Beli Krajnci unkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Beli Krajnci unkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki Kólpi od Metlike do Osilnice
Jurij Kobe
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 41 (13.10.1847), 42 (20.10.1847), 43 (27.10.1847), 44 (3.11.1847), 45 (10.11.1847), 46 (17.11.1847),
Viri: [1], [2], [3], [4], [5], [6]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V krilu naše majhne mile domovíne živijo ljudstva, ki so v izobraženosti, jeziku, noši in šegah takó različne, de se ptujic ti razliki dovelj načuditi nemore. Vso pozornost pa zasluži zavolj svojiga odstopa od druzih Krajncov tisto ljudstvo, ki unkraj Gorjancov in Kočevarjev ob Kólpi odMetlike do Osilnice prebiva. Ko se na Gorjance od Novigamesta prisôpe in čez ta hrib proti Luži prevagne, se odprè vid po Metliški okolici tje do Ogulina na Hrovaškim, in védni tovarš, ki človéka povsod, kamorkoli se oberne, spremlja, je velikanski Klek, shodiše slovenskih copernic, ktere ponoči, vsaka pri svojim možu namesto sebe škopnik pustivši, tam na ples letajo, kar vender v naši dôbi noben bolj prebrisan človek več ne verjame. Na desno se proti jugu od Vahte skoraj do Tančegore, 4 ure delječ, razprostirajo vinske goré, in, kér sonce precej, ko na zreniku lice pomolí, svoje žarko okó na nje ravná in jih še delj ko do malih južin živo prepéka, dajejo one tako kapljico, ki kri razpali in zamakne sercé. Te goré rivajo za svojim herbtam kočevski merzli zrak nazaj, in vežejo Gorjance s hribi, ki iz vojaške meje (militara) na Krajnsko sežejo in Poljane ločijo od Metliške okolice, ktera z gorami obdana samo proti Hrovaški meji odperta stojí.

Stanovniki so v verozakonu različni: eni, in to je veči del, spadajo k zapadni, eni k izhodni; eni izmed zadnjih so se z zapadno cerkvijo zedinili, obderžavši obred (šege) iz iztočne (gerške nezedinjene) cerkve. Ti vsi živijo med sabo v pravi kristjanski zlogi takó, de bi se drugim bolj izobraženim deželam smeli v izgled postaviti.

Oprava (obleka), od krajnske popolnama razločna, akoravno pri vsih preprosta, ni vender pri vsih enaciga kroja. Vidiš okroglolične rudeče dekleta z bistrimi, večidel plavimi očmí, in ko na smeh postavijo usta, se jim vidijo lepi drobni, ko sneg beli zobjé. Njih čêlo krasi parta (šapel), nakinčena z leskajočimi kamnički, ki so v žolto (rumeno) svilo vdelani in z biseri obdani, in to zahteva spoštovanje, kér je znamnje devištva. Na glavi nosijo belo pečo, ktere roglji, nazaj privíti, so umetno zloženi; bela drobno nabrana robača in rokavi (ošpetelj), ki pokrivajo moderc in persi, in do pol pasa segajo, na persih z lepo od bisera leskajočo iglo spéti, 80 njih dolnja obléka. Verh tega perténiga oblačila pride zabúnec, to je, bela suknja, ki čez kolena do ribic sega. Take so Semčanke. ‒ Staroverka nosi, kakor Kočévarica, kožuljo iz céliga brez moderca in rokavov; nikoli je brez pregače (zastora) vidil ne boš, ki je iz volne sotkana in umetno prepisana. Zakonska se spleta v dve kiti, ki po persih visite, in ako je premožna, vpleta desetice in dvajsetice; od tod pride prevertani denár; revna pa vpleta perstane (rinke) ali kako sliko (podobo), ktera je iz bele kostí lepo narejena. Ta kinč, ki si ga v kite vpletajo, se opletki imenuje. Na kite na glavi pripnè od obeh platí nad ušesi belo pečo, ki po herbtu visí, in jo opregačo imenuje. Devica se le v eno kito spleta, ki zad po herbtu visí, in nosi na glavi rudečo kapo kot Poljanke. Nogovice imajo pisane.

