pekel!“

Po teh besedah je izginil v grmovju. Kortejo je nekaj časa stal nepremično, potem sem ga slišal mrmrati:

„To mi boš poplačal! Vrag ve vse! Zdaj naj je pa naju še kdo poslušal.“

Zbal sem se. Skril sem se v najglobokejši kotiček hišice, Kortejo je pa vstopil in me našel. Ko me spozna, je grozeče vprašal:

„Človek, kaj delaš tukaj?“

„Spal sem,“ mu odgovorim.

Zdaj so ga misem več bal, bil sem močnješi od njega.

„Ali si slišal; kar se je govorilo?“ je vprašal.

„Da,“ mu odgovorim.

Zdelo se mi je potrebno mu to povedati, da je lahko vedel, da sem mu nevaren.

„Ah, vse?“ je vprašal.

„Vse!“

„Pop je znorel, pa vendar ne sme nikdo zvedeti, kaj je rekel. Znaš molčati?“

„Da, senor!“

„Dobro, poplačal Te bom. Dozdaj si bil samo pomočnik tukaj?“

„Da!“

„Od danes naprej si stalno nastavljen. Kakšno plačo boš dobival, zveš jutri, toda gorje Ti, če izblebetaš, kar si zvedel.“

Odšel je, in jaz sem postal grajski vrtnar, se mi je dobro godilo, vendar sem opazil, da tejo z velikim nezaupanjem opazuje; zdelo se mi se me boji. Pater stric je od one noči izginil iz lice. Vendar je Kortejo menda zvedel, da mi je, dominikanec v sorodu, kajti nekega dne me na vrtu vpraša:

„Kako je Tvoje polno ime?“

„Bernardo Mendoza.“

„Iz Manrese?“

„Da!“

„Ali se ni oni pater dominikanec, s katerim sem zadnjič zvečer govoril, poprej imenoval Mendoza?“

„Da!“

„Torej sta si v sorodu?“

„Stric mi je, brat mojega očeta.“

„Tako. Precej časa ga nisem že videl, Ali ves kje je zdaj?“

„Nič ne vem o njem.“

„Upam, da govoriš resnico,“ mi je grozil s temnim obrazom. „Če si se navadil molčati, potem naj bo vse odpuščeno in pozabljeno.“

„Vkljub temu ni bilo nič pozabljenega in odpuščenega. Nekega dne me je dal poklicati in mi zapovedal iti v Barcelono. V tamošnjem pristanišču je bila ladja, katere kapitan je iz orijenta prinesel rastline, katere tudi prodaja. Te rastline naj bi si jaz ogledal in nakupil. Šel sem, toda vrnil se nisem nikdar.“

Prejšnji vrtnar je nekaj časa molčal. Misli na prestane dogodke so preveč uplivale nanj. Naposled pa je nadaljeval:

„Sporočil sem svoje naročilo kapitanu; takrat ga še nisem poznal, bil je Henriko Landola. Ni imel nikakih rastlin, to mi je prizntd s škodoželjnim smehom. In ko sem hotel zapustiti ladijo, so me zvezali in vrgli v temno celico. Šele po dolgem času, ko smo bili že na visokem morju, sem smel priti na krov in dihati sveži zrak. In tedaj se mi je reklo, da sem mornar in da moram pod smrtno kaznijo ubogati.“

„Sramotno!“ je rekel grof.

„O, don Fernando to še ni bila največja sramota! Toda kmalu sem opazil, da je ta Landola trgovec s sužnji in morski ropar. Mislite si, da bi moral jim pomagati! Moral naj bi uboge zamorce loviti in prodajati! Moral naj bi druge ladije napadati in oropati in se udeleževati moritve! Branil sem se in tedaj so me zopet zaprli; lakoto sem moral trpeti in tepli so me tako, da so mi vse ude razmesarili. O, ta hudič, ta Landola! če bi ga mogel z žarečimi kleščami mučiti, gotovo bi to storil!“

„Prepusti ga Bogu! Ta je pravičen in ga bo sodil. Nadaljuj!“

„Ker sem se vkljub lakote, udarcev in vseh bolečin trdovratno branil udeležiti se zločinov drugih, je izjavil Landola, dn mi je določil najhujšo kazen, ki je mogoča; prodal me bo v sužnost. Takrat smo jadrali ob vzhodnem afriškem obrežju. Pred Garadom smo se ustavili in Landola je šel na suho. Za nekaj časa so tudi mene odvedli. Landola me je prodal. Kupec je bil divji lovec sužnjev in temu sem v verigah sledil v notranjo deželo v Dolo. Tam me je zopet prodal. Moj novi gospod je bil krvoločen zamorski knez. Kaj sem pri njem prestal, tega ni mogoče z jezikom opisati; to je tako strašno, da me bo še ob smrtni uri groza. Delati sem moral za deset mož in opravljati najnižja najsmradljivejša dela; mučili so me kot živino in mi dali komaj najpotrebnejše za jesti, toda vkljub vsemu temu sem vse prestal, da, še celo močnejši sem postal, kakor poprej. Moj gospod je umrl. Njegov dedič me ni hotel obdržati in me je prodal nekemu možu iz Hererja, ki me je dal sultanu v dar. Tako sem prišel sem,“

„Koliko časa je že od tega?“

„Šele štirnajst dni.“

„Zato Te nisem nikdar videl. Jaz sem tri tedne delal na sultanovih kavinih sadiščih. Toda kaj si storil, da so Te vrgli v ječo?“

„Takoj pri mojem prihodu, so mi zapovedali, da naj postanem Mohamedanec.“

„Kakor meni, toda še vselej sem se vstavil.“

„Tudi jaz sem se vstavljal. Zato so me mučili in ko sem se kljub temu branil sprejeti novo vero, so me vrgli v to luknjo, da bi me podgane požrle. K sreči sem našel omenjeni nož, s katerim sem jih umoril. Dalje sem slišal Vas senor. Čudež je takorekoč, da sva se oba, ki imava isto domovino v tako tuji deželi, v istem mestu in v isti ječi, našla. Premišljeval sem že, če bi bila rešitev mogoča, toda zastonj. Ker sva se pa našla, se mi zdi, da ne smeva upanja izgubiti. Bog nikakor noče, da bi zdaj, ko ste zvedeli skrivnosti Vaše družine, tukaj umrli. Jaz sem priprost mož, Vi pa ste plemenit gospod, ki ima več bistroumnosti, nego jaz. Morda se Vam posreči, da si mislite način, kako bi z združenimi močmi ubežala iz ječe in iz dežele. To je vse kar sem Vam hotel povedati. Prepuščam Vam, ako mi hočete povedati, kako ste v Herer prišli.“

Molčal je. Na vsak način je pričakoval odgovora, a ni ga bilo. Stari grof je bil zatopljen v misli. Toliko je slišal in našel prvi ključ k uganki, katere ni mogel dozdaj rešiti. Če je bilo to previdnost božja, je smel upati, da bo tudi rešen smrti in dolgoletne sužnosti. Naposled vpraša vrtnarja:

„Ali veš, ali morda vsaj slutiš, kje je Tvoj stric zvedel o oni premeni otroka in o vjetniku na ladiji kapitana Landola?“

„Ne. Saj sem Vam že povedal, da nisem več strica videl.“

Prijazni bralec se bo spomnil, da je pater dominikanec dvakrat spovedal umirajoča človeka. Enkrat v roparski jami, ko mu je na smrt bolni berač Petro, ki se je pravzaprav imenoval Manuel Sertano iz Matare, povedal, da je dečka zamenjal. Drugikrat v ječi v Barceloni, ko je umirajoči krmar Garbilo v navzočnosti Strnada pravil o vjetniku, keterega je vzel kapitan Landola seboj iz Mehike. O tem seveda don Ferdinando ni nič vedel. Prašal je dalje:

„Kako je pa moj brat Emanuel umrl?“

„O, če je res umrl, je imel prav žalostno smrt, senor.“

„Revež! Pripoveduj!“

„Najprvo je oslepel —“

„To vem. Slep je že bil, ko sem bil še v Mehiki.“

„Pozneje je zblaznel —“

„Moj Bog! je to mogoče,“ je zaklical grof.

„Če je to mogoče, senor? Gotovo. Toda, če je bil v resnici blazen, je drugo vprašanje.“

„Slutim, da je bil žrtev ravno one zarote, kakor jaz. Ali pa je bil v oskrbi izvrstnega zdravnika?“

„O tem so si pripovedovali različne stvari.“

„Pripoveduj! Slišati hočem vse, vse, čuješ?“

Vrtnar ni takoj odgovoril, poprej se je moral spomniti. Potem je rekel:

„Zvedel sem, da je grof Emanuel imel poleg slepote tudi kamen v mehurju. Kortejo in sestra Klarisa sta poslala po tri zdravnike, da bi milostljivega gospoda operirali. Če se ne motim, so bili to doktorji Frankas iz Madrida, Milanos iz Kordove in Cijeli iz Manreze.“

„Prva dva poznam po imenu. Izvrstna zdravnika sta.“

„Mogoče, toda kontesa Silva ni imela zaupanja do njih.“

„Ah, Silva, moja lepa nečakinja! Na njo sem popolnoma pozabil. Kje je bila takrat, ko si bil v Rodrigandi.“

„Ni je bilo tam. Stric Alimpo in teta Elvira sta se včasih v moji navzočnosti pogovarjala in iz besed sem lahko sklepal, kako stoje stvari. Kontesa Silva je bila z grofom v Parizu in je tam spoznala mladega zdravnika. Bil je Slovenec, a mož slavnega imena. Ko so hoteli omenjeni zdravniki grofa operirati, se je temu branila in poslala po Slovenca, Ta je preiskal bolnika, čeprav ga niso hoteli k njemu pustiti, in izjavil, da bi španski zdravniki skoro grofa umorili. Nastal je strašen prepir. Don Alfonzo —“

„Ah,“ mu je segel grof v besedo, „ali je bil Alfonzo že v Rodrigandi?“

„Da, don Emanuel ga je poklical. Don Alfonzo, Kortejo in sestra Klarisa so hoteli na vsak način, da operirajo španski zdravniki grofa, kontesa Silva ga je pa le Slovencu zaupala. Bila je skoro prepričana, da imajo Španci namen, očeta usmrtiti.“

„Tudi jaz sem tega mnenja po tem, kar sem izvedel. Kaj se je zgodilo? Kdo je dosegel svoj namen?“

„Dona Silva.“

„Hvala Bogu! Je bila torej dovolj srčna, da se je ustavila nasprotnikom.“

„Kdo ve, če bi se ji to posrečilo, če bi ne bil Slovenec tako krepak, izvrsten mož. S silo je ulomil v sobo, kamor so se oni trije zdravniki zaprli zaradi operacije. Pravili so celo, da je s samokresom razstrelil ključavnico, da je notri prišel, Zapodil je morilce in operial grofa po nekem novem, načinu, ki se mu je popolnoma posrečil.“

„Izvrsten mož. Kako mu je ime?“

„Strnad.“

„Ali ga poznaš?“

„Videl sem ga. Bil je zelo lep, visok in močan prijazen gospod. Imel je velikansko moč, kajti ko so ga v parku napadli, je premagal celo število zavratnih morilcev, brez vsake pomoči.“

„Torej so ga hoteli umoriti?“

„Da.“

„To me potrdi v prepričanju, da bi moral moj brat umreti.“

„Strnad je potem operiral tudi grofove oči.“

„Res?“ je hitro vprašal Ferdinando. „Kakšen vspeh je to imelo?“

„Izvrsten, kajti don Emanuel je izpregledal. Toda takoj se je primerila nova nesreča, grof je zblaznel, ničesar ni več vedel o sebi, smatral se je za mojega strica Ivana Alimpo.“

„O, Dios mios! Srčne bolesti so reveža spravile ob pamet.“

„O, Slovenec je drugače mislil. Preiskal je bolnika in rekel, da so mu dali tak strup, ki naredi človeka blaznega.“

Don Ferdinando je segel z obema rokama na glavo in zaškrtal.

„Ravno tako, kakor so z menoj naredili, da so me spravili v smrti podobno spanje. Da, gotovo je, brez vsakega dvoma je, da je bila skrivna zarota zoper nas. In zdaj poznam tudi namen, ki so ga imeli. O Bog, pomagaj mi, da dosežem zopet prostost! Pomagaj, da nastopim kot maščevalec in da uničim krivičnike! Toda povej, Bernardo, ali je bila blaznost neozdravljiva?“

„Da, če bi ne bilo Strnada. Ta pa je rekel, da se ta strup dobi samo pri divjem narodu, pri katerem je tudi že bil. Poznal je protistrup in ga dal grofu.“

„In vspeh? Hitro, hitro!“ je dejal Ferdinando v največji razburjenosti.

„Vspeh bi bil gotov; toda drugo jutro je izginil grof. Iskali so ga in našli njegovo razbito truplo v globokem prepadu.“

Ta novica je tako pretresla Ferdinanda, da ni mogel izpregovoriti. Bernardo je nadaljeval:

„Doktor Strnad je preiskal mrtveca in izjavil, da ta ni grof. On in dona Silva sta trdila, da so grofa odpeljali in to truplo podtaknili. Nasprotniki so pa spoznali truplo za don Emanuelovo.“

„Strašno! Vražje!“ je dejal Mehikanec. „Naprej, naprej!“

„Strnad je bil prav nenavaden človek, pravi junak, nasprotniki bi ga nikoli ne premagali; toda po noči je izginil in dona Silva je postala ravno tako blazna, kot njen oče. Pravili so, da so Slovenca ugrabili ali umorili in kontesi isti strup zavdali, ki je njenemu očetu vzel pamet. Truplo tujca se je kot grofovo pokopalo, don Alfonzo je bil naslednik, in dona Silva je prišla v poboien samostan, čigar predstojnica je bila Klarisa.“

„O, tedaj je bilo vse zgubljeno!“

„Še ne. Moj stric dominikanec je poizvedoval. Od Alimpa, katerega so z ženo spodili z grada, je zvedel vse, kar je ta vedel. Našel je Strnada v ječi v Barceloni in ga oprostil. Strnad je izprevidel, da ne more oficijelnim potom ničesar storiti. Odvedel je dono Silvo iz samostana in bežal ž njo in z Alimpom ter Elviro v svojo domovino.“

„Se je posrečil beg?“

„Da, čeprav so ga takoj zasledovali.“

„Ali je Silva zdaj na Slovenskem?“

„Najbrž. Ko sem bil še v Španiji, je postala Strnadova soproga!“

Don Ferdinando se je začudil.

„Grofica Rodriganda soproga slovenskega zdravnika?“ je rekel.

„Da, o tem se ne čudite. Strnad je bil mož, kakor še nisem nobenega videl, mož, kakor kralj, a vendar tako dober in mil. Zaslužil je, da je postal soprog grofice Rodrigandske.“

„Imaš prav. Čeprav se mi je ponosna kri mojih očetov postavila, vendar nisem zdaj nič drugega, nego ubog, zaničevan suženj. Morda je moja nečakinja pri tem možu srečnejša, kakor bi bila kot žena kakega vojvoda. Pa saj je bila blazna. Kako jo je mogel poročiti?“

„Ozdravil jo je, kakor bi tudi ozdravil dona Emanuela, še bi ga ne vrgli v ječo. Iz Kranjskega je tožil Alfonza in dosegel, da so priznali njegovo varovanka za grofico Rodrigandsko in ji izplačali njeno dedščino.“

„In potem? Ali ni potem več trdil, da ono truplo ni bilo ono mojega brata? Ali ni ničesar storil, da bi razkril zločine Korteja, Alfonza in Klarise?“

„Gotovo; a je bil dovolj previden, da ni javno nastopil, ampak skrivaj se potrudil. Prišli so tujci, ki so se naselili v Rodrigandi, Manrezi in Barceloni. In o teh se je govorilo, da so skrivni policisti, ki naj bi opazovali Rodrigando. Moj oče je dobil včasih pisma od Alimpa s Kranjskega. V zadnjem, predno sem z ginil, mu je pisal, da je Strnad zapustil Kranjsko, da bi najprej poiskal grofa Ferdinanda de Rodriganda, tedaj Vas, milostljivi gospod.“

„Mene?“ je vprašal grof. „Kako pride do tega? Je li morda slutil, da nisem še mrtev?“

„Tega ne vem; toda Strnad je bil zelo prebrisan človek.“

„To izprevidim; če bi me našel, bi dovolj stvari imela, da razkrinkava hudobneže. Bog, če bi me še iskal! Če bi prišel sem v Herer, da me oprosti!“

„To ni tako negotovo senor! Mislite, koliko časa je že preteklo! Če hočeva res misliti na najino rešitev, morava najprej sama v sebe zaupati.“

„To je res. Toda kako uiti? Sveta Mati Božja, pomagaj nama! Do blaznosti sem hrepenel, da bi še enkrat pred smrtjo videl svojo domovino; zdaj pa vsaka kapljica krvi, vsaka žilica želi rešitve. Prostost, samo zdaj prostost! Hlepim po maščevanju in če to dosežem, bom rad položil svojo glavo k počitku pod zemljo, ki mi leta in leta ni drugega dala, nego tuge, britkosti in obupanje. Bog v nebesih, daj da pridem v Španijo, v Španijo! Potem hočem celemu svetu v svoji smrtni uri in z zadnjim dihom naznaniti, da si Ti vladar, Vsegamogočni, kateremu se ne more ustavljati nikdo, niti satan, niti hudič!“

Roko je sklenil k molitvi in pokleknil na ubite podgane. Bernardo tega ni videl, toda čutil je in njegova duša se je pridružila grofovi molitvi. Nastala je grobna tišina, dokler ni izpregovoril vrtnar:

„Bodiva trdna in pogumna, milostljivi gospod, Bog je ljubezen. Pomagal nama bo, če se tudi sama potrudiva.“

„Da, imaš prav,“ je rekel grof in vstal. „Hočeva kljub najinemu žalostnemu stanju imeti trdno upanje, da se rešiva. Posvetovati se morava, na kakšen način bi bilo mogoče uiti.“

„Povejte mi, kako mislite! Dalj časa ste tukaj, kakor jaz.“

„Najina maloga je trojna: Uiti morava prvič iz te ječe, drugič iz mesta in tretjič iz dežele. Eno je težje od drugega.“

„Glavna stvar je, če se smeva zanesti na svoje moči, če bo telo preneslo trude in napore, ki so pred nama.“

„Kar se tega tiče,“ je dejal grof, „me ne skrbi. Sicer sem star in sem dosti pretrpel, toda telo mi še ni oslabljeno, in moja volja je tako trdna, kakor je bila v mladosti. Ker sem zdaj vse slišal, kar si mi povedal, sem navdušen za rešitev, in ta navdušenost bo podvojila moje moči. Kako je s Teboj?“

„Nič skrbi, don Ferdinando! Mlad sem še, in kar se tiče telesne moči, se ne bojim deset Somalov ali Arabcev. Toda povejte mi, ali niste že poprej mislili na beg?“

„Na beg mislil,“ je dejal grof. „Vsako uro, vsako minuto sem hrepenel po prostosti. Povpraševal sem po potu k obrežjn; ta pot pelja skozi deželo divjih narodov in skozi puščavo; poznam ga dobro. Toda mnogo mnogo je treba pomisliti, da se nama beg posreči in da ne bova zopet vjeta, ali umorjena.“

„Tedaj dajva premišljevati. Toda zamuditi ne smeva trenotka, ker bi vsled pomanjkanja hrane, opešale najine moči.“

„Najprej morava imeti najboljše kamele, da naju ne dohite. Najboljše živali ima sultan. Te se pasejo v bližini mesta; poznam jih, kajti moral sem večkrat paziti na nje. Ali znaš jezditi na kameli?“

„Da, naučil sem se pri svojem zadnjem gospodarju.“

„Potem rabiva vodne cevi in živila. Cevi so shranjene v bližini kamel in dateljne dobiva med potom. Toda pred vsem morava imeti abana, ta je neobhodno potreben.“

„Aban, kaj je to?“

„Aban se imenuje pokrovitelj, varuh. Vsak tujec, ki noče izgubiti ne samo premoženja in prostosti, ampak tudi življenje, si mora poiskati domačina, ki ga vzame za plačo pod svoje varstvo in ga spremlja med potovanjem. Takega abana rešpektirajo vsi divjaki.“

„Žalibog nimava denarja, da plačava abana.“

„Hm, je dejal grof. Nekaj bi že vedel, toda prideva prehitro v nevarnost, da naju takoj zasačijo.“

„Kaj menite senor?“

„Sultan je zelo bogat. Pravijo, da so v njegovi zakladnici spravljeni neizmerni zakladi. Tja bi morala priti.“

„Kje je zakladnica?“

„Vem dobro kja je, čeprav še nisem bil notri. V njo se pride skozi dvorano za avdijence in skozi sultanovo spalnico. Tam sem že bil, kot sultanov strežaj. Iz spalnice pelje vhod v prostor, kjer so spravljeni zakladi.“

„Je ta prostor zaklenjen?“

„Da, pa samo z zapahom. Ključavnic ni v Hererju.“

„To bi bilo dobro, toda kako priti mimo sultana?“

„Hm, toliko sem že uren, da neslišno splezam mimo njega, toda vrata bi lahko prouzročila ropot.“

„A, kaj bi obupovala! Gre za življenje in smrt!“

„Prav tako! Don Ferdinando, zanesite se namer pripravljen sem na vse!“

„To upam. Samo za enega je beg nemogoč. Ker sem pa našel Tebe in ker se lahko vzajemno podpirava, smeva upati, da se posreči. Pomisliva najprej kako prideva iz te luknje? To je prvo in tudi glavno vprašanje.“

„Poznate jetnišnico od znotraj?“

„Ne. Morda se nama posreči, da splezava kvišku in vzdigneva skalo. Potem bi prišla med drage vjetnike in ne bi mogla ukoda odpreti, ker je od zunaj trdno zaprt.“

„Kar se tega tiče don Ferdinando, vem nekaj boljšega. Luknja, v katero so me vtaknili, ne pelje v jetnišnice, vhod je od zadaj. Tare leži velika skalnata plošča, katero so odprli in me v luknjo pahnili. Moja luknja je poševna pod zidom, toda ploščo vzdigniti ne more posamezni človek.“

„Morda se obema posreči. Praša se, če je luknja dosti ozka, da se lahko pleza po nji, kakor v dimniku.“

„Da, plezal sem že po nji do vrha, plošče pa nisem mogel premakniti.“

„Ali je na vrhu dovolj široka, da imava oba prostora?“

„Mislim da.“

„Dobro! Na ta način prideva iz luknje. Potem se splaziva v palačo. Pred njo stoji noč in dan straža, katero morava umoriti. Boš storil to?“

„Da, prost hočem biti. Straži bom nož zasadil v srce.“

„Dobro. Potem se splaziva v dvorano in v sultanovo spalnico.“

„Bo šlo to? Niso vrata zaprta?“

„Ne; vrat ni, samo zastor. Sultana zveževa in mu zamašiva usta. Če se bo branil, ali oglasil, mora umreti. Sicer je to strašno, toda sultan v Hererju ni več, kakor grof de Rodriganda, in njegovo življenje mi ni dragocenejše, kot moja prostost.“

„Popolnoma Vam pritrdim,“ je dejal vrtnar odločno. „Moje življenje mi je tudi ljubše, kot njegovo. Toda najine verige milostljivi gospod?“

„Ključ, ki jih odpre visi nad sultanovim ležiščem, videl sem ga. Tam je tudi več lončenih svetilk s palmovim oljem in zraven žveplenke, velika redkost v teh krajih. Sultan jih je dobil iz Berbere in jih moral drago plačati. Torej takoj lahko prižgeva luč in obiščeva zakladnico. Kako ima svoje zaklade spravljene bova videla. Če so v zabojih, ali omarah, ima sultan ključe. Omeniti moram še, da drugače ne prideva iz mesta, če ne dobiva ključev k mestnim vrotom. Te ključe dajo vsak večer sultanu spraviti. Midva mu jih vzameva. Z njimi in s potebnim denarjem, prideva potem lahko h kamelam.“

„Potem pa rabiva sedla in odeje.“

„Te dobiva v kolibi zraven kamel, kjer so tudi vodne cevi spravljene. Sicer je tudi tam straža, katero bova pa lahko premagala.“

„Kje pa vzameva orožje?“

„Pri sultanu, saj ga ima dovolj.“

„Ah, to je dobro. Zdaj gre samo še zato, da dobiva obleko. Ker imam samo srajco, me bodo hitro spoznali za ubeglega sužnja.“

„Mene tudi. Toda temu se že opomore, ker ima sultan v zakladnici zelo dragocene obleke. Tedaj se lahko preskrbiva s potrebnim, da bova lahko potovala, kot velika gospoda. Potrebno je tudi, da se zna dobro arabski. Jaz znam.“

„Jaz tudi.“

„Tedaj nama ničesar ne manjka, da le prideva enkrat iz mesta. Za denar bova tudi abana dobila. Najljubše bi mi bilo, če bi takoj začela pripravljati za beg.“

Stari grof je bil ves navdušen za ta načrt, tako tudi vrtnar, ki je takoj rekel:

„Tudi jaz sem pripravljen senor. Ali hočeva?“

„Kako rad! Toda morava še potrpeti in počakati.“

„Zakaj?“

„Ker je treba več ur, da dospeva do kamel, za kar je danes prepozno. Prehitro bi opazili najin beg in naju takoj zasledovali, potem bi bila zgubljena.“

„Tega ne uvidim,“ je omenil vrtnar.

„Tedaj ne poznaš te dežele. Sedaj še ne veva, če hočeva v Zejlo ali v Berbero, in ti pristanišči sta nama najbližji, morda se bova morala skriti na obrežju in počakati kako ladijo, ki bo mimo priplula. Na vsak način morava počakati jutrajšnjega večera.“

„Udam se, don Ferdinando! Toda nekaj lahko takoj storiva.“

„Kaj?“

„Poskušava lahko, če se da skala vzdigniti.“

„Imaš prav. Če se nama to posreči, imava zavest, da lahko vsak trenotek zapustiva ječo; če se pa ne posreči, potem morava poiskati kako drugo pot iz ječe, kajti ven morava na vsak način, za vsako ceno.“

„Torej pojdiva k meni, jaz pojdem naprej.“

Vrtnar je splezal po zidu, in brez težave sta prišla skozi odprtino v vrtnarjevo luknjo, ki je bila ravno tako široka in dolga, kakor grofova.

„Ali čutite podgane, katere sem usmrtil?“ je vprašal Bernardo.

„Da, toda pojdiva navzgor.“

„Pustite mene naprej, jaz sem že bil zgoraj.“

S hrbtom in nogami sta si pomagala kvišku in sta brez velikega truda dospela do kamnite plošče, ki jima je zapirala prostost.

Imela sta oba dovolj prostora, in ker je bila luknja, po strani, sta tudi lahko udobno poskušala ploščo vzdigniti. Bila je težka, toda pri drugem sunku se je odmaknila tako, da sta videla zvezdnato nebo nad seboj.

„Bogu in vsem svetnikom bodi hvala!“ je šepetal grof. „Zdaj zopet dihava sveži zrak; zdi se mi, kakor da bi mi zvezde migljale rešitev. Ali spoznaš iz zvezd, koliko je ura?“

„Da, že čez polnoč je.“

„Torej bi bilo prepozno za beg. Kako tiho in mirno je vse okoli. Tam pri hadžiju Amadamu stoje še dateljeve vreče, katere je danes dobil; kljub temi jih vidim.“

„Dateljeve vreče je vprašal vrtnar. Ah, če bi se moglo kaj vzeti. Že nekaj dni nisem imel ničesar v ustih.“

Grof pogleda okoli in pravi:

„Ta želja je sicer neprevidna, toda pomisliti je, da potrebujeva jutri vse svoje moči. Jaz sem bolj žejen nego lačen in vem, da visi blizu vreč polna cev vode. Hočeva poskušati Bernardo?“

„Zakaj ne? Kdo bo pa opazil?“

„Dobro! Skalo odstraniva in se splaziva po tleh do vreč.“

„Poprej moram nož imeti, človek ne ve, kaj se lahko zgodi.“

Splezal je nazaj v luknjo in se kmalu vrnil z nožem med zobmi.

Uprla sta se z vsemi močmi na skalo in jo popolnoma odmaknila. Zlezla sta iz luknje in se po nogah in rokah plazila proti poslopju, kjer so bile vreče. Nad njimi je visela cev z vodo, iz katere je hotel grof takoj piti, toda vrtnar ga prime za ramo in mu pošepeče:

„Ni treba zdaj piti senor. Ta cev je nama potrebnejša, nego hadžiju, zato predlagam, da jo vzamevai seboj.“

„Zjutraj bodo pa opazili, da manjka.“

„Kaj če to škodovati? Ali imate kak žep v Vaši srajci?“

„Ne.“

„Jaz tudi ne!“

„Zakaj vprašaš?“

„Ker premišljujem kam bi spravila datelje, da jih odnesem. Ah, tu visi vrv, zdaj je nama pomagano.“

Brez namena in slučajno je začutil na tramu vrv, katero je odvezal in si vrečo dateljev privezal z njo na hrbet.

Grof je vzel cev z vodo in potem sta hitro stekla k ječi in z vrvjo spustila vrečo ter cev v luknjo. Potem sta tudi sama sledila. Sicer je bilo prostora, komaj za dva stoječa moža, toda naša vjetnika sta bila vesela, da sta se zopet najedla in napila. Nato sta se vrnila k odprtini, da bi pri svežem zraku počakala, dokler se ne zbude prebivalci Hererja.

Pred odprtino ležeč stk snovala svoj načrt. Grofa je nekaj skrbelo, kajti rekel je:

„Če le nisva zdaj storila kako neumiiost, Bernardo. Raje bi pastila datelje in vodo.“

„Zakaj?“ je vprašal vrtnar.

„Ker nama bo to morda škodovalo in najin beg preprečilo.“

„To bi pa le rad vedel kako?“

„Pomisliti morava, da nimajo tukaj navade stanovanja zapirati in da puste vse na prostem. Sicer so tukajšnji prebivalci najhujši roparji proti drugim, toda med seboj so pa najpoštenejši ljudje. Zjutraj bodo opazili tatvino in začeli iskati in če naju najdejo, je vse upanje preč in umrla bova najstrašnejše smrti.“

Bernardo je zmajal z glavo in rekel:

„Če nimate drugih skrbij, potem se nama ni bati, kajti ne vem, kako bi ljudje do tega prišli, da sva storilca.“

„Če najdejo najine sledove!“

„To je nemogoče, da bi kakšen sled pustila. Oba sva bosa in tla so tako trda, kakor iz kamna. Na naju bodo najmanj mislili. Saj sva vjetnika in ne moreva zapustiti svojih lukenj. Naposled sva pa še dobro delo storila, kajti če uideva ostanejo datelji tukaj in ti bodo mojega nesrečnega naslednika varovali lakote.“

Tako sta se pogovarjala in šele, ko sta slišala, da se mestni prebivalci vzbujajo, sta spravila skalo v prejšnji položaj in zlezla nazaj v luknjo.

„Ali ostaneva skupaj, senor?“ je vprašal vrtnar.

„Ne,“ je odgovoril grof, „to bi bilo neprevidno. Lahko je mogoče, da hočejo z enim ali drugim govoriti, zato se vrnem v svojo luknjo. Kamne potisneva zopet nazaj, da sva lahko brez skrbi.“

Storila sta po teh besedah. Sicer jima je bilo težko spraviti kamne v prejšnjo lego, toda v teku dneva se je pokazalo, kako potrebna je bila ta previdnost. —

Zvečer smo zapustili Halefa, poslanca karavanskega načelnika, pred mestnimi vrati in videli, da je šel čuvaj k sultanu, ga naznanit. Prišel je k palači ravno, ko so grofa Ferdinanda odpeljali v ječo.

Ko je stopil v avdijenčno dvorano, je sultan še sedel na svoji klopi. Njegov obraz je bil temen, jeza vsled sužnja mu še ni minila. Kdor ga je poznal, je vedel, da je nevarno priti zdaj k njemu. Z bliskajočimi očmi je pogledal čuvaja in vprašal:

„Kaj hočeš tako pozno?“

Čuvaj se je vrgel na tla, vzdignil malce glavo in odgovoril:

„Pred vrati je poslanec, ki zahteva vstop.“

„Kdo ga pošilja?“

„Arafat, emir karavane.“

„Arafat? Je vendar prišel? Dolgo časa sem ga čakal in občutil bo mojo jezo. Kakšnega poslanca je poslal?“

„Somala.“

Sultan se razsrdi in zakliče:

„Somala? In Ti pes se me drzneš tako pozno nadlegovati zaradi ničvrednega Somala? Bog Ti bodi milostljivejši od mene. Pridi sem!“

Čuvaj se je splazil bližje, da je njegova glava ležala pri nogah klopi, na kateri je sedel sultan. Ne bi se bil upal vstavljati povelju.

„Poklekni in obrni se!“

Revež je vedel, kaj ga čaka. Sultan je imel navado one, ki so ga zjezili s svojim ostrim, dolgim nožem vsekati za tilnik. Če je bil udarec močan, je bil mož takoj mrtev, in nikdo ga ni smel obžalovati, če je bil pa udarec slab, je udarjeni sicer ohranil še življenje, toda ostala je boleča rana in če se je ta počasi zacelila, je vendar ostal vrat negiben. V Hererju in okolici se vidi mnogo ljudi, ki imajo trd vrat, spomin na jezo ljubeznjivega vladarja, kateremu podložnikovo življenje ne velja več, kot ono muhe.

Čuvaj je pokleknil, zamižal in obrnil sultanu tilnik. Ta je potegnil svoj jatagan, zamahnil in udaril. Udarec je bil tako krepak, da je vratnico prerezal. Glava se je nagnila spredaj navzdol; truplo se je sesedlo k tlom in močan curek krvi se je izlil po njem.

„Tako naj se vsem zgodi, ki so nepokorni!“ je sultan zaklical. Potem se je obrnil k rablju, ki se je vrnil iz ječe in vprašal:

„Ali si spravil nevernega sužnja v varnost?“

„Da, gospod!“ je odgovoril mož in se vrgel na tla.

„V najslabšo luknjo?“

„Da. Hud boj bo imel s podganami.“

„Mu ne bo mogoče uiti?“

„Ne. Beg mu je nemogoč.“

„Dobro! Ti si ubogljiv služabnik, poplačal Te bom. Ti prevzameš od danes naprei službo čuvaja mestnih vrat. Pojdi takoj tja in reci prokletemu Somalu, da naj ga Alah uniči. Vrne naj se takoj k svojemu gospodarju in naj mu sporoči, da pričakujem njegova darila dve uri po solnčnem vzhodu. Vstopiti pa ne sme tako pozno nihče!“

„Ali naj emirja spustim v mesto, gospod, kadar pride z darili?“

„Ne. Morda si misli, da ga komaj pričakujem. Zato naj čaka pred vrati eno uro z vsemi ljudmi. Saj je nezaslužena milost za tega psa, če mu sploh dovolim, da obišče mojo rezidenco.“

Rabelj, ki je bil povišan v čuvaja, je odšel. Pred vrati ga je čakal Halef. Trdno je pričakoval, da ga spuste v mesto. Zato se ni malo začudil, ko je zaslišal besede:

„Vrni se k svojemu gospodarju in mu sporoči, da noben Somali ne sme v mesto!“

„Alah je velik! Zakaj ne?“

„Ker sultan zaničuje Somale. Čuvaja, ki je zavoljo Tebe zahteval ključ, je umoril. Jaz sem njegov naslednik.“

„Praviš, da naj se vrnem k svojemu gospodarju? In dalje rečeš da zaničuje sultan Somale?“ se je jezil pred vrati Halef. „Ali ne veš, da ni nikdo moj gospodar? Mi Somali smo prosti možje, Vi ste pa ubogi hlapci in sužnji. Vaše življenje je v rokali Vašega tirana; lahko je Vam vzame, kadar se mu poljubi. Pravi, da nas zaničuje in vendar kupuje od nas blago ter se prepira za ceno, kakor žid. Mi, mi Vas zaničujemo in Alah naj Te pogubi, če tega ne izprevidiš in dobro zapomniš. Zdravstvuj, suženj svojega rablja!“

Stopil je na kamelo in odhitel.

Po kratkem času je zavladala nočna tišina po mestu. Oba vjetnika in sorodniki umorjenega čuvaja, so bili morda edini, ki niso mislili na spanje.

Drugo jutro, dve uri po solnčnem vzhodu, je prišel sultanov poslanec k vratom.

„Jeli trgovska karavana že tu?“ je vprašal.

„Ne,“ odgovori novi čuvaj.

„Tedaj pojdi k sultanu.“

Čuvaj je obledel. Ker ga je vladar pozval, mu je dalo misliti. Toda ubogati je moral in sicer takoj. Našel je sultana sedečega na klopi in se vrgel na tla, pričakujoč nagovora.

„Ali je že prišel emir Arafat z darili?“ praša sultan.

„Še ne, gospod.“

„Zakaj se ta pes pomišlja? Ali nisi njegovemu poslancu povedal, da ga dve uri po solnčnem vzhodu pričakujem?“

„Ne, nisem utegnil mu povedati,“ je tresoče odgovoril čuvaj.

„Zakaj ne, Ti sin psa?“ se je razkačil sultan.

„Ker je prehitro odjezdil.“

„Torej naj radi Tebe čakam? Sem Te zato postavil za čuvaja? Alah je velik in pravičen. Kar človek da, to zopet dobi. Kot moj rabelj si mnogo ljudi umoril, zato bo tudi Tebi življenje vzeto. Pridi sem!“

Ponovil se je isti prizor, kot včeraj zvečer. Nekaj trenotkov pozneje je ležal čuvaj s presekanim vratom na tleh. Sultan je postavil naslednika, ki je takoj hitel k mestnim vratom.

Sultan je bil zelo nevarne volje. Sicer je rekel, da zaničuje Somale toda iz skoposti je komaj pričakoval njih darove.

Preteklo je skoro celo dopoludne predno so oglasili emirja. Sultan ga ni pustil pred vrati čakati, kakor je bil včeraj njegov namen, ampak je zapovedal, da naj se takoj pripelje v palačo.

Načelnik karavane je prišel s petimi možmi, ki so peljali težko obloženo kamelo. Bili so darovi za sultana. Sultanovi ljudje so sprejeli reči in Arafat je vstopil s svojimi spremljevalci, potem ko je odložil orožje in sezul obuvalo. Sprejelo se ga je z jako nevoljnim obrazom.

„Zakaj ne pokleknete?“ je zaklical sultan.

„Le pred Alahom poklekamo,“ je ponosno odgovoril emir. „Prosti možje smo in ne obožujemo ljudi.“

„Zakaj prideš tako pozno?“

Glas, s katerim je sultan vprašal je bil tak, da so črne emirjeve oči jezno zabliskale.

„Ker se mi je tako ljubilo,“ je rekel.

„Ah, ravnati se moraš po moji volji, ne pa po svoji poljubnosti! Ali veš, da sem zaradi Tebe dva čuvaja umoril?“

„Zato nisem odgovoren. Prišel sem, da naredim s Teboj kupčijo, ne pa, da bi se s Teboj prepiral, ali se dal celo razžaliti.“

„Jako pogumno govoriš! Ali sem Te razžalil?“

„Kdor žali poslanca, žali tudi onega, ki ga je poslal. Povej mi, že hočeš sprejeti moja darila in trgovati z menoj. Če nočeš, pojdem naprej.“

„Kaj pa imaš?“

„Svilnate obleke, koprene, méd, baker in železo, smodnik, papir in sadkor.“

„In kaj hočeš zamenjati za te reči?“

„Slonovo kost, tabak, kavo, saflor, surovo maslo in gumi.“

„Bom videl! Pokaži darove!“

Pokazali so mu darove, katere mu je hotel emir podariti, da bi z njim napravil kupčijo. Med darili je bil smodnik, lepe obleke in različne stvari iz železa. Sultan je posebno poželjivo gledal tri revolverje, ki so bili zraven.

„To orožje je zelo koristno,“ je rekel. Alyson van Uyteck Tudi kako se rabi vem, toda če poide strelivo, ni več za rabo. Nekdaj je bil tukaj Anglež, ki mi je podaril tako pištolo. Navadil me je, kako se jo rabi, toda komaj je odšel, nisem imel več patronov, in orožje je bilo nerabno.“

„Patronov imam dosti,“ je odgovoril emir. „Lahko vse kupiš.“

„Kaj? kupiti?“ je vprašal sultan. „Orožje mi podariš in strelivo naj si kupim? Ali ne veš, da spadajo patroni zraven?“

„Ne spadajo zraven, in v Adenu sem moral veliko denarja plačati zanje. Imam tudi druge patrone k dvema lepima puškama, kateri Ti prodam. Takih pušk še mi bilo tukaj; imajo dve cevi in so v Ameriki narejene.“

„Prinesi jih!“ zapove Sultan.

„Prinesem jih z ostalim orožjem, kakor hitro mi porečeš, da si zadovoljen z darovi, in da se lahko začne kupčija.“

Sultan pogleda še enkrat darila in odgovori:

„Jaz sem najmogočnejši vladar vseh dežel, kroginkrog. Ta tribut ni vreden tako velikega sultana. Toda Alah je usmiljen in tudi jaz bom milostljiv. Prinesi, kar imaš! Najprej bom sam kupil, potem dovolim tudi svojim ljudem kupiti.“

„Takoj odidem. Toda ne govoriš prav, da ne bi imel ničesar, kar ne bi bilo Tebe vredno. Nekaj imam, kar nima noben drug knez, noben drug sultan.“

„Kaj je tacega?“

„Sužnja.“

„Je ne rabim,“ je rekel vladar zaničljivo. „Življenje in premoženje vseh mojih podložnikov je moje; vse žene in hčere so moje, lahko zbiram med njimi, kakor se mi poljubi.“

„To je res. Toda takega dekleta, kakor je moje, ni v Hererju,“

„Ali je Nubijka?“

„Ne.“

„Potem je Abesinka?“

„Tudi ne.“

„Kaj pa je potem?“

„Dekle je bele polti,“ je rekel emir s povdarkom.

Sultan se je veselo iznenadil in rekel:

„Alah, tedaj je Turkinja!“

„Tudi Turkinja ni. Turkinja bi največ veljala pet sto tolarjev; sužnja pa, katero hočem prodati, je vredna toliko tisoč.“

Sultan je skočil s sedeža in zaklical:

„Potem je bela kristjanka, nevernica!“

Vedeti se mora, da je evropejska sužnja v tamošnjih krajih, naj dragocenejše blago, ki se da komaj plačati.“

„Da,“ je odgovoril emir. „Kristjanska sužnja je.“

„Ali je bela?“

„Kakor slonova kost, katero obeli solnce.“

„Lepa.“

„Nobene huri ni v paradižu, ki bi se dala z njo primerjati.“

„Majhna?“

„Ne, visoka in vitka, kakor palma, ki rodi zlate sadove.“

Videlo se je sultanu, da njegova poželjivost raste od trenotka do trenotka. Prašal je celo po posameznostih, po katerih mohamedanec nikoli ne vpraša v navzočnosti drugih, ampak le med štirimi očmi.

„Ali je debela?“

„Ne, ni taka, kakor so Turkinje, toda tudi ni suha preklja, kakor stara nubijska baba.“

„Opiši jo! Kakšne so njene roke?“

„Majhne in nežne, kakor otrokove, in njeni nohtovi se blišče, kakor rožni listi in kakor prvi sen jutranje zarje.“

„Njeni lakti?“

„Beli kakor papir in polni in okrogli, v radost onemu, katerega bodo v ljubezni objeli.“

„Njene noge?“

„Podobne so rokam. Tako lahko in lepo hodi, kakor mlada gazela.“

„Njen stas?“

„To sladko telo lahko s prsti obsežeš.“

„Potem so njena prsa taka, kakor suhe žirafe?“

„Ne. Prsa so ji polna, kakor dvojni vrelec, ki ga nikdar solnce ne posuši. In njeni boki so lepši, kakor

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

lepota Aješe, najlepši žene prorokove, katerega naj Alah blagoslovi!“

„Njena usta in zobje?“

„Njene ustnice so granate, med katerimi se blišče zobje, kakor biseri. Kdor sužnjo poljubi, pride v nevarnost, da pozabi življenje, svet in sebe samega.“

„Alah! Ti si jo poljubil!“ je zaklical sultan že tako ljubosumen, kakor bi bila sužnja že njegova lastnina.

Emir se je komaj zdržal zadovoljnega smeha, spoznal je, da bo za veliko ceno prodal svoje blago.

„Motiš se,“ je dejal, „še noben človek se ni dotaknil ustnic te deklice.“

„Veš to natanko?“

„Vem. Kdo naj bi jo poljubil, ker ne more nihče govoriti ž njo.“

„Alah! Tedaj je nema in gluha?“

„Ne. Njen govor doni tako, kakor slavčevo petje, a govori jezik, katerega tu nihče ne razume.“

„Kateri jezik?“

„Ne vem. Takih besed še nisem slišal. Slišal sem že govoriti Arabce, Somale, Indijce, Malajce, Turke, Francoze in Perzijance, toda nobeden ni tako govoril, kakor ta deklica.“

„Od kod jo imaš?“

„Bil sem v Čejlonu in tam videl pri kitajskem trgovcu z dekleti to sužnjo. Dal sem zanjo veliko denarja, da jo Tebi pripeljem.“

„Torej pojdi in pripelji jo z drugim blagom. Ne obotavljaj se, ampak hiti!“

Emir je odšel s svojimi ljudmi, da bi vstregel sultanovemu hrepenenju. Medtem so obesili revolverje v dvorani. Sele, ko so se vsi navzoči na sultanovo povelje odstranili, se je spravil na ostala darila in jih lastnoročno nesel zakladnico.

Glas, da je prišla trgovska karavana, je privabil prebivalce Hererja iz hiš. Toda prostor pred sultanovo palačo je ostal prazen. Vedeli so, da bo najprej on kupil, preden pridejo drugi na vrsto. Vsiljivost bi veljala življenje.

Ni dolgo trpelo, ko je emir prišel skozi mestna vrata in skozi nerodne ulice pred sultanovo palačo.

Tu so odložili tovore raz živali, izvzemši nosilnico. Razprostrli so velike preproge po tleh, in razložili blago na njih. Potem je prišel sultan, in sicer sam, ker ni smel ninče biti navzoč dokler je kupoval.

„Kje je sužnja?“ je bilo prvo vprašanje.

„Tam v nosilnici,“ je odgovoril emir.

„Videti jo hočem!“

Emir je zmajal z glavo ter dejal:

„Najprej drugo blago, potem sužnjo.“

Sultan je jezno pogledal in odgovoril s strogim glasom:

„Tukaj v Hererju sem jaz gospodar. Mene se mora ubogati. Hočem jo videti!“

„Čez svoje stvari sem jaz gospodar,“ je rekel Arafat mirno. „Kdor mnogo kupi pri meni, bo videl mojo sužnjo. Če ne smem storiti s svojim blagom, kar sam hočem, tedaj odidem.“

„In če Te pridržim?“ je sultan grozeče dejal.

„Pridržati? S silo pridržati? Mene?“ je zaklical oni in stopil korak nazaj.

„Da, Tebe!“

„Potem bo tisoče Somalov in Arabcev pridrlo, k me bodo oprostili.“

„Dobili bi le Tvoje truplo. Odpri nosilnico!“

„Zdaj ne, pozneje!“

„Tedaj Ti dokažem, da sem jaz gospodar!“

Stopil je k nosilnice, toda emir mu zagrozi:

„Vem, da si tukaj mogočnejši, nego jaz. Tebi ne smem žalega storiti, toda s svojim blagom storim, kar hočem. Kakor hitro odpreš nosilnico in pogledaš sužnjo, ji prestrelim glavo.“

Potegnil je pištolo in napel petelina. Sultan je spoznal, da bo emir uresničil svoje besede. Po opisu je smatral sužnjo za tako lepo, da se je že odločil jo kupiti, zato je sklenil, da se uda. Rekel je:

„Naj bo po Tvoji volji, toda svarim Te, da ne skušaš več moje dobrote, ker bi se britko kesal! Pokaži svoje reči!“

Preveč se je v mislih pečal z deklico, zato ni dolgo izbiral, ampak hitro kupil. Samo puške je kupil z večjim zanimanjem in za jako visoko ceno, kajior tudi strelivo. Sicer ni plačal z denarjem, ampak mu dal druge reči v zameno.

Kupec je bil zelo zadovoljen s kupčijskim vspehom. Skupil je mnogo več, kakor je pričakoval, zato se ni več bramil, ko je sultan zahteval, videti sužnjo. Stavil je le pogoj, da se to v palači zgodi.

Sultan je zaploskal in takoj so prišli ljudje in odnesli nakupljeno blago. Štirje so morali odnesti nosilnico v avdijenčno dvorano in potem oditi. Ko sta bila sama z emirjem, mu zapove sultan:

„Odpri torej!“

Emir je odgrnil zaveso in videla se je ženska postava, ki je bila zavita v fino, belo skoro prozorno obleko. Obraza ni mogel sultan videti, ker je imela dvojen pajčolan.

„Odgrni ji pajčolan,“ je zapovedal.

To se je zgodilo, in sultan je ugledal tako nežen, bel in krasen obraz, kakoršnega še ni videl. Dvoje velikih, jasnih solznih oči ga je pogledalo in iz nežnih ličic je izginala rdečica. Poskočil je in bil trdno odločen, da kupi to krasno bitje.

„Naj izstopi! Videti moram njeno postavo.“

Emir je dal sužnji znamenje, toda ker ni razumela, ali ni hotela razumeti jo je prijel-za roko in jo potegnil skoro s silo iz nosilnice.

Visoka in vitka, sramu se tresoča in vendar ponosna, kakor kneginja, je stala pred njima. Skozi prozorno obleko, se je spoznala cela postava. Kajti blesteče, belo meso polnih, bujnih udov je bleščalo skozi fino tančico. Sultan jo čutil, da ga je omamila s svojo krasoto.

„Se je smem dotakniti?“ je vprašal.

„Prepričaj se, kako je lepa.“

Sultan jo je prijel za roke in lakti, za rame in prsa, občudoval njene ročice in gole nožiče. Ni se mogla braniti. Potrebovala je vso svojo moč, da se vzdržala po konci in da ni padla od sramu na tla.

„Koliko velja?“ je vprašal sultan.

„Pet tisoč ašrafov.“

To je bilo po našem denarju nekaj čez osem tisoč kron.

Sultan se je začudil in zaklical:

„Pet tisoč ašrafov? Ali noriš? Ne veš, da najlepšo sužnjo prodam tukaj za štiri sto ašrafov.“

Emir je zaničljivo pomignil z rameni in odgovoril:

„Da, morda Madjarko ali Abesinko. Ta kneginja lepote velja pet tisoč, če je nočeš plačati, jo vzamem seboj v Šoo. Šoanski sultan mi bo rad dal šest tisče.“

„Štiri tisoč Ti dam.“

Trgovec ostane resen in odločno reče:

„Drugače je ne prodam, kakor sem rekel. Narediva kratko! Če plačaš toliko je Tvoja, če ne jo takoj odpeljem.“

Sultan jo sprevidel, da trgovec resno misli. Deklice bi ne pustil več od sebe, če bi moral deset tisoč plačati. Sploh pa si je mislil, da bo emirja pozneje na kak način opeharil. Zato se je nekoliko obotavljal potem pa odgovoril:

„Dobro obdržim jo. Pet tisoč ašrafov dobiš, če prav si me goljufal. Zdaj pa odidi in ne pridi mi več pred oči.“

Trgovec je z globokim a zaničljivim poklonom odšel, sultan je pa prijel sužnjo za roko in jo odpeljal v svojo spalnico. Tam je odprl duri in stopil z njo v prostor, ki je imel kljub neznatnosti ozko luknjo kot okno skozi katero je prihajalo nekaj svetlobe. Ob straneh je bilo polno zabojev in košar in od stropa je visela lončena, z oljem napolnjena skodelica za nočno luč. Ta prostor je bila sultanova zakladnica. Na stenah je viselo dragoceno orožje in drage obleke. Na eni strani pa je ležalo več blazin za počitek lepi sužnji.

Pomigal ji je, naj sede, kar je tudi storila. Potem jo je v različnih narečjih povpraševal, a samo odmajala mu je z glavo.

„Ne razume me,“ je dejal samemu sebi. „Toda vem sredstvo, kako se bova razumela. Deklica je kristjanka, in suženj, ki sem ga dal včeraj v luknjo vreči, je tudi kristjan. Rekel je, da je bil knez, tedaj bo govoril tudi vse jezike nevernikov, zato naj bo moj tolmač. Povedal ji bom, da ni pri kaken navadnem Herercu, ampak pri gospodarju dežele.“

Odprl je vse zaboje in košare. Sledila mu je z očmi in z začudenjem opazila toliko množino zlata in srebra, denarja in dragocenosti, da je morala spoznati, da je pri najbogatejši osebi dežele. Sicer je bilo med zakladi mnogo stvari, ki bi bile v Evropi komaj groš vredne, toda v Hererju so bile te stvari izredno redke in površni pogled je zadostoval, da je tu bogastvo večih milijonov nakopičeno.

Sultan je sužnjo iz važnega vzroka sem privedel. Deloma ji je hotel takoj v začetku imponirati s svojim bogastvom, deloma jo je nameraval vzeti za svojo prvo ženo, zato je tudi ni dal k drugim ženam.

Lastnoročno ji je prinesel jedi in pijače. Potem je spravil svoje zaklade in odšel nadzorovat svoje ljudi, ki so spravljali nakupljene stvari. Novemu rablju, ki je bil obenem ječar, je vkazal pripeljati kristjanskega sužnja.

Don Ferdinando je medtem premišljeval v ječi, kako se jima bo zvečer posrečil beg. Bil je v jako neprijetnem položaju. Ker ni bilo prostora, ni mogel leči sesti pa tudi ni hotel zaradi podgan, ki so pokrivale tla. Zato je bil zelo truden od stoje.

Upal je, da bo le še do večera to trpelo. Po njegovem mnenju je bilo že okoli pojudne, ko je zaslišal nad seboj ropot. Nekdo je odstranil kamen nad njegovo luknjo i rekel:

„Ali si Ti stari kristjanski suženj?“

„Da, sem,“ je odgovoril.

„Sultan hoče s Teboj govoriti. Ali so Ti podgane toliko prizanesle, da lahko hodiš?“

„Poskušal bom,“ je previdno odgovoril.

„Torej pride ven, spustil Ti bom lestvo.“

Pri svetlobi, ki je prihajala od zgoraj je videl lestvo, ki je pa bila le drevesno deblo, v katerem so bile zareze za roke in noge. Po nji je splezal navzgor.

Kakšna sreča, da se je ločil od vrtnarja. Če bi bil zdaj pri njem bi bila izdana.

Ko je prišel iz luknje, je bil v kamnitem golem prostoru, v katerem je bilo več kot dvajset vjetnikov prikovanih. Spoznal je, da bi bilo nemogoče iz njegove luknje ubežati. Tudi vrata so bila od zunaj z močnim zapahom zatvorjena. Zato je zahvalil Boga, da je našel Bernarda.

Pri dnevni luči je šele videl, kako so ga ogrizle podgane. Telo je bilo v samih ranah in srajca vsa oskrbljena, da je komaj pokrivala njegovo goloto.

Kajpada je bil radoveden, kaj hoče sultan od njega. Mu bo morda poostril ječo?

Našel je sultana v avdijenčni dvorani in njegovo prvo vprašanje je zelo začudilo sužnja.

„Ali veš, koliko jezikov govore neverniki?“

„Zelo mnogo,“ je odgovoril Ferdinando.

„Ali jih razumeš?“

„Najpoglavitnejše že razumem.“

„Torej poslušaj, kaj Ti porečem! Kupil sem sužnjo, ki je neverna. Govori jezik, katerega nihče ne razume. Peljal Te bodem k nji, če jo boš mogel razumeti. Če se Ti posreči, da postaneš moj tolmač, Ti bodem milostljiv in ne bo Ti treba v ječi umreti. Poučeval jo boš v Hererskem jeziku, toda njen obraz ne smeš videti in tudi nič šlabega o meni povedati, drugače Te čaka tisočkratna smrt.

„Tvoj hlapec sem in Te bom ubogal,“ je odgovoril grof.

Priklonil se je po teh besedah do tal, dočim so mu različne misli rojile po glavi. Kristjanka sužnja? Ali je bila azijska ali evropejska kristjanka? Kateri jezik govori? Zdaj so ga ločili od vrtnarja. Ali bi ne bilo previdnejše, da bi ne hotel razumeti jezika sužnje? Morda se mu pa tu nudi prilika storiti dobro delo.

„Pojdi za menoj!“ zapove sultan.

Šla sta v spalnico, ki pa ni bila popolnoma nič podobna, razem nekaj blazin in svetilk) so viseli na steni tudi ključ mestnih vrat in ključi, s kateremi so se odprle verige vjetnikov.

Sultan zapove grofu naj ga počaka. Odprl je zapah pri vratih in stopil v zakladnico, da ne bi bila sužnja brez pajčolana. Potem šele pokliče. sužnja in zapre za njim vrata.

Don Ferdinando je takoj pregledal sobo. Slutil je, da so v zabojih in košarah sultanovi zakladi.

Sužnja je počivala na blazinah. Imela je dvojni pajčolan, skozi katerega se ni moglo razločiti njenega obraza, čeprav je sama vse videla. Ko je grof vstopil, je obrnila obraz proti njemu in potem hotela z velikim presenečenjem vstati.

„Govori z njo!“ zapove sultan. „Poskusi, če boš razumel njen jezik.“

Don Ferdinando je stopil naprej. Skozi odprtino je padala svetloba na njegov obraz in pri pogledu nanjga se je sužnja zopet začudeno premaknila. Sultan je to opazil, toda mislil si je, da se je začudila, ker je dovolil moški osebi vstop.

„Quelle est la langue, laquelle vous parlez, made-moiselle —, kateri jezik govorite, gospica?“ vprašal je francoski.

Osupnila je še bolj pri tem glasu in se obotavljala govoriti. To je storila vsled veselja, grof je pa mislil, da ne razume francoski, zato jo vpraša angleški:

„Do you perhaps speak English, Miss —, govorite morda angleški, gospica?“

„Bendito sea Dijos!“ je slednjič odgovorila španski. „Razumem francoski in angleški, toda govoriva španski!“

Zdaj se je pa grof začudil. Čul je domače glasove in bi se veselja in sreče kmalu vrgel k njenim nogam, toda nesreča ga je izučila, da mora biti previden, zato se je premagal in vprašal z navadnim glasom:

„Moj Bog, Vi ste Španjelka? Toda bodite mirni, ne smeva biti neprevidna.“

„Ubogala Vas bom, če tudi sem vsa razburjena,“ je odgovorila. „Nebesa, ali je mogoče, ali me varajo oči? Da, senor premagati se morava! Ah, kako veselje, kaka sreča, če se nisem zmotila.“

„Kaj menite senora?“ je vprašal.

„Nisem samo Španjolka, ampak celo Mehikanka,“ je rekla.

„Mehikanka? Senora, premagati se moram z vso močjo, da me ne izdajo moja čutila. Vedite, da sem tudi jaz Mehikanec.“

„Santa Madona! Potem je mogoče, da se ne motim. Ko je luč obsvetila Vaš obraz, se mi je zdel tako znan in tudi Vaš glas. Toda prosim Vas bodite mirni, ne vznemirjajte se! Povejte mi, če poznate v Mehiki posestvo z imenom hacijenda del Erina?“

„Poznam. Še predobro poznam.“

„Poznate tudi njenega posestnika?“

„Dobrega Petra Karpelesa? Kako bi ne poznal svojega naj zvestejšega, najboljšega služabnika!“

„Vašega služabnika? O, vsi angelji tedaj je res! Da, zdaj vidim tudi na Vašem, desnem licu zaceljeno rano od sulice. Vi ste! Vi ste naš dobri, ljubi don Ferdinando de Rodriganda.“

Zdaj mu je bilo skoro nemogoče ostati hladnokrven, vendar se mu je deloma posrečilo. Glas se mu je tresel, ko je vprašal:

„Vi me poznate, senora? Poznate hacijendera Karpelesa?“

„Da, poznam ga; poznam ga še celo bolj nego Vi ali kdo drugi, saj sem njegova hči Olga Karpeles.“

Nastal je odmor, v katerem se ni slišalo glasu, toda občutki, ki so srca obeh vznemirjali, so morali biti veseli. Tako čudovito sta se našla. Grof je čutil, da se je Olga jokala pod pajčolanom. Tudi njemu bi prišle solze v oči, ko bi ga sultan s trdim glasom ne vprašal:

„Torej razumeš njen jezik?“

„Da.“

„Kateri je?“

„Tako govore v deželi, katere tukaj nihče ne pozna.“

„Katera dežela?“

„Špansko.“

„To ime mi je neznano. Gotovo je kaka majhna neznatna deželica.“

„Nasprotno, prav velika je in k nji spada veliko otokov, ki leže v vseh morjih sveta.“

„Imajo tam sultana?“

„Kralja imajo, kateremu je podložno več milijonov ljudi.“

Sultan je dvomljivo pogledal. Ker še ni nikoli slišal o Španiji, je mislil, da se grof le baha.

„Kaj je rekla sužnja?“ je vprašal.

„Da je vesela, da si jo kupil.“

Sultanu se je razjasnil obraz in vprašal je dalje:

„Kdo je bil njen oče?“

„Eden izmed naj plemenitejših mož iz dežele.“

„To sem že vedel, ker je zelo lepa; lepša je kot cvetlica in jasnejša kot solnce. Kako pa je prišla v emirjeve roke?“

„O tem še nisva govorila. Naj jo vprašam?“

„Le, naj Ti pove vse in potem poveš Ti meni.“

Grof se je potem obrnil k Olgi.

„Torej Ti si moja ljuba, ljuba Olga. O Bog, kakšnega me zopet vidiš!“

Še le zdaj je pomislil, da je skoro neoblečen stal pred njo. Pogled na njega in na njegove rane, je moral napraviti žalosten utis nanjo, kajti zapazil je, da se z vso močjo trudi, da ne bi glasno zajokala.

„Toda ostaniva pri stvari,“ je nadaljeval. „Sultan bi rad vedel, kako si sem prišla. Odgovoriti mu moram.“

„Saj še ne vem kje sem,“ je rekla.

„Ta dežela se imenuje Herer in mesto tudi tako. Človek v čigar oblasti sva zdaj, je sultan gospodar te dežele. Toda odgovori mi pred vsem na moje vprašanje!“

„Kitajski morski roparji so me pripeljali v Čejlon in tam me je kupil mož, ki me je sem pripeljal.“

„In kako si prišla v roke kitajskih roparjev? Saj je vendar nemogoče, da bi prišli Kitajci v hacijendo del Erina in Te ugrabili.“

„To ne. Na plavu sem plula po morju mnogo dni in naposled me je našla holandska ladija, katero so onstran Jave oropali kitajski trgovci s sužnji.“

„Na plavu? Čudim se! Kako prideš na morje? Ali si bivala na mehikanskem obrežju?“

„Ne. Vsi smo bili na nekem otoku.“

„Vsi? Koga meniš, ljuba Olga?“

„Senorja Strnada, Marijana, oba Kreka, Bivolovo Čelo, Medvedovo srce in Karjo, sestro Micteka.“

„To mi je vse uganka. Toda znano mi je ime Strnad. Kdo je ta senor?“

„Ali ga ne poznate? Ah, veselje, da Vas spet vidim, mi vzame vse misli! Pozabila sem, da še ničesar ne veste! Senor Strnad je odšel od doma, da bi Vas in kapitana Landola poiskal.“

„Moj Bog, torej je tisti, o katerem mi je včeraj pravil Bernardo. Kajne, da je slovenski zdravnik?“

„Da.“

„In moja nečakinja je njegova soproga?“

„Da.“

„In mojega brata je operiral in mu povrnil vid?“

„Da. Odkod pa veste vse to don Ferdinando?“

„To Ti pozneje povem. Saj vidiš, da je sultan nepotrpežljiv. Kako dolgo si že z doma?“

„Že šestnajst let.“

Šestnajst let je dolg čas, toda lepa hči hacijenderova se je komaj spremenila. Tu v Hererju, kjer se ljudje, in zlasti ženski spol, prav hitro postara, so jo lahko smatrali za dvajsetletno. In vendar je presenetil ta odgovor grofa. Z odprtimi usti je stal pred njo in šele po dolgem času vprašal.

„Šestnajst let? In kje si bila ves ta čas?“

„Na otoku.“

„Na katerem otoku, Olga?“

„Oh, že zopet pozabim, da ne morete še vsega vedeti. Landola nas je v Žijemu vjel in odvedel na zapuščen otok Velikega oceana, na katerem smo ves ta čas živeli.“

„Vsi vragi! To je preveč!“

Sultanu je bilo čakanje že predolgo, zato je rekel:

„Ne zabi, da čakam na bdgovor! Kaj Ti je povedala?“

„Sprehajala se je ob morskem obrežju in tam so jo ugrabili morski roparji.“

„To so bili Kitajci?“

„Da.“

„In ti so jo na Čejlonu prodali emirju?“

„Da.“

„Torej mi je ta povedal resnico. Ali je omožena, ali dekle?“

„Dekle.“

„Pri sužnji je glavno vprašanje, če je še nedotaknjena. Upam, da si jo vprašal po tem. Kaj je odgovorila?“

Grofu je bilo na tem, da ohrani sultana pri dobri volji, zato odgovori:

„Še nobenega moškega ni ljubila.“

„In je tudi še nihče ni ljubil?“

„Nikoli. Noben se ni upal stegniti roko po nji ker je bil njen oče visok in mogočen gospod.“

„Zadovoljen sem s Teboj. Ali je kaj omenila mene?“

Grof se je globoko priklonil in odgovoril:

„Tvoj najponižnejši sluga sem in najprej mislim nate o, sultan. Zato sem jo opozoril nate in jo vprašal, kaj čuti njeno srce pri Tvojem pogledu.“

Sultanov obraz se je dobrohotno nasmehnil. Potegnil si je z roko po bradi in z vidno dobro voljo vprašal:

„Kaj Ti je odgovorila?“

„Rekla je, da si Ti prvi mož, pri katerem je sploh začula glas svojega srca.“

„Zakaj?“

„Ker je Tvoje obličje polno visokosti in Tvoje oko polno moči. Tvoja hoja je ponosna in Tvoja postava je veličastnejša, kakor vsakega kalifa. Tako je govorila.“

„Zadovoljen sem s Teboj suženj in tudi z njo. Ti meniš torej, da bo njeno srce moje, ne da bi bilo treba zapovedati?“

„Mož naj si nikoli ne prisvoji s silo ženske ljubezni. Njegovo oko naj jo milo gleda in potem bo ljubezen sama vzrasla, kakor cvetlica, katero obudi solnčni žarek v življenje.“

„Imaš prav! Vso svojo milost bom skazoval ti sužnji.“

„Ali veš, o gospod, da se ljubezen izrazi najprej v besedah preden se dokaže z dejanjem. Sužnja hrepeni, da se s Teboj pogovori v Tvojem jeziku, da Ti bodo lahko njena lastna usta povedala, kaj ji srce občuti.“

„Ta želja naj se ji izpolne. In Ti bodi njen učitelj. Kako dolgo bo trajalo, da bo lahko govorila z menoj?“

„To je odvisno od tega, kdaj se prične pouk in kako dolgo bo vsak dan trajal.“

„Ta ženska mi je ugrabila celo srce, komaj čakam, da mi bodo njene ustnice povedale, da se mi hoče vdati. Zato Ti zapovem, da še danes pričneš, s poukom.“

„Ubogal bom, o sultan.“

„Ali so tri ure na dan dovolj, suženj?“

„Če lahko vsak dan tri ure z njo govorim, bo že v enem tednu toliko razumela hererski jezik, da Ti bo Tvojo srečo povedala. Toda hčere njene dežele niso navajene gledati neoblečenega moža. Moja obleka ji ne ugaja.“

„Dobiš drugo, mnogo boljšo in Ti tudi ne bo treba več v ječo. Dobil boš tudi mesa, riža in vode kolikor hočeš, da boš boljše izgledal, kakor zdaj.“

„Hvala Ti! Kdaj naj se prične pouk?“

„Takoj, ko se preoblečeš. Ne utegnem biti prisoten, zato Ti bom dal evnuha, ki bo vaju stražil. Pojdi zdaj!“

„Ali ji naj poprej povem, da si izpolnil njeno prošnjo, da se nauči Tvoj jezik?“

„Povej ji!“

Grof je bil vesel, da je toliko dosegel in se obrnil k Olgi:

„Zdaj moram proč, toda v kratkem času, si bova lahko vse povedala. Od sultana sem dobil namreč dovoljenje, da Te poučujem v njegovem jeziku. Zato bova kasneje lahko tri ure kramljala. Precl vsem Ti moram povedati, da bo rešitev mogoča. Imel sem namen že danes zvečer ubežati od tukaj. Morda se še posreči, da izvedemo ta načrt.“

Sledil je sultanu, ki je vrata za seboj zaklenil. Služabniku je ukazal prinesti sužnju dobre obleke in jedi. To se je zgodilo in komaj je grof pojedel, so mu že tudi ukazali, da mora k sultanu priti, na katerega je lepa sužnja naredila tak vtis, da je komaj brzdal svojo nepotrpežljivost.

Sam je peljal zopet grofa v zakladnico in zaprl vrata za njim. Ni slutil v čem bo obstajal jezikovni pouk.

Ko je don Ferdinando vstopil, je našel Olgo na istem mestu, kakor jo je zapustil. Tudi obraz je imela zakrit. Nji nasproti je sedel zamorec, čegar debelost ga je takoj označila, da je eno onih nesrečnih bitij, ki se ne more več prištevati k moškemu spolu.

Zamorec je vedel, da je grof suženj, zato ni vstal pri njegovem vstopu, ampak z ukazujočim glasom rekel:

„Ti jo boš učil?“

„Da,“ je kratko odgovoril grof.

„Toda obličja ne sme odkriti.“

„To se razume.“

„Tudi dotakniti se je ne smeš!“

„Saj mi ni nič do tega.“

„Potem ne smeš ničesar slabega o nas govoriti, drugače Te bom sultanu naznanil.“

„Kako hočeš slišati, če bom dobro ali slabo govoril, ker ne razumeš jezika?“ je Ferdinando smeje vprašal.

„Čital bom v Tvojem obrazu.“

Mož vendar ni bil tako neumen, kakor je izgledal. Prijel je odejo, jo razprostrl v bližini sužnje in rekel grofu:

„Tu je Tvoj prostor. Tako je ukazal sultan. Sedi in začni.“

„Kako dolgo bo pouk trajal?“ je vprašal Mehikanec.

„Tri ure.“

„Kako hočeš to natanko vedeti?“

„S to uro.“

Iz obleke je potegnil peščeno uro in mu jo pokazal. Sultan je torej skrbel, da se bo pouk vršil v določenem času. Grof je sedel in začel:

„Zdaj, ljuba Olga, lahko tri ure govoriva, ne da bi kdo naju zastopil ali motil. Samo zato morava skrbeti, da bo zamorec res mislil, da se učiva. Zato Ti bodem včasih par hererskih besed povedal, katere moraš ponoviti. Drugače pa nama ni treba tako paziti, kakor v sultanovi navzočnosti. Torej šestnajst let ste preživeli na pustem otoku?“

„Ko so nas na otoku izposadili, je bil ta popolnoma pust, toda posrečilo se nam je, da smo vzgojili drevesa. Vse naše upanje je stremilo na to, da dobimo kaj lesa, iz katerega bi iztesali čoln ali plav.“

„Pripoveduj, pripoveduj! Komaj čakam, da mi poveš, kaj se je v moji odsotnosti zgodilo z Vami in z mojimi ljudmi.“

Pričela je svoje poročilo. Kajpada je njena povest v največji meri zanimala grofa. Večkrat jo je prikinil z vskliki groze, pomilovanja, začudenja ali jeze in zaničevanja. Mnogo mu je postalo jasno, česar dozdaj ni razumel. Spoznal je, kakšen izdajalec je bil Kortejo; zagotovo je zdaj vedel, kar je dozdaj le slutil, namreč da Alfonzo ni njegov nečak. Rad je verjel, da je Marijano premenjeni deček. Pri vtisu, ki ga je napravilo pripovedovanje nanj, se je moral večkrat s silo spomniti, da je tu le dozdevni učitelj. Zato je izpregovoril par besed v liererskem jeziku in jih naučil Olgo izgovarjati, n. pr.: „Ti si velik knez,“ „Ti si radost vseh deklet,“ „Tvoj pogled naslaja mojo dušo“ in „Bodi milosten, potem Te ljubi moje srce!“

Olga je pripovedovala do trenotka, ko jih je Landola izpostaril na otoku.

„Kje leži ta otok?“ je vprašal grof.

„O tem nismo nič vedeli,“ je odgovorila Olga. „Šele po preteku mnogih let, se je Strnadu posrečilo z opazovanjem zvezd in drugih okolnosti preračuniti, da leži naš otok najbrž na štirdeseti stopinji južne širine in okoli dvaindvajseti stopinji zahodno od otoka Fero. Rekel je, da stanujemo trinajst stopinj južno od Velikonočnih otokov in da do teh lahko pridemo na plavu, če bomo imeli dovolj lesa, da ga iztešemo.“

„Torej tako blizu rešitve in vendar tako daleč! Torej niste imeli dreves?“

„Ne. In če bi jih tudi imeli, nismo imeli orodja, da bi jih obsekali. Počasi šele smo koralne konce obrusili, da smo jih lahko rabili za sekire in nože. Drevesa smo pa na ta način vzgojili, da smo odrezali grmom spodnje veje, da se je začelo deblo delati.“

„Toda o čem ste živeli?“

„V začetku od koreninič, sadja in jajc. Potem smo se naučili mreže in trnke delati, s katerimi smo ribe lovili. Našli smo tudi neko vrsto školjk, katere smo jedli; tudi smo se naučili puščice in loke delati, s katerimi smo streljali tiče. Kot kuhano meso in pečenko smo jedli zajce, katere smo udomačili.“

„Meso in pečenko? Saj Vam Landola še ognja ni pustil?“

„O, ogenj smo hitro imeli. Strnad je potoval po mnogih deželah in se je od prebivalcev naučil ogenj delati z dvema kosoma lesa. Toda morali smo z lesom jako varčevati.“

„In kako je bilo z obleko?“

„Naša obleka je bila že na ladiji slaba, moška celo pol gnila. Pomagali smo si z zajčjimi kožami, katere smo sešili. Stanovanje smo imeli zelo priprosto; koče iz prsti z luknjami za okna. Samci so obedovali pri omoženili parih. Bili so pri njih na hrani, čeprav ne na stanovanju.“

„Pri omoženih parih?“ je vprašal grof. „Ali, zastopim,“ je pripomnil smehljaje. „Medvedovo srce je vzel Karjo za ženo. Pri Indijancih ni treba posebnih priprav za možitev. Kako pa je bilo z drugim parom?“

Molčala je nekoj trenotkov. Kdor bi mogel pogledati za pajčolan, bi lahko videl, kako ji je rdečica zalila obličje. Potem je obotavljaje odgovorila:

„O, milostljivi gospod, pomislite naš položaj! Tako sami in nase navezani, za mnogo dolgih let brez vsakega upanja na rešitev! In tako rada sva se imela, jaz in moj dobri Antonijo. Sklenila sva postati mož in žena in drugi so nama dali prav. Vedno sva mislila, da bo naju še vendar zvezal duhovnik, ako se nam posreči, da dosežemo prostost. Bom li še kedaj videla njega in tovariše naše nesreče ? Kako so se morali ustrašiti, ko sem šla od njih in se nisem več vrnila!“

„Prav to bi rad zvedel, kako si odšla iz otoka?“

„O, to je bilo žalostno, zelo žalostno in strašno, da Vam ne morem povedati, da me še zdaj mraz pretresa, ko se nato spomnim.“

Globok vzdih se ji je izvil iz prsi in grof je kljub pajčolana in široke obleke opazil, da se je vsa tresla.

„Pripoveduj, Olga,“ je prosil, „četudi Te že spomin tako pretrese, moram vendar vse zvedeti. To, kar sem jaz doživel, ni nič manj strašno.“

„Naposled se nam je posrečilo, da smo vzgojili tako močan in dolg les, iz katerega smo začeli delati plav. Mnogo truda nas je stalo s slabim orodjem napraviti plav. Bil je dosti velik, da smo lahko vsi šli nanj. Napravili smo mu krmilo in jadernik ter jadro iz zajčjih kožic. Ležal je za odhod pripravljen na bregu. V noči pred našim odhodom me je zbudilo tulenje. Poslušala sem. Nastal je vihar, zato sem se spomnila živil in drugih stvari, katere smo spravili na plav; videti sem hotela, če je bil plav dovolj trdno privezan na bregu. Ker je Antonijo po dnevu veliko delal, ga nisem hotela zbuditi, ampak šla sama na breg. Videla sem, kako so valovi metali plav semtertja. Vrv, za katero je bil privezan, je bila zvita iz kožic, lahko bi se utrgala, ker zajčje usnje ni trdno. Na plavu je ležala jednaka vrv. Ali bi se vrnila in ostale zbudila? Medtem bi se plav odtrgal. Skočila sem tedaj na plav in hotela vzeti drugo vrv, da bi z njo privezala tega. Toda komaj sem stala na njem; privalili so se, kakor hiša, visoki valovi, padli na plav in ga odtrgali. V naslednjan trenotku je že zletel v razburkano morje in jaz sem strahu padla na deske ter izgubila zavest.“

Pri zadnjem opisu je grofa spreletel strah, da se je ves tresel.

„Dalje, dalje,“ je prosil.

„Kaj se je potem zgodilo ne vem. Pozneje sem, kakor v sanjah slišala bučati morje, čula grmenje in videla bliske, ki so za trenotek razsvetljevali noč. Ko sem se popdnoma zavedla, je sijalo solnce, dež je ponehal in morje se je pomirilo.“

„Vprašanje je bilo zdaj, če je bila zaloga z živežem še na plavu?“

„Bilo je še vse. Valovi niso ničesar odplavili. Kako je mogel plav prenesti ta vihar, ne vem, toda moj otok je izginil in kroginkrog mene je bila sama voda. Kje je otok? Kaj naj storim? O, jokala in molila sem uro za uro, dokler ni nastopila noč. Jokala in molila sem tudi to noč in naslednji dan, toda vse me ni privedlo nazaj k otoku.

