Bajka o svetlobi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bajka o svetlobi
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Petra Zore
Izdano: Štampe Žmavc, Bina. Bajka o svetlobi. Ljubljana: epta. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Bajka o svetlobi

Pisateljica Svetka je že nekaj mesecev zaman čakala na pravljico. Včasih se ji je zdelo, da ji mežika in pobliskava prav pred očmi, a je vendarle ni mogla uzreti. Drugič se je je v mislih skorajda dotaknila, pa se ji je izmuznila in izginila nekam v temo. Bolj iščem, bolj tavam v temi! je vzdihovala Svetka in gledala skozi okno. Mesto je počasi prižigalo lučke in luči in že čez nekaj minut je bilo podobno velikanski palači svetlobe. Kako čudno, je vzdihnila Svetka, v takole razsvetljenem mestu tavam v temi in ne morem najti pravljice! Vzdihovaje je stopila k mizi in prižgala svečke v starem svečniku, Kot zmeraj, kadar je kaj globoko premišljevala! Ne pride in ne pride! je odkimavala in strmela v migljajoče plamenčke sveč, Vas sem prižgala, sama pa tavam v temi! Ne prižge se mi lučka v glavi! Se ti bo že, ko bo čas za to! se je oglasil prijazen glasek. Kdo pa govorii…? Jaz, svečka! se je zasmejalo z mize in Svetka je začudeno opazila, da je plamen ene izmed sveč zrasel ter privzel podobo nenavadnega svetlobnega bitja. Vidim, da potrebuješ razsvetljen pogovor in družbo! je rekla svečka ter zažarela, da je pisateljico oblila vročina. Povabila bom prijatelje in pripovedovali ti bomo zgodbo, dokler ne boš našla svoje pravljice. Velja? Svetal večer želim! Jaz sem vila Lučka! je rekla svetlobna deklica ter z najmilejšim poklonom sedla za mizo. Zlatih zvezd voščim! Jas sem vilinski čarovnik Sij! se je priklonil svetlobni mladenič in sedel k vili Lučki. Tedajci je Svetkina soba zasijala v rožnati svetlobi, sredi sobe pa je obstal velik svetlobni ptič. To je ptič Plamenec! ga je spoštljivo predstavila vila Lučka. Čuva in hrani gnezda svetlobe! Ptič je odbleščal na drugi konec sobe ter dostojanstveno sedel na kamin, v katerem je prasketal ogenj. Vidim, da tukaj še zmeraj spoštujete in čuvate ogenj! je rekel in ponosno obrnil glavo. Ne tako kot v Lučkovem. V Lučkovem…? je začudeno ponovila Svetka. To je žalostna zgodba o mestu izgubljene svetlobe… Mestu izgubljene svetlobe? je vznemirjeno rekla Svetka. Ali … ali je to kakšna skrivnost? Do zdaj je bila, se je nasmehnil Plamenec. A lahko ti jo pošepetamo – potlej pa seveda ne bo več skrivnost! Ah, prosim! Zelo rada bi slišala vašo zgodbo o Lučkovem! je hitro rekla Svetka. In vila Lučka je začela pripovedovati … - Nekoč je bila majhna, majcena iskrica, iz nje je poskočila iskra, iskra je zanetila ogenjček, ogenjček je zabrlel v lučci, iz lučce je zrasla lučka, lučka pa je zagorela v luč in ta je razsvetlila svet. Sprva je luč svetila vštric s koraki ljudi; razsvetljevala je temo, kadar ni bilo lune in zvezd, in prižigala ogenjček upanja v dolgih zimskih mesecih, ko je šlo sonce na dolgo pot v neznano in so se bali, da se morda nikoli več ne vrne. Svetila je, ko so dojenčki rasli v otroke, otroci v odrasle in so se odrasli počasi manjšali v starčke, ki so ob luči pripovedovali bajke o svetlobi svojim vnukom. Tekla so leta, stoletja in ljudje so se luči tako navadili, da sploh niso več mogli živeti brez nje. Prižigali so jo tudi takrat, ko to ni bilo nujno potrebno! In lučke so poganjale kot žarki sonca po dežju. Bilo jih je zmeraj več, popolnejših in svetlejših. Sčasoma je imel prav vsak svojo! Celo več! A zdaj lučke niso več svetile vštric s koraki ljudi. Nekatere, premalo svetle, so začele zaostajati, pobrlevati in potihem so ugasnile v pozabo. Ljudje pa tega še opazili niso, ko je bilo vendar toliko drugih, svetlejših, popolnejših luči! Takih, ki so jih zlahka pižgali z enim samim pritiskom na stikalo. Kdo bi se čudil, če so svečke, oljenke, petrolejke, karbidovke, plinske svetilke in laterne druga za drugo odhajale, upihnile svoje plamenčke ter ugasnile vase. Počasi je ugašal tudi ogenj na ognjišču, manj in manj ga je bilo, dokler se ni upihnjen sam vase pogreznil v pepel. Tu in tam ga je razpihal v žerjavico le še kak osamljen čudak, ki je pogrešal toploto živega, prasketajočega ognja. Ljudje pa tudi tega niso opazili! Še posebej ne prebivalci Lučkovega! To je bilo mesto z največ svetlobe na svetu. Žarelo in sijalo je v neštetih imenitnih električnih in neonskih lučeh in ob njih so postajali dnevi njegovih prebivalcev vse daljši in daljši, dokler ni noč postala dan in nisi več ločil dneva od noči! Počasi so pozabili celo na sonce, na ta ogenj na nebu, ki jim je odmerjal letne čase. Saj jih tako ali tako niso imeli več priložnosti zaznati! Jesen ali zima gor ali dol, dolg dan ali dolga noč – prava reč, če imaš toliko luči za razsvetljevanje! In svetili so si in se razsvetljevali, da se jim je kaj bleščalo pred očmi. Luči so jim postale nekaj tako samo po sebi umevnega, da so, kot na ogenj in sonce, pozabili tudi nanje. Na srce jim je legla zmeraj temnejša senca pozabe … Seveda je niso ne opazili ne čutili ne videli ne zaznali, čeprav je postajala vse daljša in vse temnejša sredi razsvetljenega Lučkovega. Le kako bi jo, ko pa jim je zasenčila lučko v očeh in srcih! Tu in tam se je kakšnemu starcu ali otroku zazdelo, da luči v Lučkovem ne svetijo več tako prijazno, toplo in svetlo kakor prej. Da so se v svetlobi pojavile čudne senčne lise. A če so kaj takega povedali naglas, so se jim ljudje le smejali in jih imeli za čudake. Mestni svetniki so celo prepovedali širiti takšne, kot so rekli, izmišljene govorice, ki da samo vznemirjajo ljudi. Sploh pa ne sodijo v tako razsvetljeno mesto, kot je Lučkovo! Senčne lise v svetlobi pa so bile zmeraj večje in zmeraj hladnejše. Vilinici svetlinci smo jih opazovali vsak dan z večjo skrbjo in vsak dan bolj turobno