Dekleta po Poljanah in Kostelji spletajo svoje lasé v rudeci kiti, ki ju z rudečimi verbci (pankeljci) kot pol klobase od ušes proti verhuncu pripletajo. Zakonske nosijo bele, od prednje platí klekane pocele (avbe), ki na verhuncu špičasto postrani nad zatilkam čepijo. Njih nogovice so suknjene pisane, to je, iz volne pletene; pri vsih druzih ob Kolpi pa bele. Poljanke, Kosteljke, Osilničanke nosijo repove.

Ravno taka razlika je tudi med prebivavci možkiga spola: vsi nosijo bele po mažarsko skrojene hlače. Semčan in Kosteljic nosita škornje, kar jima pràv lepo stojí h hlačam. Poljanci, Viničanje in Metličanje nosijo večidel mestve (čižme), samo s tem razločkam, de jih Viničan in Metličan po členkih vežeta. Vsi nosijo postrani na boku pisan torbaček. Opanke so obutev samó takó imenovanih Vlahov, ki so na Krajnsko se naselili; med Poljanci jih nosijo le tisti, ki v krajno (militaro) po tergovíno hodijo.

To ljudstvo je lepe terdne, bolj srednje ko velike postave. Bojančanje, Marendolci in Žumberčanje so se v te kraje naselili, govoré čisto sèrbsko-hrovaško narečje; imajo tudi svoje posebne šege in navade, in kakor se mi zdí, spadajo k sluinskimu regimentu; na svoje potroške na stražo v Karlovic in na granico hodijo, in si iz svojiga vojaško opravo omišljujejo v mirnih časih.

Ob Kolpi po Metliški okolici govoré slovensko-hrovaško ,narečje. Poljanc in Kosteljic se serbsko-hrovaškimu narečju bolj približujeta in izgovarjata vse besede, ktere Krajnc na ic in ik izrekuje, na ac in ak, postavim: tobolac, ústavak. Ravnagora in Delnice unkraj Kolpe morajo biti krajnska naseljitva; tù se govoriti sliši: biva, šva, kakor na Gorenskim. Tudi jih Primorci in Hrovatje imenujejo Krajnce.

Med belimi Krajnci je Poljanc nar bolj vesel; on malokdaj tiho gré, ampak vselej pôje, in desiravno še precèj krajnsko govorí, so vender njegove pesmi čisto serbsko-hrovaške. Kdor je serbske národne pesmi bral, pa Poljance péti slišal, bi misliti utegnil, de jih je Vuk v Poljanah zbiral. De pokažem, kakó čisto serbsko-hrovaško pojó, postavim tù naslednji izgled:

Bože mili! čuda golemoga,
Jer izbije mali velikoga,
Da bi zašto nebi ni žalio:
Več se biju za lipu devojku.
Peter veli: moja bu devojka;
Miko veli: moja bu devojka,
Peter veli: meni ruku dala;
Miko veli: meni obečala. ‒
Govorila lipa devojka:
Komu ruka, tomu i devojka.
Volim Petra opol drage nočke,
Neg' Mikota osred bela danka.
Petrovi su gradi pokriveni;
Mikotovi zato ni ne znadu ‒

in takó nadalje našteje kar Peter ima, Mikotu pa manjka.

Akoravno tukej ženski spôl veliko terpí, kér na glavi v nograde in njive, kamor se voziti ne more, vès gnoj znosi, in kadar možjé po teržtvu odídejo, tudi možke dela opravlja: ima vender veliko pésem, ki jih povsod, koder gré, pôje. Ako je Poljanka sama, pôje sama; akoli ste dve, ena vódi, druga pa prilaga. Ona ne misli dolgo ktero pesmico bi zapéla; kar ji pred očí pride, od tega tudi zapôje. Ako je poleti v košenicah in senó grabi, zapôje, ko je treba domú iti, de jo drugarice slišijo:

»Dôba došla, da idemo doma,
Da idemo h kuči pevajuči,« i. t. d.

