Amerika, ali povsod dobro — doma najboljše

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Amerika, ali povsod dobro — doma najboljše
Povest za prosto ljudstvo; po poljščini predelal Andrejčekov Jože

Andrejčekov Jože
Izdano: Besednik let. 1, št. 1-8, 1869
Viri: [1] [2] [3] [4] [5] [6] [7] [8]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ni ga ne — po vsem svetu — lepšega kraja mimo domovine. V očetnjavi smo zagledali najprvo beli dan; tu smo preživeli najsrečnejša otročja leta; tu živé naši bratje, žlahtniki, rojaki in prijatelji; tu počivajo v grobih naši predniki in čakajo vesoljnega dneva. Domovina je napojena s krvjó in potom naših preddedov, obdelana in zboljšana ž njihovimi rokami; tu — in nikjer drugej so oni nekdaj živeli. Naj bi bile v tujih krajih zlate gore, naj bi bilo tudi dobro in prijetno, kakor v raju, domača zemlja je črez vse kraje na zemlji! Vendar se nahajajo kratkovidni možjé, ki zapuste, nadjaje se kmalo obogateti, domovino in se preselijo v Ameriko. Tudi slovenski kmetje, posebno Gorenci, so se začeli pred nekaj leti seliti v Ameriko. V sledečej povesti skusim dokazati, kako nespametno je zapuščati domačo deželo, in da smo s pridnostjo, delavnostjo in vednostjo v domačem kraji lehko srečni — da, srečnejši, nego kjerkoli si bodi. Pred vsem bi bilo želeti, da bi se tudi slovensko ljudstvo bolj pečalo z vednostmi, brez kterih ni mogoče doseči dan današnji prave sreče, posebno v obrtniji, kupčiji in umetnem obdelovanji zemlje. Predelal sem to zanimivo povest za slovensko ljudstvo v razgled vsem, ki hočejo na tujem iskati bogastva. Bog daj, da bi to delo, čeravno majheno, doseglo svoj pravi namen!

I. Anton Brodár pri mlinarji Valentinu.

Bilo je že proti večeru, ko se je vračal Valentin Mlakar, premožen mlinar iz Tuhinja, domú iz bližnjega mesta. Bil je to krasen poletni večer. Solnce, nagnivši se na zatop, obsevalo je še milo bližnje hribe; nebo se je rudečilo krog in krog, kakor bi bilo zavito v dragocen škrlat. Slednjič je zašlo, posvetivši še zadnjikrat z zlatimi žarki, kakor za slovo. Kmalo se je pokazal mesec, da bi svetil zemlji s svojo bledo lučjo. Tički so še žvrgoleli večerno pesem, zbiraje se h pokoju. Zrak je bil prijeten, krepčaven, topel; s travnikov je puhtela vonjava pokošenega sena — in povsod je vladala blaga tihota, ktero je zdaj pa zdaj motilo šumenje hladnega vetriča, ki je igral s drevesnimi listi in zibal zrelo rež in pšenico po polji.

Bilo je krasno na božji zemlji; ali za vse to ni se zmenil Valentin, kajti drugačne misli so mu rojile po glavi. Vračal se je iz mesta, kjer je mnogo čul o Ameriki, ležečej Bog vedi kje tam za morjem, in kako zeló dobro je ondi in kako kmalo si je lehko pridobiti premoženja, in zlata je ondi toliko, kakor pri nas kamenja, Valentin je že davno tuhtal o tej Ameriki; ali danes se ga je posebno želja polastila, da bi zapustil domovino in poiskal sreče daleč kje tam za morjem.

Mislil si je, da za-nj ni sreče na slovenskej zemlji, in da je v Ameriki boljše in prijetniše, nego pri nas. Imel je oči, pa ni videl krasote in bogastva naše dežele; imel je ušesa, pa ni slišal, ali prav za prav, ni hotel slišati, kar so mu prigovarjali dobri ljudjé, da ga ni kraja od našega: tukaj hočemo živeti in umreti; za vse to ni maral, čeravno mu je bil znan oni pregovor: „Povsod dobro — doma najboljše."

Šel je počasi, zelo zamišljen; tako jo je primahal vrh majhene višine, od koder se je videl Tuhinj. Zdaj je obstal in zrl pred sé; kar je zapazil nekoliko korakov pred seboj pod dobom neznanega človeka, ki je z nekakim dopadanjem ogledoval krasni prizor. Lice tujčevo je bilo bledo; brati mu je bila sled prestanih težav in velike nesreče; ali pri vsem tem je bilo znati na tem licu, da je to človek, kterega se še ni polastil obup, ampak da ima trdno zaupanje v Božjo dobroto.

Med tem je zapél zvon v zvoniku tuhinjske cerkve, opominjevaje vérne k molitvi. Tujec je pokleknil in začel pobožno moliti: „angeljsko češčenje"; tudi mlinar Valentin je snel svoj klobuk ter pokleknivši molil potihoma. Krepko in milo je donel zvon in videti je bilo, da je navdal bolestno srce popotnikovo s pokojem, ko je vzdihnil po končanej molitvi: „O vsega-mogočni Bog, naj bode to zvonjenje dobro znamenje za-me in posel mirú! O Bog, ki se spominjaš najmanjšega črvička, Ti tudi mene ne pozabiš ubozega siromaka. Usmili se, Gospod, tudi mojih bratov rojakov in osreči mojo milo zemljo slovensko. V tvoje varstvo, večni Bog in Oče usmiljeni, priporočam dušo in telo svoje. Amen."

Tujec se je ravno napotil proti bližnjej vasi, ko se mu Valentin približa ter pravi: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

„Na veke, Amen!" bil je odgovor.

„Kam pa?" praša Valentin, „morda proti Tuhinju? Če je tako, greva skupaj; jaz sem tudi iz Tuhinja."

„Dobro tedaj, prav rad pojdem z vami, dobri mož!" pravi tujec, „in tem boljše za-me, ker mi je ta kraj še neznan."

„Ste li od daleč?" praša mlinar.

„Oj od daleč, zeló daleč — nesrečen človek sem, pregnan iz lastne domačije. Samo edini Bog v nebesih — On me ne zapusti!"

„Veste kaj?" oglasi se Valentin, „videl in slišal sem, kako ste molili, in vaša molitev mi je segla do dna srca. Premišljeval sem, da človek, ki tako srčno in goreče moli, ne more biti hudoben; tudi vaš obraz razodeva, da ste pošten mož. Ako vam je ljubo tedaj, prosim, da greste nocoj z menoj domu. Ime mi je Valentin Mlakar in imam mlin v Tuhinju. Od tod se že čuje klopotanje koles mojega mlina."

„Bog vam povrni, blagi človek!" odvrne neznani, „vaše dobro srce. Prav rad sprejmem vašo ponudbo, kajti za Boga nimam nikamor glave položiti in nimam ga bora v žepu, da bi plačal prenočišče. Ime mi je Anton Brodár, in dogodbe iz svojega življenja povem vam pozneje, ko se bolj seznaniva, če sem prav čul, vaše ime je Mlakar."

„Dà, dà! Mlakar se imenujem," pravi Valentin.

„Sedaj se spomnim," pravi Brodár dalje, „da so mi moj oče, ki so bili stotnik pri štajerskih brambovcih, večkrat pravili o nekem hrabrem brambovcu Matija Mlakarju, ki je služil pri njihovej kompaniji."

„Oni je bil v resnici moj oče," pravi Mlakar, „ako mu je bilo ime Matija. Služil je med štajerskimi brambovci za časa francoskih vojsk."

„Najprej je služil pri pešcih, potem pa je prišel, ne vem že po kakej naključbi k ulanom — ni li res?"

Na to pravi Valentin: „Tako je, tako — o jaz še dobro pomnim: kolikokrat so se spominjali moj oče blazega stotnika, le ime sem pozabil, ker so ga večidel le po priimku klicali."

„Dragotin bilo je ime mojemu očetu," djal je Brodár.

„Ahá, sedaj pa že vem, Dragotin, saj res. To ime sem večkrat čul od svojega ranjkega očeta. Hvala Bogu, da poznam sina tako hrabrega vojaka."

„In jaz hvalim Boga," odvrne Anton „da vam morem popolnoma zaupati. Poslušajte tedaj dogodbe iz mojega življenja."

Sedaj je začel pripovedovati Brodár, da pride iz Štajerskega, kjer je imel lepo posestvo. Njegov ranjki oče so mu priskrbeli dobro odrejo, poslali ga v mesto, kjer je dovršil latinske šole, potem pa je ostal doma in prevzel po očetovej smrti gospodarstvo. Pozneje se je oženil ter vzel v zakon hčer bogatega posestnika in vinskega kupca. Iz prva je šlo gospodarstvo dobro izpod rok; ali mlada žena, ki ni bila dosti, ali pa nič vajena gospodinjstva in je le rada živela in se čez mero lepotičila, prizadela mu je mnogo nepotrebnih stroškov. Dokler so bila dobra leta, dotle se to pri hiši ni dosti poznalo, in Brodár je rad vsemu ustrezal, da je le videl ženo zadovoljno. Kmalo pa so se časi spreobrnili. Prišle so slabe letine: toča je pobila dve leti zapored in tretje leto je pokončala zmrzal in povodenj lepo setev. Vrh tega je ropila v deželo živinska kuga, ter mu pobrala najlepšo govedino. Brodár bi si bil pri vsem tem z varčnim gospodarjenjem lehko še opomogel, ker je imel še starega pridelka in precej lep kupiček denarja; ali njegova žena ni hotela nič vedeti o varčnem ravnanji: kar je poželela, moral jej je storiti, sicer je bil plamen v strehi. Da bi se ognil hišnemu prepiru, ki je nejveča nesreča med zakonskimi, ustrezal jej je mož, dokler se je dalo; ko pa je že vsega zmanjkalo, začel je na posodo jemati. Tako je ravnal nekaj časa in prej, ko je mislil, zabredel je v dolge, iz kterih se ni mogel več izkopati. Žena, ki ni imela več kje jemati, da bi potrošala, zapustila ga je ter šla k očetu, upniki pa so spravili Brodárja na boben ter se polastili vsega premoženja. Brodár je vzel še zadnje krajcarje, ki so mu ostali ter se napotil po svetu, sam prav ne vedé kam. Slednjič so mu pošli denarji, žeje in gladu so ga jele zapuščati moči. Ves žalosten in pobit je stal na onej višini pred Tuhinjem. Ko je zadonel večerni glas zvona, jel je moliti, in čudovita moč molitve je okrepila opešane moči života in duha. Prosil je Boga usmiljenja, prosil je srčno in goreče, in Bog ga je uslišal, kajti poslal je mlinarja Valentina.

Brodár je pripovedoval svojo nesrečo, pa ni še dokončal, in bila sta že pred Mlakarjevim mlinom. Postrežljivi mlinar je peljal popotnika v hišo in brž poklical ženo: „Hej, Neža, podvizaj se, brž prinesi, kar imaš najboljšega; kajti pripeljal sem s seboj tujega gosta. To je sin gospoda stotnika Dragotina, pod kterim so se bojevali moj ranjki oče. Le urno tedaj, Neža! brž pripravi kaj večerje, prej pa nama daj kaj prigrizniti."

Mlinarica, pozdravivši prijazno in srčno Antona, prinesla je naglo hleb belega kruha, masla, sira in steklenico vina. Mlinar je povabil Brodárja, da bi se poslužil jedil, in ta si ni dal dvakrat velevati. Pri vinu se je razpletla živa govorica.

Valentin popraša Antona, kaj misli začeti. Ta odgovori na to: „Želel bi si z dušo in telesom prebivati na Slovenskem; ali ta želja se mi ne more izpolniti. Podal se bom tedaj v tuje kraje, in če Bog da, mislim jo mahniti v Ameriko. Sicer nimam denarja, ali znam francoski in nekoliko angleški; pridobil sem si tudi raznih vednosti, vrh tega imam tudi veselje do dela, in mislim, da se mi ondi ne bo ravno hudo godilo."

„Veste kaj, gospod Anton!" pravi mlinar, „da se tudi jaz spravljam v Ameriko. Tu mi je preveč tesno, da mi ni dalje prebiti. Človek dela in dela, pa si ne more toliko prislužiti, da bi mirno in zadovoljno živel. Tam cvete še zlata doba, in tudi ni treba mnogo delati. Zlata, srebra in dijamantov se ondi lehko kar s periščem nagrabi. Preselil se je nedavno neki farni učitelj z Dolenskega v Ameriko, in pisal je od ondot, da tam bolje kosi v petek, nego pri nas v svetek."

Na to pravi Anton: „Oh, oče mlinar! lepo vas prosim, ne zapuščajte domovine, kajti velika nesreča se vam lehko pripeti. Tudi v Ameriki ni mogoče srečno živeti brez pridnosti in delavnosti. Sicer je res v Ameriki mnogo zlata, srebra in dragih kamenov; ali treba je težko delati, da bi jih dobili. In prašam vas, stori li res zlato samo ljudi srečne? Ravno se spomnim starodavne pripovedke o nekem poganskem kralji, kako se mu je godilo, ko je imel cele kupe zlata; bil bi kmalo gladu umrl."

Med tem je prišla mlinarica, in pogrnivši mizo z belim prtom, postavila je na njo večerjo. Bila je dobra mlečna kaša in opraženi krompir. Med večerjo je prosil mlinar Antona, da bi povedal povest o poganskem kralji, ki je imel obilo zlata.