so nam težile rahle svetlobne duše. Čutili smo, kako se na vseh konscih in krajih Lučkovega parajo svetli zapredki svetlobe … Lučkovo se je izgubljalo v temi! Kakšna žalost! Pozabili so na nas, vilince svetlince, in izgubili lučko v očeh in lučko v prsih. Najsi so bili še tako neonsko neznansko razsvetljeni, so tavali zaslepljeno kot krti na opoldanskem soncu. Zaman je čarovnik Sij vsak dan ogledoval svoj svetlobni kamen – ta je le temnel in temnel in temnel … In čeprav so bile lise v svetlobi vsak dan večje in večje in so naša gnezda kopnela, Lučkovčani še zmeraj niso ničesar opazili. Ko bomo odšli, jim ostaneta samo še sonce in luna! Toliko svetlobe, kolikor je dolg je dan! Toliko svetilk, kolikor svetla je luna! Niti za lučko več! smo z žalostjo ugotavljalo in barve naših svetlobnih teles so kar temnele od skrbi. Pa potem …? je vprašala pisateljica Svetka. Vila Lučka je pripovedovala … Odšli smo. Kaj pa naj bi drugega! Naša gnezda svetlobe so iziginila v hladnih senčnih lisah in v Lučkovem ni bilo več prostora za nas. Izgubili smo svoja domovanja – mi, vilinci svetlinci, ki bdimo nad slehernim žarkom luči! Žalostno smo odsvetili iz mesta izgubljene svetlobe, za nami pa so vanj prihuljeno prhutali teminci … Zdaj je pripadalo njim in zato so bili predrzni in nesramni, kot znajo biti le demoni teme. Hahaha, pa so jo le odsvetili! so se rogali. Nad ulicami se je krohotala veščara Groblja. Zdaj bo po naše, po teminsko! Lučkovo v temi! Hahaha! Scvrli se bodo, scvrli da jih bodo črvi teme požrli! je grgrala veščura Arnulfija in si zlobno ogledovala duše ljudi v svojem črnem ogledalu. Ha! Še sonca in lune si ne zaslužijo, če bi bilo po moje! je zahropel demon Prepadnik ter zlovešče sedel na streho nebotičnika. Zaletavali se bodo v temo kot vešče v svetilko! je hudobno cvilila veščura Arnulfija. Lučkovo se je znašlo v temi. Nič ni pomagalo, da so poklicali na pomoč vse vrste mojstrov za razsvetljavo, vso razsvetljeno znanost tega sveta! Brez nas so lučke v Lučkovem le čudno brlele in pritajeno tlele, nikakkor pa jih ni bilo mogoče prižgati. Brez vilincev svetlincev pač ne more biti luči! A kaj, ko so ljudje na to že davno pozabili! Podnevi je še nekako šlo, ponoči pa je bilo življenje v Lučkovem podobno mori. Žal so bile noči daljše od dneva in postajale so še daljše, saj je bila zima. Tudi čez dan, ob oblačnih dneh, je bila v mestu skoraj tema. Kajti v Lučkovem so stale hiše ob hišah, visoko do neba in druga drugi zakrivale nebo! Celo ob najlepših dneh so ponekod lahko videli sonce le kot odsev v sosedovih oknih. Zato so imeli teminci še lažje delo. Bili pa so pravo mojstri zatemnjevanja. Ne samo hiš in ulic in cest, ampak tudi oči in src ljudi! V Lučkovem so se začele dogajati same strašne reči …Ponoči so iz teme žarele neznane ogljene oči in križarile po ulicah, cestah in podhodih ter zlovešče ogledovale ljudi. Hkrati z njimi so se v mesto tihotapili tatovi, roparji in hudodelci vseh vrst. Hudobija je rasla in se daljšala kot zimska noč! Ljudi je postajalo strah, še posebej ko so v nočeh brez lune poslušali žvenket razbitega stekla uličnih svetilk, ki so jih razbijali nevidni nočni strahovalci. Vila Lučka je pripovedovala tako živo, da je postalo strah tudi pisateljico Svetko. Lučkovo se ji je kar naenkrat zazdelo veliko preveč podobno njenemu mestu! Hotela je nekaj reči, a Lučka je že pripovedovala naprej. - Neke temne noči pa sta v sirotišnici na robu Lučkovega stala na postelji otroka Okec in Lucija. Gledala sta lunin krajec, ki je pravkar bledo prisvetil izza oblaka. Upam, da se ne bo takoj spet skril! je vzdihnila Lucija. Okec je molčal in s pogledom potoval čez sence v temo zagrnjenih hiš. Nenadoma je razburjeno prijel Lucijino roko. Poglej, tamle je lučka! Majhna, a vendarle lučka! je šepetal, da ju ne bi kdo slišal. Oh, Okec, res je lučka!' Hitro, obleci se, dokler še sveti! Ugotoviti morava, kje se skriva! Otroka sta se v naglici oblekla ter se odtihotapila na plano … Mesec, mesec, nikar se spet ne skrij za oblak! je šepetala Lucija in se oklepala Okčeve roke. Sledila sta lučki ter dospela do čudne, skrivnostne hiše. A kaj zato, za okenci je svetila lučka. Potrkala sta. Še enkrat! Nič. Že sta obupala, ko sta zaslišala drsajoče korake. Je kdo zunaj …? je vprašal glas. Okec in Lucija … iz sirotišnice … tukaj blizu … Vrata so se odprla, a komaj za dve pesti na široko. Hitro, hitro! je rekel glas. Okec in Lucija sta brž smuknila v hišo. Visok starec je hitro obrnil ključ v ključavnici. Začudeno sta se zagledala vanj, še bolj pa v svečnik, ki ga je držal v roki. Sta torej le prišla …? je počasi rekel starec ter si ju ogledoval. Mar ste naju pričakovali?! sta presenečeno vprašala otroka. No, zmeraj se najde kdo, ki je pripravljen poiskati lučko … je skrivnostno dejal starec ter ju vodil v notranjost hiše. Ampak, kako da niste tudi vi v temi, kot vsi drugi v Lučkovem? je zanimalo Lucijo. Bi me mar našla, če ne bi imel lučke …?! je rekel starec. Seveda ne! No vidita! Torej sem jo moral imeti! Sicer pa, se je nasmehnil starec, kako ne bi imel lučke, ko sem pa lučkar! Florjan! Pisateljica Svetka je skočila pokonci. Florjan, sveta nebesa, Florjan …! je razburjeno rekla. Saj vendar poznam starega Florjana, ki stanuje na robu našega mesta! Pa Okca in Lucijo! Tudi njiju poznam! Nista sicer iz sirotišnice, a sta vendarle Okec in Lucija! Hipoma se je zavedela, da je tudi sama udeležena v tej zgodbi! Pa menda ja ne, da bi se kaj takega lahko zgodilo njenemu mestu!? Ne, tega res ni mogla dopustiti! In nenadoma jo je obšlo spoznanje. Seveda …! Pravzaprav si je že od nekdaj želela napisati pravljico o svetlobi! Nanjo je tako dolgo čakala. Na svetlo, zlato pravljico! Končno se ji je le prižgala lučka v glavi. Globoko zatopljena v premišljevanje sploh ni opazila, da so njeni svetlobni