Antona Pretnarja zbranih grafomanij 1. snopič

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Antona Pretnarja
Zbranih grafomanij
prvi snopič
(Komentirana izdaja)

Tone Pretnar
Pretipkala Sabina Šolar.
Viri: Antona Pretnarja zbranih grafomanij 1. snopič: Komentirana izdaja. Ur. Miran Hladnik. Tržič; Kranj; Ljubljana; Kraków: [samozal.], 1982. 147 str. (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tki se, tki, grafomanija,
kot preproga vse pokrij,
v kič prelesten pozavijaj
vso gnilobo naših dni.

Vorwort[uredi]

k prvi izdaji 1. snopiča Pretnarjevih Zbranih grafomanij

Ta knjiga odpira novo stran v slovenski, pa ne samo slovenski literarni zgodovini in literarni vedi nasploh. Ne poznamo namreč podobnega primera izdaje grafomanskih izdelkov kakega avtorja. Kaj je to grafomanija, Slovenci sicer vemo, saj nas Verbinčev Slovar tujk pouči, da je grafoman tisti, ki trpi na grafomaniji, grafomanija pa da je pretirano in patološko veselje do pisanja. Vendar bo izdaja pokazala, da je slovarski opis te iz grščine prihajajoče zloženke le približen. Pejorativni prizvok tujke je do zdaj našim verzificirajočim Slovencem branil, da bi si zavestno nadevali to ime. Tone Pretnar je prvi, ki to brez predsodkov počne, tako torej upravičeno velja za prvega (slovenskega) grafomana. Dalo bi se govoriti o predhodnikih slovenskega grafomanstva, recimo pri Ahaclju, Steržinarju, Knoblu, Košutniku in vrsti drugih. Vendar kakor pravi avtor:

»Kratka zgodovina slovenske grafomanije še ni raziskana. Bogata ruda čaka pridnega kopača. Vendar je ta ruda najbrž samo kršec. Nihče se je ne bo lotil. Zlatar prisega na zlati temelj. Humanist pa tudi.« (Pismo uredniku z dne 31. okt. 1982)

Avtorjev pesimizem bi vendar veljalo omejiti s svetlejšo perspektivo ali 'vektorjem'. V času ekonomske krize, krize duhovnih vrednot, pomanjkanja zlata in njegove dragocenosti, v takem času se zlasti pri nas odpirajo vrata vsem tistim, ki se bodo trudili tudi iz kršca iztisniti zlato zrno, vsem tistim, kise bodo brez upa zmage lotili alkimističnih umetnij, želeč iz nevrednega ustvariti vredno, s tem pa tudi vsem grafomanom in njihovim apologetom.

Ker je Tone Pretnar tako rekoč utemeljitelj grafomanske veje poezije, je najbolje, da se po definicijo grafomanije obrnemo kar k njemu. Takole pravi v že omenjenem krakovskem pismu:

»/…/ grafomanija je firma, dobra in zanesljiva; dela za naročnika in zase. Izdelkov ne prodaja, tudi za pijačo ne, četudi je pijača zanjo dobra pogonska sila, včasih celo navdih. Grafomanija piše sebe s tem, da prepisuje površinski svet in takiste dogodke. Prav ji pridejo že narejene reči kot trohejski osmerec ali metafora, pa sva že pri kranjcih in čebelah. Prav ji pridejo nauki, po katerih se ne ravna, jih pa glasi. Zato je grafomanija vedno aktualna. Morda tudi potrebna. Zato ima nekaj mojih besedil tudi Breda Pogorelec.«

Nekaj komentarja: grafomanija je torej verzifikacija za bralca v prvi vrsti, ki jo neposredno naroči, zraven pa še tvorcu v veselje za nameček. Torej je nekakšna etološka književna vrsta, bi dejal Matjaž Kmecl. Odreka se izvirnosti in načelnosti , prisega na mimesis in aktualno upornost, torej je v svojem bistvu realistična. To so načela grafomanije. Ni se čuditi, če je večinoma drugačna, kot tale opis, saj načelom načelno ne sledi.

Pričujoča izdaja orje ledino. Orje jo z novim avtorjem, kateremu sicer ni knjižni prvenec, je pa prvenec take vrste, orje pa jo tudi z novim tipom verzifikacije. Noče pa biti poljedelska v omenjenem smislu glede organizacije materiala in njegove obdelave. V uvodu izrablja Pibernikovo metodo pismenega intervjuja z avtorjem (seveda le v tisti meri, ki jo je omogočil avtor s svojimi zapisanimi odgovori na vprašanja), v ostalem pa združuje postopke tekstnokritične izdaje, kakršna se je uveljavila v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev pri DZS, in obliko Slodnjakove komentirane izdaje Prešernovih Poezij iz leta 1946. ki se od zgodnjih ZD razlikuje po tem, da komentar neposredno sledi besedilom in ni treba nanj čakati do konca knjige. Tako sta besedilo in komentar bolj povezana, kar ustreza prej imenovani aktualistični naperjenosti Pretnarjeve grafomanije.

Pri takih izdajah je navada, da bralcu ponudijo tudi osnovne podatke avtorjevega dejanja in nehanja. Rodil se je 9. 8. 1945 v Tržiču očetu mizarju in njegovi drugi ženi skupaj s (oz. nekaj ur pred) svojo sestro Zvonko. Osnovno šolo je obiskoval v Tržiču in že v mladih letih grenko okusil, kaj se pravi biti obrtnikov sin in s tem sovražnik mlade socialistične države, tudi po nacionalizaciji podjetja. V gimnazijo se je vozil v Kranj, kjer so ga poučevali znameniti učitelji prof. Opeka (Cegu), prof. Seliškarjeva kemijo (Mati Narava), prof. Ažman iz Krope filozofijo ali modroslovje, prof. Žagar fizkulturo. Zlasti o prvem, geografu, rad v veseli druščini pove kako izmed anekdot, po katerih je poznan širom po Gorenjski, zlasti o generalu Bubnovu in indijskih slonih, pa še vrsto drugih. Da bi se opral ideološkega bremena, je pridno zahajal na mladinske delovne akcije, podnevi gradil socializem z žuljavo roko, ponoči pa ga koval v verze in jih objavljal v glasilih kranjskih mladinskih brigad v letih 1961-1964. Po končanem slavističnem študiju se je vpisal v magistrsko šolo in tam drugoval z Marjanom Dolganom, imenovanim tudi solist ali sonist (zakaj tako, bo odkrila druga knjiga ZG), Malino Schmid in še vrsto drugih, ki so danes vsi znana kulturna in publicistična imena: Zoltan Jan, Miha Mohor, Ludvik Kaluša, Irena Resman, Bogdana Herman.

Po odsluženi vojski je bil lektor na raznih koncih: Gradec in nato šest let na Poljskem, večinoma v Krakovu. Ta leta šteje Alicja Pakulanka (podpisala se je Pakulicja), njegova bivša učenka in zdaj že znamenita in hvaljena znanstvenica-slovenistka kot odločilna za oblikovanje grafomanskega koncepta. Takole piše v pripisu k že omenjenemu pismu z dne 31. okt.:

»Na Poljskem pa je že več kot štiri leta – kaj misliš o tem? In kje se je rodila zamisel o grafomanski akademiji /…/ Še ena številka: 77 cigaret dnevno!«

Leta 1981 je bil izvoljen za asistenta na slovenski književnosti in kmalu nato sprejet tudi na to delovno mesto. Še prej je z magisterijem zaključil tretjestopenski študij. Eno leto je preživel v Ljubljani v novem svojstvu , potem pa se mu je znova zahotelo Poljske in tako je v leti 1982/83 po mnogih težavah, izvirajočih bolj od strani naše administracije kot poljske, spet lektor slovenskega jezika v Krakovu. Sam gleda na svojo življenjsko pot takole:

»Kratka biografija avtorja: 1. je mlajši tri mesece od države, v kateri se je rodil in kjer ima v očetovi hiši stalno prebivališče. 2. številke ima rad, vendar ni nikjer prišel čez štiri: hodil je v štiri šole: osnovno, nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo in na Aškerčevo 12, bil je v štirih brigadah, štirikrat je menjal službe, tudi v ljubezni ni imel več izmenjav, pri funkcijah pa je bil še skromnejši, morda bo naslednje desetletje bolj razgiban. Kdo ve?«

Osnovno avtorjevo strokovno zanimanje je verzologija. Z verzološkimi razpravami že vrsto let naravnost zasipa vse znane slovenske strokovne revije in zbornike (JiS, SR, SSJLK, Obdobja), nastopa z referati še na drugih simpozijih , seminarjih, srečanjih, tudi zunaj državnih meja. K predavanjem ga vabi celo poljska akademija! Bogato je njegovo recenzentsko podjetje, njegovih pedagoških zaslug za slovenščino v tujini pa ni potrebno še posebej poudarjati. Je soavtor v poljščino prevedenih Cankarjevih črtic (1981) in avtor (ob. E. Tokarzu) Slovenščine za Poljake (1980). Pripravlja nove knjige: nov učbenik, Gradnikovo ZD skupaj z urednikom, obdelavo zapuščine Vojeslava Moleta in še vrsto stvari. Kakor je opaziti, je kompanija najpogostejša in najpriljubljenejša oblika avtorjevega nastopanja. Marsikaj od želenih projektov po zaslugi nezanesljivih kompanjonov sicer propade ali se preloži, tako npr. tudi verzno-prozni roman z naslovom Kurba Rahab, ki naj bi ga spisala skupaj z urednikom pod psevdonimom Tomir Hladnar in za katerega je avtor takole skiciral ogrodje:

»Šele na Gašteju je postalo bradačema v katrci jasno, zakaj pravi Japelj Kurba Rahab. Gimnazijki sta izstopili, gostilna pa je bila zaprta. Zgodbe ni bilo. Pa bi bila lahko. Takale: 1. 2. Karavanke in Kamniške so se /…/ kopale v zadnjem soncu. Zgodba je bila /…/«

Ekumenska izdaja Svetega pisma je kurbo Rahab preimenovala v hotnico Rahabo. To je ženska, ki je rešila Jerihonske poštenjake. Zgodovinski motiv bi veljalo preplesti z zgodbo iz sedanjosti , kakor se očituje v fragmentarnem osnutku. Mogoče se bo knjiga kar lepega dne znašla na knjigarniških policah!

Do sem smo skušali prikazati zunajtekstovne pogoje za nastanek slovenske grafomanske šole. Interno grafomansko zgodovino pa bo mogoče oblikovati neposredno ob besedilih, ki so objavljena v tej knjigi. V tej zgodovini bo mogoče rekonstruirati začetek, ne pa konca, saj je Pretnarjeva grafomanija nekaj živega, ponavljajočega se in obnavljajočega, to so verzi, s katerim avtor zaznamuje bolj ali manj pomembne in nepomembne dogodke v sovji okolici.

Naj bo uredniku zdaj dovoljeno, da predstavi razporeditev Pretnarjevih grafomanij. Grafomanija ima morda res koren v gr. graphein, kar pomeni 'pisati, črtati, risati', vendar ljudska etimologična strast povezuje to besedo bolj s plemenitim Graf oz. grof, pa tudi s sladkim in mehkim krof. manijo iz drugega dela pa rada spreminja v an. man 'mož', kar na nekem mestu izrabi tudi avtor. Tako plemenite stvari, kot so debeli moški grofje, seveda nočejo nič slišati o kronološki obdelavi ali podvrženju časovnemu principu. Grafomanske pesmi (grafomanije ali grafemi, tudi grafizmi) bodo razvrščeni po žanrskem načelu, kakor ga je uveljavil že naš veliki vzornik dr. France Prešeren.

Če sestavini besede grafomanija obrnemo, se srečamo z oblikami manograf (in res so skoraj vse Pretnarjeve pesmi rokopisne, še nikjer objavljene: mano 'roka'), monografija (kar je daljna perspektiva in gonilo našega početja), minigraf (res je večina grafomanskih izdelkov drobnega značaja, tako rekoč mini). Že omenjeni neologizem graf&man je tudi dobrodošla osnova ta razlago pogoste metafore o čebelah in kranjcih. Graf je simbol za čebele, ki v svojih koristnih, vendar ne ravno ekonomičnih poletih rišejo v zrak sledi (grafe). Man je Kranjec, človek, ki te sledi prebira, jih po svoje razlaga in uživa v njih. Toliko kot prispevek k filozofični analizi Pretnarjevih metafor.

Ker je porabnik, naročnik prvi pogoj grafomanske ustvarjalnosti, sodijo na prvo mesto akrostišne grafomanije (akrografije ali akromanije), takoj za njimi ali že ob njih pa vse tiste grafije, ki so akrostihijskim osebam tako ali drugače posvečene. Sledile bodo čebelje in kranjske grafomanije (čebelarije ali čebelomanije in kranjcomanije), potem pravopisne grafomanije ali ortomanije in epigrafije. Na koncu bodo štiri najdaljše grafomanije, tako rekoč grafomanske pesnitve ali epomanije. Marsikje se zastavljenega reda ni dalo držati: čebelja tema je namreč marsikje vključena v akrostihe ipd. Kazalo k zadnji knjigi Pretnarjevih grafomanij se bo potrudilo izdelati preglednico, kjer bodo ta tematska križanja razrešena v korist jasnosti in sistematičnosti.

V posebnem zaglavju so natisnjene grafomanije iz arhiva Bogdane Herman. So dvolastniškega značaja (Bogdana je njihov soavtor). Nekatere od njih so razporejene tudi v druga poglavja.

P. S. za tiste, ki Antona Pretnarja ne poznajo, pa bi to zamudo radi popravili: to je bradata, visoka in obsežna oseba s skoraj obvezno cigareto v rokah, najpogosteje vidna, kako žene četico mladih slavistov na kavo k Mraku, Muci, Plečniku ali na pijačo k Roži, Vitezu, Zlati ladjici itd. (pa tudi posamezne osebke). Kadar je vesela, rada z do srca skozi bobniče segajočim glasom tudi kaj zapoje. Prijatelji ji pravijo Tonček. Do njega vas bodo pripeljali tudi, če rečete, da želite govoriti z grafomanom ali bolje: čebeljim grafomanom.

Ob koncu se je treba zahvaliti vsem, ki so za to zbirko uredniku posodili shranjene grafomanije in še enkrat prositi tiste, ki tega do zdaj niso utegnili storiti, naj se potrudijo do prihodnje izdaje.

Na posebno knjižico čakata avtorjeva brigadirska poezija in njegovi prevodi.

Urednik

Redakcija zaključena 29. 11. 1982

Akromanije[uredi]

Albinci[uredi]

Angelce k nebešk'mu prag
Lastovice nosijo:
Bog je bog in vrag je vrag.
In za God Ti voščijo
Niko, Miran, Tone in Tomaž in Mimi:
Cvetje s potjo so kupili –
In uživaj srečo u njimi.

1. 3. 1982

Anapest in kontradaktil,
Ljudstvo pleše rock and roll,
Bistvo v bit je Hegel vtaknil,
Iskre vil je stekli volk.
Naj ktristal se ne razbije
(Cunja se razbit ne da)
In vsrká grafomanije.


Arnika cvete rumeno,
Leči rano, jo hladi.
Bolje eno kot nobeno.
In če rane sploh še ni,
Naj jo ustvari zgodovina,
Crkni, če te domovina
In tvoj jezik kliče v boj!


Apoteoza, anatema,
Leska, lipa in libela,
Bog, berač, birič, bučela,
Iskra, Indija in krema.
Noč, noč, nič, nit, noht, narcisa,
Cvet, cink, cinija in psica.
Aržet, žamet, golobica.


Ampak majhnost naroda
Lesketa se dol z neba.
Bog jo gleda skozi špranjo
In hudo jezi se nanjo.
Nanjo je svoj srd izlil;
Cel čas jaz sem te učil,
Ampak nič ti v glavo vbil!


Antinacija šlampasta,
Le kako naj bi bila
Božji narod kakor drugi
In ne morda v črni trugi.
Nič ne maraj, nacija,
Cankarjansko žalostna,
Iti moraš v dno pekla!


Analiza spi za zidom,
Led je tanek, čevelj trd.
Bčela se enači s pridom,
In če piči, vžije smrt.
Nizka teža al' visoka,
Cela reč ima pomen,
Analiza zanj se ne men!


Anketo izkoristi Rudi,
List pretrga kelnarca,
Bistveni so časi hudi,
Izobilje je megla:
Ni je, kjer je prej bila.
Cel citat iz Šeliga:
Anketa, to ni kelnarca.


Ampak jaz sem grafoman,
Lajnati me veseli,
Brez koristi in brez sanj
In brez vsakršne osti.
Ne koristim in ne škodim
Celostni književnosti
In poslednji njeni modi.


Angelček z zraka prileti,
Lučco prižiga Albinci.
Bo lučca gorela v luč
In dala deklici pomoč?
Na nebu zvezdice gore,
Ceste obsevajo, steze
In pota, kjer Albinca gre.

Albinca Lipovec je pesnikova fakultetna cimra. Je miroljubna in prenaša s potrpežljivostjo oblake dima, ki jih pesnik in njegov kolega Niko Jež spuščata v eter sobe. Albinca je lektorica za češki jezik, doma je z Babne police na slovensko-hrvaški meji, ki je spodbudila tudi njene dialektološke prispevke slavistični znanosti. Albinca je vedra oseba in v družbo vnaša veselje. Ni važna, ni površna, včasih se celo preveč sekira za stvari, ki se drugim ne zde tako pomembne. Rada ima dišave in začimbe, rada nam pripoveduje anekdote iz njenega češkega oz. praškega obdobja in se glasno spominja svojih pastirskih let in vaških originalov. Njena trenutna družbeno-strokovna funkcija je tajništvo ljubljanske sekcije Slavističnega društva. O njej opombe ne morejo povedati kaj novega in dopolnjujočega. Število akrografov, njej posvečenih, samo govori v zadostni meri. Prva pesem, ki ima datum nastanka zabeležen v svojem dnu, je nastala, kot pove četrti verz, za naslovljenkin god, ki ga je druščina v petem verzu imenovanih – Niko Jež, urednik, pesnik, Tomaž Sajovic in Mimi Dernikovič – proslavljala pri Zlati ladjici. Naročili so, če spomin ne vara sladko in žgano povrhu in so bili veseli. Verzi so napisani v poklonjeno knjigo Franc Lainšček Feri, Valerija Perger, Milan Vincetič (naši mlajši slavistični kolegi prekmurskega porekla): Kot lutnja radovedno. Pomurska založba 1981, 103 str., ki ji je naša tovarišica dr. Helga Glušič napisala dobrohotno spremno recenzijo.

Druga je zapisana na separatnem primerku Pretnarjeve razprave Komično v rimi, ki je objavljena v XVIII. seminarskem zborniku SJLK in ki ga je avtor predzadnji dan tega seminarja, 16. julija 1982 v predavalnici št. 2 tudi prebral. Ob tem je naredil uvodni zahvalni govor predsednici seminarja dr. Martini Orožen, ki s prisrčno naklonjenostjo ustvarja podlago za dobre odnose na oddelku, ki je danes naša predstojnica in ki je bila predsednica seminarja (z njo gre urednik v novembru za en teden v Regensburg). Pesem aludira na avtorjevo znanstveno verzološko početje, ki ga tudi imenuje grafomanije.

Tretja je (kontra)patriotična pesem. Na videz zagovarja stopitev subjekta z nacijo, v resnici pa se identifikaciji upira. Od tretje do šeste akrografije, vse so nastale za XVI. seminar SSJKL, natančneje, med predavanjem prof. dr. Jožeta Koruze.