Anton je tedaj začel pripovedati: „Za davnih, davnih časov — še pred Kristusovim rojstvom — živel je v Greciji ali kjer si bodi v Aziji, poganski kralj, po imenu Mida. Ta kralj je vedno nabiral zaklade, in čem več jih je imel, tem več si jih je še želel. Neki dan pride k temu kralju poganski bog v podobi človeškej, in kralj ga je prav dobro pogostil, drugo jutro pa ga je še spremil precej daleč. Ko sta se poslovila, povedal je bog, kdo je, in mu rekel, da naj si izprosi za prijazno postrežbo, kar koli hoče. „Če je tako, reče kralj, naj se vse, česar se dotaknem, spremeni v zlato." „Pomisli dobro, kralj!" pravi bog, „da bi ti to ne bilo v škodo, da ne bi se kesal." — „O ne bom se kesal ne," reče kralj, „je li kaj boljšega in lepšega od zlata?" Na to reče bog: „Če hočeš tako imeti, naj se zgodi po tvojej volji," in odšel je. Kralj Mida je koj ulomil vejo z drevesa, in zdajci se je spremenila v čisto zlató. Pobral je kamen, in v tem trenutku se je lesketalo zlato, utrgal ve cvetico in koj je postala zlata. Hotel je umiti roki v vodi, ali ko je vzel nekoliko vode v roke, spremenila se je koj v zlató. Mida se je neizrečeno veselil, in komaj je prišel domu, koj se je spravil na delo. Pobiral je težke kamne ter je nosil sam v zakladnico, boje se, da ne bi služabniki, ako bi je nosili, kaj obdržali za se. Kmalo je bilo zlata kakor drv, zakladnica je bila polna, pa lakomnemu kralja se je zdelo le še premalo. Slednjič je ponehal delati, ko je že čutil hudo lakoto in žejo. Bilo je že namreč opoldne in ukazal je napraviti obed. Miza je bila bogato oskrbljena, in kralj je urno segel po košček kruha ter ga nesel v usta, pa kmalo bi si bil zobe polomil, ker kruh se je spremenil v trdo zlato. Jesti hoče pečenko, pa komaj se je dotakne, že je zlato in ne pečenka, in tako vsaka jed. To je slabo, misli si kralj, pa bo že prešlo, zdaj pa se vsaj napijem. Vzeme kozarec vina, pa komaj ga nalije, že se je vino spremenilo v zlato. Slednjič jame kralja skrbeti, ko je spoznal, da mora pri vsem zlatu gladu umreti. Tri dni in tri noči se je postil ubogi kralj — slednjič pa je jel milo prositi onega boga, da bi se ga usmilil ter ga oprostil te dobrote. Prišel je bog ter djal: „Vidiš kralj, da ne prinaša zlato sreče. Treba je biti razumnemu pri prošnjah in si ne preveč želeti. Kaj bi bilo, ko bi mi bogovje vse človeške želje spolnili? Oprostim te sicer te moči, vse spreminjati v zlato, česar se dotakneš, ali za kazen dam ti oslovska ušesa. Tako je rekel in zginil, kralj Mida pa, pošlatavši se po glavi, čuti velika oslovska ušesa"

Tu se nista mogla zdržati smeha mlinar in mlinarica, smejala sta se, da bi bila kmalo popokala. Mlinar je vprašal: „To je pa kaj prijetno, je-li to vse res?"

Anton pravi na to: „Se vé, da ni res, kajti poganskih bogov ni bilo nikdar, in brez volje Božje se tudi ne zgodi, da bi se vse v zlato spreminjalo; ali ta pripovedka je le izmišljena, da bi se s tem prepričali, da ne morejo tudi vsi zakladi tega sveta osrečiti človeka, ako nima čednosti. O, zlato samo ne stori ljudi srečnih."

„Taka je, taka," nadaljuje Brodár, „le poštenje, pobožnost, čednost, delavnost in ljubezen do domovine nas more rešiti iz prepada. Ah, ni je, ni je lepše nad slovensko zemljo — in nesrečen oni, ki jo mora zapustiti."

Tu se je zabliščala solza v Antonovem očesu, ali koj jo je otrl in potem dalje pripovedoval: „Ni še končana povedka o onem kralju. Zgodilo se je potem, da se ni nič več v zlato spremenilo, česar se je kralj dotaknil, ampak tudi prejšne reči, premenjene v zlató, dobile so prejšno podobo. Znosili so iz zakladnice one težke kamne, čemu bi jim bili ondi! Mida je jedel in pil potem za tri ali štiri druge, in bilo bi vse dobro, ko ne bi bil imel teh nesrečnih oslovskih ušes. Mislil je kralj sam pri sebi: „To ni nič, če jih imam, da bi le nihče o tem ne zvedel, potem bi bilo gobezdanja čez mero. Nosil je tedaj zavoj na glavi, to je nekaka ruta, kakoršne Turki dandanašnji nosijo, ki je dobro zakrival ušesa. Ali kdo more kaj skriti pred ljudmi? Brivec, ki je bril kralja in mu strigel lase, zapazil je njegova oslovska ušesa. Zažugal mu je kralj s smrtjo, da bi ničesar o tem proti nikomur ne zinil. Brivec se ni malo prestrašil, kajti življenje izgubiti ni kar si bodi; pri vsem tem pa vendar ni mogel molčati, ker je bil pravi gobuzdač. Kaj stori tedaj? Izkoplje jamo, skloni se čez njo in pove potihoma, da ima kralj Mida oslovska ušesa. Potem je zopet zasul jamo, ali kmalo je zrastlo ondi bičevje, ki je ponavljalo, kedar je veter pihal, da ima kralj Mida oslovska ušesa — in tako je zvedela to skrivnost vsa okolica. Ni mi treba praviti, da tudi to ni resnica, kajti bičevje ne zna šepetati, ali to kaže, da se pred ljudmi ne more nič prikriti, in da gobuzdač ne zna nič zamolčati, in če ne pové ljudém, pové zemlji, kar je zvedel."

Sedaj se je oglasila mlinarica: „Oj Tine, Tine! Vzemi si k srcu te nauke, in pusti iz nimar to presneto Ameriko, kajti gotovo se ti bo še huje godilo, nego onemu kralju. Po nobenej ceni ne zapustim našega Tuhinja, kjer sem preživela mladost, kjer počivajo na pokopališču naši očetje ......", dalje ni mogla več govoriti poštena mlinarica samega ginjenja.

„E prismoda," reče Mlakar, „saj ne veš, kako je tam v Ameriki, saj še nisi bila ondi! Ne bo ti žal ne — da le tje prideš. Ne vém, da so ljudjé tako slepi, da ne znajo najti lastne sreče. Naj se zgodi, kar čé, v Ameriki pa le hočem biti."

Neža ni nič odgovorila in tudi gost je molčal. Čez nekaj časa se je zopet pričel pogovor, ali ni dolgo trpelo, ko je zapazila mlinarica, da je gost utrujen in potrebuje počitka. Napravila je brž v stranskej stanici postelj, in potem poprosila Antona, da bi šel spat.

Tudi mlinar je bil te misli, rekoč, da se bodo jutri dalje pogovorili. Anton se je zahvalil pri gospodarji za prijazno sprejetev, voši jima lehko noč in odide v sobico. Ondi je najprej pokleknil ter se zahvalil Bogu, da ga je pripeljal k tako postrežnim ljudem. Legel je potem in kmalo zadremal; v spanji pozabi nesreče, ki ga tare, mi pa se seznanimo ta čas bolj na tenko z Mlakarjevo hišo.

II. Mlakarjeva rodovina.

Na Slovenskem stoji ne ravno velika, pa precej premožna vas Tuhinj, kjer je bil naš Valentin Mlakar mlinar. Ta vas ima v planinah dobre spašovnike in senožeti, v dolini pa rodovitna polja. Torej je z vsem dobro preskrbljena in lehko bi se skor reklo, da je to kraj, kjer se cedi med in mleko, vsaj Tuhinjcem se tako zdi.

Od obeh strani obdajajo to vas visoke goré, posebno na severo-zahodnej strani, kjer so najlepši spašovniki in senožeti; više in više v goro se razprostirajo temni gozdi, v kterih še ni dosti sekira pela. V dolini so krog in krog vasi lepo obdelane njive, na kterih raste najlepša pšenica. Mimo vasi vije se bister potok, ki goni Mlakarjev mlin.

Nekoliko na višini stoji že stara cerkev z visokim zvonikom in zraven razgrinja košata lipa svoje veje. Zraven cerkve je šola, nekoliko spodej pa farovž, krog in krog obsajen s češpljami, jablanmi in hruškami, da se samo streha vidi izmed drevja. V planini nad Tuhinjem bi bilo še omeniti majhine cerkvice sv. Vida, ki se kaj prijazno ozira po okolici, in kamor hodijo ljudje ob suši dežja prosit. Dobro četrt ure za tuhinjsko cerkvijo je stanoval mlinar Mlakar.

Na dolgo in široko okrog po okolici treba bi bilo iskati tako čislanega mlinarja, kakor je bil iz prva naš Valentin. Njegov mlin s tremi tečaji je imel po leti in zimi dovolj vode; le o prevelikej suši je je bilo samo za eno kolo. Kmetje Tuhinjci so bili tudi sploh vsi premožni, in ti vsi s fajmoštrom in učiteljem vred so dajali v mlin k Mlakarju, in celó iz bližnih sosednih vasi so sem prinašali. Razun tega je imel Valentin kakih deset oralov polja in dosti travnikov, tako da je moral biti s premoženjem, ki mu ga je dal Bog, popolnoma zadovoljen.

Mlin v Tuhinji je imela že od dedov in preddedov sem Mlakarjeva rodovina v lasti, znana ne toliko po premoženji, tem bolj pa zarad krepostnega, bogaboječega in delavnega življenja. V zvoniku tuhinjske cerkve so viseli trije zvonovi, enega teh je napravil Gašper, Valentinov ded. V cerkvi je obračala nase pozornost vseh prelepa podoba v velikem oltarji, ki je predstavljala v nebovzetje prečiste Device Marije. To podobo je oskrbel Matija Mlakar, Valentinov oče, ko mu je dodelil Bog po prestanej vojaščini srečno se vrniti na očetov dom.

Posebno Matija Mlakar je bil pravičen, pošten in prijazen mož, kakoršnih je malo, in v mladosti je zastavil kri in življenje v blagor dežele. Ko je pozvala za časov francoskih vojsk tudi Slovenska svoje sine zgrabiti za orožje, bil je Matija prvi med deželnimi brambovci. Zapustil je očeta in mater, če ravno je bil edini sin, da bi izpolnil najsvetejšo dolžnost, ki jo imamo od Boga, namreč da bi branil domovino. Boril se je Matija kakor lev že pri Aspernu, kjer je nadvojvoda Karol dobil zmago zoper Napoleonove čete. Pozneje je bil v bitvi pri Lipskem in tu je bil hudo, pa ne nevarno ranjen. Komaj je dobro ozdravel, šel je brž v domovino in ondi pristopil k štajerskim brambovcem, ki so dobro naklepali Francoze pri Trzinu unkraj Ljubljane ravno malega šmarna dan. Potem je prestopil prostovoljno k ulanom, ter se bojeval v mnozih vojskah na Francoskem pod vodjem Schwarzenbergom. Slednjič ga je zadela sovražna krogla v desno nogo; prosil je za odpust, kterega je koj dobil. Več svetinj na njegovih hrabrih prsih je kazalo, da se je obnašal v bitvah, kakor pravi junak.

Matijev oče je še živel, in samega veselja, da vidi še enkrat svojega edinega sina, oddal mu je koj mlin in gospodarstvo, ktero je že jelo pod zló iti. Matija je jel pridno delati, in kmalo je pripravil mlin in gospodarstvo do prejšnega stanja. Kmalo po tem se je oženil z bogaboječo, pridno deklico Marjeto, ki mu je ostala zvesta, čeravno je bil daleč na ptujem, in se ni dolgo nič o njem vedelo, kajti ni si hotela nikogar druzega izbrati.

In Bog je blagoslovil očitno Matijevo početje, kakor vedno blagoslavlja pravične ljudi, ki žive po postavah Božjih ter se varujejo hudega, spolnjevaje samo Božjo voljo. Matija Mlakar pa je tudi zaslužil popolnoma Božji blagoslov. V mladosti se je bojeval za domovino, vrnivši se domú je živel bogaboječe. Njegov mlin je bil znan zavoljo pravičnosti, nikdar ni več jemal, nego mu je šlo, ne tako, kakor marsikteri mlinar, Bogu bodi potoženo! ki rad na spol dela z žitom, ki mu ga v mlin prinesó. Vrh tega ondi niso mleli slabo, temuč oddajali so lepo, čisto, kakor sneg belo moko.

Pred vsem je ohranil Matija Mlakar staro navado pri hiši in je živel, ne maraje za posvetni lišp, pošteno po starih pravilih, po volji Božjej. V njegovej starej, krščanskej hiši ni bilo navadno pijančevanje, nepotrebno vlačenje po sejmih, lenoba, prepir in druge pregrehe, ki žalijo Boga. V potrebah je rad pomagal siromaku, in nobeden ubožec, ki je potrkal na Mlakarjeve duri, ni šel prazen izpred praga.

Kar še posebno pohvalo zasluži pri Matiji, bilo je to, da se je mnogo pečal z vednostmi, kmetu potrebnimi. V njegovej hiši je bila zbirka pobožnih, naučnih in kratkočasnih bukev, ktere so brali ob nedeljah in praznikih, tudi o dolzih zimskih večerih. Imel je Matija staro sv. pismo Japelnovo, življenje svetnikov, Vodnikove novice, nekaj knjig o gospodarstvu in druge koristne spise.

Očitno je vladal tedaj Božji blagoslov nad to bogaboječo rodbino; niso imeli ravno tolikanj zemskega bogastva, ali živeli so zadovoljno in srečno na svojem posestvu. Pozneje je nastopil Valentin Mlakar drugo pot, zato pa je tudi prejel zasluženo kazen.

Mlakarjeva sta imela dolgo časa samo enega sina, namreč našega Valentina, kajti drugi otroci so kmalo pomrli. Pozneje jima je dal Bog še hčerko Katrico in sina Jankota.

Tinček je bil tedaj dolgo časa materin ljubček in ravno to je bilo vzrok njegove poznejše nesreče, kajti v otročjih letih so mu preveč prizanašali, in čeravno je hotel oče nekoliko bolj ostro ravnati ž njim, vendar ni pustila mati, kakor je sploh navada pri materah, ker je imela samo edinega sina, ter mu je mnogo spregledala, nemaraje za napake ljubeznivega sinčeka. O nespametni starši! drugače bi ravnali, ko bi vedeli, koliko nesreče napravljate svojim otrokom in sebi, ako jim preveč prizanašate in ne potrudite se, da bi se vcepili posebno že v mladih letih v srca vaših otrok ljubezen do Boga, ubogljivost, pokorščina in droge čednosti, potrebne vsakemu človeku.

Naš Valentin, edini sin, ni bil izrejen po pravilih, ki jih tirja otročja odreja. Oče ni nikdar rabil šibe, ker je mati, kolikor je le mogla, tajila sinčekove napake; tudi ni mogel obračati vse svoje skrbi na sina, ker je bil večidel le v mlinu, pri vsem tem pa je dobro poznal slabosti svojega edinorojenčeka. Valentin je imel sicer dobro srce, in ko bi ga bili bolj pri trdem imeli, bil bi postal dober človek.

V sedmem letu je jel obiskovati šolo. Mislil je, da bo tu ravno tako šlo, kakor doma; ali učitelj, ko beseda ni nič pomogla, moral je slednjič kaznovati neubogljivega dečka. Mati zvedevši je jokala, oče pa je rekel: „E boljše je, da se Tine sedaj nekoliko pojokca, nego bi pozneje zarad naju ali učitelja jokal. Kar je res, je res, — naš Tine je preveč razposajen."