obiskovalci smehljaje odbleščali iz sobe. Le kako bi . ko jevendar morala rešiti Lučkovo in hkrati tudi svoje mesto! Brž, zgodbo mora nadaljevati tam, kjer so jo vilinci končali. Ko se lučkar Florjan predstavi Okcu in Luciji … Že ju je zagledala, kako osuplo strmita v Florjana. Lučkar siii? sta nejeverno zategnila. Hočeš reči, da sam izdeluješ lučke?! Tudi električne? Ne, električnih pa ne! je odkimal Florjan. Samo take, ki gorijo s pravim, živim plamenčkom – svečke, oljenke, laterne, petrolejke … Ampak takih danes nihče več ne prižiga, je vzkliknil Okec. Saj to je tisto! je kimal Florjan. Če bi jih, Lučkovo ne bi bilo v temi. Če lučke zapustiš, lučke zapustijo tebe. Zato pa so lahko prišli teminci in zasedli Lučkovo! Temiiinci …? sta sredi stvaka obstala otroka in na široko odprla oči. Kajti skozi vrata so pravkar pribleščali vila Lučka, vilinji čarovnik Sij in ptič Plamenec. Svetal večer voščim, otroka! Sta le prišča! ju je ogovoril Plamenec. Torej že vesta, zakaj se je Lučkovo znašlo v temi? Ne veva …! sta odkimala otroka. Florjan pravi, da zaradi temincev … To je že res. A teminci so lahko prišli le zato, ker je Lučkovo izgnalo nas, vilince svetlince, je dejal ptič Plamenec. Izgnalo …? Ampak – saj sploh nismo vedeli za vas …! sta se čudila Okec in Lucija. V tem je ravno težava. Ker ste pozabili na nas! Če pozabiš svetlobo, ostaneš v temi. Če lučke zašpustiš, lučke zapustijo tebe! Lučkovo si je samo zbralo temince. Mar se ne boste nikoli več vrnili v Lučkovo? Morda! Če Lučkovo znova najde izgubljena gnezda svetlobe in lučko v očeh in srcu! Jih lahko najdeva tudi midva?! sta vprašala Okec in Lucija. Tudi! Edina v Lučkovem sta znala poiskati Florjanovo lučko! ju je pogledal Plamenec. Toda … prehoditi bosta morala dolgo pot skozi predore teme, se srečati s teminci in razvozlati uganke! Kaj pa, če jih ne bova znala rešiti? sta s tesnobo vprašala Okec in Lucija. Če res verjameš v lučko, se ti ta zmeraj prižge ob pravem času! Saj ne bosta sama. Z vama gre tudi Florjan in seveda mi, vilinci svetlinci! O, kako sta si Okec in Lucija oddahnila. Zdaj je bilo videti vse veliko lažje! No, sta se odločila …? je vprašal Plamenec.. Kar zdajle …? sta se čudila otroka. Bolje zdaj, kot nikoli! je rekel Florjan ter se spogledal s Plamencem. No sta pripravljena …? Sva, ptič Plamenec! Da se le Lučkovo še kdaj reši temincev in teme! sta pogumno dejala otroka. Potlej pa hitro zlezita name! je rekel ptič. Tako bo šlo hitreje! Tudi ti, Florjan! Pot je predolga za pešačenje! Vsi trije so se povzpeli na Plamenčev hrbet, na levi strani jih je spremljala vila Lučka, na desni pa vilinji čarovnik Sij. Čeprav sta Ookec in Lucija varno sedela a hrbtu najčudovitejšega ptiča pod soncem, ju je vendarle stisnilo pri srcu, ko so se potopili v hladno, gluho noč, proti neznanskim, tesnobnim predorom temincev … Okec in Lucija sta prvič potovala s svetlobnimi bitji, zato se nista in nista mogla načuditi, s kakšno lahkoto in milino se premikajo. Kot bi potovali na svetlobnem žarku! Med potjo je Plamenec pripovedoval o nevarni preizkušnji, ki jih je čakala v predorih temincev. Ne bi vaju hotel strašiti, toda teminci so sila nevarna bitja. Vse življenje samo prežijo in čakajo na svoje žrtve. Potem pa jim, kot tatovi zlato, ukradejo avre njihovih teles, da počasi usahnejo in se ne morejo več braniti! Dokler jih ne pokrije tesnobna teminska tema …! Kaj je to – avra, Plamenec …? In zakaj je tako dragocena, da jo hočejo teminci ukrasti ljudem? je vprašala Lucija. Avra je človeška mavrica, svetlobni plašč, ki obdaja telesa živih bitij. Je različnih barv in odseva vse lastnosti telesa, misli in srca vsakega posameznega človeka. Če pogledaš avro, vidiš, kakšen je človek v resnici – dober ali hudoben, bolan ali zdrav, razmišljajoč ali neveden, iskren ali zlagan!Mavrica avre nikoli ne laže. Pa tudi živeti ni mogoče brez nje. Kadar se zmanjša, potemni ali usahne, usiha z njo tudi človek. Žal je ravno to tisto, kar potrebujejo teminci – usihanje in zatemnjevanje sta smisel teminskega življenja! Zato avro, če le morejo, ukradejo ter potopijo ljudi v teminska brezna tla, tesnobe in bolezni! Ali lahko ukradejo tudi najino avro …? je prestrašeno vprašala Lucija. Ne, ne morejo, je odkimal ptič Plamenec. Vajina avra je sijajna in močna, ker jo prežarja lučka vajinih src in oči! je nekam ponosno dejal. Kako pa veš, kakšna je, Plamenec? se je čudil Okec. Zato, ker jo vidim, se je zasmejal ptič.Vidim jo tako natanko, kot vidva svoj palec pred očmi! Zakaj pa je potlej midva ne vidiva? O, zdi se mi, da bo kmalu prišel čas, ko jo bosta tudi vidva ugledala! je skrivnostno dejal Plamenec. Drugače pa je ljudje ne vidijo, ker še ne znajo uzreti prave svetlobe – ni še čas za to! Nam, vilinjim bitjem, je to dano samo po sebi, ljudje pa se boste morali tega šele naučiti! Ah, škoda, da se že nismo! Florjan, si ti že kdaj videl avro ..? je vprašala Lucija. O, videl …! In še zmeraj jo vidim! Tudi najino …zdajle?! Mhmmm, je pokimal Florjan. Torej si na skrivnem vilincem, ne človek …? je ostrmela Lucija. Ne, ne! Le človek, nekoliko pred svojim časom, kot se reče. Naučil sem se gledati svetlobo. To je vsa skrivnost! Si predstavljaš, Okec, je navdušeno vzkliknila Lucija, vsa prevzeta od skrivnosti avre, kaj bi bilo, če bi se ljudje naučili gledati avro! Nihče več ne bi mogel lagati in goljufati, ker barve v njej povedo vse po resnici! Prav gotovo bi se počasi začeli sramovati hudobnim in zahrbtnim misli. Hoteli bi se jih čim prej znebiti, da jih ne bi drugi opazili! Tako bi se morali, morali poboljšati! Žal ljudje dandanes še lučke pred nosom ne vidijo, kaj šele skrito človeško mavrico! je vzdihnil čarovnik Sij ter strmel v svoj svetlobni kamen. Kadar ljudem ugasne lučka v očeh in srcih in pozabijo na gnezda svetlobe, je res nekaj hudo narobe. In