Ako gré kod sama po gôri, daje si serčnost, kér zapôje kako pobožno pesmico:

»Moli Boga, rožica devojka,
Moli Boga, ne boj se nikoga,
Nit se ne boj Turka nit Ajduka.« i. t. d.

Poljanka je rada zmeram vesela, toda njeno veselje izvira iz mirne vestí in čistiga sercá; ona obrajta več svoje poštenje, kot vse drugo blagó.

Zemlja je tù večidel kamnita, in daje pràv po pičlim kruha ljudém, ki vso svojo pozornost (pazljivost) le na nograde obračajo, kteri pa velike trude in potroške tirjajo, pa jih malokdaj obilno povernejo; temu je nar več vzrok toča, ki te kraje rada obiskuje. Na Gradniku v Semiški fari je pred nekaj léti sedem lét zaporedama toča vse potolkla. Njih revšina se pa naj več izhaja iz majhnih zemljiš. Nevém ali iz strahú pred vojaškim stanam so nekdaj očetje med svoje sinove zemljiša razpisati dajali; ali pa so morebiti po izgledu svojih hrovaških sosedov vsi možkiga spola v hiši se pooženili, in po tem, ko jim je gospôska v delitvo privolila, so med sabo razdelili se. Nikjer vender ni bila delitva na tako drobno razdrobljena, kot v Kostelji: tù spada polovičar (polgruntar) med perve kmete; nar več jih je, ki imajo po štertíno, šestíno, osmíno, ali clo samo šestnajstíno zemljiša. Torej Kosteljic večidel pšenice ne séje, ampak majhni prostor, ki ga ima, z nar potrebnišimi rečmí obséje. Na zimo gré vse, kar je možkiga spôla še pri moči, po svetu s trebuham za kruham. Osilničan popade žago in gré na Hrovaško; Kosteljic zadene kišto in se podá na Ogersko; Poljanc in Semčan nasledujeta Kočevarje in obiskujeta Nemško. Po ti tergovini si pridobé, de plačajo davke, in si še kak mernik žita v Karlovcu kupijo za dom. Vender bi jez mislil, de kmetíja poleg tega teržtva svojo škodo ima, kér bi se brez tega mnoga kerpa (kós) zemlje še bolj obdelati in porabiti dala, ktera zdej pusta stojí. Ni navade brez razvade!

Goveja živina je tukej tako majhna, de enake nikjer še nisim vidil. Res je, de so v nekterih krajih stèrmi hribi in jako gerdi klanci; pa vender mislim, de bi se govedina srednjiga pleména lahko imela. Med vsimi si Poljanc po svojih stèrmih in kamnitih košenicah še nar več sená nakosí, ki ga več stane, ko je vredno, in ga potlej čez zimo kakim ušivim bušem jesti daja, ki so komaj tolike kot dobre kozé. Po občinskih pašnjah je germovje zaterl, kér je brinje in ternje popalil; de bi bil pa namesto uniga kaj koristniga zasadil, še ni poskerbel; zdaj se mu krava celi božji dan po praprotu na soncu prepeka, in ko izstradana domú brez mléka pride, misli, de ji je zacoprano. Ene dni je prišel nek slepár, ki je znal, kakor so rekli, kravam mléko poverniti, v vas N. ‒ in glej v celi vasi, kdorkoli je kravo imel, je dal pod hlevnim pragam kopati, kjer je bilo, kakor je goljufivic rekel, storjeno, in povsod so našli kak žebelj, se vé de, kér ga je sam podvergel.