Četrta je parafraza Pohlinovega pesniškega navodila v heksametru pesnikujočim Slovencem: Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, teleta. Organizacijo besedja v pesmi rušijo tretji, peti in šesti verz, kjer so v bralčevo presenečenje na izpostavljenem izglasnem mestu zapisane besede krema (morala bi biti kakšna beseda na i-), psica (c bi moral priti na začetek, npr. caspi) in kar dve v zadnjem: žamet in golobica, namesto ustreznih besed na a-. Pregled metrične sheme bi pokazal zanimive invencije: Izglas je bogat s trizložnimi besedami, prevladujejo pa dvozložne. Najpravilnejši je osrednji četrti verz, najpresenetljivejši pa peti s samimi spondeji, se komaj malo umirijo šele v šestem verzu. Pomenska analiza povezuje Pretnarjevo izbiro gradiva s tisto Milana Jesiha, deloma tudi Tomaža Šalamuna. Pa dovolj o tem.

Tudi naslednje pesmi so nastale med seminarjem, katerim, sam bog ve. Ve se samo, da je nekdo od nastopajočih govoril o Rudiju Šeligu in njegovem Poganstvu (znabiti ga je svojim učencem razlagal sam pesnik), o znanstveni analizi, ki je postavljena pod ironično želo kranjske bčele, pa o Vladimirju Kavčiču in njegovem romanu Bele noči in še bolj črni dnevi.

Rudi Šeligo, kranjski in slovenski liter-at, ki je zaslovel z »novim romanom« Triptih Agate Christie oz. Schwarzkobler, ki ga tako nesramno parodira Marko Švabič, drugi iz te pisateljske garniture, ki se z Ljubavnimi povestmi (1982) vrača v literarno areno, na strani 158 te knjige. Anketa in kelnarca v teh verzih sta vzeta iz Šeligove novele, ki se dogaja pri Bučarju v Kranju, morda pa pri Šinku.

Deveta akrografija je spet avtotematska in odpira pogled v avtorjevo poetiko, ki je destruktivna in nihilistična, kakor je opaziti ponavljajočih se besedic brez in ne. Svoje delo postavlja ven in dol ter vstran in onstran. Tu je pred zlonamernimi estetikami in poetskimi normirci varna in zadovoljna sama s seboj. Pravi redkobesedni, jedrnati in koncizni pesniški manifest!

Angelček iz desete pesmi se je pojavil tudi že v prejšnjih. Res Albinca spominja na angelčka, kadar jo takole zagledamo, kako drobni po hodniku proti knjižnici ali svoji kancelariji. Niso ji zaman domačini v mladosti rekli, da je izrezana sveta Bernardka. Pesmica je mali lični umotvorček in medaljonček Albinčici, topla in mehka v prisrčnosti kot poletni zefir, bi rekel pesnik. Je tam iz leta 1978.

Če Albinca zamudi[uredi]

Če Albinca zamudi,
ima rdeča lica.
Skoz okno sonce se smeji.
Marskter' pa sejo šprica.

Ker danes je veseli dan,
ker je kulturni praznik,
je vsak Slovenec izravnan,
čeprav so žepi prazni.

Albinci za Prešernov dan
se pišejo vrstice,
ker zamudila ni zaman
in ker je rdeča v lica.

Usmerjenje je dolga štorja[uredi]

Usmerjenje je dolga štorja:
kako se črpa sol iz morja,
kako umiva dež pogorja,
kako se lupi mokra skorja,
kako se širijo obzorja
in kaj je kava, kaj cikorja.

Albinca piše Janez´ list[uredi]

Albinca piše Janez´ list,
doma pusti naj vse na stran
in reče zoper pravopis,
o čemer bil je list poslan.

Spominska knjiga[uredi]

Spominska knjiga
je Tvoje srce,
vanjo pisati
vsakdo ne sme.
Naj tisoč pečatov
jo skrbno zaklepa.
Pa vendar ostane naj
čista in lepa.

Za 8. februar 1982 so nastale prejšnje štiri pesmi. Prva je posvečena Albinični (Lipovec) zamudi na sejo PZE, ki se je vršila tega dne in je ena Pretnarjevih najnežnejših. Druga se prereka na svojski način s temo, ki jo je ta seja PZE dolgo uro razpletala – z usmerjenim izobraževanjem, ki mu otroci pravijo usmrajeno izobraževanje, sami sebe pa imenujejo usmrajenci, zadnji verz te pesmice spet spominja na Milana Jesiha.

Janez Dular, Bredin asistent, skoraj-doktor, mož Alenke Šivic-Dular, dr. primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Albinca ga je izzvala, naj se oglasi v razpravi o pravopisu, ki je bila napovedana za prihodnji mesec. To je Janez storil. Janez je sicer dober pevec in je vrsto let prepeval pri APZ.

Pesem spominska knjiga… ni dokazano Pretnarjevo izvirno blago, lahko je zapomnjena ali prepisana iz kakšnega spisovnika voščilnih pisem.

Lenčki[uredi]

Lenčki za kulturni praznik 1982[uredi]

Če srečaš Lenčko,
se knjiga kar smeji.
Če je jutro senčno,
se z Lenčko kar zjasni.

Če je kulturni praznik,
se seja skliče skup,
na njej nihče na pazi,
vse skup je živ obup.

Prav pa je, da Lenčka
ob tebi tik sedi,
tako da vsaka senčka
s te seje ven zbeži.

Za 8. februar je po do zdaj zbranih podatkih registriranih presenetljivo število pesmi. Ta dan v zgodnjem letu 1982 lahko zato označimo kot najspodbudnejšega za verzifikatorično strast. Nismo sicer preverili, ali se je praznik pokril tudi s polno luno in ali je za to produkcijo kriv še kakšen poseben položaj zvezd in planetov. Nič pa ne bo narobe, če za glavni vzrok navedemo fluid slovenske kulturne zgodovine, njeno tradicijo, ki ji je Pretnar tako z vsem srcem predan.

Tako notranje polnega in kulturniško vzhičenega je prav gotovo presenetilo vabilo na sejo PZE, ki je po stari navadi razpletala in zapletala stare, prežvečene in v svojem bistvu nekulturne probleme. Nezadovoljstvo ob tej jukstapoziciji je najjasneje vpisano v osrednjo izpostavljeno kitico. Prva in zadnja, ki sta tudi izpostavljeni po svojem položaju, pa poudarjata optimistično čustvo, ki počasi preplavi tudi bralca in ga prežme s širokim čustvom. Pesem modelira preraščanje neustrezne realnosti in je v tem smislu globoko inštruktivna.

Lira je denar, glasbilo,
Encijan je cvet in žganje,
Nos je nos, za nos vodilo,
Črka znak in včasih sranje.
Kar se rima, to se rima
In Slovence ne zanima.

Loža žre prostozidarje,
En fantič gre sam na pot,
Nič kot nič se zanemarja,
Črnca obliva pot.
Konec se z začetkom spaja
Igra se igralcu vdaja.

Lenčka k oknu sede,
Eno misel prede:
Nit iz misli se vrti,
Črna nit resničnosti.
Konca niti ni nikjer
In Lenčka prede venomer.

Tale zbor[uredi]

Tale zbor
je malo nor,
kdor ni prišel
k starinarju,
ta ne skrbi za
za stare dni.
In bo segnil
v plasteh prahu,
kot pravi Bog
vsem naokrog.
Potoči, Lenčica, solzo,
da nam bo še bolj hudo!

Ena balada o starinarju z Lenčkino solzo v sklepi

Slika:Pretnarjeve grafomanije 1 str 25.jpg

So besede[uredi]

So besede
polne zmede,
kot bi čoln
bil vode poln
in se topimo
z bolečino
v globočino
in z angino
se lovimo
in se vrnemo domov.

Pikova dama
češe lase.
Iz glave ji slama
leze in vre.

Vse rožice
rumene

Jan moj avto in varčevanje

DELOVNI STANDARD

jest hočəm fonolaboratorij, reče muha

TALE KOREN NI LEČEN NE STRUPEN

To je dober sklep: → MOLK KLENÍ IN UTRJUJE
ČELJUSTI IN MASKIRA ŠKRBINE.
ZATO SEM ZA KSEROKS IN TABELARNO HIGIENO IN ZA ITI DOMOV.

Lenčka[uredi]

Led se taja –
(Esperanto)
Nekaj traja –
Črna noč!
Konsonantov
Akt je proč!

Zadnje tri pesmi so napisane na vabilu za sestanek PZE, ki se je vršil 2. 2. 1982 ob 11. uri. Vse so iz dolgočasja opremljene z umetelnimi arabeskami, od katerih tukaj podajamo samo en del. V predzadnji pesmi je Lenčka verjetno že zapustila avditorij in zato ima pesem tako žalosten naslov. Komentar po urednikovem mnenju ni potreben.

Zadnja je z akrostihom posvečena Alenki Logar, pa tudi druge se nahajajo v njeni zapuščini.

Alenka Logar (Lenčka), po možu Pleško, je knjižničarska moč na PZE za slovanske jezike in književnosti. Izvira iz slavne družine Logar, iz katere so doktorji zdravniki in doktorji akademiki; in Lenčka na to nekaj da, ne pa kot današnja mladina, ki ne ve, kaj je to rešpekt in distanca. Njen oče Tine, dr., je bil naš izvrstni učitelj dialektologije, zdaj v pokoju, pa še vedno delujoč. Slavist je tudi njen brat Tine mlajši, ki pa je zapustil ozko pot prosvetne prakse in pleza po široki lestvi šolskega projektiranja. Lenčka ima tri froce, ki ji jemljejo veliko časa, ki bi ga sicer lahko porabila za slavistično delovanje. Rada se je poloti tudi kakšna bolezen, nazadnje je preživela pravo pravcato operacijo in cel teden z berglo krevsala po šoli; take stvari jo kdaj pa kdaj zadrže, da ostane doma. Vendar Lenčka časa ne zgublja: doma pridno prebira knjige in nam svetuje, kaj se splača, kaj pa ne prebrati. Lenčka je bila avtorjeva sošolka in prijateljica, zato ji je tudi posvetil toliko akrografsko pozornost. Pričujoče pesmice so iz letošnjega leta. Pod njimi je posvetilo: To naj bo za spomin na listke in kredo. Verjetno mu je kaj takega posodila ali dala, torej so pesmi izraz hvaležnosti. Zraven je narisana še grdogleda glava, potem v stilizirani cirilici piše Lenčka in prepisana je kitica Težko padajo pripombe…, ki je natisnjena na strani 100.

Loža Asociacija n a prostozidarsko ložo, ki so jo odkrili med člani italijanske vlade, verjetno.

En fantič Najbrž misli sam nase, ki mu je jeseni 1982 kreniti samemu spet na Poljsko.

Konec se … Izraz avtorjevega prepričanja, da ni nič novega na svetu, da se zgodovina ponavlja.

Zadnja pesem je verbalizacija namrščenega obraza, ki je narisan v desnem zgornjem kotu lista, in ki misli črne misli in ki je Lenčka.

Eriki[uredi]

Eno noč pod palmami
Rad presanjal s tabo bi
In zavedal se resnice,
Kot so roke, druge tice
In škrjančki, služinčad,
Kdor je s tabo, vsak bi rad
& roka bil in druga tica,
Kdor je to, ta je resnica!

Pripis grafomana:
Kdor se o plombah
pisat vsodi,
tega naj uzame zlodi.


Ena Erica praznuje
Rodoviten rojstni dan
In brez muje ne obuje
Cokla se in sok neslan.
A se šopiri grafoman.

Bela bela Erica[uredi]

Bela bela Erica
je cvetlično uvezena:
čipke sklepajo rokave,
v glavi so ji misli prave.

So očala, konjski rep,
torbica kot hlačni žep.
Noter horde hodijo,
Bredin govor motijo!

Bonamore Erika[uredi]

Bonamore Erika,
daleč je Amerika,
notri hod'jo črnci,
potovci ameriški,
se smejijo Eriki
z belimi zobmi.
Bonamore Erika,
župa se shladi.

Predstoječe pesmi so posvečene Eriki Kržišnik-Kolšek po možu Petru, ki uči na šentviški gimnaziji, je filmski kritik, pesnik in sploh dobrodušen in vesel mož in Štajerec iz Savinjske doline. Imata hčerko Mico, ki je zelo samosvoja in živa, podobna pa je v glavo Petru. V otroštvu je Erika imela z njo veliko težav, ker je tako samosvoja. Erika je asistentka pri Bredi Pogorelec, v isti sobi kot Tomaž Sajovic in Janez Dular in četica stažistov. Tu so tudi celi kupi kartonov z izpisanim Cankarjem in velika zmeda po mizah in predalih. To pesem ima Erika, ker je v njej omenjena, nabito nad svojo mizo.

Zadnja pesem je nastala v sodelovanju z Bogdano Herman.

Bonamore Tako se je pisal neki Erikin učenec.

Akrostih Eriki K&K je razvezati v Kržišnik-Kolšek. Zlobni ali nepoučeni drugi del priimkovne sintagme izgovarjajo [koṷšek], kar je popolnoma napačno.

Pod drugo pesmico, posvečeno Eriki, nastalo maja 1982 ob priliki Erikinega rojstnega dneva, so podpisani Alenka (Šivic-Dular), Tomaž (Sajovic), Niko (Jež), Albina (Lipovec), Miran (Hladnik), in Tone (Pretnar), z Erikino roko, ki jo je verjetno že vodila alkoholna sapa (ni zanemariti namreč podatka, da so verzi nastajali v različnih lokalih, katerih vrsta se zaključuje z Romeom ob Ljubljanici), dodano:

Srka ga srka
dokler ne nasrka,
ko pa nasrka,
vso srko posrka.
:::Ena Srka

Veselo druščino so v zadnjem lokalu opozorili, da je petje tu prepovedano. Urednik je že pozabil, katero pesem smo intonirali.

Kdor je s tabo, vsak bi rad Verz – kompliment. Sicer bi se dalo brati tudi: kdor je s tabo ali pa si misliti, da bi rad kaj drugega.

brez muje ne obuje Tudi grafomanija včasih nastaja z mujo.

bela bela Erica Erika ima bel kostim, ki ji zelo paše na črno ali vijoličasto krilo; mišljeno pa je lahko tudi: lepa lepa Erica.

so očala Da bolje vidi.

konjski rep Zgolj za lepoto.

Bredin govor motijo Kje in kdaj je pesem nastala, je pozabljeno, vsekakor med nekim predavanjem Brede Pogorelec, ki je bilo prekinjeno z vpadom novih in novih poslušalcev.

Andreji[uredi]

Antilope so na jugu,
Noji njih sosedje so.
Dninar se poti pri plugu,
Rajske ptice pa pojo.
Esperanto govorijo,
Jezik pa jim jemlje dih
In zverjadi svet je tih.

Andreja Duhovnik-Antoni je mlajša lektorica na Poljskem. Po vrnitvi s Poljske, ker gor ni mogla vzeti moža, ki je italijanski državljan, je zdaj lektorica pripravnica in čaka, da se kaj izprazni tam doli v Rimu. Zanima jo, in zato na tem mestu javno zastavlja vprašanje, ali bo za lektorsko službo v Krakovu za časa vojnega stanja dobila plačana dvojna leta ali ne? Kot pripravnica ima odloki, da mora sedem ur na dan preždeti v službi. Zdaj se pri Petru Weissu v petem nadstropju trudi k temu. Znana je kot uslužbenka poletne šole v Kranju, kjer se krega s sitnimi in spolno vznemirjenimi občinarji in učitelji, s Šilingom par exemple.

Bredi[uredi]

Ena Breda
bistro gleda
in beseda
'z ust ji vre.
Kdor se vjeda,
prazna skleda,
črna beda
ga požre.
In seveda:
v roki kreda
v glavi zmeda –
šola je.
Znotraj veda,
ki ne ve, da
zunaj skleda
cela je.

To je ena balada brez Lenčke in vzdušja

Zbor delavcev 2. 2. 1982

Ena breda
smelo gleda
in seveda
gre beseda
tisti bredi
smelogledi
o resnici in o skledi.
o, slovenec ljubi, vedi,
da v besedi
in pogledih
cvête čast in slava bredi.

Utegne biti, da je pesem, ki jo je v moj rokovnik za leto 1976 pisal T. Pretnar, nastala na kakšni slovesnosti ali veselici. Ali je mogoče, da bi se predzadnji verz nanašal na poglede na slovenski knjižni jezik?

Original pesmi hrani B. Herman, ki je pripisala tudi zgornji komentar. tista na prejšnji strani pa je iz rkp. fascikla Alenke Logar, njena tema pa je ista Breda Pogorelec, ki sama hrani še nekaj Pretnarjevih grafomanij, vendar jih do zdaj še ni uspela in utegnila poiskati in tako ugoditi vroči urednikovi želji.

Vodstvu Helgi[uredi]

Voda teče in šumlja
Objema otok iz snega
Dolgi otok, kratek breg –
Strma steza – nikdar kreg!

Trobi angeljček hozano,
Vrla Helga, pojdi z mano,
Uni sono za teboj
Horde hrastov in sekvoj.

Enkrat daj nam poglavar
Lep, ceneni knjižni dar.
Glas o svrhi tega dne
Iskra téma je za té!

Komentar: Bogdana Herman, pojezija se nahaja v njeni zapuščini:

Ta pesmica je pisana v najini redni maniri – vsakdo, ki sodeluje, narekuje (ali tudi zapisuje) po en verz. Ali pa tudi po dva. Akrostih te pesmi reče »vodstvu Helgi«, zakaj tedaj je bila prof. Helga Glušič predsednica 12. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Lektorji smo nameravali prositi, da bi bili tudi mi, kakor seminaristi, deležni knjižnega daru. (1976)

Miranu Hladniku[uredi]

Majhna rezh nij magiʃterii
Iʃkre vshiga v' temno noch:
Ran obarje marsikterih,
Alkohol mu daje mozh.
Nu, na sdravie, duʃha draga:
Uzhenoʃt ti v' rai pomaga.

Na ta Dan Veliziga Troʃleta, 20. liʃstagnoia 1981 A. D.


Hitro podkve peketajo,
Led udarja ob kopita,
Afrika je v led zabita.
Dunaj Osmani sekljajo:
Notri kranjski so Krpani
In pustiti trebuh zunaj –
Kranjci so na Jug nagnani –
Una je brez l-ja Luna.

Pesem je posvečena Miranu Hladniku (19. 12. 1954 Jesenice - ?), stanujočem v Kranju, pzp. v Stražišču na Poti v Bitnje 16, kjer pa še ni uradno prijavljen, čeprav bi to moral storiti že pred dvema letoma (telefon bo predvidoma dobil leta 1984), ki je po stroki in zaposlitvi avtorjev kolega. Za kakšno priložnost je pesem nastala, pove prvi stih, kdaj, pa je tudi zapisano (listagnoj = november). Prva kitica je z umetelno in arhaizirano pisavo izpisana na prednaslovnem listu knjige Pavla Merkùja Slovenska plemiška pisma družin Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (Trst 1980), ki so jo slavljencu na ta dan podarili spodaj podpisani Marija Smolić, Tomaž Sajovic, Mimica Dernikovič, Alenka Šivic-Dular in Ljubica Černivec v gostilni Vitez na Ljubljaničinem nabrežju. Druga kitica v malo manj skrbni grafiki zapolnjuje zadnjo notranjo stran platnic te knjige.

magiʃterii Z njegovim zagovorom akrostihirani ni bil kaj prida zadovoljen, preveč je bilo treme, pa še do besede ga mojstri niso pustili, kakor so ga kasneje opravičevali dobrosrčni prijatelji.

Alkohol Z njim je kmalu poplaknil nejevoljo.