Šola je popravila nekoliko Valentina, pa ne dosti, kajti ako je otrok že doma popačen, ako starši doma ne obračajo dovolj pozornosti na otroke, tudi učitelj ne opravi dokaj. Zavoljo mnozega učiteljevega truda in očetove skrbljivosti se Tine ni popolnoma popačil in razvadil, kakor marsikteri otroci, ki so tako nesrečni, da jih starši popolnoma puste iz nimar. Morda bi se bil Tine popolnoma popravil, ali po nesreči mu je vzela nemila smrt dobrega očeta. Nesreča je bila še toliko veča, ker je bil takrat Tine še-le štirnajst let star.

Oče je privajal sina s časom na delo, čeravno je mati oporekala, kajti lenoba je, kakor je rekel, začetek hudobije. Ko je Valentin dopolnil enajsto leto, hotela ga je dati mati v šolo, da bi se izučil za duhovna, sodnika ali doktorja, ker mlinarstvo se jej je zdelo preslabo. Matija ni bil ženinih misli, rekoč: „V vsakem stanu je mogoče srečno živeti in zveličati se po smrti, in viši stanovi so poredkoma srečnejši od našega. Kar pa je še posebno napačno, je to, da se Tine, če ravno nima slabe glave, neče učiti in treba ga je vedno opominjati. Bolje je biti dober hlapec, nego slab gospod, pravi pregovor; torej je boljše, naj bo Tine dober mlinar; vrh tega pa je še vprašanje, če bo dovršil šole. Tudi jaz sem te misli, da je treba poduka, ali zarad tega ni treba izbrati si naukov, da bi se povzdigoval nad tovarši, temuč da bi jim koristil. Tudi mlinarju, kakor vsakemu človeku, potreba je vednosti in izobraženja. Poskusiva lehko, če se bo Tine dobro učil, naj bode, kar hoče; ali naravnost ti povem, da ga koj domu vzamem, če se bo slabo učil in se v šoli slabo védel.

Poslali so tedaj Valentina v šolo ali gimnazij. Ker pa res ni skoraj nobenega napredka storil v vednostih, vzel ga je oče v dveh letih domu, ter ga hotel izrediti dobrega mlinarja. Valentin je začel tedaj delati v mlinu, ali ko je oče videl, da zavoljo vednih prošenj materinih in zavoljo njenega prizanašanja, ne gre sina nič kaj mlinarstvo od rok, kakor bi trebalo, zatorej je dal Tineta drugemu mlinarju v poduk, svojemu staremu prijatelju.

Leto dni je delal Valentin pri Škrbencu (tako je bilo ime onemu mlinarju), ko mu je oče nenadoma hudo zbolel. Čutivši, da se mu bliža zadnja ura, poklical je koj sina k sebi. Blagi oče mu je dal še nekteri dober opominj.

„Ah moj preljubi sin!" bile so besede umirajočega, „zapazil sem dostikrat z bolestnim srcem, da si zelo lehkomiseln, čeravno nimaš hudobnega srca. Oh, lepo te prosim in opominjam, ne zanemarjaj zapuščine naših dedov; Bog obvaruj, da bi jo prodajal v ptuje roké. Bodi bogaboječ, kreposten, pravičen, pri tem pa pridno delaj, in srečen bodeš. Spoštuj mater, in bodi jim pokoren do smrti. Dobro vem, da ti ni všeč delo in kmečko življenje, ali pomisli, da tudi daleč za gorami in za morjem ni sreče brez dela, brez truda in poštenosti. In še nekaj te prosim, moj preljubi sin, spominjaj se vedno in zapiši si v srce z zlatimi črkami te-le besede umirajočega očeta: „Če bi si bil kedaj tudi kriv, da bi prišel v nesrečo ter trpel revščino, obrni se k Bogu, spoznaj svoje grehe, obžaluj je, spokori se in poboljšaj se, in Bog ti bo odpustil, kajti on noče smrti grešnikove, temuč da bi se spreobrnil in živel. Zdaj pa pridi k meni, da te blagoslovim. Naj te blagoslovi Bog Oče, Bog Sin in Bog sv. Duh!"

Tako je opominjal Matija sina, in naročil mu je goreče, naj mu bodo vedno sveta očetova opominjevanja, in naj je izpolnuje. Oče je naročil materi in sinu, da bi Valentin dokončal uk pri Škrbencu, ter da bi potem šel nekoliko po svetu, da bi se popolnoma izuril v svojem poslu. Ta čas naj bi gospodaril v mlinu stari Tomaž, Matijev žlahtnik, ki je dobro razumel mlinarstvo ter je bil zeló pošten in pravičen mož. Mnogo let je že preživel pri Mlakarju, in vedno je bil zvest in priden.

Ko je vredil zemske reči, zaprosil je Matija, naj bi mu šli po duhovna, da bi se spravil z Bogom ter prejel zadnjo popotnico na pot v večnost. Ni se goljufal v svojem predčutji, kajti kmalo je končal življenje; umrl je kot pravi kristjan, ne godernjaje zoper voljo Božje previdnosti.

Jokala je žena in plakal je tudi Valentin na grobu dobrega očeta. Sedaj še le sta spoznala, ko sta ga izgubila. Nekoliko dni po pogrebu se je odpravljal Valentin k Škrbencu, ali mati ga je še zadrževala, rekoč, naj se utolaži, čeravno bi bilo delo Valentina najbolj utolažilo. Šele v nekolikih tednih je šel k mojstru. Privadivši se ta čas pri materi pohajkovanja, začel je biti vedno bolj osoren pri delu. „Čemu bi se tako trudil", mislil si je večkrat sam pri sebi, „ker dobim tako lepo premoženje, in ko bi preveč delal, prevzel bi se, zbolel in na zadnje še umrl."

Vedno manj veselja je imel do dela. Od začetka ga je mojster z lepo opominjal; ali opomini niso nič izdali, kajti Tine, pozabivši dolžnosti, ki jih je učenec mojstru dolžen, začel mu je prevzetno odgovarjati, tako da je slednjič potrpežljivi Škrbenec, ko mu je bilo že-le preveč, spodil od hiše porednega fantalina ter mu ukazal, naj se brž brž pobere. Tinček, ne da bi prosil odpuščenja, ubral jo je naravnost k materi, ter jel tožiti, kako krivično ravna ž njim gospodar. Slepa mati je verjela vse, kar jej je sin tvezel, in koj je naznanila Škrbencu, da mu ne da več sina v poduk. Tinček je ostal pri materi, da bi se učil doma mlinarstva; ali on je le Bogu čas kradel in se učil pohajkovanja, mati pa po neumnem, bojé se za zdravje ljubeznivega sinčeka, ni ga silila k delu. Tako je preteklo nekaj let, in ko je Tine dopolnil dvajseto leto, bila je nova skrb, da ne bi ga vzeli v vojake. Takrat še-le je spoznala mati, da se je ljubi sinek precej popačil, in tedaj šele ga je jela opominjati k delu in boljšemu obnašanju, sama pa se je kesala, čeravno že prepozno, da ni bolje skrbela za Valentinovo odrejo in posebno da ni ubogala besed umirajočega moža.

Samo po sebi se razume, da so bile njene besede bob v steno, ker le mlado drevó se da upogniti, staro pa se ulomi, ukriviti se ne da. Pregloboko so se vkoreninile v Valentinu razne napake, torej je bilo zastonj prizadevanje izrovati je.

Uboga mati je bila tem bolj milovanja vredna, ker je bila sama največ vzrok, da se je Tinček tako popačil. Kaj sedaj storiti? Najbolj še bode, mislila si je, če Valentina oženim in to se je tudi zgodilo. Iskala mu je žene, pa tudi tu je hodila po napačni poti, ker je pred vsem želela bogate sinahe, in ni vprašala, je-li pohlevna, bogaboječa in iznajdena. Ali Tinče ni hotel nobene bogate, ker davno si je že izbral zalo Nežiko, Škrbenčevo hčer, ki je bil ta čas že umrl. Neža je bila res zala in tudi še precej pobožna in delavna dekle, ali ne ravno bogata, zato je Valentinova mati nerada privolila v njuno poroko.

Tudi zakon ni dosti spremenil Valentina, in ko je čez nekaj let umrla mati, začel se je še bolj pečati z raznimi slabimi navadami, malo maraje za mlin in gospodarstvo. Vedno slabeje mu je šlo; zatorej je sklenil Valentin zapustiti domovino, ter iskati v Ameriki sreče, misleč, da mu bodo ondi pečeni golobje leteli v usta.

III. Valentin zapusti domovino.

Valentin Mlakar je le vedno mislil na Ameriko — in vedno bolj in bolj se mu je priskutilo življenje v domačem kraji. Jel je premišljevati, kako bi spravil posestvo dobro v denar ter se preselil daleč tje v zamorske kraje.

V takem stanu najdemo Valentina, ko se je sešel z Antonom Brodárjem. Mislil si bo kdo, da so besede Brodárjeve kaj upliva imele na Valentina, ter mu izbile iz glave prejšine muhe; ali ni bilo tako, kakor bomo kmalo slišali.

Drugo jutro sta govorila še dolgo o tem Anton in Valentin. Slednjič se je Anton poslovil pri gospodarji. Valentin ga je spremil precej daleč in potem mu je dal nekaj križakov, rekoč, da mu je posodi. Z veseljem je vzel Anton denar, ter djal, da ga bo jako veselilo, če bo mogel ravno tako kedaj Valentinu povrniti. Potem se je poslovil tujec ter šel daleč po svetu, daleč v Ameriko.

Kar je Anton skoraj moral storiti, to je učinil Valentin prostovoljno; vedno bolj ga je gnalo za ptujcem in bil je gluh za vsakoršno opominjevanje. Kmalo se je našla prilika prodati mlin in gospodarstvo še precej z dobrimi pogodbami, kakor je mislil Valentin, in zdaj mu je bilo mogoče spolniti svoj sklep.

Znano je, da se izmed Slavjanov naj bolj selijo na ptuje Čehi in Poljaki; ali tudi pri nas na Slovenskem je že marsikdo zapustil svoj dom z družino vred ter šel iskat zlatega boga v Ameriko; posebno se to pogosto godi današnje čase.

To krasno deželo, ktero so naši preddedje s potnim obrazom obdelovali, kjer so se borili za njo sinovi Slave in za ohranitev sv. vere prelivali kri, to deželo tedaj zapuščajo zdaj njihovi potomci in dajo prostor ptujcem, da se naseljujejo vanjo in gospodarijo samovoljno po njej. In kaj je vsemu temu vzrok? Omike, izobraženosti manjka med ljudstvom. Žalibog, da velikaši za to premalo skrbe, prosto ljudstvo pa si samo ne vé pomagati. Res omike nam je treba, ali prave omike, na podlagi materinščine, ne pa ptujstva, ki nam več škoduje, nego hasni. Kakor taja gorko solnce led ter ogreva zemljo, tako omečuje tudi olika človeška srca, zbuja misli in goji ljubezen do naroda in domovine. Le omika zamore osrečiti naše ljudstvo, le ona jih more bolj tesno združiti, da bodo ljubili eden druzega, kakor brat brata. Tako se nam godi, ali potrpimo, kajti žalostno je v nesreči o nesreči govoriti. Ne žalovanje in jok, ampak pridnost, delavnost in vzajemnost more nam pomagati. O vi dragi Slovenci, pridni kmetje in rokodelci! kedaj se prične pri vas boljša doba napredovanja in omike? Že se sveti zvezda na našem obnebji, omika se je jela prijemati naših sinov. Napravljajo se bralnice že tudi po manjših farah, napravljajo se društva za izdavanje koristnih knjig. Mnogo mož je na polji slovenskem, ki se trudijo za blagor domovine, ki delajo za naš rod, da bi ga rešili iz tmine. Imena teh mož se bodo svetila še v poznih letih, kakor jasne zvezde na nebu in naši potomci se jih bodo spominjali s hvaležnostjo. Na delo torej rojaki, na delo! Sveta dolžnost je, da delamo za domovino, ktero nam je dal Bog.

Morda si že nevoljen, dragi bralec, da sem krenil od glavne reči. Pa namen te povesti je dokazati, kako potrebna je omika, in naš Valentin Mlakar nam je živ izgled, kako potrebno je vsakemu človeku izobraženosti. Ko bi bil imel Valentin več vednosti, ko bi se ne bil vlačil po sejmih in bližnih vaseh, da bi poslušal basni o Ameriki in prodajal gospodarstvo, se raji poprijel dela, o prostih urah pa se pečal s koristnimi knjigami, ne bi mu bilo prišlo na misel zapustiti domovino. Ali kaj — v šolah se je naučil nekoliko nemščino lomiti, druzih vednosti pa si ni pridobil; zatorej ni imel prave izobraženosti, vrh tega pa se je tudi rad ogibal knjig, zatorej je bil še v mnozih rečeh čisto neveden. Tudi o Ameriki je imel popolnoma krive in napačne zapopadke. Valentin je menil, da leže v Ameriki kupi zlata, in treba jih je le s periščem grabiti; zdelo se mu je, da rasejo ondi vinogradi brez obdelovanja, in morda celo, da se ondi vino kar z drevja cedi, da ni druzega treba, nego vleči se pod drevo, nastaviti usta in požirati, ob kratkem — Valentin je mislil, da je Amerika obljubljena dežela, kjer se cedi mleko in med iz zemlje.

Ko bi bil poznal Valentin nekoliko našo zemljo, vedel bi bil, da je Amerika tudi Božja zemlja, kakor vsaka druga, le da je tu pa tam gorkeja, nego kaka druga, da rodi drugačni sad, da so ondi velike pustinje in gozdi, ktere je treba s potnim obrazom obdelovati. Ko bi bil nekoliko znal živalstvo, vedel bi bil, da žive v Ameriki razne ropne živali, strupene kače, sitni mrčesi, ki prizadevajo ljudem mnogo škode in nadlege in pogosto so tudi vzrok smrti. Ko bi bil Valentin znal zgodovino, vedel bi bil, da v Ameriki ni vladala takova podložnost, kakor pri nas v Evropi, ampak trda sužnost, da niso ljudje svojih bližnjih, čeravno so bili tudi ustvarjeni po Božji podobi, imeli za ljudi, ampak za nekako delavno stvar, ravnaje s sužnimi večkrat grše, nego z živino. Vsega tega ni vedel Valentin — on se je veselil Amerike, kakor otroci, kedar vidijo lepe pene, krasne le za nekaj časa.

Dandanašnji je mnogo tacih Valentinov — ne samo po Slovenskem, ampak tudi drugod jih je brez mere, ki se nočejo nikakor prebuditi, in ktere bo le angeljska tromba sodnji dan prebudila iz temote.