Od razburjenosti in utrujenosti sem naposled trdno zaspala. Ko sem se zbudila, nisem vedela koliko časa sem spala in šele zdaj sem mislila nato, na kar bi mi bilo treba najprej misliti.“

„Na krmilo in na jadro, ali ne?“

„Da. Najbrž me je gnalo proti vzhodu, jadrala sem pa proti zahodu. Zdaj vem, da bi bilo nasprotno prav. Z naporom vseh svojih moči sem razvila jadro. O plovstvu nisem nič zastopila, toda posrečilo se mi je, da sem naravnala jadro v tako smer, da je plaval plav proti zahodu. Po dnevu sem stala pri krmilu in ponoči sem je trdno privezala. Tako je minilo petnajst dni in noči. Ali naj povem, kaj sem v tem času prestala? Nemogoče mi je.“

„Vrjamem Ti, ljuba Olga,“ je rekel grof. „Čuditi se je, da nisi med tem časom umrla ali zblaznela.“

„Šestnajsti dan sem ugledala ladijo, in tudi plav so opazili iz ladije. Poslali so čolu po mene in me vzeli na krov. Ladija je bila holandska in namenjena v Batavijo. Od kapitana sem zvedela, da smo med karolinškimi in pelevskimi otoki! Vihar je moral torej z nenavadno hitrostjo gnati plav proti zahodu. Kapitan mi je dal napraviti žensko obleko in me tolažil z nado, da bom v Bataviji dobila pomoč. Ko smo jadrali skozi sundski preliv, napadel nas je kitajski morski ropar, ki nas je premagal in usmrtil vse moštvo, samo meni je prizanesel. Ostalo že tako veste don Ferdinando. Pripeljali so me na Čejlon in tam prodali. Emir me je potem prodal hererskemu sultanu. Ker nam je odmenjeno le malo časa, sem Vam na kratko povedala, pozneje Vam lahko vse natančnejše razložim.“

Grof je pritrdil.

„Dete,“ je dejal z mehkim glasom, „v nebesih je dobri Bog, ki obrne vse hudo k dobrem. Kdo ve, če bi se Vam vsem posrečilo priti na kak otok. Bog je dobro vedel, da bi se vsi skupaj morda potopili, zato je poslal vihar. Sveto pismo pravi: ‚Naredil je svoje angelje za vetrove in svoje služabnike za ognjene plamene. Vihar Te je zanesel proti zahodu. Bila je božja volja, da si našla mene in iz tega sledi veselo prepričanje, da bo Bog še vse najboljše izpeljal.“

„O, če bi se to upanje izpolnilo! Povem Vam don Ferdinando, da rajši umrjem, kakor da se pustim objeti od tega sultana.“

„Ne boš niti umrla, uiti ne boš njegova, dete moje. Danes po noči ubežimo.“

„Ali res,“ je radostno vprašala.

„Da, pomisli, da sem v tukajšnji ječi dobil dobrega moža, ki je bil vrtnar na Rodrigandi. Zločinski Landola je tudi njega prodal, ker je vedel preveč Kortejevih hudobij. Landoli je bilo menda najljubše, da nas je vse izpostavil. Slutim, da bi nas moral vse usmrtiti, da nas je pa rajše pri življenjn pustil, da bi imel v slučaju orožje zoper Korteja. Torej s tem vrtnarjem, ki se imenuje Bernardo Mendoza, sem se zmenil, da uideva danes po noči. Bog je Tebe poslal, da bi nas prepričal, da se bo beg posrečil.“

„Kako pa hočete ubežati, senor?“

„To bi Ti rad povedal, toda glej, zamorec je že drugič potegnil uro, pesek je že potekel.“

„In jaz pa še nisem nič slišala o Vaši usodi in doživljajih.“

„Hotel sem Ti jih povedati, toda zato imava še pozneje čas. Se nekaj minut imava na razpolago in te morava pozabiti, da ponoviš besede, katerih si se naučila. Danes zvečer bova prišla z vrtnarjem k Tebi in Tebi ni treba druzega storiti, kakor biti popolnoma tiho. Če bi se pa pojavila kaka zapreka, pridem zopet jutri, da nadaljujem pouk.“

Vadil se je z njo še v omenjenih stavkih, katerim je zamorec zadovoljno kimal z glavo. Komaj pa je njegova ura tretjič potekla, je gravitetično vstal in zapovedujoče rekel:

„Tvoj čas je potekel. Pojdiva!“

Grof je vstal in ga ubogal. Nista pa še prišla do vrat, ko se ta odpro in sultan vstopi.

„Alah, točni ste!“ je rekel zadovoljno. In obrnivši se k zamorcu, ga vpraša:

„Si li vse slišal?“

„Vse, o Gospod,“ je odgovoril zamorec z visokim glasom, ki ga imajo vsi evnuhi.

„Ali je dobro, ali slabo govoril?“

„Samo dobro, prav dobro!“

„Veš to natanko?“

„Prav natanko, ker sem slišal.“

Sultan pokima zadovoljno in obrnivši se k grofu ga vpraša:

„Se je že česa naučila?“

„Da,“ je odgovoril grof.

„Kaj? Lahko slišim?“

„Da, če zapoveš. Zelo veliko sem govoril o Tebi. Vprašaj jo za koga Te ima!“

Sultan se je radovedno obrnil k sužnji in vprašal:

„Povej mi odkritosrčno za koga me imaš?“

Grof ji pokima in odgovorila je v hererskem jeziku prvi stavek, katerega, jo je naučil:

„Ti si velik knez.“

Sultan se nenavadno prijazno nasmehlja in praša dalje:

„Ali zna še več?“

„Prašaj jo, če se ji zdiš ljubeznjiv,“ je odgovoril grof.

„Meniš li, da me more ženska sovražiti, ali se mi, vstavljati?“ je vprašal vladar.

„Ti si radost vseh deklet,“ se je začulo izza pajčolana.

„Vprašaj jo, če tudi čuti to radost,“ je nadaljeval grof.

„Sem li tudi Tvoja radost?“ vpraša sultan.

„Tvoj pogled naslaja mojo dušo,“ se je glasil odgovor.

Videlo se je sultanu, da je bil presenečen o tem vspeku prvega pouka. Pohvalno je potrkal, kar se drugače ni nikoli zgodilo, sužnja na ramo, mu dobrovoljno pokimal in rekel:

„Ti si res najboljši učitelj! Ta sužnja bo še danes moja žena in Tebe hočem poplačati, ne kakor sužnja, ampak kakor prostega človeka!“

„Gospod, ne prenagli se,“ je prosil don Ferdinando. „Pomisli, da njeno srce še misli na svojce in da je šele danes postala Tvoja lastnina, potrpi še nekaj dni in pusti jo, da se pomiri. Čim prijaznejši boš ž njo, tem lažje osvojiš njeno srce. Vprašaj jo sam, povedala Ti bo.“

Sultan se je zopet obrnil k Olgi:

„Je li res, da želiš to od mene?“

„Bodi milosten, potem Te ljubi moje srce,“ se je glasil, zadnji stavek, ki se gaje naučila.

„Ljubi me, hoče me ljubiti,“ je zaklical sultan. „Storil bom, za kar me prosi. Ti pa boš stanoval v moji drugi palači, katere ne smeš zapustiti, du boš vedno navzoč, kadar Te potrebujem.“

Ostavil je zakladnico. Zamorec se je tudi odstranil in sultan je vpričo grofa vkazal potrebno, glede preselitve.

Don Ferdinando je dobil za stanovanje sobico v drugi palači. Kajpada si ne smemo to palačo mislit kot veličastno poslopje; ni bilo nič druzega, kot postransko poslopje glavne hiše, v sohi ni bilo druge oprave, kakor odeja za sedeti in ležati.

Da je bil sultan včeraj tako strogo kaznovanemu sužnju, danes bolj naklonjen je ta izpoznal, ko so mu prinesli pipo in tobaka zraven. To je bil zanj vžitek, katerega je že dolgo let pogrešal.

Kako so se tudi od včeraj spremenile razmere. Grof je imel upanje, da, celo prepričanje, da se bo beg posrečil in vse dobro končalo. Sicer je bilo treba še velike nevarnosti prestati, vendar ni čutil skrbi v svojem srcu. Da je bilo zaupanje, da mu bo Bog pomagal opravičeno, je spoznal malo pred nočjo. V tem času so prignali s paše štiri najboljše kamele in jih spravili v kolibo, kjer so bila tudi najbolša sedla in druga jezdna oprava spravljena. Grof se je približal možu, ki je prignal živali in ga vprašal:

„Zakaj ne ostanejo kamele na paši?“

„Ker je sultan ukazal.“

„Torej bo jezdil jutri?“

„Da. Jutri dopoludne bo jezdil s svojo nastarejšo ženo k njenemu očetu, kjer bo ostala nekaj časa. Pripravljeni moram imeti dve sedli, žensko nosilnico in tovorno sedlo.“

Grofu se je zdelo, kakor da bi mu kdo nekaj velikega podaril. Dve sedli, to je bilo ravno prav zanj in za vrtnarja. Nosilnica je bila za Olgo in na tovorno sedlo se bo vse drugo naložilo. Bilo je jasno, da hoče sultan odstraniti svojo prvo ženo, da se ga ne bo motilo pri novi sužnji.

„Ali naj Ti pomagam,“ je vprašal don Ferdinando gonjača.

„Stori to. Utrujen sem in bi rad šel spat,“ je mož odgovoril.

Nič ni bilo grofu ljubše, kakor to. Nakrmil in napojil je kamele, in ko se je gonjač v mraku odstranil, mu je obljubil, da bo po noči spal pri kamelah, da se kaj ne pripeti sultanovim najljubsim živalim. Pipa tobaka je bilo plačilo za to velikodušno ponudbo.

Medtem je tičal vrtnar Bernardo v svoji luknji in težko pričakoval večera. Ko je bilo po njegovem mnenju dovolj temno, je splezal po steni navzgor in odstranil kamen, ki je z vezal grofovo ječo z njegove.

„Don Ferdinando,“ je poltiho zaklical.

Nobenega odgovora.

„Don Ferdinando,“ je ponovil.

Zopet je bilo vse tiho.

„Milostljivi gospod! Senor, don Ferdinando!“

Nobenega glasu ni bilo čuti.

„Moj Bog, kaj je to,“ je mrmral vrtnar v strahu. „Ali se mu je kaj pripetilo? Ali so ga morda odvedli iz luknje? V obeh slučajih bi bilo zame slabo, če bi se mu zunaj pripetila kaka nesreča. Vendar bom splezal na ono stran, da se prepričam.“

Odstranil je še en kamen in zlezel skozi odprtino v sosednjo celico. Grofa ni bilo tam. Vrtnar je našel, samo mrtve podgane.

„Ni ga več; odpeljali so ga,“ si je mislil vrtnar. „Toda zakaj, čemu? Morda so našli tatvino? Toda ne. Potem bi po sledu poprej k meni prišli, nego k njemu. Morda so ga pomilostili? Potem bi bilo mogoče, da bi še držal besedo. Moram počakati.“

Nemiren in v strahu je zlezel nazaj v svojo luknjo in čakal. Ko mu je bil čas predolg, se je splazil k vhodu in poslušal za kamnom, če je v mestu že vse mirno. Vse je bilo tiho. Rad bi pogledal ven, toda vedel je, da sam ne more odstraniti skale.

Tako je preteklo mnogo; mnogo časa. Že je izgubil vse upanje, ko začuje šum nad sabo. Nekdo si je dal opraviti pri skali. Kdo neki? Ali je bil rabelj, ali grof? Ali naj pomaga, ali ne? Sklenil je tiho ostati. Če ga je prišel rabelj iskat, je gotovo koga pripeljal seboj, ki mu bo pomagal odstraniti kamen.

Tedaj je nekdo razločno potrkal od zunaj na skalo in začul se je glas:

„Bernardo, ali si tukaj?“

Lahko je razumel besede, ker je govornik usta prav blizu kamna položil.

„Da, senor,“ je odgovoril.

„Pomagaj od znotraj, sam sem preslab!“

Z vso močjo se je uprl v skalo, ki se je naposled odmaknila.

„Hvala Bogu, mislil sem, da ne pojde,“ je nekdo zašepetal zunaj.

Zdaj jima je bilo lahko zapreko odstraniti in Bernardo je zlezel iz luknje.

„O Dios, koliko strahu sem prestal,“ je rekel. „Bil sem v Vaši luknji don Ferdinando in jo našel prazno. Kje ste bili?“

„Sultan me je dal poklicati; doživel sem nekaj nenavadnega, moj dobri Bernardo.“

„Kaj?“

„Misli si. Sultan je danes kupil belo kristjansko sužnjo, ki je govorila tuj jezik. Zato me je poklical, če bi mogel ž njo govoriti. In veš, kdo je bila ta sužnja?“

„Kdo?“

„Zopet žrtev tega Landola Moja domačinka Mehikanita, ki pozna pravega Rodriganda in tudi onega doktorja Strnada, o katerem moram tudi jaz reči, da je nenavaden človek, ki zasluži, da je soprog grofice Silve de Rodriganda y de Sevila.“

„To je čudovito senor!“

„Da. Toda zdaj ne utegnem praviti, zdaj morava delati.“

„Toda ona dama, ona Mehikanka? Kaj bo z njo? Jo pustiva tukaj?“

„O ne, vzameva jo seboj. Misli si, kamele so že osedlane v hlevu!“

„V hlevu? Mislim —“

„Nič, nič nimaš misliti! Zvedel boš vse. Ali imaš še nož?“

„Da. Toda, senor, zdi se mi, da imate novo obleko!“

„Dobil sem jo od sultana. Toda to je postranska stvar. Ostane naj pri včerajšnjem sklepu: najprej stražo. Nerad bi umoril reveža. Splazil se bom k njemu in ga prijel za vrat, da ne bo mogel kričati. Dočim ga držim, mu Ti zvežeš roke in moge, da se ne bo mogel ganiti in mu potisneš košček srajce v usta Potem k sultanu. Pojdi!“

Iz previdnosti sta zvalila skalo na prejšnje mesto in se plazila proti palači. Straža je stala pri vratih. Bila je taka tema, da se je komaj tri korake daleč videlo. Po tleh se plazeč, se jima je posrečilo priti da moža, in tedaj se je grof hitro vzdignil in ga prijel z obema rokama za grlo ter mu jo stako silo tiščal, da mu je pošla sapa in je mož v smrtnem strahu široko odprl usta. V trenotku je imel kos odtrgane srajce notri in prav tako hitro sta ga zvezala, da se ni mogel ganiti. Nesla sta ga v kolibo k kamelam, katere je grof že osedal.

Zdaj jima je bil pot v hišo odprt.

Previdno sta se skozi uhod splazila v avdijenčno dvorano, kjer je grof snel s stene nož, da bi bil za vsak slučaj oborožen. Ko je tiho odprl vrata, je opazil, da je vspalnici tema in nobenega glasu ni bilo čuti, da bi bil, sultan notri. Zapazila sta poševno svetlo črto iz nasprotnih vrat.

„Kaj je to,“ je šepetal vrtnar.

„Ah,“ je odgovoril grof ravno tako tiho. „Sultan je še zbujen in notri pri sužnji, ki spi v zakladnici.“

„Zakladnica je tam?“

„Da.“

„Vsi vragi, to je pripravno!“

„Bil sem danes tri ure tam. Vse se bo dobro izteklo. Pridi bližje!“

Stopila sta k vratom in skozi majhno španjo, iz katere je svetil poprej omenjeni žarek, sta lahko pregledala celo zakladnico.

Na blazini je sedela Olga brez pajčolana in nji nasproti sultan globoko zamaknjen v njo. Ni se mu moglo zameriti, da se je tako hitro in strastno zaljubil v Mehikanko, ker je bil do zdaj navajen lef črnih ali rjavih obrazov. Olga je sedela, kakor boginja lepote in Bernardo je tiho vprašal grofa:

„Grom in strela, je to sužnja.“

„Da.“

„Potem imate prav. Te ne smeva tukaj pustiti. Rešiti jo morava, senor!“

„Sultan sedi s hrbtom proti nama in danes sem opazil, da se vrata brez šuma odpro. Skrbi me le, da bi Olga ne izdala najinega prihoda in da bi sultanu ne preostajalo časa zakričati, ali se braniti. Stopil bom naprej in ji dal znamenje.“

Odprl je vrata in tiho vstopil. Olga ga je sicer zapazila, toda ker ga je že pričakovala se ni premaknila in mirno zrla sultanu v obraz.

Zdaj velja! Dva hitra koraka in grofje držal sultana za vrat. Takoj je bil tudi Bernardo zraven in utaknil kos sultanove obleke temu v usta. Grof je našel v hlevu dovolj vrvi, s katerimi sta ga hitro zvezala in vrgla na ležišče, s katerega je hitro vstala Mehikanka.

„Vendar enkrat!“ je olajšana vzdihnila. „Pričela sem že zgubljevati upanje.“

Grof ji ni odgovoril, ampak najprej vrata trdno zaprl. Potem je opazoval sultana. Ta je bil pri zavesti in z največjim srdom gledal svoje sužnje. Grof se je pripognil k njemu in mu tiho rekel, da se ne bi zunaj slišalo:

„Tu ležiš tedaj Ti, največji vladar, brez pomoči in vjet! Zdaj smo kristjanski sužnji močnejši od Tebe. Lkhko bi Te usmi’tili, toda podarimo Ti življenje. Sami i damo prostost in vzamemo le to, kor potrebujemo in kar si Ti drugim ugrabil. Toda pomni: kakor hitro povzročiš najmanjši šum, zasadim Ti ta nož v srce!“

Šele sedaj se je obrnil k Olgi in rekel:

„Vedno sem navajen, držati besedo, če je le sploh mogoče. Kot moški ne moreš sedeti na kameli, kaj ne?“

„Ne, don Ferdinando.“

„Zato sem nosilnico zate pripravil. Vendar pa moraš moško obleko obleči, da bomo varali naše zasledovalce. Tudi midva potrebujeva dobrih oblek, da bova zgledala kot imenitna potovalca. Tukaj je dovolj zaloge, zato si bom izbral iz nje.“

Izbral je potrebno in dal vsakemu primerno obleko. Potem je z vrvjo in plašči napravil steno, za katero se je Mehikanka preoblekla.

To vse je šlo tako hitro, da so bili v komaj desetih minutah vsi preoblečeni. Izgledali so kot bogati trgovci in so vedeli, da bodo tudi pri divjih somalskih narodih imeli ugled.

„Zdaj pa orožje,“ je dejal grof.

„Jaz vem za dobro orožje,“ je rekla Olga. „Sultan je poprej prinesel dva revolverja in dve puški s potrebnim strelivom. Spravil je vse v oni zaboj.“

Odprli so zaboj in vzeli iz njega orožje in patrone in zraven tega je grof vzel še nekaj dragocenih jataganov in tri s srebrom okovane sablje, ki so imele gotovo veliko vrednost.

„Odprimo zdaj še ostale zaboje, da bomo videli kje je denar,“ je dejal grof, „potrebovali ga bomo.“

„Vem za vse kje leži,“ je rekla Olga, „danes mi je vse svoje zaklade pokazal.“

„Ima kaj zlata?“

„Da, onile zaboj je menda poln.“

„In srebra?“

„V onih treh zabojih, ki so zraven. Ima pa tudi drago kamenje in druge dragocenosti.“

„A, to je še boljše,“ je rekel grof. „Mogoče je, da si bomo morali najeti ali celo kupiti ladijo, da bomo poiskali otok naših prijateljev, in tedaj potrebujemo veliko, veliko denarja. Kje je pa nakitje?“

„V srednjem zaboju je nekaj polnih škatlj.“

„Ogledali si bomo te stvari. Vzeli jih bomo seboj, ne da bi bili zategadelj tatovi. Za šestnajst let sužnjosti ni nobena odškodnina dovolj velika za grofa Rodriganda.“

Srebro, katero so našli, je obstajalo iz tolarjev Marije Terezije in zlato v španskih dublonih, angleških ginejah in francoskih napoleondorih. Druge dragocenosti so imele vrednost več milijonov. Vzeli so vse nakitje, ker je kljub veliki vrednosti potrebovalo najmanj prostora. Tolarjev je vzel grof le toliko, kolikor je mislil, da jih bo med potom potreboval, ker divji narodi, s katerimi bi prišel v dotiko, ne poznajo drugega denarja.

Bilo je dovolj vrečic, v katere so lahko vse spravili. Položili so vse te reči na kup dragocenih odej in preprog, zraven tudi dragocene pipe in tabak in potem sta oba moška nesla v kolibo in naložila na kamelo, dočim je Olga stražila sultana.

Omeniti je še, da je grof vzel tudi ključ, s katerim je oprostil sebe in tovariša verig. Precej časa je poteklo preden sta moža znosila in naložila vse na kamelo, ker sta se morala previdno izogibati vsakega ropota. Naložiti sta tudi morala živila in vodo, da je bilo že okrog polnoči, ko sta Olgo poklicala k odhodu.

„Kaj si bo zdaj dobri hererski sultan mislil,“ je rekel grof. „V njegovih očeh smo kajpada največji, roparji in gorje nam, če nas doide. Tisočere muke bi prestali pred smrtjo.“

„Saj ne mislite, da bi nas došel?“ je v strahu vprašala Olga.

„Ne verujem, kajti imamo njegove najboljše kamele, katerih ne bo dohitel in proti večeru bomo imeli meje njegovega kraljestva in moči tudi že za seboj. Sicer je mogoče, da nas bi drugi rodovi zopet njemu izročili, toda poiskali si bomo varuha, abana — ah, dobra misel mi je prišla.“

„Kaj pa?“ je vprašal vrtnar.

„Abana je nam treba in veš kje bi dobili najboljšega, najzvestejšega?“

„Kje?“

„V tukajšnji ječi.“

„Vjetnika? Ali nas bo ta lahko branil?“

„Dokler je vjet, ne, toda če ga oprostimo, njegova hvaležnost ne bo poznala mej.“

„Imamo še toliko časa?“

„Samo pol ure zadostuje.“

„Pojdi Brnardo! Gospica naj medtem še straži.“

Olga je bila vendar v strahu, ko je slišala, da ostane spet sama. Rekla je:

„V nevarnost se podajate don Ferdinando.“

„O, ne! Dokler sultan spi se ne sme noben človek pokazati pred palačo. Popolnoma varni smo.“

„A jaz ne! Kako lahko bi kedo prišel in vse zasačil.“

„Motiš se, moje dete. Nismo v Španiji ali Mehiki. Prebivalci palače menijo, da spi vladar, zato si ne bo nikdo upal stopiti v njegove sobe in kaliti njegov mir. Poznam prav natančno tukajšnje življenje in zagotovim Te, da se Ti ni treba bati.“

Odšel je z vrtnarjem. Ker sta imela mehka obuvala sultanove zaloge, jima ni bilo težko prav tiho priti do ječe, ne da bi jih kdo opazil. Stražnik, ki bi imel pred vrati stati, je slonel na drugem koncu in bil globoko zamišljen.

„Zveživa, ga in mu zamašiva usta,“ je šepetal grof.

„S kom?“ je vprašal vrtnar. „Imate še kaj vrvi?“

„Nimam, toda z noži mu bova razrezala obleko in ga zvezala.“

„To bom storil, dočim ga boste držali.“

„Dobro! Naprej torej!“

Z nekaj hitrimi koraki sta stala pri možu preden je še mogel ziniti, ga stisnila za vrat ter ga zvezala zamašivši mu usta.

Vrata so imela le dva zapaha, katera je grof nazaj potegnil. Ko sta odprla, udaril jima je strašen smrad nasproti. Vjetniki so se zbudili in rožljali z verigami.

„Ostani pred vrati in straži,“ je rekel grof.

Potem je vstopil in zaprl vrata za seboj. Postalo je vse tiho v ječi. Vjetniki so slišali, da je nekdo prišel; toda mislili so, da je prišel kdo na sultanovo povelje in da bo odpeljal kakega vjetnika v smrt.

„Je kak prost Somali tukaj?“

„Da,“ odgovorita dva glasa.

„Torej dva?“

„Da,“ je slišal dvojen odgovor.

„Iz katerega rodu?“

„Iz rodu Zarebov.“

„Torej sta enega in istega rodu?“

„Da oče in sin sva.“

„Dobro, slediti mi morata in čim poslušnejsa sta tem boljše za Vaju. Poslušnost Vama prinese prostost.“

S ključem, ki ga je seboj prinesel, je oprostil oba, vjetnika verig.

Ko so prišli pred vrata, sta morala počakati, da je grof s pomočjo svojega tovariša nesel zvezanega stražnika v ječo in zaprl vrata z zapahi. Potem jih je grof peljal proč od ječe in tiho vprašal:

„Govorita tako tiho, da Vaju bova samo midva slišala. Zakaj sta zaprta?“

„Bila sva mirna človeka,“ odgovori starejši, „toda sultan je naju ugrabil, ker mu je nekdo našega rodu ukradel konja.“

„Kako dolgo sta že zaprta?“

„Dve leti.“

„To je strašno. Hočeta prosta biti?“

„Zelo hrepeniva po prostosti. Kdo si gospod, ki prihajaš tako skrivnostno?“

„Vidva sta prosta Somala, zato Vam zaupam. Tudi midva sva bila do zdaj vjetnika, toda prevarila sva sultana in bova zdaj ubežala. Po najkrajšem potu bi rada prišla do morja, zato potrebujeva vodnika, ki bo najin aban. Na obrežju dobiva denar, s katerim ga bova plačala. Hoče kdo izmed Vaju biti nama vodnik in varuh, naj odgovori.“

„Gospod, vzemi oba seboj!“ sta prosila.

„Dobro! Če prisežeta, da bosta mene in moje ljudi varovala pred vsakim sovražnikom.“

„Priseževa!“

„Pri Alahu in preroku?“

„Pri Alahu, preroku in vseh svetih kalifih. Toda imaš li kamele?“

„Za Vaju še ne, toda zunaj mesta jih dobita.“

„Obleko imava raztrgano in tudi orožja nimava.“

„Skrbel bom za vse. Torej pojdimo, toda brez najmanjšega šuma.“

Tiho so šli h kamelam, kjer so se pripravili, dočim je šel grof iskat Olgo. Ta se je zelo zveselila. Grof ji je zavezal okrog glave fino tkanino, da je izgledala, kakor mlad Turek s turbanom.

Dalje je vzel še dve puški, smodnik, kroglje, nože in jatagane za oba Somala in vse skupaj zvezal v dve preprogi ter nesel zavoj k ostalim. Poprej je še vzel v sultanovi spalnici ključe mestnih vrat.

Somala sta se hitro preoblekla in vzela orožje.

„Gospod,“ je rekel oče, „ne poznava Te, toda najino življenje je Tvoje. Vsi poti so nama znani in pripeljeva Te do morja, ne da bi se Ti bilo treba biti zasledovalcev. Plačati nama ne smeš, kajti dal si nama prostost, ki je več vredna, kakor zlato in srebro.“

„Govoriš kakor govori hvaležen človek. Plačal Vaju sicer ne bom, toda dal Vama bom darilo, ki je tako veliko, kakor zvestoba, ki jo bosta meni izkazala. Tu so štiri kamele, tri za ježo in ena za prtljago. Moj mladi tovariš sicer ni ženska, toda ker je že nosilnica tukaj, naj se je posluži. Jezdili bomo skozi vrata, ki peljejo v Gafro. Vidva pojdeta ob strani, kakor naša služabnika. Pri vratih se bom izdal za sultana; tukaj je ključ, s katerim boš odprl vrata in jih potem od zunaj zopet zaprl. To je vse, kar imata zdaj storiti. Naprej!“

Zajezdili so kamele in prišli do mestnih vrat. Čuvaj je spal. Ko je Somali odprl vrata, ga je ropot zbudil. Hitro je pritekel, toda ker ni utegnil prižgati luč ni spoznal jezdecev.

„Kdo ste?“ je vprašal. „Stojte! Brez sultanovega dovoljenja ne sme nihče skozi vrata. Prepovem Vam odpreti.“

„Kaj si drzneš, pes,“ je zaklical grof posnemajoč sultanov glav. „Ali ne veš, da hočem k očetu svoje žene? Ali ne poznaš več svojega gospoda? Jutri se baš v prahu zvijal pred menoj sin šakalov.“

Ves prestrašen se je vrgel mož na zemljo in se ni upal izpregovoriti; begunci so šli skozi vrata, katera je Somali zopet zaprl.

Na drugi strani mesta, so goreli ognji trgovske karavane, katera še ni končala svoje kupčije v hererju. Grof je nekaj časa jezdil naprej potem je vstavil in stopil s kamele.

„Pojdita!“ je rekel. „Pri oni kolibi se pasejo sultanove kamele. Poskušali bomo prevariti stražnike in jim vzeti dve dobri živali.“

Moža sta mu sledila. Ko so prišli do kolibe, so videli, da ni bilo nobenega stražnika.

„Najbrž so obiskali karavano,“ je rekel grof. „Delo nam bo torej lahko. Poiščita si dobre živali, dočim Vama v kolibi izberem dobra sedla.“

Ni minilo četrt ure, ko sta tudi Somala sedela na hitrih kamelah in so se vsi begunci spustili v najhitrejši tek. Ko je Olga zagledala včeraj mesto, si gotovo ni mislila, da je bode danes prosta zapustila, kot preoblečen Beduinec.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Morda teden pozneje je jadrala skozi cesto Babel-Mandeb lepa nova ladija, in raz njeni jadernik je plapolala avstrijska trgovska zastava. Tudi, če bi ne bilo zastave, se je videlo, da je to trgovska in ne vojna ladija, vendar so stali na krovu štirje topovi.

Da so bili topovi na trgovski ladiji, je razlagati iz tega, ker varnost v tamašnjem morju še danes ni prav velika. Zlasti mora biti kapitan, ki se peča z obrežna trgovino, dobro oborožen. V dotiko pride namreč z ljudmi, katerim ni nikoli prav zaupati, in ki se včasih izdajalsko polastijo ladij eter njenega blaga.

Solnce je toplo pripekalo; sicer je pihljal lahek veter, vendar je bila vročina taka, da je ladjino moštvo ležalo pod kakor šotori razpetimi jadri in se iznebilo skoro vse obleke. Krmar je z vrvjo privezal krmilo in sedel v senci preproge, katero je obesil na vrvi nad seboj.

Tudi kapitanu je bilo v kajiti presopamo. Počasi je prišel na krov in z enim pogledom premeril obnebje in potem stopil k krmarju.

Ta je hotel, kakor je predpisano vstati, kapitan mu je pa pomignil naj obsedi in sam zraven njega sedel.

„Prokleta vročina!“ je zarentačil prav po mornarsko.

„Res je,“ mu je pritrdil krmar.

„Zato sem še rajši doma,“ je nadaljeval kapitan po kratkem odmoru. „Toda našemu gospodarju je moralo v glavo pasti, da nas pošlje na to obrežje. Radoveden sem, če bomo res tako dobro kupčijo napravili, kakor si on domišljuje.“

„Saj tolmač tudi pravi!“

„Ravno to me jezi, da je treba tukaj tolmača. Kdor bi se naučil te proklete arabščine, bi se mu ne bilo treba dati goljufati od tega tujega ljudstva. Toda glej, tamle nekdo jadra! Kdo je neki?“

Ladija je plula naravnost proti jugu in v tej smeri sta oba zagledala pičico, ki je morala biti ladija. Krmar je vzel daljnogled, ki je bil poleg njega, ga raztegnil ter dolgo in pozorno gledal skozi. Ni mu bilo vse jasno, zato reče:

„Nekaj tacega mi še ni prišlo pred oči. Poglej sam!“

Kapitan vzame daljnogled, a je bil kmalu na jasnem, kajti rekel je zaničljivo:

„To je najbrž arabska barka. V eni uri jo bomo došli in jo malo nagovorili.“

Tudi mornarji so zagledali tujo ladijo in ji pazljivo sledili z očmi. Ladiji sta se bolj in bolj bližali, da se je, tudi brez daljnogleda laliko spoznalo, da ima tujec le en jadernik, ki je bil spredaj poševno pritrjen in raz njega sta vihrali dve jadri. Na krovu so stali možje v turbanih, ki so ravno tako opazovali mornarje, kakor ti nje.

„Ali naj pustim streljati?“ je vprašal krmar.

„Da, pošlji mi tolmača.“

Krmar je stopil k najbližjemu topu in obenem pomigal možu, ki je arabski oblečen sedel na sprednjem koncu ladij e in pušil iz dolge pipe. Ta je počasi vstal in prišel h krmilu. Z roko si je obsenčil oči, dolgo opazoval tujo barko in vprašal kapitana:

„Ali ga boš nagovoril?“

„Da,“ se je glasil odgovor.

„Kaj hočeš vedeti od njega?“

„Najprej kakšna ladija je to.“

„To Ti lahko jaz povem. To je stražna ladija guvernerja iz Zejle.“

„Torej nekaka vojna ladija?“

„Da, ljudje so vsi oboroženi.“

„Čemu so te ladije?“

„Navadno služijo trgovini in prevozu, kakor druge ladije in samo v posebno redkih slučajih vojakom. Nekaj nenavadnega se je moralo pripetiti v Zejli.“

„To moramo izvediti, ker hočemo v Zejlo. Torej boš vprašanja, katera bom dal in odgovore, katere dobim, natančno prestavil.“

Zdaj so prišli barki že tako blizo, da so se lahko spoznali pozamezni obrazi. Ravno je krmar nameraval s topovim strelom dati znamenje, naj se Arabec vstavi, da se ga bo lahko nagovorilo, ko je na tega krovu zadonela salva iz pušk. Arabec je torej sam pozval ladijo naj spusti jadra.

Kapitan se je glasno zasmejal, šaljivo se mu je zdelo, da mu ta barka hoče zapovedovati, kakor vojna ladija.

„Ali slišiš?“ je zaklical krmarju. „Ta pritlikavec nam daje povelje! Obdrži strel! Hočemo ga ubogati in radoveden sem, kaj zahteva od nas. Ustavite, mladeniči!“

To se je zgodilo in ladija se je zasukala. Tudi Arabec je storil isto in tako sta skoro stran na strani ležala z avstrijsko ladijo. Morda je bilo petnajst oboroženih na krovu in njih kapitan je z vzvišenim glasom vprašal:

„Kako je ime ladiji?“

„Morska Devica!“ je prestavil tolmač kapitanov odgovor.

„Odkod pride?“

„Iz Trsta.“

„Kje leži to mesto?“

„V Avstriji.“

„To je gotovo majhna neznatna deželica, kajti ne poznam je,“ je ponosno rekel Arabec. „Kaj imate na ladiji?“

„Trgovsko blago.“

„In ljudi?“

„Ne. Nimamo nič potnikov.“

„Tudi ne ubeglih sužnjev?“

„Ne.“

„Pojdem na Vašo ladijo, da vidim, če govorite resnico.

To je pa bilo našemu kapitanu že preveč. Po tolmaču je torej vprašal:

„Kdo pa si Ti?“

„Kapitan sultana iz Zejle.“

„V Zejli je guverner, pa ne sultan. Niti njega, niti njegovega služabnika mi ni treba vbogati.“

„Torej se braniš, da preiščemo Tvojo ladijo?“

„Da, k temu nimaš pravice. Nasprotno bi bilo bolj prav. Če hočem jaz stopiti v Tvojo barko, bi mi ne mogel braniti.“

„In vendar bi Ti to prepovedal, kajti vojak sem,“ je Arabec zaničljivo odgovoril. „Prisilil Te bom, da pustiš mene in moje ljudi na krov, da preiščemo Tvojo ladijo.“

„Kako boš to naredil?“

„Preštej moje ljudi!“ je oni mogočno odgovoril. „Zapovem jim streljati luknje v Tvojo ladijo, če me ne slušaš.“

Tedaj se kapitan ni mogel ubraniti glasnega smeha in tudi njegovi ljudje so se glasno krohotali. Po tolmaču je odgovoril:

„Tvoje kroglje ne gredo skozi les moje ladije; ne morejo nam škodovati, jaz pa imam topove, s katerimi Te takoj zavrtam na dnu morja.“

„Alah je velik, zabranil bi Ti to in naravnal Tvoje kroglje zoper Tebe samega. Zdiš se mi sumljiv, zato bom Tvojo ladijo aretiral in peljal v Zejlo.“

„Zakaj sem Ti sumljiv?“

„Iščemo sužnje, ki so ubežali iz Hererja, Ti nam braniš preiskati svojo ladijo, torej imaš sužnje na nji.“

„Niso pri meni. Tudi ne morejo pri meni biti, ker prihajam od severa in me še ni bilo na Vašem obrežju.“

„To trdiš, toda ne verujem Ti. Z vrvjo bom privezal Tvojo ladijo na mojo in Te peljal v Zejlo. Tam naj Te guverner preišče. To je bila presmešna grožnja, zato je odgovoril kapitan:

„Zdi se mi, da Tvoja pamet ni čisto v redu. Kako hočeš privezati vrv na mojo ladijo, če Ti ne dovolim. Avstrija je mogočna država in kaj je Tvoja Zejla proti nji. Celo naši knezi so mogočni, najmanjši izmed njih so več videli in se naučili, kakor Tvoj guverner, kako me hočeš tedaj aretirati. Smejati se moram.“

„Le smejaj se, toda Tvoj smeh se bo v jok spremenil. Zapovem Ti, da sprejmeš tri moje vojake, ki Ti bodo prinesli vrv.“

Kapitan si je premislil. Rad je imel dobro šalo in tukaj je pričakoval veliko zabavo. Zato je odgovoril:

„Dobro, storiti hočem po Tvoji volji in sprejeti vrv, toda samo zato, da Ti dokažem, kakšno neumnost storiš, da se drzneš meni zapovedovati in mojo ladijo aretirati. Pošlji svoje ljudi in priveže mojo ladijo na svojo.“

Arabec je zapovedal in trije možje so stopili v čoln in vzeli seboj vrv, katero so privezali spredaj na ladiji. Obnašali so se, kakor gospodarji ladije in dali znamenje, da se lahko odpluje.

„Prokleto zviti ljudje!“ se je smejal krmar. „Vrv je veliko preslaba, da bi nas vlekla, strgati se mora.“

„Toda dovolj je močna, da vlečemo mi Arabca,“ je menil kapitan. „Počakaj, kako bo z vožnjo.“

Arabec je razvil jadra in se obrnil proti jugu. Veter se je uprl v platno. Barka se je začela premikati in močno napela vrv, katera bi se morala strgati, če bi avstrijski kapitan ne imel namena doživeti še eno šalo.

„Hola, razvijte jadra!“ je vkazal. „Pomagati jim moramo.“

Nekaj minut pozneje je plula ladija s polno hitrostjo. Jadrala je hitreje, kakor Arabec in morala torej, z njim trčiti. Kapitan je po svojem tolmaču rekel trem Arabcem, ki so ostali na ladiji:

„Recite Vašim ljudem, naj hitreje vozijo, drugače jih povozim!“

Toda niso si upali svojemu načelniku dati povelja, ta je opazil nevarnost in zaklical nazaj:

„Vozite bolj počasi! Ali ne vidite, da lahko trčimo.“

„Jadraj Ti hitrejše, norec!“ je odgovoril kapitan. „Ne vleci drugikrat ladij za seboj, ki je težja od Tvoje!“

Še malo trenotkov in ladiji bi trčili. Tedaj je kapitan sam prijel krmilo in smer malo premenil.

„Povoziti jih nočem, toda spomin jim hočem zapustiti,“ je rekel. „Pazite, mladeniči! Zgrabite vsako stvar, ki se bo pokazala na naši ladiji. Zdaj je dohitela ladija Arabca, ki je imel dosti nižji krov. Ni zadela v sredo njegovega širokega zadnjega dela, ampak je šinila prav zraven njega mimo, toda katastrofa je bila dovolj močna, da so jo Arabci še dolgo lahko pomnili.

Naša ladija je namreč potrgala Arabcu vso pripravo, kjer so bila jadra napeta. Obe poševni drevesi na jaderniku arabske barke sta se zapletli v močni vrvi in mornarji, ki so na to pazili, so jih takoj posekali. V naslednjem trenotku je ladija že plula pred Arabcem mesto za njim. Vrv se je zopet nategnila in obrnila arabsko ladijo, ker je bila na njenem zadnjem delu privezana tako, da je sprednji del prišel na zadnji konec.

Na avstrijski ladiji se je začul gromovit krohot, iz arabske pa nasprotno. Drevesa so bila posekana, jadra odtrgana, vrvi so v raztrganih koncih doli visele in ladija se je v obrnjenem položaju hotela potopiti. Načelnik je klel in razsajal in njegovi ljudje so tulili ter namesto, da bi presekali vrv, s katero so bili privezani na avstrijsko ladijo, strejali s puškami na njo, ne da bi kaj škode napravili.

V tem je stopil eden izmed treh Arabcev, ki šobili na krovu, k kapitanu in mu po tolmaču rekel:

„Zapovem Ti, da obstaneš in našo barko popraviš:

„Nimaš mi ničesar ukazovati,“ je odgovoril kapitan.

Tedaj potegne mož nož izza pasa in grozi:

„Če me takoj ne ubogaš, Te zabodem! Ali si Mohamedanec?“

„Ne, kristjan sem.“

„Torej me moraš ubogati, pes!“

Zamahnil je in pritisnil Arabcu tako zaučnico, da je ta takoj padel in se prekucnil. Ostala dva sta tudi potegnila nože in se hotela vreči na kapitana, toda prišla sta na nepravega. Imel je pravo pristno slovansko pest trdo kot jeklo in še enkrat tako široko, kakor Arabca. Z dvema udarcema jih je potolkel na tla.

„Mladeniči, privežite mi le pobiče na drevesa!“ je zapovedal kapitan. „Naučili jih bomo, zvati nas pse!“

Hitro in točno se je zvršilo to povelje. Vzeli so Arabcem orožje in jih tako trdno privezali, da se niso mogli ganiti.

Medtem je postal položaj arabske barke nevarnejši. Ker jo je ladija za zadnji konec vlekla, je že voda pritekala v njo.

„Ustavite se, lopovi!“ je tulil načelnik. „Ali ne vidite, da moramo utoniti, če ne ubogate.“

„Meni je všeeno, če utonete ali ne,“ je odgovoril kapitan. „Presekajte vrv, če se hočete rešiti!“

„Je ne smem presekati, ker ni moja ampak governerjeva.“

„Torej požirajte za guvernerja morsko vodo dokler ne počite!“

„Saj lahko sami presekamo vrv,“ je menil krmar.

„Mi ne pade v glavo!“ je odgovoril kapitan. „Niti mazinca ne stegnem več zanje. Nikdar še nisem bil v teli krajih; toda o aroganci teh ljudi sem že dosti slišal. Ti sužnji in sluge, in plunkolizci majhnih obskurnih potentatov in uradnikov, si mislijo Bog ve, kaj da so. Vsak drugoverec jim velja za psa, katerega dotik jih onečasti. Njih jezika ne razumem in tudi ne poznam njih navad, moje navade naj pa spoznajo. Dolžni smo naši avstrijski zastavi, da jih naučimo rešpekta.

„Toda saj se peljemo v Zejlo in pridemo z governerjem v dotiko!“

„No in kaj potem?“

„Maščeval se bo.“

„Naj poskuša!“

V tem trenotku se je začulo kričanje. Arabska barka se je tako nagnila v stran, da se je skoro potapljala. Nabralo se je že toliko vode, da se ni mogla več zravnati.

„Ali ste res tako grozno neumni? Presekajte vendar vrv!“ jim je kapitan po tolmaču zaklical.

Bili so pa tako zmešani, da ga niso ubogali, ampak skočili v vodo in plavali proti ladiji.

„Vrzite jim vrvi, da bodo mogli na ladijo,“ je ukazal kapitan. „Začeli so komedijo naj jo tudi dokončajo. Na predkrovu naj stopijo skupaj in namerite topove nanje.“

Posrečilo se je spraviti vse Arabce na krov. Tolmač jim ukaže, naj se spravijo na predkrov; ubogali so le načelnik se je branil. Stopil je k kapitanu in ga vprašal:

„Ali si Ti poveljnik te ladije?“

„Da!“

„Torej si moj vjetnik. Dal Te bom strogo kaznovati.“

Kapitan mu smehljaje pogleda v zagorelo, suho lice in odgovori:

„Ne delaj se smešnega. V Tvojo prvo glupost sem privolil in zdaj vidiš, kaj imaš od tega. Tako se Ti bo tudi godilo, če ne boš nehal kazati se gospoda. Ali poznaš mednarodno pravo?“

„Ni mi je treba znati! Poznam koran in postave prerokove.“

„Meni se ni treba ravnati ne po koranu, ne po Tvojen preroku. Ravnam se po mednarodnem pravu in to pripoznavajo vsi mornarji. Ta ladija je avstrijska zemlja, kdor je na nji, ima mene ubogati. Jaz sem gospod čez življenje in smrt, razumeš? Vsak upor bom strogo kaznoval.“

„Tega se ne boš upal,“ je prevzetno odgovoril Arabec.

„Zakaj ne?“

„Ker sem governerjev bratranec.“

„To ne velja. Na svoji ladiji sem kralj in cesar, sultan in veliki mogul. Tvoj governer nima zame nič pomena: Jadram sicer v Zejlo, toda sem pod varstvom naše zastave in ne bom trpel, da bi z menoj sovražno postopal.“

„Ah, v Zejlo se pelješ? Torej se boš tam odgovarjal, poprej pa še našo barko rešil.“

„Vidim, da si nepoboljšljiv, zato Ti hočem pokazati, da storim to, kar mi ugaja. Morda bi lahko rešil Tvojo ladijo, jaz pa izjavim, da je moja v nevarnosti, dokler se Tvoje drži. Moram se obvarovati škode.“

Prijel je sekiro in posekal vrv. Tedaj je Arabec stopil k njemu in jezno zaklical:

„Kaj se drzneš, pes? Mojo ladijo si pogubil, zdaj vidim tudi, da si privezal moje tri vojake. Če bi vzel puško seboj, bi Te ustrelil, kakor šakala, toda moj nož Ti bo pokazal, kdo je tu gospod.“ Res potegne nož izza pasa, v istem trenotku ga pa zadene močna kapitanova pest, da se je na mestu sesedel. Arabci so hoteli načelniku na pomoč priti, toda tolmač jim je zaklical:

„Za preroka voljo, ostanite mirni, drugače Vas ustrele, topovi so na Vas namerjeni. Ta mož je gospod ladije, kar zapove se zgodi. Vaše življenje je v njegovih rokah!“

Zdaj šele so spoznali svoj položaj in se niso upali vstavljati. Načelnika so mornarji zvezali in odnesli pod krov. Tudi ostalim so odvzeli vse, kar je bilo orožju podobnega in jih potaknili v spodnje ladijine prostore.

„Veliko si upaš,“ je rekel tolmač kapitanu. „Governer bo zahteval odgovornost od Tebe.“

„Motiš se,“ je smehljaje odgovoril kapitan.

„Jaz bom zahteval od njega odgovornost, ker so njegovi služabniki grešili zoper postave in me osebno razžalili.“

„Toda tudi, če Te ne more kaznovati, boš imel veliko škodo. Governer Ti bo prepovedal trgovati in prodajati blago.“

„Hočem počakati. Če mi res prepove, vem že zdaj natanko, kaj moram storiti, da nadomestim škodo.“

K vjetnikom je postavil stražnika in brez skrbi čakal, kaj še pride.

Zejla nima pristanišča in morajo ladije ostati v majhnem zalivu, do katerega je dohod zaradi skal težaven. Ladija je šele proti jutru zavila vanj. S streli iz topov je pozdravila mesto in vrgla mačka.

Zejla, ki ima okoli štiri tisoč prebivalcev, obstoji iz morda dvanajstih kamnitih belo pobeljenih hiš in nekaj sto koč iz navadne prsti. Mestno obzidje je sezidano iz koralov in blata in je na mnogih krajih že razpadlo. Tudi topov nima.

Vendar vlada nad drugimi pristanišči v okolici in je zbirališče in cilj mnogobrojnih karavan, ki prihajajo ali odhajajo v notranje dežele. Iz ladije so zapazili veliko ljudi, kamel in konj, ki so v bližini mesta taborih. Kajbrž so došle trgovske karavane in kapitan je upal, da bo delal dobre kupčije.

Ko je ladija obstala, je priplul od mesta čoln, katerega je na krov splezal pristaniški mojster. Zahteval je ladijske papirje, da jih predloži governerju, ker je le ta dovolil, da se je smela ladija usidrati. Vprašal je odkod pride ladija, kaj je naložila in če je srečala kak čoln z ubeglimi sužnji. Kapitan mu je dal pojasnilo in zahtevane papirje, zamolčal pa je, da ima vjetnike na ladiji. Pristaniški mojster je bil zadovoljen in se je odstranil.

Šele za nekaj ur se je vrnil in sporočil, da je governer dal dovoljenje trgovati v Zejli, zato pa zahteva običajni davek in lepo darilo.

„Governer,“ je nadaljeval, „Vam pošlje nekaj vojakov, ki Vas bodo varovali vseh nevarnosti. Te vojake morate plačati in jim dati hrano.“

„Ne potrebujemo teh vojakov,“ je rekel kapitan. „Če bi bili v nevarnosti, bi nas ne mogli braniti.“

„O, zelo hrabri so,“ je opomnil mojster.

„Ne verjamem tega, kajti skusil sem ravno nasprotno. Zelo so lahkomišljeni in bi nam več škodovali, kakor koristili.“

„Kako pa veš to, saj si mi rekel, da še nisi bil nikoli tukaj!“

„Skoro boš izvedel, kako sem jih spoznal. Obvestil bom governerja in mu dokazal, da se lahko sam branim.“

Pogostili so pristaniškega mojstra in mu dali darilo, ki ga je povsem zadovoljilo, potem se je vrnil v mesto.

Kapitanu so zdaj pripeljali enega vjetnika.

„Prišli smo pred Zejlo,“ mu je rekel po tolmaču, „dam Ti prostost, toda le pod pogojem, da greš k governerju in mu sporočiš, kaj se je zgodilo. Sam naj pride na krov, da se zmeniva o usodi Tvojih tovarišev. Povej mu, da sem miroljuben človek in pripravljen na ugoden način izpeljati to zadevo. Priti pa mora sam, kajti z mešetarji se ne bom pogajal. Glede ugleda sva si jednaka. Če se ne zjediniva, vzamem vjetnike seboj in jih bom strogo kaznoval.“

Mož ni nišesar odgovoril, toda na njegovem obrazu in pogledih, se je spoznalo, da bo sovražno poročal. Splezal je po vrvi v čoln, na katerem so včeraj Arabci pripeljali vrv na krov. Ko je počasi veslal proti mestu, je rekel tolmač kapitanu:

„Tvoja igra je nevarna. Governer je mogočen; vsled Tvojega poročila Te bo gotovo smatral za sovražnika in tako postopal, s Teboj.“

„Naj le poskuša!“

Te kratke besede so kazale, da je bil kapitan gotov svoje zmage in je tudi takoj vredil vse potrebno. Ukazal je svojim ljudem, naj se oborožijo in naj pritrdijo okoli ladije žične mreže, vsled katerih je skoro nemogoče priti sovražniku na ladijo.

Ladija je bila le z morskim mačkom usidrana, katerega so lahko takoj potegnili nanjo. Vsi čolni so bili na krovu in moštvo je stalo pripravljeno, da v vsakem slučaju lahko razvije jadra. Hiša, v kateri je stanoval governer, se je natanko videla in kapitan si jo je dal od tolmača, ki je bil že poprej v Zejli, pokazati, da bi jo v slučajn vojne porabil za prvi cilj.

Če je v Zejli več topov, ni vedel, eden je pa bil, ker se je videl na obrežju. Tuje ladije ni bilo nobene, ampak komaj deset bark, katerih se ni bilo treba bati, kojti bile so prav take, kakor stražna ladija, s katero je kapitan včeraj malo poplesal.

Preteklo je precej časa, ko so ugledali iz mestnih vrat izstopiti četo oboroženih ljudij, ki so se razdelili v posamezne čolne in veslali proti ladiji. Ni bilo dvoma, da hočejo to obiskati.

Četa je štela okrog trideset mož, ki so bili oboroženi s puškami na kresilo, s sulicami in jatagani. V prvem čolnu je sedel načelnik, kajti drugi čolni so bili v precejšni daljavi za njim.

Ko je prva barka prišla v tako bližino, da se je moglo razumeti, je vstal načelnik in zaklical:

„Ali si Ti oni, ki ima naše tovariše vjete?“

„Da,“ je odgovoril kapitan s pomočjo tolmača.

„Takoj jih izpusti!“

„Kdo pa si?“

„General tukajšnjih čet.“

„S Teboj se ne bom pogajal. Govoril bom le z governerjem, kar sem mu že sporočil.“

„Torej stopi v naš čoln, peljal Te bom k njemu.“

„Naj pride k meni, če želi svoje ljudi spet imeti.“

„Če ne greš z nami, ali če jih ne izpustiš, šli bomo na Tvoje ladijo in jih vzeli, potem si naš vjetnik in Tvoja ladija naša last; tako je governer ukazal.“

„Saj sem Ti že rekel, da se le z njim pogajam. Zoper vsak napad se bom branil.“

„Mož je še več vprašal in grozil, ker pa ni dobil odgovora, pozval je ostale čolne in se posvetoval z vojaki. Gotovo se je bal ladije; prav tako se je pa bal tudi governerja, čegar povelja bi moral izpolniti.

Naposled je dal znamenje in bliže priveslal s svojimi čolni.

„Ali izpustiš jetnike?“ je zaklical.

Odgovora ni bilo.

„Potem jih sami poiščemo. Ustrelite nevernike!“

Namerili so puške na krov in ustrelili. Kroglje pa niso nikogar zadele. Tudi nekaj sulic je priletelo, ki so pa v mreži obtičale, ne da bi koga ranile.

„Ali naj jim odgovorim?“ je vprašal krmar.

„Da,“ je pokimal kapitan. „Toda ne streljaj še v naše napadovalce, ker bi bili izgubljeni. Streljaj v governerjevo poslopje, ta naj čuti prve posledice.“

Krmar je stopil k topu, ga skrbno nameril in ustrelil. V istem trenotku je letelo kamenje od governerjeve hiše, katero je prav dobro zadel.

Arabci v čolnih so srdito zakričali in ustrelili zopet na ladijo.

„Dobro je bilo,“ je zaklical kapitan krmarju. „Nadaljuj tako!“

Krmar je še večkrat ustrelil in noben strel ni zgrešil. Po četrtem strelu, jc že zijala velika luknja v zidu governerjeve hiše. V mestu, se je čalo glasno kričanje in karavane, ki so taborile pred mestom, so se (s vojimi) živalimi odstranile v varno zavetje.

Vrata so se odprla in iž njih je stopil mož in dal z roko znamenje. Takoj so se čolni obrnili in veslali nazaj proti mestu.

„Ali naj zapodim krogljo med nje?“ je vprašal krmar.

„Ne, hočem jim še prizanesti,“ je odgovoril kapitan. „Ali vidiš tam na desno poslopje? Gotovo je mošeja. Če malo porušimo svetišče teh Muzelmanov, se bodo še bolj ustrašili in se poprej udali. Glej, da jo zadeneš!“

Krmar je zopet skrbno pomeril in že pri tretjem strelu se je udrla streha. Izza mestnega obzidja se je začulo še glasnejše tarnanje in vrata so se spet odprla. Najprej se je pokazal mož, ki je kot znamenje miru, mahal z belim burnusom, za njim se je videla nosilnica, katero so nesli proti bregu. Iz nje je stopil človek in se podal v načelnikov čoln, ki je v spremstvu ostalih čolnov, se pomikal proti ladiji.

V primerni daljavi pred ladijo, ki je nehala streljati, je vstal in stopil na kraj čolna, da se je videla njegova cela postava, ter zaklical:

„Zakaj streljate na alahovo hišo in na mojo?“

„Zakaj pa Vi streljate na mojo ladijo?“ je odgovoril kapitan.

„Ker ste neverni uporniki in izdajalci, in se mi nočete pokoriti.“

„Kdo pa si, da si upaš zahtevati pokornosti od nas?“

„Vladar sem tega mesta, kateremu mora biti vsakdo poslušen, ki je tukaj.“

„Če si governer, pridi k meni, da se pogovoriva.“

„Pridi Ti k meni, jaz sem več, nego Ti.“

„Če ne prideš, Ti bodo moje kroglje pokazale, kdo je večji od naju, jaz ali Ti.“

Governer se je nekaj časa posvetoval in potem odgovoril:

„Ker se obnašaš, kakor sovražnik, se Ti ne smem zaupati.“

„Dam Ti besedo, da se Ti ne bo nič hudega pripetilo.“

„In da lahko ostavim Tvojo ladijo, kadar hočem?“

„Da.“

„Prisezi mi!“

„Prisegam!“

„Torej si bom premislil, če pojdem.“

„Le premisli si! Dam Ti dve minuti časa, ko preteče ta obrok, začnem zopet streljati.“

Governer se je iznova posvetoval; krmar je pa nameril top na hišo tega moža. Dve minuti sta potekli in Arabec se še ni odločil.

„Ogenj!“ zapove kapitan.

Strel poči in kamenje zidovja je zopet letelo na vse strani. To je odločilo. Groverner je spoznal, da se ni šaliti s tujci in je hitro zaklical:

„Stoj, saj pridem! Toda vzamem svoje ljudi seboj, da me bodo varovali.“

„Moja prisega je Tvoje varstvo,“ je odgovoril kapitan. „Le Ti sam smeš na ladijo, vsakega drugega ustrelimo.“

Sklenil je brez vsakega prizanašanja, svoji volji ugoditi. Če so si drugi narodi iz trgovskih ozirov dali vse dopasti od teh Mohamedancev, je hotel kapitan čast delati avstrijskemu imenu in pokazati, da niso pravi ljudje, katerih bi se bal.

Governer se je udal in prišel na brod.

S temnim pogledom je motril moštvo in ko je opazil le štirnajst mož je vprašal, ne da bi pozdravil:

„So to vsi Tvoji ljudje?“

„Da.“

„In s temi se mi drzneš zoperstavljati?“

„Videl si in se prepričal, da se lahko drznem. Mi smo Slovani in en sam je za dvajset Tvojih ljudi.“

Te besede so bile sicer pretirane, a so vendar dosegle učinek. Governer je sedel na preprogo in njemu nasproti kapitan; krmar in tolmač sta stala poleg. Moštvo je deloma poslušalo, deloma pazilo na sovražne čolne. Začetkom sta se opazovala drug drugega. Zagoreli obraz kapitanov s poštenimi potezami, se je precej odlikoval pred zvitim obrazom governerja. Mož je bil že precej v letih. Šele za nekaj časa, se je pričel pogovor:

„Prišel sem, da Te pozovem k odgovoru. Ti si grešnik in zločinec in jaz Te bom kaznoval.“

„Motiš se,“ je odgovoril kapitan. „Jaz sem Te pozval k odgovoru. Ustregel si moji želji in prišel. To je najboljši dokaz, da nisem jaz grešnik in zločinec. O kazni se sploh ne more govoriti, kajti nisi mož, katerega bi pripoznal za svojega sodnika. Da Ti pa dokažem svojo pravičnost, hočem poslušati, katere vzroke smatraš vredne za pritožbo.“

„Slišal jih boš, kajti jih je mnogo. Branil si se najprej, da se preišče Tvoja ladija, potem si moje ljudi vjel in po Tvoji krivdi, se mi je barka pogubila. Namesto, da bi me prosil odpuščanja in me odškodoval, si streljal v mošejo in mojo hišo. Tvoja kazen bo zelo velika.“

To je bila cela vrsta natolcevanj, o katerih je bil governer morda sam prepričan, da so pravična. Vedel ni ničesar o mednarodnem pravu. Kapitan je mirno odgovoril:

„Zopet se motiš. Pravico preiskovati ladije, ima samo vojna ladija priznane države. Kdo je priznal Tvojo barko? Kateri pravi mornar, bi bil tako bedast, da bi jo smatral za vojno ladijo? Niti zastave ni imela in toliko moraš vendar vedeti, da se ladijo le tedaj rešpektira, če pokaže svojo zastavo.“

„Načelnik Ti je pa povedal, da je barka moja in da postopa v mojem imenu.“

„To me nič ne briga, ker nisem Tvoj podložnik. Tri Tvoje ljudi sem zaprl, ker so me imenovali psa. Tudi Tebe bi potolkel, če bi se to predrznih. Pokazal sem Vam, da se Vas ne bojim, zato tudi ne bom trpel psovk. Kljub temu sem dovolil Tvojemu načelniku, da je privezal vrv na mojo ladijo, čeprav sem vedel, da je to največja glupost. Sam je kriv, da sem povozil Tvojo barko. Lahko bi pustil, da bi utonil z vsemi Tvojimi ljudmi, in vendar sem jih rešil. In mesto, da mi je hvaležen, me je razžalil in me imenoval lopova. Zato sem ga zaprl, da ga izročim Tvoji kazni. Imel sem Te za dovolj modrega in previdnega, da se ne boš skušal z mano, Ti si pa dal streljati na mojo ladijo. Ali nisem imel tedaj pravice, da se branim? Do zdaj še ni tekla kri, toda rečem Ti, da ne odidem poprej od tu, da ne dobim zadoščenja.“

Governer je videl zdaj stvar v drugi luči, kakor poprej. Hotel je govoriti, toda previdni kapitan nadaljuje:

„Niti me ne mika, niti ne utegnem zgubljevati dosti besed. Poslušaj kaj Ti povem: Kaznovati moraš svoje ljudi, ki so me razžalili. Potem dovoliš prebivalcem Zejle in vsem drugim, da obiščejo mojo ladijo in trgujejo z menoj. Dati mi moraš tudi pismeno oproščenje za razžalitve Tvojih ljudi. Od teh pogojev ne odstopim nite besedice. Če se hočeš še pogajati, stori to z mojim krmarjem. Če se tekom ene ure ne dogovoriš, bombardiral bom Zejlo in vse porušil. Videl si, da moje kroglje nikdar ne zgrešijo cilja. Razun tega namerim topove na Tvoje ladije in jih postrelim v dnu morja. Odpeljal bom tudi vjetnike in jih dal kaznovati, ali jih pa obesim na jadernik in tudi vsakega, ki pride z orožjem v roki preblizu moje ladije. Smatraš se za velikega vladarja. V moji domovini je najmanši pisar bolj učen od Tebe. Pri nas častijo vsakega tujca, tudi če je nižji od nas, kajti želimo, da o nas govore, da smo uljudni in gostoljubni. Vi nas pa sprejemate z orožjem v roki in s psovkami. Zdaj veš, kaj zahtevam in upam, da ugodiš temu. Z Vami se ne šalim!“

Ko je izgovoril, je šel v svojo kajito. Poprej je pa še ukazal; naj governerja s krogljami in drugim strelivom ter orožjem ostrašijo.

Skoro je poslal governer mornarja za njim, da bi stavil milejše pogoje; toda odgovoril je, da pred pretekom ene ure ne bo govoril. Potem pa le s svojimi topovi.

Ura je potekla in ko je stopil na krov, je zvedel od krmarja, da je governer za vse pripravljen, izvzemši pismenega oproščenja.

„Takoj ustreli v njegovo hišo,“ je zapovedal.

Krmar je vstal, da izpolni povelje in kapitan je sedel na prejšnji prostor. Arabec mu je povedal svoje mnenje a še ni izgovoril, ko mu kapitan odločno reče:

„Svoje zahteve sem Ti povedal. Obrok, ki sem ga določil, je potekel. Tvoji osebi se ne zgodi ničesar, lahko zapustiš ladijo, kadar hočeš, toda glej!“

Governer se je ozrl in videl ravno, ko je zabliskal strel iz topa. V strahu je poskočil in opazil, kako škodo je zopet napravila kroglja.

„Stojte!“ je zaklical. „Storil bom, kar zahtevaš.“

„Dobro,“ je rekel kapitan. „Ali imaš papirje, katere Ti je prinesel pristaniški mojster, pri sebi?“

„Da.“

„Daj mi jih!“

To se je zgodilo in kapitan je nadaljeval.

„Pristaniško carino bom plačal, več pa ne. Daril ne dobiš, ker jih nisi zaslužil. Takoj bom poslal po papir, da spišeš oproščenje.“

„Pisal bom v svojem stanovanju,“ je rekel governer.

„Ne. Tukaj boš pisal in tudi pristavil, da me nočeš ovirati ali škodovati. Če se izkažeš poštenega, ne bom nobenemu Tvojemu predpostavljenemu kazal pisma, če boš pa nezvest, bo vsak izvedel, kaj se je s Teboj zgodilo. Vjetnike Ti pa šele prepustim pred svojim odhodom, ostali bodo za talnike pri meni in kaznoval jih boš v moji navzočnosti.“

Governer je videl, da je krmar že zopet čakal pred nabasanim topom, zato je rekel:

„Storil bom, kar zahtevaš, toda če bi pustil preiskati Tvojo ladijo, čeprav nisem Tvoj gospod, bi bilo vse drugače.“

„S tem bi Te pripoznal za svojega gospoda. Ali ne veš, da je sramotno, če se mora dovoliti, da tujec preišče ladijo.“

„Hoteli smo le videti, če imaš ubegle sužnje pri sebi.“

„Ali so bili Tvoji sužnji tako dragoceni, da si se izpostavil taki nevarnosti?“

„Saj niso bili moji.“

„Ah, čegavi pa? Njih gospodar Ti mora biti zelo drag.“

„Sultan iz Hererja je bil njih gospodar.“

„Pah. Torej niso bili dosti vredni,“ je odgovoril kapitan.

„O ne. Bila sta dva belokožna kristjana in mlada, lepa kristjanka, ki je bila krasna, kakor vrhovi gora v jutranji zarji.“

Mož je s tem storil veliko neprevidnost, ker je kapitana opozoril na sužnje. Beli kristjani, torej Evropejci, si je mislil. Morda jih lahko reši, zato vpraša:

„Ali veš, iz katere dežele so bili?“

„Da. Imenuje se Espanija.“

‚Espanija torej Španija,‘ si je mislil kapitan.

„In odkod je bila sužnja?“ je vprašal dalje.

„Tega ne ve sultan.“

„Kateri jezik govori?“

„Tako, kakor eden izmed sužnjev. Zvezali so sultana in mu oropali zakladnico. Dalje so mu vzeli njegove kamele in ubežali z dvema Somaloma, ki sta bila najbrž njih vodnika in varuha. Drugo jutro so služabniki našli sultana in ga oprostili vezij.“

„Kaj je potem storil?“

„Takoj je poslal vojake za njim.“

„Kam?“

„Na obrežje. Kajti begunci bi ne mogli drugače ubežati, kakor po ladiji, katero bi slučajno dobili. Celo obrežje je zasedeno. Sultan je poslal svojega vezirja v Berbero, sam je pa prišel k meni v Zejlo. Je zelo mogočen človek, storiti se mora, kar zahteva, drugače bi se maščeval.“

„So vzeti zakladi veliko vredni?“

„Mnogo zlata, lepe obleke in drago kamenje; ki je vredno več milijonov. Z njimi se lahko kupi celo deželo.“

„Torej so sužnji gotovo ušli?“

„Ne. Sicer so imeli najboljše in najhitrejše kamele in so zategadelj poprej dosegli obrežje kakor zasledovalci. Vendar vemo natanko, da v zadnjem času ni bilo nobene, ladij e tukaj. Zato sem razposlal skoro vse svoje čolne, da vjamejo begunce, če bi se hoteli s čolnom rešiti.

Kapitan je dolgo premišljeval. Sužnja sta bila Španjolca, deklica gotovo tudi. Kako so prišli v roke krvoločnega sultana v Hererju? Previdna, pogumna in celo predrzna moža sta bila gotovo ubegla sužnja. Morda so zdaj v hudi stiski in mogoče bi bilo rešiti jih. Kot kristjan in pogumen Slovan, je čutil kapitan dolžnost, da mora zanje nekaj storiti. Zato je vprašal precej ravnodušno:

„In niste ničesar zvedeli o njih? Niste našli nobenega sledu?“

Governerjev obraz se je hudobno namrdnil, njegove oči so zavratno zabliščale in z zadovoljstvom je odgovoril:

„Sledu nismo našli, toda nekaj dosti boljšega.“

„Kaj?“

„Povej mi poprej, da jih nimaš pri sebi.“

„Ne, ničesar nisem vedel o njih.“

„Ali mi lahko prisežeš?“

„Prisegam Ti.“

„Dobro, hočem Ti verjeti in Ti povedati, da smo ujeli enega Somalov, ki sta begunce spremljevala.“

„Ah!“

„Da. Poslal sem svoje vojake, ki so preiskali celo obrežje. V bližini Elmove gore, kjer se nagiba proti morju, so našli mlajšega Somala, ko je počival pri studencu. Ni utegnil ubežati, čeprav je imel izvrstno kamelo, in zgrabili so ga, da si se je branil kot hudič in celo ranil nekaj mojih vojakov. Izpraševali so ga, a ni dal odgovora. Pripeljali so ga k meni v Zejlo, toda tudi meni ni odgovoril niti besedice.“

„Morda ne ve nič o beguncih?“

„Gotovo ve! Hererski sultan ga je takoj spoznal. Tudi kamelo je sultan spoznal za svojo, ker je imela v ušesih urezano znamenje.“

„Torej se ga mora tako dolgo izpraševati, da odgovori.“

„Noče govoriti. Toda jutri ga bomo mučili tako dolgo, dokler ne izpregovori.“

„In če rajše murje, kakor bi govoril?“

„Prišel bo v pekel in mi ne bomo vedeli, kaj nam je storiti.“

„Zastonj se boste trudili, kajti Vaši vojaki niso za nič in Vaše barke še manj.“

„Me hočeš razžaliti?“

„Ne. Toda videl si, da smo močnejši od Tebe, čeprav nas je le štirnajst mož. Kako hočete begunce vjeti, če so dobili kak čoln? Imate tako orožje in topove, kakor jaz? Imate tako ladijo, kakor jaz, ki tako hitro jadra, da ji nihče ne uide. Vi jih že ne boste vjeli!“

Governerju so kapitanovi razlogi imponirali, saj je sam skusil, kako previdno in pogumno je ta nastopil. Zato mu je pritrdil:

„Da, če bi imeli tako ladijo, ali tako zvite ljudi, kakor Ti!“

„Da. Na svoje ljudi se lahko zanesem. Skoro bi stavil, da bi vjel te begunce, če bi se hotel s tem pečati.“

„Sultan je razglasil veliko nagrado.“

„Koliko?“

„Dvajset močnih kamel naloženih s kavo.“

„Grom in strela! To je celo bogastvo!“

Na governerjevem obrazu se je pokazala grda skopost in neprevidno je zaklical:

„Koliko zahtevaš od te nagrade, če se Ti jih posreči vjeti.“

„Kdo Ti pa pravi, da me sploh mika kaj tacega?“

„Saj dobiš nagrado!“

„O, to nagrado bi gotovo dobil.“

„Kajneda bi mi dal del te nagrade, ker sem Ti to povedal.“

Kapitan se je zasmejal in rekel:

„Pah, saj sem bogatejši od Tebe, ne potrebujem Tvoje kave.“

„Kamel tudi ne?“

„Ne. Ker sem mornar, čemu bi mi bile!“

„Saj jih lahko prodaš.“

„Saj sem Ti že rekel, da sem doyolj bogat! Toda za šalo bi se pa spravil na ta lov.“

„Daj, daj,“ je zaklical Arabec, ki je veselja trepetal, da bo dobil celo nagrado, ne da bi mu bilo treba kaj storiti.

„Ne gre,“ je obžalovaje rekel kapitan.

„Zakaj?“

„Moram poprej svojo zalogo prodati.“

„O, to prodaš v par urah, če jaz hočem.“

„Ah, to je nemogoče!“

Kapitan ni mogel kaj takega verjeti, toda če bi vendar bilo mogoče, bi imel poleg rešitve ubeglili Špancev, še sam velik dobiček, zato vpraša:

„Kako hočeš to storiti?“

„Štiri velike karavane so tu iz Abesinije, Dankela, Efata in Guragve. Jaz sam potrebujem veliko, prebivalci Zejle tudi in Hererski sultan bi veliko kupil, samo da boš lovil begunce.“

„Menim, da je postal zdaj revež, ker so mu oropali zakladnico.“

„Ima še mnogo srebra, katerega mu Spanci niso vzeli. Tudi je prebivalcem Hererja odvzel ves dčnar. Kar je njih je njegova lastnina in potreboval je veliko zlata in srebra, da bo lahko plačal zasledovanje.“

„In s kom plačujejo karavane?“

„S slonovo kostjo in surovim maslom. V Zejli plačujemo zdaj z biseri, katere dobivamo iz školjk. Če zapovem, naj se danes samo od Tebe kupuje, že danes zvečer ne boš imel nobenega blaga.“

To je kapitanu jako ugajalo. Najprej bi bila to zanj jako velika ugodnost, da bi v enem poldnevu vse prodal, namesto da bi moral čakati tedne in mesece; in potem so bili tudi predmeti, za katere bi zamenjal zelo primerni. Slonova kost in biseri, ki so tukaj tako ceni, imajo v Avstriji veliko vrednost in surovo maslo, katero bi dobil, bi lahko za visoko ceno prodal v Vzhodni Indiji. Zato odgovori:

„Ali bo sultan zadovoljen?“

„Takoj! Govoril boš sam ž njim in jaz Te bom priporočil.“

Šele zdaj mu je prišla misel, katero bi moral že poprej izraziti. S skrbjo je namreč vprašal:

„Toda saj si tudi Ti kristjan, kakor Španci! Ali stanujete v isti deželi?“

„Ne. Dve veliki državi sta vmes.“

„Pa saj imate isto vero?“

„Ne. Imamo drugo. Španci so katoliki, mi pa pravoslavni.“

„Kaj se to pravi?“

Kapitanu je šinila dobra primera v glavo. Odgovoril je:

„To je, kakor pri Vas Suniti in Šijiti.“

„Ali, potem me ne skrbi,“ je rekel pomirjen governer. „Mi Suniti sovražimo Sijite bolj, kakor nevernike, Vi se tudi sovražite, torej Ti lahko zaupam. Takoj odidem, da govorim s sultanom in da dam povelje radi prodaje.“

„Pojdi, toda poprej mi boš podpisal papir, s katerim me prosiš oproščenja.“

To je bilo Arabcu jako neljubo. Prisiljen je bil samega sebe blamirati. To mu pa ni vgajalo, zato je vprašal:

„Ali mi nočeš opustiti tega?“

„Zdaj ne, toda obljubim Ti, da Ti vrnem, če bom s Teboj zadovoljen, to pismo, tudi Te ne bom silil, da kaznuješ Tvoje služabnike. Zdaj vidiš, da Ti hočem dobro. Upam, da se ne motim v Tebi!“

To priznanje je vzbudilo Arabcu veliko veselje in upanje, da, dobi dvajset s kavo naloženih kamel, ga je tako prevzelo, da je zaklical:

„Tvoj prijatelj sem! Kako Ti je ime?“

„Milakovič,“ mu odgovori kapitan.

„To ime je težko izgovoriti, skoro gre jezik pri tem narazen. Toda to ne spremeni najinega prijateljstva. Ali se nočeš peljati z menoj v Zejlo?“

„Zakaj?“

„Da sam govoriš s sultanom iz Hererja!“

To je bil pravzaprav ugoden predlog, ker bi videl pri tem Somala in mu dal znamenje. Toda kako bi bilo z osebnim varstvom?

„Ali se bom lahko nepoškodovan vrnil?“ je vprašal.

„Prisegam Ti pri Alahu, pri bradi prorokovi in vseh svetih kalifih, da boš kot prost mož med nami in da bom vsakega usmrtil, ki Te razžali. Svoje blago lahko brez skrbi preneseš v mesto, da je prodaš.“

„Ne, tega ne storim, kajti niso vsi kupci tako pošteni, kakor Ti. Zaboje in zavoje bom dal prinesti na krov in le deset mož sme obenem priti na ladijo in si ogledati blago, katero ne bom na drobno ampak na debelo prodajal. Poslal Ti bom papir in se pripravil, da grem s Teboj na suho, dočim boš pisal.“

Ukazal je krmarju vse potrebno in stopil v svojo kajito. Tu se je preoblekel in se obložil z orožjem, kajti hotel je nastopati kot visok gospod. Imel je pa tudi arabski besednjak ki si ga je kupil, da bi lahko kontroliral tolmača. Listal je v njem in polglasno mrmral:

„Ko bi vendar razumel ta jezik! Zdaj moram besede z velikim trudom poiskati. Kaj se pa pravi ‚jaz‘? Aha tu stoji! Jaz se pravi ‚ana‘? Kaj se pa pravi ‚sem‘? Tega ne najdem. Toda tukaj stoji ‚eida‘ to se pravi ‚tudi‘. In ‚kristjan‘ se pravi ‚nassrani‘. Če torej rečem: ‚Ana eida nassrani‘, se to pravi: ‚Jaz tudi kristjan‘ in Somali bo takaj vedel, da hočem njega in druge rešiti. Potem bo imel upanje. — Ah, kaj se pravi ‚upanje‘? Tu stoji: ‚amel‘. Če mi bo mogoče, ga oprostim, to se pa le po noči lahko zgodi. Hm! Tu stoji: ;nossf el leel‘, to je polnoč. Dobro, to si bom zapisal, če ravno mi bo težko naslikati te arabske črke.“

Vzel je majhen listič in nanj zapisal od leve proti desni: „Ana eida nassrani—amel—nossf el leel.“

„Tako,“ je mrmral zadovoljno. „To se pravi prosto prestavljeno slovenski: ‚Jaz zem tudi kristjan, upaj, pridem o polnoči!‘ Če se mi posreči Somalu to dati, me bo razumel. Milakovič, Milakovič, če bi Tvoja stara doma vedela, da se zapletaš v tako nevaren roman, da osvobodiš čudovito, krasno sužnjo! No, dobro srce, trezno glavo in dvoje močnih pesti, to je glavna stvar.“

Zvil je listič skupaj in se vrmil na krov, kjer ga je že čakal governer.

Dal si je prebrati in prestaviti pismo, ki mu je ugajalo, zato je je dal spravit krmarju. Ta, ki mu je bil bolj prijatelj, nego podložnik in ga je tudi tikal, mu je rekel v skrbeh:

„Podajaš se v največjo nevarnost. Kaj pa, če Te obdrže in zapro?“

„Tega gotovo ne store. Governer je prisegel in Mohamedanec nikoli ne prelomi svoje prisege.“

„Kdaj se vrneš?“

„Ne vem.“

„Mislim, da v poldrugi uri lahko vse opraviš in če se v dveh urah ne vrneš, bombardiram mesto.“

„Isto sem Ti hotel reči. In če se zvečer ne vrnem, obesiš naše vjetnike enega poleg drugega.“

„Nočeš spremstva seboj?“

„Ne, sicer se pravi v orientu: Čim večje spremstvo, tem imenitnejši gospod; toda lahko bi si mislili, da se jih bojim. V ostalem so ti ljudje tukaj potrebnejši, kakor meni. Prodajal boš sicer šele, ko se vrnem, ker mora ra tolmača seboj vzeti.“

Ko je še drugo potrebno ukrenil, je stopil z governerjem in tolmačem v čoln.