ravno to se zdaj dogaja v Lučkovem! Če ne bomo hitro nekaj storili, bodo teminci kmalu pokradli avre vseh ljudi! Ko bodo ukradli še zadnjo človeško mavrico, bo padla senca čez poldne. To pa se doslej še nikoli ni zgodilo! Kajti če pade senca čez poldne, ta najsvetlejši trenutek dneva, ljudje ne bodo mogli nikoli več najti lučke v očeh in srcih. Za zmeraj bo skrita s sencp opoldnea, z dolgo senco izgubljenih človeških mavric! Ah, kako je Okca in Lucijo zabolelo srce, ko sta slišala čarovnikove besede! Bodo sploh prišli pravočano, da bi lahko rešili Lučkovo iz rok demona Prepadnika?! Tema krog njih je postajala zmeraj gostejša, bilo je, kot bi rezali črn marmorni blok noči … Vsak čas se bo začelo popotovanje skozi predore! je zašepetal Plamenec. Še malo, pa bomo obstali pred prvim in vidva s Florjanom pred prvo uganko …! Ko bi le šlo po sreči, sicer bo Lučkovo za zmeraj ostalo v temi! sta po tihem vzdihnila otroka ter se za pogum prijela vsak za svoj gumb. Zapomniti si morata tri stvari! Naj se zgodi karkoli, nikoli ne smeta ničesar spraševati! jima je naročal Plamenec. Uganke bomo postavljali svetlinci, a ne bodo zato nič lažje! Saj ravno tako kot mi bdijo nad njimi tudi teminci. Z vsako rešeno uganko bo Lučkovo dobilo nazaj nekaj gnezd svetlobe, teminci pa bodo izgubili nekaj predorov teme in nekaj človeških mavric. Pri odgovorih vama lahko pomaga Florjan. A samo on! Naj se zgodi karkoli, zaupajta svojima lučkama v očeh in srcih! Pa tudi v nas, svetlince! Nič, pa naj se zdi še tako strašno, vaju ne sme prestrašiti! je naročal Plamenec. Saj ne bosta pozabila …? Ne bova! sta pogumno rekla Okec in Lucija. Oh, skoraj bi pozabil! je dejal Plamenec. Tema v predorih se vama bo zdela čudno trda in otipljiva, kot bi pred seboj odkrivala stene. A ne bojta se! Čarovnik Sij bo poskrbel, da buške teme ne bodo prehude! Sij se je opogumljajoče nasmehnil otrokoma ter jima poblisnil s čarobnim svetlobnim kamnom, da jima je bilo takoj laže pri srcu. Lucija je hotela še nekaj reči, a ji je stari Florjan tiho položil prst na usta. Prispeli so pred prvi teminski predor … Nad glavami so jim zlovešče zaprhutala krila demona Prepadnika, veščare Groblje in veščure Arnulfije. Ah, če Okec in Lucija ne bi bila dobro pripravljena na teminsko srečanje, bi zdaj zagotovo okamenela od strahu! Kar sapo sta lovila, kajti od temincev in iz teminskega predora se je širil neznosen smrad po trohnobi … Huš huššš, scvrli se bodo, scvrli, da jih bodo črvi teme požrli! je odurno zakrakala veščara Groblja in krempljala Luciji tik pred očmi, da je že hotela poklicati na pomoč Plamenca. Toda še pravi čas si je premislila in obmolčala. Hrrs, kakšni čedni avrici … je požrešno zaškrtal demon Prepadnik ter tesno obdrsal oba otroka. Hrrs hrrs …, to bo užitek, ko ju bom potegnil z vajine kože! se je privoščljivo krohotal. Res čedni avrici! se je zahihotala veščura Arnulfija. Z veseljem si bom ukrojila večerno ogrinjalo iz kakšnega posebej sijajnega koščka! Jaz pa bleščeče nakrempljike, kot se za veščaro spodobi! je zacvilila Groblja, da je šlo skozi ušesa. Na Lucijino in Okčevo srečo je ptič Plamenec prekinil odurno nesramnovanje temincev. Mislim, da je bilo tole za nedobrodošlivo več kot dovolj! je mirno dejal. Otroka sta prišla reševat stare uganke, ne pa besedovat z vami! O, kako sta si Okec in Lucija oddahnila! Huš huš, kako se jima mudi, svetlincem prislincem! Še prehitro se bpste scvrli v temi, angelčki, buteljčki …! je grgral Prepadnik in nesramno poščegal Okca in Lucijo pod brado. Plamenec je pomignil Siju in za je brez besed dvignil otroka z njegovega hrbta ter pomagal na tla tudi staremu Florjanu. Okec je že hotel nekaj vprašati, a ga je Florjan Tako čudno pogledal, da si je pri priči premislil. Za zdaj se bomo morali posloviti, je dejal Plamenec ter prijazno pogledal otroka. Videli se bomo spet pri zadnji uganki. Florjan, poskrbi, da bo vse tako, kot je prav …! je pomenljivo dodal. Čarovnik Sij gre z vami, da vam bo kazal pot! se je poslovil ter skupaj z Lučko odbleščal v temo. Na svidenje pri zadnji uganki, huš huš! ga je nesramno oponašala veščura Arnulfija. Kaj si le misli tale nori ptič fičfirič iz samih bleščic! je hropla od besa. Huš, saj še prve niso rešili! Stavim, da se bodo že pri prvi zaleteli v temo, kot vešča v prižgano svetilko. Scvrli se bodo, scvrli, da jim bomo svetle avrice odrli …! Florjan se je opogumljajoče nasmehnil otrokoma. nič ne bomo odlašali, je rekel,prej ko zakoračimo v predor, prej bomo prišli iz njega! Ali pa tudi ne, angelčki buteljčki! so vreščali nad njimi teminci. Nikar se ne menita zanje! je dejal čarovnik Sij. Korajžno za menoj, pa lučko v oči in srce in sreča bo na naši strani! Ne da bi se zmenil za nesramno vreščanje veščure Arnulfije, je čvrsto zakoračil v teminski predor … Hipoma so zadeli ob popolno, trdo temo. Če ne bi bilo čudežnega čarovnikovega kamna, sploh ne bi mogli naprej. Nazaj pa tudi ne! Kar streslo jih je, ko so slišali, kako se za njimi zasipava ozka svetlobna gaz, ki jo je, kot diamant steklo, rezal pred njimi tenak curek svetlobe s čarovnikovega kamna. Pot je vodila samo po predoru naprej. Okec in Lucija sta bila prepričana, da sta polna bušk, tako trdo sta zadevala v temo! Kljub temu se je zdelo, da ves predor odmeva od prhuta teminskih kril … Nenadoma jim je pot presekalo grmenje. Pridržali so dih in obstali. Kakšna sreča! Tik pred nogami so zagledali globoko udornino. Še korak in strmoglavili bi vanjo. Pred seboj so opazili svoje negostoljubne gostitelje. Čas za prvo uganko, angelčki buteljčki! je zagrgral demon Prepadnik. Bomo videli, če boste ohranili svojo avrico, prislinčki svetlinčki! Skozi temo so se pridukljale svetlobne črke in obvisele v temi pred njihovimi očmi. Od daleč jih je spremljal glas vile Lučke, ki je zastavljala prvo uganko.