Ne daleč od Tuhinja je stanoval grajščak Daniel Fuchs. Pred nekaj leti jo je primahal v ta kraj, kakor sploh tujci, s culjo na plečih ter je prodajal traki, šivanke, vžigalne klinčke in enako šaro, danes pa je bil že gospod cele okolice. Fuchs je imel svoje napake, kakor jih ima vsak človek in vsak narod; pri vsem tem pa je imel tudi nekaj dobrih lastnosti. On je sicer res nečloveško ravnal s posli, grdo odiral bližne vaščane, kterim je posojeval denar, tirjal je od njih velike obresti in sovražil vse, kar je bilo slovenskega; ali od druge strani je bil varčen, iznajdljiv in je mnogo skrbel za lastno izomiko. Brati in pisati je tudi znal, kajti z lastno pridnostjo in marljivostjo si je pridobil mnozih naukov. Omislil si je raznih knjig in časopisov o gospodarstvu, naravopisji, kupčiji, pa tudi zemljopisja, natoroznanstva in zgodovine ni pozabil. Tako si je nabral dosti vednosti; škoda le, da jih je rabil le sam za sé, in ne v blagor svojih sosedov. Njegovo izobraženje je bilo enostransko, ker si je bistril le um, srce pa je ostalo zanemarjeno.

Fuchsa je Valentinovo posestvo zeló v oči bodlo, kajti bila je to kaj lepa kmetija. Seznani se ž njim in ko vidi, da ima grozno veselje do Amerike, začel ga je na vso moč pregovarjati, da bi zapustil domovino.

„Ko bi ti vedel, kako je ondi prijetno!" djal je Fuchs v slabej slovenščini. „Tam kopljejo zlato, diamante, in v enem dnevi je mogoče obogateti in postati mogočen gospod. In kako gorko je ondi gorko, in rodovitno — delati pa ni treba prav nič."

Tako mu je hvalil Daniel Ameriko in neumni Valentin je verjel njegovim besedam, in zakaj bi tudi ne verjel, ker mu je Daniel pokazal vse to v raznih knjigah ter mu raztolmačil, ker Valentin se ni naučil toliko v šoli. Od druge strani pa je grajal Fuchs slovensko deželo, rekoč, da je tu samo revščina in trpljenje, ljudje pa zabiti in sirovi. In vendar ni hotel iti Fuchs sam v Ameriko — vselil se je med Slovence in dobro mu je dišal slovenski kruh. Tega pa ni zapazil Valentin, kajti kedar človeka slepota obide, ne vidi nič in tudi ne sliši, kakor divji petelin, kedar poje zjutraj svojim putam in ne zapazi lovca, ki se mu varno bliža, da bi ga ustrelil.

Valentin je hodil po sejmih, posedal pri Danielu in zanemarjal mlin in gospodarstvo tako dolgo, da je začel dolge delati. Tu se je šele pokazala Danielova zvijačnost, ker posojal mu je kaj rad za deset odstotkov na leto, obresti pa je malokdaj tirjal.

Med tem je začel Valentin tudi pri nekem bogatem krčmarji delati dolg. Ta je tirjal samo pet odstotkov in kaj se je menil Valentin, če je moral vrniti mesto pet in sedemdeset goldinarjev sto, kdo bo gledal na take malenkosti! Tudi je rad vzel včasih krčmar mernik pšenice, ali kaj druzega, da bi še nekoliko počakal — in kaj je to prizadelo Valentinu, saj je pridelal na polji. Valentin se je zakopal globoko v dolgove — ali tolažil se je z Ameriko, da si ondi zopet pridobi premoženja, da bodo cvetli tam za-nj zlati časi.

To je trpelo kake tri ali štiri leta; zdaj pa je Daniel jel gledati, da bi si skoraj prisvojil mlin. Ali to ni bila majhena reč, ker Janko in Katrica, Valentinov brat in sestra, imela sta svoj delež pri hiši, kteri je bilo treba ob kratkem izplačati; ali toliko denarja Daniel vendar ni imel, ker je bilo tudi Valentinu treba kaj dati za na pot v Ameriko.

Pa čemu mu je Bog dal možgane v glavo! — Daniel je imel sina Friderika, in ker je bila Katrica zala in delavna deklica, hotel je Fuchs, da bi se omožila s Friderikom. Valentina je Daniel že tudi tolikanj opeharil in dobil v svojo pest, da je v to dovoljil; slednjič je je jel celo sam nagovarjati Katrico, da bi vzela Friderika.

Ali tu se je spekel; Katrica je koj za trdno odrekla, da nikar ne vzame tujca.

Z ženitvijo tedaj ni bilo nič — treba je bilo drugače začeti, da bi se prišlo do mlina. Daniel se je posvetoval s krčmarjem, kako bi opeharil Valentina, ker ubogi Valentin je popolnoma sklenil prodati domovje ter se preseliti v Ameriko. Nasvetoval mu je, naj pregovori tudi Jankota in Katrico k tej reči, ker imata pri njem denar, ker njemu samemu bo jako malo ostalo; ali Janko in Katarina nista hotela nič o tem slišati, da bi zapustila domačo vas ter se preselila tje kam za morje.

„Oj nikakor, nikakor ne, ljubi brat!" djal je Janko ponosno, „jaz ne zapustim svoje domovine, naj bi bilo tudi ondi v Ameriki, kakor v raju, naj bi bilo tudi vse res, kar Daniel tveze. Zapustil bi očetov dom le takrat, ko bi bilo treba, kakor nekdaj ranjkemu očetu, — Bog jim daj večno luč — namreč, da bi se boril za očetnjavo. Da, takrat bi šel, — sicer pa ne zapustim domačega kraja zavoljo tega, ker je drugod morda nekoliko boljše."

„In jaz," djala je Katrica, „zapustila bi za vselej domačo vas, svoj rojstni kraj, v kterem sem bila odgojena, zapustila bi zemljo, v kterej spe moj oče in dedje, ktero so rosili naši očetje s solzami, krvjo in potom! Tu imam prijatelje, sorodnike in znance, a ondi za morjem nikogar! Ah kje neki najdem takovo cerkvico, kakor je naša gori med drevjem, kje takov zvon, ki bi tako prijetno zvonil k „angeljskemu češčenju"? In ondi na pokopališču spé oče in mati v gomilah, kdo bi zaljšal potem njuna groba, ko bi mene ne bilo tukaj? In naša vas Tuhinj, tako prijazna in zala, naša domača hišica, hruške in jablane krog mlina, visoke obraščene planine, zeleni travniki, polni duhtečih cvetic, njive pokrite s plodovi, oh moj Bog, moj Bog! kje najdemo kaj lepšega na svetu? In ljudje — ali tudi tam v Ameriki po slovenski hvalijo Boga, bodo li z nami enake vere, jezika in običajev, ki bi se popolnoma z nami radovali in trpeli, ki bi z nami prenašali težave? Ali ni jih ne — nikakor. — Jaz ne zapustim svoje domačije. Raje grudim tu košček suhega kruha, nego zobljem ondi sladkarije vsega sveta, kar jih duša poželi. O oče, o mati! čeravno spita v temnih grobéh, iz kterih vaju še-le prebudi glas trobente k večnemu vstajenju, vendar vaju ne zapustim, lepšala bom vajini gomili s cveticami in molila bom za vaši duši."

Katrica je zaplakala in tudi Janko je plakal — Valentinu pa je bilo nekako čudno pri srcu — že je hotel slovo dati svojim naklepom ter ostati dalje v Tuhinji, ali žalibog! Predaleč je zabredel v dolge, več ni bilo pomoči za-nj. Taka se godi vsakemu človeku, ki odlaša poboljšati se in popraviti krivice. „Stara navada, železna srajca" pravi pregovor.

Slednjič je prišlo tako daleč, da je prodal Valentin mlin in posestvo, prodal tujemu prišlecu, in tega si je bil sam vzrok; ne nesreča, temuč lehkomiselnost, slabo gospodarstvo in pohajkovanje in slabe navade so ga pripravile tako daleč. Daniel je kupil Valentinov mlin, in dobro ga je opeharil, tako da je ubogemu Valentinu komaj nekaj goldinarjev ostalo po plačanih dolgovih. Daniel je obrajtal odstotke in odstotke od odstotkov, in Bog vedi kakove dolgove je še iznašel.

Slednjič se je približal dan ločitve, ko je Valentin zapuščal z ženo Tuhinj, da bi se preselil v ono ljubeznjivo Ameriko; ali takrat je zgubil Valentin nekako vse veselje, kajti odpravljal se je, kakor bi šel k smrti. Kedar se je ozrl na zvonik, na pokopališče, na domači vrt, bilo mu je, kakor bi mu kdo z nožem srce prebodel. Takrat še-le je čutil neštevilnih trpljenj, ki so ga čakala; takrat je spoznal, kako zelo se je pregrešil, da ni slušal besedi umirajočega očeta, da je prodal lastnijo svojih dedov. Janko, Katrica, sorodniki in sosedje so stali zraven, in vsi so bili žalostni, vsi so milovali Valentina. Čuda, da mu takrat ni počilo srcé bolesti, takrat je občutil žalost, neizmerno žalost — in življenje mu je tako omrzelo, da je hotel skočiti pod mlinska kolesa.

Začel je slovo jemati. Poslavljal se je tako, kakor bi se imel sniti ž njimi še le v Jozafatovej dolini, poslavljal se je, kakor oni, ki že nima nobenega upanja več, in slednjič je djal: „Bog vas obvaruj!" Zdaj se je vsedel na voz, da bi se odpeljal do bližnega mesta, od koder bi potem dalje potoval proti Hamburgu. V tem hipu mu pride s pošte list. Mlakar ga brž odpečati, pogleda na podpis in glej! Bil je to list od Antona Brodárja, onega Štajerca, kterega je pred nekaj leti pogostil.

IV. List Antona Brodárja iz Amerike.

Hvaljen bodi Jezus Kristus! Preljubi Valentin! Morda še niste pozabili, ljubi Valentin, onega nesrečnega tujca, kterega ste sprejeli pred nekoliko leti pod svojo streho. Oni nesrečnež sem bil jaz Anton Brodár. Prišel sem srečno v Ameriko, in iz te dežele vam pišem sedaj list. Pred vsem zahvaljujem se vam in vašej ženi za gostoljubnost, ki ste mi jo skazali — naj vas blagoslovi Bog, ki povrača kupo vode, dane ubogemu z ljubeznijo, vse dni vašega življenja!

Morda želite kaj izvedeti o mojih dogodkih, kako mi je šlo doslej, posebno o Ameriki. Hočem vam napisati nekoliko vrstic.

Moj Bog! Danes, ko to pišem, je ravno sv. večer. In ko se spomnim v tem trenutku domovine in svojih bratov Slovencev in svojih mladih let, krvavi mi srcé in nehoté silijo mi solzé v oči. Zvezde bliščé na nebu —in ravno sedaj pričenja se po Slovenskem veselo koledovanje, glase se pobožne pesmi: „Pastirci vstanite," Angelj prikazal pastircem se je" in druge, otroci pa hité k jaslicam, gledat novorojeno dete. Mize so pokrite z raznimi jedili — na prtu hleb kruha. Povsod je veselje] — jaz sem tu edini, kakor puščavnik, oddaljen od svoje domovine, enak listu, ki ga otrese veter z drevesa, daj pade v valovje, da bi utonil. Nimam je žive duše, s ktero bi se mogel pogovoriti po slovenski, nimam ljubih znancev, nimam cerkve, v kterej bi mogel pomoliti, kajti najbliža cerkev je več milj od tod, a tudi ondi se ne poje pri maši slovenski.

Ali kaj, sem morda li jaz sam žalosten — ali ni še nesrečniših od mene? O so, so — ubogi sužnji trpinčijo se, kakor neumne živali v rokah neusmiljenih gospodarjev. Jaz vživam vsaj prostost, oni pa še te nimajo.

Taka je, žalostim se — a vendar je Amerika lepa, bogata, blagoslovljena dežela, kakor jih je malo na svetu. Posebno ta del Amerike, v kterem jaz prebivam, je neizrekljivo krasen. Visoke gore se dvigajo v nebo — veliko više, nego naše planine doma — neizmerne reke, proti kterim je Sava le majhina vodica, žené svoje mogočne valove, in ob bregovji se prostirajo gozdje, kterih se še ni doteknila nobena sekira, pri njih pogledu človeka nekako strmenje prevzame. Različna drevesa, velikanska v nebo kipeča, stoje mogočno z velikimi vejami, in po njihovih mladikah se ovijajo različne rastline, prepletene z najkrasnejšim cvetjem. Od daleč se čuje mogočno šumenje, kakor glas pobožnih pesem, kje daleč prepevanih, in res je to pobožna pesem, kajti prepeva jo natora sama na čast Stvarniku. Misli si še k temu premile pesmice tičev, in imel bodeš najprijetnejšo godbo na svetu. Samo enkrat sem bil v takovem gozdu, in tega trenutka ne pozabim vse življenje. Koliko je tu raznih rastlin in visokih dreves, na primeri palme velika, vitka drevesa, ki rode orehe, tolike kot otročje glave, ter dajó vino, moko, maslo in mleko, pa še druzega živeža. In kako je zemlja rodovitna — koliko je tukaj žita, sadja in cvetic? Drevesna volna, rajž, kava, sladkorjevo steblovje in druge enake rastline rasto tu skoraj brez obdelovanja. Tu je mnogo drazih kamenov, zlata, srebra in druzih kovin, da bi moral tu človek srečen biti, kakor se nam zdi na prvi mah. Prav za prav bi tudi jaz ljubil Ameriko z dušo in telesom, ko bi bila moja domovina. Oh stokrat bolj čislam pesek ob Savi in Dravi, nego vso krasoto amerikansko — in bil bi najsrečnejši na svetu, ko bi mogel otresti z nog tuji prah, in vrniti se v slovenske kraje, če bi tudi druzega ne imel, da bi vsaj počival v domačej zemlji.

Ko sem hodil v šolo, bral sem o slavnem Grku Odiseju, ki se je klatil deset let po morji in daljnih deželah. Nekdaj je prišel na otok, kjer je stanovala prezala boginja. Odisej jej je bil zeló všeč; zatorej ga je hotela pridržati pri sebi za moža ter ga obdarovati z neumrljivostjo. Ali Odisej (spomnivši se žene in ediniga sina, ki je zapustil še otroka, in otoka Itake, svojega rojstnega kraja, kteri, čeravno skalnat in nerodoviten, bil je vendar le njegova domačija) rekel je, spomnivši se vsega tega, za trdno boginji: „Prezala moja vladavka! lepa si, kakor nobena nevesta na svetu, in otok, na kterem prebivaš, je prijeten in vabljiv, in dragocena je neumrjočnost, in vendar bi vse to rad dal brez pomisleka, da bi le samo od daleč videl svojo domovino, otok Itako, in domači dim valiti se iz očetovske hiše proti nebu, potem bi rad umrl. Nočem tedaj neumrjočnosti, nočem tebe za ženo, kajti brez domovine me nič več ne veseli — in prej ko bo mogoče, spustim se zopet na morje in odjadram proti domovini. Ali se vrnem v očetnjavo, ali pa poginem v morskih valovih!"