Governerjevi vojaki, ki so s svojimi čolni še vedno v bližini čakali, se niso malo čudili, ko so zagledali sovražnika, katerega so hoteli uničiti, brez vsakega strahu in brez spremstva, med seboj. Rekli niso nič in sledili s svojimi čolni proti mestu.

Tam je stala pred vrati nosilnica, v kateri so prinesli governerja. Ta ni hotel vstopiti v njo, da ne bi razžalil gosta in zato korakal z njim peš po slabih mestnih ulicah.

Povsod so stali ljudje, ki so s temnimi pogledi motrili tujca. Na njegovi bogati obleki so videli, da je poveljnik ladije, ki jim je razrušila mošejo in so ga zato zaželeli v pekel.

Ko so prišli do governerjevega poslopja, je kapitan šele prav videl, kak učinek so imele njegove kroglje. Samo pritličje je bilo še dobro ohranjeno. Vstopila sta in Arabec je peljal kapitana v sobo, v kateri je bila poleg nekaj preprog, tudi neka stolu podobna reč, na katero je moral Milakovič sesti.

Na gospodarjevo povelje so prinesli pipe in kavo. Governer se je hotel najprej udati vživanju teli reči, toda kapitan ga vpraša:

„Kdaj lahko govorim s sultanom?“

Tolmač, ki je to vprašanje prestavil, je sedel na preprogi iz ličja in dobil tudi pipo in kavo.

„Potem, ko se bova opočila, če se mu bo ljubilo.“

„Tako, torej kakor se mu bo zljubilo? Želim pa, da se mu bo prav hitro zljubilo, drugače, lahko Ti obžaluješ.“

„Zakaj.“

„Ker bodo moji ljudje zopet streljali ma mesto in obesili naše vjetnike, če se kmalu ne vrnem.“

To je takoj pomagalo. Governer je skočil s svoje preproge, se ozrl kvišku, če morebiti ne žvižgajo že kroglje v sobo in rekel:

„V Tvoji deželi morajo biti zelo odločni in previdni možje! Počakaj malo. Pojdem k sultanu in mu bom povedal o Tebi.“

Odšel je. Tolmač je spraznil skodelico kave in občudojočimi pogledi rekel kapitanu:

„Takega človeka še nisem videl!“

„Kakor governerja?“

„Ne, kakor Tebe.“

„Zakaj?“

„Ali ne veš, da si v levovem brlogu in da bi se vse prebivalstvo Zejle zveselilo Tvoje smrti, ker si jim oskrunil svetišče.“

„Ta lev se mi ne zdi prav nevaren.“

„Ker si ga znal krotiti. Toda vsak čas spet lahko postane divji. In Sultan iz Hererja je tiger.“

„Torej bom v nekaj minutah videl imenitno menažerio: Governer lev, sultan tiger in Ti zajec.“

„Ne smem se jeziti čez Tvoj zasmeh, ker si zdaj moj gospodar in me plačuješ, toda tudi moje življenje je v nevarnosti. Osoda, ki zadene Tebe, bom tudi jaz kot Tvoj tolmač delil.“

„No, torej bodi vesel, ker nisi v nikaki nevarnosti.“

Stregel jima je zamorec, ki je polnil čaše in basal pipe, dokler se ni vrnil governer.

„Pojdi!“ je rekel ta. „Sultan Te pričakuje.“

„Kaj je sklenil?“

„Hoče Te najprej videti.“

Kapitan si je mislil, da mora biti sultan zelo previden mož in prav tako je spoznal, da velja zdaj dober utis napraviti nanj. Sicer se ni bal, toda vendar mu je bilo tesno, ko je sledil governerju.

Stopila sta v večjo sobo, v kateri je bil zadnji del vzvišen in z dragocenimi preprogami prevlečen. Tu je sedel sultan in kadil iz dolgocevne, vodne pipe. Dolge je gledal kapitana in se potem obrnil k tolmaču:

„Poklekni, suženj, če govorim s Teboj.“

Bil je v Hererju navajen, da so njegovi podložniki na tleh ležeči z njim govorili in smatral je za posebno naklonjenost, če je dovolil tolmaču, samo kleče in ne na trebuhu leže z njim govoriti.

Tolmač je ubogal in pokleknil. Kapitan ni razumel arabskih besed, toda ko je videl tolmača poklekniti, ga je vprašal:

„Zakaj poklekneš?“

„Sultan je zapovedal.“

„Ah, kdo je Tvoj gospod?“

„Ti.“

„Koga moraš toraj slušati?“

„Tebe!“

„Torej Ti zapovem, da vstaneš.“

„Sultan bi me dal usmrtiti!“

„Pah! Poprej mu poženem krogljo skozi glavo. Vstani! Mi drugo bomo sede govorili, Ti boš pa stal pred nami, to je menda dovolj časti.“

Tolmač je sicer vstal, toda stopil nekaj korakov nazaj, da bi ga ne dosegel sultanov nož. Ta ga je s plamenečimi očmi pogledal, segel z roko za pas, kjer je imel orožje, in vprašal:

„Pes, zakaj si vstal?“

„Moj gospod mi je zapovedal.“

„Nevernik?“

„Da.“

„Takoj zopet poklekni, drugače dobiš krogljo v glavo!“

Tolmač je tresoč pogledal kapitana. Ta je videl, da sultan grozi in je vprašal:

„Kaj je rekel?“

„Da me ustreli, če ne pokleknem.“

„Povej mu, da ga moja kroglja prej zadene, nego Tebe njegova.“

Pri teh besedah je potegnil revolver in ga nameril v sultanovo glavo. Ta je obledel, ali iz jeze, ali strahu, ali srda, to se ni moglo reči.

„Kaj pravi nevernik?“ je vprašal.

„Predno potegneš pištolo, Te zadene njegova kroglja.“

Na sultanovem obličju se je pojavil pri teh besedah izraz, katerega ni mogoče popisati. Tako se še nikdo ni drznil z njim govoriti! Ker pa je videl, kako je kapitan odločno stal pred njim, je odmaknil roko od pasu in ga vprašal po kratkem premoru:

„Zakaj ne pustiš klečati tolmača pred menoj?“

„Ker je moj služabnik, ne Tvoj,“ je odgovoril kapitan.

„Ali veš kdo sem jaz?“

„Reklo se mi je, da bom s sultanom iz Hererja govoril.“

„No, torej me poglej, ta sem jaz!“

Te besede so bile zgovorjene z glasom, kakor da bi sultan pričakoval, da bo kapitan od strahu in ponižnosti takoj padel na tla; toda ta je prav mirno odgovoril:

„In veš Ti, kdo sem jaz?“

„Naznanili so mi poveljnika ladije, ki si je drznil streljati v mesto.“

„No, torej me poglej, ta sem jaz!“

Sultan je res kapitana pogledal in sicer s pogledom, v katerem se je bralo grozno začudenje. Tako nevstrašenega človeka, ki mu je z njegovimi lastnimi besedami odgovarjal, še ni imel pred seboj.

„Torej si mornar, jaz sem pa sultan velikega kraljestva,“ je naposled rekel, da bi predrznežu razjasnil, koga ima pred seboj.

„Tvoje kraljestvo ni prav veliko,“ je ravnodušno rekel kapitan. „Govoril sem z imenitnejšimi možmi, kakor si Ti. Ti si gospodar sužnjev, slavnejše pa je vladati proste može. Svojemu služabniku prepovem klečati pred Teboj. To povelje moraš respektirati, če nočeš, da si izsilim spoštovanje!“

Prav komodno se je vsedel poleg sultana in položil svoja dva revolverja pred sebe, to je bilo dovolj rečeno.

Governer je dozdaj stal poleg njega. Nikoli bi se ne drznil, brez posebnega povelja, sesti tako blizu tirana. Kapitanov vzgled ga je osreil, da je tudi sam sedel, toda oddaljen od obeh.

Sultan je začudenja kar obmolknil. Najbrž ni vedel, kako bi se pri tem prizoru zadržal. Kapitan mu je imponiral; zlati sta ga pa strašila njegova dva revolverja. Človek, kateri je tako neustrašemo bombardiral celo mesto, je bil tudi zmožen ustreliti svojega soseda, ki mu ne ugaja. Nehote se je odmaknil in rekel:

„Če bi bil Ti v Hererju, bi Te dal zabosti.“

„In če bi bil Ti v naši državi, bi že zdavnej zgubil glavo,“ je rekel Milakovič. „V Evropi imajo namreč navado sultanom, ki ne ugajajo ljudstvu, odsekati glavo.“

Sultan je široko zazijal. Oči so se mu tako odprle, kakor bi že stal na stopnicah giljotine.

„Ali si bil tudi zraven?“ je nehote vprašal.

„Ne, saj nisem rabelj. Toda Ti kadiš in jaz sem navajen, da si ne odrečem tega, kar diši drugim. Dajte še meni pipo!“

Tolmač še ni nikoli v svojem življenjn posredoval pri taki zabavi. Najprej se je bal zase, toda kapitanova nevstrašenost, pod čegar varstvom se je čutil od sekunde do sekunde varnejšega, je okrepila tudi njegov pogum. In tako je prestavil njegove govore dobesedno, čeprav bi jih lahko uljudnejše izrazil.

Governerju se je zdelo, da sanja. Če se mu je zdelo poprej neverjetno, da bi nevernik tako nastjopal zoper vladarja Zejle, kakor Milakovič, bilo mu je zdaj, ko je videl, kako ravna s sultanom, da se mora skriti od strahu. Zaploskal je z rokami in prišedšemu zamorcu ukazal pipo prinesti.

Ko je Milakovič prižgal svojo pipo, je zadovoljno parkrat potegnil in se obrnil k sultanu:

„Zdaj lahko pričneš, govorimo o naši stvari.“

To je izgledalo, kakor bi bil on med navzočimi najvišji gospod, ki ima določiti, o čem naj se govori. Toda vtis njegove osebe in njegovega nastopa je bil vendar tak, da je sultan zaman iskal s čim bi ga zavrnil, zato je rekel:

„Governer mi je pravil o Tvoji prošnji — — —“

„O moji prošnji?“ se je začudil Milakovič. „Izrekel nisem nobene prošnje, ampak samo mislil, da slišim od Tebe neko željo.“

Sultan tudi tega ni pričakoval, čutil je, da ni kos semu možu. Tiranu je mogoče imponirati le z največjo trčnostjo, kajti vstik tiran je v srcu bojazljivec. Tako je tudi sultan čutil proti kapitanu s strahom združeno spoštovanje, s katerega je sledilo zaupanje. Na tihem si je mislil, da je tak mož, kakor vstvarjen, da izvede nekaj, česar se ni posrečilo drugim. Zato je rekel z nenavadno prijaznim glasom:

„Da, imam neko željo, toda ne vem, če si mož zato, da jo izpolniš.“

„Poskušaj!“ je odgovoril kapitan.

„Ti je governer povedal vse?“

„Ne vem. Povej mi še sam enkrat !w Sultan ga je ubogal in poročal o vsem, kar se je-v Hererju zgodilo in o korakih, ktere je napravil, da bi begunce zopet dobil. Zamolčal, ali zakril je vse, kar bi lahko škodovalo njegovemu ugledu, toda iz njegovega govora, se je spoznal srd, kateri bi povzročil najgrozovitejše krvoločnosti, če bi begunci spet prišli v njegove roke.“ Ko je končal, je še vprašal:

„Ali veš zdaj dovolj?“

„Da,“ je odgovoril Milakovič.

„Ali se Ti zdi mogoče, da se begunci vjamejo?“

„Da.“

„Kako? Po vjetem Somalu?“

„Ne.“

„Zakaj ne?“

„Ta Somali je pogumen mož, kajti veliko si je drznil. Rajše bo umrl, preden izda svojega očeta.“

„Dal ga bom mučiti do smrti!“

Tega ne boš mogel storiti, ker se bo poprej sam usmrtil. Saj jaz na njegovem mestu bi to storil.“

„Saj nima nikakega orožja.“

„Umori se tudi lahko brez orožja. Bili so sužnji, katerim se je vse vzelo, da ne bi izvršili samomora, in vendar so si življenje vzeli s tem, da so požrli lastni jezik. In tudi, če tega ne bo storil, ali meniš morda, da se ni natanko zgovoril s svojim očetom in z ostalimi, preden je šel od njih, kaj ima storiti, če pride v Vaše roke? Prosite ga, pregovorite ga, ali mučite ga; vendar bo le to storil, o čemur se je domenil z njimi.“

„In kaj bi bilo to?“

„Tega ne vem, ker ga nisem videl in ga ne poznam. Kljub sedanjemu slabemu položaju, stori lahko mnogo, da Vam uide.“

„Povej kaj bi laliko storil?“

„Iz ječe lahko uide.“

„To se mu ne posreči,“

„Zakaj ne? Ali nima lahko pomočnike? Ali Vam lahko na videz obljubi, da Vas pelje k beguncem in Vam med potjo uide. Lahko Vam tudi napravijo zasedo.“

„Kako bi bilo to mogoče?“

„Ali nimajo Spanci Tvoje zaklade pri sebi? Ali ne morejo dovolj ljudi podkupiti, da Te napadejo?“

Sultan je pomišljeval. Gledal je nekaj časa pred sebe in potem dejal:

„Nato še nisem mislil. Ti si res moder, da zaslužiš biti sultanov vezir. Mislil sem, da sem že vse storil:“

„In najjednostavnejše, najlažje, najgotovejše vendar nisi storil.“

„Kaj?“

„Praviš, da se beg le tedaj posreči, če dobe begunci na obrežju ladijo, ki bi jih sprejela? Zakaj jim tedaj nisi dal prilike, da pridejo to take ladije?“

Sultan ga je z velikim veseljem pogledal.

„Ali noriš!“ je zaklical. „Jaz sam, kateremu so ubežali, čegar zaklade so ugrabili, ki jih zasleduje, da bi jih vjel, in komur so celo najlepšo sužnjo odpeljali, jaz naj bi jim pomagal k begu?“

„Kdo pa to pravi?“ so je zasmehljal kapitan.

„Ti, Ti si pravkar rekel.“

„Torej Te moram vprašati, če sam noriš ? Ali me res nisi razumel? Na Tvojem mestu bi se jaz čim hitrejše vsedel v kako ladijo in jadral ob obrežju. Begunci bi prišli in prosili, da se jih vzame v ladijo; jaz bi se pa skril. Čim bi pa stopili z zakladi na ladijo, bi se jih polastil.“

Tedaj skoči sultan po koncu in zakliče:

„Alah il alah! Imaš prav! Modrejši si, kakor mi vsi.“

Tudi governer se je začudil in dejal:

„Kje je bila naša pamet, da nismo prišli na to misel! Da, Ti nisi le brez strahu in pogumen, ampak tudi zvit in moder.“

„Saj bomo še storili to in sicer takoj,“ je rekel sultan.

„Ne takoj; preudarite še poprej,“ je menil kapitan.

„Zakaj? Saj si prav povedal. Na ta način jih gotovo ujamemo.“

„Skoro je zdaj prepozno.“

„Zakaj, Te vprašam?“

„Poslali so mlajšega Somala za oglednika; ker se ni vrnil, vedo, da je vjet in bodo zato zelo previdni. Nadalje so zapazili Vaše barke. Ali poznajo Somali governerjeve barke?“

„Da,“ je odgovoril ta.

„Dobro, tedaj vedo begunci, da jih te barke zašle dajejo. Zato se jim ne bodo bližali.“

„Spet imaš prav,“ je rekel sultan razburjen. „Toda Ti si moder in podjeten, zato nam daj dober svet. Če jih dobimo, plačam trideset kamel s polnimi tovori, namesto dvajset.“

Governerjevo srce je veselja poskočilo pri tej obljubi. Poln pričakovanja je pogledal kapitana, kaj bo ta rekel.

„Je-li to res? Boš držal svojo oblubo?“ je vprašal Milakovič.

„Da, prisegam Ti!“

„Tedaj Ti liočem dati svet: Ladija, na kateri jih iščeš, mora biti tuja, da se je ne boje, če mogoče evropejska. Taki bodo Španci takoj zaupali, kakor hitro jo zagledajo.“

„Tvoj svet je dober; najboljši je, ki je sploh mogoč,“ je rekel sultan. „Toda kje je taka ladija, razen Tvoje?“

„Saj Ti jo bo dal,“ je rekel governer ves srečen.

„Ali jo res hočeš dati?“

„Storil bom to, toda stavim pogoje.“

„Povej jih hitro, hitro!“

„Časa ne smemo izgubiti, zato mora biti moje blago do danes zvečer prodano.“

„Zato bom že jaz skrbel,“ je rekel governer. „Saj sem Ti že obljubil in držal bom besedo.“

„Jaz sam bom kupil toliko od Tebe, kolikor imam zlata in srebra pri sebi,“ je rekel hererski sultan, ki je hotel čim hitrejši priti do svojih zakladov in do svoje lepe sužnje. „Kakšno blago imaš?“

Kapitan mu je naštel stvari, ki jih je imel v zalogi.

„Dobro je, jaz bom kupil, governer bo kupil in karavane bodo kupile,“ je rekel sultan. „Če imaš še pogoje, jih povej!“

„Od nagrade, katero si razpisal za begunce, nočem ničesar imeti, toda governer tukaj je moj prijatelj, on naj ima vse. Daš mi pismeno obljubo, da mu daš nagrado, če ujamem begunce.“

Governer bi skoro svojemu velikodušnemu, prijatelju padel okrog vrata; sultan pa ni mogel pojmiti te nesebičnosti, zato je vprašal:

„Ali sem prav razumel? Praviš, da nočeš ni česar?“

„Nič, prav nič! Nekateri hodijo radi na lov, drugi igrajo radi. Moja strast je pa loviti bogunce. Dovolj sem poplačan z veseljem, katero bom občutil, kadar ujamem begunce. Smem li povedati svoj zadnji pogoj?“

„Povej ga!“

„Videti moram ujetega Somala.“

„Zakaj?“

„Španca bosta zdaj njegovega očeta poslala na ogled. Dočim bo plula moja ladija ob obrežju, bom leto s svojim daljnogledom preiskoval in ga videl. Gotovo je oče podoben sinu. Če bom torej videl sina, bom takoj spoznal očeta.“

„Alah je velik in Tvoja modrost velika!“ je zaklical sultan. „Zelo sta si podobna, uganil si. Zato pojdi gledat vjetnika, sam Te peljem k njemu.“

„Ne takoj. Poprej nam boš še napisal pismeno obljubo.“

„To storim! In Ti sam mi narekuj! Prinesite pergament, črnilo, vosek in gosje pero.“

Prinesli so mu zahtevane reči in sultan je napisal:

„Jaz, Ahned Ben Sultan Abubeker, emir in sultan kraljestva Herer, obljubim pri alahu in proroku, hadžiju Šarmarkaj Ben Ali Salehu governerju mesta Zejla, da mu pošljen v darilo trideset s kavo obloženih kamel, potem ko bo kapitan Milakovič dobil v svojo oblast ljudi, ki so mi ušli.“

Podpisal se je s polnim imenom in s pečatom, ki mu je visel na vratu, pritisnil na vosek.

„Tako. Si li zdaj zadovoljen?“

„Da,“ je odgovoril kapitan in obrnivši se k governerju je pristavil: „Mislil sem, da Ti to pismo pozneje izročim; da pa vidiš, kako sem Ti naklonjena, dam Ti je že zdaj.“

Governer je z obema rokama zagrabil pismo in veselo zaklical:

„Da, Ti si res plemenit mož! Ti si moj prijatelj, Ti si prijatelj prijateljev in dobrotnik dobrotnikov! Povej mi, kaj naj storim, da povjšam Tvoje ime in hvalim Tvojo dobroto.“

„Ne zahtevam drugega od Tebe, nego da držiš svojo obljubo.“

„Držal jo bodem in takoj ukazal, da se kupuje pri Tebi do večera. Že hitim!“

Odšel je in ko je izginil, je odložil sultan svojo pipo in dejal;

„Ali veš, da sem se Te skoro bal v začetku?“

„Vem!“ je odgovoril kapitan.

Ta odgovor sultan vendar ni pričakoval, zato je rekel:

„Alah je velik! Torej si to vedel! Ti si neustrašen in moder mož. Se li nočeš spreobrniti k pravi veri in iti kot služabnik z menoj v Herer? Dosegel boš na časti in postaneš morda celo vezir!“

Kapitan je majal z glavo in odgovoril:

„To Ti kasneje povem, zdaj Te še n tudi Ti ne mene.“

„Poznam Te! Ti si človek, kakorš jem, jaz sem pa Ahmed Ben Sultan A Hererja, luč knezov in solnce suit? služi, dobi plačilo, kakor bi samem pa pojdi, pokažem Ti vjetnika.“

„Kako mu je ime?“

„Murad Hamsadi, toda ime ugasnilo, kajti iztrebil bom nje ga vjamem. Pojdi!“

Ostavila sta sobo in pri v drugo, komaj dvajset čevljev široko in dolgo dvajset čevljev široko in dolgo dvorišče. Žive duše ni bilo tukaj, kakor je Milakovič mislil. Samo star koš iz protja je stal v sredi.

„Tukaj je,“ je rekel sultan.

„Kje pa?“ je vprašal kapitan, zaman se ozirajoč po dvorišču.

„Tu, odstrani koš!“

Kapitan stori to in zagleda z grozo jetnika. Izkopali so globoko jamo, ga postavili vanjo in jo potem spet zasuli, da je samo njegova glava gledala iz zemlje. Klub temu je bil še pri moči in zavesti, kajti oči so z neskončnim sovraštvom zrle na sultana in z jezno radovednostjo na kapitana.

Ta je neopaženo segel v žep in izvlekel papir. Videl je, da mu ga ne more dati, ker je bilo jetniku nemogoče rabiti roke; toda morda pride trenotek, da u ga bo saj pokazal! Kajpada je bilo zelo težko, ker razen sultana, tudi tolmač prisoten. Vendar je sklenil, da poskuša. Držal je papir v votli roki krivljenim palcem razvil. Listič je bil majhen, ka popolnoma pokrila.

natančno psa,“ je rekel sultan.

re iz zemlje? Če se obrne se lahko prst “

ker je privezan na kolu.“

mi, kakor da bi že poskušal.“

mi se je Milakovič pripognil k glavi mi z levico preiskoval pesek, z des papir pred oči, da je lahko bral, en ni ničesar opazil in rekel: je trdna.“

oreš pustiti brez čuvaja?“

„Po dnevu ga ni treba, po noči pa stoji en vojak pri njem, drugi pri vratih. Nemogoče mu je uiti.“

„Tedaj sem pomirjen in lahko gremo.“

Te besede je kapitan z zadovoljstvom izgovoril, kajti iz oči zakopanega je spoznal, da je ta čital besede in jih razumel. Dosegel je svoj namen in dal revežu za sedaj tolažbo in upanje, ki sta mu bila tako potrebna.

Vrnivši se v sobo, so našli governerja, ki jim je sporočil, da je že potrebno ukrenil.

„Tudi jaz grem na ladijo,“ je dejal sultan.

„Jaz tudi,“ je izjavil governer.

Oba sta imela namen, da si najboljše poiščeta predno pridejo drugi.

„Požurita se, ker je že zadnji čas,“ je rekel kapitan s pogledom na uro.

Komaj je to izgovoril, je zadonel strel in nad možmi, se je začul strašen ropot in tresk.

„Alah il alah, kaj je to,“ je vprašal sultan.

„Že streljajo,“ je zaklical governer.

„Zakaj?“ je prvi prestrašen vprašal.

„Ker je potekel čas in moj krmar misli, da ste me kot sovražnika sprejeli. Hiteti moram, da mu pojasnim zmoto.“

„Hiti, hiti! Pridemo za Teboj,“ je klical sultan.

Kapitan je s tolmačem naglo ostavil hišo. Na ulicah so stali prestrašeni možje, ki so potegnili nože, ko so ga uzrli, vendar ga pa mirno pustili naprej. Dospevši pred vrata, je mahal s žepnim robcem proti ladiji, od koder je takoj čul glasen hura, Takoj so spustili čoln iz ladije.

„To je bil nevaren pogovor,“ je dejal tolmač. „V začetku sem se bal za svoje in Tvoje življenje.“

„Potem si se pa pomiril, kaj ne?“ se je smejal Milakovic.

„Da. Gospod povej mi, če so vsi Slovani tako pogumni, kakor Ti?“

„Vsi,“ je odgovoril kapitan samozavestno, če prav si je na tihem mislil, da to ni res.

Stopila sta v čoln, ki je dospel do brega in mornar, ki je veslal, je omenil:

„Dobro, da ste prišli, kapitan! Postreljali bi vse strelivo, da bi zemlji enako naredeli to gnezdo. Tudi vrvi smo že spleli, da bi na njih viseli jetniki.“

„Vse je šlo dobro,“ je odgovoril kapitan. „Danes bo še dosti dela, zato boste pa dobili posebno porcijo in če se kaj posreči, celo mesečno plačo po vrhu.“

„Hura, kapitan Milakovič!“ so zavriskali mornarji, ko se je približal ladiji.

Stopivši na brod, mu je krmar srčno stisnil roko in videlo se je temu, kako je v tem trenotku vesel.

„Hvala Bogu!“ je rekel. „Mislil sem že, da si izgubljen!“

„Saj si pa tudi deset minut prehitro streljal!“

„To ni nobena napaka. So vsaj videli, kaj da smo. In če bi se Ti slabo godilo, bi Te morda teh deset minut rešilo. Kako se je izšlo?“

„Izvrstno! Povedal Ti bom vse pozneje. Zdaj se prične kupčija. Ste li razložili vse?“

„Le poglej!“

In res, po celem krovu je bilo razloženega polno blaga.

„Bili ste res pridni,“ je prijazno pokimal kapitan. „Do večera upam bomo vse prodali.“

„Torej res?“ je neverjetno vprašal krmar.

„Da. Le poglej na suho! Tam že prihaja governer.“

„In kdo je z njim?“

„Sultan iz Hererja. Kajpada bosta najboljše zase hotela. Prodajali bomo za dvajset odstotkov dražje in je cele zaboje. Zapomni si to!“

„Grom in strela! To bo kupčija!“

Ko sta prišla visoka gospoda na krov, so jih najprej peljali v kajito, da jih pogoste. Toda, ker sta komaj čakala, da se blago razproda, nista pustila tega. Sultan je prinesel seboj celo vrečo tolarjev Marije Terezije in zabojček zlatih reči, katere je odvzel svojim podložnikom. Governer je pa pokazal bisere, ki najbrž tudi niso prišli na pošten način v njegove roke. Moža sta zahtevala najboljše stvari. Izbirala nista dolgo in kapitan si je moral reči, da je naredil nenavaden dobiček.

„Vidiš, da sem držal besedo,“ je dejal governer kapitanu in pokazal na breg. „Že prihajajo in če boš držal red, se bo vse hitro izteklo.“

Na bregu je bilo polno ljudi, ki so se trudili dobiti čolne, na katerih bi prepeljali svoje blago v zameno. Tudi blizu ladije je že bilo precej čolnov, ki se pa še niso upali do ladije, ker je bil še governer s sultanom na krovu.

„Kdaj bomo odjadrali?“ je vprašal sultan.

„Ne vem natanko,“ je odgovoril kapitan. „Ozirati se moram na veter in plimo. „Smem poslati kakega mornarja k Tebi, če nastopi ugoden veter?“

„Pošlji ga! Spal tako ne bom, ampak čakal.“

Z governerjem sta ostavila ladijo in prišli so drugi kupci. Nastalo je živahno vrvenje na krovu in tolmač, kakor vsi drugi, so imeli dovolj opraviti do večera. Ko je zadnji kupec ostavil ladijo, so bili vsi hripavi in strašno utrujeni, a še so morali veliko delati, da so spravili zamenjene reči pod krov.

Krmar je stopil k kapitanu in mu rekel:

„To je bilo popoludne, kakor še nikdar.“

„In tudi večer bo tak, kakor še nikoli,“ je dejal kapitan.

„Pustiva navadne reči, govoriti imava kaj važnejšega.“

„Ah, to se pa glasi zelo važno!“

„Si že čital kak roman?“

„Hm!“ je mrmral krmar v zadregi. „Katerega pa meniš?“

„No, sploh kak roman!“

„Strela, ravno tega nisem bral.“

„Torej sploh nobenega?“

„Nobenega! Na ladiji je dovolj drugega dela, kakor čitanje in če pridem na suho, pogledam rad v kako gostilno ali kozarec. Čitanje mi je vedno povzročilo glavobol. Moja črepinja je preveč nežna.“

„To se ji pa ne vidi,“ se je smejal kapitan. „Vsaj jaz vem natanko, da je vzdržala že marsikak udarec.“

„To je res. Toda čitanje ji v resnici bolj škoduje, nego če jo malo potrkaš s stolovo nogo. Sem že izkusil.“

„To je škoda, potem me pa danes sploh ne boš razumel.“

„Le poskusi!“

„Nekdaj sem čital roman z naslovom: ‚Lepa Karolina ali začarama kanalja,‘ in — — — —“

„Grom in strela! Naslov mi ugaja,“ je zaklical krmar. „Gotovo je bila lepa Karolina začarana kanalja.“

„Ne, toda kanalja je bila njena bodoča tašča. V tem romanu se tudi bere, da so princezinjo, namreč Karolino, odpeljali v sužnost. Potem pride princ in jo reši.“

„No, kaj pa ima to opraviti z nami?“

„Prav mnogo! Ko sem namreč čital roman, sem mislil, da bi bilo zelo lepo, ko bi mogel tudi jaz rešiti tako Karolino. In pomisli danes se je našla!“

„Kdo?“

„Karolina.“

„Ali noriš?“

„Ne, pri zdravi pameti sem in to tudi potrebujem, kajti danes nameravam rešiti sužnjo, ki pa že ni več vjeta, ampak se jo ima šele vjeti.“

„Hudič naj to razume! Že čutim, da je to roman, ker me je začela glava boleti. Upam, da se boš jasnejše izrazil.“

„Takoj! Ali nisi slišal, kaj je danes zjutraj pripovedoval governer?“

„Da, o ubeglih Špancih in o lepi sužnji.“

„Te hočem rešiti. Poslušaj, kaj Ti povem!“

Povedal mu je, kaj je izvedel in kaj namerava. Krmar ga je pazljivo poslušal in ko je kapitan končal, je udaril s pestjo po krmilu in rekel:

„Hudič naj vzame lopova, namreč sultana in governerja. Ta dogodek me sicer prav nič ne briga, toda Španci morajo biti pa le možje, za katere bi bilo škoda, če bi padli svojim zasledovalcem v roko. O polnoči pojdem s Teboj, da rešiva ubogega Somala.“

„To je nemogoče, ker ne smeta kapitan in krmar v našem položaju, obenem zapustiti ladijo. Eden mora ostati tukaj.“

„To je žalibog res. Iti moraš Ti, ker veš, kje je Somali; toda saj ne pojdeš sam?“

„Ne, vzamem štiri mornarje seboj. Ovili bomo vesla in jadrali okoli mesta ter šele ono stran tega, stopili na suho.“

„Treba Ti je sekire in lopate.“

„Ne, samo lopate; kajti sekira bi povzročila preveč ropota.“

„In če Vas motijo in primejo?“

„Osvobodili se bomo.“

„In če Vas pa vendar obdrže?“

„Nas boš jutri (z bombardiral).“

„Da, to bom storil. Torej res misliš, da so begunci še na suhem in še niso šli s kako ladijo?“

„Prepričan sem o tem. Dočim bomo odsotni, pripravi ladijo za vožnjo. Ostalo bo ob sebi prišlo.“

Okoli desete ure, ko je tudi v mestu vladala grobna tišina, je odplul čoln od ladije. Kapitan Milakovič je sedel pri krmilu in je ravnal tako, da je čoln v velikem loku prišel do brega.

Eden izmed mornarjev je ostal v čolnu in ostali trije so z lopatami na rami odkorakali za kapitanom.

V četrt uri so prišli do mestnega obzidja. Šli so nekaj časa ob njem in našli odprtino, skozi katero so se potem tiho splazili v mesto. Sezuli so čevlje, in ne da bi jih kdo slišal, dospeli do governerjeve hiše.

Tukaj so morali biti še bolj previdni, ker je sultan rekel, da ne bo spal. Možje so tiho oblezli poslopje in prišli do dvoriščnega zidu. Tu se je eden postavil ob zid in drngi so po njegovem hrbtu splezali navzgor in potem tudi tega potegnili.

Do zdaj je šlo vse gladko, ko jo pa eden mornarjev skočil na drugi strani na dvorišče, da bi drugim doli pomagal, se je zadel z lopato, ki jo je držal v roki, ob zid, da je zaropotalo.

„Hitro vsi za tijim in lezite na tla,“ je zašepetal kapitan.

To se je sicer zgodilo, toda ropot se je moral slišati, ker so se začuli koraki bližati. Bil je čuvaj, ki je stražil pri vhodu k manjšemu dvorišču in prihajal pogledat, kaj se je zgodilo. Ko ni ničesar opazil, je hotel zopet oditi; tedaj se pa vzdigne kapitan pred njim in ga udari, da se je takoj zgrudil.

„Ta ima dovolj,“ je rekel kapitan.

Tiho so se plazili naprej in dospeli do vhoda v manjše dvorišče, kjer je bil jetnik. Kapitan je napel oči, da bi v temi opazil drugega čuvaja, ki straži jetnika, ko je začul s prav tihim glasom in sicer v angleškem jeziku vprašanje:

„Ste-li Vi, kapitan?“

Kapitan se je začudil. Toda predno je mogel odgovoriti, je spet slišal:

„Lahko mi zaupate! Čuvaj sem, toda jetnikov prijatelj.“

„Kdo pa ste?“ je naposled vprašal kapitan.

„Governerjev vojak. Abesinec sem in sem se v Adenu naučil angleški govoriti. Če bi ne prišli Vi, bi jaz danes po noči poskušal ubežati z jetnikom.“

„Torej se lahko zanesem na Vas?“

„Da.“

„Potem brzo! Izkopljimo ga!“

Mnogo truda jih je stalo, predno so izkopali Somala, ne da bi z lopatami povzročili ropota. Somali ni mogel stati, ker ni čutil svojih nog. Morali so ga nesti.

„Saj greste z nami?“ je vprašal kapitan vojaka.

„Kajpada, če me vzamete seboj!“

„Prav radi. Naprej!“

Močni mornarji so zdaj, ko se jim ni bilo treba bati čuvaja, z lahkoto spravili jetnika čez zid in ga odnesli po istem potu, po katerem so prišli.

Šele, ko so imeli mestno zidovje za seboj, so se čutili varne in je kapitan vprašal vojaka:

„Kako pridete do tega, da ste hoteli jetnika oprostiti?“

„Ker mi ne ugaja več v Zejli in ker se mi je smilil.“

„Ali ste ga že kedaj stražili?“

„Da, včeraj. Abesinski kristjan sem in hudo mi je bilo, da so ga tako mučili. Nagovoril sem ga in povedal mi je vse in tudi rekel, da bi me Spanci zelo obdarili, če ga oprostim. Danes bi z njim ubežal, toda ker ne more hoditi, bi se beg gotovo ponesrečil. Ko sem poprej prišel na stražo, mi je povedal, da mu je neki kristjan pokazal listič, na katerem je stalo, da sme o polnoči upati. Popisal mi je tega in ker sem Vas po dnevu videl, sem takoj vedel, da ste bili Vi.“

„Zdaj si šele lahko pojasnim vse! In kako je to dobro, da lahko govorite z njim. Ker ne smem svojemu tolmaču odkriti, da sem rešil Somala, ker bi me lahko izdal, govoriti pa moram z njim, mi boste Vi tolmačili. Toda hiteti moramo, da pridemo na ladijo.“

V hitrem teku so prišli na breg in stopili v čoln. Pokazalo se je, da je Somali že lahko stal, ker mu je začela kri krožiti po udih. V pol ure šo dospeli do ladije.

Krmar jih je pričakoval. Kapitan ga vpraša:

„Se je kaj pripetilo?“

„Nič,“ se je glasil odgovor.

„Kje je tolmač?“

„Spi, ničesar ni zapazil.“

„To je dobro. Pošlji takoj mornarja k sultanu, naj inu pove, da hočemo odriniti.“

„Somala že imaš, čemu potrebujemo še sultana in governerja, ki nam bosta le otežkočila rešitev.“

„Moram jih še kaznovati.“

Kapitan je odšel s Somalom in Abesincem v svojo kajito in ukazal, da se prineso jedi za njim, ker je bil Somali gotovo že lačen.

S pomočjo Abesinca je žvedel vse o begu. Zgodilo se je res tako, kakor je slutil governer. Mlajšega Somala so begunci poslali, da se ogleda po kaki ladiji in pri tem so ga vojaki žasačili in vjeli.

„O, gospod, kako hvaležni Ti bodo moj oče in Španci, ker si me rešil,“ je rekel. „Koliko strahu, so morali prestati.“

„Kje pa so?“ je vprašal kapitan.

„Na gori Elmas.“

„O jej, potem so jih gotovo že vjeli.“

„Zakaj?“

„Ali niso Tebe v bližini te gore zasačili?“

„Da, ravno sem jo ostavil in hotel napojiti svojo kamelo.“

„Kjer si bil Ti, bodo tudi ostale iskali in vsak kotiček gore prebrskali.“

„Vendar so varni, kajti na gori je skrivališče, katerega pozna le rod mojega očeta. Nikdar še ni noben tujec slišal o tem kraju.“

„Kje je ta kraj? Morda pa ne smem vedeti zanj?“ je vprašal kapitan.

„Gospod, kaj pa misliš? Ti si naš rešitelj in moraš vse izvedeti. Pred davnim časom je stanoval moj rod na obrežju; živel je s svojimi sosedi v sovraštvu, in ker je bil večkrat napaden, sezidali so si naši praočetje skrivališče, v katerem so lahko skrili svojo imovino. Skrivališče je tako veliko, da ima deset kamel in deset ljudi prostora.“

„In tam Te čakajo Španci?“

„Da.“

„Toda, če so še tam? Gotovo so zapazili, da si bil vjet.“

„To so gotovo opazili; toda zgovorili smo se, da bodo pet dni čakali name, tudi če se mi kaj hudega prigodi.“

„Imajo dovolj hrane?“

„Med našim begom smo nakupili dovolj dateljev in iz studenca, kjer so me zasačili, dobivajo dovolj vode zase in za kamele, ako zapuste po noči skrivališče.“

„Ali veš imena Špancev?“

„Eden je Bernardo in ta imenuje drugega, senor Ferdinando.“

„Je deklica tudi Španjolka?“

„Ne. Doma je iz dežele, ki se imenuje Mehika. Njeno ime je, senora Olga.“

Povedal je vkratkem kapitanu vse, kar je védel in ni še dokončal, ko se zasliši šum vesel.

„Ah! Sultan prihaja z governerjem,“ je rekel kapitan.

„Za božjo voljo, sultan in governer!“ je zaklical Abesinec. „Izgubljena sva!“

„Ne skrbita,“ je tolažil kapitan, „saj sta pod mojim varstvom.“

„Toda spoznala me bosta, če me vidita!“

„V celico zraven moje kajite ne bosta prišla. In kadar bosta spala, gresta vidva lahko na krov, da se naužijeta svežega zraka.“

„Se bosta morda še z nami peljala?“ je vprašal vojak še bolj prestrašen.

„Da. Ubegle hočeta vjeti in jaz naj jima pomagam. Toda ne bojta se! Vzel sem ju le zato na ladijo, da bosta priči rešitve onih, katere hočeta pogubiti. To naj bo njih kazen.“

Kapitan je šel na krov. Tam sta ga že čakala oba gospoda v spremstvu služabnikov. Sultan, ki ga je pri svitu svetiljke takoj spoznal, je v največji razburjenosti stopil k njemu in ga nagovoril. Kapitan ga ni mogel razumeti in šele, ko so poklicali tolmača, je vedel za kaj se gre.

„Ali že veš, kaj se je zgodilo?“ je vprašal sultan.

„Kaj?“

„Naš jetnik je ušel.“

„Ah,“ je zaklical Milakovič, na videz neprijetno iznenaden.

„Da, imel si prav, prst je bila že zrahljana.“

„Kedaj si to opazil?“

„Poslal si svojega mornarja, čegar jezika nisva zastopila, toda iz njegovega obraza sva spoznala, da naj prideva na ladijo. Predno sem odšel, sem še hotel videti jetnika, toda pes je všel. Enega vojaka je skoro ubil, drugega ni bilo videti. — Gotovo je iz strahu pred kaznijo tudi ubežal.“

„Kaj si potem storil?“

„Odhoda Tvoje ladije nisva smela zamuditi, zato sva hitro poslala zasledovalce, ki bodo ob bregu jezdili proti jugu, kajti najbrž je vbežal tja, kjer so tudi ostali begunci.

„To je najbolše, kar sta mogla storiti. Zdaj pa vzemita prostor. Na predkrovu sem dal postaviti za Vaju šotor, iz katerega bosta lahko celo obrežje pregledala, kakor hitro se bo zdanilo. Tolmač naj skrbi za hrano. Zapustiti Vaju moram, da prevzamem komando, ker bomo takoj odpluli.“

Stopila sta v šotor, ki je bil zanj a dovolj velik in imel mnogo preprog za sedeti in ležati, in skoro sta začula kapitanov glas, ki je dajal povelje.

Potegnili so mačka iz vode in razvili spodnja jadra, da se je ladija počasi obrnila in previdno plula skozi nevarno skalovje v odprto morje. Ko so pustili čeri za seboj, so razvili tudi gornja jadra, v katera se je uprl nočni veter in ladija je ponosno letela po morju.

Nekako v sredini med obema pristaniškima mestoma Zejla in Berbera se vzdiguje gora Elmas, o kateri je vjeti Somali pripovedoval kapitanu. Gora je podobna topemu stožcu in na njeni južni strani leži trg Lamel, ki je pa bolj podoben nomadskemu taboru, kakor trgu.

Na severni strani izvira studenec, pri katerem so vjeli Somala.

Grof Ferdinando je s svojimi spremljevalci srečno prijezdil iz Hererja do te gore, raz katero se je videlo morje. Somala sta mu pokazala svoje skrivališče in sklenili so, da tukaj počakajo na kako ladijo. Toda potekel je cel dan, ne da bi katero zagledali. Zato so poslali mlajšega Somala, da naj jezdi proti severu in preskrbi kako ladijo. Jahal naj bi okoli Zejle v pristanišče Tadžura, kamor gotovo še niso prišli sultanovi poslanci. Somali je odjezdil.

Naslednji večer so peljali begunci kamele iz skrivališča k studencu, da bi jih napojili, in tu so našli zlomljen lok.

Morali so biti ljudje tukaj. Somali je vzel lok in prestrašen zaklical:

„Tukaj so se bojevali!“

„Kako moreš to vedeti?“ je vprašal don Ferdinando.

„Ta lok ni zlomljen, ampak prerezan; to se zgodi le v boju. Iščimo dalje morda še kaj najdemo.“

Bilo je temno, zato so le z rokami tipali okrog studenca. Pri tem je prišla Bernardu vrvica v roke, na kateri je nekaj okroglega viselo.

„Nekaj sem našel,“ je rekel. „Kaj je neki?“

„Pokaži!“ mu pravi Somali.

Vzel je vrvico v roko in ko je čutil okroglo stvar je v največem strahu vskriknil.

„Kaj pa je?“ je vprašal don Ferdinando.

„Talisman mojega sina, ki ga je imel na vratu. Napadli so ga.“

„Morda se motiš. Hotel je tukaj napojiti svojo kamelo in pri tem izgubil svoj talisman.“

„Talismana s tako močno vrvico se ne zgubi tako hitro; odtrgali so mu ga z vrata. Gotovo so ga vjeli in peljali v Zejlo.“

„Nemogoče!“

„In vendar mogoče, še celo resnica. Ta lok je izgubil vojak governerja iz Zejle, sicer ga ne vidim, toda poznam obliko. O moj sin, moj sin Ti si izgubljen, toda maščeval Te bom.“

Le s težavo so ga spravili, da je molčal. Sklenili so, da pri dnevu še enkrat preiščejo ta kraj in se vrnili s kamelami v skrivališče, kjer se je Olga zelo ustrašila, ko so ji to povedali.

Celo noč niso spali in ko se je zdanilo, so šli vsi in tudi Olga k studencu. Opazili so takoj košček blaga. Somali ga je pobral in natanjko ogledal.

„Vidite, da imam prav?“ je rekel. „To je košček obleke mojega sina. Tukaj se je boril z vojaki in pri tem so mu odtrgali ta košček. Le oglejte si ga!“

Tudi ostali so si ogledali cunjo in morali priznati, da ima prav, ker so dobro poznali Muradovo obleko. In ko so našli še sledove prelite krvi, niso mogli več dvomiti.

Ne da se popisati, kako je Somali tugoval in se srdil; takoj je hotel jezditi v Zejlo. Samo obljuba, da bodo v vsakem slučaju čakali pet dni in misel, da njegov sin še živi, ker niso našli njegovega trupla, ga je zadržala, da ni izvršil svojega namena.

Žalosten dan so preživeli. Semintja je zlezel eden ali drugi iz skrivališča in ogledoval z gore, če bi se ne pokazala kaka ladija, toda videle so se samo governerjeve barke, ki so preiskovale obrežje.

„Vidite, da smo že izdani,“ je rekel Somali, ki je poznal barke. „Governer nas že išče. Ne dajte se pokazati, sicer smo izgubljeni.“

Dan je minil. Bil je isti, v katerem je prišel kapitan Milakovič s svojo ladijo v Zejlo. Tudi noč je prišla ne da bi se kaj pripetilo. Somalu se je zdelo nemogoče še tri dni brezdelno preživeti. Skrb za sina ga je razjedala.

Popoludne je šel zopet na goro in se vsedel, da pregleda morje. Videl je le morje in burne valove, ki so bili podobni njegovi notranjosti. Toda čete jezdecev ki se mu je od severa bližala in ga že zagledala, ni zapazil. Že so bili precej blizu, ko se je slučajno obrnil in jih zagledal.

Takoj je vstal in tekel doli po hribu, toda udrli so s svojimi konji za njim in dospeli do podnožja gore, skoro ob istem času, kakor on. Da je bil Somali, so takoj spoznali in že so mislili, da ga imajo, ko jim je nenadoma izginil izpred oči, kakor bi ga zemlja požrla.

Izginil je v skrivališču, kjer je zaklical tovarišem:

„Pripravite se za boj! Osem governerjevih jezdecev prihaja.“

„Jezdili bodo mimo.“

„Ne. Presenetili so me, in ker nisem mogel tako hitro teči, so gotovo zapazili kje sem zginil.“

„Tedaj velja, ohraniti naše življenje, našo prostost in skrivnost našega skrivališča. Umreti morajo, če to najdejo.“

Hitro se je oborožil in tudi Bernardo in Somali sta vzela orožje v roko.

Zunaj pred vhodom so zaslišali glasove.

„Tukaj je izginil,“ je rekel nekdo. „Videl sem prav natančno.“

„Kako more izginiti v zemljo?“ je rekel drugi; „to je nemogoče!“

„Ali ne more imeti zemlja kako luknjo ali votlino. Iščimo in trkajmo po tleh, če bo votlo donelo.“

Začeli so z nogami trkati in nekdo je zaklical:

„Že imam. Tukaj je votlo zadonelo, toda ne tla ampak tu na strani. Zasadimo svoje sulice!“

Med drobnimi s prstjo pokritimi palmovimi vejami, ki so nadomeščale vrata, se je pokazala sulica in obenem je zaklical njen imetnik:

„Tukaj je! Moja sulica ne najde upora.“

„Odprite!“ je zaklical don Ferdinando. „Naše življenje je več vredno, nego njihovo.“

Somali je odstranil uhod in vojaki so prestrašeni odskočili, ko so zagledali globoko votlino in pri vhodu tri dobro oborožene može.

„Ogenj!“ je komandiral Mehikanec. Takoj sta počili obe puški vsaka dvakrat in tudi Somali je sprožil. Ostalo so naredili revolverji; vseh osem zasledovalcev je bilo mrtvih, kakor se je videlo. Ko so begunci stopili pred votlino so našli, da eden še živi. Kroglja mu je šla v prsi, toda na obrazu se mu je videlo, da ima le še nekaj sekund živeti. Somali je pokleknil k njemu in rekel:

„Prišli ste iz Zejle? Govori resnico, kajti stojiš na pragu smrti, ki pelje ali v paradiž, ali v pekel!“ „Da,“ je tiho odgovoril.

„Ni bil predvčerajšnjim neki Somali vjet?“

„Da.“

„Kako se je imenoval?“

„Murad Hamsadi.“

„Kje je zdaj?“

„Zopet ušel.“

„Kdaj?“

„Včeraj zvečer. Poslali so nas, da ga iščeno.“

Ta dolgi odgovor je bil preveč za umirajočega; curek krvi se mu je ulil iz ust in potem je bil mrtev. Somali je pa zaklical:

„Ušel je! Alahu bodi hvala! Živi, prost je, zopet ga bom videl. Ta mrtvec mi je prinesel poročilo, zato ne bo odšel iz tega sveta brez molitve vernika.“

Pokleknil je k mrtvecu in molil; potem je znosil trupla k morju in jili vrgel v valove. Konji so se vsled strelov prestrašeni na vse strani razpršili — skrivnost Somalov je bila rešena.

Ker so begunci zdaj vedeli, da njih oglednik ni več vjet, se jim je novo upanje pojavilo v srcu. Zopet so upali na rešitev in mirno pričakovali noči. —

Kapitan Milakovič je namreč vsled teme jadral daleč na morje; šele proti jutru se je vrnil k obrežju.

Nasprotni veter ga je oviral, da ni mogel hitro naprej, in šele proti večeru je opazil skozi dalnogled goro Elmas.

To počasno vožnjo sta mu sultan in governer zelo zamerila. Sploh sta si kapitana vse drugače predstavljala. Od kar sta bila na ladiji, je le redkokedaj izpre-govoril z njima in še takrat s takim glasom, kakor da bi bila njegova sužnja. Ko je nastopila tema, je šel počasi mimo njih šotora; to je porabil sultan in mu rekel:

„Če pojde tako naprej ne bomo nikogar vjeli. Danes smo le za nekaj trenotkov videli obrožje. Kako hočeš držati svojo besedo?“

„Tiho!“ je zapovedal kapitan po tolmaču, ki je bil vedno v njih bližini. „Zdaj nisi v Hererju, kjer lahko tiraniziraš. Dal sem Ti besedo, da vjamem begunce in držal jo bom.“

„S kakim glasom pa govoriš?“ se je srdil sultan.

Kapitan je zaničljivo zmajal z rameni in dal kuharju papirček.

„Ta prašek stresi v kavo Mohamedancev!“ je rekel. „Danes morajo zaspati, kakor tudi njih služabniki.“

Kuhar je ubogal in uro pozneje so vsi prav trdno spali. Milakovič je stopil v kajito, da še enkrat preračunu, kje da je, in šel potem v celico, kjer sta bila Abesinec in Somali.

„Čas je,“ je rekel. „Bližamo se gori in v četrt ure jo bomo videli. Pripravita se!“

„O alah, kako se bo zveselil moj oče,“ je rekel Somali.

„Imajo-li luč v skrivališču?“

„Da, imajo tanke baklje iz dateljevih nitij in divjega voska, katere smo med begom napravili.“

„Torej nam ni treba luči seboj vzeti. Pojdita!“

Šli so skupaj na krov in kapitan je dolgo časa opazoval obrežje; potem stopi k krmarju:

„Stop!“ je rekel. „Vrzi sidro in izpusti oba čolna v morje. Na cilju smo. Gospoda sultan in governer se bosta čudila.“

„Rad bi šel s Teboj, da bi videl srečne obraze,“ je dejal krmar. „No, če imaš zdaj veselje, si imel pa poprej nevarnost.“

Zvili so jadra in spustili sidro. Ko je ladija obstala, so spustili čolna v morje. Poleg veslačev, sta vstopila le kapitan in Somali. Kapitan je vzel tudi precej napolnjeno ročno torbico seboj.

Ko so čolni pripluli do brega, sta imenovana izstopila in šla proti gori, ki je v temi ležala pred njima. Stopala sta s tihimi koraki, in ko sta prišla na gotovo mesto, je potisnil Somali roko v vejevje in skozi špranjo, se je zasvetil tanek žarek. Kapitan je pogledal skozi.

V votlini so sedeli begunci in don Ferdinando je ravno govoril s senoro Olgo. Kako častitljiv je zgledal obraz tega moža, ki je že toliko pretrpel in kako krasna je bila vsaka poteza te v dečka preoblečene ženske. Milakovič je razumel toliko španskega, kolikor mora vsak kapitan razumeti. Razumel je tudi besede, ki sta jih polglasno govorila.

„Samo domovino hočem še videti in zreti svojim sovražnikom v obraz; potem naj pride smrt pome!“ je rekel don Ferdinando.

„Zmagali boste svoje sovražnike in še dolgo živeli,“ je odgovorila Olga. „Zaupam v Boga, da nam bo prav kmalu poslal rešitelja!“

Sem od vhoda se je začul globok, krepak glas:

„Je že tu, ta rešitelj!“

Vsi so prestrašeni in začudeni poskočili. Vrata se odpro in kapitan vstopi, za njim Murad.

„Moj sin!“ je zaklical stari Somali, skočil k njemu in ga srčno objel.

„Moj Bog, kdo ste?“ je vprašal Mehikanec s tresočim glasom.

„Avstrijski, mornarski kapitan Milakovič, iz ladije Morska Devica iz Trsta,“ se je glasil odgovor. „Prišel sem, da Vas vzamem na ladijo in odpeljem, kamor hočete.“

„O, Bog v nebesih, vendar, vendar!“

Grof je padel na kolena, tako slab je postal od veselja. Olga je pokleknila zraven njega in ga držala. Objela ga je z rokami, položila svojo glavo na njegovo in združila svoje solze z njegovimi.

„Moj Bog!“ je zajokal. „Po tolikih letih mi skazuješ zopet svojo milost. Slavijo Te nebesa in hvalijo Te svetovi; jaz Te ne morem dovolj slaviti, preslab sem; molčati moram!“

Tudi Bernardo je slonil s solznimi očmi na steni, dočim sta se Somala še vedno držala objeta. Bil je prizor, ki je tudi kapitanu privabil solze v oči. Grof se je najprej ojačil. Vstal je, stopil h kapitanu, mu pomolil obe roki rekoč:

„Kapitan ste? Ne, angelj luči ste, poslanec božji, iz nebes poslan, da nas reši! Toda kako ste zvedeli za nas?“

„Ta mi je povedal,“ je rekel kapitan in pokazal Murada.

Ta je opazil, da se govori o njem.

„Rešil me je iz ječe, z nevarnostjo lastnega življenja,“ je rekel v arabskem jeziku. „Bombardiral je Zejlo in kljuboval celo sultanu iz Hererja; kapitan je junak, alah ga blagoslovi, čeprav je nevernik.“

Sledil je prizor, ki se ne da popisati. Še nikoli ni v najkrasnejšem salonu sveta vladala, taka radost, kakor tukaj v votlini gore. Kako dolgo je trpelo predno se je najpotrebnejše dogovorilo! In potem se je začelo pripovedovanje zdaj v arabskem, zdaj v španskem jeziku, dokler se niso naposled pomirila srca in sta začela v Španca pripovedovati o svoji sužnosti.

„Toda prosim Vas, kako naj Vas imenujem?“ je vprašal kapitan grofa.

Šele zdaj so se na to spomnili in mu povedali svoja imena. Milakovič se je skoro vstrašil, ko je slišal, da je ta dolgoletni suženj grof.

„Razpolagajte z menoj,“ je dejal. „Kar le morem storiti, da Vam pomagam, storim iz srca rad. Toda o tem se bomo še na ladiji pogovorili. Zdaj dajmo na to misliti, kar nam je najbližje.“

Odprl je torbico in izvlekel nekaj steklenic vina in kozarce in potem mrzel evropejski zajtrk. Pri pogledu na te reči, so grofu spet stopile solze v oči, kajti spoznal je, da mu je manjkalo tisoč reči, ne da bi nanje mislil.

Med to večerjo se je omenilo dogodkov v Zejli in sklenilo, kaj se ima najprej storiti. Milakovič je bil pripravljen peljati grofa, Bernarda in Olgo v Kalkuto. Somala sta, kajpada ostala tukaj in dobila iz sultanovega zaklada bogato darilo. Sklenila sta do jutri ostati v skrivališču in se veseliti razočaranja obeh tiranov.

Pri tej priliki je grof vprašal kapitana:

„Kaj mislite, ali naj vrnem sultanu njegove zaklade?“

„To prepustim Vam,“ se je glasil odgovor.

„Morda me boste imeli za tata, kajti trdno sem se odločil, da ne dobi najmanjše stvarice nazaj.“

„Popolnoma nič ne dvomim, da bi jaz na Vašem mestu ravno tako storil.“

„Grofa Rodriganda imeti tako dolgo za sužnja, velja denar, ne glede na mojega Bernarda, ki dobi tudi svoj delež. Razen tega sem tudi v stiski. Potrebujem namreč veliko svoto denarja v namen, katerega Vam zdaj ne utegnem razložiti. Pozneje boste zvedeli vse in odobrili moje početje.“

„O, prosim, ni se Vam treba opravičevati,“ je rekel kapitan. „Tiran je vreden take kazni. Kaj pa boste s kamelami?“

„Te obdržita naša somalska prijatelja.“

„Tedaj dam lahko odnesti Vašo prtljago?“

„Da. Enkrat se je tako treba ločiti.“

Kapitan je stopil pred vhod in zapiskal. Takoj so prišli mornarji in začeli odnašati stvari v čolna. Niso se malo čudili, ko so zagledali votlino, še bolj so se pa čudili, ko so občutili težo vreč, katere so prenašali. Gotovo niso slutili, da nosijo milijone.

Naposled so se prav srčno poslovili od Somalov. Čolna sta odrinila od kraja in šele zdaj so se čutili begunci proste.

Ko so dospeli na ladijo, sta Mohamedanca še prav trdno spala. Kuhar je med tem časom kapitanovo kajito prav udobno pripravil za Olgo, in za grofa so na zadnjem delu krova postavili šotor.

Počivali so potem do jutra. Spali niso mnogo, ker so bili preveč vznemirjeni in ko je solnce vzhajalo, so že vsi vstali. Po kratkem zajtrku so se begunci skrili in Mohamedanca so mornarji zbudili.

Dočim sta pila svojo kavo, je šel kakor slučajno kapitan mimo njih šotora. Sultan ga hitro pokliče:

„Bomo danes tudi tako počasi jadrali, kakor včeraj.“

„Mogoče.“

„Torej ne boš nikoli vjel lopovov. Zmotili smo se v Tebi.“

„Imaš prav, ampak na drugačen način, kakor Ti misliš. Vi ste spali in jaz sem delal. Danes po noči sem jih vjel.“

„Alah il alah, je-li res? Danes po noči?“

„Da.“

„Ne manjka nikogar?“

„Nikogar. Celo Somali je zraven, ki je ubežal z abesinskim čuvajem.“

„S tem je ubežal? Pri Alahu, slabo se jima bo godilo! Videti jih moram vse, vse! Je sužnja tudi pri njih?“

„Da. Saj sem že rekel, da nikogar ne manjka.“

„Tedaj jih moram takoj videti, takoj! Ali slišiš? Kje so? Kje?“

„Pelji se z menoj na breg, če jih hočeš videti. Takoj bom za nas spustil čoln v morje. Tvoj čoln, s katerim si se pripeljal na ladijo, je še zadaj privezan. Pripeljati ga bom dal na stran. Vzemi seboj vse svoje ljudi, kajti rabil jih boš!“

To je obudilo življenje v sultanu in governerju. Tekla sta z enega konca ladije na drugega; dajala svojim služabnikom najrazličnejša povelja in pri tem nista zapazila, kaj se dela na ladiji. Njih čoln so potegnili na eno stran in so se delali, kakor bi na drugi strani spustili kapitanov čoln v morje. Kdor bi pazljivo opazoval, bi moral videti, da pripravljajo ladijo za takojšno vožnjo.

Naposled so bili Mohamedanci pripravljeni in se ogledali po kapitanu.

„Vstopite!“ je ta komandiral in obenem se delal, kakor bi stopil v čoln na nasprotni strani.

Komaj je bil zadnji sultanov služabnik v čolnu, je bil kapitan spet na krovu. Na njegov migljaj so vzdignili sidro in v jadra se je uprl veter. Potem je stopil na kraj ladije in rekel sultanu:

„Zdaj boš videl, da sem držal besedo in vse begunce dobil v svojo oblast. Kateri Ti je najdražji?“

„Bela sužnja,“ je ta odgovoril. „Toda zakaj ne prideš?“

„Ker Ti jih lahko pokažem, ne da bi šel s Teboj. Poglej sem!“

V tem trenotku je stopila Olga na kraj ladije in se pokazala možem, ki so bili spodaj v čolnu. Sultan je začuden poskočil in zaklical:

„Alah il alah, ona je, da ona je! Moram takoj na ladijo.“

Toda kapitan je pomignil možu, ki je držal vrv sultanovega čolna in ta jo je vrgel v čoln, ki je postal prost in se vsled hitrih korakov sultana začel tako majati, da je sultan padel na tla. Toda hitro se je pobral in zaklical:

„Stojte! Kaj je to? Zakaj si nas odvezal? Moram spet na ladijo, da dobim sužnjo, ona je moja last! In kje so ostali?“

„Tukaj!“

Pri tej besedi je pokazal kapitan grofa Rodriganda in vrtnarja Bernarda, ki sta oba stopila na kraj ladije in se sultanu pokazala. Do zdaj je tolmač prestavljal govore, ker ni slutil, da so begunci na ladiji. Ko jih je zdaj opazil, je zelo prestrašen rekel kapitanu:

„Kaj si storil, gospod? To bo Tvoja in moja poguba!“

„Na kak način?“ je vprašal kapitan.

„Sultan in governer se bosta krvavo maščevala.“

„Pah, ne bojim se jih.“

„Ti že, toda jaz, ker prihajam večkrat v Zejlo in Berbero.“

„Tedaj ne pojdi več tja!“

„Potem imam veliko škodo.“

„Ta se Ti bo morda povrnila.“

„Vendar ne smem biti v tej stvari Tvoj tolmač.“

„Saj tudi ni treba; govoril bom sam.“

Te zadnje besede je izgovoril grof, ki je razumel tiho šepetanje tolmača. Stopil je bližje na kraj, da ga je sultan lahko natanko videl. Ta je presenečen z klical:

„Pri alahu, tamle so! Zapovem Vam, da me vzamete spet na ladijo.“

„To nam ne pride na misel,“ se je smejal grof.

„Tedaj pojdite sem k meni! Zapovem Vam!“

„Ali noriš? Kaj pa imaš nam zapovedovati? Prosti možje smo zdaj.“

„Lopovi ste, ničvredni lopovi! Kje imate denar in moje zaklade?“

„Te imamo pri sebi na ladiji.“

„Vrnite jih!“

„To bi bilo smešno. Kristjanski knez je bil prisiljen služiti toliko let; zato Te zdaj prisili, da mu izplačaš knežje plačilo. Zdravstvuj in ne zabi nauka, ki si ga danes dobil od nas.“

Čoln se je oddaljil od ladije; toda sultanov srd je bil tolik, da v tem trenotku ni mogel izpregovoriti besede, na njegovem mestu pa je ukazal governer:

„Zapovem Vam, da nas vzamete spet na ladijo. Ali naj Vas prisilim k temu?“

„Poskušaj!“ se je smejal grof.

„Sultan mi je pismeno potrdil, da dobim nagrado.“

„Daj si jo izplačati od njega, saj so pogoji izpolnjeni. Nagrado imaš dobiti, kadar pridemo v kapitanove roke. Zdaj smo v njegovih rokah, torej Ti mora izplačati sultan nagrado.“

„Pes,“ je škripal governer. „Goljufali ste nas!“

„Toda Vi ne nas; zato ste bili preneumni! Kristjan se ne bo nikoli dal goljufati od Mohamedanca: zapomni si to, zdravstvujte!“

Tedaj je governer ukazal svojim ljudem:

„Uprite se v vesla. Nazaj k ladiji!“

Kapitan je to zapazil in komandiral:

„Hola, mladenči, obrnite jadra proti vetru!“

To povelje se je izvršilo in ravno ko se je čoln dotaknil ladije, se je ta nenadno obrnila in trčila ob čoln, da se je takoj prevrnil. Vsi so padli v vodo in se zdaj trudili, da splavajo na suho.

Od brega sem, se je začul vesel vrisk. Sultan, kateremu sta pomagala dva služabnika, se je ozrl tja in spoznal oba Somala, ki sta na njegovih kamelah stala pri vodi in se glasno veselila njegove nesreče.

„Psa sta bila vodnika, imata tudi moji kameli!“ je grgral sultan in požiral morsko vodo. „Hitro na breg! Vjeti ju moramo!“

Na krovu stoječi so videli, kako so se plavalci prizadevali priti do brega. Komaj pa so prišli do njega, sta Somala zaničljivo zavriskala in odgalopirala na svojih hitrih kamelah. Oba gospoda sta tudi tukaj dobila dolge nosove.

„Vidi se, da bi rad počil od srda,“ je rekel grof. „Gorje njegovim služabnikom, na katere bo znosil svojo jezo.“

„Godilo se jim bo, kakor meni, če pridem spet v Zejlo,“ je tarnal tolmač.

„Kako to?“

„Governer me bo zaprl.“

„Zoper to je prav dobre sredstvo: ne pojdi več tja in škodo, ki jo boš radi tega imel, Ti povrnem.“

S tem je bil mož zadovoljen.

Ladija je v kratkem dospela v odprto morje, in obrežje je počasi zginilo iz pred oči. Jadrala je proti Indiji, ker je kapitan vedel, da hočejo njegovi novi pasažirji v Kalkuto.

Tekom popoldneva so srečali angleško trgovsko ladijo, ki je vzela tolmača seboj v Aden. Potrebovali ga niso več in grof ga je bogato obdaril.

Po dnevu je bilo preveč vroče, zato so ga večinoma prespali. O mraku so se pa zbrali vsi okoli kapitana, ki je bil radoveden zvedeti kaj o usodi ljudi, katere je pomagal rešiti. Slutil je, da so izredne razmere pouzročile njih sužnost, zato je napeljal govor na to.

Grof je tudi spoznal, da se ima kapitanu zahvaliti za rešitev. Spoznal je o njem odločnega in požrtvovalnega moža, ki mu bo še lahko mnogo koristil, zato je sklenil, da mu odkritosrčno razloži vse svoje dogodke. Rekel mu je:

„Dokazali ste, da Vas smem imenovati prijatelja; najbrž bom še Vašo pomoč potreboval, zato Vam moram razkriti nekaj skrivnost svoje rodbine, da boste lahko sami sodili, kako bi nam še nadalje koristili.“

Kapitan se je zadovoljno namuzal, potisnil novo zalogo tobaka v usta in rekel:

„Senor, dam Vam besedo, da se lahko zanesete name. Kar mi boste povedali, ne bo zvedel noben človek, vsaj brez Vašega dovoljenja ne, in kar labko kot priprost človek storim za Vas, se bo gotovo zgodilo. Dobre volje mi ne manjka.“

„No, dobro moj ljubi senor kapitan! Povejte mi najprej, če Vam je znana ladija z imenom ‚La Pendola‘?“

Kapitan je nekaj časa premišljeval, a potem dejal:

„‚La Pendola‘? Španska ladija? Da, videl sem jo v nekem pristanišču in jo tudi že srečal na morju Takrat sem bil še drugi krmar ‚Pendola‘ je bila znana kot eden najboljših jadernikov.“

„Ste poznali tudi kapitana te ladije?“

„Nekega Landola?“

„Da. O mornarji se poznamo med seboj. Izdal se je za Španca, a zdelo se mi je, da je Amerikanec.“

„Kako Vam je mož ugajal?“

„Hm! Nikakor mi ni dopadel. Imel je nekaj odurnega na sebi, sicer se mi, vodne podgane, ne brigamo dosti za obraze drugih ljudi, toda oči tega moža so napravile vendar utis name in sicer jako slab.“

„Potem Vas nadalje vprašam, če ne poznate še neko drugo ladijo z imenom ‚Le Lion‘ lev?“

„,Le Lion‘! Grom in strela! Morda mislite slabo znanega morskega roparja?“

„Da. Kapitan Grandeprij, ali ne?“

„Kajpada. In Vi vprašate, če ga poznam? Poznam ga prav tako dobro, kakor vsak mornar in morda še nekoliko bolj.“

Pri svitu ladijske svetilke, se je videlo, da se mu je potemnil obraz, in njegove oči so v jezi bliščale. Šele za nekaj trenotkov je nadaljeval:

„Zakaj me prašate po tem lopovu?“

„Ker igra v moji povesti in sploh v mojem življenju jako veliko ulogo.“

„V mojem tudi senor. Sicer ta uloga ni bila velika, ker sem šel namreč kmalu od njega, toda — —“

„Odšli od njega?“ ga je grof prekinil. „Ste li bili pri njem?“

„Kajpada!“

„Kot morski ropar?“

„Da, je pokimal kapital in jezno pljunil v vodo. Temu se čudite. Kaj ne, zdaj je pa vse zaupanje proč, zdaj me ne morete smatrati več za poštenega človeka?“

„Pah! Poznam nekoga, ki je bil tudi pri kapitanu Grandepriju, kot morski ropar in vendar je zelo pošten človek.“

„Ah, tega bi rad videl!“

„Tukaj sedi.“

Pri teh besedah pokaže grof vrtnarja, ki je sedel zraven njih. Kapitan ga začuden pogleda in reče:

„Vi, ali ste bili tudi na ‚Lijonu‘?“

„Da.“

„Prostovoljno?“

„Bog in sveta Devica me obvari! Prisilili so me.“

„Kakor mene! In kako ste ušli?“

„Ker nisem ubogal, so me prodali za sužnja. Na ta način sem prišel v Herer, od koder sem ubežal z gospodom grofom.“

„Vsi hudiči! Z menoj se je ravno tako zgodilo. Ugrabili so tudi mene, a se nisem vdeležil njih krivic.“

„In kako ste ušli.“

„Prav na čuden način. Bil je to dokaz, da so tudi med pirati ljudje, ki imajo dobro srce. Ali poznate Barcelono?“

„Seveda,“ je odgovoril grof. „Rodriganda, moj rodni grad, leži v bližini.“

„No, dobro! Tam sem bil z neko ladijo iz Reke. Naložiti bi morali olja in južnega sadja. Če bi ladija srečno prišla domov, bi mi gospodar, stari grčavi Tomaž Matelič, dal svojo hčerko za ženo. Rada sva se imela in veselil sem se, kakor otrok na poroko. Toda v tem nesrečnem gnezdu, je ležala tudi ‚Pendola‘ s kapitanom Landola, in poleg nje prav lepa francoska ladija, katero bi si bil rad ogledal. Prosil sem starega za dovoljenje, da smem na suho. V neki krčmi sem zadel ljudi te ladije, se z njimi seznanil in obljubili so mi, da si smem ogledati njih ladijo. Šel sem z njimi. Toda komaj sem bil na krovu, so me zvezali z vrmi in pahnili v spodnje prostore. Po noči je ladija odplula in drugo jutro sem zvedel, da je morski ropar. Šele pred kratkim jo je Grandeprij ugrabil in zdaj ji je načeloval njegov prvi krmar. Kapitana samega nisem nikoli videl, kajti opraviti je imel z glavno ladijo v Zahodni Indiji.“

„In kam ste se peljali?“ je vprašal grof.

Najprej v Sredozemsko morje in, ko ni bilo tu nič opraviti, v Južno Ameriko. Jadrali smo okoli rta Horn in potem ob Ameriki navzgor. Na Peruanskem obrežju, se mi je posrečilo s pomočjo dobrosrčnega roparja, kateremu sem se smilil, v temni noči uiti s čolnom na breg. Sam ni hotel uiti, vendar ga ne bom nikoli pozabil. Imenoval se je Garbilo.“

„Garbilo?“ je Olga hitro vprašala.

„Da,“ je začuden odgovoril kapitan. „Ali ga poznate?“

Olga je odgovorila:

„Osebno ga sicer ne poznam, toda pravili so mi o njem. Je že mrtev. Umrl je v ječi v Barceloni in moj prijatelj z imenom Strnad, je slišal njegovo spoved.“ In obrnivši se k grofu je nadaljevala. „Ta Garbilo je namreč oni krmar, ki je povedal doktorju Strnadu, da je bil z morskim roparjem v pristanišču Verakruc. Iz tega je Strnad najpoprej sklepal, da Vi še morda živite in še niste umrli, ampak da so Vas spravili v varen, skrit kraj.“

„Božja pota so čudovita,“ je rekel grof. „Toda nadaljujte, kapitan, kako se Vam je nadalje godilo.“

„Kako se mi je godilo?“ je dejal ta s temnim obrazom. „Slabo dovolj. Ladije, na kateri bi se odpeljal, nisem nobene našel. Lakoto sem trpel in tričetrt leta čakal, da se me je naposled usmilila holandska ladija. Na nji sem prišel v Amsterdam in potem domov. Med tem časom sta pretekli dve leti. Stari Tomaž Matelič me je imel za ubežnika in pregovoril je svojo hči, da je drugega vzela. Ko sem ji pravil, kako se mi je godilo, si je skoro oči izjokala. Najslabše pa je, da sem si potem, seveda šele po dolgih letih, nakopal velik križ na glavo. In kdo je kriv temu? Grandeprij! Vse bi mu odpustil, toda da nisem dobil lepe Anice Matelič in na njenem mestu poročil krivonosega zmaja, tega mu ne odpustim nikdar. Če bi ga le imel enkrat med svojimi pestmi, stiskal bi ga, da bi mu zletela duša iz telesa, kakor nudeljni iz krompirjeve stiskalnice.“

Videlo se mu je, da še zdaj nosi maščevanje v svojem srcu, zato ga grof vpraša:

„Kedaj ste videli prvič kapitana Landola? Poprej ali potem, ko so Vas ugrabili?“

„Nekaj časa potem, ko sem se vrnil.“

„Ali, kaka škoda, da ga niste poprej videli.“

„Zakaj?“

„Ker sta Landola in Grandeprij, ena in ista oseba.“

Kapitan je začuden poskočil in zaklical:

„Nemogoče!“

„Ne nemogoče, ampak resnica.“

„Ali, zdaj se mi jasni! Toda strela naj takoj udari! Tedaj bi ga lahko prijel! No, drugič mi ne bo visel.“

„Kot morskega roparja ga gotovo ne boste vjeli. Od onega časa je preteklo veliko let, in sedanjost ni nič kaj ugodna njegovemu rokodelstvu. Morda je svojo zadnjo hudobijo storil na naših prijateljih, katere je izpostavil na otoku.“

„Na otoku? Na katerem?“ je vprašal kapitan.

„To je ravno, kar Vam moram povedati, senor Milakovič. Torej poslušajte!“

Po teh besedah mu je pripovedoval vse, kar se mu je zdelo potrebno. Molče ga je kapitan poslušal in le na tem se je spoznal vtis, ki ga je napravila nanj povest, ker je udarjal z nogami ob tla in jezno pljuval v vodo. Ko je grof končal, je vstal, in naredil par korakov po krovu, da bi se pomiril in potem dejal:

„Nezaslišano! Strašno! In vse to je res?“

„Vse,“ je odgovoril don Ferdinando.

„Potem naj ga hudič vzame! Ne, ne samo eden, ampak tisoč hudičev naj ga odnese! Kaj je to, kar je meni storil, proti Vašemu. Ali Vam ne kriči celo srce po maščevanju?“

„To se razume! Maščevali se bomo, če še živi.“

„Če še živi? Taki lopovi umrjo teško, don Ferdinando. Stavim, da se še ne peče v peklu. Toda povejte mi za božjo voljo, kako Vam je bilo, ko ste na videz mrtvi ležali na mrtvaškem odru!“

„Strašno, ne smem misliti nato.“

„Verujem. Slišali ste vse?“

„Vsako besedo.“

„In tudi vse videli?“

„Vse. Pozabili so zatisniti mi eno oko, zato sem lahko razločeval pravo žalost od hinavščine. Ta lopov Alfonzo, ki se zdaj izdaja za pravega grofa Rodriganda, ni mogel skriti svojega vražjega veselja, ko me je videl na mrtvaškem odru. Bila je le ena duša, ki je odkritosrčno jokala za menoj, namreč Marija Hermajek.“

„In midva? Jaz in moj oče?“ je vprašala Olga očitajoče.

„Saj govorim le o osebah, ki so bile navzoče. Vidva sta pa bila na hacijendi. Napravil sem svoj testament in moral gledati, kako ga je vkradel ta Kortejo. Z velikim sijajem so me pokopali, ko je zdravnik konštatiral, da sem res mrtev. Tudi najhujšemu sovražniku ne bi privoščil, kar sem v onih trenotkih trpel in občutil; samo Korteju in Landolu bi želel jednake muke.“

„Moralo je biti res strašno,“ je rekla Olga in se stresla groze.

„Tako strašno, da ni mogoče popisati,“ je odgovoril grof. „Vse videti, vse slišati in vendar niti uda ganiti, niti dati znak življenja od sebe. Čutil sem, da so mi žile nehale biti, in da mi je sapa zastala. Kri mi je ležala, kakor mrzel svinec v žilah in zrak se je plazil počasi in ledeno, kakor salamander, iz mojih prsi. Zveličanje bi dal samo za en glas, samo da bi en prst mogel premakniti in vendar sem ležal tu brez rešitve in brez upanja, žrtev strašne prevare vražje rafiniranih lopovov.“

Streslo ga je. Bilo je, kakor da bi ga spet premagala takratna smrtna groza. Toda nad njim so se svetile južne zvezde in pod njim so šumljali peneči valovi prozornega morja. Večerni hlad mu je božal lica in sočutno so zrli vsi v njega. Čutil je gorko Olgino roko na svoji rami.

„In potem, v grobu?“ je vprašal kapitan.

