Beatin dnevnik (Anton Trstenjak)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Beatin dnevnik.
Spisala Luiza Pesjakova.

Anton Trstenjak
Izdaja vsebuje faksimile romana Beatin dnevnik Lujize Pesjakove, ki ga je leta 1887 založil tiskar Janez Krajec v Novem mestu. Faksimile je na začetku pospremljen z izčrpno literarnozgodovinsko študijo in na koncu s kritičnimi opombami Urške Perenič.
Izdano: Slovenski narod 7. november 1888, (21/256)
Viri: dLib 256
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Beatin dnevnik: Roman / Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika

Roman s tem naslovom znan je našemu čitateljstvu. Spisala ga je dobro poznana pisateljica naša gospa Lujiza Pesjakova, katera je pri nas na dobrem glasu v pesniški in pripovedni književnosti. Njeno najnovejše delo „Beatin dnevnik“ ocenil je že bil g. C. v »Ljubljanskem Zvonu“ in ne bilo bi potreba pisati na novo kritike. A da vender to storimo, uzrok je temu, ker hočemo oceniti drugo stran romana, katere ni v poštev jemal častiti ocenjevatelj „Zvonov“, in ker bi radi opozorili še na nekaj, kar se nam zdi ne malo važno. Velezaslužna pisateljica pa naj bode pri tem uverjena, da radi naših besed ne izgubi roman svoje dejanske, notranje cene. Naša namera je le ta, da se to, kar mislimo omeniti, obrne na bolje. In kdo izmej nas ne hrepeni po napredku, po zboljšanju? Gotovo da je tudi cenjena pisateljica v tej vrsti pisateljev, in zato je treba, da se pogovorimo in dogovorimo, in ako mogoče, v svojih mislih združimo.

Kakor smo rekli, stvarno oceno priobčil je g. C. v „Ljublj. Zvonu“, in ker se ž njo popolnoma strinjamo, ne mislimo istih misli ponavljati in le nekaj bi radi omenili.

Odkar nas je g. Stritar opozoril v svojem listu, kako nam je krščevati otroke, našli so njegovi nauki mnogo pristašev in po vsej Sloveniji vzrasli so kot gobe po deževju mali Milani, Cirili, Metodi, Sami, Zorke, v obče slovanska imena, katerih prej nesi nikdar slišal v slovenski obitelji. Slovanski roditelji so uvideli, da je potrebno in spodobno, da slovanskih roditeljev otrok nosi slovansko ime, a ne nemško, katerih se je pri nas toliko zasejalo, da bi človek po njih sodeč moral misliti, da se pod nemškim imenom pretaka tudi nemška kri. Vsakdo nam bode pritrdil, da je zelo važno, s katerim imenom da krstimo otroka. Otrok je ud obitelji, on je torej z obiteljo celota, nekaj individuvalnega. Slovenska obitelj ima svoje slovanske običaje, svoje tradicije, in zato je tudi naravno, da ima nositelj slovanskih običajev in tradicij slovanski naziv. Vse mora biti v harmoniji. V vsaki stvari mora biti skladnost, da reči smemo neki stil, in vsi deli tega stila morajo biti v harmoniji. Da Slovana označimo, moramo mu dati vse znakove slovanskega značaja, in k tem znakovom spada tudi slovansko ime.

To velja za obitelje in za pisatelje. Pisatelji morali bi se držati načela, da v svojih povestih, novelah in romanih dajejo slovanskim osobam slovanska imena. Hoče li nam slovanski pisatelj narisati v povesti slovanskega junaka, ne bode mu dal imena Siegfried in slovanske junakinje ne bode krstil z imenom Kunigunda! Junakinja v gospe Lujize Pesjakove romanu zove se Beata! Sicer lepo ime, ali Slovenka in Beata! Čemu da nosi Slovenka latinsko ime? Tako je bilo nekdaj, ko so ljudje mislili, da ne bodo drugače imenitni, ako se ne polatinijo. Danes je drugače povsod in tudi pri Slovencih. Na našem slovanskem jugu znano je že dolga stoletja ime Blagota, lepo ime, katero znači toliko, kolikor Beata. In ako izustiš ime Blagota, umeje te vsakdo in vsakdo ve, kaj da si s tem imenom označil Slovanko. Lepo je to ime, in v obitelji, v kateri se zove bratec Dragoljob, Milan, Ciril ali Samo, mora se tudi sestrica zvati Zorka, Slavica, Ljudmila ali Blagota. To mora biti tako in v to družbo ne spadajo nikakor Roberti, Arthurji ali Klementine in Beate.

Ako si pogledamo družbo v gospe Pesjakove romanu, vidimo, da se posli imenujejo Anica, Ivana, Mirko; vse druge osobe pa, ki so kaj bolj imenitnega, imajo imena Roza, Vijola, Dora, Henrik, in celo mož slovenske korenine nosi tuje ime Rihard! Ako je knjeginja Pavlovna ostala Pavlovna, smeli bi pač tudi zahtevati, da Slovenca diči slovensko ime. Grofovska obitelj, pri katerem je bila Beata za guvernanto, recimo da ni bila slovenska, ker takih nemamo, in smemo tudi biti veseli, da jih nemamo ali zato imamo slovenske obitelji, in za nje reklamujemo slovenska imena. — Toda dosti o tem!