Zavetišče in svetišče, svetlo, toplo stikališče, vseh svetov dotikališče, varno, ljubljeno …

Tukaj je glas umolknil, namesto besede pa je v zraku obstala neizpolnjena sled. No, huš huš! Odgovor prosim, svetlinska gosopoda …! Angelsko jasen odgovorček, da ne bo pomote! Nooo …? je grgral Prepadnik. Svetlo, toplo stikališče, vseh … svetov dotikališče, varno, ljubljeno … ljubljeno, je mrzlično preudarjal Okec, 00o … OGNJIŠČE! je zmagoslavno zaklical, ko je videl, kako mu Florjan in Sij prikimavata. Varno, ljubljeno ognjišče, je vila Lučka veselo ponovila za Okcem rešeno prvo uganko in manjkajoča beseda se je primaknila k drugim. Joj, Okec, uspelo ti je …! je vzkliknila Lucija. Kaj uspelo, nič uspelo! Kakšno ognjišče, kje ognjišče, zakaj ognjišče …? je jezno grgral Prepadnik in prhutal okrok Okca. A Okec se ni dal prestrašiti! Odprto ognjišče so poznala vsa ljudstva sveta. Plapolajoči ogenj jim je grel in osvetljeval bivališča. Ob njem so tekli pogovori, izibrale so se neveste, ob njem so opravljali domača dela in spali. Ogenj na ognjišču ni smel nikoli ugasniti! Zmeraj je moral biti nekdo doma, da ga je čuval, ko so bili drugi člani družine zdoma! je v eni sapi dodal. Prosim demona Prepadnika, da ne zastavlja dodatnih vprašanj, ko je uganka že rešenea! se je zaslišal iz teme glas vile Lučke in Prepadnik je od jeze ponore. Kaj si le misli! Takale lučkasta vilenina, pa bi se rada pogajala z menoj, mogočnim, tisočletja starim demonom …! Huš huššš …! Že so se prisukljale svetlobne črke druge uganke. Na moč skrivnostne in nenavadne …