Iʃkre … Socrealistični verz.

Ran … Ne ravno najizvirnejši verz.

O podpisani Smolički na drugem mestu, Tomaž je full-timer pri prof. dr. bredi Pogorelec, Mimica Dernikovič je knjižničarska manipulantka na PZE za slavistiko na Filozofski fakulteti Edvarda Kardelja v Ljubljani, kjer so vsi omenjeni zaposleni. Alenka Šivic, po domače Dularca, je doc. dr. za primerjalno slovansko jezikoslovje, zaradi porodniškega dopusta pred kratkim nadomestovana sekretarka osnovne organizacije (urednik je po spletu slučajev in okoliščin uradno nekakšen njen asistent), Ljubica Černivec pa je tajnica seminarja in simpozija SKJLK, ki ima nove prostore v petem nadstropju zgoraj omenjene ustanove. Podpisani večkrat zaidejo k njen na čaj ali samo na klepet.

Hitro podkve Verz je spodbudilo avtorjevo poglabljanje v Devovo Občutenje tega srca nad pesmijo od Lenore. (Dev je bil Tržičan!)

Led Asociacija, ki se zbudi ob priimku urednika.

Afrika je tu za opozicijo in kontrast.

Verzi od Dunaj pa vse do pustititrebuhzunaj upesnjujejo Levstikovo prozno umetnino iz leta 1858. tema je ožje študijsko področje naslovljenca, njeno uverzenje pa je spodbudilo takole nadaljevanje:

- Ali veste, zakaj je šel Koruza na Dunaj?

- Ne.

- Miran, povej!

- Zato, da bi pustil trebuh zunaj. itd.

Na jug nagnani Kranjci pesniško preoblikujejo avtorjevo nacionalno bolečino in nostalgijo, ki je nekam lokalpatriotsko obarvana in zato za kakšno jezikovno razsodišče netvorna. Beseda Kranjec je ena centralnih v grafomanovem repertoarju, bogastvo njenih pomenov pa še ni raziskano do tiste mere, ki bi jo zaslužila.

Una … V tradiciji kvantarskih pesmi pogosto izrabljena finta, npr. Urška se konča na a (soldaška abeceda).

Pesem je res dognana in še čaka na ustrezne interpretacije.

Meč krvavi v močni dlesni
In proteza med zobmi
Ropar se pregrizne desni,
Angel stakne si oči.
(Nobel stana treba ni.)


Meč krvavi v močni dlesni
In gniloba med zobmi
Razbojnik se prekolne desni
Angel spahne si kosti
(Ni treba zafrkavati)


Meč krvavi v močni desni
In proteza med zobmi
Romar si pregrizne dlesni,
Aparat se pa skazi.
(Norcem treba ni soli.)

Akrostih: Mira(n), kakor se imata navado podpisovati zakonca Hladnik, da je krajše. O njem je bilo v opombah že dovolj povedanega, dodati je potrebno mogoče samo to, da si žene ni izbiral po imenu, ampak da je to tako ratalo. Prvi stih hoče povedati, da je gobec njegovo najmočnejše orožje, pa še z njim je invalid. Tretji verz prinaša biblično metaforo, četrti je za opozicijo, peti dokaz demokratizma. Ko je Rosana Čop (3. avgust 1954, Jesenice- ), njuna fakultetna sošolka, pod A diplomirana iz primerjalnega jezikoslovja, trenutno lektorica na Sorboni v Parizu, umetelna izdelovalka tort in drugih slaščic, nekdaj po svojem črnem pletu poznana širom Ljubljane, zdaj pa že drugače zrihtana, ki jo ene ženske ne marajo, med drugim tudi M. N. in D. B. ne, druge pa, npr. Mojca Terseglav, Ksenija Sajovic in še katera, in ki je poglavar in mentor svojih štirih sestrá Alenke, Bogomile, Brede in Cvetke, itd., ko je ta Rosana Čop od pesnika želela dobiti to posvečeno pesem, ji je pesnik obljubil, da ji jo bo sam prepisal. Iz tega pa sta nastali še dve varianti, ki dokazujeta grafomanovo verzifikatorsko verziranost. Druga varianta je še bolj zlobna in groteskna kot prva, zlasti drugi stih, oklepajni verz še vedno zadržuje nikalno strukturo. Tretja varianta se vrača na tla realizma. Čisto mogoče je, da so variante nastajale v obratni smeri, kot so tu razporejene in je urednika zmotil le tip črk, da se je odločil za pričujoči razpored.

Mimici[uredi]

Majhna reka žubori,
Iskra v tvojem srcu tli.
Milo sveti lunica,
Isker konj je osedlan.
Citrajo pod oknom ti
Iskri fant' slavistični.


Misel blago s sabo nosi
In deli jo vsem ljudem.
Misli so kot črni kosi
In žvižgljajo, pojejo,
Ceste nam odpirajo
In gladijo jih potem.

Mimici za AFŽ[uredi]

Moški žensko prav spoštuje
In ji redeče rože da.
Mili ženski svet praznuje
In veselo se ima.
Citre pojejo in gosli
In vrtijo pari se.
Zunaj pa so drugi posli,
A o njih ne pravi se.
Ampak vse skrbi na stran:
Fantje, punce na ta dan
Žingajo ga neprestan'.

Mimici Dernikovič, Rjava cesta 2a, tel. 47 712, so posvečeni 'samo' trije akronimi, kar pa ne pomeni, da pesniku ni draga oseba. Tudi Mimi je knjižničarka, tako imenovani manipulant (ne zato, ker bi z nami manipulirala, ampak, ker se iz njene roke – manus – v naše preseli veliko več knjig kot iz kake druge. Mimi je kot mravljica, ki se je pridno in tiho naučila delati v rodnih bizeljskih vinogradih, od koder nas včasih preseneti z domačo pijačo. Njeno manipulatorstvo (ročno delo) jo večkrat zadrži na delovnem mestu tudi takrat, ko bi rada šla z nami na planinski, sindikalni izlet ali na kavo. Mimi, prišli bodo svobodnejši časi! Če ji študentje pravočasno ne vrnejo knjig, jo imajo navado tolažiti z ljubezenskimi izlivi v ganljivi h pismih. Vzorec takšnega pisma smo slišali n zadnjem brucovanju. Kadar jo nadlegujemo z obiski, tako postreže, da nam je drugič kar nerodno priti. Mimi vse vzame za dobro. Ko si po knjižnici in lestvi nabira kilometre in srčni utrip pravi, da je to dobro za hribe, katerih velika ljubiteljica je. Skupaj s Špelo, včasih še z obiskovalcem Kmeclom, ju večkrat najdemo na Uskovnici v vikendu, od koder delata dolge izlete, pijeta kravje mleko, jesta domač sir in vonjavo sveže maslo in druge mlečne izdelke.

Prva akrografija je nastala ob priložnostnem posetu Zlate ladjice, kjer smo zapili Albiničin god (za datum glej pri Albinici). Urednik si bo tu dovolil milo pripombo, da je verz Milo sveti lunica, rahlo obrabljen.

Druga pesmica je nastala o priložnosti, ki jo bo urednik iz taktnosti do neke tretje osebe, ki bi jo bralec lahko prepoznal, zamolčal.

Tretja pa ima isti datum kot pesem Miri za AFŽ (glej tam, str. 47), nastala pa je v urednikovem stanovanju, ko so ti štirje proslavljali ženski praznik.

Evi Terseglav[uredi]

Eskimi iz snega šotore
V led večni si postavljajo.
In v njih pri ognju vsakdo more
Trplo ogreti si roko.
Eskim pozabi rokavico,
Roka mu od mraza rdi;
Streljati z lokom in puščico
Eskimu nič pretežko ni.
Grozijo mu zveri polarne;
Los, tjulen, medved in še kdo,
A zanj zveri niso nevarne,
Ve, da jih sam ulovil bo.

Eva Terseglav je pesem dobila v dar za svoj rojstni dan. Enkrat v prazničnem tednu leta 1982 sta jo obiskala pesnik in urednik, ji prinesla v lično košarico spravljeno in z lepo ruto ovito darilo – pravljico Slavka Preglja. Eva namreč rada sama piše pravljice in jih pri svojih sedmih in prvem razredu cel osama ilustrira. Ko bo prebrodila začetno krizo, bo nemara postala znamenita ilustratorka. Eva ima enega brata Jerneja, ki je starejši, in eno sestro Lejlo, ki je mlajša, vsi pa imajo rdeče lase po očetu Marku, umetniške talente pa po mami Mojci, s katerimi po novem žive na Švabičevi 3 v Ljubljani, čisto na vrhu bloka, in imajo veliko stanovanje in široko teraso. Oče Marko je etnolog in slavist, v njegovem uredništvu je izšla pohujšljiva knjiga slovenskih kvantarskih – Klinček lesnikov , o katerem nekateri nimajo ravno idealnega mnenja, drugi ga pa kar množično kupujejo. Veliko potuje, obeta se mu katedra, trenutno pa dela na SAZU. Njegov ded je bil znameniti Slovenčev časnikar in urednik, njegov brat pa je v Nemčiji. Žena Mojca, rojena Seliškar, je tudi pesnikova sošolka (34, pa jih ne kaže). Uči oblikovalce v Križankah, šarmira s svetovljanskim obnašanjem, piše pesmi, ki bodo zdaj zdaj izšle pri Pomurski založbi, vabi v goste. Njena mama je vse slavne osebe v tej knjižici na kranjski gimnaziji učila organsko kemijo, ime ji je Amalija, kličejo jo tovarišica in zdaj v pokoju pazi hčeri številne otroke. En njen brat je starejši, drugi, mlajši, pa je poročen z urednikovo sošolko Mojco in z dvema otrokoma živi v Kranju. Imajo rdečo katro (mišljeni so Terseglavovi), doma pa mizo s plavim prtom in belimi stoli.

Rajku[uredi]

Rajska ptica te lovi,
Ajda žgance ti rodi.
Jagoda te vabi v gozd,
Kadar si od dela prost.
Up kot trdna čer stoji.
Za dekleta in ljudi.
Ajdo one žanjejo,
Grozde oni prešajo.
Otok tone v jezeru,
Da se srečamo na dnu!

V torek, 31. avgusta je imel Rajko Korošec, urednikov in pesnikov stanovski in siceršnji kolega, študent tretje stopnje na slovenski književnosti, svoj god (1982). Dan kasneje je pri že omenjenem doc. dr. Aleksandri Skazu uspešno opravil nekaj ur trajajoč preizkus literarnoteoretičnega značaja. Tega dne je pri Muci, kjer so ga čakali razveseljeni tovariši, med drugimi, če urednika spomin ne vara, Dragica Bešlin-Svithart, Miha Bregant, Metka Čuk, poleg vseh številnih poznanih mimoidočih, ki so se ustavljali samo za trenutek ali dva, potem pa odbrzeli po opravkih naprej (zaradi položaja je potrebno omeniti samo Dragija Stefanijo, dr., in Aleša Guliča, asist., ki sta pasirala z dvema vrečama, polnima alkoholne pijače, kupljene v nerazkrite namene). Rajko živi v Lescah pri mami, bratu in njegovi ženi, je strasten nabiralec gozdnih sadežev, ki se jih tam ne manjka (v pesmi so od njih omenjene samo jagode). Osrednja dva verza, tisti z mračnim u na začetku in tisti s trdim z namigujeta na slavljenčev odnos do deklet, predzadnja dva pa na distribucijo dela med spoloma, kakršno Štajerec – in to po dolgih letih življenja pri Celju, kjer je hodil v šolo, Rajko tudi je – pričakuje od življenja. Štajerski sta njegova gostoljubnost do vseh prišlekov in obiskovalcev, ki se strašno radi ustavljajo pri njem, štajerska je tudi njegova strastna želja do uničevanja svetovnega ustekleničenega alkohola, na katerega namiguje tretji verz od zadaj navzgor. Otok v predzadnjem verzu je najbrž bleški, saj se ž. p. imenuje Lesce-Bled, zadnji verz pa je dvoumen in bi se zato urednik od njegove interpretacije omejil. Rajko ima strašno veliko knjig, ob vprašanju o njihovi provenienci se samo skrivnostno nasmiha, bil je lektor na SSKJL in kadar ne banda, masa gara.

Tonetu[uredi]

Tale vrečica zakolje –
Onesnaženo okolje.
Notri so le sadeži,
Ej, ne meči jih v smeti.
Tale vrečica je zanje
Upanje in maščevanje.

Miri za AFŽ[uredi]

Mojzes čez morje pripeljal
Izraelk je krasni cvet,
Raja zdaj na leto enkrat
Impresivni ženski svet.
Za zabavo poskrbijo
Angeli sosednjih zvezd.
Angelsko se veselijo
Fantje zémski sred deklet:
Živjo, živijo na svet'.

Ko sta v času poletnega seminarja za tuje slaviste leta 1982 nekoč grafoman in urednik obiskala akrostihiranega Toneta Perčiča (1954- ) na njegovem trenutnem ljubljanskem prebivališču, je ta ravnokar prinesel iz trgovine v papirnati vrečici živila, ki naj bi jih njegova punca pripravila za kosilo. Na taisti vrečici so nastali iz hvaležnosti za prijazno postrežbo in sprejem pričujoči verzi. Tone Perčič je sicer urednikov gimnazijski sošolec. Že takrat je s protidržavnimi izbruhi zaposloval svoje nadrejene profesorje, katerih dolžnost je bila cenzurirati naše gimnazijsko glasilo Kaj. Z urednikom sta bila takrat dobra prijatelja, tako da so šli skupaj na prvomajski trodnevni izlet na Pohorje, potem sta se sprla. Perčič je šel na ekonomijo, kjer se je njegova umetniška duša čutila utesnjeno, zato je kar diplomiral po dveh letih, šel služit domovini, po tem pa vpisal francoščino in italijanščino ter ju dokončal v lanskem letu. Zdaj je lektor v Leipzigu, od njega še nobenega glasu. Izdal je knjigo Pot v nestalnost, piše Salomonove spomine, trenutno pa se navdušuje nad epistolarno prozo: npr. pismo Susački lučki kapetaniji, pismo Milki Planinc o priliki njenega govora v skupščini, neodposlano pismo načelniku kranjske notranje uprave, tovarišu Rojcu, pismo komandi garnizije v Beogradu (v sodelovanju z urednikom in Borisom Kryštufkom, ki sedaj o svojem deležu noče nič vedeti), kjer je služil sošolec vseh treh – dr. medic. Tomaž Terčon, itd. Njegovo presenečenj polno življenje, njegova zveza z Lilijano Stepančič in druge občasne ljubezenske zveze in podvigi, vse to bi v prihodnosti zaslužilo obsežnejšo literarno obdelavo. Tale akrostih je lahko uvod vanjo, omembe tovariša Perčiča na drugih mestih Pretnarjeve grafomanije pa koristno gradivo bodočemu biografu.

Druga pesem na strani 47 je posvečena urednikovi ženi za ženski praznik 8. marec, leta 1982, en dan po njenem rojstnem dnevu (Jesenice, 1954 - ). Nastala je o priliki rimarjevega obiska pri zgoraj imenovanih. Verjetno je bila priložena kakšnemu darilu, saj je grafoman znan po tem, da ob vsaki priložnosti zasipa ženske, ki so mu prijazne, z neštetimi dragocenimi darilci. Pesnik je ženskam nasploh zelo všeč. Mnoge bi se rade poročile z njim, pa se mu ne upajo blizu. Pri njem cenijo zlasti uglajenost, naravnost dunajski bonton, pozornost do svojih drobnih oseb in seveda njegov pesniški, pripovedni in konverzacijski dar.

Ker smo že pri urednikovi družini, opozarjam na pesmico na naslednji strani, zadnjo od treh, tisto, ki nosi akrostih Mojca. To je urednikova, takrat dobra dva meseca stara hči, ki jo ima z ženo Miro. V času, ko urednik dela tele komentarje, se ravno sprehajata ponosno po ulici Pot v Bitnje gor in dol, ostali del dneva pa se dojita in pogovarjata o očetu, ki mu ni vedno za take špase. Zgodaj je začela Mojca dobivati verzificirane komplimente; bati se je, kako bo to vplivalo nanjo! Sicer pa je pesmica staršema neverjetno všeč. Otrok bo svoje mnenje o njej lahko izrekel malo kasneje.

In ko je že naslednja stran v obdelavi, dvojni akrostih je posvečen Ireni Novak-Popov, Paternujevo stažistki in materi majhnega otročka, naši kolegici. Nastala je na seji PZE, prvi v šolskem leti 1982/83, spodbudil pa je prvo kot ponavadi burni nastop doc. dr. Aleksandra Skaze, rusista in vélikega literarnega teoretika; žal smo že pozabili, nad čim se je takrat razburil. Naslednja kitica opozarja ma grški pomen naslovljenkinega imena. Njena zadnja dva verza pesnika vračata sebi, upesnjujeta njegovo nelagodnost ob pozni uri in prepovedi kajenja na sestankih.

Ireni[uredi]

Iskra se hudo kresí
Raz Skazatovih besedí,
Enkrat jih pozabil bo
Nezaslišanec ljubo.
In spet vse po starem bo!

Imena nosijo ljudje,
Resnice vanje iz njih kale.
Eksistenca pa je že:
Nekaj večja je od dve.
In kadilcem, joj, gorje!

Mojca[uredi]

Majhna dama spi sladko,
Okrog nje svet klepeta.
Ji prihaja na uho
Cela zoprnost sveta.
Ajaj, ajaj, deklica!

Komentarja pod to pesmijo v natisnjeni izdaji ni, dodajam ga tule: Mojca Hladnik se je rodila 5. julija 1982.

Marija Smolić[uredi]

Majski dež je majski dež,
Arnika rumena je,
Rumeno regrati cveto
In regratov je sto in sto.
Jesen v rumenem gleda v dež,
A rž je vsa rumena, rž!


Srna pride čez Ljubelj,
Mrzel veter goni jo,
Obla rase v skalah zel.
Lastovičino oko
Iskre skozi zrak prši –
Črnega v nji prav nič ni.
Ko gre srna čez Ljubelj,
Iskra vname oblo zel.

(na dan in ob uri Stamačevega modrovanja o metafori)

Marija Smolić, apostrofirani osebek teh dveh v različnih časih nastalih pesmi (prva je iz SSJLK leta 1976, druga pa okoliščine nastanka v oklepaju na koncu sama imenuje, natančneje – gre za april 1982), je momentalno lektorica za srbohrvaščino na celovški univerzi. V študijskih časih je med mlajšimi kolegi in kolegicami slovela kot najpametnejša ženska v Kmeclovem seminarju, zdaj pa z isto pametjo in z načitanostjo, ki jo prinesejo leta, blesti na avstrijski koroški slavistiki. Stanuje na Anzengruberstraße 69 v Celovcu, tel. 228853 skupaj s prisrčno pesnico Jožico Čertov iz Slovenjega Plajberga takoj za mejo. Manko pesmic na njeno ime bo moral grafoman še zapolniti, urednik pa nestrpno počakati na priložnost za izčrpni komentar.

Črna Marija ima črne lase in črne oči.

obla Marija (pravimo ji tudi Marička) ma okrogel obraz.

iskra srna Uspela metafora za Maričkin duh in njene besede.

P. S.: V zvezi z Maričkino kariero bi se dalo povedati še marsikaj, pa se je bati zamere še živečih polenopodnogometalcev, ki ji strižejo peroti. Z lažjim srcem omenjamo nedavni obisk urednika in predstojnice Martine Orožen pri obeh zgoraj omenjenih dekletih ob priložnosti vračanja z gostovanja na regensburški univerzi. To pa zato, da se poudari neverjetna gostoljubnost in prijaznost, ki sta ju bila deležna obiskovalca. Ločiti se nam je uspelo šele pozno zvečer z neprikritimi simpatijami, ki jih že nekaj časa gojimo eden do drugega. Škoda samo, da ni mogel biti zraven tudi grafoman, ki se trenutno zadržuje kot lektor v Krakovu.