„Iz groba so me izkopali in me prenesli na ladijo. Postavili so krsto po koncu in čakali, da se zbudim. Prišlo je počasi. Najprej sem začel z jezikom migati, ne da bi mogel govoriti, potem je pretekel cel dan predno sem mogel rabiti svoje ude. Ostalo veste. Landola mi je odkritosrčni povedal, da me pusti le zategadelj živeti, da me lahko porabi za prisilno sredstvo zoper Korteja. V Berberi me je prodal in prišel sem v Herer, kjer sem šeie po dolgih, dolgih letih našel zopet rešitev.“

Povedal je vse, kar je bilo potrebno in tudi to, kar je med begom zvedel od Olge o usodi sedanjih prebivalcev otoka. Kapitan se je prvi ohrabril in rekel:

„Kaj mislite zdaj storiti, don Ferdinando?“

„Da hočemo v Kalkuto — — —“

„To vem, namreč da si najamete ladijo,“ mu je kapitan prekinil besedo.

„Ali pa, da jo kupimo,“ je odgovoril grof.

„Vsi vragi! To velja denar!“

„Saj ga imam dovolj.“

„Je-li bil sultanov zaklad tako velik?“

„Zadostoval bo,“ se je smehljal grof.

„Gotovo ne boste hoteli vzeti kako slabo ladijo, ki ni več za na morje?“

„Ne. Tudi ladije z jadri ne maram, ker mi je vožnja predolga, in uboge prijatelje moramo čim hitreje rešiti.“

„Toda parnik je drag, senor.“

„Plačam vsako vsoto.“

„Lahko je tudi mogoče, da ne bo nobenega na prodaj.“

„Tudi ne, če ponudim milijone?“

„Vsi hudiči, potem pa že!“ je zaklical kapitan. „Ubegel suženj, ki kar tako meče okoli sebe z milijoni, je gotovo čudna prikazen.“

„Gotovo! Ali znate voditi parnik?“

„To se praša. Glavna stvar je dober mašinist, kajti s strojem ima kapitan kaj malo opraviti.“

„Že veliko hvalo sem Vam dolžan in zato se Vas komaj upam vprašati, če poznate Veliki ocean.“

„Če ga poznam?“ se je smejal Milakovič. „Kakor svoj žep! Ze kot mornarski učenec in pozneje sem prejadral vsak kotiček v njem. Pa zakaj vprašate?“

„Ker Vam zaupam. Moja želja bi bila, da bi nas Vi peljali na otok.“

„Jaz? Halo! Mislite resno?“

„Gotovo.“

„Iz srca rad,“ je zaklical kapitan. „Don Ferdinandor iz duše mi govorite. Vaša usoda je tako nenavadna, da popolnoma sočustvujem z Vami. Če hočete res poskušati z menoj, starim morskim psom, upam, da boste z božjo pomočjo zadovoljni z menoj.“

„Toda ta ladija?“

„Ne skrbite. Naredil sem neprimerno dobro kupčijo. V Kalkuti bom samo še naložil drugo blago, potem gotov. Moj krmar jo bo srečno pripeljal domov. Mož ji je zanesljiv in me bo opravičil pri mojem gospodu.“

„Krasno! Tedaj sva edina.“

„Gotovo,“ je pokimal kapitan.

„Top?“

„Top!“

Roki obeh sta krepko udarili skupaj in dogovor je bil sklenjen.

V treh tednih so dospeli v Kalkuto, ker jim je bil veter ugoden in je ladija dobro jadrala. Kapitan Milakovič je kmalu našel primerno blago, katero je dal naložiti na ladijo, dočim se je sam ogledni po kakem parniku. Po dolgem času je vendar našel parnik, ki je bil lastnina nekega Angleža, ki je kot častnik ostal v Kalkuti.

Milakovič je ugodno priliko takoj porabil in kupil dotični parnik. Obdržal je tudi vse osobje v svoji službi, kar je bilo tudi ljudem prav.

Pri velikanskem bogastvu, ki je v Kalkuti nakopičeno in pri brezštevilnih milijonarjih, ki ondi žive, ni bilo grofu težko, prodati svoje dragocenosti.

Parnik so takoj plačali in ga oskrbeli s hrano, premogom in vsem drugim, kar je bilo potrebno. Olga je zopet dobila ženske obleke in grof je sebi in zvestemu Bernardu privoščil vse ugodnosti, katere sta toliko časa pogrešala.

O svojem namenu je grof molčal, le španskemu konzulu se je zaupal, in ta mu je dal potrebne papirje in legitimacije ter mu tudi drugače v vsakem oziru šel na roko. Naposled so odjadrali.

Glavna stvar je bila izvedeti lego samotnega otoka. Olga je sicer povedala, kako jo je Strnad izračunil toda ta ni imel potrebnih in natančnih inštrumentov, o ni mogel natančno izmeriti. Sklenili so torej, da v označenem kraju toliko časa iščejo in križajo dokler ne najdejo otoka.

Pluli so prav hitro. Na mnogih krajih so v premog na ladijo in naposled dospeli na najvzhodnejši otok otočja Pomutu.

Petnajst stopinj proti jugu in trinajst stopinj proti vzhodu od tukaj v dolžini Velikonočnih otokov, bi moral po Strnadovem računu ležati otok. Kapitan Milakovič je začel križati, toda mnogo dni brez vspeha. Ker se bi tukaj lahko v podzemeljske koralne čeri zadeli, so morali biti zelo previdni in so brez para pustili križati parnik po morju.

Neke noči je stal Milakovič, ki je le po dnr nekaj ur počival, na visokem poveljniškem mestu opazoval z zvezdami gosto posejano obnebje. Poleg njej je stal grof z nočnim daljnogledom.

„Prosim, don Ferdinando,“ je rekel kapitan. „Dajte meni daljnogled.“

„Tukaj! Ali kaj vidite?“ je vprašal grof.

„Hm! Tam zadaj čisto v morju vidim zvezdo z nenavadnim svitom. Skoro bi stavil, da je ta luč pod obnebjem.“

„Potem pa ni zvezda.“

„Ne, ampak umetna luč, plamen.“

Vzel je dalnogled na oko in dolgo pazljivo gledal skozi. Naposled ga je odstavil in rekel s prepričanjem:

„To ni zvezda.“

„Ah, morda svetiljka kake ladije, ki nam prihaja nasproti?“

„Ne. To je plamen ognja, ki gori na suhem.“

„Moj Bog, tedaj se bližamo kakemu otoku?“

„Na vsak način.“

„In veste gotovo, da se ne motite, kapitan?“

„Nikakor se ne motim. Moj daljnogled me ni še koli prevaril. Sicer vem iz današnjega računa popolnoma natanko, kje da smo in vendar ni na tem mestu na mojem sicer izvrstnem zemljevidu označenega nobenega otoka. Zato se lahko iz tega sklepa, da se bližamo dozdaj neznanemu otoku.“

„O Bog, če bi bil otok, ki ga mi iščemo. Iz srca želim, da bi bil ta. Ali naj zbudim senoro Olgo?“

„Še ne. Le poglejte tja, ogenj ugasuje.“

Grof je opazil, da je ogenj počasi res ugasnil. Rekel je:

„Morda je bil kak meteor, a ne umetni ogenj.“

„Ne. Ogenj so zanetile človeške roke. Vidite zdaj je popolnoma ugasnil, dočim je pred dvema minutama plamen še visoko švigal. Na kaj sklepate iz tega, ?

„Da je gorivo zelo lahko.“

„Res je. In ta stvar da sklepati, da je to iskani lok. Senora Olga je nam povedala, da je tam les prav redek, torej so gotovo požgali suhe rastline in veje, ki nenadoma vsplamenijo, toda hitro pogore.“

„Vi trdite, da so tam, kjer smo videli luč, ljudje? Ali pa bodo videli našo luč?“

„Ne. Luč, katero sva videla je bila oddaljena od nas okoli tri morske milje! Njen pjamen je visoko plapolal, dočim naša svetiljka le malo in mirno sveti.“

„In če jo zapazijo, jo bodo imeli za zvezdo?“

„Gotovo! Dal jim pa bom znamenje.“

Ukazal je izpustiti več raket. To se je zgodilo, toda brez vspeha.

„Niso nas zapazili,“ je rekel kapitan. „Če bi videli naš signal, bi gotovo odgovorili in zopet prižgali ogenj. Čakati moramo do jutri.“

„Kdo bi to vzdržal!“ je rekel grof nepotrpežljivo.

„Mi, senor,“ je odgovoril kapitan.

„Izpustimo par, da pridemo bližje.“

„Ne. Senora Olga je pravila, da je otok obdan od nevarnih skal, katerih se moramo varovati. Pri lahnem vetru, ki piha od zahoda proti vzhodu, se vseeno pomikamo počasi naprej in proti jutru bomo že videli, kaj imamo pred seboj.“

Grof je ostal nekaj časa miren. Trdno je bil prepričan, da je dosegel cilj, zato je vprašal:

„Bi ne bilo dobro, da sprožimo top, kapitan?“

„To bi jaz odsvetoval.“

„Zakaj?“

„Iz več vzrokov. Če ta otok ni oni, ki ga išče bi se ljudje, najbrž divjaki, ki tu stanujejo, iz s poskrili, če bi slišali strel. Če jih pa zjutraj pre timo, lahko mnogo poizvemo pri njih, kar bi nam bilo koristno.“

„Če bi bil pa vendar iskani — — —?“

„Bi s streli samo motili spanje ubogih ljudji in tudi senorov. Razen tega sem pa tudi sebičen; rad bi presenetil te ljudi in tudi senoro. Zato bom ukazal še svetiljko ugasniti.“

To se je zgodilo in obenem je kapitan tudi postavil moža na kraj ladije, ki bi poslušal šumenje valov in gledal, da se ladija kam ne zadene.

Četrt ure za četrt ure je preteklo. Kapitan je rekel grofu naj gre počivat, ta se pa ni mogel odločiti k temu. Nemiren je hodil semintja. Minute so mu bile ure in ure dnevi, dokler ni naposled malo pred jutrom zaklical stražnik:

„Skale pred nami!“

„Obrnite na levo,“ je komandiral kapitan.

Ladija se je počasi obrnila na levo in pustila nevarno mesto na desni. Skoro potem se je začelo daniti a kmalu so se videli negotovi obrisi otoka, ki je bil obdan z obročem koralnih skal, skozi katere se je le na enem mestu moglo priti. Ker je bilo morje mirno, so upali, da še lahko danes pridejo skozi ta vhod.

Nekaj minut pozneje se je otok natančneje videl. Opazili so z grmovjem obraščeno višino, toda nikakega sledu človeškega stanovanja. Grof je stopil k kapitanu in ga vprašal:

„No kapitan, kaj mislite?“

Glas še mu je tresel razburjenosti, katere ni mogel premagovati.

Tedaj ga je kapitan resno in s solznim očesom povedal in odgovoril:

„Na cilju smo, don Ferdinando!“

„Ali res? Veste to gotovo?“ je grof glasno zaklical.

„Pst!“ svari kapitan. „Zbudili boste senoro.“

„Zakaj bi je ne zbudili?“

„Ker jo hočem presenetiti. Ko se zbudi, bo imela tovariše že na ladiji.“

„Torej hočete brez nje na suho?“

„Da.“

„Toda mene vzamete seboj?“

„To je ob sebi umevno.“

„Iz česa sklepate, da je ta otok oni, ki ga iščemo?“

„Ker se popolnoma strinja z opisom senore Olge. Tudi v mornarskem oziru moram spoštovati tega Strnada. Kljub pomanjkanju vsakega inštrumenta, je lego tega otoka skoro natančno označil.“

„Zakaj se pa ne vidijo stanovanja?“

„Ker so najbrž za ono višino, kjer so varni pred jiv viharjem. Vrzimo sidro in izpustimo čoln v morje. Prebivalci tega otoka bodo še najslajše spali.“

Polovico moštva, ki je še ležalo, so previdno zbun od dili in ti so brez vsakega ropota izvršili kapitanovonem povelje. Ta je, z grofom in štirimi veslači, stopil v čoln. Možje so vsi vedeli kakšen namen ima ta vožnja, zato so se že naprej veselili, kakor bi bilo najti lastne prijatelje in sorodnike.

Čoln je srečno dospel skozi odprtino skal do brega. Veslači so ostali v čolnu, kapitan in grof sta pa previdno korakala dalje.

Obšla sta višino in zagledala najprej vrsto nizkih koč, ki so bile iz prsti in vej napravljene. Vrata so bila s kožami zavesena in okoli koč je rastlo močne grmovje, kakor zgoraj na griču. Grmi so bili brez r iz česar se je dalo sklepati, da so si ljudje prizadevali vzgojiti iz njih debla, najbrž za plav.

Moža sta pa opazila še nekaj drugega.

Ravno pred njima je stala pri zadnjem grmu nenavadno visoka in široka postava. Oblečena je bila v hlače in jopič iz zajčjih kožic, noge so tičale v nekakih sandalah in na glavi je imela iz dolgih, širokih biljk spleten klobuk. Polna, dolga brada tega moža, je segala skoro do pasa in tudi lasje, so se mu vsipali čez ramena. Poteze obraza so bile od viharjev trde, toda plemenite, in njegovo veliko odprto oko, ki je z izrazom pobožnosti zrlo v vzhajajočo jutranjo zarjo, je bilo milo in plemenito. Bil je Strnad.

Kaj je mislil ta mož? Kateri občutki so mu vzdi njegova prsa? Tu, na vzhodu, kjer je žarela novega dneva, leži Amerika in še dalje naprej, ina z vsemi, katere ljubi, z materjo, s sestro, ogo in — otrokom. Ali je imel res otroka? Ali jo oni, ki so bili nje govemu srcu neizmerno li so že umrli tuge in srčne bolesti? Tu na tem e vsak dan ležal v molitvi skozi dolgo, dolgo j je tudi zdaj pokleknil. Moža, ki sta stala za a, ni opazil. Tudi ladije ni mogel videti, ker grič vmes. Odkril se je, sklenil roke in molil, bi shitil, da se sliši vsaka njegova beseda, slo.

Gospod, Ti oče vseh otrok, Ti tolažba žalost Ti pomoč zatiranih, Tvoj sem in na Tebe se za em. Tu v zapuščenosti širokega morja, doni glas Tebi, klic iz najhujše stiske po milosti in usmiljenju. Srce se mi trga in življenje mi v tugi premineva. Reši, nas o Vladar sveta! Pelji nas proč od tukaj, kjer ejo valovi tuge zadušiti. Pošlji človeka, ki naj or Tvoj angelj reši smrti v globini obupnosti. pa sklenil, da moramo tukaj čakati do smrti se onih, ki molijo doma za našo rešitev. Daj ji pogumno srce, da prenašajo, kar si jim odločil; vlij tolažbo in mir v njih duše, obriši jim solze in teši njih tugo. Ti pa bodi hvaljen in slavljen za vse, kar nam pošiljaš; kajti Tvoja pota so čudovita in Tvoja modrost je neskončna od vekomaj do vekomaj! Amen.“

Kapitan je kot Dalmatinec razumel vsako besedo. Solze so mu stopili v oči in tudi grofa je premagala ginjenost.

Strnad je po molitvi vstal. Solze so mu lile po licih, toda zaupanje v Boga, mu je razjasnilo obraz. Nenadoma se je pa stresel, tako hitro in tako močno, kakor bi ga zadel močan udarec, kajti roka, tuja — to je vedel, da so drugi se vsi spali — se je žila na njegovo ramo in začul se je glas:

„Vaša molitev je uslišana in angelj je tu, da Vas reši!“

Obrnil se je in zagledal pred seboj jokajočega pitana in za njim grofa. Opotekel se je in padel na kolena. Oči so mu bile široko odprte; usta so se mu premikale, hotele so govoriti, a niso spravile iz sebe. Napravil je utis blaznega od najhujšega otrpnjenega človeka.

Kapitan je spoznal svojo napako. Ni po to, da tudi veselje lahko umori človeka.

„Moj Bog, kaj sem storil,“ je rekel. „Vzemite se!“

Šele zdaj je grgralo iz Strnadovih ust nerazumljivo mrmranje, iz katerega so se počasi vendarle razl besede:

„O — o — —! Ah — —! O Bog! O Bog mogoče! Kdo ste?“

„Avstrijski pomorski kapitan, ki Vas hoče od od tu. Moja ladija je zasidrana ondi za gričem.“

Pričakoval je, da bo Strnad zdaj vstal; toda to se ni zgodilo; temveč ta se je počasi, in kakor uničen zgrudil na tla. Roki sta mu odpadli, glava se je nagnila, in njegovo tako močno junaško telo je leglo v travo. Moža sta videla, kako se trese njegovo telo. Slišala sta njegovo srce pretresujoče jokanje in nista ga motila. Kapitan je slutil, da ga bodo solze privedle k polni zavesti in imel je prav.

Po kratkem odmoru je Strnad počasi vstal in oba še vedno dvomljivo gledal rekoč:

„Je-li res, da Vaju vidim? Ljudje so tu? Ladija je prišla? Bog, moj Bog, kakšna blaženost! Zahvalim Te, toda skoro bi me usmrtilo!“

„Oprostite!“ je prosil kapitan. „Zelo sem bil nepreviden, toda opisali so mi Vas, kot moža, kateremu sem se že upal nepričakovano se prikazati.“

„Mene? Mene so Vam opisali? Nemogoče!“

„In vendar! Zelo se motim, če bi v Vaši postavi ne spoznal takoj gospoda doktorja Strnada.“

„Resnično Vi me poznate! Kakšna uganka! Kdo je z Vami govoril o meni? Odkod prihajate?“

„Ta gospod mi je pravil o Vas.“

Pri tem je pokazal na grofa. Strnad ga je dolgo gledal. Lica so se mu rudečila in oči so mu bliščale.

„Rekli ste ‚ta gospod‘, toda hoteli ste reči mesto tega ‚ta senor‘?“ je vprašal.

„Da,“ je odgovoril kapitan začuden.

Tedaj se je vzravnala Strnadova, postava; globoko in krepko je dihal in potem zaklical:

„Prosil sem Vas, da mi poveste odkod prihajate; toda jaz hočem —“

„Prihajamo iz — — —“ je hotel kapitan odgovoriti.

„Iz Hererja,“ mu je padel Strnad v besedo.

„Da, iz Hererja,“ je odgovoril kapitan še bolj začuden kot poprej.

„In ta senor je don Ferdinando de Rodriganda,“ je nadaljeval Strnad.

„Da, to sem jaz!“ je prvikrat izpregovoril imenovani.

„O moj Bog, odšel sem z doma, da Vas rešim in zdaj prihajate Vi, da me rešite! Spoznal sem Vas na Vaših potezah, ker ste tako zelo podobni don Emanuelu.“

Razprostrl je roki in moža, ki se še nikdar nista videla, sta si ležala na prsih tako prisrčno, kakor da bi si bila že od rojstva prijatelja.

„Uf!“ se je začulo sem od koč. In temu klicu je po kratkem odmoru največjega začudenia je sledil še trojni „Uf! Uf! Uf!“

Medvedovo Srce, vodja Apahov, se je zbudil, slišal glasove in izstopivši iz koče to zaklical. Takoj so se odgrnila vrata poleg stoječe hiše in prikazal se je Bivolovo Čelo, vodja Mictekov. Zagledal je oba tujca in njegov pogled je obvisel na grofu. Veselo je poskočil in zaklical:

„Uf, don Ferdinando!“

Videl je grofa večkrat na liacijendi del Erina pri Petru Karpelesu in ga zdaj takoj spoznal. Tudi grof ga je spoznal.

„Bivolovo Čelo!“ je zaklical.

Njegove roke so spustile Strnada, in v naslednjem trenotku je ležal vodja na njegovih prsih. Španski grof in poldivji Indijanec sta se objemala. Nikdo navzočih ni v tem trenotku mislil na razlike časti obeh mož.

Vzkliki obeh Indijancov so bili tako glasni, da so se tudi ostali zbudili. Oba Kreka sta se pokazala in za njima ženska postava — Karja, Mictekova hči.

Prizor, ki je sledil, se ne da popisati. Glasni vzkliki veselja so se razlegali in vmes sto in sto vprašanj. Padali so iz rok v roke in se objemali. Tekli so na grič in ko so zagledali ladijo so mahali z rokami v zraku in skakali, kakor brezpametni.

Samo eden je bil, čeprav tudi vesel, mirnejši od drugih — Anton Krek, imenovan Gromov Strel. Tudi v njegovih oči so se svetile solze radosti, toda njegovo veselje je bilo mešano z žalostjo.

Kapitan je to opazil. Stopil je k njemu in rekel:

„Ali se ne veselite tudi, da ste naposled rešeni?“

„O, veselim se,“ je odgovoril. „Toda moje veselje bi bilo stokrat večje, če — — —“

Ni končal stavka, ampak obmolknil.

„Če — — — ? Prosim, nadaljujte.“

„Če bi veselje še kdo drugi delil z menoj.“

„Smem vprašati, kdo je ta drugi?“

Krek je žalostno zmajal z glavo in se obrnil v stran. Kapitan ni več utegnil nadalje povpraševati, kajti Strnad je stopil k njemu in vprašal:

„Gospod kapitan, smemo na ladijo?“

„Seveda, kajpada,“ je ta odgovoril.

„Toda takoj, precej?“

„Da zapustite otok?“ se je smehljal Milakovič.

„Ne, ampak da stopimo z nogo na ladijo, kateri bomo imeli zahvaliti našo rešitev.“

„Dobro! Pojdite! V čolnu je dovolj prostora za vse.“

Kakor bi dirkali, so se zdaj drvili proti čolnu. Strnad je bil prvi, ki je dospel do njega. Celo oba, sicer tako resna Indijanca, sta skakala, kakor otroci iz šole. Ko so vsi vstopili, je odplul čoln proti ladiji. Kapitan je že poprej vse ukazal, kaj se ima storiti. Nabasali so topove, in ko je plul čoln skozi čeri, je zagrmel prvi strel na ladiji. V istem trenotku so potegnili vse zastave in zastavice v višino in strel za strelom je grmel, dokler niso prišli na ladijo.

Olga je mirno spala in ni zapazila, da je pred nekaj časom odplul čoln od ladije. Šele prvi strel jo je vzdramil iz spanja. Prestrašila se je. Kaj se je zgodilo? Vedeti mora. Skočila je z ležišča, se hitro oblekla in šla na krov. Pred seboj je videla dolgo iskani otok. V kosmate kože oblečene postave so ravno stopale na ladijo. Ena teh je začudeno obstala in s tem večja hitrostjo potem hitela k Olgi. Bil je Gromov Strel.

„Olga!“ je zavpil.

„Anton!“ je veselja zakričala.

Ležala sta si na prsih. Jokala sta in se smejala, objemala se in poljubovala, kakor dva otroka, ki ne moreta prikriti svojega veselja. Poleg njih je stal kapitan, se veselil njih sreče in naposled vprašal:

„No, gospod Krek, je-li zdaj Vaše veselje stoterno?“

„O, tisočerno, miljonsko!“ je ta presrečen odgovoril. „Toda povejte mi za božjo voljo, kako je prišla Olga na Vašo ladio? Vsi smo mislili, da je že mrtva, da se je potopila s plavom.“

To boste pozneje vse obširno zvedeli. Zdaj pa pojdite v kajito. Zajtrk je pripravljen in po dolgih letih boste spet enkrat človeški jedli.

Prav veselo so se imeli. Enoglasno so sklenili, vživati samo srečo rešitve in snidenja in se vzdržati vseh vprašanj. Držali so besedo, čeprav je bilo to enemu težje nego drugemu. Kosili bodo na otoku in potem je sklenil kapitan takoj odjadrati.

„Toda kam?“ je vprašal Strnad.

„V Mehiko, k mojemu očetu,“ je odgovorila Olga.

„V Mehiko, k Korteju — goljufu,“ je žugal grof Ferdinando.

„V Mehiko, k Mictekom,“ je rekel Bivolovo Čelo.

„V Mehiko, k Apahom,“ je pristavil Medvedovo Srce.

„Torej v Mehiko vsi, vsi skupaj!“ je odločil Strnad.

„In kje se ustavimo?“ je vprašal kapitan.

„Tam kjer smo šli na morje ali pravzaprav v svojo nesrečo.“

„Torej v Zijemu?“

„Da, če smo tam enkrat, bomo zvedeli, kaj nam je nadalje storiti.“

Zajtrk se je vršil med smehom in solzami. Veselje nad sedanjostjo se je menjalo z žalostnimi mislimi na drage, ki so jih pričakovali doma. Pozneje so se vrnili na otok. Kapitan je vzel seboj avstrijsko zastavo in dovolil, da je šlo toliko mornarjev na otok, kolikor se jih je lahko pogrešalo na ladiji. Najboljše jedi in vina so imeli pri kosilu in v kože oblečeni Robinzoni, so obedovali, kakor knezi. Po obedu je kapitan vstal in rekel:

„Gospoda moja, prosim Vas, da mi sledite.“

Vstali so vsi in šli za njim na grič, kjer je bila najvišja točka otoka. Tam je stal krmar z avstrijsko zastavo in poleg njega košarica s steklenicami pristnega Dalmatinca. Odprli so steklenice in nalili kozarce. Potem je rekel kapitan:

„Gospoda moja! Predno se ločimo, mi je izpolniti resno in sveto dolžnost. Ta otok ni na nobenem zemljevidu zaznamovan in leži brez imena in vladarja v širokem morju. Avstrija, domovina štirih oseb med nami, še ni nikoli nobenega naroda pregnala iz njegove dežele. Kolonije nima nobene, toda prišel bo čas, ko jih bo tudi imela in v podkrepitev tega mojega prepričanja, vzamem ta mali neznatni otok v imenu avstrijskega cesarja za svojo domovino v posest in mu dajem ime Rodriganda. Vzdignite svoje čaše. Živela Avstrija! Živel njen vladar! Živel naš Rodriganda!“

„Živio, trikrat živio!“ se je veselo razlegalo v krogu. Kozarci so zažvenketali. Kapitan je zavihtel zastavo in dočim so na to znamenje zagrmeli na ladiji topovi, je zastavin držaj globoko zasadil v tla.

„Tako,“ je rekel potem. „Ime Rodriganda bom zaznamoval v svojem zemljevidu in skrbel, da se razširi. Zdaj pa pojdimo, šampanjec nas čaka!“

Kaj se je zdaj vse govorilo in sklenilo, bo ljubi bralec pozneje izvedel. Mnogo, mnogo so si imeli povedati. Marsikako reč so vzeli seboj, ki je bila brez vrednosti toda kot spomin na žalostni čas, ki je bil zdaj za njimi. Se tekom popoldneva je ladija odplula in nesla seboj srečne ljudi v novo, upajmo, boljšo bodočnost. — —

Enoindvajseto poglavje. Senor Ribnero.[uredi]


Sem Ribničan Vrban
Po celem svet’ sem znan.
———
Vre, vre, vre,
Mi smo Ribničanje!

Narodna pesem.

Na zahodni strani Nove Mehike leži široka ravnina, ki se da najbolj primerjati s Saharo. Več dni daleč ni nobenega drevesa, nobenega grma; noben studenec ne izvira v peščenih tleh, da bi kaj zelenega pognal iz zemlje. Samo suhi kakti rastejo v veliki množini na tej planjavi. Ogiba se jih človek, kakor žival, kajti njih trnje je nevarno. Če si zadere konj tak trn v kopito, je izgubljen. Kopito mu oteče in se vname; samotni jezdec je zategadelj oropan svoje zveste živali, in ker ne more peš priti iz puščave, mora žalostno umreti. Jastrebi požro njegovo truplo.

Toda tudi v drugem oziru je ta puščava nevarna. Ker ni niti drevesa, niti grma, ki bi kazal pot, so zaznamovali pot, ki pelje skozi puščavo, z dolgimi koli, od tega se imenuje puščava Ljano estakado, s koli zasajena puščava. Toda tam je tudi dovolj roparjev, ki dostikrat izrujejo kole in jih v napačni smeri postavijo. Kdor se po njih ravna pride vedno globokejše v puščavo in mora lakote in žeje nesrečno umreti, njegovo truplo oropajo človeške hijene.

Na zahodni strani se razteza ta puščava skoro do Rijo Puerko, ki je postranski pritok reke Rijo Grande del Norte. Na tem pritoku leži trdnjavica Gvadelup, ki je našim bralcem že znana iz enajstega poglavja, stran 150. Olga Karpeles je bila takrat s svojo prijateljico Karjo na obisku v Gvadelupu. Obiskala je tam sorodnike in ko se je vračala domov, so jih napadli Komanhi in jih vjeli, toda rešila sta jih Anton Krek in Medvedovo Srce. Omenjeni sorodniki so bili rodbina nekega trgovca v Gvadelupu. Imenoval se je Riljtnero in je veljal za najbogatejšega moža cele okolice. Prišel je v deželo in se oženil z bogato Mehikanko r sestrično Petra Karpelesa. Odkod je prišel se ni vedelo; začel je trgovati in si skoro pridobil prav lepo premoženje.

Žena mu je kmalu umrla in mu zapustila edinega otroka, hčerko. Smrt njegove žene ga ni dosti pretresla. Bil je vedno dobre volje in kaj malo ustvarjen za žalost. Srečno in zadovoljno je živel in imel le eno skrb. Njegova hči, lepa Resedila, se nikakor ni hotela omožiti. Na tem mu popreje ni bilo dosti ležeče, toda zdaj, ko se je postaral, si je želel pridnega naslednika, da bi bila hči preskrbljena. Lepa plavolaska je imela dovolj častilcev in se tudi šalila in smejala z njimi, toda nobenega ni marala za moža. Tako je dočakala dvajset let, potem petindvajset in naposled skoro trideset. Bila je še vedno lepa in skoro se je ni moglo smatrati za Mehikanko, ker so te v teh letih, že popolnoma odcvele. Ribnero je imel veliko hišo in zunaj trdnjavice velike travnike, na katerih so mu bakeri (govedji pastirji) pasli njegovo živino. Razen pritličja je imela hiša tudi globoke kleti in eno nadstropje. V kletih je imel skladišče, v pritličju je bila prodajalnica in gostilniška soba, in v prvem nadstropju so bila stanovanja in spalne sobe.

Rezek veter je vel danes sem čez reko, veter, katerega ne ljubi niti lovec, niti pastir; in vendar ni bilo niti jednega gosta v krčmi.

Senor Ribnero ni bil prav dobre volje, sedel je pri oknu in molče gledal na cesto, kjer je veter podil goste oblake prahu. Resedila je sedela pri drugem oknu in šivala rdečo ruto, katero bo dobila dekla v darilo.

Oče je začel s prsti bobnati po oknu, to je bilo najgotovejše znamenje njegove slabe volje in takrat je morala vedno slišati znana očitanja, za katere se pa ni dosti brigala. Še celo šaljivo se ji je zdelo, kako je oče po raznih uvodih in skokih prišel vedno na možitev.

„Strašansk veter!“ je renčal slabovoljno.

Ni mu odgovorila; zato je za nekaj časa pristavil:

„Skoro vihar!“

Tudi zdaj je še molčala, zato jo je naravnost vprašal:

„Ali ni res, Resedila?“

„Da,“ je odgovorila kratko.

„Da? Kaj pa?“ je vprašal, jezen vsled kratkega odgovora.

„No ja, strašansk vihar!“

„Dobro in prav tako strašansk prah.“

Spet ni odgovorila, zato se je obrnil k nji in rekel:

„Če ne boš bolj rabila jezika, kako pa hočeš shajati s svojim možem, če se boš kedaj omožila?“

„Molčeča žena je boljša, kakor klepetulja,“ je odgovorila.

Pokašljal je, čutil se je zadetega in bil v zadregi, kako bi nadaljeval pogovor. Nato je spet začel:

„Nenavaden veter! Grozen vihar!“

Zopet mu ni odgovorila.

Pomajal je z glavo, bobnal po šipi in rekel:

„In nobenega gosta!“

Ker tudi na to ni odgovorila, se je zopet obrnil k nji in vprašal:

„Ali nimam prav? Vidiš morda Ti v sobi kakega gosta?“

„Ali me imaš za slepo?“ se je zasmejala.

„No torej! Nobenega gosta, prav nobenega! To je slabo za dekle, ki se hoče omožiti! Morda si pa že —?“

„Ne,“ je odgovorila.

„Ne? Zakaj ne?“

„Ne maram nobenega.“

„Nobenega! Hm! Neumnost! Mož je za dekle to, kar je za čevelj podplat.“

„Stopiti se mora nanj, kajne?“ se je smejala.

„Neumnost! Jaz mislim, da se brez njega ne more hoditi.“

Vendar je čutil, da ga je spet zadela. To ga je grizlo in premišljeval je, kako bi prišel znova na kak način do svojega najljubšega predmeta, ko je iz strehe padla deska, katero je vihar odtrgal.

„Ali si videla?“ je vprašal.

„Kaj?“

„Desko tu zunaj?“

„Da.“

„Na, zdaj je pa luknja v strehi. Kdo jo bo popravil? Jaz, sam?“

„Kdo pa? Jaz vendar ne.“

„Ti? Neumnost! Zet! Kajti njegova dolžnost je, da gleda na red. Ker ni zeta, tudi ni reda. Si razumela?“

Dobri papa Ribnero je bil precej varčen in mala škoda, ki mu jo je povzročil vihar, ga je jezila. Če se je kaj takega pripetilo, je bil še enkrat bolj zgovoren in govoril potem tudi o rečeh, o katerih je drugače molčal. Zato je nadaljeval:

„Toda priden pa mora biti, zet namreč! Ne tako raztrgan in razcapan, kakor oni dolgin, ki zdaj včasih prihaja.“

Ni opazil, da so se lica njegove hčere lahno pordečila. Ta razcapan dolgin ji je bil vendar malo pri srcu.

„Saj veš, koga menim?“ je vprašal oče.

„Da,“ je odgovorila.

„No torej, tega ne, tega mi ne vzameš. Navajen sem na ugled, že od mojih ranjkih starišev. Ali veš, kaj je bil moj oče?“

„Da.“

„No, kaj pa?“

„Dimnikar.“

„Dobro. To so ljudje, ki plezajo visoko. In moj stari oče?“

„Trgovec z morsko redkvijo.“

„Lepo! Torej vidiš, da je že v njem tičal talent za špekulacije, po katerem sem se povspel do bogatega moža. Nikoli se ne more dovolj opominjati hčere na njen rod, na domovino in na rojstni kraj. Ali si morda pozabila, iz katere dežele sem?“

„Ne,“ je odgovorila.

„No?“

„Iz Kranjskega.“

„Da, iz Kranjskega, kjer je tolika lepih deklet. Tako lepih ni nikjer, toda omožiti se morajo, sicer ostanejo zarjavele device. Si me razumela? Tudi Ti nisi padla daleč od debla. Bil sem lep fant, že od moje matere in stare matere, zato se tudi Ti lahko pokažeš, to leži v naravi očetovega pokolenja na hčer. Zato sem Ti dal tudi ime Reseda ali Resedila in kar se tiče mojega rojstnega kraja, saj veš njegovo ime?“

„Da.“

„No?“

„Ribnica.“

„Da, Ribnica. To je najlepše mesto na celem svetu. Slavno je zaradi lepega jezika, zato sem se tudi tako lahko naučil španski, kajti ribniško in špansko, sta si zelo podobni; ribniš in španiš se glasi skoro enako; to vidiš že iz imena, ki sem si ga v čast svojega rojstnega mesta vzel: Ribnica in Ribnero, zato me je tudi Tvoja mati takoj vzela. Ti pa ne maraš nobenega, jaz mislim, še tedaj ne, če bi bil iz Ribnice. Kdo naj mi popravi desko, ki jo je veter odtrgal!“

Še dalje bi bil govoril, če bi se zunaj ne začula konjska kopita. Prijahal je jezdec, ki pa ni stopil pred hišo s konja, ampak jezdil na dvorišče. Ribnero ga je opazil in rekel prav nevolno:

„No, tu je, ta dolgin. Tega ni treba, tudi če nimam nobenega gosta. Tak človek naj mi ne reče, da hoče postati moj zet!“

Resedila se je sklonila na svoje delo, da bi se ne zapazila rdečica in med tem je stopil gost v sobo.

Uljudno je pozdravil, sedel na stol in zahteval kozarec julepa, katerega pijejo v Združenih državah in ob mejnih krajih.

Bil je visoko in močno raščen in temna polna brada mu je obkrožala obraz. Bil je že čez trideset let star, a je izgledal znatno mlajši. Imel je oguljene mehikanske hlače in volneni jopič, spredaj odprt, da so se videla gola prsa. Za pasom sta mu tičala dva revolverja in nož. Puška, katero je prislonil na mizo zraven sebe, se je zdela, da ni niti groša vredna. Kakor je sploh cela obleka naredila prav slab utis. Kdor se je pa ozrl v krepke in melanholične poteze njegovega obraza in videl njegovo veliko temno oko, bi ga gotovo ne sodil bo njegovi obleki.

Ko je položil širokokrajni klobuk na mizo, se je opazila globoka komaj zaceljena brazgotina na njegovem čelu. Tudi njegov jopič in hlače so bile oškropljene s krvjo.

„Kakšen julep hočete?“ je osorno vprašal gostilničar. „Janež ali kimel?“

„Prosim, senor, dajte mi janeža,“ je odgovoril.

Njegov glas je bil uljuden in nenavadno mehak, kakor da bi naredil kako napako, katero si je moral odpustiti. Gostilničar je odšel v prodajalnico in prinesel zahtevano. Potem je zopet sedel k oknu. Gost je pokušal žganje in ravno tako pazljivo, kakor gostilničar, gledal skozi okno; kdor bi ga pa natančneje opazoval, bi videl, da mu je pogled včasih skrivaj ušel na deklico, ki je potem zardela in povesila oči. Temu se ni bilo čuditi, kajti kdor bi nepristransko sodil, bi priznal, da si ta mož lahko osvoji vsako dekliško srce.

Staremu je dolgi molk vendar le presedal, pokašljal je malo in potem rekel gostu:

„Strašansk veter!“

Tujec ni odgovoril, zato je vprašal gostilničar po kratkem odmoru:

„Ali ne? Kaj?“

„Ne posebno,“ se je glasil brezbrižen odgovor.

„Toda grozen prah!“

„Pa!“

„Pa? Kaj pa mislite? To ne bi bil prah?“

„Prah je že, toda kaj potem?“

„Kaj potem? Kakšno vprašanje?“ je jezno zaklical krčmar. „Če ta prah leti komu v oči, potem — —“

„Potem se jih zapre,“ je rekel tujec.

„Zapre?“

„Da, da, to je najboljše!“

Duhoviti krčmar je čutil, da ie že tretjič premagan, vendar je pristavil:

„Toda obleka, obleka, ta se pokonča!“

„Zato se pa slabo obleče.“

To je bila voda na krčmarjev mlin. Hitro se je obrnil proti neljubemu gosu in rekel:

„Vaša obleka je dovolj slaba, nimate boljše?“

„Ne.“

To besedo je tako prostodušno izgovoril, da je starega razjarilo. Mehikanec drži zelo veliko na obleko. Oblači se v pisana, dragocena oblačila, ima rad blesteče orožje in krasi celo konjsko opi’avo z zlatimi in srebrnimi okraski. Vsega tega ni bilo opaziti na tujcu. Niti ostrog ni imel na svojih nerodnih čevljih.

„Zakaj pa ne?“ je vprašal krčmar.

„Predraga mi je.“

„Ah, torej ste ubogi nemanič!“

„Da,“ je gost odgovoril. Opazil je pa tudi dobro, da je hči nevoljno zardela in ga pogledala, kakor bi ga hotela prositi za oproščenje.

Krčmar je nadaljeval:

„Kaj pa ste pravzaprav?“

„Lovec.“

„Lovec? In od tega živite?“

„Kajpada.“

Stari ga zaničljivo pogleda in ponosno pravi:

„Potem se mi smilite. Kako more zdaj lovec živeti. Da, poprej je bilo vse kaj drugega. Bili so lovci, pred katerimi se je moralo rešpekt imeti. Ste li že kdaj o Medvedovem Srcu?“

„Da. Bil je slaven Apah.“

„Ali o Bivolovem Čelu?“

„Da. Bil je kralj bivolovih lovcev.“

„In o Gromovem Strelu?“

„Da. Bil je Slovenec.“

„Moj krajan,“ je rekel krčmar ponosno. „Doma sem namreč iz Ribnice, od koder dobiva Ljubljana rešeta in lonce. Največji lovec je pa bil ‚Knez Skalovja‘, ki je bil pravzaprav tudi Slovenec. Poprej je bil zdravnik, ki se je imenoval Strnad — — —“

„Strnad?“ ga je hitro prekinil tujec. „Kako je bilo njegovo krstno ime?“

„Janko, senor Janko Strnad. Moj bratranec mi je pravil o njem, ko sem ga pred nekaj leti obiskal.“

„In kdo je ta Vaš bratranec?“

„To je senor Peter Karpeles, posestnik hacijende del Erina.“

„Je-li senor Strnad oženjen?“

„Da, z grofico Silvo de Rodriganda.“

„On je, on je!“ je rekel lovec zase, toda tako, da sta ga slišala krčmar in njegova hči.

„No, kdo je on?“ je vprašal prvi. „Ali ga poznate?“

„Da, prav dobro!“

„Od kod?“

„Mojo sestro je izvlekel iz vode.“

„Vidite, kakšen človek je to! Celo ljudi vlači iz vode. Da, velik lovec je bil, takega ni več. Zdaj nimamo nobenega pravega gozdovnika več, izvzemši morda enega, ki je pa tudi vražji dečko. Ste-li slišali kaj o njem?“

„Koga pa mislite?“

„Črnega Edvarda. Vedeti namreč morate, da si gozdovniki radi pridevajo svojemu krstnemu imenu, kako drugo besedo. Ta mož se zove Edvard in ima menda črno brado, zato ga menda imenujejo črnega Edvarda. Ali ga poznate?“

„Slišal sem o njem.“

„Potem boste že vedeli, da je to edini slavni lovec, ki ga imamo zdaj tukaj na meji. Celo hudiča se ne boji, njegova puška nikoli ne zgreši cilja in njegov nož zadene vselej pravo mesto. Pred takim možem mora človek rešpekt imeti. Zlasti se je spravil zdaj na roparje v Ljani estakadi. Od kar je prišel iz severa, so pota varna pred njimi. Zelo veliko se mu imam zahvaliti, kajti poprej so mi moje blago desetkrat ugrabili, predno sem je enkrat dobil. Takle dečko naj bi bil moj — —“ Pomislil se je in končal sredi stavka. Vpričo tega gosta nikakor ni smel pasti v svoje preljubljene litanije. Zato je nadaljeval: „Rad bi vedel odkod je doma. Gotovo Slovenec in morda še celo iz Ribnice, kajti ljudje so tam vsi prav neznansko korajžni. Iz katere dežele ste pa Vi doma?“

„Iz Francoskega,“ je odgovoril lovec.

„O jej! Torej ste Francoz?“

„Seveda.“

„Tako. Hm! Hm! To je dobro, senor!“

Obrnil se je hitro in ni več poskušal nadaljevati pogovor. Jasno je bilo, da so bili Francozi iz nekega vzroka na slabem glasu. Za nekaj časa je vstal in ostavil sobo, poprej pa še pomignil hčeri naj mu sledi. Šla je za njim v prodajalnico.

„Ti,“ je rekel, „si slišala kaj je?“

„Da, Francoz.“

„Torej Te moram svariti.“

„Zakaj?“

„Tega Ti ne smem povedati, toda ker bi bil molk nevaren moram s Teboj o tem govoriti. Ali veš, da so nam Francozi pripeljali avstrijskega princa, ki naj bi postal cesar Mehike.“

„Kako, da bi ne vedela, saj govore povsod o tem.“

„No torej Ti povem, da so Avstrijci prav dobri ljudje, saj sem sam Avstrijec, tudi princ Maks je prav dober človek. Toda Mehikancem ni po volji, da ga ravno Francozi pripeljejo in zato nočejo o njem ničesar vedeti. Pravijo, da je Napoleon lažnik; svojih obljub ne bo izpolnil in tudi princa Maksa pustil pozneje na cedilu. Mehikanci nočejo nobenega cesarja; imeti hočejo predsednika in sicer Huaresa.“

„Ki je zdaj v Pazo del Norte?“

„Da. Francozi ga bi zato radi vjeli, obsedli so že celo deželo in ga skoro vjeli v Čikvakvi, od koder jim je pa srečno ušel v Pazo del Norte. Tako daleč do meje Indijancev se sicer ne upajo, toda ljudje govore, da bodo tudi tja poslali oddelek vojakov, da ga vjame. Zato je nam treba biti previdnim in se varovati pred vsakim Francozom.“

„Ti vendar ne. Kaj Te pa brigajo Francozi in Huares?“

„O, prav mnogo,“ je važno odgovoril, „dozdaj sem Ti zamolčal, da imam izvanredno nadarjenost za politiko —“

„Ti?“ ga je začudena prekinila.

„Da, jaz! Vsak človek v Ribnici se zelo razume na politiko. To imamo še od svojih pradedov, o katerih se veliko pripoveduje pri nas na Kranjskem. Pa mi tudi ni vseeno, ali dobimo Maksa, ali Huaresa. Maks je dober, toda obdržati se ne more, ker je odvisen od Francozov. Napoleon je vzel dve posojili, da bi ustanovil mehikansko cesarstvo; od tega posojila je Mehiki prepustil štirideset milijonov, petsto milijonov je pa obdržal za Francosko, plačati pa le mora vse Mehika. To je gotovo naj večja goljufija in vbogi Maks si zdaj ne ve pomagati. Huares pa pozna našo deželo; o Francozih noče ničesar vedeti, zato ga imamo radi. Pri tem je pa treba denarja. Zato je poslal k predsedniku Združenih držav, da bi se z njim zvezal in mu posodil denar. Pred nekaj dnevi se je poslanec vrnil in prinesel poročilo, da Združene države nočejo ničesar vedeti o mehikanskem cesarju, ki so ga postavili Francozi in da so nam dali trideset milijonev dolarjev posojila. Nekaj milijonov je že na potu. Peljali jih bodo skozi Ljano estakado k Huaresu. O tem so pa Francozi nekaj slišali, in mogoče je, da bodo hoteli prevoz denarja napasti. Ako bo sila in če bo nemogoče, spraviti denar naprej, ga bodo pripeljali sem v Gvadelup in za nekaj časa skrili v moji hiši. Zato se moramo bati Francozov. Poslali bodo gotovo ogleduhe in meni se dozdeva, da je ta Francoz tu notri tudi špijon. Govori le prav malo in se niti ne ozre od okna, da bi ja natanko videl, kaj se godi zunaj. Celo Tebe ne pogleda.“

Resedila je to bolje vedela, reči pa ni hotela.

„Ne verjamem, da bi imel oči ogleduha,“ je rekla.

„Ne? Tedaj se pa motiš! Vedeti pa moraš, da se diplomatu takoj vidi, kako velik mož da je. Zato se raje ne bom več pokazal Francozu. Na obrazu bi mi lahko videl, da spadam k visoki šoli. Zato mu postrezi sama. Toda prosim Te, ne daj se izpeljati, da sem pripadnik Huaresov!“

Skrila je nasmehljaj in odgovorila:

„Ne skrbi! Saj imam od Tebe diplomatično žilo. Ne bo me vjel, ne.“

„Da, sam verujem, da imaš to žilo. To se podeduje od očeta na hčer, ne da bi se vedelo, odkod pravzaprav pride. Vrni se v gostilno in dobro igraj svojo ulogo. Bodi ljubeznjiva z njim, kajti dober diplomat ujame svoje sovražnike s smehljajem, to vem še iz Ribnice.“

Šla je nazaj v sobo, kjer je gost ves čas sam sedel. Resedila je sedla na svoj navadni prostor pri oknu, ne da bi spregovorila besede, ker je pa tudi gost molčal je sklenila, da prične pogovor.

„Ali ste res Francoz, senor,“ je vprašala.

„Da,“ je odgovoril. „Ali morda izgledam, kot človek, ki bi Vas mogel nalagati?“

„Ne,“ je odkritosrčno priznala. „Mislila sem le, da ste se šalili, ker tukaj ne ljubijo Francozov.“

„Jaz tudi ne.“

„Ali,“ se je začudila. „In vendar ste sami Francoz.“

„Da. S tem sem pa le hotel reči, da sem bil rojen na Francozkem. Nikoli več se ne bom vrnil v svojo domovino.“

„Ali ste jo zapustili prisiljeni?“

„Ne. Prostovoljno sem šel. S svojo domovino nimam nič več opraviti!“

„To mora biti žalostno!“

„Ne tako žalostno, kakor druge reči!“

„Druge reči? Katere menite?“

„Nezvestoba in izdajstvo.“

„Ste tudi te pretrpeli?“

„Žalibog!“

„Od kake ljubice?“

„Da.“

Pri tej besedi se je melanholični izraz njegovih očij jasnejše pokazal. Toda njegov odgovor je vzbudil radovednost deklice, na vsak način je hotela še več izvedeti in torej vprašala:

„Ali Vam je postala ljubica nezvesta?“

„Da.“

„Torej je bila gotovo trdosrčna, brezznačajna deklica, senor?“

Pri tem je imel njen obraz tak izraz odkritosrčnosti, da je moral opaziti, da bi mu ona ne bila nezvesta. Vendar se ni izpremenila nobena poteza njegovega resnega obraza. Dejal je le:

„Bila je več kot to. Bila je hudobna.“

„Smem vedeti njeno ime?“

„Imenovali so jo Minjon.“

„Minjon? Poprej mi je tako ugajalo to ime, zdaj ga pa ne maram več. Toda senor, gotovo se še žalostite radi nje?“

„Da.“

„Torej ste jo zelo ljubili?“

„Zelo, senorita!“

Odgovorjal je tako kratko in priprosto, toda ravno to ji je najbolj dopadlo. Kdo drugi bi gotovo ženski kaj takega zamolčal, si je mislila.

„Torej jo morate pozabiti, senor.“

„To ne gre. Sicer je ne ljubim več, toda storila me je tako nesrečnega, da je ne morem pozabiti.“

„Tega ne razumem, senor. Kakor morete biti nesrečni, če je več ne ljubite.“

„Ker moja nesreča pravzaprav ni posledica njene nezvestobe, ampak njenega izdajstva.“

„Ali, gotovo je kaj slabega govorila o Vas?“

„Da.“

„Pa je bila to laž?“

„Ne, bila je resnica.“

Pri teh besedah ji je bilo vendar nekako čudno in tuje pri srcu. Ni vedela odkod, toda vprašale je dalje:

„Kaj ne, zdaj ste samo v šali govorili?“

„Zakaj bi se z Vami šalil, senorita? Povedal sem Vam resnico.“

Sklonila je glavo. Razočaranje se je bralo na njenem obrazu. Rekla je bolj mrzlo, kakor poprej:

„Oprostite, da sem Vas nadlegovala s svojimi vprašanji. Kolikrat ste prišli k nam, ste vselej tako tiho in žalostno sedeli, da ste se mi smilili. V Vaših očeh je vedno, kakor bi se hotela solza utrniti iz njih.“

„Dobe se včasih ljudje, ki nosijo polno solz v sebi, toda so preponosni, da bi to pokazali.“

„O, jaz sem pa vendar opazila. In mislila sem si, da bi Vas morda prijazna beseda zveselila. So ljudje, ki se človeku popolnoma nič tuji ne zde, senor. Ste to že skusili?“

„Da, toda šele tukaj pri Vas, senorita.“

Resedila je zardela. Zapazil je to in opravičevaje nadaljeval:

„Ne smete mi zameriti teh besed, če sem Vas z njimi žalil, bom odšel in se nikoli več vrnil.“

„Ne, tega ne smete, senor,“ je hitro rekla. „Zelo bi mi bilo ljubo, da bi Vas manj žalostnega videla, kakor dozdaj. Ne bom Vas več povpraševala, toda rada bi vedela Vaše ime.“

„Imenujte me Mazon, senorita.“

„Mazon? To je francosko ime. In Vaše krstno ime?“

„Edvard.“

„Edvard? Ah, kakor ‚črni Edvard‘, o katerem je moj oče poprej pravil. Vi imate tudi takšno črno brado, kakor jo baje on nosi. In tudi Vi ste močni, kakor pravijo o njem.“

„Da, močan sem, toda svoje moči nisem prav porabil.“

„Kako mislite to, senor?“

Žalostno je zrl skozi okno in odgovoril:

„Bil sem garoter.“

„Garoter? Tega ne razumem, kaj pomeni to?“

„V Vašem nedolžnem življenju še niste slišali kaj takega, vedite torej, senora, da v velikih mestih, v katerih živi milijone ljudi skupaj, tisoči in tisoči zvečer ne vedo, kje bi zjutraj dobili kruha. Še slabše se godi pa onim, ki si zvečer reko: Če po noči ne ukradeš kruha, moraš jutri lakoto trpeti. To so sužnji zločina. Mnogo izmed njih je popolnoma nedolžnih. Oče vzgoji sina in mati hčerko za zločince; čuta, kaj je prav in kaj ni prav, nimajo in tako žive ti ljudje, kakor lisica ali lev, katerih narava zahteva rop ali tatvino.“

„Moj Bog, to mora biti pa zelo žalostno!“

„Bolj žalostno, kot si mislite.“

„In Vi, senor? Hoteli ste govoriti o sebi.“

„Da. Tudi jaz sem bil taka roparska žival.“

„Nemogoče!“ je prestrašena zaklicala.

„Žalibog! Sicer ne tožim nikogar, toda ubogati sem moral svojega očeta. Bili smo ubožni in smo se naučili delo zaničevati. Moj oče je bil slaboten in je kradel; jaz sem bil pa močan in sem garotiral; to se pravi, po noči sem hodil na ulice in sem boljšim ljudem, ki so me srečali z zanjko zadrgnil vrat ter jim v nezavesti izpraznil žepe. Zapeljali smo tudi mojo sestro. Zoperstavila se je nam in skočila v vodo, da se utopi. Doktor Strnad, o katerem je poprej Vas oče pravil, je skočil za njo in jo rešil.“

„O moj Bog, kako je vse to strašno,“ je zaklicala deklica.

Postala je smrtnobleda. Pred njo sedi mož, edini, kateremu bi rada podarila svojo ljubezen, in ji pripoveduje, da je zločinec. Zakaj ta strašna odkritosrčnost. Tresla se je na vsem životu.

„Da, strašno je to,“ ji je odgovoril, „toda prišlo je še hujše. Nobeno pošteno dekle bi me ne ljubilo. Seznanil sem se z ono Minjon. Ljubila sva se in dal sem ji vse, kar sem naropal. Pozneje sem se seznanil z nekim hudobnim človekom; morda še zveste kedaj in kdo je bil. Ponujal mi je veliko denarja, če storim zanj zločin. Na videz sem bil zadovoljen; toda varoval sem onega, kterega bi moral umoriti in vzel morilcu za kazen ves njegov denar. Hotel sem postati pošten človek, dal sem ljubici vse; ona meje pa goljufala. Z drugimi je zapravila ves moj denar. In ko sem ji žugal, je rekla, da me bo naznanila.“

„Kaj ste potem storili? Ste jo usmrtili?“

„Ne,“ je odgovoril zaničljivo. „Šel sem in delal. Takrat sem mnogo prestal in se bojeval sam s seboj. Toda sklenil sem, da postanem pošten človek in ostal sem, kajti kar enkrat resno hočem, to tudi izpeljem. Šele v družbi dobrih in poštenih ljudi, sem se začel prav zavedati svojih grehov. To me je pregnalo iz domovine. Pokoriti se hočem in potem umreti.“

Nastala je grobna tišina. V očeh Resedile so bile solze. Ali so bile solze bolesti, odpovedi ali so se v njih svitu bliščale besede svetega pisma o izpokorjenem grešniku, nad katerim je v nebesih večje veselje, kot nad devetindevetdesetimi pravičniki? Globok, globok vzdih se ji je izvil iz prsi; polno in resno mu je pogledala v oči in vprašala:

„Toda, senor, zakaj pripovedujete vse to meni?“

„To Vam hočem povedati,“ je odgovoril. „Mislil sem, da ljubim ono Minjon, toda motil sem se. Šel sem v Ameriko; prehodil gore; puščave in savane; postal sem med tem časom lovec, čegar ime je dobro znano. V samoti sem spoznal svoje srce in ko sem Vas poteiji ugledal sem spoznal kaj je prava ljubezen. Nisem več mogel biti brez Vas; vleklo me je k Vam, kakor vleče vernika k Madoninim nogam. Toda, ko sem videl, da zro Vaše oči s sočutjem name, obudila se je v meni zavest moje dolžnosti. Svojega srca ne smete podariti nevrednežu; zato sem Vam povedal kaj sem bil, dame zdaj lahko zaničujete. In zdelo se mi je tudi, kakor bi govoril svojemu spovedniku, ali Bogu samemu: Kdor prizna svoje grehe in jih obžaluje, temu bodo odpuščeni. Zdaj pojdem od tod in se ne bom več vrnil, toda prosim Vas, da molčite o vsem, kar sem Vam povedalr ker bi sicer mnogim škodovali, katerim sem zdaj potreben. Moral bi povsem zapustiti ta kraj.“

Vstal je in prijel za puško. Tudi Resedila je vstala. Njen obraz je bil še bledejši, kakor poprej. Stopila je k njemu in mu rekla:

„Senor, zelo odkritosrčni ste bili napram meni. Bodite še zadnjikrat in mi povejte, če ste francoski ogleduh?“

„Ne, nisem!“

„Ali smem to vrjeti?“

„Tako, kakor bi Vam bil Bog sam povedal.“

„In tudi ne držite s Francozi?“

„Ne, sovražim Francoze in njih cesarja, ki vlada le s krvjo in lažjo. Usmrtil bi ga, ker je zdaj zopet zvabil dobrosrčnega in plemenitega Maksa v pogubo, toda tudi njegov čas bo prišel! Jaz držim z Mehikanci in ljubim Huaresa. Je Vam to dovolj, senorita?“

„Da, popolnoma!“

„Torej zdravstvujte!“

„Hočete res oditi, senor?“

„Da.“

„Za vedno?“

„Za vedno od Vas, toda ne iz Grvadelupa. Semkaj bom še dostikrat prišel.“

Globoko ji je pogledal v oči; oči obeh so bile polne solz. Bilo mu je, kakor bi zdaj smel oviti svoje roke okoli nje, ne da bi jo razžalil, kakor bi bila pripravljena svojo glavico položiti na njegovo srce, ne da bi se ga bala; toda premagal se je, njene usode ni smel prikleniti na svojo.

Ko je zapustil sobo, je še vedno stala na istem mestu. Skrila je obraz v roke in začela ihteti, da se ji je telo treslo.

„Edvard, mu je ime,“ je dejala jokajoča. „Kako je močan, kajti premagal je samega sebe, varoval je tudi mene pred samim seboj. Kako težko mu je moralo biti! In kako težko bo tudi meni — morda nemogoče!“

Slišal je njeno ihtenje še med vrati, a ni se obrnil. Šel je na dvorišče in zahajal konja. Pritrdil je svoj klobuk tesno pod vratom, vrgel puško na ramo in s petami svojih čevljev spodbodel konja. Ne da bi se ozrl na izhod je konj pogumno skočil čez visoko ograjo in zdirjal proti reki. Tam je skočil v globoke valove Rijo Puerka in plaval na drugo stran. Edvard ni čutil mokrote, ki mu je šla skozi obleko in se ni zmenil za vihar, ki mu je tulil nasproti. Šele sredi prerije je konj obstal. Edvard je skočil s konja, da se utrujena žival spočije in napase; ubežati je hotel svoji ljubezni, ne da bi bil gotov, da je to sploh mogoče.

Prijazni bralec že ve, da ta mož ni nihče drugi, kakor Edvard pariški garoter, kterega je Alfonzo de Rodriganda nekdaj vzel seboj na Kranjsko, da bi mu umoril grofico Silvo. Iz nekdanjega grešnika, je postal izpokorjenec toda ne s kuto in pepelom, ampak s puško v roki, ki si je postavil nalogo iztrebiti roparsko svojat iz savane. Resedili je zamolčal, da imi splošno pravijo črni Edvard.

Tako je dolgo, dolgo ležal v travi. Konj se je do sitega napasel in tudi mirno ležal poleg njega. Toda nenadoma je poskočil, stresel z grivo in zahrzal; to je bilo znamenje za gospodarja, da se bliža kak človek ali drugo živo bitje.

Takoj je tudi Edvard poskočil in z ostrim pogledom premotril ravno prerijo. Zapazil je jezdeca, ki je v hitrem diru prav proti njemu jahal. Zadovoljno je pokimal.

„Pomiri se,“ je zaklical konju. „Medvedovo Oko, najin prijatelj prihaja.“

Konj je ime tako dobro razumel, da je takoj zopet miren legel.

Bližajočega se je lahko od daleč spoznalo za Indijanca. Sicer ni bil indijanski oblečen, ampak imel mehikansko obleko, toda ker je jezdil skoro na vratu konja ležeč, se ga je spoznalo za Indijanca.

V polnem diru je skočil prišedši do Edvarda raz konja. Vedel je, da bo njegov konj nazaj pridirjal. Indijanec je bil še mlad in kdor je poznal Medvedovo Srce, bi takoj videl, da sta si bila s tem zelo podobna.

„Dolgo sem pričakoval svojega rdečega brata,“ je rekel Francoz.

„Misli li moj beli brat, da Medvedovo Oko ne zna jezditi?“ je odgovoril Indijanec. „Ostal sem dolgo, ker sem dolgo prisluškoval.“

„Kje?“

„Bil sem v Pazo del Norte pri Huaresu, nesoč mu poročilo, da mu bom dal pet sto hrabrili apaških vojakov, da si bo lahko spet osvojil Čikvakvo. Povedal sem mu, da se bom tukaj sešel s svojim belim bratom. Prosil me je naj Ti povem, da obiščeš senorito Emilijo.“

„To bom takoj storil.“

„Kako dolgo boš ostal?“

„Ne vem, morda en teden.“

„Torej me boš našel v Pazo del Norte. Jahal sem čez Sijero del Dijablo (Hudičevo gorovje) in sem bil že blizu reke, ko sem zapazil sledove treh mož.“

„Indijancev?“

„Belih.“

„Peš?“

„Na konjih.“

„Kako si spoznal na konjskih sledovih, da so jezdeci bele kože?“

„Ker niso jahali drug za drugim, ampak drug poleg drugega. Tako delajo le neumni belokožci, mi Indijanci pa nikoli.“

„Si jezdil za njimi?“

„Da. Jezdil sem več, ko eno uro in opazil, da so se ustavili in razjezdili. Konjem so odvzeli sedla in nameravali tedaj dalj časa počivati. Splazil sem se za njih hrbte in poslušal. Eden je govoril mehikanski in tolmačil: ostala dva sta govorila le francoski.“

„Ah! Kako sta bila oblečena?“

„Kakor lovci, kar pa niso bili.“

„Na kom si to spoznal?“

„Imela sta nove in lepe nože in njih roke so bile bele, kakor sneg na gorah.“

„Najbrž častniki!“

„Moj beli brat ima prav. S tretjim sta govorila, kakor govori le častnik z vojakom. Tudi je imel eden na vratu vrvico, na kateri sta viseli okrogli stekli. Postavil si jih je na nos in gledal skozi, kakor človek, ki ima štiri oči mesto dveh.“

„Ah, nanosnik! Ni dvoma, bila sta preoblečena častnika. Ali je moj rdeči brat kaj razumel njih pogovor?“

„Ne. Ležal sem prav za njimi in lahko vse slišal toda nič razumel, ker sta govorila v hitrem jeziku Francozov. Čakal sem dolgo, da bi zinila kako špansko besedo, toda zaman; zato sem hitro jezdil k Tebi, da Ti to sporočim.“

„Kako daleč je od tu?“

„Jahala bova četrti del časa, ki ga imenujete eno uro.“

„Torej pojdiva hitro!“

Hitro sta zajezdila konja in v najhitrejšem diru podila proti kraju, od koder je prišel Medvedovo Oko.

Po preteku desetih minut se je prerija zvišala. Nastali so griči in holmi, ločeni od globokih prepadov, in precej poraščeni. Indijanec je jezdil v neko kotlino, kjer je obstal in svojega konja k drevesu privezal. Edvard je storil isto.

„Pojdi za menoj!“ mu je tiho rekel Indijanec.

Splezal je po eni strani kotline navzgor in korakal med drevesi čez obronek v drugo kotlino. Plazila sta se prav tiho po vseh štirih brez vsacega šuma proti dnu.

Obstala sta za nekim grmom. Skozi listje vej sta zagledala okroglo odprtino grmovja, v kateri so sedeli trije možje in brezskrbno kadili cigarete. Ne daleč od njih so se pasli konji.

Govorili so francoski in sicer tako glasno, kakor da bi bili na sejmu in ne sredi divjega gozda.

„Ja, Huares je dokončal,“ je rekel prvi. „Pokadil je svojo zadnjo pipo in zdaj naj gleda, če ga bodo rdeči lopovi napravili za svojega cesarja.“

„Pa, kaj pa je sploh na njem?“ je menil drugi. „Cela vojska je bila le otročja igra. Bilo je, kakor bi z ruto muhe razpodil. Bolj bi se jaz tudi ne potrudil za tega nadvojvoda Maksa.“

„Za tega? Kaj pa misliš! Za tega sploh nič nismo storili. Vzeli smo ga seboj kot slamnatega moža, da bi druge države ne videle v tem, da je osvojitev dežele le nam Francozom v prid. Slamnati mož se bo skoro naveličal in srčno rad odkuril. Morda bo še lepo prosil, da sme domov. Potem postane Bazen predsednik Mehike in njegova stvar je pripraviti take konflikte, da bo cesar Napoleon prisiljen priznati deželo za francosko provincijo.“

„In države?“

„Pa! Potem je že vse gotovo in se ne more več spremeniti.“

„Sploh je pa dežela jako lepa; najbolj mi pa ugajajo dame.“

„Meni se prav tako godi!“

„Pa so res prav ljubke!“

„Celo lepe!“

„Duhovite in strastne!“

„Da, Mehika je dežela osvojitev tudi glede lepega spola. Si-li videl kedaj v Parizu tako lepotico, kakor je ta senorita Emilija?“

„Vrag, naj jo vzame!“

„Zakaj? Ti je dala torbico?“

„Pravcati koš! In vendar ji pripoznam prvo nagrado glede lepote.“

„Res je, lepa je kot Venera.“

„Da, božja in človeška lepota je združena v nji.“

„Njena bližina me kar omami. Če se dotaknem njene krasno lepe, kakor alabaster bele rame, mi je kakor bi čutil električni tok.“

„Da, in ta vrat!“

„In te prsi! Obupati je skoro, da se nima v posesti take ženske.“

„Vsi vragi, vesel bi bil, če bi jo imel le en teden!“

„O, zelo izbirčna je moj dragi in Ti si le poročnik.“

„In Ti le kapitan, to ni velik razloček.“

„Majorja ima popolnoma v rokah. Zadnjič sem študiral njene oči. V teh temnih blestečih zvezdah leži tisoč nebes in deset tisoč peklov; angel in hudič je obenem.“

„Pustiva to sireno,“ je rekel poročnik. „Kedaj odideva?“

„Takoj lahko! Ti imaš še dolgo pot.“

„Da, Ti si na boljšem. V poldrugi uri si lahko na cilju, jaz pa moram še pet dni jezditi, da dospem do Cikvakve. Torej enkrat si že bil v Gvadelupu?“

„Že štirikrat. Zdaj ostanem dalj časa, da pričakam svojo kompanijo, ki bo osvojila to gnezdo.“

„Potem boš tam zelo pogrešal dono Emilijo? Ali je pa morda tam kaj jednakega?“

„Poznam le eno samo.“

„Torej vendar eno. Kdo pa je?“

„Edina hči nekega Ribnera, ki je trgovec in najbogatejši mož v tem kraju.“

„Lepa?“

„Da. A ne več tako mlada.“

„Ljubeznjiva?“

„Bolj prijazna bi rekel.“

„Jo je lahko dobiti?“

„Prokleto težko!“

„Torej nič ognja, ali saj koketerije?“

„Niti sledu. Poosebljena mrzla dolžnost je, toda v presneto lepih oblikah. Nežen odkritosrčen objem od nje je gotovo več vreden, nego celo oni done Emilije.“

„Prokleto! Rad bi videl deklico!“

„In jaz bi jo rad imel!“

„To Ti bo težko, morda celo nemogoče.“

„Oho, potem pa nisem vreden biti Francoz, če hočem je že danes moja. Sploh bi to bilo izvrstno plačilo za napor današnje ježe.“

„Torej si jo vzemi! Toda treba je poguma v tej deželi.“

„Misliš morda, da mi manjka?“ je vprašal kapitan razžaljen.

„Morda,“ se je smejal poročnik. „Če te mehikanske dame nočejo, potem grizejo.“

„Pa! Ali staviva?“

„Za kaj?“

„Za tisoč najfinejših cigar.“

„Top! Častna beseda?“

„Častna beseda! Top!“

Udarila sta in potem je poročnik radovedno vprašal:

„Toda kako boš začel?“

„Hm!“ je mrmral kapitan.

„Je to skrivnost?“

„To ravno ne.“

„Potem povej!“

„Rekel sem Ti že, da sem bil že štirikrat tam in tudi vselej spal v njeni hiši.“

„Vsi vragi! Torej si jo že atakiral?“

„Še ne, toda ogledal sem si dobro vrata in ključavnice.“

„No, dobro si se pripravil! Kakšne so ključavnice?“

„Pariške niso. Ali se še spominjaš, da so takrat, ko sva bila še otroka, imeli na deželi take ključavnice, za katere ni bilo treba ključa.“

„Da, spominjam se!“

„Odpira se čisto navadno s kljuko, ki se rabi obenem kot ključ. V ključavnici je narejena luknja z vijakom, ki se vjema z zarezami na kljuki. Če se vtakne kljuka in parkrat zavrti, se vrata odpro.“

„Te ključavnice so že zelo starinske.“

„Tu v Mehiki ne. Vsa vrata senorja Ribnera imajo v take ključavnice in nato se opira moj načrt. Če se namreč kljuko vzame iz ključavnice, se človek zapre, zato tudi taka vrata nimajo posebnih nočnih zapahov.“

„Vsi vragi! Zdaj že slutim, kaj se bo zgodilo.“

„Dalje so si vse ključavnice in kljuke zelo podobne, ker so vse narejene po istem vijaku. Kljuka, enih vrat odpira tudi druga.“

„Potem se pa ne more v sobo zapreti.“

„Gotovo ne, toda na to niti ne mislijo v tej srečni deželi. Sploh pa vem kje spi senorita Resedila.“

„Resedila? Zelo dišeče ime, kakor roženkravt ali rožmarin.“

„Zamojdel! In drugič vem tudi natanko, kje bom jaz spal. In tretjič sem že tudi poskušal, če odpre moja kljuka vrata senorite.“

„Moder si, kakor kadi Jutranje dežele,“ se je norčeval poročnik. „In kako se je obnesla ta poskušnja?“

„Prav dobro! Če kljuko malo namažem z oljem ali lojem, pridem neopažen k postelji senorite. Ostalo si lahko misliš.“

„Klicala bo na pomoč!“

„Dekle, ki se vzbudi v objemu ljubezni! Pa! To povej komu drugemu, ne pa meni, ki imam že skušnje v tem. Prepričan sem, da se mi ni ničesar bati.“

„Želim Ti veliko sreče! Poročati mi pa moraš obširno!“

„Kajpada!“

„O sreči, ali nesreči!“

„Ob sebi umevno, saj gre za častno besedo. Vse boš tako obširno zvedel, kakor če bi bil ta lopov, ki mu pravijo ‚črni Edvard‘, zraven.“

„Da, lopov je ta vrag. Njega se mora naša vojska bolj bati kot deset drugih ogleduhov.

„Deset? Reci sto!“

„Zlasti ker ni le zvit, kakor podlasica, ampak tudi pogumen, kakor hudič. Rad bi zaslužil nagrado, ki jo je Bazen razpisal na njegovo glavo.“

„Kolika je že?“

„Najprej tri in potem pet tisoč frankov. Huaresu je več koristil, kakor cela armada. Ta človek je nevarnejši, kakor Južni Panter, ki je vendar tudi slaven, ali pravzaprav slaboznan. Za vse naše priprave izve takoj, na kak način, to je prava uganka. In če najdemo kako njegovo poročilo, je to natančnejše in obširnejše, kakor naš original. Čudil bi se, če morda že ne ve, da sva bila pri Komanhih. Našo pogodbo, da bo nam šest sto teh hudičev na razpolago kajpada ne bo takoj izvedel, vsaj ne pred časom. In potem je zanj in za Huaresa prepozno.“

Kako rad bi Edvard tem možem povedal, da že zdaj vse ve, toda s to šalo bi prav tako vse preprečil.

„Torej kedaj bo dospela Tvoja kompanija v Grvadelup?“

„Od danes v petih dneh. Marširala bo ob Rijo Konha, in kjer se ta izliva v Rijo del Norte, prekoračila tega ter od tam direktno v Gvadelup. Ta namera se nikakor ne more ponesrečiti, noben človek ne ve o tem niti major, ki misli, da gre pri tem le za demonstracijo. Zdaj pa pojdiva, ker moram še pred nočjo dospeti v Gvadelup.“

Odjahali so. Tudi oba poslušalca sta se vrnila, h konjem. Tu je vprašal Indijanec:

„Je-li moj brat kaj slišal?“

„Da.“

„Kaj važnega?“

„Zelo. Od danes v petih dneh bo kompanija Francozov napadla Gvadelup.“

„Uf! Kaj boš storil?“

„Prosim Te za pomoč.“

„Prišel bom s petsto Apahi, toda obljubiti mi moraš, da nič ne poveš poprej Huaresu.“

„Zakaj?“

„Ker bo potem poslal svoje ljudi, ki nam bodo odvzeli plen. Moji vojaki ne dobijo pince, zato moram skrbeti, da dobijo plen.“

„Plen in skalpe, dobro. Toda jaz bom zraven.“

„Kje se dobiva?“

„Nataneno opoludne pri velikem lirastu na Hudičevem gorovju.“

„Ali se boš že do tedaj vrnil iz Čikvakve?“

„Da. Vzeti bom moral mnogo konj in Ti svojega takoj zdaj dam, da bo potem svež in krepak. Pa še nekaj sem slišal.“

„Kaj?“

„Ti ljudj e so bili pri Komanhih, ki bodo s šeststo možmi pomagali premagati predsednika Huaresa.“

„Kedaj pridejo?“

„Ne vem.“

„Kateri vodja jih bo vodil?“

„Tudi tega niso povedali; izvedel bom pa še gotovo.“

„Torej se bom ločil od svojega brata, ki bo lahko sam šel v Grvadelup.“

„Tam bo danes eden teh častnikov, katere sva poslušala, spal.“

„Uf,“ se je vodja začudil.

„Omenjeni je kapitan kompanije, katero bomo uničili. Ostal bo tam, da jo počaka in si trdnjavico poprej ogleda.“

„Kaj bo moj brat z njim naredil?“

„Morda ga usmrtim, da ga kaznujem za čin, ki ga hoče izvršiti.“

„Smem vprašati svojega brata, kaj namerava?“

„Napasti hoče po noči neko deklico.“

„Tega psa se mora tepsti do smrti. Mi ima moj brat še kaj povedati?“

„Danes ne več!“

„Torej naj ga varuje veliki duh. Ug!“

Ločila sta se. Medvedovo Oko je jezdil z Edvardovim konjem nazaj proti zahodu, Francoz jo je pa peš mahnil v Gvadelup. Imel je dovolj časa, kajti ni se smel pokazati. Od Resedile se je za vedno poslovil in če bi ga kapitan videl, bi ga lahko spoznal.

V mraku je sedel stari Ribnero spet pri oknu in njegova hči na svojem navadnem mestu. Stari je bil še vedno slabe volje in ker je veter še vedno vzdigoval prah, se ni bilo čuditi, da so se veter, slaba volja in prah zmešali v njegovi notranščini v žalostno celoto. Močno je bobnal po oknu in rekel:

„Prokleti veter!“

Hči je pazila na svoje delo in ni odgovorila, zato je renčal dalje:

„Popolnoma ničvreden prah.“

Tudi za prah se deklica ni hotela zmeniti. Zato je stari nekaj drugega poskušal. Nadaljeval je:

„Cel dan nobenega gosta; samo raztrgani dolgin.“

Ker tudi zdaj hči ni odgovorila, je jezen poskočil in zaklical:

„No, morda ni bil? Ali je bil kdo drugi?“

„On je bil,“ je kratko odgovorila.

„To sem tudi hotel imeti! Kako si z njim ravnala?“

„Kakor si Ti zahteval!“

„Kako pa? Si se mu diplomatično nasmejala?“

„Da.“

„Si spoznala v njem špijona?“

„Ne.“

„Potem vsi Tvoji diplomatični pogledi niso vinarja vredni in tudi ni res o podedovanju od očeta na hčer. Zdaj tudi vem, zakaj ne misliš na možitev. Manjka Ti namreč nadarjenost politično postopati z njim. Toda to se bo že še našlo. Sam Ti poiščem moža in če tega ne vzameš, Te pošljem v samostan. Tu je pravi kraj za Tebe. Kajpada je to čuden korak, namreč od ribniškega pokolenja z dimniki in morsko redkvijo v samostan, toda saj nočeš drugače. Stoj, tam prihaja jezdec! Če pride k nam, ga vprašaš, če še ni oženjen!“

„To se ne spodobi!“

„Kaj? To se ne spodobi? Vedeti moram, kdo pri meni občuje. Jaz imam hčer za možitev in ne trpim nobenega gosta, ki bi bil oženjen. Ah, nebesa, bogati iskalec zlata je, ki je že štirikrat spal pri nas. Se-li spomniš, če ima ženo, ali ne?“

„Vprašaj ga vendar sam!“ je nevoljno odgovorila.

„Da, to bom tudi storil; jaz sem ja, ki ima pripravnost zato, kajti v Ribnici sem bil tri leta cerkveni pevec in sem pel, kakor škrjanec.“

Pri teh besedah je šel ven, da pozdravi bogatega gosta. Skoro je stopil z njim v sobo. Bil je francoski kapitan, ki se je izdal za iskalca zlata.

„Ali danes tudi lahko ostanem čez noč pri Vas, senorita?“ je uljudno vprašal.

„Vprašajte očeta!“ je odgovorila.

„On mi je že dovolil.“

„Torej ni potreba mojega dovoljenja. Oče je gospodar v hiši.“

Rekla je to sicer uljudno toda kratko. Novi gost, ki jo je zasledoval s poželjivimi pogledi, ji ni bil simpatičen.

Naročil je čašo julepa, katerega mu je krčmar sam prinesel iu potem sedel k oknu. Premišljeval je, kako hi tujca izpeljal, če ta še ni oženjen. Rekel je:

„Močan veter!“

„Prav neprijetno,“ je dejal tujec.