Spomnili se boste, blagi Valentin, da je tudi ta pripovedka izmišljena, kakor ona o Midi, ker na svetu ni bilo nikdar bogov in boginj, ker le en sam je Bog, stvarnik nebes in zemlje; ali ta pripovedka brani v sebi važne nauke, kakor orehova lupina, ki obdaja okusno jedro. Odisej je bil pogan, in vendar je tako ljubil domovino, da se je vsemu, kar bi ga bilo moglo najbolj mamiti: neumrjočnost in imeti za ženo prezalo boginjo, naravnost odpovedal, da bi le videl dim domačega ognjišča, če bi zarad tega tudi življenje izgubil.

Oh predragi rojaki! Kolikokrat sem bil tudi jaz v takovem stanu! Kolikokrat bi bil rad dal polovico svojega življenja, da bi bil samo enkrat čul slovenski govoriti, samo enkrat videl od daleč slovensko vas, slovensko cerkev! Večkrat sem sredi polja pokleknil in prosil Boga, da bi mi dovoljil vrniti se v naročje mile domovine! Vendar pa ne obupam, ne preklinjam svoje usode, ampak vdajem se v Božjo voljo. — Njegovo ime naj bode češčeno! Če Odisej, pogan, ni obupal, temuč se zaupno zopet dalje odpravil, tem manj smem jaz kristjan obupati, ampak voljno prenašati težave življenja s pomočjó sv. vere, upanja in ljubezni. Odisej je dosegel slednjič konec svojih trudov, prijadral je do otoka Itaka, svoje domovine, kjer se je zopet srečno sešel z ženo in sinom — morda tudi meni podeli Bog to srečo, da se vrnem v premilo, predrago mi slovensko deželo.

Ali treba je ob kratkem nekoliko omeniti o mojem popotovanji v Ameriko. Srečno, čeravno po mnogih težavah, prišel sem do Hamburga, velikega mesta ob morji, od koder gré največ ladij v Ameriko. Nisem ga imel božjaka v žepu; po sreči sem imel nekaj francoščine, angleščine in nemščino, da sem se mogel vsaj pogovoriti. Začel sem popraševati po kakem delu, in z veliko težavo sem dobil službo na ladiji. Bila je to težka služba, kajti moral sem nositi težke zaboje na ladijo, ali prislužil sem si vsaj toliko, da sem se preživil ter si napravil nekoliko obleke. O dveh mesecih se mi je posrečilo, dobiti na nekej ladiji zastonj hrano in priložnost prepeljati se v Ameriko. Za vse to sem opravljal pisarsko službo ladijinega tajnika; to so takovi, ki pišejo liste in razna pisma pri kapitanu ali ladijinem poveljniku. Uki prejšnih let so mi pomogli mnogo. Odrinili smo na morje, in kmalo nam je zginila zemlja izpred oči. Krog in krog je bila voda in nič druzega ni se odpiralo očesu, nego grozna morska širjava.

Pri tej priči so mi prišli na misel nekteri Kranjci, ki so zapustili domovje in se preselili v Ameriko, ki prebivajo večidel blizo Michiganskega jezera blizo svojega blazega očeta, slavnega misijonarja Friderika Baraga. Tudi kak Štajarec je že poskusil tu svojo srečo.

Med delom in raznimi opravki je čas kmalo potekel, in slednjič smo prišli v Novi York, največe mesto v Ameriki. Stopili smo na suho; ali sedaj je bila zopet nova skrb, kaj čem začeti, kam se obrniti?

O kako mi je prav prišlo znanje angleškega jezika, ker kmalo sem dobil pripravno mesto, kot prodajalec raznega blaga po ulicah. Ker pa mi to ni dolgo šlo po sreči, postal sem voznik, in ta služba mi je bila precej všeč. Plača ni bila slaba, kajti imel sem od začetka trideset, pozneje pa šestdeset dolarjev mesečne plače; pa tudi stroškov je bilo mnogo, in da sem imel opravil na vse pretrganje, razume se samo po sebi. Le vsak deseti dan imel sem prosto, sicer pa je bilo treba vsak dan po deset, včasih po dvanajst in včasih celó po štirnajst ur neprenehoma na kočiji sedeti, če je še tako lilo ali pa zmrzovalo zunaj. Kakega pol leta sem bil kočijaž, dokler si nisem prihranil kakih sto dolarjev. Potem pa sem nakupil blaga, in sedaj hodim po Ameriki, kot prodajalec. Ne godi se mi ne ravno slabo — ali premoženja pa še nimam nič, in ne vem, če ga bom kedaj imel.

Prebivam že od začetka sem v zjedinjenih državah, v največem delu Amerike. Navadno se klatim bolj po južnej strani. Če mi pojde s kupčijo po sreči, poskusil bom v Kalifornijo, kjer zlató kopljejo.

Ravno prej sem pisal, da je Amerika rodovitna dežela, krasna in bogata, in posebno ta dežela zjedinjenih držav, v kterej navadno jaz prebivam; ker pa na svetu ni nikjer prave sreče, ker se ne najde nikjer popolna, prava krasota, ker ima vse svoje težave, tako ima tudi Amerika svoje slabosti in napake. Res so ondi krasne in koristne rastline in živali, so pa tudi mnoge strupene, velikanske kače, grozoviti jaguarji ali amerikanski tigri, ki mnogo ljudi raztrgajo in požro. In najbolj žalostno je, da tu še gospodari sužnost, da imajo ljudje svoje bližnje za nekako živino. Res je tu mnogo zlata in srebra, ali ne da bi ga kar s periščem grabil, ampak težko je treba delati, predno se kaj dobi. In večidel si prislužijo oni delavci v zlatorovih komaj toliko, da si preskrbé potrebni živež.

Kar se dela tiče, je tukaj bolj potrebno, nego pri vas v Evropi — v najboljši izgled sem vam lehko koj jaz, in nesrečen oni človek, ki gre sem brez vednosti in znanja jezikov, posebno angleškega. Vrh tega pa je tudi treba pomisliti, da je že marsikteri, ki se je odpeljal v Ameriko, našel v morji svoj grob in njegovo telo so požrle ribe. Zatorej jaz svetujem, da je najbolje ostati doma, spominjaje se pregovora: „povsod dobro — doma najboljše." Zategadel vam svetujem, dragi Valentin! Ako še namerjate preseliti se v Ameriko, in rotim vas pri vsem, kar vam je najdražega, pri spominu na vašega blazega očeta, ne zapuščajte domovine, ker tudi ondi lehko srečno živite, da le Boga ne pozabite in izpolnujete njegovo sv. voljo, in ako boste izhajali s svojim. Pred vsem pa je treba delati in skrbeti za poduk in izobraženost. Delavnosti in olike je dan današnji našemu narodu najbolj potrebno; sicer se ne dvignemo nikdar iz prepada. Ostanite tedaj oče mlinar v deželi, ne prodajajte ptujcem domačije, sicer vas bo Bog hudo kaznoval.

Kedar si izvolim stalno bivališče, naznanim vam, in prosil vas bodem, da mi kaj pišete, ali ste še zdravi in če se še odpravljate v Ameriko. Ostanite zdravi ta čas in pozdravite mi svojo družino. Morda se še kedaj vidimo, kajti ako bo Božja volja, vrnem se v domovino, da bi vsaj počival med svojimi; žalostno je umreti na ptujem. Priporočam vas Bogu, moj Valentin, prosim ne pozabite me siromaka v molitvi, tudi jaz bom za vas vedno Boga prosil. Sedaj pa ostajam na veke s hvaležnim srcem vaš zvesti rojak in prijatelj.

Anton Brodár.

V. Čez deset let.

Zopet je bilo proti večeru, kakor v začetku naše povesti, tudi solnce je ljubo svetilo, kakor pred desetimi leti in je obsevalo z zlatimi žarki Tuhinjsko okolico. Deset let — koliko se spremeni o tem času na svetu? Še se dviga Tuhinjska cerkev in njen zvonik s križem na vrhu kaže proti nebu, v znamenje, da je ondi naša prava domovina. Potok teče, kakor prej, in kolesa se vrté v mlinu, ki je bil nekdaj Valentinov, — pa tudi ta se je dokaj spremenilo. Na pokopališča so se pomnožili grobi — in ne samo v mlinu, ampak skoraj po vsej vasi so bili že drugi gospodarji. Nesrečni začetek je storil Valentin in za njim so še marsikteri gospodarji zapravili svoja posestva ter se pogreznili v revščino.

Kacih deset let od takrat že proti večeru je koračil po cesti proti Tuhinju neki popotnik, kteremu so bile znati na obrazu sledi mnozega trpljenja in velike žalosti, in izpod klobuka so mu viseli že sivi lasjé in dolga brada mu je segala na prsi. Čez ramo je imel obešeno torbo, v rokah debelo gorijačo in obleka njegova bile bo stare cape, ki so mu komaj zakrivale truplo.

Oglejmo nekoliko bolj na tanko tega popotnika ali berača, in koj spoznamo, čeravno je ves spremenjen in postaran, v tem razcapanem človeku s torbo čez ramo, nam že znanega mlinarja Valentina Mlakarja, ki je zapustil pred desetimi leti domovino ter se preselil v Ameriko. Tako daleč je prišlo tedaj slednjič s premožnim mlinarjem, da je prinesel mesto zlata in drazega kamenja, ki se v Ameriki, kakor je pravil, kar s periščem grabi, beraško palico in prazno torbo s seboj! Taka se navadno pripeti, ako ne izhajamo s svojim, ako nočemo z rokami ali glavo delati za pošteni košček kruha. Živi bogaboječe, skrbi za učenost, za oliko, delaj marno in neprestano, ne zapuščaj domače dežele, čeravno te včasih teró nadloge, ker na zemlji ni najti prave sreče, — da ne prideš v revščino do beraške palice, kakor naš Valentin, ki je hotel grabiti zlato s periščem, a delati ni hotel, kteremu je bilo pretesno med domačimi — in sedaj ga je doletela takova nesreča.

Počasno hodi Valentin. Utrudila ga je že dolga pot, pa ne tolikanj truplo, tem več dušo; ta je bila popolnoma potrta mnozega trpljenja in bolesti, in Valentin je bil že na robu prepada. Res milovanja vreden je bil stan njegove duše! Na enkrat se mu je zdelo, da vidi svojega očeta in duhove prednikov, ki ga kličejo: „Nesrečnež! Kaj si storil, da si zapravil gospodarstvo, zapustil domovino? Pogubljen bodi — ne hodi sem in ne kali nam mirú v grobéh - pojdi daleč po svetu." In zdelo se mu je, da vidi roje hudobnih duhov, ki ga podé, in od vseh strani je čul strašni glas: „Nesrečnež — pogubljenec." Ali zdajci se mu je zdelo, da vidi krasnega angelja, padel je na kolena in vzdignil iz dna srcá: „O Bog, zelo sem grešil — odpusti mi, odpusti, kaznuj me, ali odpusti izgubljenemu sinu, ki je zapustil tvoja pota." Koj na to so zginile grozne prikazni, in nekak blag pokoj se je vrnil v Valentinovo bolestno srcé. Pa saj ni čuda, tako iz srca še ni nikdar spoznal svojih grehov, ker prej je vedno iskal vzroka svojej nesreči pri druzih ljudeh, sedaj pa v sebi samem.

Valentin se ozre po dolini, — in zdajci zapazi pred seboj svojo rojstno vas Tuhinj, zapazi cerkev, na kterej se je bliščal krasni križ, znamenje vere, pozlačeni z zadnjimi žarki zahajajočega solnca. Valentin je bil sedaj ravno na onej višini, pod ravno tistim hrastom, kjer je molil pred desetimi leti tako prisrčno Antoni Brodár.

Milo je zajokal Mlakar, razgledavši rojstni kraj, potem pa je začel moliti: „O najboljši, najdobrotljiviši, večni Bog! S čem sem zaslužil tolikanj sreče, da še vidim pred smrtjo svoj rojstni kraj, kjer sem najprvo zagledal luč svetá, kjer sem preživel toliko srečnih let, kjer bi še dan današnji lehko živel, kot v raju, ko ne bi me bile moje pregrehe, moja lakomnost, zapeljale v pogubo. O večni Bog, kralj nebes in zemlje, Oče najmilostljiviši! prisrčno se Ti zahvaljujem, da si mi dovolil vrniti se v domovino, da bodo vsaj tu počivale moje trudne kosti. Oh usmili se me, Oče nebeški, ubozega grešnika, ki iz globočine srcá obžaluje svoje dolgé in grehe, in odpusti mi vso hudobijo, ki sem jo učinil. Mnogo, mnogo sem pretrpel, izgubil sem ženo in edino dete, deset let sem delal kakor živina; oh ko bi mogel najti tu kak kotiček na stara leta, da bi se mogel pokoriti in delati za izveličanje!

Med tem je zazvonilo pri cerkvi „ Angeljsko češčenje", in popotnik je jel pobožno opravljati svojo večerno molitev. Milo je klenkal zvon, oznanjevaje popotnemu nekako tolažbo in upanje. Zadnji žarki zahajajočega solnca so še enkrat obsijali križ na cerkvi, potem pa je zašlo solnce in večerna zarija se je jela rudečiti na nebu. Valentin je dolgo molil, slednjič pa je vstal, vsedel se na kamen ter gledal s solznimi očmi proti rojstnej vasi. V tem se je začul ropot mlinskih koles. „Oh moj preljubi mlin", vskriknil je, „sedaj se vrté tvoja kolesa!" — in globok vzdihljej je pretrgal je dalje njegove besede.

»Marsikaj se je tu spremenilo", djal je naposled, „hiš je nekaj več, drevesa so veča, uni-le gozd bolj zaraščen, in ti-le topoli, pred desetimi leti še tako majheni, so zdaj širokoveja drevesa. Čas bo že, da bi se odpravil, ali kam se čem obrniti? Nihče me ne pozdravi, k večemu z grdimi besedami, kar sem žalibog zaslužil, zakaj pa sem zapustil lehkomiselno domači kraj? Že vém, kam pojdem — na pokopališče, ker ondi je grob mojega predobrega očeta, kterega poslednje volje nisem izpolnil, tam je materin grob, onde spe moji dedje in preddedje".

Zavil jo je tedaj proti pokopališču, ali prej se jej se ozrl na mogočni hrast in se domislil, kakor je pred dvanajstmi leti tu molil Štajarec Anton Brodár, in Bog je uslišal njegove prošnje.

„O Bog! kako si dobrotljiv!" pravi Valentin, „saj je vendar ta pošteni Anton največ storil, da me je odkupil iz sužnosti.