Boža Krakar[uredi]

To je Boža Krakarca[uredi]

To je Boža Krakarca!
Kot oktava mišljena,
kot sonet planirana,
kot ena živa pesmica,
pa je kar fest punca vun prišla.

Kraka Boža izza Vogla[uredi]

Kraka Boža izza Vogla,
kot bi sraka krakat mogla.
Skladnja šepa, rima maže,
ampak grafomanit' kaže!
Saj kdor štreba celo leto,
'ma pero tako razvneto,
da če Boža se prikaže,
kulica brž maže, maže.

Jahajoč skozi grmičevje do hleva v Mali vasi (osebek, skrit v deležju=Jernej Vilfan) in prisluškujoč Hartmanu z galerije (osebek je kolektivno slavističen), se podpisujem manu proprio (osebek je individualen).

Tone

Boža, pravoverna bod' Slovenka[uredi]

Boža, pravoverna bod' Slovenka,
o očetu piši kleno kot Alenka!

(Žarki) (šumi, sokovi)

Npr.: Barve in zvoki v Krakarjevi poeziji

Boža Krakar je hči znanega slovenskega pesnika Lojzeta Krakarja, zato ji hudomušno – po grafomanovem predlogu seveda – včasih pravimo tudi pesniški izdelek. V pesmi so za to sintagmo poiskane še tri ravno tako izvirne variante: oktava, sonet, živa pesmica. Prve pesmi uredništvo ne more natančno datirati. Lažje je z drugo in tretjo, ki sta zapisani na hrbtni strani zahvale Tonetu Pretnarju za sodelovanje na simpoziju o realizmu, ki sta jo podpisala Ljuba Črnivec in Boris Paternu in ki sta datirani z 8. 10. 1981.

izza Vogla Boža je poročena kot Vogel. Zli ljudje to izgovarjajo kot [fogel], kar pomeni po nemško ptič in kar ni daleč od ptiča, po katerem se glasi njen dekliški priimek. Njen mož je urednik pri Naših razgledih in je brat mariborskega urednika Obzorij Hermana (Milan), ki odloča tudi o Slavistični reviji. Boža dela magisterij iz otroške literature 19. stoletja in zadnje čase zavzeto piše v Delo in NR o srednjem šolstvu in vloge pastorke slovenščine. Grafoman se je v prvih dveh stihih ponorčeval iz njenih imen, vendar norčijo v naslednjih šestih verzih oktave omilil s kritiko lastnega pisanja.

Tretja pesem je uredniku nerazumljiva. Prostor za njeno razlago bo rezerviral v Antona Pretnarja Zbranih grafomanij 2. zvezku, poglavje Dodatki.

Četrta pesem je samo dvostišje.

o očetu Pesnik je med vojno preživel strahote koncentracijskega taborišča, pred leti pa so se mu ponovile v obliki zasliševanja nemške policije. Obtožen je bil namreč sodelovanja pri uboju jugoslovanskega konzula Zdovca v ZR Nemčiji. Zdaj je lektor za slovenščino na zadarski slavistiki.

Na predlog grafomana o raziskavi Krakarjeve poezije odgovarja Boža na istem listku nikalno: nemorem, predlog pa dopolni tako, da ob sokovi s svinčnikom zapiše še 'tekočine' in poeziji popravi v 'bukvah'. Tudi to dvostišje je nastalo 8. 10. 1981.

Dragici[uredi]

Daleč ladje plovejo,
Robo s sabo vozijo:
Adrija jim kaže pot
Gori pod nebesni svod.
Igra z vali se začne,
Cesta kot zorana je.
In so tu počitnice.

Dragica Apostrofirana Dragica je nam vsem že znana Dragica Bešlin, sestra znamenitega alpinista in himalajca. Po prsih jo radi praskajo mački in potem razkazuje svoje rane okoliškim interesentom. V globoki dekolte si rada tudi obesi kakšno piščalko, ki vse muzikalične moške spravi v besnilo, ker se bojijo zaigrati nanjo. Dragica je bila lektorica v ZDA, kjer se je naučila angleščine, zdaj pa je lektorica v avstrijskem Gradcu, kjer služi šilinge. Pesem je nastala ob njeni težko pričakovani vrnitvi iz daljnega kapitalističnega Cansasa. Adrija, ki se tu omenja, je Dragičin pravi dom, kamor se vrača vsake počitnice. Letos je z njo šla tudi Mimica in se zelo pohvalila s prijaznostjo tamkajšnjih ljudi in nežnostjo tamkajšnje pokrajine. O otoku Prvič, kjer sta letovali, pa govori že druga Pretnarjeva pesem. Kakorkoli – o Dragici nikoli ne bo mogoče povedati vsega. Pesem je nastala maja 1982.


Sjeti se,
kako smo se grijali
in objemali
Ljupček Tomaž Sajovic
Nada Janez Dular
Mojca



Anka, ti si kot prežganka! Ko te lakota grudi, jo želodec snubi.
Zoran




Koroška ekskurzija 1975

Kako bi šli čez
Karavanke
brez referatov naše Anke
Tone

Svetlana[uredi]

Mala deklica zaspana,
ti si svetla,
ti si Ana,
vsi te kličemo Svetlana.

Svetlana Svetlana Ristin, ki dela pri Delu. Kaj več o njej urednik od informatorke Mimice Dernikovič ni mogel zvedeti. Pomanjkljivost bomo po želji bralcev odpravili v drugi, popravljeni izdaji 1. zvezka Pretnarjevih Zbranih grafomanij. Pesem je nastala ob enem izmed SSJLK.

Besede na prejšnji strani so prepisane s kosa lesa, čigar obliko skušajo posnemati mejne črte. Kos lesa je predstavljen v obeh stranskih risih in tlorisu naenkrat, pripada pa Anki Sollner-Perdih, knjižničarki, Mimičini, Alenkini in Markovi kolegici. Je iz rojstnega kraja urednikovega očeta, Borovnice, ima moža in enega otroka. Kje je spominek nastal, je na njem napisano. Tonček je samo eden izmed avtorjev, ki so tu preskušali svoje pesniške sposobnosti. Ljupčka ne moremo identificirati., Nada je Nada Šumi, lektorica v Drami itd., tudi Mojc je toliko, da ne vemo, kateri pripada podpis. Zoran je Zoran Božič, zdaj prof. v Novi Gorici, aktiven v razpravi o usmerjenem šolstvu, vedno resen fant, poročen, oče, primerjalec in po poreklu iz Kranja. Janez Zor je oče urednikovega letnika, starocerkvenoslavist in tedaj še ruski lektor, ki odkriva glagolske spomenike na Slovenskem, obvlada pa vse jezike tega sveta, o čemer je dokaz na pričujoči kopiji dile. Katere so te tri pisave, v katerih se je podpisal, naj pa slavist sam ugane.[1]

Špela[uredi]

Šeherezada spi v objemu
Pravljice. V njen lahen eter
Elizabeta plove. Proti njemu
Leskeče se skozi pomladni veter
Angelsko milo in Švarc Peter.

Za Špelo kunštne bukvice[uredi]

Za Špelo kunštne bukvice,
de bojo spet ekskurzije.
De vjo slavisti dobro pil',
se smo jo bil zato zvolil.

Ena Špela je sedela[uredi]

Ena Špela je sedela,
ne prav bela, ampak zrela,
pa je mela eno misel
in je rekla: »Vin je kisel.«

Špela[uredi]

Še to spije,
Pa ne gre.
Ena detelja cvete.
Lepa je kot rožencvet,
A vesela za devet.

Špela Kink hrani kar štiri posvečene pesmice, od teh sta ravno dve z akrostihom. Po vrsti so nastajale takole: prva je zapisana v podarjeno Pavlihovo pratiko 9. oktobra 1981 na slavističnem zborovanju v Mariboru, druga je zapisana po spominu, nastala pa je najbrž leta 1976 v gostilni »Pri Erni« v Lučah, v sodelovanju z Bogdano Herman. Ob čakanju na kosilo. Tretja je verjetno s SSJLK 1975, četrta pa domnevno s SSJLK 1980. Pri drugi je potrebno pripomniti, tudi zato, ker je zapisana po spominu, da ima urednik v glavi malo drugačno verzijo: v njej se drugi verz glasi namreč:

bolj okrogla, kot debela,

kar je kljub litotičnosti bolj neposredno kot v redigirani verziji. Špela namreč ni ravno najbolj suha oseba. Za okrogle ljudi je znano, da so dobrovoljni. To je tudi Špela, dejstvo pa potrjuje tudi tretja pesmica.

Elizabeta = Špela

Angelsko milo in Švarc Peter = ?!

Špela je dobra prijateljica Mimice Dernikovič in Božene Činkole, ki je lektorica v Angliji, je pa nasprotno o Špele zelo suha. Skupaj gredo večkrat v hribe na Uskovnico, kjer imajo pri Froncu Grmu nekakšen vikend za izhodišče. Včasih srečajo na teh poteh tudi Kmecla, ko blodi po neznanih poteh za divjimi kozli in čudotvornimi triglavskimi rožami. Špela uči slovenščino na poljanski gimnaziji v Ljubljani (letos je imela v kolektivu težave, o katerih previdni urednik raje molči); redno pa s pregledom slovenske književnosti sodeluje tudi pri SSJLK. Ima avto katrco, ki se ji včasih pokvari in jo je moč videti potem z akumulatorjem ali kakšnim drugim delom pod pazduho, kako išče avtomehanika.

SSJLK 1982[uredi]

Škoda res, da nisi z nami[uredi]

Škoda res, da nisi z nami,
ko te tu citirajo,
v nehoteni si omami
prikovan na posteljo.

Ko zdelijo spričevala,
razred tvoj bo kup sirot,
marsikatera bo jokala
stisnjena v kak temen kot.

Vendar upej, Vele, upej
in kot trdna skala stoj,
saj čez leto bomo skupaj
vinski uživali opoj.

Ob koncu seminarja SKJLK za leto 1982 je njegova predsednica Martina Orožen, trenutno predstojnica oddelka za slovanske jetike in književnosti, v poslovilnem govoru vzela v misel tudi tiste izmed sotrudnikov, ki jih takrat na zaključni slovesnosti ni bilo. Eden izmed njih, Velemir Gjurin, Toporišičev asistent, je bil prav gotovo upravičeno odsoten, čeprav je sprva je kdo morebiti sprva podvomil o tem. Zastrupil se je menda z nekim mlekom in težke trenutke, ko se je njegov krepki in avtonomni organizem boril s tujkom, preživel doma, da ne bi s svojo telesno izčrpanostjo po nepotrebnem preplašil zaskrbljene prijatelje. Velemir Gjurin je sicer znameniti Galetov drugi Kekec (pred kratkim so mu v Kranjski gori postavili spomenik, ki ga je druščina veselih slavistov v eni izmed upesnjenih poti v nadaljevanju zbirke obiskala). Ker bi znala filmska kariera na občutljivega fanta s svojimi stalnimi skušnjavami, med katerimi alkohol ni na zadnjem mestu, škodljivo učinkovati, ga je previdna babica raje usmerila v čisto znanost, ki pa se ji po njenem mnenju tudi pretirano posveča. Je oče dveh otrok, Gala [Gaṷ] in Sevêre in mož žene Zdenke, stanuje pa v novi hiši na Laknarjevi ulici, številko naj pa bralec kar sam ugane. Kot mentor lanskega prvega letnika je na pohodu od Litije do Čateža zaradi nepremišljeno s seboj vzetih špičakov prišel v rahli konflikt z absolventi, ki pa se je na brucovanju razrešil v obojno korist in pomiritev. Tudi ta mož (krasi ga brada, nosi očala in še rajši pisane majice z angleškimi napisi (bil je en semester lektor v ZDA), ki si prizadeva za Koritnikovo, Bleiweisovo in drugih slavo, bi zaslužil izčrpnejših besed v kakšni monografiji, za katero predlagam dve poglavji: film in jezikoslovje.

Alicji[uredi]

Ajdovska dekleta so v legendah
Ljudem zidala božje hrame.
Imela so ogromno moč, seveda –
Cepin je zanje bil kot bilka slame.
Je njim podobna poljska deklica
In Kranjcem znanost dobro plesti zna.

Chikako[uredi]

Cvetje plan odeva,
Hladna voda žubori
In nad njo prepeva
Kljunček ptice, ki je ni.
A ni brez odmeva
Kljunčkov glas. Znad brega
Odgostoli mu jata ptic.

Joanni[uredi]

Jezero objema
Otok s tisoči valov,
Ampak nad obema
Niha žarek zmeraj nov,
Niha in zajema
Iskre s splašenih valov.

Maji[uredi]

Morje iz besed šumi –
Adriatik severni.
Jadra misli ženejo
Iskro skozi vsako snov.

Nini[uredi]

Naravo misel razsvetljuje
In v nji se misel porodi.
Naravi ni ničesar tuje
In tuje nič človeku ni.

Silviji[uredi]

Svetlobe se ne moreš dotakniti
In to spoznanje te boli.
Lahno prepletajo se niti
V svetal in krhek sončev sij.
Iskal je človek zlate lestve.
Jih našel v rovih je možgan
In vzpel se – padel izigran.

Urški[uredi]

Uspava mati drobnega otroka.
Razgrinja v pesmi mu čarobni svet.
Šepet odpre mu kot nevidna roka
Krilato pot do meseca in zvezd
In daljnih daljnih rimskih cest.

Venceslavi[uredi]

Voda sije v mesečini,
Eno sta nebo in morje.
Nam ostanejo spomini:
Ceste, ki vsak hip v obzorje
Enem spno nebo in morje.
Svet postaja obvladljiv:
Lastovice v daljnem letu
Armadni top ne bo ubil.
V spomin našem varna bo
Igrivo plula čez nebo.

Viktoriji[uredi]

Veseli ščinkavci nad poljem
Imajo krila polna sonca.
Kdor vidi jih, je dobre volje:
Tako so poživili polje,
Oživljeni sami od sonca.
Roko za njimi želja vodi –
Iztrgala bi jih svobodi,
Jo zasadila v svoje prsi –
In prav je, da so šibki prsti.

Zdzislavu[uredi]

Za gorami belimi
Dan rojeva jata ptic.
Za gorami belimi
Iz prsti se noč rodi.
Sanjajo ljudje tako:
Letos vse še dobro bo,
A kaj bo čez leta tri,
Vedeti nam dano ni,
Upamo lahko samo.

Zuzani[uredi]

Zašlo je sonce za goro,
Utonil svet je v mraku.
Zašlo je sonce za goro,
A poznemu koraku
Noč zvezdna razsvetli stezi,
In kamor stopi, varen bo.

V zadnjih enajstih akrostihih je poimenovano 11 avtorjevih učencev seminaristov na SSJKL 1982. Urednik jih večinoma ne pozna, ve samo, da je Alicja Pakulanka, ki je letos nastopala z referatom na simpoziju o Obdobjih in tam zablestela, kar omenja zadnji verz. Rada meša belo in črno vino in tako dela učinkovit sendvič, prijazna je in pametna. Chikako je Japonka, ki se misli še razvijati, Joanna je Aška Pomorska, ki leto za letom prihaja v Ljubljano in Tržič in je pri nas tako rekoč doma. Študira na tretji stopnji slovensko literaturo. Veliko Kranjcev goji do nje simpatije, zanjo pa ni nič gotovega. Večkrat je zaskrbljena zaradi poljskega vprašanja. Zdzislav je Darasz in tudi piše razprave, Zuzana je Slovakinja, ki bo začela prevajati tudi iz slovenščine. Avtor sam pravi o svojih ljudeh, da so »čisti kakor martinovo vino in gos, ki sta vsako leto najboljša.«

Hermanije[uredi]

Za vrsto grafomanij, ki pridejo zdaj na vrsto, nekatere pa so še na drugih mestih, urednik izreka vročo zahvalo Bogdani Herman, ki mu jih je prijazno odstopila za pričujočo zbirko. Zaradi obljube, da jim bo pripisala tudi komentar, je bila že na naslovni strani označena kot sourednica in izrečene so bile pohvalne besede nanjo v predgovoru, ki pa so bile kasneje, ko je bilo pričakovati, da komentarja ne bo, izbrisane. Komentar je le prišel, besede pa se niso na novo napisale in naj se zato izrečejo tu: hvala.

B. H. se spominja še enih pesmi, ki pa jih ni uspela najti med rokopisnimi naplavinami let. Želeti je, da jih najde v prihodnje. Gre za poezijo z naslovom Ko koruza rine v cvet /brišem si zobe v servet, /kadar pa serveta ni, /turščica nam ne cveti… Urni trotje prilete/ in čebelam med skaze… Za Kranjce in čebele, / za vse ljudi vesele.

Pesem je skupnega avtorstva, kakor vrsta drugih. Častno mesto zanjo se hrani v drugi knjigi Pretnarjevih grafomanij ali v drugi, popolnjeni izdaji tega snopiča.

B. Herman se je rodila 28. okt. 1948, zaposlena je na CKZKS in ima eno hčer, prepeva skupaj z nekimi Terlepi, ki špilajo na stara glasbila, stare narodne pesmi, o narodnozabavni glasbi pa pravi, da premišlja. Izdala je ploščo, njena besedila je v svojih najnovejših Besedilih ponatisnil Toporišič kot primer uvajanja pogovorne norme v poezijo, kot pesnica s knjižno pesniško zbirko pa bo prišla celo v Slovenski biografski leksikon. Izsek njene duhovne biografije je razviden iz priloženih pesmi.


Rožice za deklice ki jih tukaj ni[uredi]

Ena rožica ena rožica za vido franico jerajevo za jolko milič ki je tukaj ni. ki je tukaj ni

ena rožica ena rožica za ljudmilo natašo poljanec za bredo pogorelec ki je tukaj ni. ki je tukaj ni

ena rožica ena rožica za lili novy za sašo vegri ki je tukaj ni. ki je tukaj ni

ena rožica ena rožica za vido taufer za svetlano makarovič ki je tukaj ni ki je tukaj ni

ena rožica za tri rožice ado škerl za bogdanco herman ki je tukaj ni ki v klopici sedi

Rožice za deklice, ki jih tukaj ni: med naštetimi deklicami je devet slovenskih pesnic in Breda Pogorelec. Pretnar jim je poklonil vsega 12 rož. Datum nastanka pesmi ni znan.

za bogdanco[uredi]

za bogdanco ker sije sonček in ker še ne ve kako naj ujame medveda ali kako nastane žolna

Draga Bogdanica[uredi]

Draga Bogdanica,

Sonček sije
in Visla valovi,
visoko na ganku
Stojka sedi,
na tem istem ganku
Tone sedi
in pišeta pismo
B o g d a n i c i

Sem v Krakov te vabi »solnce« in Vavel in Visla in midva! ! !


1. razglednica iz Krakova: na njej je grad Barbakan iz 15. stol., datum 13. oktober 1976: …

visoko na ganku
Stojka sedi

Stojka Maksimovska, zdaj asistentka na filološki fakulteti Univerze v Skopju, leta 1976 lektorica za makedonski jezik na Jagiellonski univerzi v Krakovu

Sodim, da je pisava njena, narek pa po večini T. Pretnarja.

Pobliže se poznava od istega leta, ko je na seminarju slovenskega jezika, literature in kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri meni obiskovala lektorat za slovenski jezik.