Kolo (narodni plés) ‒ pri kterim se dekleta, tudi mlade snahe (žene), vzajémno (nasprotno) na suknjah za žepe deržeče na podobo šestila (cirkel) okoli verté, dve stopinji naprej, eno nazaj gredé ‒ se v nekterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmerej vodi; v nekterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi je vselej ena vodja in sicer taka, ki je nar bolj urna in nar več pesem vé, zakaj kolo se popevajoče vodi, dokler se plés ne začnè; kader se pa plés začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe, ali pa, ki ne znajo na las z vsimi drugimi dve stopinji naprej eno nazaj poskočiti, zakaj v enim trenutji morajo nogé vsih po zemlji potreptati in zopet odskočiti v zrak. Stari terg v Poljanah je bil njega dni velikonočni pondeljik pred večernicami vès v takih igrah, in vse je od petja gromelo, kér vsaka vas iz cele fare je ondí na svojim prostoru svoje kolo praznovala. Kolo se začnè vselej s pesmijo:

Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
Prelepih vsih mladih devojak. i. t. d.

Vsled tega se pojejo razne pesmi v čisto serbsko-hrovaškim narečji, odlog nekterih majhnih premér, de se človek zares prečuditi ne more, ako pomisli, kako so se te pesmi na Krajnsko zemljiše zasaditi mogle. Kolo se v naši dobi redkokrat vodi, samó v velicih praznikih in na piri (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova.

Zaroki (čas med oklici), in piri (svatbe ali ženitve) so v svojih šegah od krajnskih razločni, torej naj bo tù od njih bolj obširna beseda. Večidel si oče in mati izberêta snaho (zétinjo), in sin mora, ali hoče ali nehoče, z njo zadovoljen biti, akoravno na-njo nikoli pomislil ni. Tudi je ménja v teh krajih jako v navadi: sinu, ki je komaj 8 lét star, je že nevésta odločena zavolj sestre, ki je na vdajo (za možiti), in bo mogel svojiga svata sestro vzeti, kadar verha doraste, ako mu ona tudi všeč ne bo. Vender se tudi večkrat pripetí, de edin ali drugi izmed otrók, ko verha dorastejo, v pogodbo, ki je bila pred letmi za-nj storjena, privoliti neče. ‒ Ko so si tedej starši snaho (zétinjo) izbrali, spremljeta sin in kdo izmed rojakov ali sosedov očeta snubit (ali prosit). Po vzajémnim (nasprotnim) dovoljenji oče svoji hčeri doto izgovorí, ki obstojí navadno v naslednjih rečéh: vsaciga žita po 5 mernikov, 5 veder vina, 5 kóz, 5 ovác, 1 krava in v denarji okoli 30 gold. Taka je bila do zdej dota pri bogatih; tode tudi tam so zdej že na več poskočili in bogatín da svoji hčeri po 100 gold. in še več. ‒ S pervim oklicam se začnejo zároki. V tem času zijajo na zaročnike vse hudobne močí (mislim hudobni jeziki); torej jim se pogostna molitev in sveto življenje priporoča. Ko zaroki že h koncu gredó, se podá zaročnik z gori imenovanimi prôsci (snubači) k zaročnici (nevesti) na potroštanje (ta beseda je v navadi) vselej zvečer. Kadar so gosti nar bolji volje, stopi zaročnik izza mize in se podá v vežo, kjer ga zaročnica že čaka. Tù se pogovarjata od svojiga prihodnjiga stanú, in svoje sreče; on jo, ako je žalostna, tolaži, in ji da na razstanki (per ločitvi) po 2 gold. v lep robec zavita v dar. Ta večer sta oba očeta globoko zamišljena v pripravo za pir: kdo bo vse od obéh platí na svatbo povabljen i. t. d.