Jezik v romanu je lep in pravilen. Roman se čita gladko, le vidi se, da pisateljica hrepeni po nekih posebnostih, in ravno v tem pogledu ni pogodila pravo. Zelo hvaležni bi jej bili, ako bi bila dosledna v oblikah, kar je posebno važno pri sklanjatvi. Zdaj piše namreč: dolzega, velicega, roci, jednacim, tancim, nečem, vsacim, tolicih, zdaj pa: dragem, predragim, visoki, nogi. Ni torej doslednosti, ni enotne pisave. Istina je, da se te oblike nahajajo tudi v boljših spisih, ali s tem ni nikakor rečeno, da so te oblike prave in da se jih morajo poprijeti pisatelji. Tudi se ne moremo ogreti za lokale: pri zajutrki, na sveti, na vrti, na slamniki, in sicer ne zato, ker nahajamo tudi obliko: na vrtu, nego zato, ker mislimo, da bi bilo najbolje, da pišemo „u“ namesto „iu“ in da se tako približujemo Hrvatom. Ne zahtevaj vsakdo za se pisateljske samovolje, ampak pomislimo raje na praktične potrebe, na vzajemne namene, in uverjeni smo, da se bodemo lahko združili tam, kjer ta združitev ne škoduje organizmu slovenskega jezika. To vender mislimo, da nam ne bode nihče hotel dokazovati, da bi slovenski jezik imel več koristi, ako bi pisali „iu“, nego ako bi pisali „u“. Nasprotno tudi ne dosežemo veliko, vender pa več, ker bi si s tem postavili in določili načelo jednote, katero je zelo jednostavno, in bi se s tem približali Hrvatom. Iz istega razloga smo proti oblikam: obličije, usnjije, katere se sicer dadó upravičiti s staroslovenskega stališča, ali nemajo pravice danes pri nas. In ako bi ne imeli nobenega drugega razloga mimo tega, da se ognemo zmešnjavi v pisavi, morali bi že iz istega jedinega razloga biti proti tej obliki, ker takih novosti ne potrebujemo, in ako bi vsak slovanski jezik ravnal po tem načelu in tako „bogatil jezik“, potem bi si ustanovili res pestro slovenščino, na katero pa vender ne bi mogli biti ponosni. Neko hrepenenje po novosti razodeva pisateljica tudi v tem, da piše besede, katere so sicer slovenske, toda ker so slovenske, zato še jih vender ne smemo pisati v književnem jeziku. V to vrsto spada „anti“, kateri živi samo v ustih naroda, živečega po iztočnih straneh slovenskega ozemlja. Ta beseda imela bi pravico do književne rabe le tedaj, ako ne bi imeli nadomestila, ki je obče znano in razširjeno. Nikdo ne misli, da sme v književni jezik presajati vse lokalizme, ki so sicer za jezikoznanstvo neprecenjene vrednosti, kajti književni jezik je umetna sestavina, književni jezik ima natanko določene meje, katere se ne smejo prekoračevati. Književni jezik ne vsprejema vase vsega, kar je ustvaril duh našega naroda. V ta namen imamo slovarje in druge znanstvene oddelke, s katerimi se pečajo folkloristi in katere rabijo folkloristi za svoje namene. To se nam je zdelo potrebno poudariti, ker v marsikaterem spisu opažamo neko koketnost, katera ni nikjer na svojem mestu, najmanj pa v književnem jeziku, kateri zahteva za se jednoto besede in izraza, kateri mora biti, ako se smemo tako izraziti, sestavljen v jednotnem stilu.

Vse nepotrebne „posebnosti“ naj bi opuščali pisatelji, in jedino, po čemer jim je hrepeneti, gojili naj bi z večjo skrbjo, pazili naj bi na pravilnost besednih oblik in stavka. Tako pa se dogaja še zmerom, da naletavamo na oblike: obrasten, namestovati, zadostovati, zagotovljati, razveseluje, oproščevati itd., katere oblike so popolnoma napačne in katere so bile že tolikrat grajane, da bi jih ne smeli več nahajati v nobenem boljšem spisu. Odlična pisateljica naša bila bi se jim tudi lahko izognila in čistoča njenega jezika pridobila bi s tem še več našega priznanja. Vsekakor pa je čudno, da se ravno v tem pogledu „čisti“ naš jezik tako počasi, da se vidi, kako težko se privajajo pisatelji rečenim pravilnim oblikam, in bi konečno smeli reči, da ni njih krivda, nego da je krivda našega jezika, kateri se nam je v teh prehodih premalo razvil. Od glagola „zagotoviti“ je nedovršnik „zagotavljati“, kakor od „ponoviti“ — „ponavljati“; imame tedaj analogije, in vender vidi se, da pisatelji premalo mislijo na to. Takisto je od glagola „oprostiti“ nedovršnik „opraščati“, namestovati — nameščati, zadostiti — zadoščati, kakor: pustiti — puščati, kositi — (pod)kašati.