V osončju … sedijo deve, predejo nitke od desne do leve!

V osončju česa sedijo deve!? Kaj neki je tista manjkajoča besedica?! Sta mrzlično razmišljala Okec in Lucija. Uganka se jima je zdela strašansko zavita in težka. Čas pa je tekel … tekel ..! No, nooo, angelčki buteljčki, nobenih olajševalnih izmikanj več! Se vam tresejo avrice, aaa …? je privoščljivo grgral Prepadnik. Scvrli se bodo, scvrli …!' je cvilila Groblja. Lucija se je nagnila k Florjanu, a Florjan je brž položil prst na usta in dejal: Manjka beseda, ki je izrečena na koncu uganke! Kako, kaj na koncu?! Če je na koncu, ni na začetku, huš huššš! je tulil Prepadnik. Manjkajoča beseda je na pogled čisto enakakot zadnja beseda v uganki. Vendar je njen pomen drugačen! se je mirno smehljal Florjan. Seveda! je zdajci poskočila Lucija. Odgovor je LEVE …! Leve so majhnemu ognjišču podobne odprtine, v katerih so nekoč gorele trske za razsvetljavo. Le kako se nisem tega takoj domislila! V osončju leve so včasih sedele dekleta in žene in predle …! Drugje bi bilo vendar pretemno! Hušš, dosti čvekanja! Gremo naprej! je zatulil Prepadnik, da je šlo skozi ušesa. Skozi temo so se prisukljale črke naslednje uganke …

Če odvzameš če, postane lešnik. Če je če nazaj pridan, je ravno prav naravnan, da nad rameni zasveti, čeprav ni prižgan.

Sveti, čeprav ni prižgan …! Torej mora nositi … podpirati nekaj, kar je prižgano! To je jasno! Pa še tisti pridani če …, sta napeto razglabljala Okec in Lucija … Če, če, čeee …! Če bi lešnik imel če, bi bil čelešnik …, huššš! je zacvilila veščara Groblja. Seveda! Rešitev je ČELEŠNIK! Stojalo za goreče trske, s katerimi so si svetili naši predniki … sta veselo vzkliknila Okec in Lucija ter se spogledala s Florjanom, ki mu je šlo močno na smeh zaradi veščarine prismuknjenosti. Še malo pa ni bilo do smeha demonu Prepadniku in veščuri Arnulfiji. Besno sta oklofutala veščaro Grobljo, da je svoje cviljenje spremenila v prave veščaraste žalostnike. A tudi Okcu in Luciji kmalu ni bilo več do smeha. Prepadnik je pobesnel! Zadoščenje! Hočem zadoščenje! Huš, pri priči! Da bi se mi takile prislinci še smejali, huuuš! Jim že pokažem! Zdajle bom pa jaz zastavil svojo uganko! Lucija in Okec sta zledenela od groze. Prav gotovo bi na ves glas zakričala, če jima Sij ne bi položil roke na ramena. Proti njim se je z neznansko hitrostjo kotalila pošastna, velikanska krsta in jim, ko so že mislili, da je vsega konec, obstala tik pred nogami! Tukaj je pa moja uganka! Huš, angelčki buteljčki! Nooo …? je grgral Prepadnik. So vam avrice zbledele od strahu, kaj …? Čarovnik Sij je izpustil otroka,stopil h krsti …in počasi dvignil pokrov … Brr … iz notranjosti je skočilo nekaj, kar je bilo, pa hkrati ni bilo okostnjak! In tisto nekaj je imelo po rebrih razobešene svetlobne črke sovražne uganke …, ki jo je na ves glas grgral demon Prepadnik.

Le zijaj osuplo – svetli, si je truplo, votlo, slepo duplo!

Nooo, en svetlinsko hiter odgovorček, angelčki buteljčki! Nekaj časa je bilo vse tiho. Okec in Lucija sta sukala svoja gumba, obupano iščoč rešitev teminske uganke, ki je prežala nad njimi. Potlej …, potlej, kar se je zdelo neskončno dolgo, pa je spregovoril stari Florjan. Hmm, nikar preveč ne upaj, demon Prepadnik! V moji stari glavi je še zmeraj toliko pameti, da lahko uganem, kaj je tole tvoje truplo, s katerimi strašiš! Nič drugega kot RAZPADAJOČI LES, ki oddaja svetlobo! Naravnost čudovito naravno svetilo, če nimaš ognja pri roki. Ljudje v davnini so se znašli na vse načine, da so le premagali temo! In temince! Torej truplo, ki ni truplo, zdaj pa ti zijaj osuplo! Okec in Lucija sta si šele sedaj upala dihati. Uganka je bila rešena. Pošastna krsta se je odkotalila v temo in ropotajoče odprla pred popotniki nov, malce svetlejši predor … Tema je bila manj gosta, manj trda, ko so zadevali ob njo. Vendar so se morali zdaj izogibati čudnim, drevesom podobnim pošastim, ki s prežale nanje, če bi se spozabili in zastavili kakšno vprašanje. Ali če bi od groze ne znali in ne mogli rešiti ugank. Potlej so drevesa kar naenkrat izginila. Skozi predor pa je na hoduljastih nogah korakala proti njim gromozanska skrinja! Ne da bi se mogli ubraniti, se je spustila nadnje in jih pokrila … Kot bi se znašli v hiši brez oken in vrat! Že so mislili, da jim ni več rešitve, ko se je na eni od sten zasvetila nova uganka …

Veliko oglatih oči, odprtih na vse strani, v svoje strme poglede, svetel dan lovi!