„Samo tu v trdujavi, zunaj je pa prijetno.“

„Strašansk prah!“

„Svež zrak? Da, to je glavna stvar. Pri takem vetru mora biti človek oženjen, da žena skrbi, da so vrata in okna zaprta. Jo imate tudi Vi, senor?“

„Kaj? Vrata?“

„Ne, ženo.“

„Nimam, še nisem oženjen.“

Stari je zmagonosno pogledal hčer in nadaljeval:

„Toda očeta in mater imate?“

„Ne.“

„Strica?“

„Ne.“

„Teto?“

„Ne.“

„Tudi ne drugih sorodnikov?“

„Ne.“

„O dios! Kaj pa počnete potem z zlatom, ki je najdete?“

„Spravim je za ženitev.“

„Ah tako! Potem ste že zaročeni?“

„Ne.“

„Morda zaljubljeni?“

„Tudi še ne.“

Kapitan je pri tem pogledal deklico; stari je to zapazil in spravilo ga je v najboljšo voljo. Povpraševal je naprej:

„Kako se pa pišete?“

„Moje krstno ime je Peter.“

„Dobro, senor Petro, povejte, kaj hočete za večerjo?“

„Kaj pa imate?“

„Imamo vse!“ je dejal krčmar ponosno.

„Jem le malo svinjskega stegna z vinom.“

„To je gotovo Vaš ukus?“

„Seveda.“

„Kakšen ukus pa imate glede cvetlic?“

„Najbolj ljubim resedo.“

Odgovoril je tako, ker je vedel, da je hčeri ime Resedila.

Zopet je stari Ribnero zmagonosno pogledal na deklico in nadaljeval:

„In glede žensk?“

„Blondinke imam rad.“

„Obraz?“

„Lepo bel in lica z lahno rdečico.“

„Usta.“

„Majhna in bohotna, pripravna za poljubovanje, z malimi, belimi zobki.“

„Postava?“

„Ne predolga pa tudi ne prepolna, suhe ženske sovražim.“

„Roka in noga?“

„Ne premajhna, pa tudi ne prenerodna.“

Opisal je Resedilo prav natančno. Ribnero je bil vesel in rekel:

„Čisto moj ukus imate, senor. Moja ranjka žena je sicer imela črne lase, sicer je bila pa ravno taka, kakor ste zdaj opisali. Taka je postala tudi moja hči in dobila je le še od mene plave lase. To je namreč pravo pokolenje od očeta na hčer. Ribnica je tudi slavna radi plavih las.“

„Ribnica? Kaj je to?“

„To je moje rodno mesto. Je veliko večji kot Kurja vas ali Kravja dolina v Ljubljani in ima najboljši zrak za plave lase.“

Hvalil bi bil še nadalje svoj rojstni kraj, toda zunaj se je začul zvonček, znamenje, da je nekdo stopil v prodajalnico. Odšel je in mimogrede pomenljivo pogledal Resedilo.

Komaj je oče odšel, je kapitan vstal in hodil semintja po sobi. Delal je različne opazke, da bi spravil pogovor v tek, a ni se mu posrečilo. Resedila je še vedno mislila na pogovor z Edvardom. Najraje bi bila sama, da bi se mogla izjokati. Zdaj je pa prišel ta človek, ki je speljal očeta v smešnosti in začel nji dvoriti. Odgovarjala mu je kratko in ko se je drznil položiti roko okoli njenega stola, je vstala, da bi ušla.

„Oprostite, senor,“ mu je rekla. „Moram v kuhinjo, da pripravim večerjo.“

„Iz tako lepih rok mi bo še enkrat bolj dišalo,“ je rekel in jo prijel za roko.

Odtegnila mu jo je hitro in dejala:

„Potem obžalujem, da Vam bo dekla narezala pleče.“

Pri teh besedah je odšla. Gledal je za njo in dejal:

„Aha, prevzetna je tudi. To mi je ljubo, kajti potem me še bolj zanima. Lepa je. Tak oče ni vreden tako lepe hčere. Potrudil se bom, da dobim stavo.“

Ker je imel Ribnero v prodajalnici in njegova hči v kuhinji opravilo, je ostal tujec do večerje sam. Ko je povečerjal je odšel v svojo spalnico. Tam je potegnil kljuko iz svojih vrat in jo poskušal na vratih Resedile. Odprla je in s tem so bile priprave za nameravani napad dovršene.

Edvard je že pozno po noči dospel v trdnjavico. Takoj je šel k Ribnerovi hiši, ker je vedel, da gredo zgodaj spat.

Plazil se je okoli hiše in opazil, da je Resedila še v kuhinji. Na dvorišču je ležala lestva, ki bi gotovo segla do okna ljubljene deklice. Ali naj jo pristavi? To bi se gotovo ne zgodilo brez šuma in zategadelj bi Resedila trpela na dobrem imenu. Ne, sklenil je drugače ravnati.

Šel je v hišo in po stopnjicah navzgor. V kotu je ležalo kup vreč in starih odej; v te se je popolnoma zavil, da ga ni bilo nič opaziti in čakal, kaj pride.

Najprej je prišel kapitan in na videz šel spat, toda Edvard je opazil, da je potem previdno in tiho poskušal ključavnico. Potem je prišla Resedila in za njo oče, ki je zaprl hišna vrata. Družina je spala v stranskem poslopju. Postalo je vse tiho in mirno. Edvard si je mislil, da bo kapitan počakal, da deklica zaspi; zato se je čutil varnega in se izkopal iz odej.

Čakal je čez eno uro. Naposled je slišal lahen šum, ki ga je moglo čuti le prav dobro uho.

„Zdaj-le prihaja!“ si je mislil.

Še bolj pazljivo je poslušal in začul od vrat, kjer je spala Resedila, lahho škripanje, kakor bi se železo drgnilo ob železo.

Edvard je pomolil glavo iz odej in videl kapitana, ki je previdno odprl vrata v dekličino spalnico. V sobi je gorela nočna luč in Resedila je ležala tako, da jo je Edvard lahko opazil.

Ko je prišla v svojo sobo, je še nekaj časa jokala in potem legla spat. Spanec jo je premagal. Ležala je v tenki, beli nočni srajci, ki ni zakrivala njenih lepih ramen. Na eni rami je bila pentlja odprta in videle so se kakor marmor bele prsi, ki so se vzdigovale in padale v lahnih, mirnih dihih. Tako krasne si kapitan ni predstavljal deklice; tiho je zaprl vrata za seboj in se splazil k postelji.

V trenotku je stal Edvard pri zaprtih vratih. Oslinil je kljuko, da ne bi škripala, jo obrnil in odprl malce vrata, da je lahko vse videl.

Kapitan je stal pri postelji, zatopljen v lepote krasne deklice. Ni se mogel vzdržati, položil je usta na njene ustnice in jih poljubil.

„To mi poplačaš!“ je mislil zunaj leveč. „Ta naj Ti bo dovoljen, toda nobeden več!“

Resedila se je vzbudila, toda predno se je še popolnoma zdramila, zatisnil ji je kapitan z roko usta, da ni mogla zavpiti.

„Ne oglasite se, senorita!“ je rekel tiho. „Sicer Vas usmrtim!“

S široko odprtimi, strahu polnimi očmi ga je pogledala in se ni upala braniti.

„Če slišite moje besede, zatisnite dvakrat oči,“ je zapovedal.

Dala je zahtevano znamenje.

„Če mi obljubite, da ne boste kričali, dam roko proč od ust. Hočete?“

Zatisnila je spet oči in potem je kapitan odvzel roko.

„Kaj hočete?“ je vprašala zardela sramu in strahu.

„Vas, samo Vas!“ je odgovoril.

„Kako ste prišli noter?“

„S kljuko svojih vrat.“

„Odidite, prosim Vas! Odidite za božjo voljo!“

„Ne grem poprej, dokler ne dosežem Tvoje ljubezni, Ti krasotica!“

Hotel se je pripogniti k nji, toda sunila ga je od sebe. Potegnil je nož izza pasa.

„Voli!“ je rekel. „Ljubezen ali smrt!“

„Smrt!“ je odgovorila.

„Da, smrt!“ se je zaslišal glas za njima.

Kapitan se je prestrašen ozrl in zagledal pred seboj prerijskega lovca. Vzdignil je nož, v istem trenotku ga je pa zadela Edvardova pest, da se je brez zavesti zgrudil na tla. Vse se je tako bliskoma zvršilo, da deklica ni utegnila zakričati. Zdaj je zašepetala:

„Senor Edvard! Moj Bog, kaj je to?“

Zavila se je v odejo, da je le prestrašen obrazek gledal iz nje.

„Ne bojte se me, senorita,“ jo je pomiril Edvard s prosečim glasom. „Nisem prišel, da bi Vam kaj žalega storil, ampak da Vas varujem.“

„Jeli to res?“ je šepetala olajšana.

„Prisegam Vam pri vsem, kar je Vam in meni svetega! Mnogo krivic sem že storil, toda takega lopovstva še nikdar.“

„Srčna hvala! Kako sem se prestrašila! Toda kako pridete Vi do tega?“

„V gozdu sem poslušal dva francozka častnika, ki sta stavila, da Vas bo danes eden premagal. Hitel sem, da Vam pomagam. Najprej sem ga mislil skozi okno ustreliti, toda to bi bilo neprevidno, ker bi ljudje mislili da je bil ljubimec pri Vas, katerega je drug ljubosumni ljubimec ustrelil. Zato sem se splazil v hišo, da brez šuma uredim zadevo.“

„Kljub temu bodo izvedeli, da so bili moški v moji sobi.“

„Noben človek ne bo izvedel. Za to bom jaz skrbel, senorita!“

„O Bog, kako se nam bo godilo, ker je Francoz.“

„Da, francozki kapitan je, ki je bil pri Vas kot ogleduh; več Vam ne smem povedati.“

„Toda kaj se zgodi z njim? Ali ste ga ubili?“

Razburjenost in strah sta jo tako prevzela, da je na vse pozabila. Vzela je roki izpod odeje in se sklonila po koncu, ne da bi na to mislila, da jo vidi njen ljubljenec.

„Mrtev ni, zavedel se bo kmalu.“

„Nesite ga v njegovo sobo, senor! Posvetila Vam bom!“

Nekaj časa je pomišljeval, potem se je na njegovem obrazu pojavil smehljaj, ki ga ni mogla razumeti, bil je smehljaj sodnika, ki ravna po postavi: oko za oko, zob za zob.

„Dobro,“ je odgovoril. „Slušal bom Vaše povelje in ga nesel v njegovo sobo. Vi pa ostanite v postelji, ni Vam treba truditi se zanj ali zame.“

V njegovem glasu je nekaj ležalo, da se ni upala ustavljati.

„Storite, kar hočete, senor, samo da bi nikdo ne izvedel!“ je prosila. „Odnesite ga, tamle je njegova kljuka. Lahko noč, senor!“

Ponudila mu je roko. Vzel jo je in pritisnil na srce in ustnice. Pustila mu jo je in pristavila:

„Obvarovali ste me danes velike sramote, ali Vas smem nekaj prositi?“

„Govorite, senorita!“

„Ne dajte, da se za vedno ločiva!“

„To želite le iz hvaležnosti?“

„Ne,“ je odgovorila odkritosrčno.

„Ali iz usmiljenja?“

„Tudi ne.“

„Je-li to res, senorita?“

„Prisežem Vam!“

„Srčna Vam hvala! Videli me boste spet.“

Oko mu je zabliščalo v neskončni sreči. Opazila je to in globoka rdečica ji je zalila lica. Vprašala je: „Ali mi odpustite nekaj?“

„Kaj?“

„Da me je ta mož videl tukaj!“

„Da, če tudi meni odpustite, da sem Vas jaz videl.“

Šele zdaj se je spomnila na svoj položaj; spet je zardela, toda vendar stegnila svojo lepo, kakor sneg belo roko in rekla:

„Tu, moja roka, ne jezim se na Vas. Saj ste moj rešitelj in zaupanje imam do Vas.“

„Zaupanje? Zaupanje? Je-li res, senorita?“

„Da.“

„Zaupanje, o moj Bog!“ je globoko vzdihnil. „Vse veste in vendar mi zaupate! To mi da novo življenje!“

Pokleknil je pred njeno posteljo, jo prijel za obe roki in zagrebil čelo v nje. Oprla se je na komolec, približala svoje lice njegovi glavi in šepetala:

„Da, sen or Edvard, zaupam Vam! Mnogo ste grešili, a tudi mnogo trpeli. Prepričana sem, da ne boste nikoli več kaj krivičnega storili.“

„Nikdar, nikdar!“ je ihtel.

Ničesar bolj ne dirne ženskega srca, kakor solza močnega, značajnega moža. Tudi njene oči so se napolnile s solzami. Njena duša je trepetala v svetih občutkih, in s tihim glasom je dejala:

„Poglejte me, senor! Vzdignite k meni svoje obličje!“

Ubogal jo je. Sklonila je k njeaiu glavo in ga poljubila na celo in na ustnice; potem je nadaljevala:

„Še nikdar nisem moškega poljubila. Mislite si, da Vam je Bog poslal te poljube v znamenje, da je Vam odpustil! Ne živite več tako žalostno in turobno, verujte spet trdno in veselo v Boga, ki bo uslišal mojo molitev in Vas pomilostil! Lahko noč!“

Poslušal jo je, kakor bi poslušal angelja. Obraz mu je bil razsvetljen, kakor pastirjem v Betlehemu, ko so začuli veselo sporočilo: ‚Rešenih se Vam je danes narodil!‘

„Lahko noč!“

Več ni mogel izpiegovoriti. Še enkrat je sklonil glavo na njene mehke ročice in zapustil nesoč kapitana sobo. Nesel ga je v njegovo spalnico, kjer je še luč gorela. Zvezal mu je roke in noge in ga z lasom, ki ga je odvil od pasa, spustil skozi okno na dvorišče. Potem je tudi sam splezal po lasu na tla.

Šel je v hlev. Sicer ni bilo luči v njem, toda posrečilo se mu je najti kapitanovega konja in tudi sedlo. Izvlekel je konja iz hleva in privezal njegovega gospodarja nanj. Potem je vzel še neosedlanega konja iz hleva in ga zajezdil. Vodeč kapitanovega konja za uzdo je jahal najprej počasi in potem v najhitrejšem diru proti preriji.

Časa ni smel izgubiti, kajti v petih dneh se je moral že vrniti. Da je vzel konja zase, ni bila tatvina, ker se je smelo poljubno vzeti konja, le da se ga je potem izpustilo, da je lahko nazaj pritekel. Po vžganem znamenju je vsak posestnik spoznal svojega konja.

Edvard je preplaval reko Puerko in potem dirjal čez gore in doline vedno proti jugozahodu. Kapitanu se je že davno vrnila zavest, toda sklenil je molčati.

Edvard je med tem premišljeval, kaj naj stori z vjetnikom. Sicer je bil naklonjen k usmiljenju, ker je sam dosegel danes toliko usmiljenja in odpuščanja, toda previdnost in čut pravičnosti sta zahtevala nasprotno.

Proti jutru je Edvard zapazil, da ima kapitan odprte oči. Skočil je s konja in tudi kapitana odvezal; vezi na rokah in nogah mu pa ni odvzel. To je pretrgalo molčanje.

„Dozdaj ste gledišče igrali z menoj, senor,“ je rekel kapitan. „Upam, da me zdaj izpustite.“

„Ne motite se!“ je odgovoril lovec. „Obstal sem le, da Vas sodim.“

„Ne šalite se tako neumno,“ se je smejal kapitan.

„Popolnoma resno menim. Odvezal Vam bom noge, da boste lahko sedeli. Tako, in zdaj naj se prične.“

„No, če Vam to ugaja, igrajte dalje svojo ulogo.“

„To bom storil. Opozorim pa Vas, da imam le pet minut časa za Vas.“

„To mi je ljubo,“ se je smejal častnik.

„In da boste po preteku tega časa mrlič.“

„Paperlapap!“

„Le šalite se iz svoje smrti, nimam ničesar proti temu. Toda najprej mi povejte, če me poznate?“

„Ne, nimam časti!“

„Torej dovolite, da se Vam predstavim! Pravijo mi ‚črni Edvard‘.“

Kapitan je obledel. Lovec je pa nadaljeval:

„Če pade vjetnik v oblast Francozov, ga ti brez usmiljenja ustrele, čeprav postopa predsednik Huares z Vašimi tovariši milo. Jaz pripadam Huaresu in Vi ste moj vjetnik. Kaj Vas torej čaka? Smrt!“

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

„Kljub svoji bolezni stojite pred menoj tako krasni, tako lepi, da mi je vsa kri razburjena.“

„Zato Vam svetujem, da si daste kri puščat. Taka razburjenost je nevarna.“

„Gotovo! Skoro bi rekel, da me je Vaša lepota spravila v mrzlico.“

„Potem si pa nastavite še pijavke zraven!“

„Danes ste pa res poredni. Najboljše storim, da Vas ostavim.“

„Za vedno?“

„Kaj pa mislite! Saj me vlečete nase, kakor luč vešo.“

„Torej vendar peroti in ne plavuti! To me tolaži. Lahko noč, gospod major!“

„Lahko noč, poredna Emilija!“

Odšel je. Ta pogovor je povzrožil Edvardu veliko zabave. Emilija je odprla vrata in vprašala:

„Si-li tu?“

„Da.“

„Pridi! Zaradi varnosti sem majorja obdržala dalj časa, kakor sem mislila. Ali si naju poslušal?“

„Da. Ali nisem prav storil, poredna Emilija?“

„Resnično, ta človek je poslušal!“ se je smejala. „Misliš, da si v pragozdu, kjer zasleduješ sumljive ljudi.“

„To ni bil gozdni prizor. Toda z rešpektom povedano: major se mi zdi velik osel.“

„Zakaj?“

„Saj se je poznalo, da si ga za nos vlekla.“

„Ljubezen je slepa in gluha, moj dragi.“

„Pri meni ne!“

„O, spomni se Milijon!“

„Da, takrat sem bil tudi tak osel; zdaj sem pa postal previdnejši. Zakaj pa nisi dovolila ubogemu majorju niti enega poljuba?“

„Ker si Ti tukaj.“

„Ah,“ je navidez začuden zaklical. „To mi je težko razumeti!“

„No ja, prvič sem si mislila, da boš Ti poslušal.“

„In drugič?“

„In drugič, so danes moji poljubi le Tvoji.“

„Toda drugikrat?“

„Molči, sicer si še porednejši od mene. Sploh sva se poprej poljubila za slovo, torej ne smeva pozabiti, da se pozdraviva.“

Objela ga je in mu nudila lepe ustnice.

„No!“ je rekla nestrpno.

Sklonil se je k nji in jo poljubil.

„Ah, vendar!“ je rekla. „Vendar enkrat prostovoljen poljub! Zato Te moram takoj poplačati!“

Z vso močjo ga je pritiskala nase in ga tako poljubovala, da se ji je moral s silo iztrgati iz rok.

„Nehaj!“ je prosil. „Kaj bi dal major, ko bi dobil le četrti del teh poljubov!“

„Vse bi povedal in vse izdal,“ je rekla. „Imam ga na vajetih!“

„Ali Ti je danes kaj povedal?“

„Škoda! Zato še ni tukaj, da bi kaj izvedel!“

„Vsled namišljene bolezni nisem smela veliko govoriti, sploh sem si pa mislila, da boš sam vse našel, kar potrebuješ.“

„To se mi je tudi posrečilo!“

„Ah, si kaj našel?“

„Da, prav mnogo!“

„Kaj? Pojdi k meni!“

Potegnila ga je na divan in mu sedla v naročje.

„Najprej moraš vedeti, da je kompanija že odšla v Gvadelup,“ je rekel.

„O tem ne vem niti besedice! Kedaj?“

„Danes zjutraj še pred dnevom.“

„Torej se je zelo tajno to zgodilo. Toda pravil si mi, da je kapitan rekel, da ne sme major ničesar vedeti o tem.“

„Saj tudi ne ve kam so odšli vojaki.“

„Iz česa sklepaš to?“

„Našel sem le malo opazko o tem, ki se glasi: Druga kompanija danes zjutraj pred svitom odmarširala na ogledovanje.“

„To je pa zelo slabo!“

„Zakaj?“

„Ker so cel dan pred Teboj.“

„To me ne skrbi, ker jih bom gotovo došel. Konjev ne morejo tako menjavati, kakor jaz in tudi ne morejo tako vstrajno dirjati, kakor jaz. Kompanija ljudi potrebuje prostora; ne more si izbirati poljubne smeri in poljubnega pota; jaz pa jezdim naravnost čez drn in strn.“

„Kdo bi si kaj tacega mislil od nerodnega kovača! Morda je pa kompanija le šla samo na ogledovanje.“

„Zakaj?“

„Ker bi jo moral srečati!“

„Ni bilo mogoče. Od kapitana sem slišal, da bo jezdila ob levem bregu reke Rijo Konhas; zato sem prihajal po desnem bregu sem, da me ti ljudje ne zapazijo. Ta zadeva bi bila torej v redu.“

„Kaj si še izvedel?“

„Da poveljnik že ve za onih trideset milijonov, katere bodo Združene države poslale našemu Huaresu.“

„Za sedaj nam to ni nevarno, mislim jaz.“

„O vendar, ker tudi že ve, da je del tega denarja na potu. Jutri odidejo dve kompaniji do meje Ljano estakado, da odvzamejo ta denar.“

„Ga bodo dobili?“

„Ne. Skrbel bom zato, da jih nji dobimo!“

„Če jih boste našli!“

„Nič skrbi! Vem za pot po kateri so šli; pogledal sem celo v njih zemljevide in načrte. Nemogoče je, da bi nam ušli.“

„In dalje?“

„Dalje naj se združijo obe kompaniji z ono, ki bi medtem osvojila Gvadelup. Tem se pridruži šeststo Komanhov in cela četa bo hitro odjahala v Pazo del Norte, da vjame Huaresa in vniči zadnji ostanek njegovih privržencev.“

„To je drzno izmišljeno!“

„Kljub temu bi se posrečilo, če bi jaz ne izvedel tega.“

„Francozje pozabijo, da Huares še ni pri kraju s svojo močjo. Pol Mehike čaka na njegov klic, da se mu pridruži.“

„In to se bo tudi v kratkem zgodilo. Toda zdaj sem tu gotov, oditi moram!“

„Že?“ je rekla prestrašena. „Čakaj še eno uro, tako redko Te vidim.“

„Nemogoče! Dolžnost me kliče in Ti si sama rekla, da je sovražnik cel dan pred menoj, niti minute ne smem zamuditi.“

„Saj izprevidim. Če bomo sovražnike hitro pregnali, bo tudi čas prišel, ko Te bom večkrat videla. Toda saj tako dolgo počakaj, da Ti dam nekaj živeža seboj.“

„Hvala, ne potrebujem! Kolikor mogoče moram biti lahek in lahko na vsaki hacijendi dobim, kar potrebujem. Ne morem čakati.“

Vstal je. Stala sta si nasproti, eden kakor drugi visok in ponosen, on podoba moške moči in ona ženske lepote.

„O, Edvard, zakaj se nisva ljubila v Parizu?“ je tožila.

„Nesrečna bi bila oba,“ je odgovoril.

„Meniš, da res?“

„Da!“

„Zakaj?“

„Garoter in grizeta? Kam pa misliš?“

„Se-li ne more garoter poboljšati in grizeta predrugačiti?“

„Prvo se lahko zgodi, drugo ne!“

„Ti si neusmiljen!“

„Ne. Resnico Ti povem. Tudi največji hudobnež lahko postane poštenjak, ker ima značaj; dekle pa, ki je okusilo veselje ljubezni, ne bo nikoli zvesta žena.“

„In vendar se motiš, če bi mene ljubil, postala bi Ti pridna in zvesta žena. Daj mi moža, ki ga lahko ljubim, potem Ti dokažem, da govorim resnico.“

„Dal Bog, da bi ga našel! Nič bi me bolj ne veselilo, kakor videti Tebe srečno. Toda moj čas je tu. Zdravstvuj, Emilija!“

„Zdravstvuj!“

Objela ga je še enkrat in prosila:

„Misli name, Edvard!“

„Gotovo, Emilija.“

„Velikokrat?“

„Da.“

„In varuj se! Tuge bi umrla, če bi izvedela, da se Ti je kaj hudega pripetilo. Kdaj spet prideš?“

„Ne vem, mislim pa, da prav kmalu. Torej lahko noč!“

Žalostna je stala pred njim in stisnila zobe, da ne bi glasno zajokala, toda oči je imela polne solza. Smilila se mu je in ganjen jo je objel in poljubil.

Mehko in brezvoljno je ležala na njegovem srcu in se dala poljubiti, kakor vsihajoča cvetlica od deževnih kapljic.

„O Bog, da bi bilo vedno tako!“

S tem vzklikom ji je pa tudi pošlo premagovanje. Krčevito je pričela ihteti in se mu iztrgala.

„Zdravstvuj Edvard! Bog s Teboj!“

S temi besedami in s pogledom, v katerem se je bral obup globoke tode neuslišane ljubezni, je odhitela iz sobe. Daljše slovo bi jo zmagalo.

Edvard je gledal na vrata, skozi katera je izginila.

„Ali sem res tako trdosrčen, kakor se zdaj zdim samemu sebi?“ je mrmral. „Tako mi je, kakor bi moral samega sebe zaničevati in vendar ne morem drugače. Ne, ne, ne gre! Jaz ljubim drugo in grešnik, ki se je z velikim trudom poboljšal, se ne sme združiti z nečednostjo, ampak le s krepostjo.“

Šel je po istem potu, kakor je prišel, na vrt in zamenjal pri stari vrtnarici, ki ga je navadno sprejela, svojo puško z meniško kuto. Ni slutil, da se podaja v veliko nevarnost.

Poprej, ko se je splazil skozi predstraže je prišel prav blizu francoskega stražnika; ta je slišal šum in potem poslušal, ne da bi kaj več opazil.

„Zdelo se mi je, kakor da bi kdo šel tu mimo,“ si je rekel. „Gotovo je bila kaka žival.“

Tiho je stopal gori in doli in za nekaj časa se mu je poljubilo kaditi. V tej deželi kadi vsak človek cigarete, zato so tudi Francozje večkrat zatisnili oko, če se je na straži kadilo.

Mož je prižgal cigareto in pri svitu žveplenke opazil moške stopinje. Pripognil se je in natančneje pogledal.

„Pa res,“ je mrmral. „Sledovi so še sveži. Nekdo je šel mimo. Kdo je neki bil?“

Prižgal je še več užigalic in videl natančno, kam je šel mož.

„Ta človek se je splazil skozi predstraže v mesto,“ je mrmral. „Bil je gotovo sovražnik, zato moram naznaniti.“

Poklical je najbližjo stražo in mu povedal, kaj je zapazil. To poročilo je šlo od moža do moža do častnika, ki jo je takoj sporočil poveljniku. Temu se je zdela stvar resna, zato je šel takoj s potrebnim spremstvom na lice mesta.

„Pripoveduj!“ je zapovedal vojaku.

„Slišal sem šum — — —“ je ta začel.

„In me nisi poklical,“ ga je prekinil poveljnik.

„Bilo je tako tiho, kakor bi se miš plazila in si nisem mogel misliti, da je od človeka,“ se je mož opravičil.

„In potem?“

„Potem mi je prišla misel, da natančneje pogledam. Če je bil človek, so se gotovo poznale stopinje, ker so tla mehka. Zato sem prižgal užigalico in našel sled.“

„Dobro! To je lahkomišljenost, naj Ti bo odpuščena, ker si jo popravil. Prižgite svetiljko!“

Storili so to in zasledovali sled, dokler se ni izgubil.

„Lopov je šel v mesto, a se še ni vrnil,“ je rekel poveljnik. „Kjer se mu je posrečilo priti noter, bo prišel tudi ven. Vsi ostanete tukaj! Kakor hitro pride ga primete, ne da bi ga poprej poklicali. Toda ležite na tla, kajti taki dečki so izkušeni. Medtem bom ostalim stražam zapovedal največjo pozornost.“

Odšel je. Bilo je petnajst dobro oboroženih mož, katere je tukaj pustil, torej več kot dovolj za enega samega, ki niti slutil ni, da mu je past nastavljena.

Tiho so ležali vojaki in čakali. Uro za uro je minila. Že so mislili, da ne pride več iz mesta, ali da se je že na kakem drugem mestu splazil skozi straže, ko zaslišijo lahen šum.

„Pozor! Že prihaja,“ je šepetal načelnik.

V naslednjem trenotku so videli postavo, ki je previdno hotela mimo. V istem trenotku pa je že ležala na tleh in trideset pesti se je trudilo ga obdržati.

„Grom in strela!“ je zaklical mož francozki. „Kaj pa hočete od mene?“

„Tebe samega!“ je odgovoril načelnik.

„Torej glejte, da me dobite.“

Napel je vso svojo moč, da bi ušel, toda ni se mu posrečilo. Bilo jih je preveč, ki so ležali na njemu.

Edvard, kajti tega so vjeli, je izprevidel, da se mora udati. Orožja ni hotel rabiti, ker bi mu to pozneje škodovalo. Ako gre prostovoljno z njimi, je bilo še vse upati. V temi se mu je tudi zdelo, da ima več nasprotnikov, kakor jih je bilo v resnici, zato je rekel:

„Pustite me vendar ljudje, saj nočem bežati. Tudi nimam povoda, da bi se skrival pred Vami.“

„Kajpada!“ je rekel načelnik. „Pravkar si pa rekel naj gledano, da Te dobimo. Prižgite svetiljko in posvetite!“

Napravili so svetiljko in si ogledali moža.

„Oborožen je Vzemite mu orožje in ga zvežite!“

Eden izmed vojakov je odvezal Edvardu pas in mu z njim zvezal obe roki okoli života, misleč, da to zadostuje.

Toda izkušen prerijski lovec, ve porabiti vsako okolnost. Ko so mu položili pas okoli života in rok, je držal te kolikor mogoče od sebe tako, da se pas ni popolnoma prijel života. Že, ko je moral vstati, je čutil, da se mu bo z enim samim sunkom posrečilo potegniti desno roko izza pasa in potem pojde leva sama od sebe.

„Kdo si?“ je vprašal načelnik.

„Bakero,“ je odgovoril.

„Ne izgledaš kot tak! Odkod?“

„Iz Čirikota.“

Čirikot je oddaljen le nekaj ur od Čikvakve.

„Kaj si hotel v mestu?“

„Svojo deklico obiskati.“

„Zakaj nisi šel po navadnem potu?“

„Ali nisi tudi Ti skrivaj šel k svojemu dekletu?“

„Dečko, ne tikaj me, sicer okusiš kopito moje puške.“

„Vsakega zovem tako, kakor se mene zove.“

„Toda jaz sem cesarjev vojak! Sploh pa govoriš prokleto dobro pariško francoščino. Kako je to?“

„Prav enostavno, ker sem Parižan.“

„In bakero iz Čirikote? To se mi zdi sumljivo. Gospod poveljnik naj gleda, kaj bo naredil s Teboj.“

„Da, k poveljniku, kajti sam vem, da Ti ne boš veliko naredil z menoj,“ je odgovoril Edvard.

„Pes!“

Zamahnil je s puškinim kopitom; Edvard pa je stopil korak proti njemu in zaklical:

„Drzni se, udariti ali suniti, potem Te bo hudič vzel!“

„Ah dečko, zdi se mi, da nisi navaden bakero!“

„Mogoče!“

„Dobro! Peljimo ga na stražnico, potem se bo pokazalo. Naprej!“

Bilo je temno, ko so korakali proti mestu. Edvardu bi bilo lahko osvoboditi roke in uiti, toda potem bi moral ostaviti svoje orožje, ki mu je pa bilo zelo pri srcu. Njegova puška ga je dolgo let spremljevala; ga redila, varovala. Ali naj jo pusti? Ne. Prerijskemu lovcu je njegova puška tako ljuba, kakor njegovo življenje. Zato se je tudi Edvard dal odpeljati, ne da bi poskušal niti. Upal je, da se bo že našla kaka prilika.

Prišli so v mesto in pred poveljnikovo stanovanje. Stanoval je v prvem nadstropju, v katerem so bila vsa okna razsvetljena. Tu se je vršila tertulija (zabava), katere bi se morala tudi Emilija udeležiti.

Edvarda so najprej peljali v stražnico, ki je ležala v pritličju. Notri je sedelo več podčastnikov pri pijači in pri njih francoska marketendarca.

Če bi Edvarda ne sunili v sobo, bi obstal na pragu in sicer začudenja, kajti v marketendarci je spoznal svojo nekdanjo ljubico Minjon.

Torej tako daleč je že prišla! Njega je izdala in goljufala, zdaj pa je prišla v Mehiko kot vojaška ljubica, od katere lahko vsak zahteva ljubezen.

„Ali ga imate?“ je vprašal stražnik korporal.

„Da, tu!“ je odgovoril narednik.

„Kdo pa je?“

„Pravi, da je bakero iz Čirikota. Meni se pa zdi, da vse nekaj drugega tiči v njem.“

Tedaj je marketendarca vstala iz naročja svojega vojaka, pogledala natančno jetnika in zaklicala:

„Bakero? Ne dajte se goljufati! To je Edvard kovač iz Pariza.“

„Edvard? Kovač? Iz Pariza?“ so vpraševali.

„Da, garoter je bil,“ je odgovorila.

„Garoter?“ je rekel narednik. „Vsi vragi! To je pa nevarno zanj. Da je Parižan, je priznal. No, kako je? Je-li res, kar je rekla ta gospodična?“

Edvard ni več pogledal deklice, odkar jo je spoznal, zdaj je odgovoril:

„Ima-li to vrednost pri Vas, kar pravi vlačuga?“

„Vlačuga?“ je zaklicala marketenderca. „Čakaj, oči Ti izpraskam!“

Silila je v njega, toda narednik jo je odstranil in rekel:

„Stoj! Kdor Tebe razžali, tudi nas razžali. Bo že videl! Predvsem moram pa sporočiti poveljniku.“

Ravno je hotel oditi, ko stopi poročnik v sobo. Edvard je spoznal v njem kapitanovega tovariša, katera je zalotil v gozdu.

„Kaj tako kričite? Kaj pa imate?“ je vprašal.

Vojaki so salutirali in narednik je odgovoril:

„Tu je vjetnik, ki se je splazil v mesto in iz mesta.“

„Oni, o katerem so pravili pred tremi urami?“

„Da.“

Poročnik je vjetnika natanko pogledal in vprašal:

„Kdo pa je?“

„Izdal se je za bakera iz Čirikota, marketendarca pa pravi, da je neki kovač iz Pariza. Obnašal se je zelo nepokorno.“

„Tudi še nepokorno? To poslabša njegov položaja. Kako mu je ime?“

„Edvard.“

Častnik je stopil korak nazaj in zaklical:

„Edvard? Fantje, veste li koga ste morda vjeli?“

Ko so se vsili oči vanj uprle, je nadaljeval:

„Ta mož je morda ‚črni Edvard‘, ki nam da toliko opraviti.“

„Črni Edvard!“ se je začulo okrog.

Častnik pa je vprašal Edvarda:

„Ali nisem uganil? Odgovori!“

Edvard ni vedel kaj bi odgovoril. Če prizna, potem bi se mu veliko slabše godilo, lagati pa tudi ni hotel. Videti je najprej hotel, kako ga bo sprejel poveljnik; zato je skomizgnil z rameni in odgovoril: „Preiskujte, poročnik!“

„Reče se ‚gospod‘ poročnik. Razumeš? Sploh je pa vseeno, če priznaš ali ne. Takoj bom videl, pri čem da sem. Pravijo, da ima slavna puška črnega Edvarda kopito iz zlata, prevlečeno s svincem, in s tem potolče vsakega do smrti, ker je tako težko. Ste mu vzeli orožje?“

„Da, tu je puška,“ je rekel narednik.

„Vzemite nož in poglejte pod svinec, če je zlato pod njem.“

Edvard je videl, da je izdan. Kajti kopito njegove puške je bilo rez iz zlata s svincem prevlečeno in mu služilo obenem za denarnico. Če je hitro potreboval denar, je kar vrezal v kopito in odkršil košček zlata, s katerim je plačal.

„Hudiča, zato je bila puška tako težka!“ je rekel narednik in odrezal malo svinca, na kar se je posvetilo zlato.

„Zlato, pristno zlato!“ je zaklical podčastnik.

„Je že pravi,“ se je razveselil poročnik. „Sam pojdem naznanit poveljniku.“

Odšel je hitro po stopnjicah v prvo nadstropje, kjer je bilo zbrano veliko število dam in gospodov. Dame so bile Mehikanke, gospodje pa Mehikanci in francozki častniki.

Med domačini je bilo mnogo takih, ki so bili udani Huaresu, toda zdaj so morali molčati.

Prav ko je vstopil poročnik, je nastal odmor in vseh oči so se uprle vanj.

Videlo se mu je, da prinaša važno novico in tudi poveljnik je to opazil, zato mu reče:

„Tako razburjeni, poročnik! Kaj prinašate?“

„Prav važno in veselo poročilo,“ je ta odgovoril.

„Torej službeno?“

„Da.“

„Je potrebno med štirimi očmi ali ne?“

„Mislim, da se bo vsa gospoda zveselila.“

„Če ne gre torej za kako tajnost, govorite!“

Poročnik je, kakor je predpisano, stopil tri korake pred poveljnika, salutiral in rekel:

„Najpokornejše naznanjam, da smo ujeli črnega Edvarda!“

Poveljnik je skočil s stola in z njim vsi drugi.

„Črnega Edvarda?! Je-li mogoče?“ je veselo zaklical.

„Gotovo, on je!“

Obča razburjenost se je polastila vseh. Francozje so bili kar očarani, da so dobili nevarnega sovražnika v svojo oblast, dočim je ta novica prestrašila Mehikance. Če je bil res ta slavni privrženec Huaresov ujet, potem je domovino zadela velika izguba. Radovedni so pa bili vsi, videti tega moža, zato so pazljivo poslušali pogovor med poveljnikom in poročnikom.

„Kje pa je?“ je vprašal poveljnik.

„Spodaj v stražnici.“

„Kje so ga prijeli?“

„Zunaj pri predstražah; splazil se je bil v mesto.“

„Vsi vragi! Torej je bil oni, katerega so mi naznanili?“

„Da.“

„Ali je priznal, kdo da je?“

„Ne. Izdal se je za bakera iz Čirikota.“

„Kdo ga je spoznal?“

„Pravzaprav jaz. Marketenderca je spoznala v njem nekega kovača iz Pariza, z imenom Edvard; to ime me je opozorilo, ker ima mož tudi dolgo, črno brado. Vprašal sem ga, toda priznati ni hotel naravnost. Tedaj sem dal preiskati njegovo puško —“

„Ah, da! Baje ima kopito iz samega zlata!“

„Ki je prevlečeno s svincem. Dal sem svinec odstraniti in res, pokazalo se je čisto zlato.“

„Potem je že on. Pripeljite ga v moje privatno stanovanje!“

Že je mislil poročnik oditi, ko so se navzoči spogledali med seboj in neka dama, ki je imela najbrž poveljnikovo ljubezen, se je obrnila na tega s prošnjo:

„Gospod, tega nam vendar ne boste storili! Vsi hrepenimo, da bi videli tega moža. Zato ne boste tako nevitežki in odrekli to prošnjo navzočim damam.“

Premišljeval je nekaj časa. Laskalo mu pa je, pokazati družbi svojega vjetnika, zato zapove:

„Dobro, pripeljite ga sem, poročnik. Prinesite tudi, njegovo orožje. Ogledali si bomo to slavno puško.“

Poročnik je odšel in po kratkem premoru vstopil z lovcem. Pripeljal je tudi četo vojakov zaradi varnosti.

Pogledi vseh so se uprli v Edvarda. Sicer ni bil oblečen v pisano mehikansko obleko, imel je na sebi le oguljeno, s krvjo oškropljeno oblačilo, vendar je njegova postava napravila velik vtis. Zlasti so imponirale njegove oči, s katerimi je brez strahu motril družbo.

Bal se ni nič. Ravno, ko so ga peljali iz stražnice, je prišlo več jezdecev, ki so zunaj privezali konje, tu zgoraj so bila pa radi gorkega večera vsa okna odprta. Poročnik je imel puško, revolverje in njegov nož, v rokah.

„Stopi k meni!“ mu zapove poveljnik.

Edvard se ni ganil, da bi ga ubogal.

„Semkaj, sem Ti rekel!“

Poveljnik je pokazal s prstom na mesto, kamor naj stopi. Ko pa tudi zdaj ni ubogal, ga je poročnik krepko sunil odzadaj. Bliskoma se je tedaj Edvard obrnil, vzdignil nogo in ga tako močno sunil v trebuh, da je poročnik daleč proč odletel na tla.

„Naučil Vas bom, suvati črnega Edvarda!“

Ta prizor in te besede so povzročile nepopisno vznemirjenost. Francozje so bili razžaljeni, ker je bil njih tovariš zasmehovan, Mehikanci pa so bili prepričani, da je Edvai’d izgubljen. Dame se niso mogle načuditi pogumu tega moža, ki je sredi sovražnikov in celo zvezan tako pogumno nastopil.

Častniki so grozili in poročnik se je hotel vreči na Edvarda, toda poveljnik je zapovedal mirovati.

„Zamolčimo to surovost,“ je dejal, „kazen ne bo zaostala; obljubim, da bo zategadel krvavo tepen!“ In obrnivši se k Edvardu, je rekel: „Zapovedal sem Ti, da stopiš bližje. Zakaj ne ubogaš?“

Edvard ga temno in neustrašeno pogleda in odgovori:

„Nisem v Vaši službi, ampak prost mož prerije, ki zahteva spoštovanje. Ljudje me vikajo in tudi Vam ne bom poprej odgovoril, dokler se ne poslužite te uljudnosti.“

Poveljnik se je ironično smehljal in zaničljivo rekel:

„Navado imam, da ljudi, ki z nogami sujejo, tikam.“

„To me nič ne briga, gospod. Ravnati se mora po običajih dežele, v kateri človek živi. Navzoči senorji in senorite mi bodo pritrdili, da je mehikanski narod vitežk in uljuden. Izkušen prerijski lovec nima nič manj izkušenj in izurjenostij, kakor kak častnik; to sem dokazal. Že poprej se mi je žugalo s puškinim kopitom, in zdaj se me je začelo res suvati; bila mi je dolžnost, poučiti Vašega poročnika, da se ima v navzočnosti mehikanskih dam uljudneje vesti.“

Oči dam so s polnim občudovanjem zrle pogumnega govornika. Častniki so pa jezno zamrmrali. Poveljnik jim je pomignil, naj molčijo in rekel Edvardu:

„Lahko bi Vas še naprej tikal, toda naše dame so radovedne, kaj boste še povedali, in zato Vas bom vikal, ker tako želite. Vi ste črni Edvard?“

„Da.“

„Kaj ste imeli v mestu opraviti?“

„Obisk.“

„Pri kom?“

„To je moja skrivnost.“

„V kak namen?“

„Z namenom, da preženemo naše sovražnike.“

„Tako! Koga pa smatrate sovražnikom?“

„Francoze.“

„Reči se mora, da ste zelo odkritosrčni, skoro predrzni; Francoze imenujete svoje sovražnike in vendar ste sami Francoz.“

„Francoz sem, toda ne orodje cesarske krvoločnosti. Mehiko in njene prebivalce ljubim in rad dam življenje, da jih osvobodim sedanje krivične vlade.“

Poveljnik je kar otrpnil vsled tega. Rekel je:

„Povem Vam, da Vas imam za blaznega. Osvoboditi ne boste mogli nikogar, kajti to, kar ste zdaj rekli, zadostuje, da Vas obsodim v smrt. To dvorana boste ostavili samo, da Vas takoj ustrele, poprej Vas bodo pa še za brco bičali, da se Vam bo meso ločilo od kostij. Imate kaj omeniti glede Vaše poslednje volje?“

„Zdaj ne. Sploh prosim, da meni prepustite odločitev glede moje poslednje volje.“

„Popolnoma blazni ste! Odkod pa ste?“

„Iz Pariza, kjer pride toliko blaznega.“

„Ne norčujte se dalje, sicer bo sodba še strožja! Imate res zveze v tem mestu?“

„Toliko, da bi Vas bilo strah, ko bi vedeli.“

„Pravijo, da ste Huaresov prijatelj?“

„Poznate njegove namene?“

„Njegove in Vaše.“

„Nikar se ne bahajte! Kaj veste o naših načrtih?“

„Vse; kar se bo pokazalo.“

„Sit sem, poslušati Vaše baharije. Zato kaj drugega. Ono orožje je Vaše?“

„Zelo.“

„Pokažite, poročnik!“

Omenjeni je položil orožje na mizo pred poveljnika. Ta je prijel puško in pregledal kopito.

„Res je zlato. Odkod je imate?“

„Našel sem v gorovju zlato žilo.“

„Hočete proti plačilu povedati, kje?“

„Čemu? Saj me nameravate ustreliti?“

„Gotovo. Toda izplačal bi denar Vašim sorodnikom.“

„Žile bi Vam ne hotel pokazati, če mi jo tudi deseterno poplačate. Noben Mehikanec ne bi storil tega.“

„Trdoglavni ste! Ali ste s to puško umorili kakega človeka?“

„Da. Vsakdo stori to, da se ubrani svojih sovražnikov.“

„Poprej ste tudi nas imenovali svoje sovražnike. Ste tudi Francoze morili?“

„Da.“

„Koliko?“

„Štejem le divjačino, Francoze nikoli.“

„Vi res ne odgovarjate, kakor človek, ki stoji na robu groba. Kedaj ste usmrtili zadnjega Francoza?“

„Včeraj zjutraj.“

„Ali! Vsi hudiči!“ je zarenčal poveljnik. „Vi ne morite enkrat ali dvakrat, ampak desetkrat. Če bi mi ne dokazala puška, kdo da ste, smatral bi Vas za blaznika, ki se hoče igrati z nami komedijo ne pomislivši, da se igra s smrtjo. Kdo je bil ta Francoz?“

„To boste skoro izvedeli!“

„Kje ste ga umorili?“

„To je njemu vseeno, kakor mislim.“

„Grom in strela! Ali veste, pred kom stojite?“

„Pred človekom, ki se ga ne bojim.“

„Dobro, vidim, da iščete iz nekega vzroka smrt. To Vam bom preskrbel, toda drugače, kakor si mislite In tudi ne tako hitro, kakor sem poprej rekel. Zdi se mi, da se od Vas lahko še mnogo izve; ker pa iz Vašega obnašanja spoznam, da ne boste prostovoljno odgovarjali, Vas bomo malo mučili.“

„Kaj bi pa radi izvedeli?“

„Najprej, kdo so Vaši tukajšnji znanci?“

„Tega kajpada ne boste izvedeli.“

„Bomo še videli!“ je jezno dejal poveljnik. „Potem boste tako dobri, da me seznanite z načrti svojega prijatelja Huaresa.“

„Pa! To je nepotrebno!“

„Zakaj?“

„Ker boste načrte sami izvedeli, kakor hitro jih bo Huares izpeljal.“

Nemogoče bi bilo opisati, kak vtis je napravilo obnašanje pogumnega lovca. Mehikanci so sapo zadržujoč poslušali vsako njegovo besedo. Francozje so srdu škripali z zobmi in se si-amovali, da je njih poveljnik začel ta pogovor. Ta sam se je pri zadnjih besedah tako razjezil, da je skočil s stola in zaklical:

„Zdaj je moja potrpežljivost pri kraju! Govoril sem tukaj z Vami, da Vas pokažem navzoči gospodi; zdaj Vam pa bom pokazal, kako znam ukrotiti takega poba. Petdeset udarcev boste dobili, petdeset udarcev do kosti, in potem Vas bom dal spet sem pripeljati!“

Edvard je zaničljivo stresel glavo. Oči so se mu bliskale, ko je odgovoril:

„Že poprej sem Vam dokazal, da ne trpim niti sunkov niti udarcev, ker bi bil z njim onečaščen.“

„Kaj me briga Vaša čast? Odpeljite ga!“

„In kaj mene Vaša!“ je zaklical Edvard. „Pokazal Vam bom, kdo dobi udarce in izgubi čast!“

V naslednjem trenotku je potegnil roki iz pasa. Strgal je poveljniku naramne znake in mu dal s pestjo udarec, da se je kakor hlod zgrudil na tla. V tem trenotku je že tudi zgrabil svoje orožje na mizi in, potisnivši revolverje v žep ter nož med zobe, stal z obrnjeno puško tukaj.

„Tu, okusite moje zlato.“

S temi besedami se je vrgel na vojake ter jih z enim samim strašnim udarcem razpršil in skozi nje skočil na najbližje okno.

„Lahko noč, senorite!“ in skočil je doli.

Vojaki so se valjali po tleh: častniki in vsi drugi so kakor onemeli stali nekaj časa na mestu, potem je pa nastalo kričanje in vpitje, ki se ne da opisati.

„Ven! Za njim! Hitite!“

S temi klici so skočili častniki k vratom in vojaki za njimi. Nihče si pa ni upal, skočiti skozi okno. Le Mehikanci so ostali še v dvorani. Nekaj jih je stopilo k poveljniku in ga preiskalo.

„To je bil udarec! Mrtev je!“ je rekel nekdo.

„Ni mrtev, le brez zavesti,“ je menil drugi, „položimo ga na zofo!“

Nekaj dam je omedlelo; druge so jim pomagale in si tiho šepetale opazke, in zopet druge so hitele k oknu, da bi videle, če je pogumni lovec ušel ali ne.

Ni jim bilo treba skrbeti. Edvard je bil dober skakalec; srečno je prišel na tla in zgrabil vajeti prvega konja, ki so stali pred vhodom. S hitrim skokom je bil na njem in ga pognal v tek, da je bil že v drugi ulici, predno je dospel prvi zasledovalec do stopnjic.

Zdaj je moral iz mesta in skozi predstraže. S konjem se mu ni zdelo težko to izvršiti.

Čikvakva je odprto mesto brez obzidja. Dirjal je po ulicah do izhoda, kjer je stala straža. Predno je stražnik še mogel poklicati in puško nastaviti, je jezdec že zdirjal mimo. Stražnik je pa vendarle sprožil puško v znamenje alarma. Glasni klici so se začuli zunaj na polju.

„Stoj! Kdo tu?“ je zadonelo Edvardu nasproti.

Ni odgovoril; mnogo strelov je zabliskalo pred njim in čutil je takoj, da je konj zadet. S petami ga je spodbodel in ga nagnal naprej, toda pri vsakem skoku je bil konj trudnejši. Vpitje, klici in streli za njim, pred njim odprto polje! Jahal je še malo dalje, potem hitro vstavil konja in skočil z njega. Peš je tekel naprej.

Okolico je dobro poznal in vedel tudi za kraj, kjer je skril konja. Da bi ga le ne opazili.

Tako je hitel dalje. Dospel je v gozd in našel konja. Hitro ga je odvezal in skočil nanj. Šele zdaj se je čutil varnega in šele zdaj se je globoko oddahnil. Vrgel je puško čez ramo, potisnil revolverje za pas in se smejal:

„Ah, to sem jih navil! Še dolgo bodo pomnili črnega Edvarda! Zdaj pa naj pridejo, da bi me ujeli. Rad bi le vedel, kaj si bo mislila Emilija, ko bo izvedela! Jaz, da bi bil stokrat blazen! Vedel sem dobro, kaj delam, čeprav sem si veliko drznil!“

Obrnil je konja proti severu in jezdil v najhitrejšem diru ob levem bregu reke Konhas. Konj je bil izpočit in ga neutrudljivo nesel naprej. Ne dolgo potem, ko se je zdanilo, je že dospel do vasi Akvanova.

Ker je bilo svetlo, je lahko opazoval travo in sledove pred seboj in kmalu je zapazil široko pohojeno travo, to je sled, kjer je včeraj zjutraj jezdila kompanija iz Čikvakve.

„Neumni ljudje!“ je rekel. „Jezdijo skozi ozemlje Indijancev in puščajo kakor cesto širok sled za seboj, ki se dan pozneje še razločno pozna. Načelnik zasluži klofute.“

Popoludne je zagledal konjsko čedo, ki se je pasla. Odvezal je svoj laso in v desetih minutah je imel svežega konja pod seboj, na katerem je nadaljeval svojo pot.

Pozno zvečer je opazil na ovinkn reke polno svetlih stražnih ognjev, ki so razsvetljevali celo okolico.

„Pristna francoska lahkomišljenost,“ je mrmral. „In ti se hočejo z nami in Apahi kosati. Boljših sovražnikov si ne moremo želeti.“

V velikem loku je jezdil okoli, da bi ga ne zapazili in se potem obrnil zopet proti vzhodu in okrog polnoči dospel do izliva reke Konhas v Rijo Grande. Tam je reko preplaval in na oni strani sedel v travo, da se konj malo izpočije.

Pri tem je mislil na svoj zadnji doživljaj in na snidenje z Emilijo. Nehote jo je primerjal z Resedilo.

„Katera je lepša?“ se je vprašal. „Ah, obe sta lepi; toda Emilija je lepa v obleki greha in Resedila v obleki čednosti, zato dam tej prednost. Rafiniranost Emilijine obleke tudi resnega moža lahko omami, dočim sem imel Resedilo le za lepo ne pa za tako krasno deklico, če bi ne bil oni večer pri nji. To je bilo pondeljek. Peti dan po tem dnevu, bi morali Francozje dospeti, torej v saboto. Jutri zvečer, to je petek bom prišel v Gvadelup. Na ta način mi ostane cela noč, da se po tem strašnem naporu izpočijem. Kje bi to storil? Ah, kje drugje nego pri starem Ribneru. Tu se dobi vsaj dobra postelja in to je vendar kaj drugega, kakor trda gozdna tla, cim je človek štiri dni in štiri noči sedel na neosedlanem konju.“

Pozno popoludne v petek je sedel stari Ribnero pri svojem oknu in gledal na ulico. Kakor iz škafa je zunaj deževalo, vzroka dovolj, da se spravi človeka v slabo voljo. In te je imel Ribnero v polni meri. Da bi se je malo iznebil, je pazil na hčer, ki je pravkar odšla, da mu prinese vrč piva, katero je sam varil.

Ko se je vrnila, je postavila vrč pred njega in sedla na svoj navadni prostor, ker je imela s šivanjem opraviti.

Ribnero je dobro potegnil iz njega in rekel:

„Strašansk dež!“

Kakor navadno, je hči tudi zdaj molčala. Zato je skoro nadaljeval:

„Kar za utoniti, ali ne?“

Ko tudi zdaj ni odgovorila, se obrni k nji in jezno vpraša:

„Kako? Si li kaj rekla? Morda nimam prav?“

„O da!“ je kratko odgovorila.

„Kar za utonit je! Ni res?“

„Da.“

„Če bi bil zdaj zunaj in utonil, bi si Ti kaj malo iz tega storila, he?“

„Kaj pa mislite, oče!“ je zaklicala

„Kaj pa? Morda ni kaj takega mogoče? Vzemimo slučaj, da jaz utonem, potem sediš tukaj. Kaj bi pa počela, he? Morda naprej gospodarila? Brez moža? To je nemogoče!“

Očetovi razlogi so bili prekomični, zato se je morala smejati in rekla:

„Saj vendar ne boš šel ven in utonil nalašč radi tega, da mi pokažeš, da potrebujem moža.“

„Zakaj ne? Prav gotovo lahko storim kaj takega. Dober oče mora vse storiti, da privede svojega otroka k pameti.“

„So Tvoji stariši tudi to storili?“

„Kajpada, gotovo! Moj oče, kakor tudi moj stari oče.“

„Torej sta utonila?“

„Neumnost! Dekle, skoro mislim, da me hočeš za nos vleči. Oba sta umrla v izvrševanju svojega poklica.“

„O tem mi pa še nisi čisto nič pravil.“

„Ker sploh ne govorim rad o smrti, kajti če umrjem ostaneš Ti ubog črv brez moža, ki se mi bo še v grobu smilil. Kar se tiče mojega očeta, hm, saj še veš kaj je bil?“

„Seveda!“

„Kaj pa?“

„Dimnike je pometal.“

„Dobro; kaj takega se ne sme pozabiti, ker je to potrebno, da se ve, kako nastaja pokolenje od očeta na hčer. Torej moj oče je bil dimnikar, to je že en posel, zlasti če je treba še opravljati čast plezalca pri gasilnem društvu. Nekdaj je imelo gasilno društvo veselico in na tej se je moj oče malo preveč napil tega, kar zovemo tukaj julep in ko je prišel pozno zvečer domov, je kar v gasilski uniformi legel v posteljo. Ali me poslušaš?“

„Da, oče!“

„To Ti tudi svetujem. Taka uniforma je ozka in od tega pridejo človeku hude sanje. Sanjalo se je torej mojemu očetu, da so gu prišli iskat naj dimnik omete. Vstal je in šel v kuhinjo, pol v sanjah in pol v julepu. Stopil je na ognjišče in splezal v dimnik. Poprejšnji dan smo klali prešiča in obesili klobase v dimnik; torej ni daleč plezal, ker se je zadel klobas. Opazil je, da postaja zgoraj ozko, toda ni vedel natančno, kaj mu je preozko ali uniforma, ali dimnik. Kdor se dobro napije julepa, ta prav lahko zamenja gasilsko uniformo z dimnikom. Ali me še poslušaš?“

„Gotovo, saj sem še tukaj.“

„Dobro. Torej dimnik je postal ozek zaradi klobas; toda spolnujoč svojo dolžnost se je porival vedno višje. Tako je prišel z glavo med kaveljne in palice, toda z rameni ni mogel naprej. Hotel je nazaj in si zadrl kavelj v grlo. Hotel se je prijeti za vrat, da bi se oprostil, in pri tem se na obeh straneh izpustil. Ker se ni več držal, ga je telo potegnilo navzdol in kavelj se je še bolj zapičil v grlo. Zjutraj vidimo da ni očeta. Dolgo časa iščemo zaman in ga naposled najdemo v dimniku. Visel je sredi klobas. Ali ni to poštena smrt v izvrševanju poklica?“

Hči ni odgovorila. To, kar je slišala, je nasprotovalo njenemu mišljenju.

„No?“ je nevoljno vprašal.

„Da.“

„No, vendar! Gotovo si poprej še premišljevala, če sme dimnikar umreti v dimniku? In kar se tiče starega očeta, je tudi ta umrl v izvrševanju svojega poklica. Saj še veš, kaj je bil?“

„Gotovo!“

„Kaj pa?“

„Trgoval je.“

„S čim?“

„Z morsko redkvijo.“

„Dobro! Torej trgovec z morsko redkvijo. To ni morda kaj navadnega! Pri nas v Ribnici je namreč morska redkev začetek k posestvu v Mehiki; to je moja rodbina dokazala. Me slišiš?“

„Da.“

„To hočem vedeti! Torej moj stari oče je sadil redkev na vrtu, in izkopal globoko luknjo v zemljo. Redkev diši k mesu in klobasam, kuhana in naribana, na vsak mogoč način; zato je dosti ljudi, ki jo radi jedo, tudi če jim je ni treba plačati. Tako je bilo tudi pri nas. Večkrat so po noči zlezli taki tatovi čez ograja in si zastonj poiskali porcijo redkve; zato je moj stari oči včasih stražil. Straženje je pa naporno in ničesar ne krepi telo bolj hitro, kakor to, kar se tukaj zove julep. Zategadelj je moj stari oče rad izpil en kozarec, ali tudi dvajset, kadar je bilo žegnanje. Takrat sem bil še majhen deček in še nisem ležal v postelji, ampak na klopi, kajti stariši so šli na žegnanje in z njimi stari oče. Pozno zvečer je prišel stari oče domov in hotel vsled julepa prižgati zajca za čevlje, namesto svetiljke. Naposled je prinesel luč. Majal se je semintja, kajti zgubil je evropsko ravnotežje; toda hipoma je obstal in poslušal. Zunaj na vrtu je nekaj počilo.“

„Ali si slišal, dečko?“ me je vprašal.

„Da,“ sem rekel.

„To so tatovi moje redkve. Pojdi z menoj vjela jih bova!“

„Zvlekel me je s klopi in moral sem z njim. Zunaj v veži je imel kuhinjsko omaro za zadnja vrata in silil v njo; vendar sem ga pa spravil na pravi pot. Tako sva prišla na vrt. Poslušava, a videti ni bilo nikogar.“

„Le počakaj, ti bodo spet prišli,“ je rekel. „Ti si majhen, Tebe ne bodo videli, jaz se moram pa skriti. Kam pa? O, tu notri v sod za vodo. Le pazi, dečko, in če pridejo me pokliči!“

„Sedel sem torej poleg soda, ki je bil poln vode in stari oče spleza vanj. Toda komaj je imel noge notri, je popolnoma zginil v njem. Zelo sem se zveselil, da se je tako dobro skril, kajti niti glave ni bilo videti, in zdaj sem čakal. Ali me poslušaš?“

„Da, žalibog!“ je odgovorila Resedila.

„Dobro! Po dolgem času slišim ob ograji prihajati ljudi; pokličem starega očeta, kolikor mogoče glasno. In kdo je bil? Oče in mati. Slišala sta me klicati in prišla skozi vrtna vrata.“

„Kaj pa delaš tu na vrtu?“ je vprašal oče.

„Tatove loviva,“ sem rekel.

„Kje pa je stari oče?“

„Skril se je.“

„Kam?“

„Tu v sod za vodo.“

„Nisem mogel pojmiti, zakaj so stariši tako tarnali; ko so ga pa izvlekli iz soda, sem se sam jokal, kajti umrl je sredi svojega poklica, in to — — ah, kdo pa prihaja?“

Zunaj so se začula konjska kopita; gori pa ulici je prijahal jezdec in obstal pred vrati.

„Ah!“ je rekel stari Ribnero. „Raztrganec, špijon! Danes ne grem radi njega ven in če mi tudi desetkrat opazi mojo diplomatijo. Pri takem vremenu se ostane v sobi.“

Prišlec je bil res Edvard. Resedila je zardela, ko ga je zagledala. Ker je deževalo je spravil konja najprej v hlev in potem stopil v sobo. Stari Ribuero je komaj odzdravil njegovemu pozdravu, toda hči mu je prijazno prikimala. Naročil je kozarec julepa, katerega mu je prinesla Resedila, in sedel za mizo.

Dalj časa je bilo tiho v sobi. Ribnero je bobnal s prsti po oknu, gost mu je bil neprijeten, ker ga je smatral za špijona. Ker pa molčanje ni bila njegova navada, je naposled pričel.

„Strašansk dež!“ je rekel.

„Res je,“ je odgovoril Edvard.

„Kar za utoniti!“

„Tako hudo pa vendar ni!“

„Kaj, ni za utoniti? Vi ste drugačnega mnenja, nego jaz?“ Obrnil se je, da bi gosta jezno pogledal, kajti danes že ni več mislil na diplomatični smehljaj. In tako je videl, da je voda curljala, iz premočene lovčeve obleke, na tla. „Ni za utoniti, pravite? Le poglejte. Če prideta še dva taka gosta, pa utonemo.“

Edvard je opazil lužo in se opravičil:

„Oprostite, senor Ribnero! Zunaj vendar nisem mogel ostati.“

„Kdo pa to zahteva? Toda prišli bi lahko v suhi obleki. Ali nimate žene, ki bi Vas na to opozorila?“

„Ne.“

„Ne? To imate od tega, da delate drugim ljudem sobo mokro. Človek se mora oženiti! Imam prav ali ne?“

„Prav rad Vam to pritrdim.“

„Prav rad? Zdaj vidim, da imate pamet, čeprav niste tako slaven lovec, kakor črni Edvard. Rad bi ga enkrat videl!“

Lovec se je tiho smehljal pred se in rekel:

„Potem bi morali biti pred kratkim v Čikvakvi.“

„Zakaj?“

„Ker je bil tam.“

„Kaj takega mi ne boste natvezli.“

„Ne vrjamete?“

„Ne, ker tam so zdaj Francozje.“

„Ravno zaradi Francozov je bil tam; slišal sem to.“

„Kaj pa je hotel pri njih, a?“

„Njih načrte izvedeti.“

„Torej jih izšpijonirati? Neumnost! Verjetnejše se mi zdi, da pridejo Francozje k nam, za špijone; to jim je podobno.“

Pri tem je jezno pogledal gosta; ta pa se ni dal motiti in nadaljeval:

„In vendar je bil tam, toda vjeli so ga.“

„Grom in strela! Je-li res?“

„Da,“ je odgovoril Edvard z zadovoljnim smehljajem.

Zelo ga je veselilo, da je Ribnero tako rad govoril o črnem Edvardu. Ta pa je opazil smehljaj in vprašal s temnim obrazom:

„To Vas gotovo veseli, kaj?“

„Da.“

„Mislil sem si. Saj ste Vi tudi Francoz?“

„Da, čeprav ne odobravam, da je cesar Napoleon poslal vojake v Mehiko.“

„Kako? Kaj? Vi ne odobravate tega?“

„Ne!“

Pri tem odgovoru je stari popolnoma pozabil svojo politično nadarjenost. Skočil je s stola, stopil prav blizo k gostu in zaklical:

„In Vi res mislite, da Vam to verjamem?“

„Seveda!“

„Jaz verjamem le eno namreč, da ste Vi sami tak francoski ogleduh, ki prihaja k nam špijonirat. Delate se tako, kakor da bi zabavljali čez svojega cesarja; toda nisem tako neumen, kakor si mislite; o, spoznal sem Vas dobro, kajti izdali ste se.“

Resedila je obledela, bala se je. Edvard je pa mirno vprašal:

„S čim sem se pa izdal?“

„Ker se tako veselite, da so Francozje vjeli črnega Edvarda.“

„Saj je njega samega to veselilo!“

„Njega samega? Ali norite?“

„Ne! Toda zagotovim Vam, da je bil res vesel.“

„Zakaj pa?“

„Ker mu je bila dana prilika, da je Francoze za nos potegnil.“

„Ali je to storil?“

„To se razume!“

„Kako pa?“

„Takoj jim je spet ušel.“

„Ah, res?“

„Res!“

„To je pa čudno. Bodite tako dobri in pripovedujte.“

„Iz srca rad, senor Ribnero.“

Edvard je pripovedoval svoje dogodke, katere je doživel, vendar ne tako, da bi se opazilo, da je bil sam vdeležen. Tudi se je varoval omeniti svoje snidenje z Emilijo. Ribnero ga je z velikim zanimanjem poslušal.

„Da,“ je zaklical na koncu. „Črnega Edvarda ne obdrže tako hitro. To je vražji dečko! Torej jim je povedal resnico?“

„Da.“

„Prav tako, kakor ste mi Vi pripovedovali?“

„Prav natančno tako!“

„In tega se tudi Vi veselite?“

„Gotovo! Sicer sem rojen Francoz, toda, ljubim Mehiko in bom tudi vedno ostal v Mehiki. Zato sovražim Napoleona, ki je s krvjo poplavil to lepo deželo in bom po najboljši moči pripomogel, da ga izženemo iz nje.“

„Vi?“ je vprašal stari s posebnim poudarkom.

„Da, jaz!“

„To pa le pustite. Vi ne morete ničesar storiti, za take reči so takšni ljudje, kakor je črni Edvard. Mnogo se mu imam zahvaliti, kajti pota in ceste je očistil roparjev. Morda veste, če je že oženjen?“

„Kolikor vem je še samec.“

„Hm, to je lepa lastnost od niega, ki mi ugaja. Toda tako ne more iti dalje. Takšen mož mora imeti ženo, in sicer ženo, ki nu prinese imovito posestvo. Potem ima svojo hišo in to je veliko vredno, čeprav včasih veter odnaša deske. Veste morda, v katerem kraju lovi najrajše?“

„Povsod, kjer se dobi divjačino; izvedel sem pa, da bo v kratkem času imel tu na reki opravila.“

„Tu na reki? Grom in strela! Morda tudi v Gvadelupu?“

„Gotovo!“

„To me zelo veseli. Ali rad pije julep?“

„Kvečjem en kozarček.“

„Če mnogo ali malo. Kdor hoče v Gvadelupu piti julep, mora priti k meni in tako upam, da ga bom videl.“

„Prepričan sem, da bo prišel k Vam.“

„Res? Ali slišiš Resedila?“

Ni odgovorila. Bila je zelo v zadregi, ker je oče vedno govoril o ženitvi, kar ji je bilo zelo mučno.

„No, ali nisi slišala?“ je stari jezno vprašal.

„Da,“ je odgovorila.

„Dobro! In kar je najboljše, takoj ga bom tudi spoznal.“

„Na čem?“ je vprašal Edvard.

„Na njegovi puški.“

„Kako?“

„Puškino kopito je iz čistega zlata, od katerega odreže košček, če ima kaj plačati. To mora biti puška! Vse kaj drugega, kakor Vaše staro poleno, ki je imate poleg sebe. Toda povejte, kje ste pa pravzaprav doma?“

„Povsod in nikjer!“

„To se pravi, da nimate stalnega bivališča!“

„Da, tako menim!“

„Pa vendar morate imeti kako hišo ali vsaj kočo, v kateri po zimi stanujete.“

„To si naredim.“

„Kje pa?“

„Tam kjer me ravno sneg zapade.“

„Na lov se liodi poleti in jeseni; po zimi se pripravijo kože, katere se spomladi nesejo v mesta prodat.“

„To že vem, toda hvala za tako življenje.“

„Vzemite si ženo, da dobite stalno bivališče! Sicer ste Francoz, toda ker ne držite z Napoleonom, lahko najdete povsod ženo, kako Indijanko ali sicer kako ubogo pridno dekle. Bogato seveda boste zastonj iskali, ker niti dobrega jopiča nimate. Kje boste pa danes v tem dežju spali?“

„Tukaj!“

Staremu se je zdaljšal obraz; sumljivo je pogledal gosta in rekel:

„Tu pri meni?“

„Da.“

„Hm, hm! Po noči nimam več rad gostov.“

„Zakaj?“

„Pred štirimi dnevi, je bil tu nekdo čez noč, ki se je izdal za bogatega zlatokopa. Ta vrag je po noči skočil skozi okno in všel s ceho vred.“

„In potem mislite, da bi tudi jaz lahko tako storil?“

„Ne rečem tega, toda imate denar? Vedno pijete le en kozarček julepa, to ni znamenje bogatstva.“

„Oče!“ je rekla hči proseče.

„Kaj pa?“ je vprašal ta. „Da, Ti imaš usmiljeno srce, toda boljše je biti previden. Če plača ta senor ležišče naprej, lahko ostane pri meni.“

„Plačal bom naprej. Kaj pa velja?“ je rekel Edvard smehljaje.

„En kvartil.“

Kvartil znaša nekako devetnajst vinarjev našega denarja.

„Samo en kvartil?“ se je začudil lovec.

„Da, ker boste spali na slami.“

„Zakaj? Saj bom plačal posteljo!“

„To ne gre. Le poglejte se, kakšni ste!“

Resedila je zardela do ušes, a ni si upala reči besede.

„Dobro!“ je rekel Edvard. „Tu imate denar za ležišče in za julep. Ste-li zdaj zadovoljni, senor Ribnero?“

„Da.“

„Ker je zdaj vse v redu, bi Vas prosil, da odidem spat.“

„Spati? Že zdaj, ko je še dan? Ali ste pametni, ali ne?“

„Nisem posebno pameten, pa tudi ne neumen, toda truden sem zelo. Sprevideli boste, da se laliko tudi lovcu kaj takega pripeti.“

„Zakaj ne, zlasti dobremu lovcu. Kaj pa ste že danes vstrelili?“

„Še nič.“

„Na, tu imate, toda nečem Vas zadržavati; pojte v božjem imenu in spite dokler hočete. Besedila pelji senorja k bakerom!“

K bakerom? Torej v stranskem poslopji mora spati. Sicer ni bilo lovcu dosti do tega, čeprav se je veselil, da se bo po dolgih mescih spočil v pravi postelji.

Resedila je vstala in ga čakala pri vratih, da pojde za njo.

„Lahko noč, senor Ribnero!“ je rekel Edvard in vzel puško.

„Lahko noč, senor!“ je odvrnil stari in sedel zopet k oknu, da nadaljuje vremenska opazovanja.

Zunaj pred vrati je Resedila pri Edvardu obstala.

„Odpustite mojemu očetu!“ je prosila. „Včasih je zelo čuden, a vendar dober.“

„Nimam ničesar odpuščati, senorita,“ je odgovoril. „Svojim gostom lahko odkaže ležišče, kjer hoče. Tudi na slami bom dobro spal, ker sem v štirih dneh prejezdil dvesto legv.“

Začudenja je sklenila roke.

„Dvesto legv,“ je rekla. „Kako je to mogoče?“

„Osem konj sem porabil za to in nisem prišel z njih hrbtov.“

„Torej niste medtem časom popolnoma nič spali?“

„Ne.“

„Potem je še čudno, da se ne zgrudite. Pojdite hitro!“

„Ostanite tukaj, senorita! Zunaj dežuje in postali bi mokri, bom že našel bakere.“

„Mislite res, da Vas bom pustila na slami spati? V ti mokri obleki? Ne! Le pojdite z menoj!“

Šla je po stopnjicah navzgor, in on ji je sledil. Zgoraj mu je odprla sobo, v katero je stopil. Soba je bila skoro elegantno opremljena.

„To vendar ni spalnica za tujce?“ se je začudil.

„Pravzaprav ne,“ se je veselo smehljala. „Tu stanujejo le naši sorodniki, če nas obiščejo. Tukaj je stanovala tudi moja dobra sestričina Olga Karpeles iz hacijende del Erina, ko je bila zadnjikrat pri nas. Takrat sem bila še otrok. In od takrat je tudi izginila. Sedite toliko časa, da pridem nazaj! Ste-li lačni?“

„Ne, toda truden sem zelo.“

Odšla je in Edvard je sedel v blazinast stol. Prešlo je nekaj minut. Utrujenost mu je zatisnila oči, in ko se je Besedila vrnila, je že trdno spal. Postavila je luč na mizo, in vlila vodo v umivalnik, ter ga potem sočutno gledala.

„Revež,“ je šepetala. „Kako mora biti truden, da je tako hitro zaspal. Toda tu je njegova puška, moram se prepričati.“

Tiho je vzela puško in jo vzdignila. Bila je zelo težka. Natančno si je ogledala kopito in opazila je tudi mesto, na katerem je narednik odrezal svinec.

„Zlato, resnično zlato!“ je šepetala. „Torej je res, moja slutnja me ni varala. O, kako me to veseli, kako me to veseli! Toda, ker sam noče o tem govoriti, bom tudi jaz molčala in se delala, kakor da bi nič ne vedela.“

Položila je puško nazaj in se dotaknila Edvarda, da bi ga zbudila.

„Resedila,“ je šepetal, ne da bi se zbudil.

Zardela je in ga močnejše potresla, da se je moral zbuditi.

„Ah, zaspal sem! Oprostite mi, senorita,“ je prosil.

„Čemu le? Želim Vam prav dober in dolg počitek! Lahko noč, senor Edvard!“

„Lahko noč, senorita!“

Odšla je, ne da bi ga vprašala, kakor je pričakoval, kaj se je zgodilo s kapitanom. Vendar mu je njena skrb prav dobro dela. Čeprav je bil zelo utrujen, vendar še precej časa ni zaspal, ker so mu bile misli pri tej ljubi, prijazni deklici. Primerjal jo je z nekdanjo ljubico v Parizu, katero je tako nenadno zopet našel kot marketenderco v Čikvakvi. Kak razloček! Ena zakopana globoko v grehu in sramoti, druga tako čista, nedolžna in sveta. Ta čista, sladka podoba je stala pred njegovimi zaprtimi očmi in napolnjevala njegove misli in čute celo v sanjah, ko je zaspal. Celo noč je sanjal o nji in čutil se je blaženega v teh sanjah.

Dočim je Edvard tako prijetno sanjal, je Resedila sedela spodaj pri očetu, ki je kakor navadno opazoval vreme.

Mislila je na spečega in na njegovo puško, ki ji je odkrila Edvardovo skrivnost. Globoko je dihala in prsi so se ji vzdigovale vsled občutkov, katerih si ni mogla razlagati; vedela je le, da je nekaj neskončno sladkega in prijetnega v nji. Iz tega premišljevanja jo je vzdramil očetov glas.

„Prokleto vreme!“

Molčala je, zato je nadaljeval:

„Ali si slišala?“

„Da,“ je odgovorila.

„Kaj pa?“

„Slabo vreme.“

„Dobro! Nimam-li prav?“

„Zelo, ljubi oče.“

„No torej! Zunaj je slabo in tu v sobi še slabše!“

„Kako to?“

„Kako to?“ je nevoljno vprašal. „To hočeš izvedeti še posebej? Zdaj se pa vse neha! Kaj se pa vidi, če se pogleda skozi okno? In kaj se vidi, če se ogleda po sobi? Tebe, Tebe in vedno le Tebe, stole in klopi, stare kozarce in steklenice, sicer pa nič drugega.“

„Kaj pa hočeš še videti drugega?“

To vprašanje je bilo gotovo neprevidno, kajti stari je komaj čakal, da bi mogel spet govoriti o zetu; to je prepozno izprevidela, kajti takoj je odgovoril:

„Kaj hočem še videti tukaj? Grom in strela, kaj pa drugega kakor zeta? Ta mi manjka, samo ta! Ali ne izprevidiš tega?“

„Ali Ti je res tako neobhodno potreben?“ ga je smehljaje vprašala.

„Meni ne, toda Tebi!“

„Meni?“ je vprašala in se glasno zasmejala.

„Da, Tebi!“ je jezno odgovoril.

„Meni? Zet? Potem bi morala imeti kako hčer!“

„Neumnost! Se hočeš še norčevati z menoj? Povej mi, če sploh veš, kje sem rojen!“

„Da.“

„No, kje?“

„Na Kranjskem.“

„Menim, v katerem mestu?“

„V Ribnici.“

„Dobro. Pojdi enkrat v Ribnico in poizveduj! Niti enega moža. moje starosti ne boš dobila, ki bi že ne imel dveh ali treh zetov. Jaz pa niti enega nimam. Me-li ne mora že sram biti? To že tako izgleda, kakor bi se jaz že popolnoma otresel ribniških navad. In dalje ni tam nobene deklice Tvoje starosti, ki bi že ne imela moža, ali ženina, ali vsaj ljubimca. Izprevidela boš, da Te mora biti še bolj sram nego mene.“

„Toda, oče!“

„Kaj, oče! Ne vjezi me! Tu sedim in zijam to slabo vreme, ali te stare mize in klopi, in kaj imam od tega? Nič, popolnoma nič! Če bi bil pa zet tukaj, bi se vsaj z njim zabaval, ali pa jezo stresel nad njim, če bi bil slabe volje!“

„Kajpada, če bi kaj takega trpel!“

„Zakaj pa ne? Čemu je pa zet na svetu, kakor da poplavlja deske na strehi in da služi za strelovod pri slabi volji? Če ne vzameš hitro moža, poiščem Ti ga sam, in tega moraš vzeti, če hočeš ali nočeš. In veš, kdo bo to?“

„Kdo pa?“ je radovedno vprašala.