Vavel je en drug grad v Krakovu, Visla pa je tamkajšnja reka.

2.

za bogdanco
    ker sije sonček
    …

(datum: leto 1977; kraj: pismo iz Krakova)

Da je otroška filozofija lahkotna, globoka in težavna, sva s T. Pretnarjem zmeraj vedela. Zato so nama bile most v pogovoru citatne besede ali daljši odlomki iz besedil, kakršno je n. pr. o medvedu Puju.

bogdanica nikar[uredi]

bog
da
[na] → To je bogdanica bila pripisala. Ali jaz sem napisal bogdanicankar, ker sem bil prebral njeno »pojezijo« v razgledih.
ca
nkar

poglej ga hudiča, na sedemnajst strani se lahko čita:

bogdana ni cankar
bogdani cankar
al pa bogdanica nkar

kar bi vse govorilo o semantični in ritmični funkciji medbesednih mej, a ne?

pol je pa še ena reč, ironična funkcija imenovana. a si se u te reči kaj zamislu, bravši me?

je cela reč kot ena »pretehtnica«, vse je pretehtano, skozi žalostno plazmo »prauga« poskočen dovtip.

a veš, da si biu premal pozoren na besedo tam noter v ti pojeziji pretirano (če je ta, je pa pa ena ista druga) prešerne volje.

Sintagmica je tehtala kontekst, kontekst sintagmico, bogdanica pa bogdanico. Tuki je tist, kar sem biu reku.

ja. je pa takole kenedere: če že zapišem eno tržno, eno obrtno) eno bolnišnično al pa kej tacga, se na utrujam tko hitr. a veš, de me je grozen vesele zagrabu biu, vedejoč, de mislem nehat pisat to pojetiko sez mojem istegnéjnem (ured.) šele, ane, sej veš.

po-jetika je nekej za pojest, de se tako reče. zato pa najbrž na bo preveč modr nehat, ampak napisat eno pojetično o sosedovih hruškah, ki so tok sočne, de te vesele in apetit grabta.

ja, j pa poj še ena varijanta: žestikulacjon. a veš. to pa takrat temuč pride, kadar se zoper svojo majesteto pojeteto doli tepeš.

ali jo to isto gori držiš. vmes so pa take reči kot steber in prosti pad, človeška ribica in stalgmiti.

a si že kedaj slalom doli lomil? to je en fejst izraz. pa zoper to pouprašujem.

ja, gor me je pa »spenaža« lomila. To je ena fest gverenga, pa brez enga izraza.

a veš, da se da z jezikom u stu mater na debel ravnine podirat. no rec, no, no le rec, katera je zdaj le-ta ravnina le-tega najenga dopisevajna.

to je tista, ki ostane po tistem, ko je Kazanova že vse »glaže« pofuku ino glažožerc vse dromeljne požru.

ja, je pa še ena reč. tista reč se pa imenuje ena farška zmatranost. le ta zmatranost me zdaj pa res doli deži, me noter tešči, mi spati ne da. naprej pa ti napiš.

taka zmatranost pa en štefan gor postav, toko de je že kuj ni več.

je res je res, al je tud res, de se potlej po štefanu preci doli ke moji hčeri odpelem. pa štefan pa uničmo, je to en hud pogin!

a si vidu biu, koko so me včeraj opili?

eni nas kr naprej v ta bivši cuker, zdajšen alkohol dol tiše, ampak ta bivši cuker nas kr po lufti nos.


bog-da-(na)-ni-ca-nkar[uredi]

Pismeni pogovor je potekal ob zaključku seminarja. »Pojezijo« v razgledih, ki jo omenja T. Pretnar, je bil prebral v Naših razgledih z dne 16. julija 1976. Jezik najinega pogovora je knjižni z arhaizmi, opleten s pogovorno ljubljanščino. Komentar k tej konverzaciji bi bil lahko kvečjemu zelo dolg, zato ga ne bo. Saj je lahko privlačno slediti samo jeziku in švigajočim miselnim preskokom! Je pa to v naslednjih letih tudi napredovalo.

Kaj dolgujem temu času[uredi]

Tukaj prinašamo omenjeno pojezijo v celoti, bralcu radovednemu v uvid.

Po koncu zaključnega govora, med katerim je korespondenca potekala, sta šla korespondenta skupaj z drugimi pit.

Bogdana Herman

v hrupu sobe sedim
in dim se vali
skozi široko odprta okna.

v kaj me je vzgojil
ta čas?
ali v modrost?
ali v brezbrižnost?
ali v zadetost
od vseh teh
burnih reči,
ki se godijo
v skladu z mano?

ali mi je cankar
dal
tisto svojo nežno,
hrepenečo rožo?
dal jo je bil.

dal jo je
in me nesel
po svojih in mojih pravilih
in me nesel
in me zanesel,
mene z velikimi očmi,
mene z velikim posluhom
skozi pritlične bolnišnice,
polne obupanih glav in organov,
skozi temò predavalnice,
polne pomenov besed,
skozi rjovenje tovarne,
obratujoče v standard,
skozi drhtenje skritih zvokov
in tišin
velike koncertne dvorane sveta.

bogata sva s cankarjem,
oba z eno rožo bogata:
bogata strahov
in ustvarjalne moči.

sedim nekje v kotu
vsa suha in žilava
in zate pišem list
in zate in zate
in se rogava vsaki težavi
in sva vsakemu trenju kos.
ne bova popuščala
bežeč z ljudmi za novim.
večjim, modrejšim,
ne bova obstala
v steklenem oklepu spoznanja,
stokajoč v nemirni vesti!

pa kaj me
na prašni in hrapavi cesti
sili v smeh?
pa kaj je to,
da se skozi svojo bolečino pregrizem?

to je to,
da mi veter marsovca na roko položi,
to je to,
da si dam glavo na dlan
in mi nagaja sonce
do bolesti tôplo,
to je to, da rajši dam kot vzamem,
to je to, da sem pretirano prešerne volje,
kadar je treba
zmagati
nad hudimi stvarmi.

Tonček, ali tudi ti moraš hoditi na ta predavanja. mislim ker te do zdaj ni bilo hoditi sèm. in kako ti gre študij. strah me je jutrišnje debate pri t. kaže, kakor da je izpit. naporno in precèj je treba predelati vsak teden. kar strah me je.

prihajam po službenih pravicah in dolgovih od 1. marca tega leta gospodovega. so take reči in ima hitrost teme in varnost zameta. gałczyński reče, da je proti strahu dobra reč muzika johannesa sebastiana bacha. zadostuje pet akordov, pa bo mir. zato se ne boj. tudi kopitar je v pismu vodniku pisal za piko z malo začetnico.

zakaj je potem kopitar t. ↑ vzor, če pa t. ↑ imenuje pisanje z malo začetnico pozerstvo in take reči. bah, bach. bere se enako, pa bah. imam ga za tri velike plošče. hvala za nasvet. naj mi (bog) pomaga. se ti dá študirat. mislim zdaj. mislim recimo ta teden. meni ne. s tem se borim. se borim. rajši berem maxa frischa. takrat, ko naj bi študirala. najbrž je temu kriva pomlad. ampak kako naj bo pomlad česa kriva.

gospod gustl reče. gotov človek je reku. bojana reče o določeno izobrazbo je imel. jaz pa iz šeligotom koketujem. študij se je pri meni reduciral v ekscerpiranje. drugega ne znam in ne zmorem. po gospodu gustlnu so gotove reči ravne, gotove krive, gotove pa ne takšne ne drugačne. pomlad pa je cvetoča. prišla bo. že prihaja. ena zvezda gori gre, bi

rade še ležale, pa vstati morajo. saj vem, da to ni kompleksno obdelan problem. a si stažist,a. tebe imajo kar radi. ker imaš sistem. jaz pa manjkam terminologijo. pa fuj, zakaj mi je POMEMBNO nekaj, kar TO ni. živimo za znanost in majcene majcene otroke. (delno frazeologem, delno pluralis maestatis). glas te ženske mi bije na uho.

reč je taka, da v ↑ reči manjka v delo vpisani bravec. če bi ga lahko identificirali, bi bilo lažje. marsikaj bi se nam odkrilo. enostavno se nam včasih kaj izmuzne. čeprav je sistem. važno je vse z ozirom na kaj.

tonček, kje je znanost. ali je znanost prevara. kaj bom počela čez leto dni. kaj se bo dogajalo. Kdaj bom lahko delala tisto, kar hočem.

Takoj se moraš odločiti, da boš delala kar hočeš, vsaj približno to, kar hočeš, pa bo, ker prav tega, kar človek hoče, nikdar ne dela. A v soboto, ne v petek, pa nastopaš v Škofji Loki?

če sploh vemo, kaj hočemo. pa to je že modrovanje na nižjem nivoju, res pa je, da si včasih rad prmisliš. kako pa ti veš za škofjoloko v petek. a prideš v škofjoloko. ne vem, kaj bom tam. najbrž bom šele na avtobusu ali v avtu vedela, kaj bom brala. vsekakor pa pred petkom ne bom vedela. in kaj naj danes kuham. razen pudinga.

K pudingu spada malinovec in navadna salama s čebulo. v slovanski so govorili o škofji loki. tam me pa ne bo, čeprav bi bil rad. zraven družinske obveznosti. najboljše domislice so tik pred dvanajsto.

torej je najboljše, da poslušam baha jutri tik pred pêto uro. če si s šeligom dopisuješ v glavi, potem ti rečem:

celi svet je jeden slepar

to se res lahko reče. zakaj jezik je neuničljiv. in se bo zmeraj našlo kaj zanimivega v njem. nigdar nam dolg čas ne bode. prav nigdar.

ah. ah. ti ne veš, kaj se meni očita. t. ↑ besni, kadar kje kakšno moje stihoslovje utrga. kar besni. pravi, da bi se morala ODLOČITI, izbrati eno ali drugo. si misliš.

Sekularizacija ima + pol in –pol. napovedovalka pa besni, da hodimo po levi ali brez komentarja. brez komentarja torej pomeni po desni. Resnično pa je razkošno zvedeti, če boš učebuljen. večji je menu v jeziku kot v ljudski kuhinji.

PAX VOBISCUM, kajti

nocoj pa oh nocoj
kladivce mi boš dala
mogoče pa zapoj
da ti bom kaj prodala (natančna je samo fersifikacija, vse drugo je le tvoja ali moja DOMENA)

Sploh pa tako žalostno prepeva mir v jambih. vseeno pa t. ↑ nima prav, da se vtika v tvoje reči, a ne?


Datum: leto 1968 približno.

t. ↑ ni uspel biti identificiran.

Konverzacija o tehtnih rečeh in to tedaj, ko smo poslušali tretjestopenjska predavanja.

Z vidika bralca T. Pretnarja pričujočih besedil ne sme biti pomembno, kako se je pri b. H. tretjestopenjski študij bil zaključil. Ker se ni. Pomembnejše so okoliščine, kot je npr. pesniški recital. V Škofji Loki, v korespondenci omenjen, kjer smo (mladi) pesniki kaj prebrali. Vem, da je bil tudi Avanzo pa Svetina pa Jesih, v spominu imam samo Mihka Avanza glas in teman prostor in naglico.

so pa v tem dopisovanju tudi nekatere dileme omenjane in T. Pretnarja moder pristop k njim.

Čebelomanije[uredi]

Kranjc čebele je lovil[uredi]

Kranjc čebele je lovil,
z Eriko medico pil.
V stroj je tiščal bel papir,
znanost pustu ni pr mir.
Če čebela piči med,
kranjc men, da je sladoled.
Če čebela pič v papir,
meni kranjc, da je vampir.

Brez čebele Kranjca ni[uredi]

Brez čebele Kranjca ni,
ona dela, on kazi.
Ona zbira mehko strd,
on je od šnopsa v noge trd.

Mejduš, rekla je čebela[uredi]

Mejduš, rekla je čebela
Kranjcu, ki jo je gojil:
Od ko, golazen, si se vzela,
naj ti vrag izpije kri.
Kar jaz delam, ti kaziš.
Ko garamo me čebele,
da medu bi več imele,
ti ga ližeš in vmes spiš.

Kranjec in čebele so stalni, ponavljajoči element Pretnarjeve grafomanije, zato je urednika dalj časa mučila skušnjava, da bi čebeljo pesmico dal natisniti kot moto k zbirki. Simbolna globina teh dveh pesniških konstant sicer tu ne more biti orisana, kaj šele razjasnjena; lahko samo nakažemo bogastvo njunih pomenov. Kranjec je prebivalec Kranjske, ker je pesnik iz Tržiča, lahko skrčimo: Gornje Kranjske ali Gorenjske. Izločiti moramo vse, ki se pišejo Kranjec (kot npr. naš knjižničar Marko), prebivalce mesta Kranja, ker bi to bilo preveč banalno. Špekulativno lahko napravimo celo enačaj med Kranjcem in Grafomanom, torej pesnikom (Pretnarjem), kajti poezija je intimna zadeva. Čebele so simbol gorenjske (in ker so prepričani, da so najboljši Slovenci prav Gorenjci – slovenske) marljivosti in pridnosti: pomeni, da imamo samo grablje, vil pa ne, samo na kup nosimo, razdajamo pa neradi. Čebela je obenem zaradi svoje prisrčnosti, pa tudi zaradi strupenega žela – jezička-simbol (slovenskega) ženstva. Eno je, česar Pretnarju brez dvoma ne moremo očitati, in to je – strindbergovske opozicije med Kranjcem in čebelo. Ona prepad premošča s samotolažilnim jezikanjem, on pa s šnopsom.

Dve čebelomaniji sta tudi med ortografijami.

Ortografije[uredi]

Grafoman se dolgočasi[uredi]

Grafoman se dolgočasi,
s tinto maže na papir,
da so preč medvladja časi,
preč je ustvarjalni mir.

Spet nas vklenejo zakoni,
vzoren spet zavlada red,
cukri bodo spet bomboni,
ravbar bo razbojnik spet.

Moja nema diskusija
z vljudnostjo je prav nemarna.
Kot kača se po listju zvija.
Kača pa je zdravju kvarna.

Anagram[uredi]

Anagram: Modra Breda Sekira Suhodolskega Jakoba


Pravopisec je čebélar[uredi]

Pravopisec je čebélar,
ki 'ma ulje brez čebel,
Pušča ves 'parole' kar vnémar,
da bi 'langne' razodel.

Pravopis je pisopravje[uredi]

Pravopis je pisopravje.
Pravi človek pa je zdravje.
Ve, kako naj se jebè,
Kako naj piše to, pa ne.

Pisoprav je evangelij[uredi]

Pisoprav je evangelij,
sveto je, kar govori;
zato grafomanu čebelji
eno solzo potoči.

Mojster se hudo zavzema[uredi]

Mojster se hudo zavzema
in zavrača anarhijo,
da se vdori tujim temam –
z navodilom zajezijo.

Zgornjih sedem štirivrstičnic in anagram je nastalo na okrogli mizi, ki jo je Znanstveni inštitut Filozofske fakultete priredil ob izidu Osnutka slovenskega pravopisa. Okrogla miza se je vršila enkrat pomladi, bilo pa je na čase poučno, na čase zabavno, na čase pa dolgčas. Pozna večerna ura je tik pred koncem pognala pisca in urednika na avtobus proti Gorenjski.

Prva strofa je simpatična, ker variira grafomanov mitem čebelo. Kritičnega odnosa do pravopisnega hotenja, ki upošteva samo formo, ne pa tudi pomena, - v ta namen uporabi Saussurjevo opozicijo govor-jezik – kitica ne more skriti. Druga strofa kritični odnos do posebnega pravopisnega aspekta razširja na pravopis sploh (vulgarizem v tretjem stihu bodo dobrohotno spregledali).

Tretja kitica razneži bralca z resignativnim tonom in z avtotematsko, ganljivo sintagmo grafoman čebelji.

Mojster Mišljen je Jože Toporišič, najbolj delavni soavtor pravopisnega osnutka, ki ob številnih, največkrat neupravičenih napadih nanj urednik ne more kaj, da ne bi iz globokih moralnih čustev posočustvoval z njim. Sovražnike na njem najbolj moti, da je kljub priimku na –ič zagrizen Slovenec in preganjalec tuje jezikovne misli v Slovencih.

Grafoman Pesnik se od pravopisnih pravil čuti ogroženega. Nostalgično zavzdihne nad časi, ko je licentia poetica krojila jezikovno normo. Prešernovski slog teh verzov tiste lepe čase konkretizira. Pesem ne ostane pri vzdrževanju opozicije mojster : grafoman; poslednji se v zadnji kitici v korist občega zdravja ukloni mojstrovim ukazom.

Anagram skriva imensko sestavo za okroglo mizo sedečih predsedujočih: Janka Modra, Brede Pogorelec (že kar arhetipske Topove nasprotnice), Jožeta Toporišiča (Sekira), Staneta Suhadolnika in Jakoba Riglerja, oba zadnja člana SAZU, bolje uslužbenca na SAZU. Podobno stilizira besedilo tudi Raymond Queneau v Vajah v slogu, Lj. 1981.

Tretjo od kitic je grafoman kot najboljšo izoliral in jo s prologom in epilogom posvetil Albinci Lipovec. Pri tem so nastale malenkostne spremembe, ki nudijo vpogled v njegovo verzološko delavnico. Naj bo ponatisnjena tu:

Albinci se na stroj zapisuje ena mila pesem o nucu pravopisajna v enim peresi in očesi tega čbeljiga grafomanina

Pravopis je evangelij,
sveto je, kar on uči,
ob tem grafoman čebelji
grenko solzo potoči.

Okrogla miza pa je bila fajn in nobel in kakor spodobiti da.

medvladje v eni izmed najdenih verzij tudi: brezvladje.

Razne grafomanije[uredi]

Balada o žulju[uredi]

Še preden prvi delovni je dan minil,
je prav narahlo in potiho vzklil
na nežni dlani prvi žulj.
Zvečer pa, ne da bi ga uzrl,
ga brigadir nesramno je predrl,
bilo je, kot da kljuval bi kragulj.

Zarana se po vsej brigadi znana
in ljubka sestrica Smiljana
mu žulj je skrbno povezala
in razbolelo roko z jodom namazala.

Pod večer pa čez nekaj dni
utrujeno roko skrbi,
kako naj lice ji poboža:
iz žulja trda je postala koža.

Pesem je nastala julija 1964, ko se je avtor zadrževal v eni izmed sedmih brigad, s katerimi je gradil lepšo bodočnost in socializem, pa bratstvo in jedinstvo itd. Zato ga še danes vedno prizadane, če mu kdo reče, da je subverzivni element ali da ni za našo stvar. Na zunaj se vključuje v t. i. kramparsko poezijo, vendar njeno strukturo transformira v prisrčen intimizem. Tradicijo spodkopuje že s formo: pesem je narobe obrnjeni sonet, svoboden v številu zlogov, s številnimi enjambementi. Grafotvor kar vabi k interpretaciji, vendar se ji moramo zaradi značaja in obsega knjige žal odpovedati in se omejiti na tekstnokritične pripombe.

bilo je, Vejica je urednikova.

uzrl Originalno je bilo ozrl.