OKNA! To so okna starih hiš! Obrnjena so bila na vse strani neba, da so lahko prestrezala svetlobo dneva! sta brez premišljanja oba hkrati zaklicala Okec in lucija. Nič ni pomagalo, da je demon Prepadnik divjal in grgral - na skrinji, ki jih je pokrivala, so se zasvetila velika okna, ki so segala od vrha do tal. Uganka je bila rešena. Stopili so iz skrinje in se previdno odpravili naprej. Teminci so se pritajili nekje zadaj . ni jih bilo ne videti ne slišato. Predor pred njimi se je zdajci začel napolnjevati z vznemirljivimi zvoki brnenja, čebljanja, klokotanja, udarjanja, z vsemi mogočimi, še nikoli prej slišanimi glasovi! Sredi tega nerazložljivega hrupa se zaslišali glas vile Lučke in pred njimi je zrasel iz teme velikanski kolovrat, na katerem so se predle svetlobne črke nove uganke …

V hlevu je škopa, po slami dišeča, popotnikom v dalji sije kot sreča.

Kolovratom lije na nitke spredene, šuštarjem dreto pozno v noč žene.

Kot čukec bedi nad vzglavjem zibeli, se sklanja z zdravnikom, ko rane celi.

S čipko se spletav rokah čipkarice, s kovači prekuje v ognju desnice.

V gostilni besede in vino preseva, rudarjem pod zemljo je oko dneva.

Florjan, je nepričakovano rekla Lucija, pa brž utihnila. Kakšna sreča! Demon Prepadnik je še frfotal nad njeno glavo, upajoč, da bo prekršila prepoved in zastavila tisto pogubno vprašanje. Zadnji hipec se je izmuznila nevarni pasti. Nič čudnega, da se ji je glas zatresel, ko je nadaljevala: F florjan, veš, mislim, da poznam rešitev! Uganka govori o starodavni LUČI PRI DELU! Z njo so si svetili pri preji, čipkanju, ranocelništvu, pri kovanju, v gostilni in v rudnikih. Najdrobnejše med temi lučkami so bili čukci! Z njimi so si svetile mame, ko so bedele pri dojenčkih! Tebi se pa vidi, da imaš razsvetljeno ime! se je nasmehnil Florjan. Razsvetljeno, razsvetljeno! Huš le s čim je razsvetljevanje boljše od zatemnjevanja?!' je jezno zagrgral Prepadnik, ko je videl, da so presvetlili še eno. Niso si imeli časa niti dobro oddahniti, kose je pred njimi že pokazala naslednja …

Cvetijo med poletno travo, če jih deneš za klobuk in si ga daš na glavo, če si mladenič, in te še ne mika spanje, pokažejo ti pot na vasovanje!

Florjan se je nekam zamaknjeno nasmehnil sam vase in molčal. Okec in Lucija sta ga zaskrbljeno ogledovala in nista vedela kaj bi. Še sanjalo se jima ni, o čem neki govori uganka! V obupu sta pogledala od Florjana do čarovnika Sija, ko je Florjan, ljubi stari Florjan, nenadoma spregovoril … KRESNICE, kresnice! Odgovor se svetlika v kresnicah! Kresnice za klobuki …! se je spet zasanjal. O, kje so časi, ko smo si fantje nabrali kresnic in si jih dali za klobuke. Da so nam svetile, kresnice, ko smo šli na vasovanje …! Hušš, kakšni bedaki! je zavreščala Arnulfija. Sicer pa protestiram – uganke so prelahke! Hušš, krivica, črrrna krivica …! Ni res Arnulfija! Starodavne uganke so že od nekdaj natanko takšne kot morajo biti! Spet lažeš kot vešča! so zdajci zaslišali skozi predor glas ptiča Plamenca. Joj, kako sta se Okec in Lucija razveselila njegovega glasu! Koraki so jima postali lahko kot svetlobni žarki. Kar odneslo ju je dalje. Oglušujoče škripanje nevidnih vrat je naznanilo, da so prispeli do tretjega predora … Oh, ko bi vsaj lahko uganili, koliko ugank jih čaka v njem! Ali pa kakšne! Bodo temnejše ali svetlejše od prejšnjih ?! In kje neki so se pritajili teminci …? Če imaš opraviti z njimi, nisi nikoli dovolj previden. Joj! Kot da so jih priklicali z mislimi… Že so jim vreščali nad glavami in jih zapredali v velikansko črno pajčevino ter se ob tem odurno krohotali ter poplesavali od privoščljivosti … Zapredli vam bomo avrice, huš hušš! so popevali in jih zapletali, zapletali, da se jim je uganka, ki se je zasvetila pred njimi zazdela pravo sonce …

Kliče v življenje ptice in srne, ljudi in hraste. Če se ne vrne, Dan ne zraste!

SONCE! Res je sonce! sta zakričala Okec in Lucija, otepajoč se zloveščih nitk pajčevine, ki jima je zapredala grla. Takrat se je črna pajčevina sama od sebe razpredla in se zableščala, kot bi skoznjo pokukal zlat sončni žarek. Še ena razsvetljena uganka! Florjanu, Siju Okcu in Luciji so od olajšanja zaigrala srca. Opogumljeni so stopili naprej, ne da bi se zmenili za tuljenje temincev, ki jim je paralo ušesa. Naj le tulijo! Predor pred njimi se je začel narahlo jasniti. Tudi smrad po trohnobi je postajal zmeraj šibkejši! Bodo le prisvetili do cilja …? Pred njimi je zraslo mogočno svetlobno drevo, iz katerega so se kot listi druga za drugo utrinjale črke nove uganke …

Dnevna in nočna, sijajna mogočna, življenje rojeva, v zibelko Dneva, toplo odseva v očkah kresnice, v pogledu drevesa, človeka in ptice. Zlatozrnati čas od zibeli do groba, sveta svetli Jaz – zlata …

SVETLOBA! sta odrešujoče zaklicala Okec in Lucija. Teminci so izgubljali temo! Predor se je svetlil in kot čudovit domač privid se je pred popotniki zableščal prič Plamenec. Vama nisem rekel – nasvidenje?! se je smehljal ter razgrnil bleščeče rožnata krila, da so si teminci od svetlobe zakrili oči. Okca in Lucijo je stisnilo v grlu. Pred njima se je odprlo velikansko oko. Iz njega pa so se kot solze utrinjale besede zadnje uganke … Zastavljal jima jo je sam ptič Plamenec …

V nas živi oko. Z njim presvetlimo mrak in globočino, merimo daljavo in bližino, razločimo smeh in bolečino z nezmotljivo mero in tančino. S tem očesom šele Smo, ljubimo in hrepenimo!