„Ugani!“

„Kdo bi uganil! Kar povej!“

„No, kdo drugi, nego črni Edvard!“

„Črni — Edvard — —?“ je počasi vprašala s posebnim povdarkom.

„Da, ta! Ali Ti morda ni prav?“

„Kako pa naj vem? Saj ga še ni bilo tukaj.“

„To nič ne stori. Izvrsten dečko je, kakoršen mora biti moj zet.“

„Kaj pa, če Tebi ne ugaja?“

„Ta? O, ta mi gotovo ugaja. Pomisli le na njegovo zlato puško!“

„To je stranska stvar. Če bi pa morda izgledal, kakor — kakor —“

„No, kakor — —“

„Kakor na primer lovec, ki sem ga pravkar spat peljala?“

„Dekle, ne šali se tako neumno! Orni Edvard izgleda drugače. Si-li že videla kakega slavnega junaka?“

„Mogoče.“

„Mogoče? Še nobenega. Saj nisi videla niti Kneza Skalovja, tega Strnada, niti Medvedovo Srce, niti Bivolovo Čelo. Tak junak je velik in močan, ima črne oči, dolge brke pod nosom, zlate ostroge, srebrne porte na hlačah in tak glas, kot deset pozavn. Pojdi, pojdi s tem lovcem zgoraj. Kedaj pa je kaj ustrelil. Kaj pa izpije in plača? Zdaj leži na senu in spi pri belem dnevu. O ne, črni Edvard izgleda gotovo vse drugače. Predstavljam si ga — ali — zopet nekdo prihaja.“

V tem trenotku je jahal mimo jezdec, ki je obstal pri hišnih vratih. Krčmar ga je opazoval, ne da bi vstal. Nevoljno je stisnil obrvi in rekel hčeri:

„Ali veš, kaj je to psihologija?“

„Da.“

„Kaj pa?“

„Nauk o duši.“

„Dobro! Jaz sem psiholog, takoj spoznam ljudi. Le oglej si tega konja! Kako Ti je všeč?“

„Zelo suh je!“

„In jezdec?“

„Še bolj suh in prav majhen.“

„In njegova obleka?“

„Popolnoma razcapana.“

„In njegovo orožje?“

„Staro in zarjavelo.“

„Vidiš to je za psihologa dovolj. Ta dečko ima suhega konja, to je skopost, ima raztrgano obleko, to je nemarnost, ima slabo orožje, to se pravi, da nima nič. Gotovo bo spil le kozarček julepa, kakor ta zaspanec gori. Na takih gostih mi ni nič ležeče.“

„Konja je spravil v hlev, torej bo tu ostal.“

„To mu bo že prešlo. Pred vsem bom gledal, če lahko plača. Mi iz Ribnice smo zviti, to bo takoj videl.“

Za nekoliko minut je tujec vstopil. Izgledal je res tako neznatno, da bi bil vsakemu sumljiv, kdor ne po zna savanskih razmer. Prav uljudno je pozdravil, sedel na stol in odložil puško in nož.

„Kajne, ta kraj je trdnjavica Gvadelup?“ je vprašal.

„Da,“ je kratko odgovoril krčmar.

„Ste-li morda Vi, senor Ribnero?“

„Da.“

„Se dobi pri Vas kozarček julepa?“

„Da.“

„Torej mi ga dajte!“

„Dobro, pa le enega.“

„Zakaj ne več?“ se je začudil gost.

„To je moja stvar!“

Pri teh besedah je krčmar pogledal gosta od vrha do tal in počasi vstal, da mu nalije žganje. Tujec je dobro opazil ta pogled; skrivaj se je nasmehljal, a rekel ni nič, ampak molče potegnil iz čaše.

Ribnero je sedel zopet k oknu in gledal ven. Ker sta gost in hči molčala, mu molčanje vendar ni pri jalo; zato je čez nekaj časa zamrmral:

„Slabo vreme!“

Nikdo ni odgovoril.

„Ni za vzdržati!“

Ko tudi zdaj ni nihče odgovoril, se je obrnil in pogledal gosta, kakor bi se ta kaj pregrešil, rekoč:

„No?“

„Kaj?“ je vprašal tujec.

„Slabo vreme.“

„O, prav lepo,“ se je ta zasmejal.

Krčmar je poskočil. Mislil je, da se gost norčuje, zato je prav jezno rekel:

„Kako pa mislite to?“

„Kakor sem rekel,“ je odgovoril. „Vreme je lepo.“

„Ah, me hočete morda jeziti?“

„Mi ne pride na misel!“

„In vendar mi ugovarjate.“

„Tudi to ne. Marsikomu to zelo ugaja, kar je drugemu nadležno, zato se jima pa ni treba najmanj jeziti, če sta različnega mnenja.“

„Prav res! Saj vendar ne mislite da se jezim radi Vas?“

„To je Vaša stvar, a ne moja, senor.“

„Gotovo! In Vi bi bili tudi zadnji, radi katerega bi se jezil.“

„Zakaj?“

„Iz raznih vzrokov.“

„Hm! Se lahko zve te vzroke?“

„Zakaj ne? Vaš konj na primer je pravi kozel.“

„Dobro. Dalje!“

„Potem nimate nobene prave cunje na životu.“

„Še boljše. In dalje?“

„In tretjič ni Vaše orožje niti vinarja vredno.“

„Odkod to veste?“

„To se vidi na prvi pogled. Zato ni treba biti psiholog, ali imeti veliko politične ali diplomatične nadarjenosti.“

Tujec je smehljaje pokimal z glavo in rekel:

„Zdaj vidim natančno, da sem pri senorju Ribneru.“

„Kako to?“ je vprašal.

„Pravili so mi o Vas in vidim, da so mi resnico povedali.“

„Kakšno resnico?“

„Popisali so mi Vas, in popis se popolnoma strinja.“

„Grom in strela! Kaj so pa rekli o meni?“

„Da ste dober človek.“

„Da, da, to sem res! In dalje?“

„Da vedno sedite pri oknu.“

„Tudi to se strinja. Dalje!“

„In da opazujete vreme.“

„Res. Le naprej!“

„In da vsled tega vsak pogovor pričnete z vremenom.“

„Hm! Res? Tega pa še nisem opazil. Dalje?“

„Da radi — — — ah, tega pa še nisem opazil.“

„Kaj?“

„Da radi govorite o možitvi in o zetih.“

Krčmar je pazljivo gledal tujca. Ni si bil na jasnem, ali se hoče jeziti, ali se hoče veseliti, zato je vprašal:

„Kako menite to?“

„Jaz nič ne menim, meni so le tako pravili.“

„Kdo?“

„Moji tovariši. Toda dajte mi še eri kozarec Vašega julepa, senor!“

Izpil je čašo do dna in jo pomolil krčmarju. Ta je znova motril gosta, počasi zmajal z glavo in rekel:

„Ne natočim nič več!“

„Zakaj?“ se je gost začudil.

„Hm. Plačajte poprej prvega!“

„Ah, imate me za človeka, ki ne more plačati,“ se je smejal gost.

„Dokažite nasprotno, potem bom že vedel, za koga naj Vas imam.“

„Dobro! Videli boste!“

Segel je v žep, izvlekel usnjeno mošnjo ter jo odprl.

„Tu imate Vaše plačilo!“

Pri teh besedah je vzel iz mošnje, kakor lešnik velik nuget (zlato zrno) ter ga pomolil krčmarju. Ta ga je opazoval od vseh strani, ga tehtal v roki in začudeno rekel:

„Zlato, prav res čisto zlato.“

„Da, popolnoma čisto,“ je prikimal oni.

„Grom in strela! In to je Vaše?“

„Čegavo pa?“

„Imate še več?“

„Še dosti polnih mošenj.“

„Odkod?“

„Izkopal sem.“

„Kje?“

„O, to je moja stvar, senor Ribnero!“ se je smejal gost.

„Kakšen nuget! Med brati je vreden dvajset dolarjev.“

„Trideset!“

„Naj ga tehtam in izmenjam?“

„To se razume!“

Krčmar je vstal in prinesel tehtnico. Zedinila sta se za petindvajset dolarjev, katere je Ribnero takoj izplačal.

„Torej se en julep hočete?“ je poslužno vprašal.

„Da,“ je gost odgovoril.

„Takoj ga dobite.“

Tujec se je vsled nugeta zelo povzdignil v njegovih očeh, zato mu je nenavadno prijazno postregel. Kesal se je svojega prejšnjega obnašanja in zato premišljeval na kak način bi to popravil. Ker mu ni takoj padlo kaj v glavo, zato je pričel:

„Slabo vreme!“

„Hm,“ je mrmral gost.

„Deloma pa tudi dobro,“ je rekel krčmar, da se prikupi.

„Gotovo, zlasti zame.“

„Zakaj?“

„Prijaham iz Ljano estakado.“

Krčmar se je kar obrnil in začuden vprašal:

„Ali res?“

„Da. In če je človek več tednov moral vzdržati v tej žareči puščavi, si lahko mislite, da je dež pravo okrepčilo zanj.“

„Da, res je,“ mu je krčmar pritrdil. „Toda povejte senor, ste li sami prišli skozi?“

„Da.“

„Nemogoče.“

„Zakaj nemogoče?“

„Kaj takega se drzne le pogumen mož.“

„Jaz sem se drznil. Saj vidite, da sem sam.“

„Seveda. Toda mislil sem si — hm!“

„Kaj? Kaj ste si mislili, senor Ribnero?“

Krčmar ga je pazljivo‘pogledal in potem premišljeno odgovoril:

„Veste morda, kaj je politika?“

„Da.“

„In diplomatika?“

„Da.“

„Potem boste tudi vedeli, da človek ki ima politično in diplomatično nadarjenost, ne sme vsega povedati.“

„Res je. Toda senor, Vi imate gotovo tako nadarjenost?“

„To se razume! Ali morda veste, kjer sem doma?“

„Ne.“

„No ja, iz Ribnice sem.“

„Iz Ribnice?“ je ta hitro vprašal.

„Kajpada! Ali jo poznate?“

„Ribnica blizu Ljubljane?“

„Da.“

„Grom in strela! Seveda jo poznam. Saj sem tudi jaz Slovenec.“

„Slovenec?“ se je zveselil Ribnero. „Odkod pa?“

„Iz Kranjskega.“

„Sveta nebesa; je-li res?“

„Razume se. Bil sem pivovarniški delavec in sem tri leta delal v Ljubljani pri Koslerju. Potem me je najel neki Amerikanec, ki je hotel v St. Lui variti pivo; ker pa ni prav začel, se mu je cela stvar izjalovila. Potem sem jo potegnil na zapad in postal, sam ne vem kako, zlatokop in lovec.“

„Hola, to je dobro, to mi ugaja! Slovenec, s katerim lahko govorim o Ribnici. Zamojdel naj zdaj dežuje in lije, kolikor hoče. Resedila prinesi vina, kajti danes je praznik zame. Moj gost ste, ne da bi Vam bilo treba plačati. Toda povejte! Imate stariše?“

„Ne.“

„Druge sorodnike?“

„Samo enega brata.“

„In kako Vam je ime?“

„Štempihar, Andrej Štempihar.“

„In je Vaš brat tudi v Ameriki?“

„Ne.“

„Kje pa?“

„Že veliko let nisem ničesar cul o njem. Morda še ne ve, kje da sem, kajti nikoli nisem bil prijatelj pisarenja. Hotel sem kot zlatokop bogat postati in ga potem presenetiti. Živel je pri Ljubljani.“

„Tudi kot pivovarnar?“

„Ne, ampak kot gozdarski pomočnik na gradu Bršljanovo pri nekem stotniku pl. Podgorniku, ki je bil obenem nadgozdar.“

„Dobro! Pustimo ga gozdariti. Pomeniva se kaj drugega. Toda predvsem mi morate neko vprašanje prav odkritosrčno odgovoriti.“

„Katero?“

„Zdi se mi, da kljub slabi obleki niste slab človek in tudi stari niste še. Koliko let pa imate?“

„Šestintrideset.“

„Hm! Ali ste oženjeni?“

„Aha!“ se je namuzal lovec. „Zdaj se bo govorilo o ženitvi! Hvala Bogu! dozdaj si še nisem naprtil žene.“

„Imate kako stanovanje?“

„Ne.“

„Veste, kako se dela pivo in žganje?“

„To še vprašate! Saj je to moj pravi posel.“

„Znate tudi deske na streho pribijati?“

„Zakaj pa ne?“

„Vsi vragi! Če vse to znate, zakaj se pa potem tako žalostno potepate po svetu?“

„Žalostno? Saj mi ravno to ugaja.“

„Pa saj imate dovolj denarja, da se kam naselite.“

„Mi ne pride na misel.“

„In morda se debi še kak tast, ki bi Vas rad imel za zeta.“

„Hvala!“

„Pa zakaj ne?“

„Imam druge obveznosti.“

„Kakšne?“

Štempihar se je nasmejal. Prav skrivnostno je vprašal:

„Ali veste, kaj je to diplomat?“

„Da.“

„In politik?“

„Da.“

„No, potem boste tudi vedeli, da človek, ki ima diplomatično in politično nadarjenost, ne sme vsega, povedati. Le toliko lahko, povem, da sem prišel k Vam, da nekoga poiščem.“

„Koga pa?“

„Hm! Poznate črnega Edvarda?“

„Osebno še ne.“

„Toda slišali ste o njem?“

„Kajpada. Upam, da ga bom tudi skoro osebno poznal. “

„Kako?“

„Slišal sem, da pride v kratkem v Gvadelup.“

„Ah, to je dobro. Mislil sem, da je že tukaj.“

„Torej njega iščete?“

„Seveda. Prav gotovo sem misli, da ga že najdem pri Vas.“

„Saprament! Ali je obljubil?“

„Da.“

„No, potem je gotovo, da pride in to me veseli. Najslavnejši lovec v deželi je. Ali ga poznate osebno?“

„Ne.“

„No, potem Vam povem, da je te dni spet izvršil nekaj imenitnega. Jezdil je namreč v Čikvakvo.“

„Vsi hudiči! Saj so zdaj tam Francozje.“

„Seveda so tam. Zasačili so ga in vjeli.“

Štempihar se je zelo prestrašil in prepaden vprašal:

„Ali, torej ga ne bom dobil. Takoj moram spet naprej, oziroma nazaj.“

„Kam?“ je vprašal krčmar, nič manj prestrašen.

„V Ljano estakado.“

„Zakaj?“

„Sporočiti moram, da so črnega Edvarda Francozje vjeli.“

„Komu pa?“

„Ah, to je moja stvar!“

„Grom in strela, Vi ste res dober diplomat, toda lahko Vam pomagam.“

„Kako?“

„Ni Vam treba nazaj, ker je črni Edvard prost.“

„Saj ste mi rekli, da — —“

„Da so ga vjeli, res je; toda takoj jim je spet všel.“

„Ali res?“ je vidno olajšan vprašal lovec.

„Da.“

„Veste natanko?“

„Prav natanko in gotovo.“

„Od koga?“

„Od nekega lovca, ki spi zdaj pri meni na senu.“

„Kakšen lovec pa je?“

„Ne vem; toda mnogo ni na njem. Nima denarja, na životu slabe cunje in tako puško, za katero bi niti ne dal četrt dolarja.“

„Po tem se ne sme soditi. Taka puška je večkrat boljša, kot vsaka druga. In kar se tiče obleke, vidite na meni, kaj se ima od tega, če se človeka sodi po zunanjosti. Solnce v Ljani estakadi mi je ožgalo obleko in čevlje, da mi le še cunje vise na životu; moj konj je zguljen, kakor kozel, to ste sami rekli in moja puška izgleda, kakor palica nočnega čuvaja. Vendar imam šest mošenj nugetov pri sebi in v Newjorku leži moj denar na banki. Lahko govorim s tem lovcem?“

„Ne.“

„Zakaj ne?“

„Ker spi. Saj lahko jutri zjutraj govorite z njim.“

„Dobro, torej ostanem tukaj.“

„Ali, to je lepo, senor. Moj gost ste, niti vinarja Vas ne sme veljati, ker me neizrečeno veseli, da lahko govorim z Vami o Kranjskem. V Ljubljani ste bili?“

„Da.“

„Tudi v Ribnici?“

„Tudi parkrat.“

„Torej veste, da dobiva Ljubljana od nas lonce in rešeta.“

„Seveda.“

„Je še kaj dimnikarjev v Ribnici?“

„Najbrž!“

„In trgovcev z redkvijo?“

„Po teh pa nisem poizvedoval.“

„Škoda.“

„Zakaj?“

„Ker se to tiče mojega pokolenja. Je-li Vam Vaše znano?“

„Ne.“

„Ah, Vi ne poznate svojih prednikov,“ se je Ribanero začudil.

„O, vendar!“

„No?“

„Poznal sem svojega očeta.“

„In starega očeta?“

„Ne.“

„O jej, potem sem jaz srečnejši. Človek mora držati na svoje pokolenje; to je zlasti zaradi pokolenja od očeta na hčer. Moji predniki so bili zelo imenitni ljudje v Ribnici.“

„Tako? Kaj pa so bili?“ je vprašal Štempihar iz uljudnosti.

„Moj oče je dimnike pometal.“

„Ah!“ je menil Štempihar presenečen.

„Da, Vi se čudite in to po pravici. Dimnikar je simbol stremljenja po višjem, seveda skozi dimnik ven; njegov poklic je nadzorovati najnevarnejši element in varovati človeštvo vpliva saj. In moj stari oče — uganite kaj je bil ta?“

„Bi ne bilo boljše, da mi takoj poveste?“

„Lepo, trgoval z redkvijo.“

„Vsi hudiči!“

„Kajne, Vi se čudite. Redkev je simbol pikantnosti, ker napravlja klobase in svinjska rebrca okusna in če se jo nariba, se mora človek jokati. Nekaj visoko tragičnega ima na sebi, kar nas spominja na Prešerna, Vodnika in Marka Pohlina. Ponosen smem biti na svoje prednike in sem se tudi močno prizadeval, da sem prednosti svojega pokolenja prenesel na hčer. Če ste prijatelj redkve, potem kmalu lahko vidite vspeli. Saj boste večerjali pri meni?“

„To se razume.“

„Kaj?“

„Kar Vam je pogodu.“

„Dobro, spoznali boste mojo kuhinjo in mojo hčer. Če bi imel zeta, bi bil ta z obema prav zelo zadovoljen.“

Na ta način sta nadaljevala svoj pogovor. Štempihar je imel tekom večera dovolj časa, spoznati posebnosti svojega krčmarja. Resedile ni bilo blizu; rajše je mislila na spečega Edvarda, ki ji je bil ljubši, kot vsi dimnikarji in trgovci z redkvijo na svetu, in zato je odšla v svojo sobo, ko sta se možakarja še vedno zabavala.

Drugo jutro je Edvard prvi prišel v gostilniško sobo. Resedila ga je slišala in mu prišla voščit dobro jutro.

„Ste dobro spali, senor?“ je vprašala.

„Hvala, senorita! Več, ko dobro; in veste, komu se imam zahvaliti?“

„Komu?“

„Vam.“

„Meni?“ je vprašala in nalahno zardela. „Zakaj?“

„Celo noč sem sanjal o Vas.“

Še bolj je zardela in rekla:

„Šalite se, senor. Če je človek tako zelo utrujen, kakor ste bili Vi, se mu ne more sanjati.“

„Telo je bilo utrujeno,“ je odgovoril, „toda duh ne. Ta se je pečal z mislimi, ki so zdaj vedno v njem. Ali veste, komu veljajo te misli?“

„Misli so last duše, v kateri naj tudi ostanejo, senor. Že dolgo niste nič jedli, ali naj Vam prinesem čokolado?“

„Prosim!“

Odšla je v kuhinjo in Edvard je sedel za mizo. Kmalu potem je vstopil Ribnero.

„Dobro jutro!“ je pozdravil slabe volje.

„Dobro jutro!“ je Edvard odzdravil.

„Ste se naspali?“

„Da.“

„Verjamem. Takega zaspanca še nisem videl, kakor Vas.“

„Mogoče.“

„Povejte, spite tudi v savani tako dolgo?“

„Morda.“

„In v pragozdu?“

„Tudi včasih.“

„No, potem ni čuda, da še nisem videl divjačine v Vaši roki. Dober diplomat Vam na prvi pogled pozna, da niste lovec, ampak pravcati polh.“

Senor Ribnero je imel, kakor mnogo drugih ljudi, to slabo lastnost, da je bil vsako jutro slabe volje, katero je moral zdaj Edvard občutiti.

Krčmar je sedel k oknu in gledal ven. Še vedno je deževalo, toda manj kakor včeraj; zato je mrmral:

„Ničvredno vreme!“

Edvard ni odgovoril. Zato je krčmar nadaljeval po kratkem odmoru:

„Skoro kakor včeraj.“

In ko se Edvard tudi zdaj ni oglasil, se je obrnil, od okna in zaklical:

„No?“

„Kaj pa?“ je lovec mirno rekel.

„Ničvredno vreme.“

„Hm, da.“

„Skoro kakor včeraj.“

„Seveda.“

„Ne verjamem, da bi prišel.“

„Kdo?“

„Kdo? Kakšno vprašanje! Črni Edvard, seveda.“

„O, ta se za vreme malo briga; ta pride, če le hoče.“

„Mislite? Vedeti morate, da ga nekdo pričakuje.“

„Da, Vi namreč.“

„Jaz že, pa še nekdo drugi.“

„Kdo bi to bil? Morda Vaša hči?“

„Ta? Ji ne pride na misel! To me ravno boli. Lahko bi prišlo tisoč zetov, gotovo nobenega ne pogleda. Kaj še, da bi koga pričakovala. Nekega drugega namreč menim.“

„Koga?“

„Nekega lovca.“

„Ah, lovca, ki je pri Vas?“

„Res je. Prišel je včeraj, ko ste Vi že spali.“

„In je ostal pri Vas, da počaka črnega Edvarda?“

„Da.“

„Odkod je prišel?“

„Iz Ljane estakade.“

„Ah.“

„Kajne, zdaj se čudite. Da, Vi gotovo niste možakar, ki bi jezdil skozi Ljano estakado, čeprav ste desetkrat večji in močnejši, kot on. In kakšen je ta dečko. Vse žepe ima napolnjene z nugeti.“

„Res? Odkod je pa doma? Morda Amerikanec?“

„Ne, Slovenec je.“

„To so najbolj zanesljivi ljudje. Kako se piše?“

„Andrej Štempihar.“

„Ne poznam tega imena.“

„To je mogoče, kajti — — ah, tu prihaja!“

Štempihar je vstopil. Pozdravil je, najprej pogledal po vremenu in potem Edvarda. Ta mu je menda ugajal, kajti sedel je poleg njega in rekel:

„Vi ste senor, ki je že od včeraj popoludne spal tukaj?“

„Da,“ je odgovoril Edvard.

„No, to je bilo živinsko spanje. Zelo ste morali biti trudni?“

„Gotovo.“

„Od lova?“

„Tudi.“

„Hm, mislite še dolgo tu ostati?“

„Morda le nekaj ur.“

„Kam greste potem?“

„V gore.“

„Vsi vragi! Sami?“

„Da.“

„Torej se za božjo voljo varujte; piavijo, da je zelo veliko Indijancev tam.“

„To me ne briga.“

„Ne bodite lahkomišljeni senor. Če bi Vas malo zgrabili za čop, potem bi Vas že brigalo. Če pa hočete kljub temu v gore, mi storite lahko neko prijaznost.“

„Kakšno?“

„Poznate črnega Edvarda?“

„Veliko se sliši o njem.“

„Dobro! Povrašujte kje je, in če ga slučajno najdete, mu povejte, da ga tu nekdo pričakuje.“

„In če me vpraša, kdo je ta nekdo?“

„Mu recite, da je mali André?“

„Grom in strela! Vi ste mali André?“

„Da, pravzaprav se pišem Andrej Štempihar, francoski lovci so mi spremenili Andrej v André, in ker po postavi nisem velikan, mi pravijo mali André. To je moje savansko ime.“

„Poznam to, ime, senor in vem, da ste izvrsten lovec. Sploh pa, če Vam je po volji lahko slovenski govoriva.“

„Slovenski? Razumete slovenski, senor?“

„Da, čeprav sem Francoz.“

Krčmar je molče poslušal ta pogovor; zdaj se je pa oglasil:

„Kako, Vi tudi razumete slovenski?“

„Da.“

„Potem vendar niste tako malovredni, kakor sem si mislil. Toda, kaj pa prinašaš?“

Te besede so veljale hčeri, ki je prišla iz kuhinje in vsem trem postavila čokolado na mizo.

Resedila je pogledala očeta in ta ji je rekel s strogim glasom:

„Je senor Mazon naročil čokolado?“

„Zakaj pa vprašaš, oče.“

„Predno jo pije, jo mora plačati. Ti veš, da mu ne dam na kredo.“

Zardela je do ušes. Mazon je pa ravnodušno vprašal:

„Koliko stane?“

„En kvartil, Vam bom naredil ceneje.“

„Tu imate.“

Segel je v žep in porinil bakreni novec staremu Mali André je opazoval ta prizor z velikim začudenjem, pomajal je z glavo in rekel Francozu:

„Ne zamerite, senor, ste-li res lovec?“

„Da.“

„Pravi prerijski lovec?“

„Jaz mislim.“

„Ah, tega ne verjamem.“

„Zakaj?“

„Ker bi pravi traper v Vašem položaju vse kaj drugega storil.“

„To vem.“

„No?“

„Pognal bi senorju Ribneru krogljo v glavo, ali mu zasadil nož v srce.“

„Ah, to veste tako dobro in ne storite.“

„Mi ne pade v glavo.“

„Potem niste pravi lovec.“

„Mogoče. Zbogom, senorja!“

To je prav mirnodušno odgovoril in vstal.

„Zbogom!“ sta odgovorila oba.

Na mali je izgubil vse spoštovanje pri malem Andreju, kljub temu, da je Ribnero včeraj s tem enako postopal. Ko je Edvard stopil v vežo ga je Resedila tam čakala. Slišala je vse in bila v največji zadregi.

„Moj Bog kako Vas je oče spet razžalil!“ je rekla. „Sicer je tako dober, zoper Vas ima pa predsodke.“

„Ne skrbite, senorita,“ je rekel. „Upam, da ne bo imel dolgo teh predsodkov.“

„Mu boste odpustili?“

„Rad.“

„O, senor, kako sem Vam hvaležna. Boste spet prišli?“

„Mi dovolite to, senorita Resedila?“

„Rada.“

„Potem bom tudi jaz rad prišel.“

„Kedaj?“

„Še danes, kakor mislim. Bog Vas obvari!“

Stisnil ji je roko in šel. Gledala je za njim. Zakaj jo je tako resno pozdravil ? Ima li kaj nevarnega pred seboj? Tudi njegov obraz je imel tako odločen izraz, ne vsled jeze za razžalenje, ampak kakor bi pričakoval kak dogodek, za katerega je treba imeti zbrane misli.

Ni ze ozrl nazaj, ampak šel v hlev in peljal konja iz njega. Tega je zajezdil in oddirjal.

Bil je zadnji, čas, ker sta se z Medvedovim Očesom zmenila, da se točno opoludne snideta pri velikem hrastu na Hudičevem gorovju.

Sijera del Diablo, po naše Hudičevo gorovje, leži severozahodno od Gvadelupa, in pada v strmih, preklanih stenah proti reki Rijo Puerko, na kateri leži trdnjavica Gvadelup. Od te jo loči le majhna planjava, katero je Edvard v dveh urah prejezdil in prišel do vznožja gorovja.

Jezdil je po obronku na prvi hrib. Prišedši na vrh je zagledal pred seboj drugo veliko goro, na katere vrhu je stal velikanski hrast, pod katerim bi ga imeli počakati Apahi.

Jezdil je navzdol v dolino, potem zopet navzgor proti hrastu. Zračunal je, da bo še potreboval dobro uro do njega, ko nenadoma zašumi poleg njega v grmovju. V istem trenotku je tudi že nastavil puško, toda jo takoj povesil, kajti pred njim je stal Medvedovo Oko, njegov zaveznik.

„Moj beli brat je zelo točen,“ je rekel ta.

„Moj rdeči brat prav tako,“ je odgovoril Edvard in skočil s konja.

„Medvedovo Oko ni počakal, da pride njegov beli brat do hrasta, ker mu ima mnogo važnega povedati.“

„Kaj?“

„Moj beli brat pričakuje ljudi, ki pridejo od vzhoda?“

„Da.“

„Ljudi, ki pridejo od belega očeta Amerikancev, in prinesejo predsedniku Huaresu veliko denarja.“

„Tako je.“

„Medvedovo Oko je bil pri Huaresu, doeim je bil moj beli brat v Čikvakvi.“

„Vem, kaj je rekel Huares?“

„Rekel je, da naj moj beli brat pelje mene in moje vojake k Francozom, ki hočejo napasti Gvadelup.“

„Kollko vojakov imaš seboj?“

„Petkrat po sto.“

„In šeststo Komanhov hoče priti Francozom na pomoč, da preženejo Huaresa.“

„Da, a ne bodo še tako hitro zapustili svoja taborišča.“

„Zakaj?“

„Slišali so, da pričakuje Huares veliko denarja, ki ga bodo pripeljali skozi Ljano estakado.“

„Ah,“ se je prestrašil Edvard. „Odkod to veš?“

„Bil sem v taboru Komanhov, ko so se posvetovali in sem to slišal. Poslali bodo danes dvesto vojakov, ki naj poiščejo sledove onih, ki prinašajo denar. Spremstvo bodo pomorili, denar dobijo Francozje, ostali plen in skalpe pa Komanhi. Potem šele bo šestkrat sto Komanhov šlo zasledovat Huaresa.“

„Ta novica je zelo važna. Takoj moram spet v Ljano estakado, ko bomo vjeh Francoze.“

„Ve moj brat kedaj in po katerem potu pridejo?“

„Da, videl sem njih stražne ognje.“

„Kje bomo trčili z njimi?“

„Tam kjer se stika Hudičevo gorovje s Sijero del Kanate gre odprtina skozi gorovje in skozi to sotesko bodo prav gotovo prišli.“

„Kedaj?“

„Danes zvečer ali jutri zjutraj.“

„Potem je dobro, da sem Te tukaj pričakoval in ne pri hrastu, Nimamo nič časa, ker moramo takaj zasesti sotesko.“

„Kje so Tvoji vojaki?“

„Takoj jih boš videl.“

Djal je votlo jastrebovo kost na usta in zapiskal. Takoj je zašumelo v grmovju in pokazalo se je petsto jezdecev, ki so bili skriti v njem. Eden odnjili je pripeljal vodji konja.

Medvedovo Oko in Edvard sta jezdila na čelu in cela četa se ji pomikala naprej, ne da bi bilo treba dati povelja. Po indijanski navadi so jezdili drug za drugim. Zadnji je vodil Edvardovega konja, ki ga je dal ta Medvedovemu Očesu, ko je jezdil v Čikvakvo.

Zato je vprašal mladi vodja Francoza:

„Moj beli brat jezdi fujega konja?“

„Vzel sem si ga včeraj zjutraj iz neke črede.“

„Kedaj bo zajahal svojega?“

„Zdaj še ne, Francozje poznajo mojega konja in bi me lahko spoznali.“

Tako se je pomikala četa proti jugu do tja, kjer se končuje Hudičevo gorovje. Tu je bila omenjena soteska, o kateri je Edvard govoril. Soteska sicer ni široka, na najožjem mestu morda dvesto čevljev, toda ni strma in na obronkih poraščena s travo, tako da se je lahko šlo skozi njo. Na obeh straneh so jo oklepale višine in jo varovale vetrov, zato je bila soteska prav pripravna za prenočišče večji četi, toda tudi zelo nevarna.

Kajti sovražnik, če je v večjem številu, zasede lahko višino na levi in desni tako dobro, da ne more uiti noben človek. Celo pozamezen človek, ki se skrije tu gori za drevesa, povzroči laliko največo škodo mimo idoči četi, dočim bi njega ne dosegla nobena kroglja.

Ko so Apalii prišli do soteske, so se vstavili.

„Ve moj brat natanko, da pridejo Francozje tu skozi?“

S tem vprašanjem se je obrnil apaški vodja proti Edvardu. Ta je odgovoril:

„Videl sem smer, po kateri bodo prišli. Če nočejo delati velikih ovinkov, morajo priti tu skozi.“

„Torej naj moji ljudje zasedejo višine, midva pa jezdiva naprej, da opaziva sovražnike, če bo mogoče.“

Dal je potrebna povelja in hipoma so zasedli njegovi ljudje obe strani soteske; sam je pa z Edvardom jezdil skozi sotesko, kolikor mogoče se izogibajoč mest, kjer bi se poznali sledovi kopit njihovih konjev.

Tako sta več ur neprenehoma dirjala naprej. Davno že sta pustila sotesko za seboj. Bilo je okoli treh popoludne, ko je pred njima ležala prerija, ki se vleče proti Rijo del Norte. Ostro oko je lahko v veliki daljavi opazilo vsakega človeka na tej velikanski ravnini.

Oba sta obsenčila oči z rokami in gledala v prerijo. Ravno je hotel Edvard nekaj opomniti, ko je Medvedovo Oko iztegnil roko in kazal proti zahodu.

„Uf,“ je rekel. „Moj beli brat naj pogleda!“

„Sem jih že opazil,“ je odgovoril Edvard.

„Kaj?“

„Te jezdece.“

„Koliko jih šteje moj brat?“

„Stoindvajset.“

„Tudi jaz jih štejem dvanajstkrat deset. So Francozje?“

„Da.“

„Na čem jih spozna moj brat?“

„Na blišču njih uniform.“

„Kaj se sveti v zraku?“

„Bajoneti.“

„Imajo pri Francozih tudi jezdeci bajonete?“

„Ne. Ta kompanija obstoji iz infanterije. Dali so ljudem konje, ker se jih lahko dobi in se z njimi hitrejše naprej pride.“

„Uf, saj nima vsak konj svojega jezdeca.“

„Najbrž imajo tovorne konje seboj.“

„Vidim ženske sedeti na konjih.“

„Morda imajo marketenderco seboj.“

„Kaj je to?“

„To je ženska, ki prodaja pijačo in jedi.“

„Vidim več žensk, štiri, pet, šest.“

„Ah, Francozje ljubijo ženske! Gotovo, so si častniki vzeli nekaj deklic seboj iz Čikvakve.“

„Ug,“ se je začudil Medvedovo Oko. „Ali jim ja veliki duh vzel možgane, da vlačijo deklice seboj na vojsko.“

„Preneumni so, da bi vedeli, kake napake delajo s tem.“

„Jezdijo drug poleg drugega in njih sled je tako širok, kakor sled črede bivolov. Umrli bodo.“

„Da, izgubljeni so. V pol ure dospejo do soteske.“

„Kaj hočeva storiti? Pustiva jih mimo in opazujva kje se bodo utaborili.“

„Ne. Jezdiva nazaj. V pol ure dospejo sem, kakor sem že rekel in potem imajo še dve uri do noči. Ob tem času bodo našli v soteski kraj, kjer je voda in dosti velik prostor za njih tabor. Tako neumni bodo, da, se bodo tam utaborili in midva jih lahko opazujeva in vsako besedo slišiva, ki jo bodo govorili. Od tega bo odvisno, če jih usmrtimo ali vjamemo. Moj rdeči brat naj mi sledi!“

Medvedovo Oko mu je prikimal; obrnila sta konja in zdirjala nazaj.

Medtem so jahali Francozje proti soteski. Kdor bi jih tako videl, bi se moral bati zanje. Takoj pri prvem pogledu se je opazilo, da je kompanija iz različnih elementov sestavljena. Turki, Zuavi, lovci in inlanteristi, ki še nikoli niso bili na konju, so sedeli na svojih živalih, kakor opica na kameli. Tudi oboroženi so bili različno.

To je bila ena izmod onih izgubljenih kompanij obstoječa iz najrazličnejših ljudi, katero so poslali na mejo, ali da bi se je iznebili ali, ker so ravno taki uporni značaji najbolj primerni, najtežje naloge rešiti.

Ta čudna četa je obstajala le iz devetdeset vojaških oseb. Poleg teh sta bila dva civilista z očali, ki sta imela tovorne konje s seboj. Marketenderco se je poznalo na fantastični uniformi. Poleg nje je bilo še pet drugih dam, ki so prav ljubko sedele na konjih, čemur se ni čuditi, ker zna vsaka Mehikanka jahati. Bilo je jasno, da so te dame spadale v ouo vrsto žensk, ki si dajo plačati ljubezen. Ostali konji so bili otovorjeni, vseh skupaj stoindvajset, kakor sta Apali in Edvard prav preštela.

Kapitan ali kakor mi pravimo stotnik je jezdil na čelu. Poleg njega poročnik. Bila sta v živahnem pogovoru.

„Prokleto, da nam je všel vodnik,“ je mrmral poročnik. „Zdaj pa glejmo, da najdemo pravi pot.“

„Ne skrbite, poročnik, imamo ga,“ je odgovoril kapitan. „Pred našim odhodom sefh bil previden in si dal od nekega bakera opisati celo okolico. Vidite, da se ravno pred nami odpira gorovje? To je ona soteska, katero iščem.“

„Soteska?“ je vprašal poročnik in stisnil monokel v oko, kakor bi sedel v gledališčnem parterju.

„Da, soteska.“

„V katerem gorovju?“

„Med dvema gorovjema.“

„Pardon, kapitan! Soteska je vedno le v enem gorovju.“

„O, lahko loči tudi dve gorovji.“

„Loči? Hm? Mogoče, da res. Torej dve gorovji, kako se zoveta?“

„Levo je Sijera del Diablo.“

„Levo? Ah, da levo! In desno?“

„Desno je Sijera del Kanate.“

„Kanate? Desno? Ali da! Hm! Interesantno!“

Vstavil je konja in si ogledal skozi monokol gorovje, kakor bi bolhe iskal v brkah svojega tovariša. Oba častnika sta govorila skozi nos, kakor imajo navado častniki povsod in ki je večinoma znamenje, da je v možganih slama in bombaž.

„In ta odprtina v gorovju?“ je vprašal poročnik dalje.

„Dela sotesko, kakor sem že rekel,“ je odgovoril stotnik.

„In ta soteska?“

„Skozi njo bomo jezdili.“

„Zelo interesantno! Soteska! Bomo tu koga srečali?“

„Koga bi pa srečali?“

„Hm! Kako lepo Indijanko.“

„Ali, poročnik, Vi imate eksotičen ukus.“

„Slišal sem, da so Komanhinje in Apahinje prav lepe!“

„Res?“ se je smehljal stotnik.

„Da, častna beseda! Zlasti so apaške deklice pravi čudež lepote.“

„Delate mi apetit.“

„Jaz ga imam že davno. Pravijo, da so lepše in zapeljivejše, kakor najljubkejša subretka ali šansonetka.“

„O, vendar ne!“

„Častna beseda! Ročice in nožiče, kakor Pepita ali Fani Elsner.“

„Dalje!“

„Meča, kakor Magdalena spokornica od Correggia.“

„Dalje!“

„Noge, kakor Venera.“

„Ni slabo! Nadaljujte!“

„Boki, kakor Aspazija.“

„Opisujete res zapeljivo.“

„Se tudi spoznam. Stas in prsi trde in močne, da se lahko orehi tolčejo na njih. Vrat vitek in vendar mesnat. Usta za poljubovati do krvi, zobje za znoreti, oči za užgati in lasje za—za—za— vrag me vzemi, ničesar ne najdem, s čemur bi te dolge, temne lase primerjal.“

Kapitan je cmokal z jezikom, kakor bi imel prav slastno delikateso pred seboj in rekel:

„Toda poročnik, glavne stvari pa ne omenite.“

„Kaj?“

„Obleko.“

„Pa, te bi sploh ne bilo treba pri nobeni dami. Sploh pa obleka pri Indijankah ni zelo samostanska.“

„Res?“

„Častna beseda!“

„Kako se oblačijo?“

„Zgornji del telesa je nag.“

„Popolnoma?“

„Da, tako sem slišal.“

„In spodnji?“

„Tudi nag.“

„Grom in strela! Torej brez vsake obleke?“

„O, nekaj jo je; toda le predpasnik iz ptičjega perja okoli pasa.“

„Poročnik, Vi pretiravate.“

„Gotovo ne!“

„Ali se motite!“

„Tudi ne!“

„O vendar, tako kakor Vi opisujete hodijo le ženske na otokih Južnega morja.“

„Hm, to je mogoče! Toda to vendar ne ovira, da — — da — —“

„No, kaj?“

„Da se lahko vjame mlado, lepo Apahinjo in se ji obesi tak predpasnik iz perja okoli pasa.“

„Ah, krasno! Mislim, da bi Vi kaj takega storili.“

„Gotovo,“ je prikimal poročnik.

„In menite, da bi bila ta Apahinja krasnejša, kakor na primer — — —“

„Kaj, na primer?“

„Kot na primer Vaša senorita Pepi?“

Pri zadnjih beseda se je ozrl kapitan nazaj, kjer so jezdile mehikanske dame.

„Kot Pepi?“ je vprašal poročnik. „Taka pa vendar ne. Pepi je pri Bogu najlepša deklica, kolikor sem jih videl.“

„Ona in Cili njena sestra,“ je prikimal kapitan resno.

„V katero ste zaljubljeni, kapitan?“ je dejal poročnik s prisiljenim smehom.

„Vrag naj Vas vzame!“ je zarenčal kapitan.

„Zdaj še ne,“ je menil poročnik. „O ta Pepi!“ Pri teh besedali je cmokal, kakor bi polže jedel.

„In o ta Cili!“ je pristavil kapitan. „Ko bi vendar ne bilo teh prokletih Avstrijcev.“

Pri teh besedah se je ozrl na oba civilista za seboj. Tudi poročnik se je ozrl in stiskajoč skrivaj pesti, polglasno rekel:

„Kapitan, prevarili so nas.“

„Da, mene in Vas.“

„Jeze se kar kuham.“

„Jaz prav tako.“

„Na to Pepi sem veroval, kakor Rus na svoje domače svetnike.“

„In jaz na Cili, kakor Turek, na svojega imama.“

„In vendar je bilo vse laž.“

„In hinavščina!“

„Vzel sem Pepi seboj, ker sem mislil, da me ljubi.“

„In jaz sem dovolil Cili, da me spremlja, misleč, da je zatelebana v mene.“

„In zdaj leta ta Pepi za tem doktorje.“

„In Cili za drugim doktorjem.“

„Vrag vzemi vse doktorje.“

„In pekel naj pogoltne vse učenjake. Zakaj so pa nam pravzaprav obesili oba Avstrijca na vrat?“

„Zakaj? Ko bi jaz vedel! Začel sem že dvomiti, da bi bila res učenjaka.“

„Kako to?“

„Premlada sta mi in prelepa. Učenjaki so dolgi in suhi, kakor trska; ta dva človeka sta pa mlada, gibčna, rdečih lic in — vrag jih vzemi, morda jih dami imata celo za ljubeznjiva.“

„To je res. Kaj pa naj bi bila, če nista učenjaka?“

„Hm, ogleduha.“

„Neumnost.“

„Da, da! Namreč ogleduha avstrijskega nadvojvoda Maksa. Kar prideta k nam in se legitimirata kot naravoznanca. Prosita, še se smeta pridružiti, da bi študirala deželo in pisala knjige o rastlinstvu in živalstvu. Jezdita z nami iz Mehike v Kveretaro, Gvanahuato, Durango in Čikvakvo. Kamor pridemo, odvzameta nam najlepše deklice pred nosom, ta Avstrijca nam Francozom! Ko dobimo povelje, da moramo proti severu, takoj sta spet tu. Vzamemo si par deklet, Avstrijca ne storita tega, toda rabita naše dame. Prisiljenca sta, katerih se moramo iznebiti. Nimam prav?“

„Popolnoma!“

„Jaz mislim, da ne bosta, pisala knjig o rastlinstvu in živalstvu, ampak o Pepi in Cili.“

„To se jima ne bo posrečilo. Če še enkrat zalotim Cili pri njem, mu prestrelim glavo.“

„In če zalotim Pepi pri njem, ga obesim na prvo drevo. Saj naši vojaki tudi ne marajo Avstrijcev.“

„Ako prideta z nami v Gvadelup, potem prepozno. Medtem se lahko naselita v gnezdo in midva imava dolge nosove. Že med potom se jih mora otresti.“

„Ah, prav res, kapitan. Hotel sem le vedeti, kako Vi mislite o tej stvari. Torej ne boste prešteli mojih patronov, če morebiti slišite danes streljati.“

„Mi ne pride na misel. Zdaj smo v divjini, kjer veljajo postave savane. Če najdem svojo ljubico pri drugem, mu poženem krogljo v glavo, kakor Vi onemu.“

„Velja?“

„Častna beseda!“

„Top?“

„Top!“

In segla sta si v roke. Lahkomišljena Francoza sta sklenila umoriti dva poštena moža, kakor bi veljalo zajca ustreliti.

Četa je med tem pogovorom dospela do soteske. Tudi tukaj niso držali nobenega reda in jahali naprej, kakor po odprti planjavi. Drugi poročnik in kadet sta jezdila v največji gnječi, varovati sta morala dame pred surovimi vojaki, kar je bilo prav težko opravilo.

Solnce je stalo že globoko v zatonu, ko sta kapitan in poročnik, ki sta še vedno jezdila na čelu, dospela do kraja, kjer seje soteska odprla v široko dolino, prav pripravno za prenočišče. Bil je to kraj, ki ga je omenil Edvard, da bodo Francozje tu taborili. Častnika sta veselo presenečena obstala in kapitan je rekel:

„Grom in strela, kako pripravno. Kakor ustvarjeno za taborišče!“

„Prav res!“ je menil poročnik.

Stisnil je monokel v oko in si pazljivo ogledal prostor.

„Prostora dovolj za vse,“ je nadaljeval kapitan.

„Vode tudi,“ je pristavil poročnik.

„In trave za konje.“

„In varno pred vetrovi.“

„Kako dobro, da je že od opoludne nehalo deževati. Precej suho bomo imeli. Ostanimo torej tukaj!“

Dal je trobentaču povelje in ta je zatrobil dotično znamenje. Nekaj trenotkov potem je nastalo vpitje, zmešnjava, kričanje in prepir, prava podoba francozke brezskrbnosti in lahkomišljenosti. Nihče ni mislil na to, da je v vojnem času in da tabori na ozemlju junaških Apahov, ki so sovražili Francoze. Bila je lahkomišljenost, ki ve, da se igra s smrtjo, a se trudi, da ne bi mislil nanjo.

Postavili so šotore in sicer častnikom, damam in učenjakoma sredi tabora. Konje so izpustili, da se napasejo. Straže so postavili le na obeh koncih soteske, oziroma taborišča, toda bolj zato, da ne uidejo konji, nego radi sovražnika. Noben prerijski lovec si ne bi upal taboriti tukaj, in zdaj je devetdeset Francozov izbralo ta kraj za prenočišče. Bolj nevarnega ne bi mogli najti.

Poleg tega so prižgali velikanske ognje, da je bilo vse naokrog razsvetljeno, ter pekli in cvrli na njih, da je duh pečenke lahko pol ure daleč šegetal nosove Indijancev.

V damskem šotoru sredi taborja je sedelo pet že omenjenih Mehikank. Kako so prišle sem? Morda pa niso bile tako izgubljene, kakor bi se sodilo iz njih navzočnosti pri vojakih. Mehikanka je strastna, ognjevita, kri ji hitrejše in gorkejše polje po žilah, nego našim deklicam, zato tudi večkrat ne pomislijo, kaj je prav ali neprav za mlado dekle. Tudi navade njih dežele so glede občevanja z drugim spolom drugačne in bolj proste nego pri nas. Ljubijo in tudi ne skrivajo tega, udajo se ljubezni iz razkošja in želje po užitku.

Zato je bilo še vedno mogoče, da niso bile izgubljene kakor bi jih mi sodili pri nas. Ljubile so uniforme in osebe v njih, šle so za njimi, da jim slajšajo pusto življenje na maršu in v taborih, to pa po njih mnenju ni bilo pregrešno. Sedele so v svojem šotoru in si pripovedovale, čakajoč večerje, vspehe, ki so jih dosegle s svojo lepoto.

Šotor je bil odprt in svit ognja je razsvetljeval notranjost.

Tri deklice so sedele tako, da se jih je natančno videlo v svitu ognja, saj je bil njih namen, da jih od zunaj vidijo. Dve sta pa tesno oklenjeni sedeli v ozadju in se tiho pomenkovali. Bili sta Pepi in Cili, obe sestri, o katerih sta se kapitan in poročnik pogovarjala.

„Torej, Ti ne ljubiš kapitana?“ je vprašala Pepi.

„Sovražim ga,“ je tiho odgovorila sestra.

„Zakaj?“

„Ker je tiran. In Ti? Ljubiš tega poročnika?“

„Pa, zaničujem ga!“

„Zakaj?“

„Ker me vedno gleda skozi monokel tako, kakor se s povečevalnim steklom gleda bolho, ki se jo vjame.“

„In ta dva naju hočeta imeti!“

„Ali naju nista že imela?“

„Mene ne.“

„Mene tudi ne. Toda govoriš tudi resnico, Cili?“

„Prisegam Ti. Kapitanu se je sicer parkrat posrečilo, da me je objel okoli pasa in me poljubil na ramo. Toda mojih ustnic se še ni dotaknil. In Ti Pepi? Tvoj poročnik?“

„Pa! Dovolila sem mu le, da mi je poljubil roko in lase, več pa ne. Včeraj je bil tako predrzen, da me je nase pritisnil; toda udarila sem ga po nosu, da se mu je monokel zdrobil. Danes ima že drugega. Menda jih ima celo škatljo s seboj.“

„Ali si videla, kako sta naju danes gledala?“

„In kaj si misliš.“

„Da se iuorave varovati in biti previdni.“

„Jaz tudi tako mislim. Tako mi je, kakor bi mi nesreča grozila.“

„Isto občutim jaz. Zdi se mi, da častnika nekaj nameravata, kar bi bilo za naju nesreča. Kdo bo naju branil?“

„Avstrijca.“

„Ne verujem, saj naju ne ljubita.“

„Pa sta plemenita in pogumna. Ne bosta trpela, da bi naju kdo žalil.“

„Ne vem, kako bi bilo. Ali je bil doktor Božič včeraj ljubeznivejši proti Tebi?“

„Ne.“

„Morda Ti je vsaj obljubil, da smeš spet priti?“

„Da. In doktor Vidmar?“

„Tudi ta je bil še vedno bladen. Tako zelo ga ljubim, zato sem morala jokati. To ga je ganilo in dovolil mi je, da smem danes zvečer zopet govoriti z njim.“

„Te še ni poljubil?“

„Ne. In Tvoj?“

„Tudi ne. Ah Pepi, kako sva midve nesrečni!“

„Tako goreče in iskreno ljubive. Vse bi storile, kar bi od naju zahtevala in vendar naju tako zametujeta.“

„Morda so Avstrijci, oziroma Slovenci, kakor pravita, da sta, vsi tako hladni?“

„Morda. Saj sem že vse poskušala, da bi ga spravila v ogenj in da bi me malo ljubil. Toda vse zaman.“

„Tudi jaz, a zastonj. Komu drugemu bi nož zasadila v srce, a njega — —“

„Njega bi ne mogla umoriti?“

„O, ker ga tako zelo ljubim.“

Jokati in ihteti sta začeli obe.

„Morda pa nisva tako lepi, kakor mislive,“ je šepetala Pepi.

„Da, morda sva zoperni,“ je rekla Cili, „vsaj jaz.“

„Ti? O ne, Ti si zelo lepa. Saj veš, da so vsi hoteli s Teboj plesati, če sva bili na tertuliji ali fantaziji.“

„O ne, Ti si veliko več plesala, ker si mnogo, mnogo lepša od mene. Če bi bila jaz moški, morala bi biti Ti moja ljubica in moja žena in srečna bi bila, imeti tako lepo ženo.“

„To praviš le iz ljubezni do mene, kajti mož, ki bi dobil Tebe, bi moral biti idijot, ako bi se ne čutil srečnega.“

Še dalj časa bi se na ta način tolažili, ko bi ne vstopil v šotor vojak, ki je pozval Cili, naj gre k kapitanu večerjat.

Cili je brez besede vstala in si obrisala solze. Kapitan jo je že čakal v svojem šotoru misleč, da si bo privoščil sladko urico z njo. Tudi Pepi je začula skoro izpred šotora vojakov glas:

„Gospod poročnik prosi senorito Pepi, da bi z njim večerjala.“

Tej prošnji ali pravzaprav povelju je morala ravno tako ustreči kakor njena sestra. Sla je torej v poročnikov šotor, ki je bil sam.

„Ah, tu ste, moja dragica,“ je rekel poročnik in jo gledal s poželjivimi očmi skozi monokel. „Vzemite prostor!“

Pepi je bila res dražestna v mehikanski noši s kratkim s portami obšitim krilcem in z zlatom vezeno suknjico, ki je bila spredaj odpeta. Če se je mogel doktor Božič vstavljati temu bitju, je bil res mož trdne volje.

V šotoru sta bila dva stolička, toda ležala sta v kotu. Večerja je bila pogrnjena na tleh na odeji in poleg te je bila razprostrta preproga, na katero se je poročnik po dolgem vlegel. Videlo se je, da je poročnik nalašč tako uredil, da bi Pepi morala sesti poleg njega na preprogo. Vendar je rekla:

„Hvala, senor, nadlegovala bi Vas. Dovolite, da si vzamem stoliček.“

Predno ji je mogel zabraniti, je vzela stoliček in ga postavila tako, da je bila jed med njo in med njim.

„Veste-li, da ste majhen hudiček?“ je vprašal.

„In Vi ne prav velik angel!“ je odgovorila.

„Angel ali hudič; najprej hočeva jesti, lačen sem.“

S temi besedami se je spravil čez jed. V šotoru ni bilo luči, razsvetljeval ga je le odsev stražnega ognja, sicer prav neznatno, da se je jed le prav malo razločevala. Kraj je bil prav primeren za dva zaljubljenca.

Molče sta večerjala. Pepi je malo jedla. Poročnika ni marala, zato tudi ne njegovih jedi. Temu je pa prav dobro dišalo, kajti zajemal je, dokler ni bilo vse prazno; potem je porinil posodo v stran, da se je lahko pomaknil k Pepi.

„Tako, srčice,“ je dejal. „Telo je zadovoljno, zato lahko skrbiva tudi za potrebščina srca.“

Mislil je položiti svojo glavo na koleni deklice; ta ga je pa krepko odrinila.

„Hvala, senor,“ je rekla. „Za moje srčne potrebščine je že skrbljeno.“

„Ah,“ je menil presenečen. „Kako mislite to?“

„Da sama najboljše poznam svoje potrebščine.“

„Dobro. Torej jih vendar imate?“

„Morda.“

„In kedaj jih občutite?“

„Tukaj ne.“

„Grom in strela. To je dovolj jasno.“

„Jasnost jaz ljubim, senor.“

„Morda pa vem, kje bi občutili te potrebščine.“

„To me ne briga. Tudi ne maram slišati.“

„In vendar Vam bom povedal. Če bi ta doktor Božič ležal tu na mojem mestu, bi bili tudi tako objestni?“

„Nimate pravice, me tako prašati.“

„O vendar, senorita. Čisto pozabite, kaj ste mi dolžni.“

„Ne verjamem. To morate še dokazati.“

„Dokazal Vam bom, toda pod nekim pogojem.“

„Pod pogojem? Pod katerim?“

„Dajte mi svojo lepo ročico, da jo poljubim.“

„Nate!“

Dala mu je roko, ki jo je goreče pritisnil na ustni. Poročnik je bil res ves zaljubljen v Mehikanko.

„No?“ je vprašala nepotrpežljivo.

„V Čikvakvi smo naznanili, da iščemo za osebno postrežbo nekaj mladih dam, ki bi bile dovolj pogumne, da gredo z nami.“

„Je-li to Vaš dokaz?“

„Ne. Vedve s sestro sta se prijavili in vzeli smo Vaju.“

„Kdo?“

„Kapitan.“

„Toda ne Vi. Vi nimate pravice do mene.“

„O da, kapitan je Vas izročil meni.“

„Tega mu nisem dovolila.“

„Tudi ni bilo treba.“

„O gotovo! Jaz se nisem niti v Vašo, niti v kapitanovo postrežbo ponudila. S sestro sva vprašali, če potrebujeta doktorja tudi postrežbe; to se je potrdilo. Oglasili sva se torej za doktorja.“

„To je pomota. Oglasili ste se lahko samo za postrežbo kakega kompanijskega častnika. Za razmere teh civilistov se ne brigamo toliko, da bi njima ponudili in plačali mlade dame za zabavo.“

„Poslužujete se zelo krepkih izrazov, senor. Saj so še tri mlade dame tukaj, med katerimi lahko volite.“

„Pa; te so od drugega poročnika, kadeta in narednika. Jaz sem že volil in sicer ste Vi, katero hočem imeti.“

„Ne da bi mene vprašali?“

„Da. Dozdaj sem Vas za ljubezen prosil; če to ne zadostuje, jo bom zahteval.“

„To je Vam podobno. Toda ali morda mislite, da Vas bom ubogala?“

„Gotovo!“

Zasmejala se je in odgovorila:

„Potem zelo slabo poznate Mehikanke.“

„Ali pa Vi Francoze.“

„Mogoče. Morda je na Francozkem navada, ljubezen s surovo silo pridobiti? Toda tudi surovost bi v Mehiki ne dosegla vspeha.“

„Poskušati se mora.“

„Svarim Vas!“

„Ah, hočete mi spet monokel zdrobiti?“

„Morda.“

„Ga lahko nadomestim.“

„To sem zapazila. Zdi se mi, da izven službe kupčujete z očali.“

„Vsi hudiči. Vi postajate objestni,“ se je razsrdil.

„Samo včasih.“

„Ukrotil Vas bom.“

„Ne trudite se! Ze vidim, da Vam moram odkritosrčno in brez sramu razjasniti Vaše stališče.“

„Storite to! Radoveden sem in Vas bom pazljivo poslušal.“

Te besede je izgovoril z nesramnim naglasom. Pepi se pa ni najmanje zmenila in nadaljevala:

„Mehikanke smo drugačne, kakor francoske dame — —“

„Strela, to sem opazil,“ jo je prekinil.

„Ah, res? No kakšen razloček najdete?“

„Prokleto koketne ste in vzbujate občutke, katerih ne zadovoljite.“

„Vaše očitanje je obenem častno za nas. Toda izrazili ste se slabo, kajti samo onih občutkov ne zadovoljimo, ki so nastali brez našega direktnega namena.“

„Ah,“ se je smejal. „Torej druge zadovoljite?“

„Gotovo,“ je odgovorila. „Če ljubimo, ljubimo z dušo in telesom, tako je najbrž tudi pri Vas, samo da Vaše dame niso dovolj odkritosrčne, da bi to priznale. Če pa ne ljubimo, potem nas nobena moč ne more k ljubezni prisiliti. Če se hoče s silo poskušati, potem zgrabimo tudi za bodalo in dam Vam besedo, da je znamo rabiti.“

„Ah, Vi ste res hudiček, toda ljubeznjiv.“

„Dalje! Naše razmere so drugačne, nego Vaše. Pri Vas se bo morda dama sramovala slediti častniku na vojsko, pri nas je to junaško, in niti najmanjše sramote ni v tem. Če se ljubi koga, se mu pridruži, se vdeležuje njegovih nevarnostij in pomanjkanja in pozneje se poroči žnjim.“

„Ah, res?“

„Gotovo. Noben Mehikanec ni tako brezčasten, da bi tako zaupanje poplačal s sramoto. Če čuti, da ne more dame ljubiti, jo zavrne. Vi pa senor komandirate, kakor tiran in mislite, da se da ljubezni zapovedati, kjer je ni. In če dosežete ljubezen, vržete potem revico od sebe, čim se je nasitite. Zato tudi nas sodite po sebi.“

„Pridigujete, kakor fajmošter!“

„Le norčujte se; nadaljevala bom vendar. Ko bom gotova z govorom, bom obenem tudi z Vami gotova. Mene in mojo sestro stavite v neko gotovo vrsto žensk, katerih je gotovo pri Vas več nego pri nas, toda motite se. Ako mi verjamete ali ne, to mi je vseeno; toda povem Vam, da se me še noben moški ni drznil tako dotakniti, kakor Vi nameravate. Še nikdar nisem ljubila, dokler nisem zagledala senorja Božiča. Približati se mu nisem mogla. Tedaj sem slišala o Vaši ponudbi in se zglasila. Zdaj ima priliko, da me natančno spozna. Če me bo ljubil, bom najsrečnejša stvar, če me pa ne ljubi, se vrnem domov in skušam v kakem samostanu pozabiti svoje gorje.“

To odkrito priznanje je tako prosto, tako ostro in gotovo izgovorila, da je častnik moral verjeti, da je resnično, toda njegova lahkomišljenost se ni zmenila zato, zategadelj vpraša:

„Torej ljubite tega doktorja Božiča?“

„Da.“

„In tudi on Vas?“

„Ne vem.“

„Njemu bi torej izpolnili prošnje, ki jih meni zavračate?“

„Da.“

„In če Vas potem zapusti?“

„Tega ne bi storil, ker je mož časti.“

„In če bi Vas vendar zapustil; če bi se izkazalo, da nima nič časti in da ste se v njem motili?“

„Potem bi tuge umrla, poprej mu pa še bodalo zabodla v srce.“

„Ah,“ je zaklical neverjetno.

„Gotovo! Jaz sem Mehikanka!“

„Imate pa tudi bodalo?“

„Da.“

„Bežite no!“

„Vi dvomite? Mislite res, da se Mehikanka zaupa moškemu, ne da bi imela bodalo?“

„Zelo romantično. Koliko viteških romanov ste pa že prebrali?“

„Nobenega. Toda, da Vas prepričam, tukaj!“

Nenadoma je začutil mrzlo, ostro železo na licih; prestrašen je odskočil.

„Grom in strela, bodite previdni!“ jo je svaril.

„To tudi Vam svetujem. Me Mehikanke se le dvakrat branimo. Prvič zdrobimo monokel in drugič —“

„Pa zabodete, hoteli ste menda reči.“

„Da, prav to sem hotela reči.“

„Šalite se, tako nevarno orožje ni za ženske roke, iztrgali Vam je bomo.“

„Za božjo voljo, nikar ne poskušajte! Konica je zastrupljena s kuraro, to je najhujši strup. Tudi, če mi celo kompanijo pošljete, da bi mi bodalo odvzela, ne bi ničesar dosegli, kajti najmanjša praska usmrti takoj.“

„Za Boga Vi ste furija,“ je rekel z vidnim strahom in se hitro odmaknil, kolikor mogoče daleč.

„Toda lepa,“ je ponavljala njegove prejšnje besede.

„Žalibog!“ je odgovoril. „Koliko ste stari, senorita?“

„Osemnajst.“

„A Vaša sestra?“

„Sedemnajst.“

„Vsi hudiči, osemnajst in sedemnajst in že tako odločni in strupeni. Povejte mi, če ima senorita Cili tudi tako bodalo?“

„Kajpada.“

„Morda pri sebi?“

„To se razume.“

„Tudi takrat, če je pri kapitanu?“

„Takrat pa prav gotovo.“

„Mon dieu! Saj se vendar ne bo kaj zgodilo?“

„Morda ne. Odvisno je od tega, kako se bo kapitan obnašal.“

„Zato ga moram takoj svariti.“

„Ni treba.“

„Zakaj?“

„Cili ga bo že, sama posvarila.“

„To ni dovolj, dolžnost mi je, da grem takoj k njemu.“

„Pojdite!“

„In Vi, kaj boste med tem časom delali?“

„Tudi jaz grem! Ali morda mislite, da se čutim v Vašem šotoru tako srečno, da ga ne moram zapustiti? Lahko noč, senor!“

„Lahko noč, senorita!“

„Na svidenje jutri!“

„Toda ne v mojem šotoru, mislim.“

Zopet se je zasmejala s svojim srebrnim glasom in odšla. Poročnik je stal v kotu in čakal, da je odšla. Potem je globoko oddahnivši se, rekel:

„Vsi hudiči, to je bil strah! Torej že več dni sem se igral s smrtjo. Ta prokleta mačka! Toda zdaj še bolj norim za njo, kakor poprej. Dekle takega kalibra lahko vsakega premoti, da nori od ljubezni. Čakati se mora, da morda slučajno nima bodala pri sebi, ali se jo nepričakovano napade in ji odvzame nevarno orožje. Ta Božič mi bo pa povrnil! Gorje mu, če pojde danes še k njemu! Takoj poiščem kapitana, da ga posvarim in se dogovorim z njim.“

Stopil je iz šotora.

Večina vojakov je že spala; konji so se pasli na okrog in včasih sumljivo rezgetali, ker so čutili bližino sovražnikov. Francozje pa se niso menili za ta znamenja. Ognji so napol že pogoreli, da je vladala čudna poltema, v kateri je vsaka žival in vsak grm velikansko izgledala. Vojaki so se zavili v odeje in pričakovali spanja.

Poročnik je stopil k kapitanovemu šotoru. V mehki travi se niso slišali njegovi koraki. Slišal je moški in ženski glas, ki sta se poltilio pogovarjala. Ker je bila stena šotora iz tankega gumija, je lahko vsako besedo razumel.

„Torej nočete biti moja?“ je pravkar vprašal kapitan.

„Nikdar!“

„Ker me ne ljubite?“

„Da.“

„Ali, ta je odkritosrčno. Vaše srce je že drugemu oddano.“

„Da.“

„In to je ta prokleti doktor Vidmar?“

„Da.“

„Ne veste-li, kako smešno je, če se mi vstavljate?“

„Niti ne slutim, zakaj bi bilo to smešno.“

„Prisilim Vas, pa je.“

„Kako bi to začeli?“

„Prav enostavno, objamem Vas.“

„Potem kličem na pomoč.“

„Pa,“ se je smejal kapitan. „Kdo bi Vam pa prišel na pomoč? Morda moji vojaki? Ti bi se Vam le rogali!“

„Potem imam pa neko drugo izdatnejšo pomoč.“

„Katero?“

„Potipajte, senor!“

Nastal je kratek odmor, po katerem je kapitan prestrašen zaklical:

„Strela, kaj je to? To je jeklo, bodalo! Dajte sem!“

„Za božjo voljo senor, nikar se ne dotikajte! Konica je zastrupljena!“

V istem trenotku je stal tudi že poročnik pri vhodu in pritrdil:

„Da, zastrupljena s strašnim strupom kurare. Pri vseh svetnikih, odstraniti to deklico.“

Kapitan je skočil raz sedež deloma prestrašen, deloma presenečen, ker je poročnik stal tako nenadoma pred njim.

„Grom in strela, Vi ste poslušali?“ je jezno vprašal.

„Slišal sem le zadnje. Prišel sem, da Vas svarim.“

„Pred čem?“

„Pred ostrupljenim bodalom.“

„Torej je res?“

„Popolna resnica.“

„Odkod veste tako natanko?“

„Sestra ima prav tako bodalo, s katerim mi je žugala.“

„Prav, kakor, ta meni!“

„Zato sem jo takoj odslovil, tudi Vam svetnjem, da isto storite.“

„Hm, to pa že ne. Vzel ji bom orožje.“

„Poskušajte!“ je rekla deklica hladnokrvno.

„Za božjo voljo nikar,“ je svaril prestrašen poročnik. „Najmanjša praska je smrtonosna.“

„Strela, torej Vas moram ubogati. Senorita, pojdite!“

„Že grem,“ je rekla deklica, „in upam, da ne pride več do tega, da bi morala groziti s svojim orožjem. Mehikanka ni nikaka pariška grizetka. Zapomnita si to, senorja! Lahko noč!“

Odšla je. Kapitan je molče gledal za njo, dokler ni izginila v svojem šotoru. Potem se je obrnil k poročniku z vprašanjem:

„To je bil gotovo le gledališki prizor.“

„Bog varuj! Bodali sta res ostrupljeni.“

„Nemogoče! Taki deklici in tako orožje!“

„Da, osemnajst in sedemnajst let sta stari; Vi imate mlajšo; toda te Mehikanke so zelo nevarne ljubice.“

„To je bilo res prokleto nevarno. Že sem mislil, da je zmaga moja.“

„Vrag jo vzemi! Tudi jaz kar kuham srda. Moja je do ušes zaljubljena v doktorja Božiča.“

„Vam je to priznala?“

„Pa kako odkritosrčno.“

„In moja je zatelebana v doktorja Vidmarja.“

„Vam je tudi priznala?“

„Seveda! Razpočil bi se! Kaj naj storim? Zdi se mi, da sem se zdaj šele prav zaljubil v to čarovnico.“

„Kakor jaz. Če bi le ne bilo teh bodal.“

„Hm, odvzeti se jih mora.“

„Si silo ne gre. Presenetiti bi se jih moralo, toda, tudi tedaj se ne ve, če bi se kaj doseglo.“

„Kaj pa, ko bi se jih prevarilo?“

„Kako?“

„No to je prav enostavno. Deklici sta zaljubljeni v doktorja; rekla bova, da gre za življenje doktorjev in da ju lahko odkupita, če izročita bodali.“

„Ta misel je zelo dobra. Kedaj jo izpeljeva?“

„Kajpada, še danes. Jutri zvečer smo že v Gvadelupu, potem je že prepozno.“

„Dobro! Stavil bi, da bosta deklici takoj šli k svojima ljubimcema. Opazujva jih!“

„Da, paziva dobro!“

„Kje?“

„Tu v mojem šotoru, od tukaj ze najložje opazuje. Pojdiva, v senco, da naju kdo ne vidi!“

Stopila sta za šotor. Kapitan se je mahoma zganil in poslušal.

„Kaj pa je?“ je vprašal poročnik.

„Zdelo se mi je, da vidim nekaj premikati se v travi.“

„Jaz nisem ničesar videl.“

„In nekaj je pokalo, kakor da bi se členki rok premikali.“

„Morda se je veter poigral s suho vejo.“

„Najbrž. Stražni ognji delajo kaj čudno senco, skoro bi se mislilo, da ima vsaka bilka življenje. Leživa v travo!“

Kapitan je prav videl. Celo dolino so Apahi zasedli; videli so priti Francoze in jih opazovali. Črnega Edvarda je pa prešinilo usmiljenje, ko je videl, da bo toliko ljudi umorjenih in skalpiranih. Prigovarjal je Medvedemu Očesu, ta pa je nepogojno zahteval skalpe, zato je Edvard sklenil najprej poslušati, da bi morda kaj izvedel, kar bi Indijance nagnilo k usmiljenju. Neopažen se je priplazil do poročnikovega šotora, kjer je vsako besedo slišal, katero sta med seboj pregovorila on in Pepi. Ko je potem deklica zapustila šotor in ko je šel poročnik k kapitanu, mu je Edvard sledil in slišal pogovor med tem in kapitanom. Ravno o pravem času se je odstranil, sicer bi ga bil kapitan opazil. Srečno je prišel iz doline do grma, za katerim ga je čakal apaški vodja.

„Moj brat si je veliko drznil,“ je ta pripomnil.

„Ne prav veliko,“ je odgovoril Edvard. „Ti ljudje ne poznajo savane.“

„Toda gorelo je mnogo ognjev!“

„Saj se znam splaziti!“

„Moj brat je zelo dober lovec. Bil je varen. Če bi ga zasačili, bi mi takoj napadli te neumne ljudi. Kaj je videl in slišal spodaj?“

„Ne veliko dobrega. Poprej sem prosil svojega rdečega brata, da mi daruje življenje teh mož — —“

„Ne morem. Moji Apahi so šli v vojsko, da si poiščejo skalpe svojih sovražnikov.“

„Moj brat ima prav. Ti ljudje so prišli v Mehiko, da umore prebivalce, opustošijo deželo in pogube dobrega moža, ki je avstrijski princ, toda nekaj življenj mi bo moj brat vendar podaril. Zato ne zahtevam nič plena.“

„Koliko življenj zahtevaš?“

Življenje žensk.

„Hrabri vojščaki Apahov se ne vojskujejo z ženskami,“ je ponosno odgovoril Medvedovo Oko. „Ženski skalp je tako malo vreden, kakor mišja kpža. Življenje žensk Ti rad podarim.“

„Hvala. Toda še dva moža sta zraven, katerim bi rad prizanesel.“

„Zakaj?“

„Ker nista sovražnika te dežele, ampak dobra človeka.“

„Sta vojaka?“

„Ne; modra zdravnika sta, ki sta prišla, da izpoznata zdravilna zelišča teh krajev.“

„Torej morata tudi umreti.“

„Zakaj?“

„Če povesta doma kakšna zelišča so tukaj, bo skoro prišlo tisoče belokožcev, da nam odvzamejo zelišča in obenem deželo. Belokožci store vedno tako.“

„In vendar vem razlog, vsled katerega mi podariš njih življenje.“

„Povej ga! Medvedovo Oko je pravičen; ne usmrti rad človeka, če je nedolžen.“

„Ime Strnad Ti je znano?“

„Da. Bil je največji beli lovec in imenovali so ga Knez Skalovja. Ljubil je apaške otroke in nikoli nobenega umoril.“

„In poznaš tudi ime Krek?“

„Da. Imenovali so ga Gromov Strel; bi je prijatelj mojega brata Medvedovega Srca, kateremu vsak teden žrtvujem enega belokožca. Strnad, Krek in Medvedovo Srce so sknpaj o tišji in od tedaj izginili.“

„Ali veš, od kod sta bila slavna lovca doma?“

„Izvedel sem na hacijendi del Erina. Bila sta iz daljne dežele Kranjske, katere prebivalci so vsi prijatelji Apahov.“

„No dobro! Moža za katera Te prosim, da jim pustiš življenje, sta iz iste dežele.“

„Ve to moj brat natanko?“

„Da.“

Apah je dalj časa molčal ter potem dejal:

„Zavoljo svojega brata Ti podarim življenje teh mož. V katerem šotoru sta?“

„Imata vsak svoj šotor. In sicer drug poleg drugega, ravno tam kamor pada svit najsvetlejšega ognja.“

„Torej zapovem svojim vojakom, da prizanesejo ženskam in tema dvema.“

„In jaz pojdem k njim, da jih ščitim.“

„So v nevarnosti?“

„Da. Morda jih bodo še Francozje umorili.“

„Teh devetkrat deset Francozov bo umrlo, predno se jim bo posrečilo, dotakniti se varovancev mojega brata. Zapovedal bom svojim vojakom, da se pripravijo, in moj brat mi bo dal znamenje, kedaj naj pričnemo.“

„Dobro. Kadar prvič ustrelim, udarite.“

Pravtako pazljivo se je splazil nazaj v dolino, kakor je prišel.

Medtem sta sedeli sestri v šotoru in si pripovedovali pogovore s častniki. Bili sta sami, ker so bile ostale tri pri svojih ljubimcih.

„Ti torej misliš, da se bosta naju bala in nas pri miru pustila?“ je vprašala Cili.

„Bala se bosta že, toda pustila ne.“

„Kaj pa hočeta še storiti?“

„Iztrgati nama orožje.“

„To se jima ne posreči in bi jima tudi ne koristilo.“

„Zakaj?“

„Ker bomo jutri že v Gvadelupu.“

„Zato se bosta prizadevala naju še danes razorožiti.“

„Jaz se bom branila.“

„Jaz tudi.“

„Doktor Vidmar mi bo pomagal.“

„Ki Te ne ljubi?“

„Kavalir je in ne bo trpel, da bi se me žalilo.“

„Tak je tudi senor Božič.“

„Greva zdajle k njima?“

„Da.“

„Bi ne bilo boljše, da jima poveva, kaj in kdo da sve?“

„Ne; naj imenujeta naju še Pepi in Cili in naj si mislita, da sve ubogi in navadni Mehikanki.“

„Če bi pa zvedela resnico, bi naju morda ljubila.“

„Jaz hočem, da se me ljubi zaradi mene same, ne pa radi mojega stanu. Pojdive, toda previdno, da naju ne opazijo.“

Tiho sta stopili iz šotora in v senci grmov stekli k šotorom avstrijskih doktorjev. Pepi je vzdignila zaveso dr. Božičevega šotora in tiho vprašala:

„Ali že spite, senor?“

„Ne,“ je odgovoril znotraj.

„Smem vstopiti?“

„Prosim!“

Pri teh besedah se je odgrnil vhod, da je lahko Pepi vstopila. Bilo je popolnoma temno, zato je obstala. Skoro se je pa zasvetilo in doktor je prižgal voščeno svečo, da se je lahko vse videlo.

Šotor je bil iz enega samega kosa nepremočljivega, kirgiškega sukna in tudi vhod se je tako trdno zaprl, da ni noben žarek svetlobe uhajal iz šotora. Tla so bila pokrita z debelo preprogo, na kateri sta ležali dve blazini, deloma za sedež, deloma za vzglavje.

Doktor Bočič je bil mlad in lep, kvečjem osemindvajset let star. Njegova obleka, njegova cela vnanjost, njegova zlata očala, nič ni spadalo v Savano ali v Hudičevo gorovje, kjer je zdaj bil.

„Sedite, senorita,“ je dejal spolno donečim glasom in pokazal na blazino. „Obljubil sem Vam, da Vas počakam: ostali ste dolgo.“

„S poročnikom sem morala večerjati,“ se je opravičila.

Pri teh besedah se mu je čelo stemnilo in rekel je:

„Zopet pri njem! Ali morate?“

„Moram.“

„In vendar trdite, da ne ljubite.“

Pohlevno je sklonila lepo glavico in ni odgvorila. To ga je ganilo. Njegov obraz se je zopet zjasnil in vprašal je:

„Kaj pa delate pri njem, če ste tam?“

„On je in jaz moram tudi nekaj vzeti.“

„In potem?“

„In potem,“ je odgovorila rdeča, „mi govori o svoji ljubezni.“

„Ali govori samo?“

„Kaj pa še?“

„Ali Vam ne pokaže na drug način svojo ljubezen?“

„O senor, rad bi, toda ne sme.“

„In to naj Vam verujem?“

Pogledala mu je polno in odkrito v oči ter odgovorila:

„Senor, ne bodite neusmiljeni, ampak verjemite mi!“

Ni se mogel vstavljati temu poštenemu, resnice polnemu pogledu, vendar je vprašal:

„Ali Vas ne objame, senorita?“

„Ne.“

„In tudi ne poljubi?“

„Samo roko mi je poljubil.“

Tako polevno je sedela pred njim, obsevana od malega plamena. Bila je krasna v tanki obleki, ki je razodevala lepe oblike in v razburjenosti so se ji vzdigovale polne prsi, da bi skoro raztrgale žametni jopič. Tudi nanj je napravila velik vtis, kajti rekel ji je milo:

„Senorita, iz srca se mi smilite!“

Molčala je kakor bi jo težila velika krivica in opazil je, da je komaj zadrževala solze.