Pirne (ženitninske) šege imajo nekaj enaciga z navadami starih Rimljanov o piri. Na dan poroke zarano, prej ko se dan napoči, pridejo svatje z mladoženjem (ženinam) na nevestni dom streljaje in „Kraljeviča Marka“ popeváje. Pred hišo jih pristreže kak prebrisan šalec, ki ž njimi šale vganja, jih šegavo (pfiffig) kaj vpraša in modro odgovarja, dokler se v hiši posremi. Stopivši v stanico se ne vsedejo za mizo, ampak po klopéh. Skleda polna orehov in lešnikov čaka pripravljena na mizi. Nevesto (mlado) pripeljajo vso plaho iz kakiga kota ali kambre k mladoženju, ki na sred stanice stojí. Starašina mu ob kratkim pové, de je zadnja doba izzuti detinske postole (čevlje) in stopiti v družtvo móž. Po končanim govoru ženin, vzemši podano skledo z lešniki, jih verže proti vratam med otroke, ki se za nje pràv jagmijo (pulijo), in od dečakov na ta način odstopivši, podá nevesti desno roko, ki ju sklopljene (sklenjene) starašina z vinam navkriž polije, rekoč: „V imenu očeta in sina in svetiga duha“, na to rekó vsi drugi: „Amen“. To je hišna poroka. ‒ Zdej se vsedejo okoli mize po redu svoje častí: pervo mesto obvzameta ženin in nevesta na sredi med vojačico in vojačem, po tem prideta starešina in zastavnik (ki bandero nosi). Žene sedejo na desno stran neveste, ločene od možkih, takó de nevesta mejo dela. Nevesta nima še zdej nobeniga druziga kinča na glavi, kakor parto. Ko se daniti začne, izpusté nevesto izza mize, ki da vsakimu svatu po versti robec, in odide kinčit se za poroko. Ko je mlada (nevesta) s svilnimi verbci (pankeljci), ki z glave do pleč visijo, nakinčena, s parto na čelu in z leskajočo krono venčana, se vzdignejo svatje na noge, streljajo in pojejo razne pesmi po poti gredé. Tù se ne sliši godba (muzika). Poljanci le pojejo dva po dva, edin vodi, drugi prilaga. Kadar ena dvojica vèrstico izpôje, jo druga zapóje, in takó gré od perviga para do zadnjiga. Če ima ženin več takih parov, bolj je imeniten. Tù se serbsko-hrovaške pesmi razniga zapopadka pôjejo, de se razlega krog in krog. Nevesta daje ljudém, ki ji na proti pridejo, beliga kruha iz žepa; za ta dar dobí vošilo, de bi se ji v novim stanu dobro godilo.

Po dokončani poroki (nekteri ostanejo do mraka v kerčmi), dokler svatóvi polahkama gredé „Kraljeviča Marka“ popévajo, hití vojačica z nevésto domú in ko v hišo stopite, se vrata od vsih platí čversto zaprêjo; nevésti se v veži v tem času, če se na dom moží, vsede na kolena 7 ali 8 let star dečik, ki se kolenčič imenuje in ki na znanje daje željo, de bi bilo pervo dete možkiga spola, in dobí za to opravilo od nevéste vertanj. Po tem se nevésta za mizo vsede, jé in pije do sitiga, dokler svatov ni, de se potlej v njih družtvu lože jedí in pitja haba (ana), češ, de malo pije in jé. Čez eno rošnjo (Weile) zagèrmí krik pred vrati: „Dajte nam naše blago (živino)!“ Zastonj se iz hiše odgovarja: „Tukaj ni nobeniga blaga.“ Kadar se že temu nadlegovanju nikakor več braniti ne morejo, se vrata na stežaj odprejo in stara baba, v gèrd kožuh napek oblečena, izíde med svate, popleše malo z zastavnikam in kér ni pravo blago, jo pahne v sneg, in beží osramotena v hišo. Zdej iznoviga nastane krik: „Dajte nam naše blago!“ Na to izide drugarica, pleše zopet z zastavnikom, in on jo po dokončanim plesu pri sebi obderži. V tretje se vpitje zasliši: „To je naše blago, pa še ni pravo!“ Zdej se prikaže nevésta na vrata, in, leskajoča se s svojim lepim kinčem, razveselí vse nezočne (pričijoče), ki jo že tolikanj viditi želé. Tukaj nima zastavnik nobeniga opravila, temuč ženin, ljubeznjivo k nevesti stopivši, jo nježno izpod rám prejme, in se ž njo trikrat po soncu zavertí s tako hitrostjo, de jo, ako je pravi junak, le na rokah nosi. Zdej nastane velika pravda med domačimi in svati: ti hočejo na več dni tam zastonj dobro piti in jesti; domačini pa se tega za vse žive in mertve branijo. Po dolgim pregovarjanji jim pošlje hišni oče svojo terdno voljo v pismu zapisano (to je: tanjka in kot pladenj velika prosta pogača) iz hiše, in se prodá starešinu. Ta stopi od tal in bêre svatam na glas privoljenje hišniga gospodarja, ki ga zvesto poslušajo: „Pisano stojí (so njegove besede), de imamo pravico ovde (tukej) tri dni in tri noči muhte (zastonj) dobro piti in jesti.“ Na to vsi zadovoljni zakričijo: „pravo“ ter grejo v hišo, on pa pismo (krésnica imenovano) razterga, in ga med otroke verže, ki se jagmijo za kosce.