Pri nas je še mnogo pisateljev, kateri majejo z glavami, kadar slišijo ali čitajo take oblike, za katere imamo analogij, teh živih prič v narodu, in ker se ne morejo ž njimi sprijazniti, pišo raje stare napačne oblike. Koliko s tem koristijo razvitku jezika, bode vsak razvidel, in naš trud, da opozarjamo na te napake, ostaje brezuspešen. Po takem ne bodemo z oblikami skoro gotovi in kje so še druge stvari, ki so bolj važne od oblik, kje je sintaksa, kje je stil! Istina je, da so Slovenci in Čehi veliki puristi, gledajo le na besede in njih oblike ter mislijo, da si s tem pridobivajo za jezik neizmernih za slug. Vsekakor je prav, da zametamo oblike: talentiran, moraličen (tako piše pisateljica), ker nam ni potreba tako pisati. Ali nam bode tudi treba pogledati v jedro jezika, v njega notranjščino, v njega duh, to je v tisto nevidno delavnico, iz katere so prišli vsi izdelki jezika, posebno pa stil. Rusi na primer niso puristi v tem zmislu, kakor Slovenci. Njih jezik se je razvijal v drugih odnošajih, nego naš. Na ruski jezik niso namreč toliko uplivali tuji jeziki, in zato je notranji organizem ruskega jezika ostal slovanski. Pri nas pa je bilo čisto drugače, v notranjščino našega jezika prodrla je preveč tujščina, in zdaj, ko smo to jeli čutiti, branimo se tega upliva na vse pretege ter hočemo ta tuji upliv izbrisati, to je nadomestiti ga s slovanščino. Vse to je hvale vredno in naša dolžnost je opozarjati naše pisatelje, od kod naj zajemajo ona sintaktiška svojstva, katera nam je zatrl tuji upliv, in se le čudimo, da nas kdo pri tem delu obdolžuje, ako smo kaj „zajmeli“ od Hrvatov, da gojimo „panslavistične“ težnje. Srbi in Rusi imajo čisto slovansko sintakso, katere se moramo od njih učiti, ker le tako bomo izpodrinili po nemškem duhu zasukane stavke v slovenskem jeziku.

Drugače si ne moremo pomagati. Samo ob sebi se umeje, da danes ne smemo pisati „malati“, kakor piše čestita pisateljica „Beatinega dnevnika“; tudi „ta mala“ je nemškuta, ker slovenski jezik nema člana. No, ne poštevajmo tega in vrnimo se k prejšnjemu premišljevanju. Rekli smo, da nam je treba gojiti sintakso, katera je dokaj važnejša od oblik. V rečenem romanu čitamo: razcvetena deva, upadeno lice, vsi zasopljeni itd., in moramo koj omeniti, da to niso neznatne napake, kakor mnogi mislijo. Slovenski neprehodni glagoli nimajo deležnika preteklega časa, in to kar Nemec izraža s tem deležnikom, izraža Slovenec s tvornim deležnikom, kateri označuje v slovenščini trpno stanje. Zategadelj treba pisati: razcvela deva, upalo lice itd. Takisto treba pisati: mi smo osupli (a ne: osupljeni), odreveneli, travniki so ozeleneli itd. V takih slučajih tedaj ni dovolj, da pisatelj piše pravilne oblike, kajti „upaden“ je gotovo pravilno narejena oblika, toda Juh jezika ne more je rabiti, in to obliko nareja le tisti, kdor misli po nemški.

Ker smo že pri oblikah in sintaktiški uporabi glagolov, bodi nam dovoljeno, da še opozorimo na nekatere stavke, katere je treba iztrebiti iz književnega jezika. Naša pisateljica piše: „Tukaj bode skoraj stanovala teta Pavlovna, vrneč se iz Nizze.“ Nedovršni glagoli nemajo tvornega deležnika v zdanjem času. Ne moremo tedaj govoriti: premisleč, preberoč, če tudi imamo izjeme (n. pr. rekoč). Namesto: „vrnoč se“ treba pisati „vrnivši se“ toda v rečenem stavku pa le: „ko se povrne“, zakaj tako, to vsakdo lahko posname iz zmisla. „Vrnivši se“ znači, da se je teta vrnila iz Nizze; ali ona se še ni vrnila, nego se bode še vrnila. Takih stavkov je več (n. pr. pokloneč se z duhom in telesom Vaši postrežbi) in mislimo, da nam jih ni potreba navajati, saj se že iz tega vidi jasno, kaj smo hoteli povedati in poudariti in zato konečno še le želimo, naj bi naši dobrovoljni nasveti ne bili brezuspešni.

Anton Trstenjak.