„V Mehiki, v glavnem mestu, sem videl deklico, ki je Vam zelo podobna,“ je nadaljeval. „Bilo je v stolni cerkvi. Klečal sem tam in molil; lahno so zadonele orgije in začul se je tih zbor pevcev, toda hipoma je zadonel krasen in poln altovski glas po širnem prostoru, tako čisto in očarujoče, da so se vseh oči obrnile nazaj. Videl sem le glavo pevke in slišal njen čudovit glas, ki je pel ‚Benedictus qui venit, tako, kakor še nisem nikoli slišal. Poizvedoval sem po pevki, in od onega dne mi ni šla krasna glava pevke nič več iz spomina.“

Dokler je govoril so se mu svetile oči v navdušenju, zdaj je pa žalostno povesil glavo. Ni opazil, kako se deklici izpreminja barva, kako se ji vzdigujejo prsi. Vendar premagovala se je in s pritajenim glasom, kakor da bi ne hotela izdati svojega glasu, vprašala:

„Torej ste poizvedovali po nji?“

„Da.“

„Ste izvedeli, kdo je bila?“

„Da. Bogata in visoka grofovska hči.“

„Ah. In Vi ste jo ljubili?“

„Brez upanja. Nisem je več videl. Izvedel sem, da je nevesta, obenem s svojo sestro, in da je ostavila Mehiko.“

„O, zakaj niste ostali! Morda je tudi ona opazila Vas.“

„Zdelo se mi je, da je njeno oko počivalo na meni. Toda tudi če bi to bilo res, kaj bi mi koristilo? Bojeval sem se sam s seboj in mislil, da bom premagal ljubezen. Tedaj sem Vas zapazil v Cikvakvi, senorita, ko ste se s sestro pridružili naši četi in ljubezen se mi je zopet vzbudila in sicer močnejše, kakor kdaj poprej.“

Njeno oko je za trenotek v radosti zabliščalo. Toda pomirila se ji in vprašala:

„Torej sem ji vendar malo podobna?“

„Zelo, senorita. Če Vas vidim pred seboj sedeti, mi je, kakor bi moral pasti pred Vas na kolena in Vas oboževati, kakor bi Vas moral pritisniti na srce kot najlepšt, najčistejše in najkrasnejše, kar je na zemlji; toda potem — potem — —“

„Potem? Kaj hočete reči, senor?“

„Potem se moram vprašati, kaj da ste.“

„Ubogo, zapuščeno dekle!“ je izgovorila.

„Dal Bog v nebesih, da bi bili ubogi in zapuščeni, toda ste več. O, moj Bog, to je žalostno!“

Dal je roko na oči in naslonil glavo na steno. Videla je to. Njegov bolesten vzklik ji je šel globoko v srce. Pokleknila je pred njega, prijela njegovo roko in prosila s tresočim glasom:

„Senor, zaradi usmiljenja božjega, poglejte me! Prisegam Vam pri vseh svetnikih, pri Bogu in mojem zveličanju, da nisem več nego uboga in zapuščena. Motite se. Prav tako čista in nedolžna sem, kakor pevka, ki je pela Benediktus. Verujte mi! Verujte mi!“

„In hodite s francoskimi vojaki po svetu?“

Rekel je to z neprenesljivim očitanjem. Stresla se je in prijela tudi njegovo drugo roko. Položila je obe, roki na svoje burno trepetajoče srce. Hotela je govoriti; hotela je prositi, a ni mogla, kajti v tem trenotku so se vrata s silo odprle in pred njima je stal kapitan. Z nepopisnim pogledom je premotril prizor in rekel:

„Ah, oprostite! Res nisem hotel motiti, toda senor imate morda trenotek časa?“

„Gotovo,“ je odgovoril hitro Božič.

„Torej prosim, da se potrudite v moj šotor. Nekaj se je pripetilo in nujno potrebujemo Vaše pomoči.“

„Kaj pa je?“

„To ni za žensko uho. Sploh pa je za senorito boljše, da gre v svoj šotor.“

Pepi je pri pogledu tega moza prestrašena skočila s preproge; stala je tu, kakor s krvjo zalita. Doktor ji poda roko in reče z nenavadno milim glasom:

„Res je, zakasnila sva se. Voščim Vam lahko noč, senorita!“

Šel je za kapitanom, dočim je Pepi hitela v svoj šotor.

„Kaj se je zgodilo?“ je vprašal Božič kapitana.

„Takoj boste videli. Le hitiva,“ je ta odgovoril.

Prišedši do šotora ga je kapitan odprl in porinil doktorja vanj.

„Tukaj je; primite ga fantje!“

Te besede je Božič še slišal, potem ga je zgrabilo mnogo rok; pesti so mu stisnile grlo, da ni mogel dati glasu od sebe. Zvezali so ga, mu zamašili usta in ga vrgli na tla, kjer se ni mogel ganiti.

Cili, mlajša sestra, je prišla v Vidmarjev šotor, ki je bil ravno tak, kakor njegovega prijatelja, s katerim sta bila iste starosti.

„Dober večer, senor!“ je pozdravila tiho in v zadregi.

Vidmar je sedel na blazini in pri svitu voščene sveče čital knjigo. Pogledal je in odgovoril:

„Dober večer, senorita! Kaj pa hočete?“

To se je glasilo zelo ostro, da je Cili obledala in odgovorila:

„Mislila sem, da ste uii včeraj dovolili, da Vas danes obiščem, senor.“

Pomislil je in hitro rekel:

„Ah, da! Sedite!“

Sedla je na drugo blazino njemu nasproti. Doktor je gledal v knjigo in čital dalje, ne da bi se kaj zmenil za njo. Tako pohlevno, tako udano je sedela pred njim; on je ni zapazil. Oko se ji je zasolzilo. Preteklo je pet minut in zopet pet, tedaj se mu je zdelo, da čuje čudne glasove, kakor bi kdo z vso silo premagoval ihtenje. Ozl se je na Cili. Sedela je pred njim smrtnobleda, tako lepa, tako čudovito lepa, kakor bi kipar postavil kip tjakaj. Toda ta kip je živel. Lepe prsi so se ji hitro vzdigovale, ustni sta ji krčevito trepetali in čez marmornata lica je polzela solza za solzo.

„Zakaj jokate?“ je kratko vprašal.

„Tako žalostna sem,“ je odgovorila tiho in boječe.

„Zakaj?“

Pogledala ga je z nepopisnim izrazom in molčala. Tudi on ni govoril. Čital je dalje in dalje, toda vedno mu je uhajalooko k nji. Ni si upala vzdigniti oči, tedaj pa je začula mehek, gorak glas na ušesu:

„Cili!“

Hitro in vprašujoče se je ozrla vanj.

„Prav take jokajoče oči sem že nekje videl.“

„Kje, senor?“ je vprašala tresoča se.

„V Mehiki. Poklicali so me k bolnici, pri kateri sem vedno našel mlado damo, ki je iz usmiljenja obiskovala staro. Le enkrat sem površno videl njen obraz, kajti kadar sem vstopil, si je vselej zakrila obličje. Ta obraz je bil lep in tako čist, toda videl sem bolj oči nego obraz, kajti bile so polne solz. Ta dama je imela globoko in usmiljeno srce, bila je angel, katerega nisem veš pozabil in k kateremu še zdaj včasih molim. In njene oči so bile prav take, kakor Vaše.“

„Ste jo ljubili, senor?“

„Da, žalibog! Tudi moški smo slabi. Ona je pa bila bogata grofovska hči in še celo nevesta, obenem s svojo sestro. Hotel sem ubežati svoji ljubezni in ostavil Mehiko, toda v Čikvakvi se mi je v dvojni meri ponovila, kajti Vi ste prava podoba onega krasnega bitja, pravtako mlada, tako lepa, na videz tako čista in — — na videz, ah zakaj le na videz!“

Obrnil se je v stran. Izraz njegovega obraza se je popolnoma predrugačil. Zdelo se je, kakor bi moral vse moči napeti, da premaga težko bolest; da zadržuje solze, ki so mu silile v oči.

Cili je skočila s svojega sedeža. Nehote je prijela njegovi roki in prosila s tresočim glasom:

„Senor, ne jokati, ne jokati! Ne morem Vas videti žalostnega! Vi dvomite o meni, toda motite se, kajti zagotovim Vas, da — —“

Prestrašena je umolknila, kajti vrata so se odprla, kapitan je stal pred njima. Z ljutim obrazom ju je pogledal, toda premagoval se je ter dejal, kolikor mogoče prijazno:

„Oprostite, senor! Doktor Božič Vas prosi, da greste nemudoma k njemu.“

„Čemu? Kje pa je?“

„V mojem šotoru.“

„Kaj pa želi od mene?“

„Nekega mojih ljudi zdravi. Mož je nenadoma zbolel in trpi najhujše bolečine.“

„Kaj mu je?“

„Menda ga je klopotača vgriznila.“

„Klopotača? Tu v tem kraju? In takoj po dežju? To je zelo neverjetno. Če pa je res moža vgriznila, se mu mora dati toliko žganja piti, da izgubi zavest. Takoj pridem!“

„Doktor je rekel naj Vas takoj pripeljem.“

„Dobro, že grem!“

In obrnivši se k deklici je pristavil:

„Oprostite, senorita! Kakor vidite, me rabijo. Morda še govoriva v naslednjih dneh o tem predmetu. Lahko noč!“

„Da, lahko noč!“ je tudi kapitan rekel deklici. „Za mlade dame bi bilo v sedanjih razmerah boljše, da ostanejo v svojem šotoru.“

Cili se je delala, kakor bi ne čula razžaljivih besed in molče odšla. Vidmarja je sicer zjezila netaktnost kapitanova, toda ni nič rekel. Molče je šel za njim do njegovega šotora. Tega je kapitan odprl in rekel:

„Vstopite, senor!“

Zdravnik je vstopil, toda takaj ga je zgrabilo več pesti in ga vrglo na tla. Hotel je klicati na pomoč, komaj pa je odprl usta, zamašili so mu jih z zvito ruto. Tudi njega so zvezali, da se ni mogel ganiti.

Nato so prižgali luč in tedaj je zagledal poleg sebe svojega tovariša, ki je bil tudi zvezan. Pred njima je stal kapitan s poročnikom in vojaki, ki so pomagali zavratno napasti doktorja.

Kapitan je prekrižal roki na prsih in zaničljivo pogledal svoji žrtvi, rekoč:

„Tako, posrečilo se je. Naredili smo Vaju neškodljiva i za nas i za deklici.“

Poročnik se zdaj oglasi:

„Gospod kapitan, premišljujva, kako bi se to najvarnejše in najhitrejše zgodilo. Imam namreč neko misel.“

„Ah, kakšno?“

„Preiščiva prtljago teh gospodov. Avstrijca sta in kakor vemo, nameravajo Avstrijci se ustavljati nam Francozom. Ta nadvojvoda Maks je menda pozabil, da smo ga naredili za cesarja. Previdni moramo biti in se varovati skritih nevarnosti.“

„Kako menite to? Kaj ima Vaša misel s tem slučajem opraviti?“

„Prav mnogo. Če najdemo v obleki teh ljudi, kaj takega, kar bi za nas bilo — — hm.“

„Prav imate, poročnik,“ mu je pritrdil kapitan. „To zadevo izročim Vam, toda hitite, ker ne smemo časa izgubljati, kajti že jutri bomo dospeli v Gvadelup. Natanko preiščite njih šotore; dočim bom jaz stražil naše častite vjetnike. Pojdite!“

Poročnik je odšel in kapitau je ostal pri vjetnikih. Tišina je vladala v šotoru in za pol ure se je vrnil poročnik z zadovoljnim obrazom.

„No, ste našli?“

„O, dovolj!“ je odgovoril poročnik zmagonosno.

„Kaj?“

„Dve pismi.“

„Pri kom?“

„Pri vsakem eno. Gospoda imata sicer veliko pisem, toda vzel sem si samo dve izmed njih, kajti vsebina teh zadostuje, da jima vzamemo glavi.“

„Dajte hitro sem!“ se je razveselil kapitan.

Vzel je poročniku pismo iz roke in je odprl. Stopik je k luči in čital:

„Dragi doktor!
Pošljite mi opijat; upam, da bo imel zaželjen vspeh. — Sploh pa imate glede najinega zadnjega pogovora, popolnoma prav. Bazen igra z goljufivimi kartami, treba ga bo kreniti po prstih.

Baron d’Huart.“

Še enkrat je prečital, zmajal z glavo in vprašal:

„Na kak način mislite, da je to pismo kompromitujoče?“

„Ah, tega ne slutite?“

„Hm, govorite!“

„Ali ne poznate tega barona d’Huart?“

„Ne.“

„Stotnik in ordonančni častnik je njegove kraljeve Visokosti grofa Flanderskega.“

„Kaj nas to briga? Kaj ima Flandersko opraviti z Mehiko?“

„O, prav mnogo, gospod kapitan,“ je rekel poročnik.

„Torej povejte!“

„No, grof Flanderski je vsakokratni naslednik belgijskega prestolonaslednika. Ravno zdaj je pri cesarju Maksu izredno belgijsko poslanstvo. Cesarica Karolina, poprejšnja nadvojvodinja, je belgijska princezinja; ali Vam je zdaj jasno?“

„Seveda,“ je prikimal kapitan. „Stotnik baron. d’Huart je torej v bližini cesarja v Mehiki?“

„To se razume.“

„Pravi, da igra maršal z goljfivimi kartami.“

„Kakor ste čitali!“

„In da se ga mora po prstih kreniti.“

„Kar se toliko pravi, kakor maršala Bazena narediti neškodljivega.“

„Seveda!“

„In pri tem se govori v pismu o opijatu!“

„Grom in strela, poročnik, zdaj šele mi je jasno, kaj mislite!“ je zaklical kapitan in si mel roki. „Da, to je res! Pri kom ste našli pismo?“

„Pri doktorju Božiču.“

„Ta naj bi torej poslal opijat, s katerim bi zastrupili maršala Bazena.“

„Na vsak način!“

„Da, to je tako jasno, da ni treba nobenega dokaza in tudi ne preiskave. Ali niste istih misli, poročnik?“

„Pritrdim Vam!“

„Dobro, dajte mi še drugo pismo!“

Poročnik mu je dal pismo, ki je bilo spisano na star papir v španskem jeziku. Pisava je bila tako čudna in slaba, da je kapitan komaj razločeval posamezne besede. Glasilo se je:

„Naznanjam Vam, da sem sklenil mir z Avstrijci, toda vsakega Francoza bom ustrelil.

Juan Frančiško

vodja svobodnih Kvatokomanhov.“

„To se glasi zelo nevarno,“ je rekel kapitan. „Juan Frančiško je naš najhujši sovražnik.“

„Njegovo pismo je dokaz, da sta nas Avstrijca izdala.“

„Kje ste našli te vrstice?“

„Pri doktorju Vidmarju.“

„Torej je v zvezi s tem človekom!“

„Brez vsakega dvoma.“

„Ta zločin je pod smrtno kaznijo!“

„In dva tako nevarna človeka imamo v svoji sredi, takoj ju moramo narediti neškodljiva.“

„Hm! Da! Kako?“ je dejal kapitan in pomislil.

„Obesimo ju!“

„To moramo storiti zaradi varnosti. Toda čeprav sta takojšno smrt zaslužila, vendar ju bomo pravilno sodili. Pokličite vse šarže, sestavili bomo vojne sodišče.“

Poročnik je šel in sklical ljudi. Kapitan jih je s kratkimi besedami nagovoril, prečital pismi in izjavil, da se mora ta zločin kaznovati s smrtjo.

„Zdaj smo v sovražnikovi deželi,“ je dejal. „Odveč bi bilo, da bi se držali pravnih oblik, ker se v vojnem času drugače sodi, nego v miru. Zaktevam, da se sodba, katero bodo gospodje izrekli, takoj izvrši. Kako se glasi?“

Sodniki, sami podložniki, so uganili, kaj želi njih predstojnik in se enoglasno izrekli za smrt obtožencev, ki se imata ustreliti.

Samo neki podčastnik, si je upal vprašati, če bi ne bilo boljše, da se obtoženca zaslišita.

„Pa, kaj hočeta povedati!“ je rekel kapitan. „Njih krivda je dokazana. Če jima odmašimo usta, bosta začela tuliti, da bomo imeli polna ušesa. Temu se lahko izognemo. Zabijte dva kola v zemljo in ju privežite nanja, tako kakor sta in potem skličite kompanijo. Razglasili bomo sodbo in šest mož je dovolj, da jo izvrše.“

„Potem moramo ognje bolj zakuriti,“ je menil poročnik.

„Preskrbite to!“ mu ukaže kapitan.

Skoro so ognji zopet vsplameneli. Na robu gozda so posekali dve debli in jih zabili sredi med ognji v zemljo. Na te so privezali vjetnika in zdaj se je začulo glasno povelje za nastop. V dveh minutah je stala cela kompanija v vrsti.

Hrup, ki so ga pri tem povzročili vojaki, je opozoril sestri, da sta stopili iz šotora.

„Kaj je to?“ se je začudila Pepi.

„Cela kompanija zbrana sredi noči!“ je pristavila Cili.

„In tam — — o Cili, ali vidiš?“

„Kje?“

„Med obema ognjema!“

„Sveta nebesa, doktor Vidmar privezan na kolu!“

„In doktor Božič poleg njega! Kaj pomeni to?“

Deklici sta se v prvem trenotku bolj začudili, nego prestrašili. Zdaj se je začul kapitanov glas, zapovedujoč pozor.

„Vjeta sta,“ je rekla Pepi.

„Zvabili so ju proč od naju,“ je dejala Cili.

„O, umoriti ju hočejo, umoriti iz ljubosumnosti do naju. Tega ne pustim, o, ne pustim! Pojdive, Cili!“

Deklice sta hiteli proti ognju in slišali, kaj je kapitan povedal; zvedeli sta, da bosta njih ljubljena doktorja takaj ustreljena, ker sta sporazumljena s sovražnikom in ker sta hotela umoriti maršala. Vročekrvni, pogumni Mehikanki sta tekli z vihrajočo obleko okoli kompanije do častnikov.

„To ni res! Nedolžna sta! Nista, izdajalca!“ je zaklicala Pepi.

„Odstranita se!“ je zapovedal kapitan. „Tu ni mesta za Vaju!“

„Potem greva tja, kjer je najino mesto!“ je rekla pogumna deklica. „Vaše kroglje naj poprej naju preberejo, predno zadenejo nedolžna človeka.“

Stopila je k Božiču in ga zakrila s svojim telesom. Cili je storila isto pri Vidmarju.

„Neumnost!“ je rekel kapitan. „Korporal Gradon vzemite tri može in odstranite deklici!“

Korporal je hotel ubogati, toda prišedši do pogumnih Mehikank, sta potegnili bodali in Pepi je grozila:

„Stojte! Kdor se naju dotakne, mora umreti! Bodali sta ostrupljeni s kurare-strupom!“

Korporal je obstal in se ozrl na kapitana, pričakujoč novo povelje.

Kapitan ni vedel kaj storiti. Deklicama je hotel prizanašati in tudi vojakov ni maral spravljati v nevarnost. Poročnik ga reši iz zadrege, rekoč:

„Te proklete krastače! Blizu se jima ne sme priti, umoriti ju pa tudi nočemo. Naredil ju bom neškodljivi.“

„Da, toda kako?“ je vprašal kapitan.

„Hm, ali ne veste, da sem se v zadnjem času uril v metanju lasa?“

„Ah, dobro! Imate laso?“

„Da. v šotoru.“

„Prinesite ga takoj!“

Poročnikov sluga je hitro prinesel laso, ki ga je častnik umetno razvil in stopil k koloma.

Bil je res čuden trenotek. Dve deklici sta imeli celo kompanijo v strahu. Vedeli so, kako strašen je strup kurare. Poročnik je obstal deset korakov pred deklicama in zapovedal:

„Pojdita proč, sicer vržem!“

„Le poskusite!“ je odgovorila Pepi.

Ravno se je pripravil, da bi vrgel, ko mu z globokim basom zapove tuj glas:

„Stoj!“

Poročnik se je obrnil in z njim cela kompanija. Sem od grmovja je počasi prikorakal mož. Bil je visoko in široko raščen in plapolajoči svit ognjev ga je delal še višjega in širjega. Obstal je pred kapitanom in pozdravil:

„Dober večer, gospodje! Jaz Vam prepovem, razžaliti ti dami!“

Francozje so začudenja ostrmeli. Velika postava in zapovedujoč glas tega moža sta napravila tak utis nanje, da je kapitan šele po kratkem odmoru vprašal:

„Človek, kaj se drznete? Kdo ste?“

Mož se je uprl na svojo puško in mirno odgovoril:

„Lovec sem, gospod.“

„Lovec? In tu nastopate kot zapovednik?“

„Kakor ste videli! Dami sta pod mojim varstvom.“

„Tako, odkod prihajate?“

„Iz Gvadelupa.“

„Grom in strela! In kam hočete?“

„Samo semkaj k Vam.“

Kapitana je ta odgovor osupnil. Prašal je:

„Semkaj? K meni? Ali me poznate?“

„Da.“

„In ste vedeli, da sem tukaj?“

„Prav dobro.“

„Kako?“

„Že iz Čikvakve sem Vas zasledoval in danes že ves čas opazoval.“

Kapitan je bil skoro v zadregi, kaj naj si misli o tem človeku. Sigurnost njegovega nastopa mu je imponirala. Poročnik je videl zadrego svojega predstojnika. Z lasom v roki je stopil bližje in pazljivo motril tujca. Potem je vprašal:

„Torej ste vedeli, da smo mi tukaj?“

„Da.“

„In ste nas iskali?“

„Gotovo!“

„Potem ste poslanec?“

„Ne.“

„Za hudiča, kaj pa hočete potem tu?“

„Vam povedati, da so one štiri osebe tam pri kolih pod mojim varstvom.“

„Vi norite! Dal Vas bom prijeti, da bomo videli, kaj naj si mislimo o Vas. Oddajte svojo puško!“

Stegnil je roko po puški, toda tujec je stopil korak nazaj in odgovoril:

„Za norca me imate, ker se drznem popolnoma sam ustavljati izvršitvi nepravične sodbe. Veste li, kaj pomeni posamezen lovec v tem gorovju? Obsodili ste dva nedolžna človeka v smrt; zato bom jaz nastopil kot sodnik in Vas obsodil v smrt. V petih minutah ne bo nihče izmed Vas več živel. Kri za kri, to zahteva savanska postava.“

Kapitanu se je zdaj jezik razvezal. Potegnil je sabljo in stopil tik pred tujca rekoč:

„Človek, Vi ste ali norec, ali izdajalec! Odložite orožje in povejte, kaj ste in kako se pišete?“

„Orožje odložiti? Pa, to vendar ne boste zahtevali. Kroglje boste že dobili, toda puške ne! Samo svoje ime mi je treba povedati in verjeli mi boste.“

Tujec je tako ponosno in mirno stal pred njim, kakor bi s šolarčkom govoril. To je kapitana grozno razsrdilo. Zapovedal je:

„No, pa povejte, kako Vam je ime?“

„Zovejo me črnega Edvarda.“

Ta odgovor je povzročil velik učinek. V prvem trenotku je vse tiho postalo, potem so pa vojaki drug drugemu šepetali to ime in kapitan je zgrabil tujca za prsi ter zaklical:

„Črni Edvard? Primite ga, naš mora biti!“

Takoj se je vrsta razpustila. Vojaki so priskočili in obkolili slavnega lovča. Ta se je otresel kapitana in rekel:

„Jaz, dd bi bil Vaš? O ne, Vi boste naši!“

Vzdignil je puško in dva strela sta počila. Prvi je šel kapitanu in drugi poročniku skozi glavo. V istem trenotku se je začulo strašno tulenje, da se je zemlja tresla. Cela dolina je oživela. Sto in sto divjih prikazni se je vrglo od vseh strani na Francoze, ki se iz strahu niti braniti niso mogli. Streljalo se je prav malo. Strašni tomahavk in nož sta storila svoje. Bil je grozen prizor, da bi se človeku lasje ježili.

Edvard je takoj, ko je ustrelil, stopil k vjetnikoma in jima prerezal vezi ter odmašil usta. Pomiril jih je z besedami:

„Ne bojta se, gospoda! Indijanci Vama ne bodo storili nič žalega, ker sta pod mojim varstvom.“

„Medve tudi?“ je vprašala Cili.

„Tudi, gospica. Le mirni bodite, dokler ne bo končano.“

„Moj Bog, kakšen večer!“ je rekel Božič. „Odkod so prišli Indijanci?“

„Že cel večer imamo dolino zasedeno.“

„Je-li res, kar ste rekli? Vi ste črni Edvard?“

„Da.“

„Zakaj pa dovolite to moritev?“

„Vojska je, gospod, in moji prijatelji hočejo skalpe imeti.“

„Brez usmiljenja?“

„Tako je.“

„Grozno! Si-li upate prevzeti odgovornost?“

„Da.“

To je izgovoril tako mirno in odločno, da je doktor obmolknil. Gledali so strašansko moritev, ne da bi mogli braniti. Groza jim je napolnjevala srce in slišajoč smrtne vzklike umirajočih, jim je mrzlo prehajalo po životu.

„Nemogoče je, da bi še nadalje gledala,“ je rekla Cili. „Zgruditi se moram!“

„Torej pojdimo!“ je dejal Edvard. „Peljem Vas v šotore, katerih se Indijanci ne bodo dotaknili.“

„Ali najinih tudi ne?“ je vprašal doktor Vidmar.

„Kajpada!“

„Veliko zahvalo Vanj izrekam. Dragocene manuskripte in instrumente imava seboj, katerih bi zdaj ne mogla nadomestiti. Deklici imata prav. To krvolitje je res grozno. Pojdimo v šotore!“

V svitu ognjev so videli Apahe, kako so klali Francoze, ne da bi se ti branili. Na enega Francoza prišlo pet Indijancev, zato je bilo jasno, da bodo v minutah vsi poraženi. Padali so kakor klasje. Apahi so se trgali za skalpe in če je kdo

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

„Vsled strahu in — — vsled — žalosti.“

„Bi se res žalostili vsled moje smrti?“ je tiho šepetal.

„Da.“

„Kako me to veseli.“

Na videz jezna ga pogleda in pravi:

„Kako? Vi se veselite moje žalosti?“

„Kajpada!“

„To je grdo, zelo grdo!“

„O ne; ni grdo, ampak nasprotno!“

„Kako menite?“

„Če se žalostite vsled noje smrti, je to znamenje, da Vam je nekaj ležeče na tem, da živim. Me ne more to veseliti?“

„O, saj Vam ne verjamem, da se veselite!“

„Zakaj ne?“

„Ona dama — — —“

„Katera?“

„Z zakritim obličjem.“

„Ah, to mislite?“

„Da. Bila je vedno pri bolnici.“

„Kjer sem jo videl.“

„Imela je torej dobro, plemenito srce.“

„O tem sem prepričan.“

„In tako krasna je bila.“

„To je res.“

„Vedno ste morali nanjo misliti; celo ljubili ste jo!“

„Cili!“ je prosil.

„In poleg tega je bila še grofovska hči!“

„Da, pravili so mi to.“

„No, potem Vam je vseeno, če se žalostim ali ne.“

„O ne. Povedati Vam moram, da sem tudi na Vas veliko mislil.“

„Ali res hočete, da Vam verjamem.“

„Prosim Vas, storite to. V mojem srcu je potem nastal boj.“

„Med kom, če Vas smem vprašati, senor?“

„Med podobo one dame in med Vašo podobo.“

„Boj med podobama? To je moralo biti zelo veselo!“

„Popolnoma nič. To zelo boli v srcu.“

„In kdo je premagal?“

„Šele pred kratkem se je odločilo.“

Čutil je, kako se je njena majhna, gorka roka tresla v njegovi; vendar je šaljivo vprašala:

„Z bodalom v roki?“

„Da, z bodalom v roki, senorita,“ je odgovoril. „Francozje naju sovražijo in že, ko sva se v Čikvakvi pridružila njih četi, sva slutila, da ne bo šlo vse dobro. Opazovala sva tudi že po potu, da se nekaj namerava zoper naju in danes zvečer se je pokazalo.“

„Pričakovala sem to že dalj časa.“

„Našli so vzrok, da sva izdajalca.“

„So imeli dokaze?“

„Da toda goljufive. Ne da bi naju zaslišali, so naju obsodili v smrt in privezali na kol. Videl sem, prihajati smrt. Sicer sem zdravnik in kot tak se ne bojim smrti; toda vendar je strašno na ta način umreti; V svojem poklicu hočem umreti in ne na kolu umorjen od bezvestne druhali.“

„Da, bi bilo strašno,“ mu je pritrdila Cili.

„Toda smrt, ki je že stegovala svoje koščene roke po meni, je našla nasprotnika in ta ste bili Vi, senorita. Z žarečimi lici in bliskajočimi očmi, z bodalom v roki ste prihiteli. Ona grofovska hči je nasprotovala smrti v bolniški sobi z zdravili in okrepčujočimi jedmi. Vi pa ste prišli z orožjem, junaška in krasna kakor Palas Atena. Lasje so Vam vihrali kakor griva divjega mustanga; ah, kako ste bili lepa! In tedaj se je odločil boj v mojem srcu.“

„In za koga, senor?“

„Za Vas. Vi ste zmagali.“

„Jeli to res, senor?“

„Prisegam Vam! Ženska, ki se toliko drzne, mora imeti srce, čez katero nima hudič nobene moči. Bili ste kakor nadangel Mihael, ki je zmaja umoril; moč neba ga je okrepila. Vi ste čisti in dobri. Ali mi odpustite, da sem dvomil o Vas?“

„Odpuščam Vam,“ je srečna šepetala.

„Popolnoma?“

„Popolnoma senor.“

„Hvala srčno! Danes ste me Vi varovali. Ali mi dovoliti, da Vas jaz odslej varujem in ščitim?“

„Kako rada!“

„Boste jezdili z nama v Grvadelup?“

„Saj moram, ker gre sestra Pepi tudi.“

„In se boste potem z nama vrnili?“

„Da, če dovolite. In potem?“

„Potem se bova dodobra spoznala in stavil Vam bom potem vprašanje, ki mi je že zdaj na jeziku!“

„Kakšno vprašanje?“

„Vprašanje, katerega še ne izgovorim danes z besedami, ampak razjasnim na drug način. Ali smem, moja ljuba, sladka Cili?“

Objel jo je okrog vratu in pritisnil nase. Sklonil je glavo, da bi jo poljubil, tedaj se je pa hitro iztrgala in stopila korak nazaj rekoč:

„Ali bi se tudi drznili ono grofovsko hčer poljubiti.“

To vprašanje ga je tako zadelo, da je molčal.

„Lahko noč!“ je dejala.

„Cili!“ je prosil in stegnil roko po nji.

„Lahko noč, senor!“ je še rekla in izginila v šotoru.

Vidmar je stal pred vhodom in sam s seboj govoril:

„Nenavadno dekle! Šele danes, ko je v svitu ognja stala pred menoj, da žrtvuje svoje življenje zame, sem videl, kako lepa, kako neskončno lepa da je. Njeno telo je še nežno in mlado, toda te čiste, nedolžne poteze, na katere nisem hotel verjeti, se bodo razvile v krasoto. Kako je podobna grofovski hčeri, ki je stregla bolnici, a je mnogo lepša od te. Mislil sem, da me ljubi. In zdaj ko ji odkrijem svojo ljubezen, me zapusti; kako naj si to tolmačim? O, Mehikanke, kdo naj Vas razume!“

Drugo jutro je kakor navadno senor Ribnero prav slabe volje vstal. Sel je v gostilniško sobo in popivši običajno čokolado stopil k oknu, da opazuje vreme. Nekaj ga je presenetilo, kajti široko je odprl usta, obrvi je do gornjega dela čela potegnil in stegnil daleč proč roki.

V tem trenotku je vstopila Resedila in, opazivši očeta, v največjem strahu vprašala:

„Moj Bog, oče, kaj Ti je?“

Počasi se je obrnil. Usta so se mu zaprla in roki, je počasi vtaknil v hlačne zepe. Odzgoraj doli je pogledal hčer in rekel:

„Kaj mi je?“

„Da.“

„No, kaj naj bi mi bilo? Vesel sem.“

„Zakaj?“

„Vsi vragi, to še vprašaš? Zaradi vremena!“

Morala se je nasmejati. Prinesla mu je kozarček; julepa in ga postavila pred njega. Potom je sedla na svoj navadní prostor.

Oče je potegnil zadovoljno iz čaše in zelo prijazno gledajoč skozi okno rekel:

„Lepo vreme!“

Bilo je res lepo vreme. Solnce je gorko sijalo in narava se je vsled dolgotrajnega dežja kakor nanovo prerodila. Tudi Resedila je bila vesela vremenske izpremembe, a pozabila je očetu odgovoriti; zato se je ta obrnil k nji in zabrenčal:

„No!“

„Kaj pa?“

„Lepo vreme!“

„Da.“

„Izvrstno vreme.“

„Krasno oče.“

„Gotovo. Že dolgo nismo imeli takega dneva. Skoro tako kakor v Ribnici.“

„Jeli vreme tam tako lepo, oče?“

„Izvrstno! Nikdar ne dežuje!“

„Nikoli dež?“ je vprašala dvomljivo.

„Nikoli! Čemu pa bo dež? Saj imamo ribniško Bistrico, če nam je treba vode! V Ribnici niso tako neumni, da bi imeli Bistrico in potem še deževati pustili. Enkrat na leto pa tudi lije štirinajst dni skupaj, kajti oblaki hočejo tudi imeti svojo voljo, potem je pa spet lepo vreme!“

„Torej vendar dežuje v Ribnici?“ se je smejala Resedila.

To ga je vjezilo.

„Ne, ampak lije!“ je odgovoril razkačen. „Takrat pa tudi teče voda po ulicah, da ne more nobena ženska ven. Samo z dolgimi čevlji, ki jim pravimo, meksikajnarji se pride naprej. Gorje torej ženski, ki nima moža in je še samica!“

Resedila je molčala, ker je vedela, zakaj.

Bilo je res čudno, po kakih ovinkih je stari Ribnero vedno prišel do možitve. Tudi zdaj je bil ves srečen, da je v tem, zato je nadaljeval:

„Pravzaprav je treba biti oženjen tudi pri lepem vremenu, kakor v dežju. Če vzamemo slučaj, da se bo lepo vreme držalo, potem bodo lovci in prebivalci iz okolice prihajali v Gvadelup, in tedaj bomo imeli toliko opravila, da ne bom mogel zmagovati brez zeta.“

Resedila ga je pustila govoriti. Lepo vreme ga je spravilo v dobro voljo, katere mu ni hotela kaliti. Nadaljeval je:

„Pri Tebi je seveda vsako govorjenje bob v steno. Koliko jih je že bilo pri nas, ki bi imeli najboljše sposobnosti za zeta! In zdaj pride še črni Edvard, ki je gotovo tak zet, kakor se čita v knigah. Pri takem vremenu, kakor je danes, gotovo ne bo izostal. Potem je naš včerajšnji gost. Sicer je precej majhen, a ima slavno ime in poleg tega polne mošnje nugetov. Ali je že vstal?“

„Že davno.“

„Kje pa tiči?“

Šel je kakor je rekel, pogledat, če bi se v gozdu dobila pečenka za opoludne.“

„Torej je odšel?“

„Da, že zgodaj zjutraj.“

„Na lov?“

„Da.“

„Ali vidiš, kakšen zet bi bil to! Prinašal bi nam srnjake in divjačino v celih kupih, kajti o malem Andreju se je že dosti slišalo. To je drugačen dečko, nego oni Mazon, ki divjačine niti ne vidi, kaj šele ustreli, ki nima obleke na sebi in pije le čašico julepa. Tega mi lahke ukradejo, čeprav sem bil včeraj vesel, da zna slovenski govoriti! Toda za dobrega zeta je treba več kakor znati slovenski. Mazona ne morem —“

Obstal je sredi govora in skočil s stola. Mimo okna je je prišel jezdec, ki je naravnost proti hlevu jezdil.

„Na!“ je rekel krčmar jezno. „Če se o volku govori, pa volk pride. Ali si videla, kdo je bil jezdec?“

„Da.“

„No, kdo?“

„Mazon,“ je odgovorila rdeča v obrazu.

„Takoj sem si mislil, dasi je prehitro jezdil mimo okna. Zdaj bo prišel noter in tri ure lukal čašo julepa. V Ribnici pravimo namreč ltikati. Da, je že tukaj!“

Vrata so se odprla in Edvard je vstopil.

„Dobro jutro!“ je prijazno pozdravil.

Resedila mu je smehljaje prikimala, oče se je pa delal, kakor bi ne zapazil pozdrava in gosta.

Edvard si je naročil čašo julepa in ga počasi srebal. Nastala je več minut trajajoča tišina. Ker pa Ribnero ni bil prijatelj dolgih odmorov, je konečno rekel:

„Lepo vreme!“

Nikdo ni odgovoril. Zato se je obrnil k Edvardu in dejal:

„No, senor!“

„Kaj?“

„Lepo vreme!“

„Seveda. Odgovoril Vam le zato nisem, ker Vas nisem hotel ustrašiti.“

„Ustrašiti? Čemu bi se Vas ustrašil?“

„Ker sem si mislil, da niste opazili, da sem vstopil.“

„Morda mislite, da moram vsakega opaziti, ki pije e eno čašo julepa.“

„Zdi se mi.“

„Mi ne pride na misel. Toda povejte, ali pije črni Edvard tudi le eno čašo?“

„Da, kakor sem slišal.“

„Hm! Takemu lovcu bi jih pa že pristojalo dvajset ali trideset. Toda senor, od kakšne krvi je že spet oškropljen Vaš jopič?“

Besedila je obledela, ko je slišala to vprašanje. Edvardov jopič je bil res čezinčez poškropljen s krvjo. Bila je kapitanova in poročnikova kri ki ju je včeraj ustrlil. Brez zadrege je odgovoril:

„To je kri mlade srne.“

„Od srne? Ah, potem ste vendar enkrat nekaj ustrelili.“

„Ne.“

„Ne? Odkod je pa kri?“

„Moj tovariš jo je ustrelil. Jaz sem jo le nesel, in pri tem mi je pordečila jopič.“

Tedaj ga je stari poln zaničevanja pogledal.

„Niti srnice ne,“ je rekel. „Vi ste gotovo le zategadelj postali lovec, da nosite srne za druge.“

„Hm, človek je vendar rad postrežljiv.“

„Grom in strela, senor, bodite vendar enkrat sami sebi postrežljivi in ustrelite kaj. Ah, če pomislim na druge! Glejte, mali André, ki stanuje pri meni in ima polne mošnje nugetov, je šel danes na lov, da mi prinese pečenko, in jaz stavim glavo, da bo — ah, stopite malo k meni, senor!“

Pomigal je Edvardu in ta vpraša:

„Zakaj?“

„Nekaj Vam bom pokazal.“

Edvard je stopil k oknu in pogledal ven.

„Kaj pa?“ je vprašal.

„Vidite, kdo tam prihaja?“

„Da.“

„Kdo je?“

„Vaš gost, mali André.“

„No, kaj pa nese, he?“

„Srnjaka, kakor vidim.“

„Da, srnjaka in sicer korenjaka. In morda mislite, da ga nese za koga drugega, kakor Vi?“

„Ne vem, vprašati se ga mora.“

„Ni potreba, senor. Kar nese André, je gotovo sam ustrelil. Držal je besedo in mi preskrbel pečenko. Zakaj se tako žuri? Kaj ima neki? Saj teče, kakor bi mu bil kdo za petami.“

Mali lovec, ki je z lahkoto nesel srnjaka, je res korakal z največjo naglico. V veži je vrgel, kakor se je slišalo, divjačino na tla in vstopil.

„Že vstali, senor Ribnero? Dobro jutro!“ je rekel.

„Dobro jutro, senor André!“ je odgovoril Ribnero prijazno. „Kakšno divjačino pa prinašate?“

„Nekaj sem ustrelil za Vašo kuhinjo.“

„V dar?“

„Kajpada. Toda prinašam Vam še nekaj bolšega.“

„Kaj?“

„Novico izredne važnosti.“

„Radoveden sem. Kaj pa takega?“

„Dajte mi poprej čašo julepa, potem Vam povem.“

Dočim je Resedila natočila julep, je André pozdravil Edvarda. Spil je v dušku čašo in rekel:

„Senor Ribnero, Vaš dolgo pričakovani gost pride.“

„Ah, kdo? Morda črni Edvard?“

„Da.“

„Vsi vragi! Odkod to veste?“

„Od apaškega vodja Medvedovega Očesa.“

Krčmar je prestrašen odskočil.

„Medvedovo Oko, Apah?“ je vprašal.

„Da.“

„Ki vsak teden usmrti enega belega človeka?“

„Ravno ta,“ je pritrdil André.

„S tem ste govorili?“

„Da.“

„In Vam ni nič storil?“

„Prav nič.“

„Potem ste gotovo njegov prijatelj?“

„Tega pravzaprav ne morem reči, toda ker je zdaj naš zaveznik, se mi ga ni treba bati.“

„Kje pa je bil? Kje ste se sešli z njim?“

„Na robu gozda. Imel je petsto Apaliov seboj.“

Ribnero je prestrašen sklenil roki in tarnal:

„Potem nam bodi Bog milostljiv! Petstvo Apahov! Napadli bodo trdnjavico, žgali in morili bodo in niti kamna pustili na kamnu.“

„Zelo se motite,“ je André mirno odgovoril. „Pridejo kot prijatelji prebivalcev Gvadelupa.“

„Tega Vam nihče ne verjame.“

„Če Vam rečem, da so celó Gvadelup rešili.“

„Rešili?“ je vprašal Ribnero osupnjen. „Kedaj, kje in pred kom?“

„Včeraj zvečer v Hudičevi soteski pred Francozi.“

To je bilo staremu vendar preveč. Nevoljen se je obrnil proč in rekel:

„Senor, morda mislite, če preskrbite pečenko, da se smete za plačilo norčevati iz mene?“

„Mi ne pade na misel! Senorita, prinesite ga še kozarec, potem Vam povem vse do kraja.“

Naredil je požirek in prišel:

„Kakor sem povedal, ustrelil sem za Vas srnjaka in tekel z njim skozi gozd nazaj. Skoro na robu gozda sem začul konjsko hrzanje. Tukaj se mora biti previden; zato sem obstal in poslušal. Toda hipoma je vzraslo pred menoj pet postav. Bili so Apahi in sicer na vojski, kar sem spoznal po pobarvanih obrazih.“

„Sveta Marija, torej je res?“ je vpraša Ribnero.

„Kajpada,“ je odgovoril André. „Takoj sem zgrabil puško, a v hipu so mi jo iztrgali in tudi nož.“

„Vjeli so Vas?“

„Da, oba; namreč mene in srnjaka. Kajpada je to sitno. Biti vjet, ne da bi imel priliko ustreliti ali z nožem suniti, je zelo nečastno. Toda v pragozdu ali v odprti preriji bi se mi kaj takega gotovo ne pripetilo.“

„Rad Vam verjamem,“ je zagotovil Ribnero.

„Kdo bi si pa mislil, da tiči v taki bližini selišča petstvo Apahov. Vjeli so me torej in peljali pred načelnika. Ta je ležal v krogu svojih ljudij. Bil je še mlad dečko, a imel že lase na zobeh, kakor se mi je zdelo. Ostro me je pogledal z očmi, da me je kar zazeblo, in me vprašal, kaj da tu delam.

„Tega srnjaka sem ustrelil,“ sem odgovoril.

„Tedaj si lovec,“ mi je vprašal.

„Da,“ sem odgovoril.

„Kako Ti je ime?“

„Pravijo mi mali André.“

Apah je nekaj časa premišljeval, pokimal z glavo in rekel:

„Čul sem že Tvoje ime, Ti nisi Francoz. Kam neseš to žival?“

„V trdnjavico.“

„Kaj pa delaš tam?“

„Čakam nekega lovca.“

„Katerega?“

„Črnega Edvarda.“

Apah me je pogledal, kakor bi me hotel z očmi požreti in potem rekel:

„Kaj hočeš od njega?“

„Nekaj mu imam sporočiti.“

Spet je pokimal, se malo nasmehljal in pomignil. Na ta migljaj so mi dali puško in nož, potem je rekel:

„Pojdi, kamor si namenjen. Prost si. V Gvadelupu najdeš črnega Edvarda.“

Kajpada se mi je to čudno zdelo, zato sem vprašal:

„Ali veš za gotovo, da je tam?“

„Danes zjutraj sem jahal z njim,“ je odgovoril. „Šel je v trdnjavico pred polovico časa, ki ga imenujejo belokožci eno uro.“

„Potem je črni Edvard Tvoj prijatelj?“

„Jaz sem Medvedovo Oko, vodja Apahov,“ je odgovoril. „Črni Edvard je moj brat.“

Te besede so me prepričale, da se nam ni treba bati Apahov, zato sem si dovolil vprašanje:

„Kaj dela Medvedovo Oko tukaj?“

„Obvaroval je Gvadelup,“ je odgovoril. „Včeraj je prišla kompanija Francozov, da napade trdnjavico. Pobili smo jih v Hudičevi soteski in pustili le dva moža in dve ženski pri življenju, katere vidiš tam pod drevesom.“

To je bilo res. Pod drevesom so sedeli dva bela senorja in dve beli dami. Nagovoril sem jili in mislite si, kako sem se začudil, ko sem slišal, da sta moža Avstrijca.“

„Avstrijca?“ je zaklical Ribnero. „Jeli to res?“

„Seveda.“

„Odkod sta doma? Z Dunaja?“

„Ne.“

„Iz Ribnice?“

„Tudi ne. Zdravnika sta doma iz Ljubljane, da celo Slovenca. Povedala sta mi vse.“

„Potem se vodja ni lagal?“ je vprašal krčmar.

„Ne. Francozje so res hoteli napasti trdnjavico in zdravnika sta šla z njimi. Črni Edvard jih je pa zasledil in z Apahi napadel. Niti eden ni ostal.“

„Sveta madona, v kakšni nevarnosti smo bili!“ je zaklical Ribnero.

„Izvedel sem,“ je nadaljeval mali André, „da je bil neki preoblečen francoski kapitan že v trdnjavici. Celo spal je pri Vas, senor. Ker je bil pa ogleduh, ga je črni Edvard po noži spravil iz Vaše hiše in ga v preriji neškodljivega naredil.“

Ribnero je začudenja zazijal.

„Kapitan? Preoblečen pri meni?“ se je prestrašil.

„Da.“

„Potem je bil oni zlatokop, ki je zjutraj izginil.

„Mogoče.“

„In Edvard ga je proč spravil?“

„Da.“

„Potem je bil po noči v moji hiši?“

„Drugače ni moglo biti.“

„O da bi to vedel! Ta Edvard je najslavnejši in največji lovec na celem svetu. Nihče ni varen pred njim in povsod, kjer se ga potrebuje, je zraven. Torej je danes že tukaj?“

„Da.“

„Potem upam, da pride tudi k meni!“

„Kajpada! Saj ga jaz čakam pri Vas. Šel je, kakor sem slišal, na županstvo, da si izprosi dovoljenje, da smejo Apahi v trdnjavico, kjer si mislijo nakupiti raznih rečij.“

„Sveta Marija! Potem pridejo divjaki tudi k meni?“

„Na vsak način.“

„Kakšna nesreča! Nobenega zeta nimam, da bi mi pomagal!“

Lovec se ni mogel vzdržati smeha, rekel je:

„Ni Vam treba skrbeti, senor. Apahi Vam ne bodo nič žalega storili. Celo dobiček boste imeli od njih, ker so Francozom gotovo vzeli ves denar in ker je le Vaša prodajalnica tukaj, je pričakovati, da bodo mnogo kupili.“

„Toda plačali ne!“ je dejal krčmar.

„V tem slučaju se obrnite na Edvarda, temu bodo na vsak način pokorni.“

„O, Mater Dolorosa, ko bi bil že tukaj! Pesto Indijancev hoče kupiti in jaz naj bi sam vse opravil! Nikogar nimam, da bi mi pomagal, hčer sicer imam, toda zeta ne!“

„Sicer pa hočeta,“ je nadaljeval André, „slovenska zdravnika pri Vas stanovati in tudi obe senoriti.“

„Slovenca? Je-li to res?“

„Da. Tukaj ostanejo, dokler ne bodo ceste varne.“

„Hvala Bogu! To je tolažba v tej žalosti. Gotovo jima bo Ribnica znana in pomagala mi bosta zadovoljiti Apahe. Kaj pa se bo zgodilo z mrtvimi Francozi?“

„Črni Edvard bo pri županstvu izposloval, da se pošljejo tukajšnji prebivalci v sotesko in da jih pokopljejo.

Resedila je med tem opazovala Edvarda, ki se je delal, kakor bi ga pogovor prav nič ne zanimal. Zdaj je vstal in šel po konju pogledat. Ko se je vrnil v vežo, ga je čakala Resedila tam.

„Oprostite, senor,“ je rekla boječe, „kri na Vašem jopiču ni od srne.“

Smehljaje ji je pogledal v oči, ki so ga tako s skrbjo gledale in vprašal:

„Od česa pa naj bi bila, senorita?“

„Ranjeni ste.“

„Ranjen?“ se je začudil. „Kdo naj bi me ranil?“

„Sinoči Francozje.“

„Ah, kako pa naj pridem do Francozov?“

Vzela si je korajžo in odgovorila:

„Se še spominjate, da ste zgoraj v sobi na stolu zaspali?“

„Da,“ je odgovoril.

„No, in med tem sem pazljivo preiskala Vašo puško.“

„Res? Zakaj?“

„Da bi videla, če je kopito iz zlata.“

„Sapristi!“ je rekel presenečen. „Kakšen vzrok ste imeli?“

„Slutila sem že, kdo da ste.“

„Ah, senorita, to ste bili pa res radovedni!“

Hotel je to reči očitajoče, a ni se mu posrečilo. Bistroumnost njegove ljubljenke ga je veselila.

„Ali mi oprostite, senor?“ je vprašala.

„Rad senorita. Kaj mislite, kdo da sem?“

„Črni Edvard.“

„Da, Resedila, sem. Imel sem vzroke to zamolčati. Vaš oče rad blebeta, čeprav je tako velik politik in diplomat. Naj ostane še v zmoti, imel bom še veselje z njim.“

„Torej niste ranjeni?“

„Ne.“

Videl je, kako skrbno ga je opazovala in to ga je veselilo. Ali bi se tako bala zanj, če bi ga ne ljubila?

„Pridejo Apahi semkaj?“ je vprašala.

„Da. Predno sem prišel k Vam, sem bil že pri županu in od tam poslal človeka k Apahom, ki jih pa še ni našel, sicer bi bili že tukaj.“

„In bosta Slovenca stanovala pri nas?“

„Da. Prav dobra gospoda sta.“

„In Vi? Kaj boste storili?“

„Z Apahi bom odjezdil.“

„V boj?“

„Najbrž.“

„O, senor, se ne morete izogniti temu?“

„Zakaj, senorita?“

Zardela je in molčala. Edvard pa jo je prijel za roki in rekel:

„Resedila, hvala Vam! Vidim, da se bojite zame, in to mi daje pogum in upanje, da ste mi odpustili mojo preteklost.“

Polno in gorko ga je pogledala in odgovorila:

„Saj ste se odkritosrčno izpovedali in greh bi bil, Vam zameriti, Edvard. Zdaj vidim le, kaj ste, in ne, kaj ste bili.“

Tedaj je pritisnil eno njeno roko na srce in drugo na ustni. Hotel je govoriti, toda odprla so se vrata in Ribnero je stopil iz sobe. Hotel je iti v prodajalnico in je prestrašen obstal, zagledavši zaljubljenca.

„Kaj — kaj — kaj je pa to?“ je vprašal.

„S senorito se pogovarjava,“ je odgovoril Edvard.

„To vidim, a Vi poljubujete tudi njene prste! Kaj pomeni to?“

„To je dokaz mojega spoštovanja, senor.“

„Spoštovanja? Vrag naj vzame take spoštovanje! Stopite semkaj v sobo, senor! Resedila, Ti pa v kuhinjo!“

V sobi se je Ribnero z rokama v boku postavil pred malega Andréja in rekel z jeze tresočim glasom:

„Ali veste, senor, kaj sem pravkar videl?“

„Kaj?“ je vprašal André radoveden.

„Ljubimski prizor, pravcati ljubimski prizor! Le pomislite!“

„Med kom?“

„Med mojo hčerjo in tem le človekom.“

„Neumnost!“

„Kaj neumnost? Senor, povem Vam, njeno desnico je držal na rebrih in levico na ustnih. Nili to ljubimski prizor?“

André se je zasmejal in menil:

„No, potem imate kar namah zeta!“

To je krčmarja razkačilo.

„Zet? Ta?“ se je jezil. „Z enim samim julepom? Ki nosi srne za druge in niti celega jopiča nima? Naj mi le pride ta! Niti pri lepem, niti pri slabem vremenu ga ni porabiti za zeta. Poglejte ga, kako žalostno, usmiljenja vredno izgleda! Če ga malo pod rebra sunem, pa pade! O ne, iz tega ne bo nič!“

Letal je po sobi gori in doli, obstal potem pred Edvardom in rekel:

„Senor, morda škilite z enim očesom na mojo hčer?“

„Z obema,“ je Edvard mirno odgovoril.

„Potem vzemite puško in se zgubite! In če Vas še kdaj tukaj vidim, Vas usmrtim in skalpiram pri živem telesu! Razumete?“

„Dobro!“ je odgovoril Edvard. „Ubogal Vas bom, senor Ribnero. Toda takega, kakor sem, me vendar ne boste spodili!“

„Kako mislite?“ je vprašal stari začudeno.

„Menim namreč, v tej obleki. V slabem vremenu že gre; takrat se ljudje ne brigajo. V lepem vremenu se šele opazi, kako slaba je ta obleka. Ali nimate v prodajalnici nobene obleke zame?“

Ribneru se stemni obraz in vpraša:

„Senor, me hočete malo za nos povleči?“

„Mi ne pade na misel.“

„Ali hočete mar beračiti pri meni?“

„Tudi ne.“

„Ali si izposoditi? Kajti denarja tako nimate?“

„Kdo Vam to pravi? Nekaj sem si prihranil in to bo zadostovalo za obleko.“

„Kajpada, za volneno obleko bi morda šlo. Toda za Vašo postavo imam samo eno obleko in ta je draga.“

„Iz česa pa je?“

„Pristne indijske mokasine (čevlji), hlače in jopič iz srnjakove kože, lepo belo ustrojene. Poleg tega klobuk iz bobrove kožuhovine ter pas in kar zraven spada.“

„Saperlot, sline se mi cede!“

„Naj se Vam cede, zamojdel deset let skupaj, obleke pa ne dobite na noben način.“

„Zakaj ne?“

„Ker je ne morete plačati.“

„Hm! Toda pogledati se jo vendar sme.“

Kateri trgovec pa ne pokaže rad blaga! Ribnero je bil prepričan, da Edvard nima denarja, a obleka je bila najlepša, ki jo je imel, zato se bi rad pobahal z njo, zlasti ker je bil še mali André poleg.

„Pogledati?“ je torej rekel. „To ne more škodovati. Morda dobite koga, kateremu lahko poveste. Hočem Vam jo pokazati.“

„Dobro, pa pojdimo v prodajalno.“

„V prodajalno? O ne,“ je liitro odgovoril stari. „Kdor le en julep pije in ljubimkuje z mojo hčerjo, ne sme v prodajalno. Sem bom prinesel obleko. Počakajte tukaj, predno Vas ven vržem.“

Odšel je in mali André je pomembno zakašljal ter dejal:

„Veste še, kaj sem Vam včeraj rekel?“

„Da nisem lovec?“ je odgovoril Edvard.

„Da.“

„In da nimam nobene časti; ker si pustim vse dopasti?“

„Da. Pa ste res nerazumljiv človek!“

„Počakajte torej, da me razumete! Človek hoče imeti šalo in vsak jo ima na svoj način.“

Ribnero se je vrnil z obleko in jo razgrnil na mizi. Lovca sta jo pregledala in ugajala jima je popolnoma.

„Grom in strela!“ je rekel mali André. „Tako delo je redko; če bi imel Vašo postavo, bi si takoj kupil to obleko!“

Mislil je Edvarda. Ribnero je pa rekel:

„Ta in kupiti! Si bo že premislil!“

„Toda obleči jo sme, bomo saj videli, kako mu pristoja,“ je prosil André.

„Hm, nimam nič zoper to,“ je rekel stari. „Sam sem radoveden, kako izgleda obleka. In taka prilika se mi ne bo več nudila. Ta mož je velikan in ker ne bo smel več v mojo hišo, nimam pozneje nobene prilike obleko pomeriti. Stopite ono staro omaro in oblecite obleko, a le za dve minuti.“

Edvard je smehljaje vzel obleko in stopil za omaro ter se preoblekel. Ko je še klobuk djal na glavo, se je vrnil in moža sta ga občudovala, kakor bi ga še nikdar ne videla.

„Vsi vragi,“ je rekel André, „kakšna sprememba!“

„O, zdaj se šele vidi, kaj stori obleka iz človeka!“ je dejal Ribnero. „Ali ne izgleda kakor skalnat mož? Obleka mu pristoja, kakor vlita in nalašč zanj narejena!“

Obračal je Edvarda semintja, si ga od vseli stranij ogledal in potem rekel:

„Tako, zdaj je dovolj. Preoblecite se in potem se potrudite, da izginete. Zdaj smo vsaj videli, da ste še za kako rabo?“

„Čemu?“ vprašal Edvard.

„Za obleko pomerjati.“

„Hvala, senor! Torej mislite, da mi pristoji obleka?“

„Izvrstno! Pa saj Vam to nič ne koristi!“

„Zvedeti pa le smem, koliko stane?“

„Zakaj ne? To je moja najboljša, in najdražja obleka. Velja osemdeset dolarjev?“

„Nič več?“

„Ste li ob pamet? Jas mislim, da je osemdeset dolarjev veliko denarja.“

„Hm, za Vas že, zame pa ne.“

„Neumnost! Slecite se!“

„Mi ne pade na misel, senor Ribnero. Ta obleka mi zelo ugaja in obdržim jo.“

„Ah, piskate iz te luknje?“ je grozil Ribnero. „Doli z njo! Brez denarja ne prodajam!“

„Kdo pa pravi, da nočem plačati?“

„Vi? Odkod pa hočete vzeti toliko denarja, Vi srnonosec!“

„Počakajte malo. Torej osemdeset dolarjev?“

„Da, niti vinarja, manj.“

„Imate tehtnico za zlato pri roki?“

„Mi je ni treba iskati. Imate morda nugete?“

„Počakajte!“

„No, dobro, pa igrajmo vsi gledišče. Iskat grem tehtnico. Toda, senor Andre, Vi ste mi odgovorni, da mi mož med tem ne uide!“

„Bodite brez skrbi, senor,“ je dejal mali resno. „Če se le premakne, da zapusti sobo, predno se vrnete, mu poženem kroglo skozi glavo.“

To je dalo staremu pogum, da je šel iskat tehtnico. Ko je odšel, je prišla Resedila v sobo. Iz kuhinje je slišala cel pogovor in prišla je gledat Edvardovo zmago. Ko pa ga je videla, ji je vendar srce močneje bilo, nego prej. Kako lep in ves drugačen je bil!

Oče je prišel nazaj. Zadovoljen je bil, ko je videl Edvarda še tukaj, kajti v resnici je sumil, da se bo ta zmazal.

„No, kje imate Vaše nugete?“

„Saj niso nugeti.“

„Kaj pa?“

„Takoj boste videli!“

Edvard je vzel nož in prijel puško ter jo položil na mizo. Parkrat je krepko zarezal v kopito in odkrhnil se je precejšen kos zlata.

„Vsi vragi!“ je zaklical stari.

„Grom in dorija!“ je kliknil mali Andrč. „Senor, kdo ste?“

„Kupec te obleke,“ je ta mirno odgovoril.

Ribnero je kar otrpnil.

„No, senor.“ je vprašal Edvard, „jeli ta puška res tak star in ničvreden kol, kakor ste rekli?“

Mali André ga prime za ramo in reče: „Gospod Vi ste črni Edvard, ali naj me pa takoj vrag vzame!“

„Skoro ste uganili,“ je prikimal imenitni lovec.

„Zakaj pa niste tega poprej povedali?“

„Ker sem se dobro zabaval pri tem.“

Tedaj se je Ribnero udaril na čelo in rekel:

„O, jaz osel, trikrat osel!“

„Zdi se mi, da ste velik diplomat?“ se je smejal Edvard.

„Tele sem, ne pa politik,“ je odgovoril stari. „Toda takoj popravim svojo napako.“

Prijel je hčer za roko in jo vlekel seboj, ta se mu je pa vstavljala.

„Tukaj je, senor!“ je zaklical. „Bodite moj zet!“

Resedila je globoko zardela. Edvard je to zapazil. Odkimal je z glavo in rekel:

„Senor Ribnero, ne delajte novih napak. Resedila ima pravico, da si izbere moža, ki ji ugaja.“

„Toda če pridejo kasneje Apahi?“ je vprašal krčmar.

„Tudi tedaj ne potrebujete zeta, ki bi Vam pomagal. Žganja ne bodo pili, ker tega ne trpi njih vodja. Kupili si bodo le svinec, smodnik in nože in niti ne vstopili v prodajalno. Medvedovo Oko bo te reči n a debelo kupil in plačal.“

„Je to res?“

„Da, ker sem se tako zmenil z njim.“

„Toda povejte, senor, zakaj mi že poprej niste rekli, kdo da ste?“ je vprašal Ribnero v zadregi.

„Nihče ni smel vedeti, da črni Edvard nekoga pričakuje.“

„In ta sem jaz?“ je vprašal André.

„Najbrž!“

„No, potem imam povedati, da — —“

„Stojte!“ je ukazal Edvard s stranskim pogledom na Ribnera. „Pozneje se pomeniva. Ali naj odidem, senor Ribnero?“

„Bog varuj, senor!“ je hitro odgovoril krčmar.

„Tudi pozneje smem spet priti?“

„Kajpada.“

„Saj ste me hoteli živega skalpirati, če bi spet prišel?“

„O senor, to je bila le šala. Mi iz Ribnice se vsi radi šalimo.“

„Torej tehtajte to zlato in mi dajte preostanek, ker je več kakor osemdeset dolarjev.“

To se je zgodilo in krčmar je odnesel tehtnico. Dočim je letal po hiši in družini pripovedoval, da je črni Edvard, desna roka predsednika Huaresa, v sobi, je vprašal mali André Edvarda:

„Zakaj ste mi pomignili, naj molčim?“

Edvard se je vsedel nasproti in dejal:

„Predvsem tu moja roka. Lovca sva in sva že slišala drug o drugem. Ni nama treba delati komplimentov, zato se tikajva. Top?“

„Top!“ je zaklical André in veselo udaril v desnico.

„Dobro. Vedeti moraš, da je boljše molčati vpričo Ribnera, kajti preveč rad govori, da bi mu mogel zaupati kako skrivnost.“

„To mi je zelo neljubo.“

„Zakaj?“

„Saj veš, čemu sem tu?“

„Pričakujem poslanca od generala Hamerta. Si Ti ta poslanec?“

„Da.“

„Od Huaresa sem zvedel, da prinašate denar, in Ta mi je tudi naročil, da Te tu počakam.“

„Tudi meni je general povedal, da Te tukaj najdem. Slišali smo namreč, da je pošiljatev izdana.“

„To je res.“

„Da Francozje vedo, da prinašamo denar.“

„Tudi to je res. Zategadelj so poslali kompanijo, katero smo danes ponoči uničili.“

„Ah, torej smo od te strani zavarovani.“

„Morda.“

„Toda tudi Komanhi vedo o nas.“

„Da, slišal sem to od poslancev, ki so jim to sporočili.“

„Postavili so ogleduhe ob Ljani estakadi, ki bi oprezovali našo četo.“

„So-li Vas zapazili?“

„Da. In sicer že pred petimi dnevi.“

„Vsi vragi, potem je skrajni čas! Ogleduhi so Vas naznanili svojim vodjem in ti bodo takoj zbrali svoje vojake ter Vas napadli in odvzeli denar. Koliko Vas je?“

„Šestdeset mož. Štirideset vojakov Združenih držav in dvajset izvrstnih prerijskih lovcev.“

„Na čem je naložen denar?“

„Na mulah.“

„Hm! Kaj ste storili, ko ste videli, da so Vas zapazili Komanhi!“

„Takrat smo bile že zunaj Ljane estakade in smo ob reki Salado napravili trden tabor in se zabarikadirali; Komanhi se ne bodo upali tabora napasti. Mene je pa poslal general k Tebi po pomoč.“

„Za to sem že skrbel.“

„Kako?“

„Petsto Apahov, ki si jih danes videl, naju bo spremljalo.“

„Imenitno, to nam pomaga iz vsake sile!“

„Še ne. Da pridemo od reke Salado do Huaresa, moramo iti skozi ozemlje Komanhov.“

„Naredimo ovinek proti jugu.“

„To ne gre. Iti moramo po najkrajši poti, ker Huares zelo potrebuje denar, da prežene Francoze. Pri tako nevarnem potu so dobri in izpočiti konji glavna stvar. Kako je z Vašimi?“

„Precej slabo.“

„In z mulami?“

„Zelo utrujene in zdelane.“

„Torej moramo predvsem skrbeti za dobre živali. Koliko bi jih potrebovali?“

„Osemdeset konj in petdeset mul.“

„Te bom še danes imel, vsaj zmenil se bom s posestniki. Medvedovo Oko naj pošlje poslanca v svoj tabor po zanesljive ljudi, ki bodo konje in mule skrivaj peljali k južnemu izviru reke Kolorado. Tam se bomo sešli in potem jezdimo skozi komanško ozemlje.“

„General je mnenja, da bi bilo najboljše, da se denar prinese v Grvadelup, kamor naj Huares pošlje ponj.“

„Tudi jaz sem to mislil; toda odkar vedo Francozje za to namero, sem se premislil. Ostane torej pri mojem predlogu, kateremu tudi predsednik pritrjuje, in izpeljati ga hočem takoj.“

„Kje boš pa dobil živali?“

„Na neki veliki hacijendi eno uro od tukaj. O tem pa ne sme noben človek slutiti. Ostati mora strogo tajno. Glej, že prihajajo!“

„Zunaj se zaslišijo konjska kopita. Apahi so prijezdili v trdnjavico. Vrata so se odprla in vstopil je Medvedovo Oko. Videl je prijatelja sedeti pri mizi, a nič ni razodevalo, da bi opazil novo obleko na njem. Počasi in ponosno je stopil bližje.

Resedila je vstala pri njegovem vstopu. Občudovaje in boječe je zrla slavnega Indijanca. Ta je obstal pred njo in izpregovoril:

„Hčere belokožcev so lepe. Njih obličje se sveti kakor solnce in njih oči kakor nebo. Moja bela sestra naj bo srečna!“

Potem pozdravu je sedel poleg obeh lovcev in rekel Edvardu:

„Moj beli brat pozna moža, ki v gozdu kozle strelja?“

„Moj prijatelj je,“ odgovoril Edvard smehljaje.

„Postava slavnih lovcev je češče majhna, toda čeprav se dajo včasih vjeti, so vendar hrabri v boju in zvesti v miru. Ta mož je poslanec, ki ga pričakuješ.“

„Da.“

„Potem bom zvedel, kakšno poročilo prinaša.“

Edvard mu je povedal, kaj sta se z Andrejem zmenila in temu je tudi Apah pritrdil ter takoj poslal dva jezdeca poslal v vasi svojih rojakov po vojake, ki naj pripeljejo konje in mule k izviru reke Kolorado.

Potem je kupil od Ribnera strelivo in ga razdelil med Indijance. Komaj pol ure so bili Apahi v trdnjavici ter potem zopet odjahali.

Edvard je jezdil z Andrejem na omenjeno hacijendo in v Ribnerovi hiši je bilo zopet mirno, kajti slovenska doktorja sta se nastanila v sobi za tujce in Mehikanki so spravili v sobo, kjer je Edvard predkratkim tako dobro spal.

Ribnero je sedel pri svojem oknu in Resedila pri svojem. Bobnal je s prsti po šipah. Morda je to storil vsled jeze zarad lepega vremena? Menda je bilo tako, kajti oglasil se je:

„Sijajno vreme!“

Hči mu kakor navadno ni odgovorila, zato se je okrenil k nji in strogo rekel:

„No?“

„Kaj, oče?“

„Lepo vreme!“

„Zelo lepo!“ mu je pritrdila.

„In vendar za jeziti!“

„Zakaj?“

„Ker bi si sicer poprej kupil obleko.“

Hči je dobro vedela, koga meni, vendar je vprašala:

„Kdo?“

„No, to si lahko misliš. Črni Edvard, kdo drugi!“

„Torej meniš, da bi poprej kupil obleko?“

„Da, saj je sam rekel! Potem bi jaz tudi prej zvedel, kdo da je.“

„Toda oče, saj si vendar diplomat!“ se je smehljala.

„Kajpada sem. Toda veš, s kom se pečajo diplomatje?“

„S kom?“

„S predsedniki, ministri in generali, a ne z razcapanimi lovci. Zato ga še pogledal nisem.“

„Pa si se vendar vedno prepiral z njim!“

„Vsi vragi, ne jezi me, dekle. Saj veš, odkod da sem!“

„In Ribnice!“

„No torej ! Mi iz Ribnice se ne jezimo radi. Rad bi vedel, kako sem prišel do tega, da sem ga imel za francoskega ogleduha! Kaj takega se ne pripeti niti najboljšemu diplomatu. Njegova raztrgana obleka me je popolnoma premotila.“

„Mene pa ne!“

„Da, Ti si bila zdaj modrejša od mene, toda ni se Ti treba, preveč postavljati s tem, kajti to modrost si dobila le vsled pokolenja z očeta na hčer. Kaj pa Ti je rekel, ko sta stala v veži?“

„Nič.“

„Saj je vendar držal Tvoji roki.“

„Da. Toda ali je moral zategadelj kaj govoriti?“

„To se razume! Če primem koga za roki, za ušesa ali sploh za kak del, mu moram vendar kaj reči, sicer ne vd, čemu sem ga prijel. Ali Te je morda snubil?“

„Ne.“

„Tudi o ljubezni ni govoril?“

„Ne.“

„Tudi nič šepetal o kakem zetu?“

„Oče!“

„Ali morda rekel, da si lepa?“

„Tudi ne!“

„Hm! Sicer je slaven lovec, toda neumen dečko! Veš-li, ali sta Mehikanki ženi ali deklici?“

„Najbrž deklici.“

„Zakaj misliš to?“

„To se vendar takoj vidi.“

„Da, vidi se Ti, da imaš danes svoj dan. Vsaj mali André naj bi Ti ugajal?“

„Oče, prosim Te!“

„Neumnost! Ima nugete!“

„Večja sem od njega!“

„Naložen denar ima v Nevjorku.“

„Šestintrideset let je star!“

„Pa zna pivo variti!“

„Torej naj Ti dela pivo, rueni ga ni treba!“

Vstala je in odšla iz sobe. Nevoljen je zrl za njo in mrmral:

„To imam! Zdaj sem se spet sprl z njo! Morda misli, da pride sveti Krištof po njo, da jo vzame za ženo. Končno mora biti vesela, da jo vzame kak star govedji pastir!“

Kljub lepemu vremenu je bil slabe volje. Bobnal je tako glasno po okno, da ni slišal, ko so se vrata odprla in spet zaprla. Doktor Božič je prišel, da bi spoznal svojega krčmarja, zato sede poleg njega.

Šele zdaj je Ribnero opazil gosta. Pokimal mu je v pozdrav in vprašal:

„Hočete kaj piti, senor?“

„Kaj pa imate?“

„Vse, največ pa julepa.“

„Pa mi prinesite kozarec.“

Ribnero mu prinese julep in sede nazaj k oknu. Ker je hrbet obrnil doktorju, si je ta mislil, da se krčmarju ne ljubi govoriti z njim, zato je molčal. To pa ni bilo po godu Ribneru, zato je začel:

„Izvrstno vreme!“

„Prav lepo!“ je odgovoril Božič smehljaje.

„Od danes zjutraj!“

„Da, včeraj je deževalo.“

„In kako! Skoro kakor v Ribnici, če lije.“

„Kaj? Vi imenujete Ribnico?“ je vprašal doktor.

„Da.“

„Poznate ta kraj?“

„Menda saj. In Vi?“

„Bil sem večkrat tam.“

„Iz Ljubljane s pošto?“

„Ah, Vi veste, da sem Ljubjančan.“

„Seveda.“

„Kdo Vam je povedal?“

„Mali, André.“

„Ah, mali lovec, ki smo ga danes vjeli! Odkod pa poznate Ribnico?“

„Saj je moj rojstni kraj!“

„Za vraga, zakaj pa potem ne govorite slovenski?“

„Ali pa razumejo Ljubljančanje rajbenško?“

„Kajpada, sicer bi ne mogli kupovati suhe robe od Ribničanov. Kako pa pridete s Kranskega v to deželo?“

„To Vam hočem razložiti. Veste morda, kaj je to diplomat?“

„Mislim.“

„In politik?“

„Da.“

„No vidite, za to sem imel najboljše sposobnosti toda v Ribnici mi je manjkalo prilike, da bi se pečal s politiko in diplomatiko in da bi jo komu razlagal, ker ljudje tam prav malo razumejo o teh stvareh. Hotel sem, da bi luč moje glave svetila, zato sem šel v Mehiko.“

„Ali sveti zdaj tukaj?“

„To se razume. Če dozdaj še niste spoznali, boste pa gotovo skoro videli. Poznate cesarja Maksa?“

„Da.“

„Maršala Bazena?“

„Da.“

„Predsednika Huaresa?“

„Da.“

„No vidite, s temi ljudmi se jaz pečam. Če bi pa ostal v Ribnici, bi me prav nič ne brigali; in ostal bi tak ‚špispurgar‘, kakor so še zdaj v Ribnici; njuhal bi tabak ter jedel češpljevo kašo. Za katerega pa ste?“

„Za nobenega.“

„Saperlot, je to mogoče?“

„Kakor vidite!“

„Torej niste diplomat?“

„Ne.“

„Tudi ne politik?“

„Ne.“

„Za božjo voljo, kaj pa bo potem še iz Vas? Vsak človek že danes politikuje in Vi kot doktor se ne menite za svetovno zgodovino? Aha, že vem, kaj je vzrok! ali ste oženjeni?“

„Ne.“

„Sem si takoj mislil, da je tako. Kdor se ne oženi, iz tega ni nikoli nič posebnega, niti diplomat ne. Vi ste doktor, kakor čujem?“

„Da.“

„Kakšen pa? Za zobe dreti ali medicine doktor?“

„Medicine.“

„Potem bi morali vedeti, da je človekov namen, najprej se zaljubiti in drugič oženiti.“

„To seveda vem.“

„Zakaj pa ne storite tako?“

„Dozdaj še nisem utegnil.“

„Niste utegnili? Moj Bog, kako morete tako govoriti? Da se človek zaljubi, zadostuje ena ura in za oženiti pol ure, če župnik hitro opravi. Eno uro in pol Vam je vendar preostajalo!“

Božič ni vedel, kaj bi storil ali rekel; zato je zadržujoč smeh dejal:

„Je-li pri Vas tako hitro šlo?“

„To se razume! Zaljubite se v Mehiki, tu gre vse prav hitro. Ostanete v tej deželi?“

„Ne.“

„To je škoda!“

„Zakaj?“

„Ker bi imeli tukaj veliko bolnikov. V Gvadelupu namreč nimamo nobenega zdravnika in tudi v okolici ne.“

„Je dosti boleznij tukaj?“

„Gotovo.“

„Kakšne?“

„Pred šestimi leti sem imel jaz bulo na vratu, pred enajstimi leti je imela moja ranjka žena krč v nogah, in pred dvema letoma si je moja hči prst ožgala. Ni še dolgo tega, kar se je eden mojih pastirjev v prst vrezal. Gotovo je moral pol funta gobe porabiti, predno se je zacelil.“

„Take bolezni, zlasti če se tolikrat pojavijo, bi bilo seveda kakemu zdravniku povod, da bi se tukaj nastanil.“

„Vidite!“

„Vendar ni je domovina ljubša.“

„No, nočem Vas pregovoriti, kajti če bi bilo preveč naporno za Vas, da bi še sami zboleli, bi si moral to očitati. Ali ni Vaš prijatelj tudi doktor medicine?“

„Da.“

„Menda je saj on oženjen.“

„Ne.“

„Hoče morda samec ostati?“

„O tem še nisem z njim govoril.“

„Za Boga, to je ja glavno vprašanje v življenju, o katerem se mora z vsakim človekom govoriti. Ni bil še nikoli zaljubljen?“

„Ga še nisem vprašal.“

„Torej ga čimprej mogoče vprašajte in povejte mu, da ni nič boljšega nego biti zet. Če je človek zdravnik in če ima tast prodajalno, potem se lahko napravi lekarna. Čaja raste dovolj v gozdu, lipovega, bezgovega in trpotčevega, kakršnega hočete in obliž lahko skuhajo bakeri.“

„Hvala, senor! Čim bom utegnil, bom z njim govoril. Zbogom!“

Zdravnik se je z glavo majaje vrnil v svojo sobo; krčmar pa je bil prav tako nezadovoljen z njim. Sploh je bil danes kljub lepemu vremenu zelo slabe volje.

Popoludne se je Edvard vrnil z malim Andrejem s hacijende. Našel je Apahe še vedno na onem mestu, kjer so bili ves čas skriti. Ker je vodja menil, da je takoj oditi, je Edvard komaj utegnil posloviti se od Resedile. Jezdil je hitro v trdnjavico in ko je ni našel spodaj v sobi, niti v kuhinji, je šel v prvo nadstropje in potrkal na vrata njene sobe. Odprla mu je in ko ga je zagledala, ji je globoka rdečica zalila lep obrazek.