Ko ta prizor (nastop), h kterimu cela vas privèrví, jenja, stopijo svatji v hišo, zastavnik priveže zastavo (bandero) na hišnim voglu, de se vé, kje de se piruje. Zastava je kopje ali pisana štanga, ki se v to rabo iz cerkve dobí; na-njo se obesi lepo podolgovato pisano tkano platno in lep svilen robec, na špico se natakne rudeče jabelko, in vanj se zabode pavonovo perje. Ta zastava se pa ne sme rabiti, ako je ženin vdovec, tudi nevésta nesme tedaj imeti gori popisaniga kinča, mora biti s samo parto zadovoljna; vender se ji tudi spregleda, ako je vdovec še jako mlad.

Velik kolač, nakinčen s slikami (podobami) od vsake vèrste zverí, visí na pisanim platnu nad mladim param do večera. Zvečér se zberejo dekleta iz cele vasí v nevéstno hišo, se dobro navečerjajo in začnejo dve po dve peti:

Merkla noč je na zemljico pala,
Vsim je ljudém dober pokoj dala. i. t. d.

Kader pa vidijo, de se razstanek (ločenje) približuje, kar se navadno o pol nočí zgodí, zapojejo:

„Stante na noge svatovi!
Vaša je doba odhajat,
Naša je doba ostajat.“ i. t. d.

Svatje to slišati vstanejo vsi, vsak svoj lesen pladenj v rokah deržeč. Jestvine (jedila) se z mize odnesejo, drugi bel rob se pogerne, in na sred mize se dene hleb pšeničniga kruha, ki je na verhuncu izkrožen. Za tam začnejo svatje s pladnji na mizo terkati in vsi skupej peti:

Ait' k darom, ait' k darom!
Pristupajte, darovajte
Našo mlado nevestico
Vsaki barem (narmànj) po šeštíco!
Ait' k darom, ait' k darom!

Ta pesmica se takó dolgo ponavlja, dokler darovanje traje (terpí). Dekleta od pečí dve po dve s svojim prijetnim glasam prilagajo:

Daruj čače kčerko svojo, zakon ti je, zakon ti je;
Ako l' nečeš, alj se kratiš, zamer ti je, zamer ti je!
Daruj majka kčerko svojo, zakon ti je, zakon ti je;
Ako l' nečeš, alj se kratiš, zamer ti je, zamer ti je!

Pesmica terpí do sveršetka (konca) darovanja, samó naslednje imena se pridevajo: Bratac, sestra, svak, stric, ujc, strina, teta, rodjak, sosed, soseda i. t. d. Kdor dar prinese, se poljubi (kušne) z mladim param, ter ako denar daruje, ga zabode v hleb; ako pa le kaj druziga donese, dene na mizo. Sosede darujejo predivo, ali kaj od pertnene oprave (obleke); vsakí želí, de kaj mladi dvojici v dar prinese. Na odhodu se vse na mizi zaveže v rob in se odnese za nevésto na novi dom pod imenam cula. Ko se svatje z mladim param na pot spremljajo, pojejo dekleta:

Svoje čačke pozabljuj devojka,
Tuje čačke poznavaj nevésta;
Svoje majke pozabljuj devojka,
Tuje majke poznavaj nevésta i. t. d.

