Berač (Jože Zavertnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Berač
Jože Zavertnik
Izdano: Proletarec, Chicago, 1908.
Viri: Proletarec, 1908, št. 27.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sredi avgusta je. Vročina je neznosna. Nališpane dame in blazirani gospodje šetajo po Latermanovem drvoredu in zro zaničljivo na druge, ki niso oblečeni v svilo, ali ne nosijo cilindra in glace-rokavic. Otroci v ljuvljanskem pratru igrajo otroške igre ali pa zvedavo gledajo nerodno in okorno slikane podobe na komedijantskih šotorih in kolibah. Vpitje in krik igrajoče se in vesele dece še razlega skoro do Dunajske ceste. Vmes pa cvilijo in tulijo lajne tako hripavo in v nesoglasju, da mora človek imeti jeklene živce, ako si hoče ogledati ta direndaj od blizo.

Ob straneh drevoreda, tik jarka pa sede siromak i proseč mimoidočih darov. Nekateri imajo svoje prsi okrašene z vojaškimi svetinjami, kot bi hoteli reči, da imajo več pravice do darov, kot njih tovariši ki niso v svojem življenju nosili vojaške suknje.

Blizo križoputa sedi star siromak z markantnim od solnca zarjavelim obrazem. Črn zamazan in vijugast širokrajnik mu pokriva glavo, iz pod katerega se vsipajo gosti, že osiveli in dolgi lasje. Obleka je ponošena, jopič brez gumbov iz levega čevlja pa gleda palec zvedavo v svet. Siromak je brez desne noge, na desni roki mu pa manjkajo trije prsti pri dlani. Levico drži v naročjo, v kateri je nekaj drobiža, katega so mu dali milordni ljudje. Svojih oči ne poveša pred mimoidočimi, tudi ne moli, ampak odprto zre fino oblečenim gospodom in damam v obraz ki veselo klanjajoč šetajo mimo njega, kod bi hotel reči: zahtevam, saj sem delal preko trideset let za bogate postopače.

Ni se rodil kot prosjak. Pa tudi sam ni zakrivil, da danes sedi ob cestnem jarku v najkrasnejšem šetališču in prosi milordov.

Ko je bil mlad je delal kot strojnik v slovenski metropoli. Oženil se je. Imel je sina, za katerega hranil in varčeval. Ali nesreče v delavski družini ne priznaje nikdor. Komaj je sinčen spolnil četrto leto je umrla žena. Vsi prihranki so šli. Treba je bilo zdravnika, leka, plačati je trebalo pogreb…….Denar je pošel. Ali on ni obipal. Hranil, varčil in delal je toliko več, da bi zgubo nadomestil.

Pol leta po smrti njegove žene je v tvornici nastal štrajk, ker je delodajalec znižal plačo za deset odstotkov. Delavci so ga volili v zaupni odbor. Tvorničar ga je poklical k sebi, ponujal mu je denar, če svoje tovariše pregovori, da se vrnejo na delo, ker je vedel, da ima vpliv pri delavcih. Kako ponosno je zalučal, Judeževe groše tvorničarju v obraz!

Drugi dan so prišli po njega policaji in odgnali so ga hudodelca teško vklenjenega pred policijskega komisarja, češ, da je dejansko napadel svojega delodajalca, in da je nevaren javnemu miru. Sedem dni zapora in odgon, se je glasila nagla sodba policajskega komisarja. Sinčka njegovega katerega je ljubilj kot punčico v svojem očesu, so oddali v deležno sirotišnico, njega so pa odgnali po prestani kazni v njegovo rojstvo vas. Kaj je hotel sedaj? Vrniti v mesto se ni smel, tudi svojega ljubljenega sinčka ni smel poljubiti še enkrat, predno odpotuje v tuje kraje in dežele. Za mesto je imel policijsko prepoved.