Smiljana Skrabot. O njej avtor v pismu, ki odgovarja na urednikovo, pove tole: »Smiljana Skrabot je večno mlada iz Tavčarjevih krajev. O njej piši vse najlepše.«

Pesem je prišla v urednikove roke nalepljena na prednaslovno stran knjige Ivan Cankar: Widok z pudełka i inne opowidania, ki je leta 1981 izšla v Krakovu, prevedel pa jo je avtor z Mario Dąbrowsko-Partyko in Barbaro Siwiersko, svojima učenkama s krakovskega slovenističnega lektorata. Knjigo je v veliki prijaznosti »za prijetno novo leto« 1981 uredniku in njegovi ženi Miri podaril avtor, ko se že ni mogel udeležiti silvestrskega večera, ki, ki sta ga ta dva priredila za bližnje znance, in ki je – mimogrede povedano – uspel. Avtorja je ravno takrat namreč mučil prehlad, pa je večer preživel kar z domačimi in Slavčkom Krabonjo, nekdanjim družinskim pestovancem, ki zdaj hodi že v osmi razred.

Bez partijny[uredi]

   
CZYLI RZECZ O ODPOWIEDZIALNOŚCI IDEOWEJ I POLITYCZNEJ UTWORU WIERSZOWANEGO

kiedy znów zakwitnie biały bez,
choć pieszo, do krakowa będę szedł.

ale teraz kwitnie tylko bez czerwony,
aż przesłania całe naszo nieboskłony.

ze nie widać wcale koloru trzeciego,
więc nic będzie wiersza patriotycznego.

ani twojego.

ani mojego.
Jontek Bałkański

Op. ur.: Po avtorjevi želji brez komentarja.

Pravica vpleta se v dolžnost[uredi]

Pravica vpleta se v dolžnost,
dolžnost izmika se pravici.
Pojav pri nas je star, pogost,
kot črna žrd v bradatih vicih.

V vseh poklicih pno se klici
po dolžnosti, po pravici.
In ti klici so zaman,
kajti ob bradatih vicih
le težko si nasmejan.

Ti se, tki, grafomanija,
kot preproga vse pokrij,
v kič prelesten pozavijaj
vso gnilobo naših dni.

Miranu za grafomanski tempo spodbuditi!

Bravo, grafoman! Pesem o konkretnem, ki prerašča v univerzalno. V prvem dvostišju lakonično povzema samoupravno dialektiko v podobo mačka, ki lovi svoj rep, v drugem dvostišju pa opozori – z vso njemu lastno prefinjenostjo seveda – na globoko nemoralnost take dialektike. Druga strofa se zresnjeno odpoveduje smehu: stvar je preresna ali prebanalna. V tretji, zaključni kitici pa pesnik avtotematsko vzpostavi distanco do upsenjene realnosti. Nad njo najde vrednoto, ki jo po svoje imenuje grafomanija. S široko šekspirjansko, naravnost odrsko kretnjo pometa pod preprogo vse, kar zatemnjuje kičasto prelestnost njenega cesarstva. S to zadnjo kitico se je uredniku tako priljubil, da jo je izbral za moto zbirke, ne nazadnje ravno zaradi omembe kiča, ki je urednikovo študijsko torišče, pa tudi iz ponosa, ker je avtor naslovil pesem prav uredniku. Napisana je bila 23. februarja 1982 na zboru delavcev Filozofske fakultete, kjer sta se avtor in urednik dolgočasila na smrt (morala pa sta vztrajati do konca, ker je to njuna samoupravna pravica in še o povišanju plač so verjetno glasovali). Kljub dolgočasnosti bo ta seja v literarni zgodovini zapisana z zlatimi črkami, saj je spodbudila to mojstrsko grafomanijo.

Dnar je koker skret papir[uredi]

Dnar je koker skret papir,
mehek je in prec ga ni,
a stiskač ga s solzami,
če gre v grešen vir, sledi.

Luka prvič še porine
in ji razplamti skomine.
Družba je že čisto hin,
nje pa ne spusti skomin.

K prvi priložnostni štirivrstičnici ni kaj dodati, samo strinjamo se lahko z njenim solidno oblikovanim sporočilom. Več ima ozadja, brez poznavanja katerega je razumevanje pesmi iluzorno, druga štirivrstičnica. Nastala je v veseli druščini pri Mraku, kamor je šla po končanem poletnem seminarju 1982 slavistična srenja kosit. Publike je bilo za kake tri skupaj dane mize (približno po spominu našteti so bili to Janez Zor, , urednikov fakultetni oče, Tinka Orožen, zdaj tudi predstojnica oddelka, ne samo seminarja, Miha Bregant, Barbka suša, urednikova sestrična in študentka 3. letnika, Marjanca Lavrič, njena kolegica in tudi urednikova ter pesnikova prijateljica – tega dne sta uspešno opravili neki izpit, Joža Primožič in še kdo. Glavni nastopajoči pa so bili pesnik, Marko Terseglav in Dragica Bešlin, tu poimenovana Sweethart po postopku Dragica → Dear and Expensive → Sweethart → podom. Svithart (gen. Sviteharti)). Ta Dragica ima očeta, ki je Lale, ter mamo, ki je Dalmatinka, zato ima hči po očetu mirne živce, po materi pa svojo temno morloško lepoto. Ves čas kosila jo je publika skušala prepričati, da je cela Dalamcija slovenskega izvora, saj to dokazujejo imena njenega rojstnega kraja in otoka. Otok se imenuje namreč Prvič, na njem pa sta vasici Luka in Šepurine. Genezo potrjujejo tudi kraji Tučepi in Šibenik. Slednje ime je nastalo, ko je slovenski pastir v Dalmaciji pred tisoč leti zganjal skupaj živino (Slovenci smo bili takrat živinorejci), pa je ugotovil, da nima šibe in je zaklel: »Šibe ni, kurba!« Purizem je od sporne zadnje besede stavka oddrobil pomenljivi koren in pustil samo začetnico; tako je nastal Šibenik. Svithart se celi dve uri ni dala prepričati, kar je bilo družbi v veliko veselje. Povprašala jo je še, odkod ima popraskane prsi in zakaj, potem pa se je po odgovoru, da je to naredil poredni muc, mirno razšla.

Bela noč in črn dan[uredi]

Bela noč in črn dan!
Kdo je vanju zakopan?
Je izvirnik, je prevod?
Ali pa učen gospod,
ki se še navezal ni
na uvožene zvrsti?
Noč je črna, dan je bel,
pravi optimist vesel,
saj ni važno za srce,
da so reči uvožene.
Saj ni važno za razum,
če ima gospod pogum.
Saj ni važno za pero,
če z njim neumnost pišejo.

-ost je kakor most in gost[uredi]

-ost je kakor most in gost,
OZD je kakor grozd in gozd,
vse konkretne abstrakcije,
da po njih se potok vije.

POPRAVEK (str. 96, na posebnem lističu, vloženem)

Na strani 96 te knjige se je zgodila neljuba pomota. Urednik je spregledal pri pesmi –ost je kakor most in gost, ki jo je našel nabito nad Erikino mizo, da se nanaša na neki citat iz Cankarja, ki je bil nabit pod to pesmijo nad taisto mizo in brez katerega pesem ni razumljiva. Citat se glasi:

Neumnost, pa če je ped debelo nakidana,
je zmerom le omet za hudobnost in zavratnost.
(I.C. ZD XX, 241)

Grafomanija se nanaša na abstrakta na –ost. Interpretacijo prepuščamo pozornemu bralcu.

(konec popravka)

Bela noč in črn dan Roman Vladimirja Kovačiča, mladega fuzbalerja, ki sicer poučuje glasbo na mariborski akademiji. Pred leti je imel zlomljeno roko, ko smo ga srečali na vsakdanji vožnji z vlakom tja. Šli smo od Litije do Čateža, on pa se je predstavil zraven sedečemu Kmeclu kot tudi pišoči literat. Pretnar je verjetno skupaj s študenti analiziral njegovo pisanje in prišel do spoznanj, kakršna so zabeležena v tem nepravilnem sonetu. Nastala na SSJLK. Tudi naslednjo pesem je urednik našel pribito nad Erikino mizo. Ukvarja se z rimanjem gramatičnih kategorij, da bi jih v zadnjem verzu prerasla s kretnjo nazaj k naravi. Bogati jo notranja rima.

lepa reč je zgodovina[uredi]

lepa reč je zgodovina,
če sedanjost razsvetli,
to je kakor glažek vina,
ki skoz grlo dol spolzi.

kar zadeva normative,
moraš vedeti mejé.
bolj ko so zorane njive,
bolj veselo maki rde.

naj tako bo, naj drugače,
kmetič zmeraj je skesan:
za otroka so igrače,
za moža je sok neslan.

sok neslan, to ni pijača,
ampak bore močnat greh,
da želodec se obrača,
krči, steza kakor meh.

če tak sok postane knjiga,
pred očmi se zamegli.
sašo vegri moti figa,
mene pa pri src' boli.

jezikoslovec nosi breme,
ki ga umetnik ne prizna,
take svet pozna prijeme,
da se svet deli na dva.

prvi svet so demagogi,
ki jih zdravi um rodi,
drugi svet bolita nogi,
ker na njiju vse stoji.

nogobolnež demagoga
še prinaša križemsvet,
demagog, ki zdrav je v nogah,
pravi mu, da je preklet.

če telo je brez organov,
je res zdravo skozinskoz.
kranjcem se ne zdi pri pravi,
kdor pozimi hodi bos.

če telo je brez organov,
nima tudi rok in nog,
bralec, saj si že uganil,
organov nima demagog.

bejž bejž punca v beige rokavcih[uredi]

bejž bejž punca v beige rokavcih,
ko grgraš cevitamin.
med slovenci so hinavci,
od hinavcev vsak je hin.

težke padajo pripombe[uredi]

težke padajo pripombe,
kadar ljudstvo klepeta,
izobraženstvo so plombe,
ljudstva je za dva zoba.

Miran je zašpasal špas[uredi]

Miran je zašpasal špas:
z leve angel plavih las,
z desne angel črnih las,
k njima misel hodi v vas.

Vsak račun naj se izide[uredi]

Vsak račun naj se izide,
kot iziti more se,
spi kraljična za obzidjem,
v trnju je kraljič zašel.

Tu računi, zgodbe tam,
in ne veš ne kod ne kam.
Daj kraljičini poljube,
iz računov vrzi zgube.

Ko izide se račun,
v srcu vzplapola pogum
kraljeviču; z ustno zvesto
spečo prebudi nevesto.

In potem vsa radostna
cele dni računata:
vsak popisani papir
jima dviga srčni mir.

Za sijaj in blišč poroke
odplačujeta obroke,
spravljata otroke spat
tja v zakleti stari grad.

Pesem je nastala na zboru delavcev 23. 2. 1982 po tem, ko sta avtor min urednik že montirala novodošlo pohištvo pri Mojci Seliškar-Terseglav. Pesem naj ostane brez naslova, kakršna je večina Pretnarjevih. Štirivrstičnice so iz dveh polovic: prva polovica apelira na ratio, računa in išče optimalna razmerja, druga polovica je parafraza pesmi Lucjana Rydla Po letih, ki je tudi avtorjev prevodni produkt, in operira z razmerjem med kraljevičem in kraljično, torej variira pravljični motiv. Pravljica kot fantazija in zgodba o računih kot vklenjenost se spleteta v pesem, ki jo je uredniku že težko imenovati grafomanija.

Produkti na predhodnih treh straneh so zapisani na vabilu na posvet o Načrtu pravil slovenskega pravopisa v okviru Znanstvenega inštituta, ki se je vršil 21. 4. 1982 ob 18. uri v predavalnici 4 na FF. Ali je pisanje nastalo prav tega dne in ob prav tej uri, ni mogoče zatrdno ugotoviti, pač pa okoli tega datuma in okoli te tematike prav gotovo.

sašo vegri T. P. je napisal članek ob njeni zbirki Konstalacije, ki ga urednika Književnih listov nista hotela objaviti. Zdaj se nahaja v JiS 1982/83, 1 in S. V se, kakor je slišati, razburja nad njim.

Tudi petkitična pesem o jezikoslovcih in umetnikih oz. demagogih in vseh ostalih, je spodbujena v istem kotišču.

Predzadnje tri samostojne štirivrstičnice po vrsti obravnavajo različne stvari. Prva se gre besedne igre, druga z amalgamom intelekta zapolnjuje psihoanalitični rez in razloko med zdravim zobnim tkivom in željo ljudstva (grafoman je nanjo lahko upravičeno ponosen), zadnja pa je nastala v vrsti drugih, ki pa so se po zaslugi omenjenega angela črnih las izgubile, pri Zlati ladjici. Tu so sedeli urednik, avtor, svetlolasa Lilijana Stepančič, umetnostna zgodovinarka in sociologinja, ki hodi s Tonetom Perčičem, ki je doživel obravnavo že na drugem mestu (imenovana plavi angel) in črnolasa Mojca Kalan, tudi Khalain iz Tržiča, takrat dijakinja srednje medicinske šole v Ljubljani (imenovana angel črnih las). Kmalu so se jim pridružili še drugi študentje drugega letnika slavistike in njihovi slučajni spremljevalci/ke, ki pa so potem odšli po svoje. Omenjena konstantna četverica pa je nadaljevala pot v neko obnavljajoče se stanovanje na Poljanski cesti, kjer je sredi selitvene in hipijevske šare za Lilijanin fotoaparat uprizorila nekaj skečev in živih slik. Domov grede so na Moše Pijadejevi oropali še en bezeg pomladanskih cvetov, bili zaradi tega od starejše občanke okregani, vendar na grajo niso nič dali, in brez očitnejših posledic prispeli domov. Nekoč se bodo morale najti še druge pesmi, nastale ob tem trenutku: o čudnih ženskih osebkih pri sosednji mizi, daljša sestavljanka o Bistrici umazani reki in še kakšna malenkost. Naj tale izdaja spodbudi arheologe za njihovo poiskanje.

Grafomanija o epigramu[uredi]

Sede k stroju Franci Prajs
in napiše Kanček Sreče,
lep, vesel in sploh roman.
Sede k stroju Miran Hladnik
in napiše recenzijo,
kam bi sodil ta roman.
Sede k stroju Matej Bor
in napiše epigram,
kako da Hladnik nima prav.
Sede k stroju grafoman,
Borov vzorec ponovi,
urednik pa se zboji,
noče se zameriti
in epigram je bil zaman,
čeprav naivno se glasi:
»Bora zburkane krvi
tudi Hladnik ne shladi!«;
zadaj je navadna svaja,
ki na Kranjskem nima kraja
in se sintetično glasi:
»Pred oltarji, pri koritih
dajte prostor le eliti!«

Žolčna pesem na prejšnji strani je bila dne 19. aprila 1982 iz Tržiča odposlana urednikoma Književnih listov Titu Vidmarju in Janezu Zadnikarju s spremnim pismom, ki se glasi:

Spoštovani tovariš urednik,

ker epigrama, ki sem Vam ga poslal pred štirinajstimi dnevi, po vsi verjetnosti ne boste objavili, Vam za objavo v Književnih listih pošiljam besedilo z naslovom Grafomanija o epigramu:

za tem uvodom pa:

Vem, da je pri nas grafomanija kaj malo cenjena, v čislih pa je bolj obveščenost; imate moj naslov: bodite tako vljudni in me obvestite, kakšna bo njena usoda. Če ste preveč zaposleni in bi se pisma ne mogli lotiti, mi sporočite po telefonu 064/50 665. Doma sem po osmi zvečer. Vesel bom vašega klica, ker bom sicer prisiljen (dobro, da imamo ali smo imeli očete, in vemo, kaj nam je storiti) objaviti poslano grafomanijo v Glasu ali kakšnem gorenjskem tovarniškem glasilu, da ne rečem v Stopu, Nedeljskem ali celo v Mladini (seveda z ustreznim komentarjem). Sploh pa ne vem, kakšna so pota od Poštnega predala 29 do Književnih listov.

S spoštovanjem Tone Pretnar.

P. S.: najbolj bi me veselilo (in mislim, da z vso pravico), če boste objavili pismo v celoti (vključno s pripisom).

Zadnji stavki pisma se nanašajo na objavo Pretnarjevega ogorčenega zagovora J. Toporišiča v Književnih listih skupaj s skupino koprskih slavistov in obenem z napadom Javorška, Vidmarja, Menarta in še nekaterih senilnežev na taistega Toporišiča. T. P. bi želel videti svoj prispevek na strani PP 29, kamor ga je tudi poslal, in ne v KL, kjer so mu ga skupaj z Gjurinovim desetercem objavili.

Za kakšno priložnost je epigram in kasneje grafomanija o epigramu nastala, pove pesem sama. Samo še nekaj datumov: urednik je kritiko Prajsove povesti objavil 5.3.82, 2.4. je v istem glasilu izšel na njegov račun Borov epigram, 18. 4. 82 pa ogorčeno pismo Toneta Svetine, ki zagovarja svojega prijatelja Prajsa. Urednik je napadalcema v Odgovoru, ki noče biti reklama 14. 5. 82 na kratko pojasnil svoje stališče, tu objavljeno oteževalno gradivo pa ni hotelo biti objavljeno, zato si je po vzorcu avtorjev Nove revije našlo drugačno pot.

Tekstnokritične opombe so prisiljene registrirati še tri verze, ki so bili za to priložnost proti koncu grafomanije napisani, pa potem prečrtani:

»Ničla ničlo graja,
da je brez značaja.«
Da bo v veselje vsem ljudem,
naj rečem še, da dobro vem,
da pred oltarji, pri koritih…

Micka Koširjeva[uredi]

Majhna voda, majhen hram.
V njem cele dneve šiva sam
nad usnje sklonjen mlad čevljar.

Oči v daljavo gledajo
za lepo trško junfravo,
ki ljubi jo čevljar srčno.

Nji pa zanj ni prav nič mar.
Kaj ji čevljar bo, kaj smolar!
Ne, z njim ne pojde pred oltar.

Majhna voda, majhen dom.
V njem kot da jokal bi nekdo,
ki mu je v srcu prav težko.

Prišel je z juga mlad mornar.
Odšla je znjim v neznani kraj
Najlepša trška junfrava.

Čevljar pa šiva noč in dan.
in ves upadel je v obraz
in za dekleta mu ni mar.

Stara žalostna[uredi]

Dekle vrtiček ogradi.
Lep kot deviški je pogled.
Zaliva cvetje leto dni –
vesele bele nageljne.

Mlad fant na vojsko se poda.
Njen vrtiček gre za njim.
Zadene težka krogla ga.
Vrtiček njen je poln krvi.

Dekle si šiva črn gvant.
V krvavem ognju vrt gori.
V očeh ni videti solza.
Krvavi plamen jih gasi.

Pesmici se nahajata v zeleni beležnici z naslovom: Krvavo se motiš, kdor misliš, da gledaš zeleno beležnico (notri je ena prijazna pravljica za eno prijazno Bogdanico) in je iz 5. julija 1978. Napisani sta za poglavjem: Za konec pa še dve lastni in na koncu: »za Bogdanico po spominu napisal Tone«. Beležnica skriva še druge stvari. Na začetku sta dve pesmi Lucjana Rydla (Po letih in Pravljica o Katki in kraljeviču, ena Razbojniška balada poljskega izvora, ena Hlebnikov, pa ena slovaška, Zimunta Krasińskega Francesca de Ramini, stara angleška uspavanka, Vesne Parun Sonet o smrti, na koncu pa z rdečim kulijem od Ludvika Karničarja (»pes-nika«) piše: To je bil Tonček petega julija napisal, ko si je bil lase sušil na vedrem zraku. Zdaj bosta pa vidva pri Šestici eno – napisala:

Krompir, odrezani prsti
in psiček na prsih, oprostite,
ljuba že jé, solata bo mrzla…
Na dan, ko je šla trikrat toča v Ljubljani
p6 s6 j6 d6n6!

Urednikov komentar: ???!!!

Avtorjevi prevodi še čakajo na samostojno izdajo. Nekaj jih je sicer zagledalo beli dan po straneh raznih časopisov, od tržiškega Nihala preko gorenjskih Snovanj do Ljubljanske Sodobnosti in Problemov, vendar se zdi, da je njihovo pravo mesto šele samostojna knjižna publikacija, ki jo vsi nestrpno pričakujemo.