Oh, kako obilno si mi povrnil Oče nebeški to malo zaslugo, ki sem jo skazal ubogemu ptujcu! Morda tudi moje prošnje spolniš dobrotljivi Bog! morda se tudi mene usmiliš."

Pot je držala mimo mlina. Nehoté je zaplakal Valentin, ko je prišel do mlina, spomnivši se nekdanjih časov. Ta mlin je bil nekdaj njegova lastnija; sedaj pa pride sem, kakor ptujec, berač. Nekaj trenutkov je stal oprti na gorijačo, premišljevaje, bi li stopil noter in prosil prenočišča; saj je Daniel Fuchs skoraj zastonj dobil od njega mlin, in bila sta vedno tako prijatelja, sedaj bi mu lehko nekoliko pomagal v nesreči. Že je hotel dalje iti ko pride iz mlina Fuchs sam in jezno zarentači nad njim: „Was willst du bier, Bettler? Hier gibts keine Herberge, pack dicb, oder ich werde dich mit Hunden hetzen lassen" (po slovenski: kaj hočeš tu berač? tu ni gostilnica, spravi se strani, sicer bom pse nahnjskal).

Jeza je zgrabila Valentina, ali naglo se je upokojil, rekoč: „Bog, odpusti mu tu trdosrčnost, ne štej mu za greh," potem pa je šel na pokopališče, kjer je s solzami mučil grob staršev, ki ga je spoznal po križu in napisu.

„Odpusti oče, odpusti mati!" šepnil je, „da nisem slušal vaših svetov, da sem zapravil domačijo, da bi si poiskal ondi za morjem boljšo srečo. Oh Bog me je hudo, pa pravično kaznoval."

Zatopil se je v gorečo molitev, dokler ni slednjič utrujen zaspal na gomili. Med tem se mu je senjalo, kakor bi bil prišel na uni svet — in ondi je bilo krasno in veselo. Povsod bilo je polno cvetic, prijetna godba je razveseljevala uho, solnce je krasno svetilo. Videl je ondi prijatelje, znance, sorodnike, in vsi so ga prijazno pozdravljali. Tudi svojo ženo z detetom je videl, in dete je stezalo rokici proti njemu. Tudi brat Janko in sestra Katrica sta prišla — in Valentinu bilo je lehko pri srcu tako lehko, kot bi bil malo, nedolžno dete. Ali naglo se je spremenil prizor — morski valovi so bučali, in on je bil na ladiji, ktero premetavajo razburjeni valovi. Vidi, kako se je topila v valovih preljuba žena in edino dete, ko se je potopila ladija. Vrgla ga je nevihta nekam na suho — in ko je ves premočen, drgetaje iskal pomoči, zapazil je na levej Fuchsa, ki se je norčeval ž njim. Na desnej pa je stal Brodár z roko na srcu, hité na pomoč. Hotel je vstati Valentin, pa moči niso dopuščale. Sedaj zapazi svojega očeta, kakor je bil v življenji, popolnoma enak. Na prsih so mu bliščale svetinje iz vojsk, ki je je obsevalo krasno solnce, in na glavi je imel mlinarski, močnati klobuk. Približal se je oče Valentinu, in segši mu v roko, rekel je prijazno: „Sin — veš li, kaj sem ti naročil, da bi živel pošteno, in ne zapravljal svojega posestva. Nisi slušal mojih besedi, zato te je Bog ostro kaznoval, kajti Bog kaznuje hudo neubogljive otroke. Ali že se je približal konec tvojega trpljenja — Bog je videl tvoje skesano sreč ter uslišal tvojo molitev, zatorej so ti odpuščeni tvoji grehi. Pomisli, kaj sem ti pravil takrat, če bi bil kedaj tudi sam kriv, da bi padel v nesrečo ter mnogo trpel, obrni se vedno k Bogu, spoznaj svoje grehe, obžaluj je, spokori in poboljšaj se, in Bog ti odpusti, ker on noče smrti grešnikove, ampak da bi se spreobrnil in živel. Nikdar ne pozabi teh besedi, in skrbi vse življenje, da popraviš, kar si storil zlega. Potem bodeš zopet srečen, zopet dobiš ženo, dete in mlin — in sedaj se ločiva, sin moj!" In starec je hotel oditi, ali Valentin pravi: Oh oče! meni je tukaj tako dobro, vzemi me s seboj, kajti ondi na svetu je tako pusto, tako žalostno." — „Nikakor moj sin," odvrne oče, „to ne more biti, ti moraš biti drugim v izgled, ti moraš odvračali druge od obupa. Le pošteno živi, — kmalo se snidemo, in potem bodemo živeli skupaj na veke." In starec je zginil in zdajci bil je Valentin v svojem mlinu, in pri njem žena, prijatli, znanci in Brodár — med tem pa se je zbudil.

,,Oh to so bile le sanje," pravi Valentin, „bolje bi bilo, ko ne bi se bil zbudil, ali pa zaspal na veke." Zopet je sijalo solnce, in Valentin je spal celo noč na očetovem grobu. Vstal je, opravil jutranjo molitev in začel je premišljevati, kam bi se obrnil.

„E! Najprej pojdem v krčmo," mislil si je, „ondi najprej kaj pozvem o sestri, bratu in prijateljih. Bog jih je morda še ohranil zdrave, saj On skrbi po očetovsko za svoje otroke.

VI. Pogovori v krčmi.

Valentin je menil iti najprej v krčmo, pa brž je spremenil svoj sklep, ko je zaslišal glas zvona, ki je vabil k sv. maši. Spomnil se je pregovora: „Kdor je z Bogom, njega tudi Bog ne zapusti." Odpravil se je k službi božjej, da bi dal hvalo Najvikšemu, da bi se mu zahvalil za srečno vrnitev v domovino. Z veseljem je pozdravljal Valentin Mlakar staro svetišče, v kterem so molili njegovi preddedje in o kterem je prejel sv. krst. Prišed v cerkev, padel je na kolena ter molil goreče; molitev njegova pa se je povzdignila pred prestol Najvišega, kakor duhteči dar hvaležnega, skesanega srca, hrepenečega po nebeškej domovini.

O čudovita moč molitve! Nesrečni oni, ki ne moli, ali pa ne zna moliti. Molitev je pogovor z Bogom, in še več, nego pogovor, — združitev je z našim Očetom v nebesih, najboljše sredstvo doseči svojo popolnost — molitev lajša trpljenje na zemlji, molitev nas povzdiga ž zemskega dola pred sedež Vsegamogočnega.

Valentin je molil spokorno, molil iz globočine srcá in duše, in ne samo z ustmi, kakor mnogi ljudjé; prosil je neprenehoma usmiljenja — In Bog se ga je usmilil, kajti Bog je tako dobrotljiv in ljubezniv proti svojim otrokom, da jim vedno odpušča, če se le zopet poboljšajo, in vselej usliši njihovo molitev, ker ona nam pomaga k večnemu izveličanju, k našemu časnemu in večnemu blagru.

Potolažen na duši, odpravi se Valentin v krčmo. Cerkev in krčma, kakov razloček, pa vendar kako pogostoma podkopuje krčma blagi ypliv cerkve! Pa o tem govoriti, ni naš namen.

Valentin, prišed v tuhinjsko krčmo, pozdravi prijazno ter se vsede v kot pri durih. Komaj so mu ozdravili pričujoči, tako so bili vtopljeni v pogovore in vino.

Krčmar, majhen možiček, točil je pridno in črtal s kredo na stare, okajene duri — vaščanje pa so popivali težko prisluženi denar, ter se pogovarjali o — Ameriki. Tudi ti tedaj so se menili o Ameriki, o Ameriki, kamor so sklenili preseliti se.

„Hudimanska reč ti!" pravi Jernej Kosmač, ,,pusto, pusto življenje je pri nas! Človek dela, kakor živina, pa se vendar nikjer nič ne pozna. Šembrano je žalostna naša osoda — tu ne vémo kaj početi, treba bo iti v Ameriko."

„Ko bi kaj zaslužka bilo," oglasi se Korparjev Jaka, „ali ljudi je sedaj toliko, da vse mrgoli, drug drugemu kruh spodjedajo. Prej sem si pri drvih v planini toliko prislužil, da sem lehko preredil ženo in otroke, sedaj pa ni nič. Lakote bom moral poginiti, če ne grem v Ameriko."

„Kaj zaslužek," ugovarja Rožanec, majhen možiček, „ko bi le toliko davkov ne bilo! Vsak dan pride kaka nemarnost od gosposke: sedaj je treba plačati „fronke", zdaj večo, zdaj priklado, hišni davek in Bog vé, kaj si še vse izmišljuje gospoda, da bi nas bolj oskubla. Letine so slabe, nič skoraj ne pridelamo, davek pa vedno veči, kam bomo pa prišli, Bog pomagaj? Kar naravnost v Ameriko bi šel, ko bi le toliko denarja imel; tam bi jo že kako previl."

„In pa jaz", oglasi se naglo že precej starikavi mož Pratkar, „koliko sem moral pa že jaz plačati. — Gospoda odira brez milosti. Ne davno, kakor veste, umrla mi je žena in meni je zapustila posestvo, ki je bilo prej njeno. Jaz sem dal to reč na-se prepisati, in kaj pravite k temu — trideset poštenih, krvavo pridobljenih goldinarjev moral sem plačati za tisti kos popirja. Jokal sem se skoraj, ko sem štel denar na mizo, škrici pa so se smejali. Se vé da, oni se lehko smejo, ki ne vedó, kako se denar služi, meni pa je drugače, na vsak krajcar moram gledati, kako bi ga obrnil, da bi mi bolj prav prišel. Dobro nas dero, dobro in večkrat sem že mislil, da bi jo potegnil v Ameriko. Daniel Fuchs, ta-le skopuh gori v gradu, saj ga poznate, pravil mi je, da ondi ni preslaba."

„Pa tudi to je res," jezil se je zopet drugi gost, Gregec, kteremu so sploh rekli zavoljo njegovega rudečega obraza „Krvavec," ,,da pri nas dan današnji človeka za vsako neumnost zapirajo v ječo. Kaj sem jim jaz storil, da so me vteknili v lukinjo štiri tedne in potem še pol leta? Dobro jim se bo še utepalo vse to, ker so mi storili takovo krivico, vse naj......." tu je začel razgrajati, da si še vsega napisati ne upamo. „Tudi jaz pojdem v Ameriko, tam bo več prostosti, in za vsako neumnost tudi ne kaznujejo in zapirajo v ječe."

„Tako-le je le, ljubi moj Gregec," pravi na to župan Lazar, ki je ravno kar prišel v krčmo po nekovih opravkih. Ta mož je bil vsega spoštovanja vreden, nikdar ni posedal po krčmah in popival. „Veš, pravica mora biti na svetu. Potolkel si bil Franckovega Jaka, zatorej si moral sedeti štiri tedne. Potem si prestopil sedmo božjo zapoved, in to ne prvikrat, zatorej ni čuda, da te kaznujejo."

„Prav je, prav — tatove je treba kaznovati," djali so vsi, „sicer nam vse pokradejo."

„Kaj, jaz tat" — hudoval se je krvavi Gregec, „Jaz kedaj kradel? Kje? Tiste sekire na farovškem dvorišču nisem ukradel, ampak našel. Da sem nekoliko drv v gozdu vzel, to ni nikomur nič mar, kajti gozd je Bog za vse stvaril. Po kakej pravici ima grajščinski sam gozd v pesteh, mi pa ne? Je-li to pravica? In da sem tiste vrbe za cesto posekal, za kar ste me vi oče župan tožili, Bog vam grehe odpusti, je-li to kaj hudega? Drva rastó za vse. In da nisem hotel plačati krivemu Jurčeku žganja, zató ker ni bilo za nič, to tudi ni nič tacega, kajti Jurček je neveren človek, nikdar ne gre v cerkev, zató ga je pa Bog kaznoval, da je ves pokvečen. Nemara, da je celo Jud, Judje so pa Kristusa križali. Moj Bog, kje je pravica, sodnija me kaznuje in v ječo zapira, sedaj pa me še vi objedate, dá, dá! V Ameriko pojdem, med tako nehvaležnimi ljudmi nočem več živeti."

„Le pojdi," reče Lazar, „samo zapomni si, da ondi za male pregreške ušesa režejo, za velike pa obešajo."

„Prav ravnajo s potepuhi in tatovi, in da bi se tudi onemu tako zgodilo, ki mi je telico ukradel!" kričal je hribovski kmet Janez Vrbovec.

„Sram te bodi, da bližnjemu hudó želiš!" pravi Lazar, „prepusti kazen Bogu, on bo prav sodil."

Gregec slišati o telici in obešanji zarad tatvine, postal je rudeč, ko rak, in urno se je pobral iz krčme, drugi pa so se dalje pomenkovali o Ameriki.

„Izbijte si iz glave Ameriko," govoril je dalje župan Lazar „ali ne veste, kaj se je zgodilo z Mlakarjem, ki je prodal mlin. Prišel je pozneje list do njegovega brata, da je utonil v morji z ženo in otrokom. Tako je umrl zapuščen brez spovedi, brez svetih zakramentov, in ne leži v blagoslovljenej zemlji, ampak ribe so ga požrle. Bog se usmili njegove duše! In mojemu bratu Jaku, kako mu gré slabo! Ni dolgo, kar mi je pisal iz Amerike, in tako toži, da je strah. Jaz pravim: ostanimo doma, če nas tudi včasih revščina tare, kajti čem delj človek gré, tem delj mu kažejo, pravi pregovor, in drugi se glasi: Povsod dobro — doma najboljše."

Vsi so pokimali z glavami, potem pa se oglasi Korparjev Jaka: „To je vse prav lepo in prijetno, ali ne pomaga nič, ljubi oče župan! Zaslužka ni, odkar grajščinski sam drva spravlja s planine. Po leti se že še prebije, ali kaj bo pa zima rekla, zima?"

„Lepo vas prosim, oče župan, povejte mi," pravi Rožánec, „kaj pa vendar hočem tukaj početi? Petdeset goldinarjev plačujem davka, ne prigospodarim pa nič. Kje bom neki jemal. Ko bi bila živina bolj draga, odredil bi kaj ter prodal kak rep iz hleva, sedaj pa ni vredno, da bi redil, škoda klaje. Há, včasih je bilo že drugače, ko ni bilo železnice, takrat sem na dan več zaslužil z voli, ko sedaj celo leto, dan današnji pa vse ta nemerkaj požré!"

„Jaz sem tudi enacih misli, da se bo treba prej ko mogoče odpraviti v Ameriko," pritrjeval je Pratkar, „sicer mi gospoda na zadnje še posestvo proda, in na stare dni pojdem beračit z mavho po svetu."