„Oprostite senorita, da se Vas drznem tukaj obiskati!“ je dejal. „Takoj moramo odriniti in brez slovesa od Vas nisem mogel oditi.“

„Vstopite, senor!“ je rekla.

Vstopil je in stal zdaj v tistem prostoru, kjer je Resedila oni večer tako krasna, tako zapeljiva ležala v blazinah. Tudi ona se je spomnila tega, ker je bila precej v zadregi. Vendar je z dopadajenjem zrla vanj, ki je v novi obleki ves drug izgledal.

„Nisem mislila, da boste tako kmalu ostavili Gvadelup, senor,“ je rekla.

„Tudi jaz ne. Saj do jutri sem mislil še ostati.“

„Smem vedeti, kam greste?“

„Da, kajti vem, da me ne izdaste. Gremo k reki Salado, da branimo neko pošiljatev pred Komanhi.“

„Vi ste načelnik?“

„Medvedovo Oko in jaz.“

„Ali mi hočete neko prošnjo izpolniti?“

„Kakšno?“

„Ne podajte se brez potrebe v nevarnosti.“

„Previden bom, senorita. Zakaj pa želite to?“

Zrla je k tlom in molčala. Edvard jo prime za roko in vpraša:

„Ali mi zamerite, da je naju danes oče presenetil?“

„Ne,“ je tiho rekla.

„In tudi ne, da sem ga zavrnil, ko je Vas hotel pripeljati k meni?“

„O ne, senor. O da bil oče drugačen!“

„Razumem Vas. Mnogo morate pretrpeti. Zdaj se pa moram ločiti, senorita. Smem-li spet priti?“

„Prosim Vas.“

„In kmalu?“

„Da.“

Gledal ji je v oči, ki so se začele solziti. Pritisnil jo je nase in ni se mu branila. Njene lepe, polne prsi so počivale na njegovem srcu in okrogla rama se je oklenila njegove. Njeno drugo roko je pritisnil na ustni in šepetal:

„Smem-li misliti na Vas, Resedila?“

„O prosim, storite to in prav velikokrat.“

„In Vi?“

„Vsak trenotek se Vas bom spominjala!“

„Je-li res?“

„O, lahko mi verjamete, senor!“ mu je zagotovila.

Privil jo je še iskrenejše nase, poljubil nalahko njene lase in rekel:

„Blagoslovi Vas Bog za to besedo, senorita! Neskončno srečen sem vsled tega. Z lahkim srcem odidem na Komanhe, kajti vem za dušico, ki bo morda zame molila.“

Videl je, kako je komaj zadržavala jok; potem mu je odgovorila:

„Da, molila bom za Vas, senor, lahko se zanesete!“

„Zdravstvujte, senorita!“

„Zdravstvujte!“

Odšel je in Resedila je zrla skozi okno, ko je zajezdil konja. Kako junašk in ponosen je izgledal. Srce ji je bilo veselja in ponosa, in vendar je morala jokati. Zakaj? Da je odšel od nje?

Da. A bil je še drug vzrok. Vsako dekle nosi v svojem srcu ideal. In tudi Resedila ga je imela. Zvesto je nosila v srcu podobo svojega izvoljenca in zato odklonila vse snubce. In ko je zdaj prišel oni, ki je bil podoben njenemu idealu, ji je ogrenil radost z odkritim, toda neprevidnim priznanjem, da je bil poprej zločinec.

Ali ji ni bilo za jokati? Ali ni njen ideal izgubil blesk, čistost, in nedolžnost. Ó, zelo, zelo je ljubila Edvarda, a vendar jokala, jokala! — —

Tri dni pozneje se je pomikal dolg trop jezdecev po gorah ob reki Puerko proti višinam, med katerimi se je vila reka Salado. Bili so Apahi njim na čelu Medvedovo Oko, čini Edvard in mali André kot kažipot.

Jezdili so drug za drugim kakor dolga kača s petsto členi.

„Kraj je bil deloma gozdat deloma odprt. Če so prišli do takega kraja, so prednji jezdeci vedno obstali in natančno pregledali planjavo.

Tako je tudi zdaj obstal Medvedovo Oko in pazljivo motril travnato prerijo pred seboj.

„Vodja Apahov ne vidi nobenega sovražnika,“ je dejal.

„Brez skrbi lahko jezdimo dalje,“ je pritrdil André.

Edvard pa je pomajal z glavo.

„Koliko imamo še do tabora?“ je vprašal Andreja.

„Ob solčnem zahodu smo pri njem,“ je ta odgovoril.

„In zdaj je poludne. Hm, ali nisi pravil, da so Komanhi razposlali ogleduhe?“

„Videl sem jih sam.“

„Torej je pričakovati, da bodo opazovali tabor.“

„Gotovo.“

„Morda so pa Komanhi že pri taboru in ga oblegajo. Kaj meniš, Andre?“

„To je lahko mogoče.“

„No, v vsakem slučaju nas bo sovražnik videl, ako se bližamo in skozi prerijo prijezdimo.“

„Torej meniš, da naredimo ovinek ob gozdu?“

„Da. Na ta način dospemo gotovejše do cilja. Sploh pa lahko hitrejše jezdimo.“

„Moj beli brat ima popolnoma prav,“ je rekel Medvedovo Oko in obrnil konja na levo ob robu gozda, mesto da bi jezdil naravnost skozi prerijo. Drugi so mu sledili.

Nobena beseda se ni slišala in tudi noben konj ni rezgetal. Le udari konjskih kopit so se zamolklo čuli v mehkem mahu.

Tako so jezdili v najhitrejšem diru, kolikor so jim drevesa dopuščala, do četrte ure popoludne. Tedaj je Medvedovo Oko vstavil konja in stopil raz njega. Opazil je bil sledove človeških nog in sledeč jim našel zlomljeno puščico.

„Uf!“ je zaklical. „Komanhi so v bližini. Bili so na lovu, ker je to puščica za lov. Moji bratje morajo biti previdni.“

Z veliko opreznostjo so nadaljevali pot sledeč stopinjam Komanhov. Tako so morda jezdili skoro do solnčnega zahoda, ko se je Medvedovo Oko zopet vstavil.

Bili so na koncu gozda in vgledali pred seboj nizko planoto, s katere je tekel potok v dolino. Na planoti so bili postavljeni šotori in privezani na kolekih konji in mule.

„Naše taborišče!“ je rekel André.

„Toda obkoljeno,“ je pripomnil Edvard.

In imel je prav. Spodaj se je namreč paslo več sto mustangov v sočnati travi in okoli in okoli so se videli oboroženi Indijanci. Planota je bila črna, ožgana; niti ene travnate bilke ni bilo na nji.

„Komanhi!“ je rekel Edvard

„Travo so požgali,“ je pristavil Medvedovo Oko, „da bi konji naših bratov ne imeli krme in poginili?“

Bilo je jasno, da so Indijanci oblegali karavano. Mnogo trupel, ležečih po planoti, je kabalo, da je bilo že več bojev. Oblegovalecev je bilo menda toliko, kolikor Apahov, namreč petsto, morda ja tudi več.

Treba se je bilo posvetovati. Medvedovo Oko je zapovedal, da so se Apahi radi varnosti globlje v gozd pomaknili, da bi jih Komanhi ne opazili. Načelniki so sedli in prižgali kalumet (indijansko pipo), brez katerega Indiianec ničesar važnega ne stori. Nekaj Apahov so odposlali na ogled in jih morah počakati, da se vrnejo.

Šele po preteku ene ure so se vrnili.

„Kaj ste videli?“ je vprašal vodja.

„Šestkrat deset krat deset Komanhov s konji.“

„Uf! In koliko belili?“

„Štirikrat deset in osem.“

„Grom in strela!“ se je oglasil André, „torej jih je že dvanajst padlo.“

„To noč jih bo še več padlo,“ je opomnil drug oglednik.

„Zakaj?“ je vprašal Edvard.

„Ker bodo sinovi Komanhov proti jutru napadli tabor.“

„Odkod to veš?“

„Slišal sem dva Komanha, ki sta se pogovarjala, a me nista videla.“

„Kakor se vidi, jih že šest dnij oblegajo,“ je rekel André.

„So imeli dovolj živeža?“ vpraša Edvard.

„Ne veliko.“

„Torej je treba najhitrejše pomoči. Kaj pravi k temu moj rdeči brat?“

„Čim napadejo Komanhi naše bele brate, jih bodo Apahi zgrabili od zadaj in jih usmrtili.“

„Bi bilo to previdno?“

„Ve moj brat kaj boljšega?“

„Moje mnenje je, da ne smejo priti do napada. Kajti če jih tudi po Tvojem nasvetu premagamo, bo vendar dosti naših bratov padlo.“

„Kaj pa svetuje moj brat?“

„Počakajmo, da se stemni. Potem obkolimo oprezno sovražnika in na dano znamenje ga napademo brez pušk, brez kričanja, popolnoma tiho, samo s tomahavkami in noži. Na ta način usmrtimo polovico, predno še druga polovica opazi.“

Medvedovo Oko je premišljeval nekaj časa in potem rekel:

„Moj beli brat je najboljše svetoval. Kakšno znamenje naj bi bilo?“

„Goreče poleno, vrženo v zrak.“

„Kje?“

„V taboru naših prijateljev.“

„Kako bi dali znamenje, ker niti ne vedo, da smo tukaj.“

„Izvedeli bodo.“

„Od koga?“

„Od mene.“

„Uf! Moj brat se hoče splaziti do njih?“

„Da,“ je odgovoril Edvard.

„Prenevarno je,“ je menil André.

„Zame že ne!“ je dejal Edvard.

„Moj beli brat je kakor kača, katere ponoči noben človek ne vidi in sliši, dokler ne piči,“ je pritrdil vodja.

André je še nekaj ugovarjal, a zastonj. Edvard je sicer mislil na obljubo, ki jo je dal Resedili, toda ker je bil vajen v tem, se mu ni nikakor zdelo nevarno.

Ko se je popolnoma stemnilo je odšel in poprej še ukazal, da naj se pri napadu polastijo sovražnikovih konj.

Na planoti so ležali obleganci okoli ognja. Načelnik, general Hamert, je žokal z vejo po ognju in poltiho klel v svojo brado. Nekaj častnikov je sedelo pri njem in molčalo. Izgledali so, kakor bi jim lakota zaprla usta. Bolj v strani so sedeli vojaki skupaj z lover in še malo dalje so stale straže in pazile, da jih sovražnik ne napade. Ne daleč od ognja je ležalo veliko tovornih sedel in poleg njih so stali usnjeni zavoji, v katerih so bile polne mošnje denarja. Ostali prosto so zavzemali konji in mule, ki so zaman pulili travo iz zemlje. Žalostna tišina je vladala v tem taboru.

Tišino je prekinil general rekoč:

„Goddam! Kaj se je zgodilo z Andrejem?“

„Morda so ga na potu vjeli?“

„Mogoče! Potem smo pa izgubljeni.“

„Mi še ne, general.“

„Toda naši tovori, naš denar.“

„Počakajmo še do jutri!“

„Do jutri? O ne, potem so konji preslabi, da bi nas mogli nositi!“

„Kaj pa hočemo, general?“

„Le eno sredstvo poznam: jutri zjutraj nas bodo rdeči lopovi zopet napadli. Mi jih pa prehitimo.“

„Da jih poprej napademo?“

„Da.“

„In se prerinemo skozi?“

„Da.“

„Brez denarja, ki je nam zaupan.“

„Ne, ampak z njim.“

„Toda naše živali so preslabe.“

„Poiskali bomo druge pri Komanhih. Moj načrt je namreč tale: naredimo falango in se prerinimo do komanških konj. Če te dosežemo, smo rešeni.“

„Obupen načrt!“

„Kdo ve boljšega?“

„Jaz!“

Oči vseh se obrnejo proti kraju, od koder se je začul ta odgovor. Tam je stal visok, močan človek s polno brado, naslonjen na puško. Nihče ga ni poznal. Kako pride v tabor skozi komanške in njih straže?

Skoro prestrašili so se vsi, ko so ga zagledali. General se je prvi ohrabril in vprašal tujca:

„Gospod, kdo ste? Kako pridete sem?“

„Mali André me pošilja; splazil sem se skozi vse straže do sem.“

„Grom in strela! Kaj takega je zmožen le izvrsten lovec,“ je zaklical general in ga občudoval. „Kdo ste?“

„Človek, ki ga pričakujete.“

„Ki ga pričakujem? Res je, nekoga pričakujem, ki je zmožen splaziti se skozi vse straže sveta!“

„Kako je temu ime?“

„Črni Edvard.“

„Ta sem jaz, general.“

Vse je veselo iznenadeno poskočilo s tal in general je stopil bližje rekoč:

„Kako? Kaj? Vi ste Edvard?“

„Da, ta sem.“

„Hvala Bogu! Dobro došli, master! Prav v ne varnem položaju smo; a Vaš prihod mi daje upanje, da bomo rešeni. Vas je našel mali André?“

„Da.“

„Je tudi on tukaj?“

„Da. Že nekaj ur smo skriti tu spodaj v gozdu.“

„Zakaj ni prišel z Vami?“

„Hm, general, splaziti se skozi šeststo Komanbov se vsakemu ne posreči. Sploh pa je za vsak slučaj boljše, da je ostal pri Apahih.“

„Pri Apahih? Imate Apahe seboj?“

„Da. Petsto.“

General je z radostnim obrazom pogledal ostale in rekel:

„Otroci, hvala Bogu, rešeni smo!“

„Upam,“ je dejal Edvard. „Z Medvedovim Očesom sva vse potrebno ukrenila, da Vas oprostimo Komanhov.“

„Ako je Medvedovo Oko zraven, potem je rešitev gotova. Kako pa ste prišli do njega?“

„Midva sva že davno prijatelja. Zdaj je pa s Huasesom sklenil pogodbo, vsled katere so Komanhi in Francozje njegovi sovražniki.“

„In kaj nameravata storiti?“

„Medvedovo Oko bo s svojimi Apahi že zdaj obkolil Komanlie in na dano znamenje — vrgel bom namreč gorečo vejo v zrak — jih napade. Vsak bo vzel svojega moža in v eni sami minuti bo petsto Ko-manhov prišlo ob življenje, za ostale bosta dve minuti zadostovali.“

„Ali, to je dobro! Pomagali bomo!“

„Prosim Vas, ne storite to, ker bi bilo lahko nevarno za naše zaveznike. Ne vem sicer, če Vi in Vasi vojaki v temni noči razločite Apahe od Komanhov. zato je boljše, da opustite to namero.“

Tedaj se oglasi star lovec, ki je stal v bližini:

„Oho! Komanha bomo vendar razločevali! Naj morda mirno gledamo, da dobe ti lopovi od drugih plačilo, ki so je od nas zaslužili? Srbi me v vseh prstih, da jim malo butice potarem!“

Edvard mu je prikimal in odgovoril:

„Govoril sem le za vojake, ne za lovce, kajti ti razločujejo Komanhe od Apahov. Za te me ne skrbi!“

„Dobro! Kedaj pa pričnemo?“ je vprašal lovec. „Pred eno uro ne. Ker je krog, s katerim Vas oklepajo sovražniki, zelo obsežen in Vi veste, kako teško je neopažen priti do človeka, ki se ga na prvo znamenje lahko napade, je treba mnogo časa zato. Naglicam bi nam le škodovala. Predlagam, da se lovci postavijo na stražo proti Komanhom in ti naj udarijo na sovražnika, ko bom dal znamenje.“

„Dobro je tako,“ je odločil general. „Postavil bom lovce na stražo in potem se pomenimo, kaj bomo nadalje storili.“

Preskrbel je potrebno in potem so vsi posedli okol ognja. General je vprašal:

„Kaj mislijo storiti Apahi, ko premagajo Komanhe?“

„Vsi skupaj Vas bomo spremili in sicer takoj danes,“ je odgovoril Edvard.

„Nemogače, ker so živali tako slabe, da ne bi mogle vzdržati. Ze več dni niso imele krme, ampak le vodo.“

„Ne skrbite, ker sem že ukrenil, da se polastimo komanskih konj in Vaše bomo kar tukaj pustili. Iz previdnosti moiamo takoj danes odjahati, ker je lahko mogoče, da imamo zasledovalce za seboj, kajti sledu petsto konj ni mogoče popolnoma prikriti. In sicer ne bomo jezdili v Gvadelup, kakor je bilo prvotno zgovorjeno, ampak naravnost k Huaresu.“

„To je zelo nevarno. Kajti po kateremkoli potu gremo, moramo delati ovinke, ali pa naravnost jezditi skozi komanško ozemlje. Kaj takega bi pa bilo mogoče le z dobrimi, spočitimi konji.“

„Za te sem že skrbel. Pri južnem izviru reke Kolorado nas bodo počakali Apahi s svežimi konji in v najhitrejšem diru bomo prejezdili deželo Komanhov, predno bodo le-ti utegnili nas napasti.“

Ta načrt se je enoglasno sprejel. Ko je že več ko eno uro preteklo, je Edvard opomnil lovce, naj se pripravijo. Vzel je smolnato vejo in jo potaknil v ogenj. Potem jo je zavihtel in vrgel v zrak. Zdelo se je, da je veja ugasnila, ko je pa dosegla višek se je razgorela in daleč okoli viden plamen je dokazoval, da se ga mora opaziti z vseh stranij.

Komaj se je veja spet dotaknila tal, zadonelo je spodaj kroginkrog planote tako tulenje, kakršno more priti le iz indijanskih grl.

Edvard je skočil k stražam, kjer so stali lovci z napetimi puškami in z noži med zobmi.

„Zdaj pa le po njih!“ je zaklical. „Če hočete pomagati, je zdaj pravi trenotek zato.“

Lovci so se vrgli nizdolu, in Edvard se je vrnil k ognju, ker je tega oznamenil za zbirališče po končanem boju. Poslušal je pazno v temno noč in general ga je vprašal:

„Ali se bojite, da bi Apahi ne zmagali?“

„Prav nič; skrbi me le, da bi konji ne ušli. Sicer so lasi, na katere so privezani, dovolj močni, toda tako tulenje lahko prestraši konje, da se odtrgajo. Kakor vidim, se to ni zgodilo in imajo Apahi gotovo že konje v oblasti — — ali!“

Zadnji vsklik je veljal postavi, ki se je pokazala pri ognju. Bil je Medvedovo Oko. S krvavim tomahavkom za pasom, nož v desnici in mnogo še kadečih se skalpov v levici je izgledal v svitu ognja kakor duh prerije. Obrnil se je k Edvardu:

„Moj beli brat je imel jako dober načrt.“

„Ste zmagali?“ je vprašal Edvard.

„Uf!“ je odgovoril vodja zaničljivo. „Za apaške vojake je nemogoče, da ne bi zmagali. Vsi do zadnjega so pobiti.“

„In konji?“

„So še tam, kjer smo jih našli.“

Prišli so tudi Apahi s skalpi in plenom obloženi. Boljše je, da ne opišemo prizora. Pravi kristjan se mora zgražati nad tako politiko, ki ugonoblja cele narode s tem, da hujska posamezne rodove, da se med seboj koljejo. Zadostuje naj, če povemo, da je bila zmaga popolna. Amerikanci, ki so bili poprej v taki stiski, so bili rešeni in so odjezdili spremljevani od Apahov proti komanškemu ozemlju. — —

Dvaindvajseto poglavje. Cesar Maksimilijan v Mehiki.[uredi]


Pot samotna v daljo vije
se pred mano — Kam pelja?
Kje moj cilj je, kje nepokoj
srčni mine? Bog to zna!

Mrzla srca — kdo bi vztrajal
v krogu tujih mu ljudij?
Nikdo me poznati noče,
nikdo mi prijatelj ni.

C. Golar.

Ko je Ferdinand Kortez osvojil Mehiko, mu je dal španski kralj na voljo, da si izprosi nekaj, kar se mu bo takoj dovolilo. Zviti Španec se je spomnil na Dido, ki je ustanovila Kartagino. Storil je tako, kakor je storila ta slavna kraljica in si izprosil toliko zemlje, kolikor jo more obseči kravja koža. Ta skromna prošnja se mu je kajpada dovolila. Kortez, je pa vzel veliko kožo in jo zrezal v kakor las tenke jermene in te zvezal ter potem z njimi obmeril zemljo, ki je bila zelo obsežna.

To posestvo in na njem ustanovljeno mesto obstoji še zdaj. V spomin na zviti Kortezov čin se mesto imenuje Kuernavaka, slovenski ‚Kravja koža‘.

Starinski grad je velika čveterokotna stavba, ki v arhitektoničnem oziru nima nobenega pomena. Zdaj je izpremenjen v vojašnico in nima ničesar, kar bi spominjalo na nekdanjo krasoto in sijaj.

Mesto je majhno in pravilno zidano, toda malo ali nič tlakovano. Trotoarjev ni in tudi nikake razsvetljave ne.

In vendar je bil v tem neznatnem mestecu dvor cesarja Maksa, ki je živel tukaj kakor zasebnik.

Vzrok cesarjevega bivanja je bila lepa lega mesteca. Oddaljeno je komaj trideset legv od Mehike in leži v dolini, ki je od vseh stranij zavarovana proti vetrovom. Očaran od krasote in bogastva tropične narave si je pesniško navdahnjen cesar izbral ta eldorado v zabavišče. Bival je najrajše tukaj. Če so državna opravila dopuščala, da se je za par dnij otresel skrbij, sta hitela s cesarico v to mestece, kjer sta našla počitek za dušo in telo.

Vila, katero je cesar imel v najemu, je čisto priprosta, toda okolica!

Vrt izgleda kakor čarovna dežela, človek bi mislil, da je v raju. Vse je naravno, ničesar umetnega ni pristavila človeška roka. Kakor sredi morja ladija, je stala vila sredi rož, palm, oranž, citron in cvetlic najrazličnejše vrste v vsakojakih pestrih bojah. Iz milijonov cvetličnih kelihov je uhajal očarujoč vonj ter se opojno širil nad drevesi in izven vrta. Mirno tišino je motilo le žvrgolenje pisanih ptic. Skozi vrt so se vile s peskom posute steze in po eni se je sprehajal cesar Maks, na strani mu mož v bogati, zlata bliščeči narodni noši s temnimi očmi in lasmi ter bolj majhne, toda krepke postave. Bil je general Mejia, zvesti prijatelj cesarjev, ki je bil obenem s tem ustreljen dne 19. junija 1867 pred mestom Kveretaro.

Videlo se je, da sta moža zatopljena v zelo resen pogovor.

„Vam se vse vidi prečrno, ljubi general,“ je rekel cesar in odlomil rožo ter jo duhal.

„Dal Bog, da bi imelo Veličanstvo prav!“ je odgovoril Mejia. „In dal tudi Bog, da bi smel tako govoriti, kakor bi rad govoril!“

Cesar se vstavi, začudeno pogleda generalu v oči ter reče:

„Zakaj pa ne govorite tako?“

General je precej časa zrl v tla ter potem odgovoril:

„To mi prepoveduje Veličanstvo cesarja.“

„Je-li moje Veličanstvo tako sijajno in blesteče? Tega si nisem mislil,“ je odgovoril cesar pol šaljivo, pol žalostno. „Tu v Kuernavaki sem le zasebnik in torej mi kot takemu lahko vse poveste.“

„To je odlikovanje za nas, kar hvaležno priznam, a vendar ne smem povedati zasebniku, kar bi žalilo cesarja.“

Cesar je položil roko na generalovo ramo in dejal:

„Govorite, v božjem imenu, cesar Vam ne bo zameril in če še zdaj nočete, potem Vam zapovem, da govorite!“

Povelju se ni smel ustavljati, zato je odgovoril zvesti general:

„Ubogal bom, čeprav izgubim naklonjenost Vašega Veličanstva.“

„Moja naklonjenost Vam ostane. Mislite si, da govorite s prijateljem, ki lahko tudi kaj neprijetnega prenese. Govorila sva o mojih reformah. Vi jim ne pritrjujete?“

„Žalibog da ne morem!“

„Zakaj?“

„Veličanstvo ima vzvišenega prednika, ki je bil istotako navdušen za vse blago.“

„Ah, Vi menite Jožefa drugega?“

„Da. Njegovo plačilo je bila nehvaležnost.“

„Popolnoma ne. Prehitro je pričel z izboljšanjem, ker takratne razmere še niso bile za kaj takega ugodne.“

„In vendar je bil rojen in vzgojen v teh razmerah. Niso mu bile tuje; poznal jih je dobro, toda v navdušenju za blagor svojega naroda ni priznal moči teh razmer. Dovoljujem si primerjati Vaše Veličanstvo s cesarjem Jožefom.“

„Potem ta primera ne bo ugodno izpadla zame,“ je rekel cesar smehljaje.

„O, Veličanstvo ste prav tako navdušeni za vse najboljše, a Veličanstvo je popolnoma na neznanih tleh in bi se morali varovati vsake naglice. Zdi se mi, da bi primerjal Vaše Veličanstvo novim učiteljem, ki hoče takoj pri nastopu reformirati, ne da bi poznal svojih učencev.“

„Hvala za to primero!“ se je smejal cesar.

„Oprostite!“ je prosil general. „Toda ali niste Veličanstvo poprej sami rekli, da mora biti najsvetejša dolžnost in največja radost za vladarje, da je učitelj, vodnik svojega naroda. Zdaj smo v deželi, kjer so tla s krvjo namočena, in obdani od naroda, ki je ognjevit in vedno pripravljen k zaroti in vstaji. Brez zakonov smo, ker jih hočemo šele dati. Kristus je šel v Jeruzalem in vse ljudstvo mu je vpilo hozana; nekaj dnij potem so ga križali.“

Cesarja je globoko zadel generalov govor. Molče je korakal dalje in šele po daljšem odmoru rekel:

„Vi mislite na hozano mojega prihoda?“

„Da, Veličanstvo!“

„In morda dvomite v resnico takratnega navdušenja?“

„Da, s polnim prepričanjem! Kdo Vas je sprejel? Narod? Ne, ampak Francozje in njih kreature. Pozdravi in navdušeno kričanje je bilo umetno, narejeno, to vem natanko. In Francozje se ne morejo držati tukaj. Mehika ima več sto ognjenikov in narod sam je ognjenik. Francozje stoje na takem ognjeniku, ki se lahko vsak trenotek odpre in jih požre. Čeprav pošlje Napoleon milijon svojih vojakov, vendar jih bo ognjenik požrl nekega dne. Zato svarim Vaše Veličanstvo, da ne zaupate Napoleonu. Mehikanski vladar ne sme bili orodje v rokah koga drugega, svojo moč mora dobiti iz Mehike same, ne sme stopiti v deželo z lepimi načrti, ampak z mečem v roki. Mehikanec je sovražnik vsakega reda, vedno je nagnjen k zaroti in krotiti se ga mora kakor divjo žival, ne s sladkorjem, ampak z mečem.“

General je govoril polno resnico, o kateri je bil sam prepričan. Pri tem se je izpozahil, da govori s svojim cesarjem in rabil besede, kateri so morale cesarja žaliti.

Cesar je s sklonjeno glavo korakal dalje. Molčal je in ni omenil z nobeno besedo, da je razžaljen. Mejia je nadaljeval:

Mehikanci sovražijo Francoze; zato jim je nemogoče, da bi ljubili onega, ki so jim ga Francozje dali za vladarja.“

„General!“ je svareče rekel cesar.

„Ah, Veličanstvo, govoriti sem moral resnico.“

„Dobro, Toda poprej ste govorili o orodju drugega!“

„Priznam, da je izraz neuljuden, toda izgovoril sem ga, da dokažem, da ga rabijo drugi.“

Cesarju se stemni obraz. Vpraša:

„Kdo govori tako?“

„Prvič Mehikanci in drugič Francozje sami.“

„Nemogoče!“

„Nemogoče? Veličanstvo, te besede nisem slišal enkrat ali dvakrat, ampak desetkrat, stokrat; dam svojo častno besedo!“

„Torej tudi Francozje?“

„Da, višji častniki!“

„Moj Bog!“

Maks je sklenil roki in gledal v nebo. Mejia je to opazil, zaškripal z zobmi in dejal:

„Ko bi bil jaz cesar!“

„In kaj bi storili potem?“

„Najprej bi zgrabil meč in pognal Francoze iz dežele.“

„General, Vi kot vojak morate najbolj vedeti, da je to nemogoče.“

„Ni nemogoče, še celo lahko je, Veličanstvo! Oprite se samo na Mehikance, skličite jih skupaj in vstali bodo ter se Vam pridružili. Potem boste šele vodja in vladar tega naroda, ki se Vas bo rad oklenil.“

Cesar je zmajal z glavo in odgovoril:

„Ne morem se pridružiti Vašemu mnenju! Pomislite le na Južnega Pantra, na Korteja in ostale upornike, ki bi sami radi cesarja igrali. Pomislite dalje na Angleško, na Združene države, na Špansko, ki ne pripoznajo mojega vladarstva. In Huares, močni moj nasprotnik — “

„Tla mu bomo izpodbili, kakor vsem drugim. Jeza me zgrabi, ko se spomnim na vse take ljudi ki bi radi prišli do veljave. Na primer ta Pavlo Kortejo, čegar hči razpošilja slike, da s svojo lepoto pridobi privržence.“

„Ste videli njeno sliko?“

„Stokrat.“

„Žalibog, jaz pa še ne!“ se je smehljal cesar.

„Ne? Brez tega užitka ne morem pustiti Vašega Veličanstva!“

Vzel je iz žepa sliko in jo pokazal cesarju. Ta jo je opazoval nekaj tranotkov in jo vrnil generalu s pomilovalnimi besedami:

„Vbogo dekle!“

„Ubogo?“ je dejal Mejia. „O, Veličanstvo, jaz je ne pomilujem, ampak sovražim to intrigantko in bi jo uničil kakor vsakega, ki ni za mene, ampak zoper mene.“

Za seboj sta začula korake in ko sta se obrnila, sta videla cesarjevega komornega strežaja. Imenoval se je Gril in njegova oseba se je takrat dostikrat imenovala.

„Kaj je?“ vpraša cesar.

„Oprostite, Veličanstvo, gospod maršal je tu,“ je odgovoril Gril.

„Bazen?“

„Da. Rad bi govoril z Vašim Veličanstvom.“

„Pridem takoj!“

Sem po vrtu se je pa že bližal Bazen. Generalu se je stemnil obraz, zato mu pravi cesar:

„Vas hočem odpustiti?“

„Prosim, Veličanstvo, da me obdržite, sicer bi izgledalo, da se bojim Francoza. Kajpada pod pogojem, da ne gre za tajno stvar.“

„Torej ostanite!“ je pokimal cesar. „Sploh pa mora biti kaj važnega, da je prišel v Kuernavako, ker Bazenu ta kraj ni ljub.“

Bazen se je cesarju globoko priklonil, toda ne na način, iz katerega bi se dala sklepati odkritosrčna udanost. V očeh mu je bila neka gotovost, in samozavest, kar bi bilo boljše v cesarjevi navzočnosti zakriti.

„Oprostite, Veličanstvo,“ je dejal, „da se drznem motiti miroljubno tišino tega kraja.“

„O, vedno ste mi dobrodošli, ljubi maršal,“ je rekel Maksimilijan uljudno.

„Potem obžalujem, da prinašam neprijetnosti.“

„Ze nekaj časa sem mi ne prinašate nič veselega, zato me gotovo tudi današnje ne bo presenetilo. Kar povejte, če ni kaj tajnega.“

„Ne, stvar je javna in se tiče Pavla Korteja, ki je bil dozdaj navidez smešen, a kakor se mi zdi, postaja zdaj nevaren.“

„Ah, kako?“

„Privržence in vojake nabira in to celo v glavnem mestu. In Vaše Veličanstvo ve, da je zvezan z Južnim Panterjem?“

„To že vem.“

„Zdaj sem izvedel, da se je Južnemu Pantru s pomočjo amerikanske ladije poslalo več tisoč pušk ter veliko množino svinca in smodnika.“

„No, to je tudi lepo od predsednika Združenih držav.“

„Prepričan sem, da je pošiljatev orožja v zvezi z drznim nastopom Korteja, zlasti ker je dal nabiti ponoči plakate po cestnih vogalih.“

„To bi bilo res predrzno!“ je dejal cesar. „Kje se je to zgodilo?“

„V glavnem mestu!“

„Ah!“

„Ukrenil sem že vse potrebno in nalašč prišel danes v tej zadevi, da poročam Vašemu Veličanstvu in dobim potrdilo, da se kaznuje Kortejeva hči zarad veleizdajstva, Pavla Korteja itak ne moremo, ker je na jugu.“

„Z ženskami se ne bi rad bojeval!“

„Jaz tudi ne!“ je dejal maršal prevzetno. „Zato pa sem, da se kaznuje veleizdajalka. Smem pokazati Vašemu Veličanstvu izvod sinoči nabitega plakata?“

„Dajte sem!“

Maršal je potegnil oglas iz žepa in ga dal cesarju. Ko je cesar čital, ga je Bazen ostro opazoval. Pri nekem mestu se je cesarju stemnilo čelo, in Bazen se je zadovoljno hipoma nasmehnil.

Ko je cesar končal, je dal oglas Mejii, da ga tudi ta prečita. Omenjeni je čital:

„Vsem pravim Mehikancem in svobodnim Indijancem!
Sovražnik je pridrl v našo deželo in opustošuje naše žetve, zapeljuje naše žene in hčere, uničuje sadove našega dela in mori naše može, brate in sinove.
Napoleon v Parizu, nekdaj sam zasmehovan begunec, se je drznil poslati nam vladarja, ki se zove cesarja Mehike. Ta mož je Napoleonovo orodje in ponižno liže njegove sline. Mehikanci, bomo-li to trpeli? Ne! Vzdignili se bomo kot en mož in pregnali te tujce iz dežele!
Panter od Juga že brusi svoje kremplje; pripravljen je za naskok. Tudi mi hočemo prijeti za orožje. Za vse je že skrbljeno, kar je za uničenje sovražnika potrebno. Imamo orožje, strelivo in živež, toda manjkajo možje, ki hočejo pokazati, da so pravi Mehikanci in svobodni Indijanci.
Zalo se bo na vseli krajih nabiralo. V kratkem času bomo zbrali vojsko, pred katero bodo pobegnili Francozje. Poslal sem ljudi, ki nabirajo vojake. Spoznali jih boste, ko Vam povedo moje ime. Pridružite se jim in pojdite z njimi na zbirališča. Potem bo izšlo solnce svobode čez Mehiko in pregnali bomo tlačitelje naše domovine z gor v valove morja, ki jih bo pogoltnilo, kakor nekdaj Faraona.

Pavlo Kortejo.“

Ko je Mejia prebral, ga vpraša cesar:

„No, general, kaj pravite k temu?“

General je pomilovalno skomignil z rameni in odgovoril:

„Ničvredna sleparija!“

„Toda zelo nevarna!“ je pristavil Bazen. „Javna vstaja se tu pridiguje. Treba je kaj več storiti, nego skomigniti ramena.“

S temi besedami je mislil generala. Da bi zabranil oster odgovor tega, je cesar hitro rekel:

„Strinjam se s tem! Kaj pa se hoče storiti?“

„Najprej zapremo hčer tega izdajalca.“

„Ni nevarna,“ je dejal cesar, „samo smešna.“

„Dalje se mora preiskati Kortejeva hiša.“

„To naj se zgodi, toda dekleta ni treba zapreti. Zapustiti mora deželo in zunaj naj zapeljuje kogar hoče.“

Bazen je ugovarjal, a ni dosegel namena, zato se je jezen odstranil. Ko je odšel, je rekel cesar generalu:

„Ste prebrali pazljivo oglas?“

„Da, Veličanstvo.“

„Tudi ono mesto, kjer stoji, da sem orodje Napoleona, čegar sline ližem?“

„Žalibog sem tudi to nesramnost čital.“

„Videl sem pri tem, da ste poprej imeli prav. Tuda pokazati hočem tem gospodom, da nisem Napoleonova kreatura. Ali iste videli Bazena, kako me je z zadovoljstvom opazoval, ko sem čital ono mesto?“

„Da, videl sem in mislim, da maršal ni prava oseba, prinesti zaplenjen plakat, ker je za ta posel nižjih oseb dovolj.“

„Prav imate. Hotel me je videti pri tem prizoru. Pojdiva v hišo. Vseeno se me je malo prijelo, zato bom govoril s cesarico. Njena bližina ima vedno pomirljiv učinek na mojo dušo.“

Ostavila sta vrt in šla v hišo.

To je bilo dopoludne. Popoludne je stala v glavnem mestu v svoji sobi, katero že od prej poznamo, pred zrcalom Jožeta Kortejo. Bila je v spodnji obleki in se pripravljala k toaleti.

Pri tem ji je pomagala stara Indijanka Amajka. Jožefa si je odvila lase. Bili so tako redki, da se je bliščala koža na glavi. S sovjimi očmi je koketirala z lastno podobo v zrcalu in vprašala služabnico:

„Se Ti ne zdi, da sem shujšala, Amajko?“

„O ne, senorita.“

„Res ne? Meni se pa zdi, da sem bila poprej bujnejša in bolj polna!“

„Ni res, senorita!“

„Poglej moje rame! Poprej so bile tako lepo polne in okrogle!“

„Saj so še zdaj. In tako bele in svetle, kakor alabaster.“

„Res?“

„Res!“

Indijanka je nesramno lagala, kajti rame so bile suhe in brez mesa ter temne kakor ciganska koža.

„Torej meniš, da sem še lepa?“

„O pa kako! Dobe se osebe, ki so čim starje, tem lepše in k tem spadate Vi, senorita.“

„Ti se mi le laskaš!“

„Prav zares ne.“

„Toda poglej. Vrat se mi vidi presuh.“

„O ne. Vitek je in lep kakor labodji, prav tak, kakršnega imajo gospodje radi. Le pazite, s kakimi očmi Vas občudujejo, senorita.“

„Morda me hočeš le tolažiti. Si videla v prejšnjih časih moja pleča?“

„Kajpada vsak dan.“

„Tako polna so bila.“

„Zelo polna.“

„Tako okrogla.“

„Zelo okrogla.“

„Tako bujna.“

„Zelo bujna.“

„Se niso predrugačila, Amajka?“

„Bog vari! Še vedno so zapeljiva kot v prejšnjih časih.“

„Toda lasje mi izpadajo.“

„Saj novi zrastejo, senorita. Da bi le jaz imela take. Saj jih komaj skupaj spravim.“

„Če meniš torej, da nisem izgubila na lepoti, me pa obleci, toda prav zapeljivo.“

„Pričakujete obisk?“

„Ne, šla bom le k fotografu, da si naročim nekaj ducatov slik.“

„Te boste spet podarili Vašim pristašem?“

„Da. Ali ne misliš, da je bila to srečna misel, vsakemu pristašu dati mojo sliko?“

„O gotovo! Celo vzvišena misel. Nekoč sem nekaj čitala, česar se moram vedno spomniti pri tem.“

„Kaj?“

„Bila je tako lepa zaljubljena pripovedka, da sem morala jokati. Ona mu je dala svojo sliko in on si jo je na srce obesil ali privezal. Bralo se je tudi, da je najgotovejše sredstvo pridobiti si ljubezen, če se dotičnemu podari slika in jo ta na srcu nosi.“

„Ah, to si čitala?“

„Da.“

„In je res?“

„Gotovo in resnično res!“

„Moj Bog, kaj bo iz tega nastalo?“

„Iz česa, senorita?“

„No, toliko slik sem podarila.“

„Da, več sto.“

„In kje misliš, da jih bodo nosili?“

„Ob sebi umevno, na srcu, kam pa liočejo deti drugam sliko.“

„Praviš tudi, da to vzbudi ljubezen?“

„Prav gotovo. Lahko prisežem.“

„No, torej me bo več sto moških ljubilo!“

Zvita služabnica je plosknila z rokami in zaklicala:

„Sveta madona, saj res! Kaj bo nastalo iz tega? Gospodje se bodo pobili drug drugega in nazadnje bo le eden edini ostal.“

„In ta edini — veš, kaj bom z njim storila?“

„O, jaz bi ga obdarila, za moža bi ga vzela.“

„Misliš?“

„Da, da, gotovo!“

„Toda pomisliti moraš, da bom takrat morda prezidentova ali celo kraljeva hči.“

„Ali se te ne smejo omožiti?“

„Se celo morajo se. Toda to so politične, konvenijenčne možitve, v katerih je človek nesrečen. Ah, Amajka, kako lepo je, biti predsednikova hči in nesrečno omožena!“

Plosknila je z rokami, in Indijanka je stala poleg in zvijala oči. Govorili hi bili še dalje o tem predmetu, ko ne bi vstopila služabnica in takoj za njo več gospodov. Bil je alkad z mnogimi policisti.

Ko so gospodje neoglašeni vstopili, je Jožefa vstala in zapovedujoče rekla:

„Kaj je to, senorji? Ali ne veste, kaj ste dolžni vpoštcvati?“

„Zelo dobro vemo,“ je odgovoril alkad, „in bomo z Vami tudi tako postopali, kakor zaslužite. Ali me poznate?“

„Da,“ je odgovorila.

„Prihajam v imenu cesarja —“

„Cesarja?“ ga je prestrašena prekinila.

„Da. Kje je Vaš oče?“

„Na potovanju.“

„Kje?“

„V Oahaki, kakor mi je rekel. Natanko sicer ne vem.“

„Kedaj se namerava vrniti?“

„To je negotovo.“

„Poznate Južnega Pantra?“

Zvita Mehikanka je odgovorila:

„Ne.“

„Toda Vaš oče ga pozna?“

„Ne vem.“

„Hm, vidi se, da ste nedolžni, senorita. Ste-li morda videli kak oglas, ki so bili danes zjutraj nabiti po cestnih vogalih?“

„Vendar, vendar spet enkrat, ljubi Edvard. Hvala Ti, da si me tako razveselil. Daj, da Te poljubim!“

Objela ga je in mu poljubila ustnice kakor srečna nevesta, dočim je on ni poljubil. Potegnila ga je k divanu in sedla poleg njega. Ovila mu je roke okoli vratu in pritisnila svojo krasno glavico na njegove prsi.

Tako sta sedela, on v svojem starem, umazanem, s krvjo napolnjenem jopiču in ona v prozorni svilnati obleki, skozi katero se je bliščala polt te krasne žene.

„Kakor vidim, si hotela na izprehod?“ je hladno pričel pogovor.

„Da. Hotela sem še dve uri na izprehod in potem pričakujem majorja. Rada pa pogrešam to zabavo, da imam le to srečo, da Te vidim pri sebi.“

„Kakšno zabavo lahko pogrešaš?“ se je smehljal. „Izprehod ali majorja?“

„Izprehod kajpada, major ni nikaka zabava.“

„To Ti verjamem.“

„In ta grdi kapitan — — ah, ali veš, da je že več dni zunaj?“

„Kam je šel?“

„Nihče ne ve.“

„Tudi Tvoj sladki major ne?“

„Ne.“

„Toda poveljnik mora vedeti!“

„Gotovo.“

„Torej je to slabo znamenje za nas.“

„Za nas? Na kak način?“

„Kapitan je imel nekaj tajnega. izvršiti in to je povejlnik zamolčal majorju; to je naj boljši dokaz, da ne zaupa temu.“

„Iz tega stališča še nisem motrila te zadeve. Vidim, da si bistroumnejši od mene, ljubi Edvard.“

„Drugikrat boš previdnejša. Moramo si vzajemno pomagati.“

„Rada bi vedela, kam je šel kapitan; na vsak način moram to zvedeti in zato se moram držati poveljnika.“

„Je-li ljubeznjiv proti Tebi?“

„Da.“

„Torej, je vendar vgriznil v vado!“

„To že, toda le kot velika riba, ki se lahko vsak čas iztrga s trneka. Pred kratkim me je prosil za diskreten sestanek.“

„Si mu obljubila?“

„Še ne; hočem poprej malo nategniti vrvico in čakati na priliko, da izvem kaj važnega od njega. Dovolila mu bom jutri zvečer in Ti lahko poslušaš.“

„Ni mogoče, kajti na vsak način moram še danes naprej.“

„Kako mi je žal! Torej Te danes zvečer ne bom imela.“

„Žalibog!“

„Ti je tako nujno treba oditi?“

„Zelo. Od včerajšnje noči sem brez prestanka jezdil na neosedlanih konjih in gotovo petdeset geografičnih milj prešel. Iz tega lahko sklepaš, kako je stvar nujna.“

„Ti revček!“ je rekla in nežno božala njegova lica obenem ga poljubujoč na ustni. „Saj se boš ugonobil, spal nisi nič?“

„Ne.“

„Toda če moraš že danes naprej, ne boš izvedel, kam je povelnik poslal kapitana!“

„O, to že vem, drago dete,“ je smehljaje odgovoril.

„Ali res?“ se je začudila.

„Še prav natanko vem. Naletel sem namreč na kapitana in vse slišal.“

„Edvard, Ti si res nenavaden človek.“

„O ne,“ je skromno odgovoril. „Imel sem le srečo, sicer ne bi ničesar izvedel. Na to me je opozoril Medvedovo Oko.“

„To je mladi apaški vodja, ki išče svojega brata Medvedovo Čelo in ki je prisegel, če ga ne najde, da usmrti vsak teden dokler bo živel enega belega človeka?“

„Da, prav ta. Moj prijatelj je in mi je obljubil petsto svojih vojakov.“

„To je prav dobro, kajti teli petsto odtehta pet tisoč Francozov. Kaj si pa zvedel od kapitana?“

„Bil je pri Komanhih, ki so mu obljubili šeststo vojakov.“

„O, to je pa slabo!“

„Pa, uničil jih bom! Dalje je šel v Gvadelup, preoblečen v zlatokopa, da bi pričakoval kompanijo Francozov, ki bi si osvojili trdnjavico. Da si je poveljnik upal, tako daleč poslati vojake je znamenje, da morda hoče predsednika Huaresa v Pazo del Norte vjeti in da je slišal o pošiljatvi denarja, ki je že na potu iz Združenih držav.“

„Denarna pošiljatev? Ah, da bi že skoro prišla! Nujno želim to.“

„Zakaj?“

„Predsednik mi je že tri mesce na dolgu s plačo. Tukaj me imajo za bogato, ker moram sijajno živeti, da lahko Vašo stvar podpiram. In vendar je že moja blagajnica popolnoma prazna. Vem, da Huares sam rpi pomanjkanje, toda bila sem že prisiljena narediti dolgove. Bojim se, da ta sijaj v moji hiši ne bo dolgo trajal.“

„Da, predsednik res nima ni kakih sredstev; če Ti kljub temu pošlje denar, lahko izprevidiš, da ve ceniti koristi, ki nam jih donaša Tvoja lepota.“

„Denar mi pošlje,“ se je zveselila.

„Da.“

„Kedaj? Po kom?“

„Danes, po meni.“

„Krasno, krasno! Daj se poljubiti!“

Videlo se je, da se ni veselila iz skoposti, ampak iz potrebe. Ovila mu je roke okoli vrata in ga tako pritisnila nase, da so se njene prsi, vsled izrezane obleke, dotikale njegovih golih prs, ker je imel odpet jopič. V takem položaju bi nihče drugi ne ostal hladnokrven: Edvard pa je njen objem in vroče poljube hladno prenesel in rekel:

„Dva tedna sem nosil denar seboj, oprostiti mi moraš, res nisem mogel poprej priti.“

„Rada Ti odpustim ljubi Edvard, kajti znana mi je Tvoja skrb zame. Koliko pa je?“

„Plača za pol leta. Tri mesece zaostanka in tri mesece naprej. Si li zadovoljna?“

„Zelo, zelo!“

Edvard je segel v svoje lovske čevlje in izvlekel zavojček ter ga ji podaril. Odprla je, preštela in rekla:

„Prav! Zdaj sem spet bogata! Toda ljubi, Edvard storiti mi moraš ljubav in vzeti en tak papir od mene.“

Z odkritosrčno prosečim obrazom mu je pomolila bankovec za sto funtov. Ta pa je zmajal z glavo in rekel:

„Hvala Ti, Emilija! Vem, da mi iz srca želiš dobro, toda ne smem zlorabiti Tvoje dobrote. Sa j tudi ne vem kaj početi z denarjem.“

„Ali Edvard, ne veš kaj početi z njim? Le oglej se malo.“

Šaljivo je pogledal po sebi in se potem pzrl okrog po sobi rekoč:

„Ti misliš, da se moja obleka nič kaj ne vjeina s Tvojo?“

„Popolnoma nič!“

„Da, prav imaš. Toda, če prideš Ti k meni v gozd, se tudi Tvoja obleka ne bo vjemala z mojo. Oblečen sem tako, kakor se mi zdi potrebno.“

„Toda nove hlače in nov jopič bi — —“

Prekinil je njene besede in rekel:

„Moja obleka je prav dobra za moje namene, sploh Ti pa ni treba skrbeti zame, nisem tako reven, kakor si misliš.“

„Ah, torej si bogat!“

„Skoro. V gorah sem namreč slučajno našel zlato žilo, če mi je treba denarja, grem tja in si košček zlata odlomim. Hvala Ti za darilo! Če me hočeš s kom razveseliti daj mi kaj jesti; zelo sem lačen.“

Glasno se je zasmejala. Tudi on se je smejal in rekel:

„Ti se smeješ moji lakoti?“

„Da, ali naj se ne?“

„Le daj se. Gospodje, ki Te obiščejo, Ti govore o lepoti, sreči in ljubezni. Radi bi iz Tvojih lepih ustnic pili nektar, jaz medved pa ne maram vsega tega in bi se le rad najedel. To je gotovo razloček. Gotovo bom zgubil veliko kredita pri Tebi in imela me boš za barbarja.“

Zamašila mu je usta s poljubom.

„Tiho, Ti medved! Veš, da si mi tisočkrat ljubši, kot vsi drugi. Ti prihajajo nalepotičeni in dišeči, zvijajo oči in blebetajo neumnosti — pa! Če pa Ti prideš, vidim moža. Kako rada Te gledam, če potisneš grižljaj v usta in stereš kosti, kakdr pravi medved. Povem Ti Edvard, takoj bi strgala te blesteče cape s sebe in oblekla najslabše krilo, da bi le smela s Teboj iti v gozd in jesti pri Tebi krompir, grah in koruzo. Toda nisem Ti dovolj dobra in nazadnje imaš prav. Mojo ljubezen zaničuješ, toda moje prijateljstvo moraš vendarle sprejeti. Povej, kaj hočeš jesti? Moram Ti sama postreči, ker ne sme nihče vedeti, da si pri meni.“

„Prinesi mi velik kos suhega kruha in nekaj mesa.“

„Drugega nič?“

„Tak človek!“ se je smejala. „Vse delikatese bi lahko imel in zahteva suh kruh. A naj se zgodi po Tvoji, volji.“

Vstala je in odšla po jed. Ko je stopala skozi sobo, tako ponosna, tako krasna, kakor kraljica, je gledal za njo. Bilo je, kakor bi se mu smilila, toda otresel se je ginjenosti in mrmral:

„Pa! Kljub njeni res zvesti, podložni ljubezni, vendar ni nesrečna. Ljubi blišč in zabavo in ker ji je to na razpolago, je zadovoljna s svojim sedanjim položajem. Za Boga na to še mislil nisem, da se more tako krasna ženska zaljubiti v takega medveda, kakor sem jaz. Ljubezen je res čudna stvar.“

Vrnila se je in prinesla krožnik, s katerega je zajemal s pravim zadovoljstvom. Opazovala ga je z vidnim zanimanjem in mu rekla:

„Tako, moj ljubi Edvard, se mi pokazuješ v mojih sanjah. Sredi pragozda vidim malo leseno hišico, Tebe kot moža, sebe kot gospodinjo.“

„O prosim!“

„Potrpi! Saj je le v sanjah! Ti se vračaš z dela ali lova, sedeš za mizo — — —“

„Brez poljuba?“ se je smejal.

„Deset poljubov poprej, Edvard! Potem Ti prinesem še kadeči bivolov jezik — — —“

„Ne, mrzel mora biti! Bivolova pečenka sme biti še gorka.“

„Torej dobiš bivolovo pečenko in Ti jo prav tako lomiš, kakor zdaj Zobje se Ti bliščijo; samo za jed se meniš in to se mi zdi tako prijetno in ugodno, da sama dobim tek.“

„Hočeš?“ je vprašal in ji ponudil suhi kruh.

„Ne, brrr!“ je odgovorila in se stresla.

„No, to je lepa gospodinja, ki noče kruha jesti!“

„Naučila bi se spet.“

„Toda težko. Saj imaš vse lahko boljše!“

„Kako?“

„Omoži se bogato in srečno. S svojo lepoto in svojo duhovitostjo lahko dubiš najboljšega in najbogatejšega moža. Potem si preskrbljena za celo življenje.“

Gledala je pred sebe. Čutila je, da ima prav, vendar mu je rekla skoro z očitajočim glasom:

„In to mi praviš Ti? Ti, edini, ki ga lahko ljubim?“

„In ki je tudi edini, ki Ti odkritosično želi dobro!“

„Da, verujem Ti, vedno si bil dober z menoj, že kot deček.“

„Zakaj bi pa ne? Tvoji in moji stariši so stanovali v isti hiši. Bil sem močan dečko, in Ti slabotna, ljubeznjiva punica. Potem sem se šel učiti za kovača in Ti si šla v šolo.“

„In ko sem nehala v šolo hoditi, si bil Ti garoter.“

„Žalibog! Toda ko sem nehal biti garoter, si bila Ti grizeta in si se dala odpeljati od nekega amerikanskega goljufa čez morje.“

„Ta me je zapustil in prišla sem v največjo bedo. In nekega večera sva se našla v St. Lui pri reki. Sita sem bila življenja in hotela skočiti v vodo; Ti si to slutil in si pristopil. Spoznala sva se in bila sem rešena. Delal si zame in delil z menoj, kar si zaslužil. Poiskal si mi naposled mesto za družabnico pri gospe, s katero sem prišla sem v Mehiko. Dolžna sem Ti življenje in še več.“

„Ni vredno besede, otrok. Saj si od tedaj zadosti storila zame in za našo stvar. Nikdar bi ne bil verjel, da je iz malega otroka, ki sem ga nosil na rokah, in iz obupane ženske na bregu Misisipija, postala taka dama. Emilija, Ti si lepa. Ti si krasna, očarujoča!“

Porinil je krožnik od sebe, da bi jo bolj opazoval. Skočila je s svojega sedeža in zletela v njegovo naročje; stisnila je njegovo glavo na svoje bujne prsi in rekla:

„Edvard, to vse mi nič ne koristi. Samo Tebe bi rada osvojila in očarala; Tvoja ženka bi bila rada, čeprav le za eno kratko leto in potem srečno umrla. O Bog, zakaj ne more to biti!“

Pritiskala ga je k sebi in jokala. Počasi jo je odmaknil od sebe in rekel:

„Midva nisva ustvarjena drug za drugega. Oba sva strastna in sva že preveč živela, ne moreva se spopolniti. Ali ne izprevidiš tega?“

Vzela je svoje roke z njegovega vrata in rekla:

„Žalibog izprevidim, moj dobri Edvard. Kdor naju se omoži, sme vzeti le miren, spravljiv značaj. Storila bi le drug dragega nesrečnega. Toda, — toda —!“

Hitro je korakala gori in doli po sobi, obstala pred njim, pokazala, s svojimi rokami okoli in rekla:

„To vse imam Tebi zahvaliti. Poglej me! Ali misliš, da ne vem, kako ?em lepa, da ne vem, kakšno moč imam v svoji lepoti. Poglej moje oči, mojo glavo, mojo postavo. Nikdo se mi ne more ustavljati, le Ti ostaneš hladen pri mojem pogledu. Kako rada bi vso svojo lepoto le zate imela, toda zastonj nastopil si pot čednosti in od te se ne daš odvrniti. Ali ni to strašno?“

Edvard je molčal; kakor ga ni omamila njena lepota, tako tudi ne njeno vzdihovanje in tarnanje. Videla je, da ne bo nikoli dosegla njegove ljubezni, stopila je k oknu in zrla v temno noč. Edvard je videl, kako so se ji vzdigovale prsi in kako nemirno so ji prsti trgali krasno zaveso.

Naposled se je pomirila in sedla k njemu. Bila je bleda in glas ji je bil hripav, ko je rekla:

„Najbolj čudno pa je, da Te še vedno ljubim, da ni v meni nobene iskrice sovraštva in maščevanja. Žrtvovala bi se zate in pri Tvojih nogah rada umrla kakor pes, katerega umori gospodar in ki mu še v zadnjem trenotku liže roko. Toda ne govoriva več o tem; govoriva raje o naši stvari!“

„To je boljše, ljuba Emilija,“ je odgovoril.

„Da se je pokazal nov predsednik za Mehiko, to veš?“

„Nič še nisem slišal. Kdo pa je?“

„Neki Kortejo iz Mehike. Menda se piše Pavlo Kortejo.“

Edvard je postal radoveden. Ime Kortejo mu je bilo dobro znano. Čital ga je v knjižici, katero je vzel don Alfonzu, potem ko ga je garotiral in ki mu jo je potem vzel gozdni čuvaj na Bršljanovem.

„Kortejo? Kaj pa je?“

„Bil je oskrbnik grofa Ferdinanda de Rodriganda. Ali si morda poznal tega grofa?“

„Slišal sem o njem.“

„Umrl je že pred dolgimi leti. Poznaš tudi Korteja?“

„Samo po imenu. Toda, če je v Mehiki, kako se more potegovati za predsestvo. Saj je glavno mesto v rokah Francozov.“

„Rekla sem le, da je iz Mehike, ne pa v Mehiki. Zdaj je v pokrajini Čijapa.“

„Ima kaj pripadnikov?“

„On in Južni Panter sta bila izmed prvih, ki sta se izjavila za Francoze. Dokler je bil Huares še mogočen, se Kortejo ni upal na dan s svojimi namerami; zdaj pa misli, da so mu čas in razmere ugodne. Agitira v južnih pokrajinah, kjer Francozi še niso dosegli mnogo vspehov.“

„Ali je Kortejo mož zato?“

„Ne vem!“

„Ima potrebna sredstva na razpolago?“

„Najbrž!“

„In uspehi, katere je že dosegel?“

„No, menda ne bodo prav veliki. Toda Južni Panter se je izrekel zanj, in kakor veš ima ta mnogo pripadnikov.“

„Ta Kortejo nam ne bo posebno nevaren.“

„Kdo ve! Morda ima denar in za denar je Mehi-

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

popolnoma neznan mož. Zelo se ga prestraši a vendar ga vpraša:

„Kdo ste? Kaj hočete tukaj?“

Tujec se je priklonil in potem je rekel z votlim glasom:

„Stanuje tukaj senor Kortejo?“

„Da. Hočete k njemu?“

„Ne, ampak k Vam.“

„Ali, kaj pa hočete od mene? Kako ste prišli v hišo?“

„Čez dvoriščni zid, ker me ni smel nihče videti. Zdaj pa vidim, da je bila ta previdnost nepotrebna, kajti niti lastna hči me ne spozna.“

Vzel je lasuljo z glave in odstranil brado, Jožefa je spoznala svojega očeta.

Stekla je k njemu ter ga objela. Poljubil jo je, in ona mu je poljub vrnila. Kaj takega se je pri njima redkokedaj prigodilo, zato je tudi čudno izgledalo.

„Ti si?“ je vprašala. „Resnično, nisem Te spoznala!“

„Izvrstno sem se našemil,“ je odgovoril. „Bilo je pa tudi potrebno, ker, če bi me spoznali, bi bilo po meni. Kako se Ti je godilo?“

„Dobro do danes. Danes popoludne pa je prišel alkad preiskovat.“

„Preiskovat? Ali res mislijo, da sem tako neumen, da ne bom vse v redu imel, če držim z Južnim Pantrom in če zapustim Mehiko. Saj vendar niso ničesar našli?“

„Nič. Vse je dobro zakopano.“

„Potem je vse dobro.“

„Ni vse dobro. Izgnali so me namreč iz dežele.“

„Ah res?“ je vprašal zaničljivo. „Gotovo na cesarjevo povelje?“

„Da.“

„To je posledica mojih današnjih oglasov. Kedaj pa moraš zapustiti deželo?“

„Mesto v štiriindvajsetih urah in deželo v enem tednu.“

„Smešno! Kako daleč pa seže moč tega cesarja? Samo tako daleč Ti je treba oditi, da Te ne doseže; potem si varna. Sploh pa še danes zapustiš mesto.“

„Še danes? Zakaj?“ je vprašala.

„Spremila me boš.“

„Kam?“

„V hacijendo del Erina.“

Kakor bi jo blisk zadel, je Jožefa poskočila in dejala:

„V Erino? Je-li res?“

„Da.“

„K staremu Petru Karpelesu?“

„Da.“

„Kaj pa hočeš pri njem? Karpeles je naš največji sovražnik.“

„Ravno zato se veselim, ker bova star račun poravnala. Predno Ti pa povem, prinesi mi jesti in piti ter poglej, da nihče ne izve, da sem tukaj.“

Hči je odšla in skoro prinesla zahtevano; potem sta sedla in nadaljevala pogovor.

„Poslušaj,“ je začel Kortejo, „kaj me je dovedlo, da sem te prišel iskat v Mehiko. Prišlo je namreč orožje za nas, in Panter je pripravljen, da udari. Vspeh je kljub temu dvomljiv, ker je preveč Francozov. Zato jih moramo zgrabiti od dveh strani od juga in od severa. Zdaj nabiram vojake in pojdem na sever, da spravim veliko četo skupaj.“

„Zakaj pa moram jaz s Teboj?“

„Ker Te potrebujem in ker moraš itak iz mesta.“

„In zakaj baš v hacijendo del Erina?“

„Ker mi je zelo pri roki. Veš, kje je zdaj Huares!“

„Pravijo, da je v Pazo del Notre.“

„Dobro. K njemu moram, da se na kak način spravimo. Sprijazniti se moramo z njim, ker združeni smo potem Francozom kos.“

„Ali, oče, mislila sem, da hočeš postati predsednik.“

„Kajpada.“

„Potem ne moreš biti, še držiš s Huaresom!“

„Neumnica, to se vse naredi. Ko bomo z njegovo pomočjo premagali Francoze, potem — hm.“

„Ah, že razumem, potem se lahko odstrani.“

„Izvedel sem tudi, da je angleški posredovalec na potu k Huaresu, Prinese mu orožje, strelivo in denar. Tega moramo zasačiti, da mu vse odvzamemo. S takimi pripomočki bom Huaresu prav dobro došel.“

„Če pa izve, da imaš le to kar je bilo njemu namenjeno?“

„Kdo naj mu pa pove? Jaz ne. In jaz sem edini, ki to ve.“

„Kje pa je ta posredovalec?“

„V El Eefugio bo šel na ladijo in od tam plul po Rijo Grande navzgor. Tam ga bom vjel. Ugani, kdo je ta mož?“

„Kako bi uganila? Povej!“

„Sir Lindzej.“

Jožefa je poskočila.

„Lindzej?“ je zaklicala. „Ta? Ta?“

„Da; prav ta, ki smo mu vzeli milijone.“

„In ki ga je Huares oprostil iz rok Južnega Pantra?“

„Da,“ je prikimal Kortejo vesel, „in tudi njegova hči je pri njem.“

„Njegova hči Ema? Kakšna sreča! Pa veš to natanko?“

„Prav natanko! Južni Panter ima dobre ogleduhe.“

„Potem pride Lindzej spet v Tvoje roke in mis Ema v moje. Kaka radost! O, vse mi bo poplačala, vse, ker se je smatrala za lepšo, boljšo in plemenitejšo od mene. Torej pojdem tudi jaz k Rijo Grande?“

„O ne, Jožefa, Ti ostaneš na hacijendi del Erina.“

„Me bo Karpeles obdržal pri sebi?“

Kortejo se je surovo zasmejal.

„Saj bo moral. Misliš, da mu pustim hacijendo?“

„Saj je njegova lastnina.“

„Zdaj, toda vzel mu jo bom. Hacijenda bo središče mojih načrtov in podvzetij. Tam bom nabiral vojake in od tam bom napadal in tam — veš najvažnejše?“

„Kaj?“

„Tam je v bližini jama kraljevskega zaklada.“

„Torej boš ugrabil zaklad, kajpada če ga najdeš.“

„Videli bomo. Kolikor sem zvedel od Alfonza, je ta kraj tajnost Mictekov. Teh bom toliko nalovil ter jih mučil, dokler mi ne izdajo te tajnosti. Potem sem bogat, bogatejši kot sto kraljev, zato mi bo lahko postati mehikanski kralj.“

„Boš Karpelesu odkupil hacijendo?“

„Mi ne pride na misel. Vzel mu jo bom.“

„Branil se bo.“

„Naj le poskuša. Povem Ti namreč, da me pred mestom čaka dvesto krepkih, pogumnih mož, katere sem dozdaj nabral. S temi bom osvojil hacijendo, in če se bo Karpeles branil, ga umorimo.“

„Torej še danes zvečer odjezdimo?“

„Da. Ne smemo se muditi. V hiši naj ostane, kakor je, skrbel sem, da bo vse v redu.“

„Amajko pa moram vzeti seboj.“

„To ne gre. Starka bi nam bila na potu.“

„Potrebujem jo pri toaleti.“

„Obleči se boš morala sama.“

„Saj vendar ni mogoče, oče! Hči — kralja!“

„Pa! Zdaj še nisi. Pripravi vse, kar potrebuješ, do takrat se bom malo spočil. Točno o polunoči odidemo.“

Ubogala ga je, in kmalu po polunoči je dirjala četa dvesto mož z eno damo proti severu. —

Kakor smo izvedeli v prejšnjem poglavju, so Strnad in njegovi spremljevalci stopili v Žijemu na suho in sklenili, da gredo najprej v liacijendo del Erina. Kapitanu Milakoviču se je naročilo, naj jadra zopet okoli rta Horn v Verakruc, kjer naj pričakuje novih naročil. Ostali so se napotili v hacijendo.

V Žijemu so slišali, da so Franeozje posedli Mehiko in da je nastala meščanska vojska. Izvedli so tudi, da ropajo in more po deželi razbojniške čete, zato so predvsem skrbeli, da se dobro oborože. Po Strnadovem nasvetu niso potovali proti vzhodu čez Sijero de los Alamos, ampak so se obrnili ob reki Yaqui, da dospejo v Čikvakvo. To mesto je bilo tako oddaljeno od glavnega mesta, da so pričakovali, da ga še niso dosegle politične in bojne homatije. Niso slutili, da so Franeozje že zasedli to mesto.

V La Junta, kjer se deli reka v dva rokava, so se hoteli obrniti proti vzhodu. Tukaj so pa zvedeli, da so Franeozje v Čikvakvi, in da je predsednik Huares v Pazo del Norte, kjer nabira vojaštvo za napad.

„Kaj počnemo zdaj?“ je vprašal don Ferdinando.

„Že preveč smo prestali, da bi se zopet podajali v nevarnosti.“

„Prepričan sem, da se nam ni treba bati Francozov,“ je odgovoril Strnad.

„Bati se nam pa je roparskih čet.“

Tedaj se oglasi Medvedovo Srce:

„Moji bratje naj gredo z menoj najprej k Apahom. Tam bo vladalo veliko veselje, da se je Medvedovo Srce zopet vrnil in ta bo vzel toliko apaških vojakov, da bodo moji beli bratje brez nevarnosti prišli v hacijendo.“

Strnad je pritrdil.

„Dobro mi je znan ta kraj,“ je rekel, „in najboljše je, da se ravnamo po nasvetu prijatelja. Gotovi smo, da nas bodo Apahi z veseljem sprejeli in pri njih bomo tudi zvedeli, na kak način hočemo nadaljevati svojo pot.“

„Le pojdimo k Apahom,“ je dejala Olga Karpeles. „Tam blizu je trdnjavica Gvadelup, kjer imam sorodnike, ki se bodo zveselili mojega prihoda. Pri njih sem bila tudi takrat, ko sta me Medvedovo Srce in Anton rešila iz komanških rok.“

„Kdo so Vaši sorodniki?“ je vprašal Strnad. „Ribnero se pišejo; on je Slovenec in njegova žena je bila moja teta, sestra mojega očeta.“

„Bil sem že tam blizu, toda še ne v Gvadelupu, zato mi tudi ni znano ime Rbnero. Koristilo nam bo, če imate tam sorodnike. Če bo nam treba dalj časa čakati, potem Vam ne bo treba biti pri Apahih, zato nasvetujem, da gremo k Apahom.“

Nasvet se je sprejel. Jezdili so ob levem rokavu reke in se obrnili na desno čez Sijero Karmen proti reki Rijo de Konhas, ob kateri so Francozje šli prot Gvadelupu in bili potem poraženi pri Hudičevem gorovju.

Karavana je zelo bojevito izgledala. Jezdili so na krepkih, vstrajnih konjih in vsi so bili dobro oboroženi, tudi obe ženski. Zato niso imeli dosti, skrbi, zlasti še, ker so bili med njimi tako slavni lovci.

Prišli so že prav blizu reke Rijo Konhas do ceste, ki veže Čikvakvo s Pazo del Norte. Njih namen je bil preko ceste zaviti v gorovje, toda ker so bili v bližini indijanskih pašnikov, so morali biti zelo previdni. Strnad in Medvedovo Srce sta jezdila naprej, da bi zapazila kak sled. Prerija, po kateri so jezdili, je bila sicer odprta, vendar se je vzdigovalo semintja grmičevje, ki je zapiralo razgled.

Tako grmovje so morali tudi zdaj objezditi. Zavili so okoli grmovja in hipoma obstali, kajti skoro bi trčili: z jezdecem, ki je od one strani zavil okoli grma. Tudi ta se je vstavil, na videz ravno tako presenečen.

Bil je majhen človek v slabi, oguljeni obleki. Tudi orožje je bilo staro in zarjavelo, vendar ni izgledal kot človek, ki bi se bal ali ne bil vajen divje prerije. Njegov konj je bil izvrsten mustang, dobro dresiran, kajti takoj se je vstavil in skočil na stran, ko je njegov gospodar hipoma nastavil puško.

„Grom in strela!“ je zaklical angleški. „Kdo ste?“

Strnad in njegovi spremljevalci so kupili v Žijemu novo obleko in sicer ker druge ni bilo dobiti mehikansko nošo. Zato ju je moral mož imeti za Mehikance.

„Good dag!“ je odgovoril Strnad tudi angleški. „Vprašate, kdo da sva. Midva sva dva in imava torej pravico, Vam staviti to vprašanje. Torej kdo ste, senor?“

Mali lovec je moral zreti kvišku, da je videl visoko Strnadovo postavo, vendar ni niti najmanj pokazal strahu, ko je odgovoril:

„Prav imate, senor. V preriji sta dva vedno več, nego eden, čeprav mi še za mar ni, če jih imam tri ali pet pred seboj. Sploh se mi pa ni treba sramovati svojega imena. Ste-li že slišali o lovcu, ki ga imenujejo mali André?“

„Ne.“

„Hm, potem gotovo niste iz teh krajev?“

„Gotovo ne.“

„Potem mi je jasno. Mali André sem jaz, ime mi je pa pravzaprav Andrej Štempihar.“

„Štempihar?“ je vprašal Strnad začuden. „To ime je slovensko.“

„Da, saj sem jaz tudi Slovenec.“

„Dobro, zato pustite v božjem imenu svojo puško na miru,“ je rekel Strnad slovenski. „Tudi jaz sem Slovenec.“

Tedaj se je mali André zelo razveselil, povesil je puško in rekel:

„Vi tudi Slovenec? Kako me veseli! Iz katerega kraja?“

„Blizu Ljubljane sem doma.“

„Blizu Ljubljane? Tam je moj brat.“

„Kje?“

„V nekem gnezdu, ki se mu pravi Bršljanovo.“

„Ah, torej pridni Ludevit Štempihar?“

Pri teh besedah je mali André kar poskočil v sedlu.

„Kaj? Kako? Vi poznate mojega Ludevita?“ je rekel.

„Prav dobro.“

„Presneto! In jaz sem Vas hotel ustreliti!“

„To bi Vam bilo vendar malo pretežko,“ se je smejal Strnad.

„O, saj ste dovolj dolgi in široki,“ se je šalil André, „zgrešiti bi Vas ne mogel. Odkod pa prihajate in kam greste?“

„Pridemo od morja in smo namenjeni v Pazo del Norte ali pa v Gvadelup, kakor se nam bo zdelo.“

„K komu v Pazo del Norte?“

„K Huaresu.“

„In h komu v Gvadelup?“

„K nekemu gostilničarju Ribneru.“

„Ah, tega dobro poznam! Slovenec je, doma iz Ribnice na Kranjskem. Toda Huaresa ne najdete več v Pazo del Norte.“

„Res ne? Kje pa je?“

„Tu in tam, v gozdu in v preriji.“

Strnad ga ostro pogleda in pravi:

„Vi veste, kje je, a mi nočete povedati.“

„Res je to, kajti ne poznam Vas še.“

„Moje ime je Strnad.“

„Strnad?“ je vprašal mali André in pomislil. „Hm, zdi se mi, da sem to ime že slišal. Ali, da! Senorita Resedila mi je pravila. Neki Strnad je bil na hacijendi del Erina in je potem izginil.“

„Ta sem jaz.“

André je zazijal in gledal Strnada, rekoč:

„Ta? Ta bi bili Vi?“

„Da.“

„Nemogoče!“

„Zakaj nemogoče?“

„Potem ste pa najslavnejši lovec, ki je znan v savani.“

„Na kak način,“ se je smehljal Strnad.

„Ker je ta Strnad oni imenitni lovec, ki ga imenujejo Knez Skalovja.“

„Kajne Matavasa? Ta sem jaz.“

To je bilo malemu vendar preveč.

„Kako? Vi ste ja izginili!“ je zaklical.

„Kajpada! Zdaj sem se pa spet pokazal.“

„Komaj verjetno! Veste-li, s kom ste izginili?“

„Gofovo! To moram sam najbolj vedeti.“

„No, s kom?“

„Ah, skušati me hočete, da bi videli, če govorim resnico?“

„Da,“ je rekel André odkritosrčno. „Bil bi pravi čudež, da bi se Knez Skalovja tako nepričakovano pojavil in celo tu pri nas. O, zelo bi ga potrebovali. Ali, kdo je to? Kdo so ti?“

Ostali so namreč prišli, ker so zaostali. Vsled grmovja jih André ni mogel zapaziti.

„To so osebe, s katerimi sem izginil. Ta poleg mene je Medvedovo Srce, vodja Apahov.“

„Grom in strela!“ je zaklical André in s široko odprtimi očmi gledal Indijanca.

„Ta, ki jezdi naprej, je Bivolovo Čelo, vodja Mictekov.“

„Krajcpataljon!“

„Za njim jezdita dva brata. Eden je zet hacijendera Karpelesa, če ste kaj slišali o njem.“

„Gromov Strel.“

„Da.“

„Nehajte! Sicer se mi koleščki vstavijo v glavi. Niti v sanjali bi si ne mislil, da srečam danes take ljudi.“

„Verujete zdaj, da, sem pravi Strnad?“

„Da, prav rad. Ta presneta mehikanska noša me je zmotila. Odpustite! Nate, mojo roko! Stopimo s konj, ker Vam imam precej važnega za Vas povedati.“

Skočil je s konja in tudi Strnad je razjezdil. Medvedovo Srce ju sicer ni razumel, ker sta govorila slovenski, vendar je pa tudi ravnodušno, kakor vedno, stopil s konja.

Tudi ostali so medtem prišli do Strnada.

„Ali, s kom pa govorite?“ je rekel grof.

„S Slovencem, z mojim krajanom,“ je odgovoril Strnad. „Lovec se imenuje mali André in mi ima veliko važnega povedati, kakor pravi. Zato se pa malo odpočijmo tukaj.“

Razsedli so in legli v travo, dočim so se pasli konji po sočnati travi. Andre se je začudil, ko je videl tudi dve ženski. Zanimal ga je pa najbolj častitljivi grof s kakor sneg belimi dolgimi lasmi in brado, ki mu je segala do pasu.

„Govorite tudi španski?“ ga je vprašal Strnad.

„Da,“ je odgovoril André.

„Torej govorimo španski, da bodo vsi razumeli. Kakšne novice imate za nas?“

„Kakor sem že rekel, ni Huaresa več v Vazo del Korte. Predno Vam povem, kje da je, moram vedeti s kom držite, s Francozi ali Mehikanci?“

„Z nikomur. Če ste kaj slišali o meni, lahko veste, da nikdar ne držim s kako stranko.“

„Da, res je in to zadostuje. Francozje so osvojili Čikvakvo in poslali kompanijo vojakov, da bi se polastila Grvadelupa, toda to kompanijo so Apahi popolnoma uničili.“

„Ug!“ je zaklical Medvedovo Srce pri imenu Apahi.

„Vodja Apahov je bil Medvedovo Oko.“

„Medvedovo Oko? Kdo je to?“

Indijanci dobé svoje pravo ime šele, ko postanejo zreli za vojsko. Ko je Medvedovo Oko zadnjikrat videl svojega brata, je bil ta še deček brez imena in slave. To je slutil André, zato je rekel:

„Ko je Medvedovo Oko tako nenadoma izginil, je imel mlajšega brata. Ta je postal slaven vodja. Ker je iskal svojega brata Medvedovo Srce, si je dal ime Medvedovo Oko. Ni ga našel in mislil, da so ga beli ljudje umorili, zato je vsak teden umoril in skalpiral enega belega. Zdaj je najpogumnejši in najslavnejši apaški vodja.“

„Ug!“

Samo to besedo je Indijanec izgovoril, toda v nji je bilo izraženo toliko bratovske ljubezni, hvaležnosti in zadovoljstva, kar bi kdo drug s celim govorom ne mogel povedati.

Mali lovec je nadaljeval:

„Medvedovo Oko je načeloval Apahom, ki so uničili Francoze in potem šel z njimi na vzhod. Tam je bil general Hamert, ki je nesel Huaresu več milijonov dolarjev. Tega je obkolilo šeststo Komanhov, katere je Medvedovo Oko tako porazil, da niti eden ni ušel.“

„Ug!“ je zaklical Medvedovo Srce. „Ali je bil mali beli mož tudi zraven?“

„Da, bil sem. Kazal sem Apahom pot.“

„Torej si prijatelj mojega brata?“

„Da.“

„Ug! Potem moraš biti tudi moj prijatelj!“

Ponudil mu je roko, katero je Andre krepko stisnil, vesel, da je prijatelj tako slavnega Apaha.

„Denar smo potem srečno pripeljali Huaresu,“ je nadaljeval André. „Komaj smo dospeli do njega, smo slišali, da so Francozje izvedeli za poraz njih kompanije. Hitro so prosili za pomoč in tristo mož je te dni odšlo iz Čikvakve, da zopet napade in osvoji Gvadelup. Hu