Besede zadnje uganke so morale imeti v sebi čudežno moč, kajti Okca in Lucijo je zalila tako silna želja po rešitvi njunega ljubega Lučkovega, da jima je vztrepetalo srce. Hkrati sta vsa iz sebe začutila, da je prav to vztrepetavajoče, toplo srce tudi rešitev njune zadnje uganke! SRCE! Svetloba v srcu! sta bolj dahnil kot spregovorila in se začudeno zagledala drug v drugega. V tistem zlatem trenutku sta prvič videla svoji človeški mavrici. Videla sta, kako ju obdajata… varno, toplo in čudovito, kot mehka plaščka svetlobe … Žariva! Žariva kot zvezdi! sta očarano vzklikala in strmela v svoji sijajni avri. Kaj ne bi! Saj vendar žarita od sreče, se je smejal Plamenec. Predor temincev je počasi izginjal in se razblinjal v svetlobi. Slišati je bilo vreščanje demona Prepadnika, veščare Groblje in veščure Arnulfije, ko so se brezglavo zaletavali drug v drugega in iskali pot do najbližje teme. Hušš hušš, prilepili se bomo na svetlobo, hušš …, kako cvrčiii …! Brž, brž v smeri temeee…! Potem je prhutanje teminskih kril zamrlo in povsod naokoli se je razlila spokojna, mila tišina… Pa so le izgubili Lučkovo! je dejal Florjan. Po tvoji zaslugi, Florjan, pa zaradi Okca in Lucije! se je zahvaljeval ptič Plamenec. Hvala, ker ste nam vrnili gnezda svetlobe! Zdaj bo Lučkovo znova našla lučko in v očeh in srcih. Kjer so gnezda svetlobe, smo tudi vilinci svetlinci! Ampak – kje gnezdi svetloba, Plamenec!? sta vprašala Okec in lucija. Plamenec se je nasmehnil, razgrnil svoja bleščeča krila in nenadoma zažvrgolel kot slavec …

Svetloba si spleta gnezda v jutrih, ko se zdanijo … Svetloba si spleta gnezda v očeh, ko se prebudijo … Svetloba si spleta gnezda v oknih, ki dan lovijo … Svetloba si spleta gnezda v lučeh, ki za okni gorijo … Svetloba si spleta gnezda v ljudeh, ki za okni živijo …Svetloba si spleta gnezda v srcih, kadar kot lučke žarijo …

Otrokoma sta ob pesmi tako žareli srci, da jim je bilo vroče kot na opoldanskem soncu. Pred njima pa se je, kot na razglednici, pokazalo njuno ljubo Lučkovo … Nič več ni bilo v temi! Povsod za okni so gorele svečke, morje migljajočih plamenčkov … Svečke, prižgali so svečke …! sta ganjeno vzklikala Okec in Lucija. Spomnili so se, da je jutri Gregorjevo, ko po starem koledarju že prihaja pomlad in prežene dolgo zimsko noč, se je smehljal Plamenec. Za Lučkovo je bila letošnja zima dolga, predolga in tema še daljša … Zahrepeneli so po pomladi in svetlobi – kot drevesa po pomladnem zelenju! Potlej so se pred začudenimi očmi Okca in Lucije druga za drugo prižgale cestne in ulične svetilke, majhne in velike luči njunega Lučkovega in ljudje so presrečni prihiteli na ulice … Vilinci svetlinci so se vrnili v gnezda svetlobe. Ah, zdaj se je oddahnila tudi pisateljica Svetka. Napisala je svojo svetlo zlato pravljico, na katero je tako dolgo čakala! Presenečeno se je zagledala v koledar na steni. Kako čudno! si je rekla. Napisala sem pravljico o svetlobi in svetloba prihaja k meni! Jutri je čisto zares predvečer Gregorjevega! Na Gregorjevo, dvanajstega marca, pa po starem koledarju že prihajal pomlad! O, dan se je pričel daljšati! Čas je, da pripravim gregorčke …! In jutri zvečer bomo odplavili temo in zimo in pozdravili svetlobo in pomlad! Tudi Okca in Lucijo moram vzeti s sabo! Da ne bomo pozabili na praznike svetlobe in da prazniki ne bodo pozabili na nas! se je veselila. Naslednji dan, na predvečer Gregorjevega, je pisateljica Svetka, skupaj z Lucijo in Okcem, razigrano odhajala proti reki, ki je tekla skozi park njenega mesta. Vsi trije so nosili v rokah ljubke papirnate hišice s svečkami – gregorčke, kot so jih imenovali. Prižgali jih bodo, jih spustili po vodi ter tako odplavili zimsko noč in pozdravili daljšajoči se pomladni dan. Svetka se je veselo muzala, saj je videla, da še malo niso sami! Ob reki je bilo vse polno ljudi, ki so previdno polagali v vodo čudovita majhna plovila s prižganimi svečkami. Tam je bil tudi Florjan s svojimi vnuki. Prijazno sta si pomahala ter si na skrivaj pomežiknila. Sta že vedela zakaj. Ne, ne! Njuno mesto že ne bo pozabilo svetlobe! Pisateljica Svetka je s priprtimi očmi strmela v večerni čudež plavajočih gregorčkov in za hipec se ji je zazdelo, da so na obzorju vztrepetala rožnata krila Plamenca … Dvignila je roko ter mu ganjeno pomahala v pozdrav.