Epomanije[uredi]

Romarsku drugu blagu[uredi]

Spremlja nas grafomanija,
njen prelestni mik in stil.
V krčih se Turčija zvija:
Kranjc ma grablje, nima vil:

1. Bratje, poslušajte zdajle,
kakšno je prehodil pot
plašč sultane Miramajle
iz Turčije v kraški kot.

2. Turki ujeli so Srebrno,
ruknl so jo v Carigrad,
kakor lovec nežno srno
včasih pahne not´ v prepad.

3. Ni prepadla nam Srebrna,
v izročilu še živi,
noč je ni pobrala črna,
merkal so jo angelci.

4. Ljubi dobri Bog sirote,
tudi Alah jih štema
in je rešil je pohote
sulejmana – sultana.

5. Ker bila je lepa, mila,
ji sultana milostna
je za zmeraj podarila
dragocen kraljevski plašč.

6. Z njim Srebrna je zbežala
proti severu domov.
Kaj je, reva, dočakala,
k' je prišla pod rodni krov?

7. Mož Matija drugo jemlje,
ker je misli, da je že
zginila Srebrna z zemlje,
s te trpeče zemljice.

8. Pes se spomnil je Srebrne,
mahal z repom radostno,
s svati ženin jo zavrne,
ne spozna je za ženo.

9. Bridko reva se razjoče,
žalost trga ji srce,
o, bog, ali je mogoče,
mar me je pozabil že?

10. Za gorje potolažiti
in odkupit greh možu
sklene, da ima plašč priti
v dobre roke mašniku.

11. To bilo je v velkem šmarni
in zato vsak let ta dan
v Gabrčah je pri oltarji
svet obred v tem plašču bran.

12. Da v Slovencih kremenitih
njena zgodba še živi,
se imamo zahvaliti
dražestni Faturjevi.

Oseminštirideset verzov oziroma dvainpetdeset verzov. Dvanajst kitic kot dvanajst postaj križevega pota. Romarski distih (8 + 7 + 8 + 7). Zapisana je na treh ciklostiranih listih Razstava kamen in kras Jožeta Čara, ki jih je Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni o priliki obiska poklonil udeležencem slavistične ekskurzije za prvi letnik spomladi leta 1982.

Variante: poslušajte - prisluhnite

preromal - prebrodil

sultane - kraljice

merkal so jo angelci - v srcu ostane nam vse

S popravki, ki na tej izdaji niso zabeleženi, je avtor poslal pesnitev Ivanu Furlanu, župniku v Senožečah, na čigar dvorišču je bila ob prisotnosti zgoraj imenovanega plašča pesem prvič prebrana. Poročilo je, da se od tedaj naprej na romanju redno prebira, pa tudi maševati so znabiti spet začeli v znamenitem plašču.

Urednik je bil od organizatorja te ekskurzije, mentorja 1. letnika Velemirja Gjurina naprošen, naj pove kaj o Lei Faturjevi, skozi katere rojstno vas Zagorje pri Pivki (tam je tudi Vilharjev grad) nas je vodila pot. Ta je to storil, za poročilo o njeni povesti Junakinja zvestobe (Ženski svet 1927/28) pa je zaprosil avtorja, ki je skozi dolgotrajno vožnjo in medtem, ko si je zbrana množica ogledovala Škocjanske jame, sestavil pričujočo verzifikacijo. Z dobro voljo sta mu pri tem pomagala Aška pomorska in urednik s steklenico vina. Druge steklenice vina, za katero je bil zaprošen prisotni Marjan Dolgan, ustvarjalci niso dobili, skoposti omenjenega primorca po zaslugi. Ekskurzija se je končala prilično evforično v obcestni gostilni pred Razdrtim. Tudi tam so nastali neki grafomanovi verzi na račun Tinke Orožen, ki je bila z nami, pa Janeza Zora, Jožeta Toporišiča in Helge Glušič, vseh prisotnih. Sicer pa je blestel mentor letnika Gjurin s pesmijo, skečem in kvantami. V pozni večerni uri je urednik komaj ujel avtobus za gorenjsko stran, kjer ga je čakala noseča žena; mentorju in vsem drugim, ki so mu sledili naprej popivat na dom, v zasmeh.

V jutranjih urah te ekskurzije, med postankom v Postojni (pri jutranjem šilcu in kofetu) pa so nastali še neki verzi, ki jih tu s težavo – bili so napisani s tresočo se roko in deloma v tresočem se avtobusu – prepisujemo:

Kras je krhkega značaja[uredi]

ras je krhkega značaja;
vsako kapljo skoz spusti,
Vele nas uči in vzgaja
z Vilharji in Ravbarji.

Ves izlet pouk vsrkava,
srkata ga tudi dva,
kraška zemlja, bodi zdrava,
ki napajaš ta moža.

Inštitut – ponosna stavba,
v nji vodičev glas doni
in nevednosti nas ravba,
da smo prosvetljeni vsi.

Avtobus je kot kočija
in šofer kot kočijaž;
ga poznaš, študentarija,
boljšga kot voznik je naš?

Zgodna še zelo je ura,
sonce že asfalt tali,
da se nanj prilepi kura,
če zaide v ulici.

O izmučeni slavisti,
če je kdo od vas zaspan,
koj pogled meglen razčisti
kraško vinčece teran.

Mimo grejo pionirji,
vrata odpira inštitut,
bodejo te v dlan papirji,
a v želodec svež pršut.

Ker ni vina, je nasploh
v avtobusu bolj puščobno;
roke ne moli ven bog,
to je od boga prav zlobno.

Bog, da se takoj poboljšaš
in roko ven pomoliš,
sebi renome izboljšaš
in slaviste napojiš.

Bliža mesto se Škocjan,
vsi meščani so že pijani,
a slavist', če niso pijani,
obnašajo se kot kristjani.

(Pri nekaterih problematičnih verzih te pesmi je skušal pomagati Jože Toporišič.)

Seminarska nastopomanija[uredi]

Vektor kaže gor in dol
proti sredi pa nikol,
če govorci hočejo
besedilo komično.

Pisec hoče, kritik noče
in postaja jima vroče.
Kdo bo koga in zakaj
za ušesa vlekel zdaj?

Tisti, ki ima oblast,
tisti, ki nastavlja past.
Literati ne vedo,
kako naj past nastavijo.

Vprašat gredo zvezdogleda,
on pa zviška jih pogleda,
reče: »Furmani zabiti,
naj vam naložim po riti!«

Pesnik se za rit zboji,
se na pamet nauči,
da je jezik tudi past
in gre drugim jezik krast.

Ropa slovnico, slovar,
kakor ropal bi denar,
ampak ni hranilnice
za besede ukradene.
Pridno jih v tiskarno nosi,
zdaj v celoti, zdaj po kosih.
Komaj si kosti razmiga,
že je zunaj cela knjiga.

Knjiga dobro se prodaja,
že uspešnica postaja,
ampak modra kritika,
da je knjiga past, spozna!
_ _ _ _ _ _ _ _

Črv spodaj je natisnjen
sredi ptic in sredi glist.
Važno ni, da si pritisnjen,
ampak, da tvoj stil je čist.

Miran res lepo nastopa,
ker mu hčerko dal je Bog.
Do Sueškega prekopa
naj njegov se širi slog.

Naj zadene v prst bralca,
ki mu žuga skozi prah,
naj ga zaposli kot hlapca,
ki mu z miz bo brisal prah.

Za to mizo bomo sedli
in rdeče niti predli,
predli bomo v eno mer,
rdečih niti pa nikjer.

In smo spor zaključili
z (rdečo) nitjo odgovornosti.

Daljše pesnitve nastajajo po določenih pravilih. Dolžina je zaporedoma okrogla: 50, 100, 300 stihov, kar kaže jasen oblikovalni načrt našega ustvarjalca. Urednik se opravičuje, ker je z naknadnim izzivanjem iztrgal pesniku še eno kitico, ki ruši čisto razmerje (pri drugem umotvoru) ali v svoji površnosti spregledal druge štiri verze (pri tretjem produktu), kar nekoliko zamaže končno čisto geometrično predstavo.

Najkrajša izmed njih, Nastopomanija, je nastala 8. julija, ko je urednik bil dolžan pred avditorijem tujih slovenistov in škodoželjnih domačih poslušalcev prebrati svoj referat za SSJLK 1982 z naslovom Daljša pripovedna proza za »čas kratenje Slovencom«. Medtem ko je on za pultom potil pot in so mu od napora skoraj leče iz oči padle, je pesnik, ki ga je v zli nameri podpirala zlasti Rosana Čop, prisotni pa so bili tudi drugi (za pozornost bi se zahvalil samo Marku Terseglavu), skoval tele verze. Prvi njen del razlaga, kako je z razmerjem med literaturo in kritiko, in je zato splošnejše narave. Drugi del pa je določnejši.

Črv spodaj je natisnjen Pesem je bila zapisana v francoski blok, okrašen s sličicami, kakršne opisujeta prva dva verza; blok je pesniku postavila Rosana Čop.

Miran Urednik, za katerega pesnik ugotavlja, da zna leporečiti.

ker mu hčerko dal je Bog Mojca se je rodila pred tremi dnevi, 5. julija 1982.

rdečih niti pa nikjer Kakor hvala v prejšnjih verzih nastopajočemu že vzbuja samozadovoljna čustva, tako tale ugotovitev, da je njegovo pisanje brez repa in glave, referenta spet vrača na kruta tla realnosti.

odgovornosti Kdo je temu kriv?

V Bedančevem kraljestvu[uredi]

Jezera spod Jalovca
so kaluža umazana.
Vanje ovčka se ne gleda,
v njih turistična je zmeda.

Zraven strnjeni v vrste
viharniki molče stoje.
Iznad njih vsa skalnata
se dviguje Mojstrovka.

Spodaj so ostale Rupe
in studenec ves obupan
se je noter v kamen skril,
kot da bi ga mel popil.
_ _ _ _ _ _

Naturo prepisuje grafoman,
dolina je položna, hrib vzravnan,
da ga iz nje doseže avto,
s šesterico starejših skavtov.

One so prijazno bele,
oni Kranjci brez marele.
vse pa že priganja ura,
da naj se začne že tura.

Kranjske gorce bog bo štrafal,
ker so brez foto & grafov.
To je firma belih vran,
Kranj'c, Kranjica, graf & man.

Pokrajina je blaga, blaga voda
in blaga svithart Dragica,
nebo je zgoraj, pa je spodaj,
vmes blaga rast macesnova.

Bombončki so v zelenih plaščkih
in kavo v jedru skrivajo,
med kamni pa rjave zamaški
in nas na dom spominjajo.

Barve so toplo jesenske,
blage moškim so očem,
neprijazne so za ženske,
ker ne marajo izjem.

Zadnjemu ne gre verjeti,
ker pristransko govori,
moškim čari njih so sveti
vanje so zamaknjeni.

Vodo, drevje in naravo
spretno v film Tomaž lovi,
videti je prav res zdravo
in posneti krivo ni.

Zraven reka žubori
in spomin Dragični.
Barbke, Mirana pa ni,
sta kot iskri srnici.

Življenje Barbki je rešila
in splezal je po smreki gor,
nebesa so se dol sklonila
stopila z njim v večni spor.

In besedilnobesedilna
inštrukcija je res odveč.
Če radovednost je presilna,
kdo sta ta dva, bi moral reč.

Skupaj sta gospôda vodstvo,
mirna, draga sta oba,
strastno stopata v sorodstvo,
kar pohvali druščina.

Ona kajlo je dobila,
on se držal je na smeh.
Rekla je, da je zgubila
prednost za čast in za greh.

Star macesen pomni Krista,
in dolina Davida,
naj ostane vedno čista
nam ljubezen do gora

in do znatne malice,
ki direktno v kri nam gre
in obnavlja celice
cele naše druščine.

Tukaj spomnimo se Marje,
ki ima Špik na Drulovki
in jo taka lega varje
pred ta pravmi Julijci.

Spomnimo se še Matjaža,
ki minister je postal,
naj današnja sabotaža
ga v ministrstvu zadav'.

ko se posušijo srajce,
strumno krenemo na pot
in preplašimo kitajce (srbjance),
k' silijo v gorenjski kot.

Dragica ima kolena
dražestno zaobljena
in nas z njimi vse prevzema,
ker ima razgaljena.

Miran spretno konverzira
z Dragico in drugimi
in naseje kup nemira
jim v razplapolano kri.

Dragica pa recitira
nam v narečju uvoženim,
zraven Mirana vznemirja,
da nedolžna nič več ni.

Škoda, da tam ni gora,
da v gorah nisi z nami ti,
upamo, da z nami šla
boš kdaj v goré prihodnje dni.

Ne eno skrčili smo pot,
sladkali u mnogo borovnico,
s poti zvalili vsak smo hlod,
razbili Bédancu betico.

V soboto, 11. septembra 1982 je skupinica pogumnih planincev, pesnik, urednik in Rajko Korošec, ki sta ga na silo pobrala v Lescah, odpravili trasirat pot za literarnoplaninsko, planinsko-literarno ali kako podobno ekskurzijo v Bedančevo kraljestvo (malo Pišnico). Po urednikovi zamisli naj bi to bila prva iz serije »Po Kekčevih sledeh« (urednik je namreč strasten ljubimec Josipa Vandota). Podkrepili so se s pristnim domačim sadjevcem in energično prekoračili in preplezali pot. Na višku poti, na Slemenu pod Jalovcem, so nastale prve tri kitice druge daljše poeme: Hribomanije.

Jezera spod Jalovca Tista jezera, ki jih vsako leto občudujemo na koledarjih, z ovčkami in oruzakanimi planinci. Ovčk ni bilo več, samo nekaj ostarelih planink, voda v »jezercih pa je bila polna planktona, kalna od sramežljivosti pred radovednimi turističnimi pogledi.

Drugih 92 verzov je nastalo štirinajst dni kasneje, ko so se pesniku in uredniku pridružili še štirje slavisti z oddelka, drugi so zaradi slabega vremena prejšnji dan, zaradi splošne nepripravljenosti ali trenutnega napada šibkosti abstinirali. Skupina je dobro razpoložena opravila sicer krajšo pot: z Grla se je spustila kar v Tamar in šla potem štopat v Kranjsko Goro, kjer je pustila katrco in stoenko, vendar je bila s podvigom kar zadovoljna. Med potjo so nabrali celo precej štorovk, se najedli brusnic, napili in najedli.

Naturo prepisuje Grafoman definira svojo predikcijo kot mimesis.

dolina je položna Pot res ni imela pretiranih vzponov.

One so prijazno bele Vse tri ženske planinke so imele, kakor bi se dogovorile, bele puloverje in bele hlače! Marele niso bile potrebne, ker dež ni šel. Če ne bi bile bele, bi jih pesnik ob Kranjcih prav gotovo priličil čebelam.

priganja ura Skupina se nikakor ni mogla odtrgati od civilizacije, tako da se je ura že nevarno prevesila proti poldnevu, ko je krenila.

foto&grafov Obsedla jih je želja, da se slikajo pri fotografu, čeprav so imeli s seboj tri fotoaparate. Na žalost ali srečo noben fotograf ni hotel tvegati posneti tako glasne in nasilne množice. Predlagali so, naj se slikajo posamično, tega pa slavisti niso hoteli.

graf&man Od študentov sedanjega tretjega letnika izumljen neologizem, ki poimenuje pesnika, tu izrabljen kot paralelizem k zgoraj komentirani besedi. Pesnik torej svet deli na troje: na m in ž spol ter na pesnike. Vsi skupaj so

bele vrane, kar lahko pomeni, da v to okolje ne sodijo, lahko pa, da jih označuje bela barva oblačil ženskih predstavnic.

Svithart Dragica Dragica Bešlin, obdelana že na drugem mestu.

blaga voda Mala Pišnica. Teče po gozdnem rezervatu, na vhodu v katerega piše Achtung! Miniramo. Prehod prepovedan! Brez posledic.

rjave zamaški Kljub zapuščenosti dolina včasih odkrije znake, po katerih bi Winnetou sklepal, da je tod že hodila civilizirana noga. Skupina jo je doonesnažila z zelenimi ovitki kavnih bonbonov, ki jih je dobra duša ponudila užejanim ustom.

Tomaž Sajovic, Bredin fulltimer, omenjen že prej. Njegov oče je akademski slikar, pa ima fant tako podedovan občutek tudi za fotografsko umetnost.

Barbka Suša, v sorodstvu (daljnem) z urednikom Miranom, s katerim se imata vedno kaj zaupnega pogovoriti, kar ne pristoji tujim ušesom. Trenutno s kolegico Marjanco ne strpno čakata na popravni izpit pri Bredi.

splezal je … Urednik je res nekaj plezal po okoliških drevesih in lovski koči, vendar ga je spomin zapustil v toliki meri, da ne more jasno obnoviti, za kaj je pravzaprav šlo, pesem pa je tudi sama na tem mestu zastrta in skrivnostna, kot da si ne upa povedati čiste resnice.

besedilnobesedilna Po skupinskem tehtanju iz metatekstovna prevedena beseda. Pesnik se zaveda trobar clus stila prejšnje kitice in jo tu prestavlja v običajnejšemu zemljanu razumljivejši jezik.

gospôda vodstvo Grafomanova fiksna ideja, da mora podvig nekdo voditi, verjetno zato, da bi se sam rešil vodstvene funkcije.

mirna, draga Fina besedna igra z imeni najbolj plemenitih v vsej druščini.

stopata v sorodstvo Te metafore ni lahko razumeti. Zdi se, kot da je zloben namig.

Ona kajlo je dobila Spet verz, ki bi si ga nepoučen bralec lahko napačno razlagal. Kajla v njem simbolizira besedno blokado nasprotnika, pa prav nič drugega!

Star macesen Po pričevanju Kmeclovega brata, ki je gozdar, se v Mali Pišnici nahaja star macesen (Larix) še iz Kristusovih časov. Pišoči pa ga niso uspeli identificirati. Tiste, ki bodo sledili podvigu naše peščice, je opozoriti na knjigo Frana Jurharja o najstarejših drevesih na Slovenskem. Z njeno pomočjo jim tega macesna ne bo težko najti.

Marje Boršnik, literarne zgodovinarke, ki se ji ima sedanja slavistična garnitura na Filozofski fakulteti zahvaliti za službe. Letos poleti je na Mljetu umrla. Pesnik in urednik sta se udeležila njenega pogreba v Borovnici. Proti večnemu počivališču je v vrsti z njima šel tudi gospod Šlebinger (sin Janka Šlebingerja, bibliografa), ki se je pesniku prikupil tako, da ga je nagovarjal z doktor, uredniku pa, ker ga je imel za dekana. Ob grobu je bila prebrana tudi pesem, v kateri bo pozorna literarnozgodovinska secirka odkrila ost proti pesniku Šalamunu. Vse pesmi tu ne bomo citirali, za predstavo zato zadošča njen začetek:

Od groba donijo koraki.
Koraki, koraki, koraki.
Donijo, donijo, donijo
svoj trajni, poslednji adijo;
donijo za Boršnik Marijo!
Umrla je, da bo živela …

Urednik in pesnik sta skupaj z Bredo Pogorelec, ki urednika zaradi nepospravljenosti ni pustila v svoje stanovanje, v Borovnico peljala venec, ki sta ga prej , da bi ostal svež, preškropila z vodo, nad čemer je bila tovarišica Pogorelčeva naravnost navdušena. Pozanimala se je celo ,kako se tisti flaški za špricanje reče, pa ji pesnik in urednik nista mogla dati zadovoljivega odgovora. Kljub temu ju je častila pri Petričku s kavo. Pri Petričku (ali kavarna Tivoli)) imajo nove tapete, ki smo jih vsi občudovali. V Borovnici so se potem ločili, Breda je do obreda šla nazaj v Ljubljano, urednik in pesnik pa sta šla v Bistro kosit in nalagat staro pohištvo na prikolico iz hiše., kjer so včasih v Borovnici živeli starši urednikovega očeta.