„Prav imate, v Ameriko pojdemo vsi," kričali so kmetje, „hajdi v Ameriko!" Trčili so s kozarci in na dušek izpili do dna, vino pa jim je še bolj razgrelo glave ter je navdušilo.

Lazar se je ozrl po krčmi in v kotu zapazi Valentina Mlakarja. Obraz mu je bil znan, položil je roko na čelo, da bi se spomnil, kje je videl tega človeka. Pa nikakor se ni mogel spomniti, zatorej ga vpraša: „Odkod pa vi, oče! — Kaj pravite o tem, kar se mi pomenkujemo, — zakaj pa vi ne greste v Ameriko? Nikakor se ne morem domisliti, od kod bi bili. Gotovo ste od daleč, kajti poznam vse stare ljudi tod okrog, ker večkrat k meni pridejo."

Valentin je poslušal vse te pogovore na tihem, in žalostne misli so ga prehajale. Ti ljudje po revščini prisiljeni so se spravljali v Ameriko, on pa je tako lehkomiselno ravnal, kajti čeravno je imel več, nego je potreboval, vendar je zapustil rojstni kraj, pustil kruh in pogače ni dobil. Dobro je sprevidel, da se tem ljudém huda godi, pa še boljše je spoznal, da jim tudi v Ameriki ne pojde dobro, in sam ni vedel kaj storiti, da bi jim izbil iz glave te misli. Tako premišljevaje, pobesil je žalostno glavo, in skoraj se je zjokal, ko ga vprašal Lazar.

Prebudi se iz zamišljenosti, ali prav za prav iz sanj, pogleda krog sebe in pravi slednjič: „Prašate od kod sem? Od daleč in od blizo, kakor hočete. Mnogo bi vam lehko povedal o Ameriki in Valentinu."

„Kaj o Valentinu!" kričali so vsi, „povejte, kaj veste o Valentinu, zelo radovedni smo."

„O Valentinu tedaj hočete vedeti, naj bo, zvedeli boste."

Pri teh besedah je vstal s sklopi, vstopil se sredi sobe in pogledavši po nazočih, je djal: „Jaz sem Valentin Mlakar!"

„Kaj, vi Mlakar!" začudili so se vsi, vi, v cunjah, vi mlinar, s torbo čez ramo in tako shujšani? E pojte, pojte, vi niste Mlakar."

,,Jaz pa rečem, da sem Mlakar," pravi ta, „Oni-le mlin, ki se vidi od tod, bil je moja lastnija, véliki zvon v zvoniku je napravil moj ded, in podobo v altarji moj ranjki oče, Bog mu daj nebesa! Moja žena Neža je bila hči starega Škrbinca, sestri je bilo imé Katra in brata Janko. O moj Bog, moj Bog, ali še živita?"

Tu je zaplakal na ves glas in debele solzne kaplje, kakor vinske jagode, vdirale so se po velem licu v sivo brado. Zakril je obraz, in samega joka ni mogel ni besede dalje spregovoriti; le ječal in ihtel je, kakor majhen otrok, da so slednjič tudi pričujoče solze posilile. „Je že res, vi ste Mlakar," pravi potem Lazar, „dobro vas poznam po vašem glasu in obličji. Na prvi mah se mi je zdelo, da ste kak znanec. Dobro došli Valentin, vsedite se na klop in potolažite se, Bog se usmili; ker vas je že tako daleč pripeljal, vas tudi odslej ne zapusti."

Valentin se vsede, strastno stisne podano desnico, ali jokal se je še vedno, kajti zeló ga je pretresnil ta trenotek. Se le s časom se je nekoliko upokojil in njegov obraz se je razvedril. „Bog vas oblagodari, za vaše pošteno srce," pravi Lazaru, „da se me ne sramujete siromaka, čeravno sem razcapan. Bog naj vas blagoslovi za vse to. Ali povejte mi, živi še moj brat Janko in sestra Katrica?

„Še živita še, pa v velikej revščini, ker ju je Daniel grdo ogoljufal. Jemala sta naprej denar in on jima ga je dajal, potem pa ju je odpravil s samo pobotnico. Dolgo so se toževali, ali Janko in Katrica sta bila premalo znana s pravniškimi rečmi. Dobila sta sicer pravdo, ali denarja jako malo, ker je preveč tožba pograbila. Katra se je omožila ter vzela Kraguljevega Gašperja v Kostanjevem. Jankota pa so vzeli v vojake, ko je bila 1859 leta vojska na Laškem. Hrabro se je obnašal, slednjič pa je bil ranjen in vjet. Gnali so ga daleč tje na Francosko, menda celo v Parizu je bil. Rana se mu je popolnoma zacelila in sedaj stanuje doli za Savo, blizo Štajarskega, kacih šest milj od tod. Zadnjikrat sem ga videl pred letom na božji poti pri Novi Štifti. Kupila sta z ženo pol zemljišča in gre jima tako le za silo. Janko ima vedno le še veselje do vojaščine."

„Hvala bodi Bogu, Najvišemu!" djal je Valentin „da le še živita. Tudi njune revščine sem jaz kriv. Daniel ne bi ju bil ogoljufal, ko ne bi bil jaz šel v to nesrečno Ameriko, ko ne bi bil prodal domovja ptujcu."

Kar je, je," djal je Lazar, „čemu sedaj žalovati, ker nič ne pomaga, bolje bo da nam poveste svoje dogodbe. Morda spreobrnete te-le tu, da ne bi zapustili svoje dežele. Gotovo pa ste že lačni, pojdite torej z menoj, da se nekoliko pokrepčate, po tem tudi vi pridite tje-kaj k meni, če hočete poslušati, in Valentin nam bode pripovedoval svoje dogodbe."

To rekši, odšel je z Valentinom, drugi pa so se urno razkropili po vasi, da bi raznesli novico o Valentinu.

VII. Valentin pripoveduje svoje dogodbe.

Župan Lazar je peljal vso množico na vrt, in koj po tem je prišel Valentin, da bi povedal svoje dogodbe; poprej pa je še pozdravil znance in žlahtnike. Potem se je vsedel na stol in začel tako-le svojo povest:

,,Ko sem zapustil Tuhinj, prinesel mi je pismonos pismo od onega nesrečnega Štajerca, ki je nekdaj pri meni prenočil. Prosil me je, da ne bi zapuščal domovine, opisovaje mi, kako težavno je življenje na ptujem. Oni list me je tako prevzel, da bi bil rad dal polovico življenja, ko bi bilo mogoče, spremeniti okolščine in ostati doma. Bilo je že prepozno ostati doma, tudi me je bilo sram in sam nisem vedel, kaj bi počel. Se ve da bi bilo boljše, ko bi bil ostal.

Odpeljali smo se — in ko mi je zginil izpred oči Tuhinj, ko sem še samo zvonik naše cerkve videl, prešinila mi je srce taka žalost, da ne morem povedati. Podoben sem bil umirajočemu, ki si je sam kriv smrti, ter se poslavljuje s svetom za vselej. In moja žena Neža, kako je tarnala in jokala! Zginil je slednjič tudi zvonik, le križ na vrhuncu se je še enkrat posvetil, obsijan od solnčnih žarkov, potem pa nisem več videl svoje prijazne vasice. —

V Celji smo sedli na železnico in šlo je dalje, da je kar migalo pred nami. Ali zdaj bil je še-le joh, ko smo prišli na Nemško. Nihče nas ni več pozdravil po slovenski, nikjer ni bilo nobene slovenske duše.

Slednjič smo prišli v Hamburg, in srečno smo se spravili na ladijo. Ker je bil dober veter, odrinili smo koj na morje. Zemlja nam je začela zginjati izpred oči, in potem nismo drugega videli, nego vodo krog in krog ter nad nami sinje nebo. Na ladiji ni bilo nikogar, ki bi bil znal slovenski in jaz sem le malo umel nemški.

Začela nas je napadati morska bolezen, namreč, človeku pridejo neke težave in jame se mu vrteti v glavi. Takova bolezen je jako nadležna. Razun tega nismo imeli nikakoršnega opravka, zatorej nam je začelo dolg čas prihajati, zlasti po domačem kraji.

Ko smo se že dolgo časa vozili, nastane huda burja. Ko sva se jaz in žena pogovarjala polna nepokojnosti in žalostnega predčutja, zaslišiva grozen krik na ladiji, in kmalo sva zvedela, da je ladija v strašnej nevarnosti. Vihar je prihajal vedno veči ter premetoval našo ladijo, kakor suh list. Oh to je bila strašna noč; še sedaj me mraz pretrese, kedar se spomnim na to. Velikanski valovi, veči, nego naša cerkev, butali so ob ladijo, žugaje potopiti jo. Kmalo se je vzdignila, kakor bi hotela zleteti nad oblake, potem pa je zopet butnila navzdol skoraj na morska tla. Jarbole in vrvi so pokale in škripale, voda se je valila skozi luknje v ladijo, in tu je bilo vse temno, strašno krog in krog, le ene zvezde ni bilo na nebu; blede luči v svetilnicah na ladiji pa so brlele, kakor sveče pri mrtvaškej trugi. Brezupnost se je polastila mornarjev in popotnikov na ladiji — ruvali so si lase, strašno kleli, le malo število jih je bilo, ki so molili in klicali Boga na pomoč. Jaz sem stal tiho, kot okamnjen, — moja Neža pa je klečala z malo Barbiko, najino hčerko, v koti in goreče molila. Tudi jaz sem jel moliti — vse molitve sem zmolil, ki sem jih znal iz glave. Priporočil sem dušo Bogu, kajti v kratkem času bi bilo lehko po življenji. Videl sem dobro, kako je telebil vihar nekoliko nesrečnih v morje, in tudi jaz sem pričakoval kaj tacega vsaki čas. Ladijo je gnal vihar, daje letela, kakor tica pod nebom. Slednjič je nastal vesel krik, ker bila je že blizo suha zemlja; ali radost je bila kratka, kajti v tem hipu je butnila ladja ob skalo, in od vseh strani je drla voda v njo, da se je jela topiti. Stopil sem k preljubej ženi, stisnil jej še zadnjikrat rokó, blagoslovila sva najino edino dete, in komaj sem izrekel le-te besede: „Ondi na unem svetu se zopet vidiva," jela se je že ladija pogrezati, in morski valovi so me obdali od vseh strani. „Jezus, Marija, sv. Jožef!" kričal sem, „Bog nebeški reši me!" in skušal sem sebe in svoje rešiti; pa žena in dete sta kmalo omagala.

Čudna je človeška natora. Večkrat sem si želel smrti; ko sem zapustil Tuhinj hotel sem se sam končati; ondi na morji pa, kjer je moje življenje že na lásu viselo, zbral sem vse moči, da bi se otel. Dolgo časa sem plaval, slednjič pa so jele moči omagovati, in videl sem, da se bliža zadnja ura. V tem strašnem trenutku, ko so me premetovali valovi sem ter tje, in mi je voda v nos, oči, ušesa in usta silila, zbral sem že enkrat vse duševne moči, zmolil „Oče naš" in prosil Boga usmiljenja. „O moj Bog, moj Bog, hudo sem grešil, ali odpusti mi; ne pripusti, da bi umrl v morskih valovih brez svetih zakramentov, reši me Gospod! Storil sem obljubo, ako uidem smrti ter se vrnem v domovino, da pojdem peš na sv. Višavje, da se zahvalim Bogu za rešitev, in Mariji prečisti devici za njeno priprošnjo. Potem se mi je stemnilo pred očmi, spomnil sem se še Tuhinja, naše cerkve, pokopališča, svoje žene in otroka, brata in sestre in slovenske zemlje, še enkratnem se poslovil ž njimi, potem pa sem izgubil zavednost.

Tu je prenehal Valentin, poslušalci pa so neprenehoma na-nj zrli, radovedni, kako da ni utonil v morskih valovih.

„Kako je bilo pa potlej", djali so nekteri nestrpljivo.

„Koj, koj", pravi Valentin, „le nekoliko potrpite. Oh kako strašna je bila ona noč, dokler bom živ je ne bom pozabil. Ko bi vi tukaj-le, ki hočete iti v Ameriko, si samo misliti mogli takov vihar, tako strašne valove, gotovo bi vas minilo vse veselje do Amerike, in raje bi živeli v siromaščini, nego samo eno tako noč prebili.

Kaj se je z menoj godilo, — ne vem, to vem, da sem se drugo jutro prebudil. Spravil sem se na noge, ter začel gledati na vse strani, pa kak prizor se je odprl mojim očem. Bil sem na skali, kamor so me vrgli valovi, pod menoj pa je bilo globoko morje. Solnce je priplavalo na nebo ter obsevalo morsko širjavo, kjer je valovje že večidel pojenjalo. Sem ter tje ob bregu sem videl trupla utopljencev in kose razbite ladije, jaz edini sem bil še živ. Pokleknil sem na skalo ter se zahvalil Bogu za ohranjenje življenja. Potem sem začel iskati med mrtvimi, če sta tudi moja žena in otrok med njimi, pa nisem ju našel. Mraz in glad sta me jela nadlegovati — ali krog mene ni bilo druzega, nego gole skale. Jel sem se ozirati po morji, da bi zapazil kako ladijo, kar se slednjič prikažejo bela jadra in videl sem, da plava ladija proti moji strani. Ko se približa bregu, spustilo je nekoliko ljudi v morje velik čoln, in naglo so priveslali h kraju. Začel sem jih nagovarjati, in oni mene, pa nič se nismo razumeli. Pomignili so mi, naj se vsedem v čoln, in jaz nič hudega se ne nadjaje, bil sem koj pripravljen, in kmalo smo bil zopet na ladiji. Tu še-le sem spoznal, da sem prišel v slabe roke, bili so morski roparji, ki so ropali ladije in kupčevali z ljudmi. Vedeti morate, da v Ameriki, čeravno pravijo, da je ondi tolikanj prostosti, še gospodari sužnost, da prodajajo ljudje ljudi kakor živino. Sicer je prepovedano z ljudmi kupčevati, voziti jih iz ptujih krajev in jih potem prodajati, ali skrivaj se pa še vedno godi, saj veste, česa neki ne poskusijo ljudje zavoljo dobička. Največ so privažali in nakupovali zamorcev v Afriki, pa tudi če so kacega Evropejca dobili, so ga prodali.