Na to sprelijejo solzé nevésto in vse, kar je njene rodovine, toči mile solzé; tudi drugi pričijoči od tega žalostniga prizora ganjeni se jokajo, in glej! v trenutji se vse veselje in vsa radost v veliko žalost spreoberne. Ko gré nevésta čez prag iz očetove hiše, pojejo dekleta:

Poznavaj devojka
Kuda te svatí vodijo:
Čez une gore visoke
Čez une vode gliboke.

In ta pesem se pôje, ako se tudi k bližnjimu sosedu dekle udá (omoží). Čez selo gredé, pratijo (spremljajo) dekleta svojo poprejšnjo drugarico nevésto in pojejo

„Naša je, naša devojka.“

Ter jo spremijo do zastanka z deklicami, kteri mladoženju iz njegove vasí na proti pridejo; ako jih pa na proti ni, kér so večkrat hude, de se je šel iz domače vasí ženit, grejo te na njih sramoto tje do uniga sela in večkrat vanj popevajoče. Ženin se nevéste čversto derží in jo clo še s svojim plajšem ogerne in to skoz po poti do svojiga domú. Bog neprizadeni! de bi kdo med nju stopil. Ko na žennov dom pridejo, pričakajo žennovi starši svekar in svekerva svojo mlado snaho pred vratami z prijaznimi besedami, jo zagotové, de bodo z njo kot s svojo lastno hčerjo ravnali, de se ji bo pri njih pràv dobro godilo. V vežo stopivši napije nevésta v kuhinji na svekervino zdravje iz majolčice, ki jo ona v ta namen sabo za pasam prinese, majolčico izprazni do dna svekerva (tašča) in vzame iz nje dar, ki ga je nevésta noter djala, in ki obstojí v kakim križavcu. Po tem se ji kolenčič na kolena vsede. V hiši jih čaka jed in pitje na mizi, in po tem darujejo ženna svatje in njegova rodbina. Po doveršenim darovanji in nekterih drugih šegah se spravijo k počitku.

Berž ko se nevésta zjutrej zbudí, vzame v roke metlo, in gré hišo pometat; svekérva pa ji nadlego dela, kér ji pometeni prostor zopet s smetmi nastelje in ji tako dolgo časa zabavlja, češ, de se ima pri novi hiši poterpežljivosti vaditi. Po kosilu se zbirajo svatje in vsa žennova rodovina v kolo z nevésto vred, poskusiti, kakiga hoda de je nevésta. To se vselej godí na prostoru pred hišo, in sneg, če je še takó debel, se razkidati mora. Na koncu pira (svatve), ki se navadno v torek zvečer začne in do petka ali sabote traje (terpí), razreže starašina kolač, ki se je z nevésto prinesel in je tudi v novim domu nad mladim param visel, na dva komada (kosa): ena polovíca se med svate razdelí, drugo pa nevésta dobí, de jo v nedeljo med svoje razdá. ‒ Piri se večidel pred pustam, redkokrat ob drugih dobah praznujejo. ‒

Merliči se tukaj na pogreb spremljujejo z velikim žalovanjem. Cela vas se večkrat zbere na sprevod mertviga, ako je bil v življenji v časti. Ne najét, ampak radovoljno gré ženski spol za takim merličem in narekuje za njim, to je: na glas jokaje vse njegove dobre dela prešteje. Tù se ne pôje nobena pesmica, ampak kar ktera vé od njega, to tako sostavlja in na take besede vdark deva, de se vezano izgovarja, včasi tudi ne. De bo vender bravec zapopadek od tega imel, naznanim upitje zakonske žene za svojim možem:

Prelepi moj mili mož! komu si me izročil?
Zlato moje dobro! zakaj si me zapustil? i. t. d.