Špik je gora v Špikovi skupini nad Martuljkom, prav tako pa se je reklo Marjinemu prebivališču na Drulovki pri Kranju. Zraven nje je prebival tudi znameniti Taras Kermauner.

Matjaža Kmecla, red. prof. dr. Bil je pzp. pobudnik izleta za slavistični oddelek, pa ni prišel na meeting point. Upamo, da bo z njegovim hribolazništvom bolje, ko mu bo potekel ministrski mandat.

kitajce/srbjance varianta po potrebi za različne interesente; aluzija na »rumeno nevarnost«.

Dragica ima kolena Dragica slovi po tem, da rada koketira s svojimi oblinami pred okoliškimi moškimi.

recitira Recitiranega avtorja je urednik že pozabil, sicer pa recitacija sodi na take izlete.

nedolžna nič več ni ?!

Zadnji kitici sta bili sestavljeni že v dolini ob sladoledu, predzadnja je na kartici odpotovala k Mimici Dernikovič, naši knjižničarki, ki je iz kolegialne solidarnosti ostala v soboto v službi in je imela edina objektivno opravičilo za neudeležbo. Tukaj vključena lahko velja katerikoli ženski bralki kot povabilo.

skrčili smo pot Zlasti se je pri tem delu odlikoval urednik, Dragico pa je to rahlo živciralo.

Tudi ta goromanija ali kekčegrafija, lahko tudi, če hočete, izletografija, ima okroglo število verzov, natančneje štiri verze presežka nad sto, ki pa jih lahko vzamemo na svoj račun, saj so nastali tako rekoč prisilno ali naknadno ob pisanju kartic neudeležencem izleta. Avtor bi se seveda čudil okrogli številki, zato ga o njegovem hotenju raje ne bomo nič vprašali.

Lektorska spoved v Zagrebu[uredi]

Snema televizija
marsikak srhljiv obraz
in s sijajem ga obda,
4 da se vpraša: »Sem to jaz?«

Obraz tekoče govori:
»Vi ste ambasadorji!«
Ampak pleme lektorsko
8 bi težko bilo zato!

Zdaj prihaja Milica
sede zraven Čeklića.
Se poloti me nemir,
12 ker sem pozabil njen papir.

Vsi se dolgočasimo,
ker že dobro ne vemo,
kar govornikova strast
16 meče v lektorsko podrast.

Vsak primer francoski je:
tam so razne katedre.
Paris ima profesorja,
20 Dijon pa samo lektorja.

Na vrsti je Italija:
prva reč je Padova.
Druga reč pa je denar.
24 Lektor! V laško stran nikar!

Velika Britanija
se s Finsko meriti ne da.
Na Finsko greš kot prazen list,
28 nazaj pa prideš nov lingvist.

Namig na emigracijo,
pa saj ljudje že vse vejo.
Potem konstante pridejo.
32 In šefom se podrejajo.

Predstavljaj Jugoslavijo,
to naj vodilo prvo bo.
Pogreša se ne kup učil.
36 Srce je brez krvi in žil.

Prihaja muza varnosti,
pozdravljajo ga lektorji.
Na srečo zapletena ni,
40 zelo na splošno govori.

Vohuni tu so brez imen,
in skrivajo se za sistem.
Na vrsto pride zemljepis
44 in vse zapre se v blazni ris.

Še dobro, da sem grafoman,
sicer bila bi pot zaman
sem doli v Zagreb, bel, vesel.
48 Sicer bi me še šlak zadel.

Zdaj misli se prevajajo
iz proze v slabo liriko.
A pegaz zlomil je perot,
52 zato gre vsak verz svojo pot.

A kažipota ni ni ni
in vsak verz v svojo smer štrli.
Ta k vzhodu sklanja svojo ost,
56 ta za zahod je slastna kost.

Rosana strmo predse zre,
in misli si, naj bo, kar je.
Brhko sicer ogvantana
60 bi raje kam pod Slijeme šla.

Andreja zraven nje sedi
in ni ji mar, kar govori
visok uradnik mlad in lep
64 na štiri očka štirikrat slep.

Kupila novih šolnov ni
sweethart, ki poleg nje sedi.
Prekrižala je nôžice,
68 razgalila je dekolte.

Zavaja Perčič Čukovo,
in kaj potem! Saj vsak bi jo,
če bi imel tak položaj
72 za hrbtom bližnjega! Kar naj!

Prinese služba kavico
in prvi že jo pijejo.
Vsi drugi gledajo pred sé
76 in si želijo kavice.

Se stisnil Vlado je tja v kot
in je pri vratih svoj gospod;
čeprav lenó mu čez obraz
80 se plazi družbeni dolgčàs.

Metka vsa začudena
posluša Tončka Perčiča
Govornik zmesti se ne da
84 in kar naprej svoj tekst drdra.

Prišla je Gita sem po sok.
Točil sem ji tresočih rok.
To naj namig bo prepoznan,
88 zdaj začenja se roman.

Nasproti pičel čevelj zlat
oklepa vitko nožico.
Pod mizo bi posegel rad,
92 prijel bi čevelj in nogo.

Visoko nad to sličico
doni zahvale polni glas:
»Hvala vam za knjižnico,
96 ki sem jo bil dobil od vas!«

Medžutim prava je beseda,
iz nje modalnost zvito gleda
in napove zaplet, obrat:
100 beseda ne, ta prav zaklad!

Enake so diskusije
in mislim, da bo prav tako,
če že danès gremo domov!
104 Denarja, časa škoda je!

Kuzmanović je kar zaspal
in jaz bi rad mu dal kar prav.
Tako se delo tu deli,
108 ta govori, oni pa spi!

Ura teče, ura gre,
hipi se drobe, gube.
Vsak bi bil že rad doma
112 ali plaval sred morja.

O nikarte riba, riba faronika,
zavolj nedolžnih otročičev,
zavolj nosečih žena
116 ????????????????????

Kje izginevajo knjige?
Rožice sadi lepo,
toda, če svet poženo,
še govornik sam ne ve,
120 pa ponavlja skromno se.

Kako bežijo hipi
in čas beži kako!
Čez leto, dan, čez hipec
124 nas skupaj več ne bo!

In naša mlada leta
se v dalj porazgube,
skrb, žalost, hrepenenje
128 nam v srcih zapuste!

Ej, če ga umrčkam,
če me on umrčka,
se mi bojo laski
132 vzdignili znad srčka.

Dva elementa zlagoma
v grafomanijo stopata:
je prvi lila kulica,
136 a drugi ljubka kelnarca.

Nad štengami gospa sedi
in dela biznis z rožami.
Iz časopisa pa izvemo,
140 kaj v teatrih dajejo.

Da hišo, cerkev, posteljo,
vse v Trešnjevki prodajajo.
Mi pa ne bi mi bili,
144 če pogledat ne bi šli.

Kiš pa nam je razodel,
da knjiga je, kakor plevel.
Na pošti jo zavračajo
148 in nazaj pošiljajo.

Na mizi zlata torbica,
ki je last Rosanina.
V torbici so kulice,
152 ki jih razdaj to dekle.

Če pa dati noče je,
jo ukradejo ljudje.
in potem pa z njo hitijo
156 pisati grafomanijo.

Helgi se beseda da
in beseda ta velja.
Kiš sestanek zamudi
160 in se s sosedom zgovori.

Tu bi morala biti risba dvodelne stavbe, najbrž osnovne šole, s požarnimi stopnicami in srčki na oknih, spredaj plot in ograja, nad njo za oblakom sonce, nad njo pa piše: POTEŠKOČE KOSOVO.

Vpraša vneta lektorica,
kaj je to za ena ptica,
da lahko plačujemo,
164 a ne sestankujemo.

Dvojina je vesela reč
in je jeziku silno všeč.
Da naglasi se intima,
168 zraven vselej sta le dva.

Ritem je petelin rdeč,
prevajalec čisto preč:
Kam naj dene klitiko,
172 da prevod ustrezen bo.

Helga, Vlado sta lepo
predstavila slovenščino.
Zdaj ju Vinja prosi ljub
176 za uresničenje obljub.

Grafomanija mi ne gre,
ker vse brez zdrah odvija se.
Rosani pa vseeno je,
180 ali razume ali ne!

Saj jo osvaja Nikola,
da ji srček plapola.
Vendar se tako mi zdi,
184 da srce ji ledeni.

Savo Sweetharti dopade,
se skrivaj mu v očke krade.
Savo se potem spakuje,
188 si prilašča misli tuje.

Tone spari se z Andrejo,
(joj, kaj zdaj ljudje povejo!)
Drugi Tone pa s Čuk Metko
192 (glej, da to ne bo preredko!)

Z Alenko se ne more Miro
(jej, to se bo fant sekiral!)
niti Nives z drugo Metko
196 (in smo ob perverzno cvetko)!

Drugi pa so žalostni,
ker parjenje jim ne grozi!
Nesi nas, erotika,
200 skoz papirje do neba!

Po petah Ivana Cesarja
vseučiliščna dver udarja.
Gospa brez veze klepeta
204 ko Rosa vzburja Toneta.

Jest mam novo kulico:
Rosana dala mi je jo.
Zvonko z bistrostjo šarmita,
208 meni pa se hoče piva!

Vse naj se zabetonira
v ekskluziven učbenik
in tako naj v svet prodira
212 jezik, stil in učenik.

Če pa knjiga ne izide
naj vse člene in vse ride
lektor sam otrokom da,
216 če jih v aržetu ima.

Lektorji smo čudna rasa.
Uro vsako jamramo.
Bodi generator špasa
220 in tako ti dobro bo.

To smo Ljubici poslali
v Severno Ameriko.
In pozdravom privezali
224 opise s Svitharti rokó.

To je dobra stara skladnja,
ki zaplete rada se,
da se strese žila zadnja,
228 poči skoraj da srce.

Milica je vsa v vročini,
sploh ne bo šla na izlet.
Bodo skromnejši spomini
232 na naš zagrebški posvet.

Ali je to res posvet
ali pa je čudna zmes
čudnih misli in besed,
236 da se vprašaš, kaj je vmes.

Vmes so čudne igrice.
Kdo igran je, kdo igra,
se povedati ne da,
240 kdor pa zna, ta naj pove.

Ampak tisti reči noče.
Raje je skrivnostno nem.
O moj bog, res ni mogoče,
244 plev ločiti od semen.

Pleve res so lažje teže,
zrno milejših oblik.
Pleve veze se in veže,
248 zrnu pa grozi izmik.

Ko se zadnje zrno zmakne,
bo zavladal črni prah.
Kdor se s prstom ga dotakne,
252 ga spotakne božji prag.

Vse reči so relativne,
čeznje se razpne humor.
Hočeš, da so pozitivne,
256 da se vzpenjajo navzgor;

pa jih potepta pošast,
ki ji pravimo sistem,
ročno zaustavi rast
260 tem, nadtem in anatem.

Vsako štetje je zaman,
ker številka goljufa:
ko je v Beogradu dan
264 v Cansasu je že tema.

Če mi delo je v veselje,
stanovanje ne velja.
Če me delo v radost pelje,
268 me v obup sistem peha.

Smo šli snoči v gledališče
in bilo izvrstno je.
Se metafora poišče:
272 »spremna kao neskafe!«

Med predstavo vino pili
smo in jedli sendviče,
v drugih smo skomin budili
276 k temu tipu publike.

To se naredi preprosto.
Pod postajo kupiš si
kaj tekoče in kaj gosto,
280 v torbi ali vrečici,

pretihotapiš v gledališče
 -in če to je še dvorišče-
si že skoraj reč končal:
284 jed, pijača pride prav.

V vsakem hipu in zapletu
ti da možnost dati veto
vince, ki kri poživi,
288 misli žalostne spodi.

So besede in govorci,
zanje smo navadni norci,
ki verjamejo da vse
292 obljube utelesijo se.

Mi smo pa uboge reve,
za nje zrno, za nas pleve.
In za vse bo ljub ostal
296 vljudni za slovo pozdrav.

Lektorijada je nastala v Zagrebu v druščini ljubljanskih lektorjev, septembra, tik preden so odpotovali vsak na svoj konec sveta poučevat slovenščino. Nekateri imenujejo to vsakoletno zborovanje lektorjev tudi lektorska spoved ali pranje možganov, saj 37. verz nazorno pove, kakšno vlogo ima pri tem udba.

vi ste ambasadorji Ko je avtor skušal dobiti diplomatski potni list, spodbujen s to uradno izjavo, je ugotovil, ko v svoji želji ni uspel, da je bila izjava laž.

Milica je avtorjeva sošolka od prvega do četrtega razreda filozofskih študij, kakor avtor sam pravi, se razume na Prežihovega Voranca, na predvidljive cone napak in še na kaj.

sem pozabil njen papir Avtor jo je pozabil opozoriti na ohridsko in struško zborovanje, z njegovimi besedami: »sem ji pozabil dati obvestilo zoper Ohrid in Strugo, sem ga ji kasneje izročil osebno.«

Čeklić »je moder mož, še boš kaj slišal o njem, bojim se pa, da ne od mene.« (Savo)

šlak kap (germanizem)

49-56 Svojevrstna definicija grafomanije kot slabe lirike.

Rosana Čop, pariška lektorica, o njej že na drugih mestih.

Andreja Duhovnik, bivša poljska lektorica, ki pa je pustila Poljsko, ker ni mogla gor pripeljati svojega moža, ki je Italijan po državljanstvu. Zdaj bo začasno zaposlena pri SSJLK.

Sweethart Že obdelana na drugih mestih Dragica Bešlin.

Perčič Čukovo Tone Perčič, slovenski pisatelj in zdajšnji leipziški lektor, omenjen na drugem mestu in Metka Čuk, njegova predhodnica v Leipzigu, ki je zdaj brezposelna, saj se je v Leipzigu zaradi zajebanih ljudi odpovedala.

vsak bi jo (?!)

Vlado Nartnik, trenutno lektor v Budimpešti, nekateri mu pravijo tudi večni lektor, saj je med lektorji najstarejši, z najdaljšim stažem, delal je še na vrsti evropskih univerz predzadnje v Pragi. Je izvrsten teoretik, lingvist, piše fonološke razprave, pa tudi z enigmatiko literarnih imen se ukvarja, za mlade in drzne zanimivo, za stare preveč špekulativno. Rad tvori izvirne slovenske termine, pa si kljub temu ni pridobil Toporišičeve ljubezni. Sedanja predstojnica Tinka Orožen si prizadeva najti mu stalno mesto na Aškerčevi 12. Lado stanuje med počitnicami v Blatni Brezovici.

Gita »je Vugova punca, ki je nočejo v Španijo. Vsi jo zamenjujejo z Nives (Vidrih, bivšo češko lektorico), morda jo celo srečuješ na stopnicah v šoli, pa ne veš, da je to prav ona.«

čevelj zlat oklepa vitko nožico »Od nožice zgrabiti je Dragica Sweethart, torej je njen tudi čevelj.«

knjižnico »Podarjeno knjižnico so vedno bolj prijazne z obdarovanim kot s publiko. Vmes je fovšija.« (?!)

Kuzmanović »je direktor zagrebške slavističke škole, na pamet zna slovar Petrice Kerempuha in vsak čas opremi kakšno lepo knjigo ali diplomo.«

113-116 recitativni, nekam nerazumljivi del.

121-132 arijski, nekam sentimentalno zveneči verzi.

kelnarca »od kulice je bila za pošlatat, pa se je ni pošlatalo, škoda!«

V Trešnjevko »smo šli gledat ne, kaj prodajajo, ampak gledališče: in je bila v njem Fohova drama Vse za dom, cerkev in posteljo.« (Gl. verz 141: hišo, cerkev, posteljo.)

Kiš, Danilo. »Kiševa vloga zunaj gledališča je bila, da reče, da je težko poslati knjigo v inozemstvo, ker da so take konvencije.« Kiš je sicer znana oseba jugoslovanskega kulturnega, literarnega in cirkuškega življenja, avtor Grobnice za Borisa Davidoviča, Ure anatomije itd., ki ima veliko sovražnikov med centralisti, npr. tudi pri nas osovraženega Miodraga Bulatovića.

Helga Glušič, vodja ljubljanskih lektorjev, specialistka za Cirila Kosmača, Franceta Bevka in še koga, doc. dr.

Vinja »je profesor, ki pravi, da nismo jugopetrol ali jugogradnja, ampak jugokultura, zato naj kar stradamo, in ne bo nas sram, ne njega ne nas.«

Nikola »ve vse o tem, kako se pravi žitu ali vodnim racam in drugemu mrčesu v srbski redakciji starocerkvenoslovanščine.«

Savo Čeklić, že omenjen.

189-200 Himna parjenja. Perifraza Vinjevega navodila, naj se stari lektorji v istih mestih dajo informacije novincem, da jim ne bo pretežko.

Tone Pretnar.

drugi Tone Perčič.

Alenka , nova lektorica v Moskvi.

Miro Orehovec, stari lektor v Rusiji, ki ima Moskve dovolj in je raje brezposeln doma.

Nives Vidrih, stara lektorica v Pragi.

druga Metka Zobec, sestra Ivanke, ki je bila urednikova sošolka na FF, novopečena lektorica za Prago.

Ivan Cesar, novopečeni zagrebški doktor, ki je promoviral v Ljubljani.

Rosa = Rosana.

Zvonka, avtorjeva sestra, v času pisanja doma v Tržiču.

aržet žep (narečno)

Ljubici Črnivec, za eno leto lektorica c Cansasu, ZDA, sicer zaslužna tajnica SSJKL, o njej več ob natisu njej posvečenih pesmi, ko jih bo urednik dobil v roko.

žila zadnja Dvoumna sintagma.

kaj tekoče Mišljeno je bilo vino, razvezano v 287. verzu.

Grafomanija iz Zagreba ima 296 verzov; prav lahko se je zgodilo, da je urednik tiste štiri, ki manjkajo do okrogle številke, nekje pri prepisovanju izgubil in s tem porušil pesnikov numerični projekt. Nasprotno je avtor presenečen nad odkritjem številčnih zakonitosti, saj pravi: »Sem pa res presenečen, da se je kar samo od sebe zapisalo tristo verzov, če bi jih planiral sam, bi jih bilo sedem ali sedemnajst.« (pismo z dne 31. okt.) Naša stvar je, ali naj to imenujemo sprenevedanje ali pristno začudenje. Ko pa že citiramo, scitirajmo še dva predležeča stavka iz taistega pisma, čeprav najbrž ne sodita v tale kontekst:

»Zdi se mi vredno povedati pardon, če mi kdo stopi na kurjek ali jaz njemu, da zacvili in še se mi zdi vredno povedati dobrojutrokakoseimaš, ali poslušaš radio za gluhoneme, pa spet: pardon, samo zmotil sem se, hudoben sem pa samo po naravi in izobrazbi. Če misliš, da bi bilo vredno še kaj drugega povedati, ti verjamem na častno besedo. Bodi dober in stori to zame!«

In urednik si ni dal dvakrat reči.

Popis tu priobčenih grafomanij[uredi]

[Glej kazalo na začetku.]

  1. Ups, saj ni podpisan Jane Zor, ampak Janez Dular.