Odpotoval je svet, z gnjavom v srcu do družabnih in državnih naredb, ki so mu ukradle najdražje na svetu, ki so mu branile, da ni smel vzeti slovesa od svojega ljubljenca. Prehodil je skoraj vso Evropo. Večkrat je pisal v začetku na sirotišnico, da bi dobil kakšno poročilo. Zaman. Naveličal se je pisati.

Minilo je 20. let odkar je ostavil domovino. Sklenil je, da se pomladi vrne v domovino in potem jeli njegov sin živ ali mrtev.

Bilo je okoli Božiča. Mazal je stroj. Nakrat ga zgrabi zobča- kolo za hlačnico in ga potegne – stroj.

Prepozno! Desna noga je – zdrobljena pod kolenom in tr prsti na desnici s katero se je – naglici intiktivno hotel ubran- da bi zobčasto kolesovje ne str-. Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer – mu odrezali desno nogo in tri –ste na desnici. Zopet so šli vsi p-hranki. Njegovi tovariši so -brali toliko denarja, da je z-gel odpotovati v svojo domovin- kam je hotel? V rojstno vas, k- ga nihče ne pozna. Odločil se – za mesto, saj tam mora biti njeg- sin.

V nekem cenenem prenoči- v kolodvorskih ulicah je preno- kjer je plačal z zadnjimi k-carji prenočišče. Danes pa sedi – Latermanovem drevoredu in p- milodarov. Berač je, brez svoje – brez doma, ki ne ve kam bo zve- položil svojo trudno glavo, s – si bo jutri otešil svoj glad. – mestu je, iz katerega so ga p- 20 leti odgnali odgonskim pote-.

Nakrat se mu približa poli- ki ga že oddaleč motri s svoj- črnimi in živimi očmi.

Nekje je že videl te črne in – oči. Ali kje?

Ste li pristojni v mesto? p- ne policaj.

»Nisem,« odgovori siromak.

»Vaše ime,« osorno nadalj- policaj.

»Kaj vas briga moje ime,« - hlapec sužnodržcev,« odgovori –žko siromak.

»Brigajte se za tatove, mene – pustite v miru!«

»V ime zakona ste aretiani – seže naglo policaj vmes. »Te – zasramovanje javnih organov –

Policaj odsežne siromaka p- komisarja, ki je danes slučajno – v pisarni.

»Vaše ime,« ga zoper vpr- komisar.

»No če že hočete vedeti m- ime pa naj bo,« odgovori mi- siromak. »Pišem se K. T…..-

»Poglejte v imenik za zločin- zapove komisar malomarno pi-ju, »ako ni ta človek nevarna –seba«

Policaju, ki je prignal sirom-ak, se izbuljijo oči, ko zasliši im- Stopi korak bliže in s tresoč- glasom vpraša.

»Ali je vaše pravo ime?«

»Da, moje pravo,« odgov- glasno siromak.

»Zelo nevarna oseba,« seže –sar vmes. »Ima policijsko pre-ved za mesto«.

»Tako, tako,« spregovori –misar. »Osem dni zapora in –gon.« Ako se še kateri krat vrt-te v mesto, vas izročim okrajne- sodišču.

»Ah, oče, oče, kaj sem sto- Odpustite,« tarna policaj ki p-gnal siromaka.« Nisem vedel – ste moj oče. Ta vražja služ- Vrag naj - - - -

Policaj odpaše sabljo in je –že na stol. »Gospod komisar –tri prinesem uniformo. Tako sl-bo naj opravljajo ljudje, ki –majo človeške duše.«

Objame očeta in ga pritisne k sebi.

»Odpuščam, odpuščam,« spregovori oče.

»Odvedite potepuha v zapor – zaukaže bližnjemu policaju k-misar.

Očeta odženejo, sin pa opotek-joče, kot bi bil pijan, koraka, d-mov in premišljuje o tem, da – oče izustil resnico, ko mu je zal-čal v obraz, da je hlapec sužnod-žcev.