Pojédine, na ktere se povabijo pogrebniki in varovnice se še zmiram dajejo, tode kadar kdo primore, nekterikrat tudi ob létu, večidel v jeseni. Na takih pojedinah mora biti 9 jestvin (jedil); kadar se po tri sklede izpraznijo, se za mertviga moli. Taka pojedina se kármina imenuje.‒

Véra v copernije je pri mladih pešati jéla; véra v prikazovanje mertvih v uroke je še zmiram živa. Topljenike (vtonjene) na trebušice zakopajo; mislijo, de bi, ko bi ga takó kot drugej zakopali, hudo vreme navaljevalo. Tudi se veruje, de se ne skoléha (ozdravi), kdor v torek ali v petek zbolí; de zveličan ne bo, kdor od strelje vdarjen, ali od kače pičen umerje. ‒

Za bolezni imajo mnoge, tudi nektere spretne zdravila. Ako se kdo nevarno prehladí, ga precej banjajo, to je: v kad se kropa vlije in razbeljeni kamni se vanj denejo, potem se bolnik noter na majhin stolčik vsede, od zgorej ga pa z rjuho pokrijejo, takó de sopár vanj živo bije. Spotivši se ko miš, stopi iz kačice, se preobleče in v posteljo vleže. Ako kdo vred dobí, se vleže na herbet v posteljo, take ženice ga z maslam izpod reber namažejo in z napek obernjenima rokama terejo in potem mu blek denejo; to se pravi gaziti. De pa tukej, kakor tudi drugod ljudjé v terdovratnih boleznih, opustivši razumniga in vredniga zdravnika, k živoderjem se obračajo, to mi v glavo ne gré; kakó bo slepár, ki ne zná druziga, ko konja iz kože devati, toliko ali pa še več vedil ko prebrisani možjé, ki vse svoje močí v dosego te znanosti obračajo, človeško natoro na tanjko poznajo in véjo, kakó in s kakimi pomočki so prebrisani zdravniki od začetka te umetnosti do zdej ljudém pomagali?! Zakaj je pripušeno takim sleparjem varati (goljufati) bedake? Zgodílo se je, de je tukej neka ženska zbolela; šla je k sleparju, ki tukej sloví, in je pri njem ostala, de ji je neke rože in korenine na žile deval; in to siroto, ki je sèm peš šla, so nazaj vso sključeno na rokah in nogah pripeljali. O kmetje, varite se slepárjev, varite se živoderjev!

Opravo (obleko) si Beli Krajnci domá naredé. Ovčjo volno žene domá pozimi izpredejo, dajo v tkajo in v stope; ravno takó tudi predivo spredejo domá. Vsak gospodár zna skorej postolje (čevlje) šivati. ‒

Čednosti téh ljudí so: gostoljubnost, prijaznost, zadovoljnost in pokoršina do poglavarjev; mane (napake) so: kletve, ki so unim v Novicah naznanjenim kot groš grošu enake, nezmérnost in pa nevošljivost. ‒

Njih pregovori so: Dan se iza rana lovi; komu se je molit, s tem se ni borit; od nebojana je draga postrana (kdor na moči sloví, večkrat iztepen v dragi obleži); ki ne vaga, nema blága; brez skrivalca ni kralca; nepovabljenimu gostu se stolac za vrata stavi; kar mačka rodí, rado miši loví; delaj, ko da boš vavek živel, môli, ko da boš vale umerl; koliko vran belih, toliko mačeh dobrih; zna več, ko hruške pêč (coprat); kadar mačka spí, lonec pokri; sita vrana lačni nerazme; tèrn se iza mlada špiči.

J. Kobe1

1) Častitiga gosp. pisatelja prosimo nam večkrat za Novice kaj poslati. Taki spiski so od več straní Novicam pristojni. Vredništvo.