Koj so me zvezali in vrgli v tesno luknjo, kjer je bilo že nekaj zamorcev. Bog zna, kaj sem ondi prestal. Vedno smo imeli roke in noge zvezane, le včasih so nam prijenjali, in to zarad tega, da bi ne pomrli. Jedila smo imeli jako slaba in kaj malo, in vode tudi majhino merico, pa kakošne vode, smrdljive, kalne, že popolnoma tople, kajti na morji se ne dobi mrzle vode, ker morje je slano. Razun tega pa smo morali prebivati v temnej beznici z majhinim okencem na prosto. Ondi je bilo grozno tesno, soparno in smrdljivo, pri vsem tem pa se tudi nisem mogel z nobenim zamorcem nič pomeniti; tudi niso bili ti ljudje kristjanje, temuč neznabogi. Vedno se mi je zdelo, da sem v peklu, in oni zamorci so hudobe, zató ker sem povsod videl hudobo črno naslikano. Polastila se me je vročinska bolezen in sem večkrat hudo bledel. O kako sem si takrat smrti želel, kako mi je bilo žal, da nisem vtonil v morji! Vendar nisem obupal, potrpežljivo sem prenašal ta križ za kazen mojih grehov. O moj Bog, kolikokrat sem se spominjal Tuhinja, onih časov, ko sem imel vsega dovolj, pa vendar nisem bil zadovoljen s tem, kar sem imel, ni se mi poljubilo ponižno in delavno živeti, zato sem sedaj po pravici trpel.

Vsak dan sem opravljal svojo molitev, in ne vém, če sem kedaj v cerkvi tako goreče molil, kakor v onej zaduhlej, temnej luknji, ker stara navada je že, da se ljudje v nesreči raje k Bogu obračajo, nego v sreči.

V nekih tednih smo prijadrali slednjič do suhega in koj ondi se je začela razprodaja sužnjih. O Bog se usmili, kako grozno je bilo ondi! Uboge zamorce so spravili iz ladije, in kupci so jih ogledovali, kakor konje ali pa delavno živino. Večkrat so bili skupej mož, žena in otroci, moža so prodali posebej in otroke tudi posebej. Oh kakov krik in jok je bil ondi! Peklo bi se bilo omečilo, ali kamenita, trdovratna srca razbojnikov se niso. Tudi mene so prodali in še prav drago, I kajti bil sem močen hrust, čeravno sem zarad mnozega trpljenja zeló shujšal.

Kupil me je posestnik velike plantaže, to so taki ljudjé, ki imajo mnogo polja, veliko pohištva in celo reč sužnih. Ondi se prideluje drevesna volna, kava, sladkor in druge rastline. Takova posestva imenujejo saj plantaže. Ne vem, kake vere je bil oni posestnik, najbrž nobene, kajti nikdar ni skrbel niti za izveličanjej svoje, niti naših duš. Dve leti sem bil pri njem za sužnega, in ves ta čas nisem slišal le besedice po slovenski, nikdar nisem bil v cerkvi, svetih zakramentov nisem prejemal, a delati sem moral neprenehoma. Kot sužnemu se mi ni ravno hudó godilo, kajti kmalo me je izvolil za čuvaja drugim sužnim, in potem niseml imel več tako slabe hrane, tudi delati mi ni bilo treba več tako težko; ali kaj mi je vse to pomagalo, ker sem bil suženj! Ko bi ptič tudi zlato kletko imel, vendar si bo želel prostosti, in zakaj bi je človek ne, ker ga je ustvaril Bog za prostost, da jo ohrani in za-njo skerbi.

Živel sem tedaj mnogo dni v težkej sužnosti; s krvjo, potom in solzami sem močil vsak košček kruha. Oh kako mi je bilo dolg čas po slovenskej zemlji, kolikokrat sem želel biti samo en trenutek v slovenskej cerkvi — pa ni bilo mogoče! Kolikokrat mi je prišel naj misel oni pogan Odisej, ki bi bil rad dal vse življenje, da bi bil le enkrat videl dim domačega ognjišča. Tudi jaz bi bil rad dal življenje, ko bi bil mogel biti samo enkrat v slovenskej cerkvi in prejeti svete zakramente.

Res težavno je življenje sužnjega! Kako smo dolžni tedaj ljubiti naše božje nauke, ki nas jih je učil Jezus Kristus, ki zapoveduje ljubiti svojega bližnjega, kot brata, ne pa ga prodajati v sužnost. Kristjanstvo je odpravilo sužnost. O mojih dogodkih nimam mnogo več povedati le toliko povem, da sem se naučil samega dolzega časa angleški in zamorski.

Tako sem preživel dve ali tri leta, in ta čas, kakor sužnjemu, se mi ni ravno najhujše godilo; ali pozneje se je shujšal moj nesrečni stan. Naš gospodar je prodal posestvo s sužnimi vred drugemu; novi posestnik pa je bil grozno hud in neusmiljen človek, in kar je bilo še hujše, hotel me je pregovoriti, da bi zapustil svojo sveto vero. Jaz nisem hotel, in zategadel sem moral občutiti njegovo jezo. Oh preljubi moji sosedje, koliko sem moral jaz takrat pretrpeti! Najteža, najgršaj opravila mi je nakladal, če je solnce še tako hudo pripekalo, da so se mi skoraj možgani v glavi topili, moral sem na polje na težko delo, in če sem omagal, napletal me je hudobni gospodar, ali pa njegov nadzornik z bričem brez milosti, da je večkrat kri od mene curljala. Vendar nisem obupal; in če se me je včasih polastila grešna misel, da bi si življenje končal, molil sem goreče za odvernjenje takega djanja in podelitev moči, da bi mogel prenašati ta težavni križ. Večkrat sem si mislil: „To je zaslužena kazen za tvoja grehe, za neubogljivost zadnje volje predobrega očeta, za Iehkomiselno zapuščenje rojstnega kraja." Daroval sem Bogu svoje trpljenje, kot kazen za svoje pregreha in dolge, in Bog je bil tako usmiljen, da mi je dodelil moči pretrpeti vse britkosti.

Vendar ne vém, če ne bi bil slednjič popolnoma obupal, ker vedno hujše so z menoj ravnali; ali Bog mi je poslal pomoč v osebi krščanskega misijonarja, da sem se obtožil svojih grehov ter se popolnoma spravil z Bogom.

VIII. Valentin pripoveduje dalje.

Že tretje leto sem stokal v težkej sužnosti pod onim neusmiljenim gospodarjem, in zdelo se mi je že, da ne bom mogel več prenašati strašnega ravnanja. Nekega dne me je oni gospodar neusmiljeno pretepel, da je kar kri curljala od mene, in ne pečaje se dalje zame, pustil me je na polji na pol mrtvega.

Videl sem, da se že približuje moja zadnja ura, jel sem se pripravljati k smrti, in sem prosil Boga za odpuščenje grehov. Moči so me jele vedno bolj zapusti — še nekaj časa in poginil bi bil revno ondi v daljnej Ameriki. „Bog usmili se me velicega grešnika in odpusti mi moje grehe, kakor tudi jaz odpuščam svojim sovražnikom — in vzemi me v svoje kraljestvo!" molil sem na glas po slovenski, potem pa sem zatisnil oči, čakaje, da bi skoraj prišel smrtni angelj, da bi me vzel s tega sveta.

Na to začujem nedaleč korake in kmalo zaslišim glas: „Hvaljen bodi Jezus Kristus," a čeravno ni bilo po slovenski, vendar sem razumel, kajti vsakemu Slovencu znan je ta pozdrav. „Na veke Amen," odvrnil sem in odprl oči: Zagledal sem pred seboj katoliškega duhovna v belej opravi, in mislil sem na prvi mah, da stoji angelj Božji pred menoj:

In res je bil to angelj Božji, poslanec Gospodov; bil je to pobožen, svet mož, ki se je prostovoljno odpovedal vsemu, odpovedal se mirnemu življenju v milem kraji, da bi, kakor pravi učenec Kristusov, oznanjal sv. evangelij poganskim narodom.

Tak pobožen duhovnik, pravi naslednik ss. apostolov, stal je pred menoj, da bi potolažil mojo onemoglo dušo, da bi mi na novo podelil upanje v Božjo milost, da bi me okrepčal s svetimi zakramenti.

Govoril je po hrvaški in jaz sem ga dobro razumel, ker je govoril počasi, razločno, razun tega pa je hrvaščina slovenščini zelo podobna. Prašal me je, kako mi je ime, od kod sem — in jaz sem mu vse natanko povedal. Najprej je ogledal moje rane, in potem mi je dal piti neka zdravila, ki jih je imel s seboj v popotnej torbi.

Mirno in potrpežljivo poslušaje moje dolgo pripovedanje, rekel mi je slednjič prijazno: „Nesrečni brat Slovenec! mnogo si pretrpel, trpiš in boš še trpel, ker hudo, zelo hudo si se pregrešil, storil si velik greh zoper svoj narod, ker si lehkomiselno zapustil rojstni kraj in nisi slušal zadnjih opominov umirajočega očeta. Bog naravnost ukazuje: „Spoštuj očeta in mater," ti pa si se dvojno pregrešil zoper to zapoved. Bog je navdihnil naša srca s sveto ljubeznijo do domovine, da smo jej dolžni kri in življenje darovati, tudi ne smemo naproti ravnati Božji volji, svoj jezik in narod moramo ljubiti, kakor tudi domačo deželo in narodnost, sicer nas bode Bog hudo kaznoval. Kaj pa bi bilo, ko bi vsi po tvojem izgledu brez potrebe zapustili domovino, ter se preselili v Ameriko? Bog je pravičen sodnik, zatorej kaznuje grehe; ali Bog je tudi usmiljen oče, ti rad odpušča spokornim grešnikom, on noče smrti grešnikove, ampak da bi se poboljšal in živel. Torej se bo tudi tebe, slovenski brate, usmilil, ako spoznaš svoje grehe in se poboljšaš."

„Ah za-me ni več usmiljenja," djal sem, „moji grehi so preveliki, nikdar ne morem zadostiti zanje."

„Ne obupaj, ljuba duša," djal je na to duhovnik, »ko bi bili tvoji grehi rudeči ko škrlat, in črni ko oglje, vendar bo tvoja duša bela, ko sneg, ako se resnično poboljšaš in se obrneš k Bogu. Le spomni se neizmernega usmiljenja Božjega, spomni se najboljšega očeta v nebesih, ki je tako milostljiv grečnikom, ki se spokoré, da se bolj raduje nad enim izmed njih, nego nad devet in devetdesetimi pravičnimi. Spomni se velike grešnice Magdalene, ki je dobila odpuščenje, spomni se Petra, ki je vendar, čeravno je trikrat zatajil Kristusa, dosegel čast, da mu je Izveličar sveta izročil svoje ovčice. In največi razbojnik na križu ni obupal — zatorej tudi ti nesrečna duša, slovenski brate, ne obupaj, temuč obrni se k Bogu, in jaz ti koj pomagam po svojej slabej moči h krasnemu deležu."

Več se nisem mogel zdržati joku, plakal sem, kot otrok, in te solzé, solzé tolažbe so zlajšale tako moje bolestno srcé, kakor bi bil težek kamen zvalil ž njega. Ko sem se popolnoma zjokal, djal sem častitljivemu duhovniku: „Duhovni oče, povejte mi, kaj naj storim, da bi se spravil z Bogom, da bi zopet pridobil izgubljeno ljubezen."

„Nič težavnega ni, kar moraš storiti: treba ti je očistiti vest z zakramentom sv. pokore in prejeti sv. obhajilo. Prej pa je treba poskrbeti, da dobiš kako pripravno stanovanje. Počakaj nekoliko tukaj, iti hočem k tvojemu gospodu, imam list do njega z mnogimi novicami, pri tej priliki pa bodem prosil za te, morda omečim z Božjo pomočjo njegovo trdovratno srce!"

Odšel je in kmalo se zopet vrnil z dvema zamorcema, ki sta me položila na nosilnice ter me nesla na dom mojega gospodarja. Sam ne bi bil mogel iti, tako sem bil slab.

VIII. Valentin pripoveduje svoje dogodbe

Iskrica usmiljenja je srce prešinila mojemu gospodu. Posebno ga je omajal častitljivi misijonar, ki je umel s svojo pobožnostjo najtrša srca omehčati. Ukazal me je nesti v posebno sobo in ondi mi je posebno stregel oče Kazimir (tako je bilo ime misijonarju). Ko sem nekoličkaj okreval, prosil sem ga, da bi me spovedal. Oh mili bratje! nisem vam v stanu povedati, kako srečna je bila ta ura, ko sem se zopet spravil z Bogom! Plakal sem, kakor oni zgubljeni sin, plakal je tudi častitljivi spovednik — a te solze so bile balzam mojej revnej duši. Potem sem prejel sv. obhajilo.

Gospod Kazimir me je potrdil in podučil v sv. veri — pripovedoval mi o neizmernem usmiljenji Božjem, in ker je imel pri sebi sv. pismo, čital mi je iz sv. knjige važnejše odstavke. O koliko lepih reči je ondi zapisanih, posebno ko mi je Kazimir razlagal one odstavke, kako jih je treba umeti. Nekaj vrstic sem si zapomnil na tanko in še dan današnji jih znam.

„Razun o verskih reččh," nadaljeval je Valentin, „ni pozabil Kazimir tudi o druzih rečeh pogovarjati se z menoj, in skrbel je vedno, včasih nekoliko razveseljevati me z nedolžnimi pripovestmi. Mnogo je pravil o svojem hrvaškem narodu, kako se je pri njih razširjala sv. vera, in več enacega. Ah, od njega sem še le zvedel, da sta bila apostola vseh Slovanov dva sv. brata Ciril in Metodij, ki sta učila sv. evangelij slovanski narod že pred tisoč leti.

Potem mi je pravil o kralju Samu, ki je tako krepko vladal Slovence in skrbel za združenje vseh, in da je že takrat bilo med Slovani poljedelstvo in družinsko življenje. Da so severni Slovani imeli dva kralja kmečkega rodú: Čehi Přemisla, ki so ga pri plugu za kralja izvolili, Poljaki pa Piasta, ki je bil tudi kmet. Slovani niso poznali nikdar sužnosti med seboj. In kdor trdi, da je vladala med Slovani okrutna sužnost, med tem ko je cvetela pri Nemcih zlata prostost, oni je farizej.

Jokal sem se skoraj, ko mi je pripovedoval o bolgarskem kralju Borisu, kterega je slika poslednje sodbe tako ganila, da se je pokristjanil, in z njegovo pomočjo se je razširjala potem sv. vera med bolgarskim ljudstvom. Kako živo mi je potem Kazimir opisoval, da ne dospemo prej ni Hrvatje ni Slovenci do blagostanja, dokler se ne zjedinimo in se ne poprimemo z združenimi močmi delovanja.

Pa ni mi mogoče tu vsega povedati, kar mi je pravil oče Kazimir, bodi si, da ne umem tako prijetno in na tanko vse popisati, kakor on, vrh tega pa že tudi sedimo tu nekaj ur, torej bo treba, da skoraj končam svoje pripovedovanje.

Kakor sem že omenil, moj gospodar je ravnal odslej bolj milosrčno z menoj, in večkrat me je obiskal v bolezni. Z božjo pomočjo in skrbljivo postrežbo Kazimirovo sem dobil zopet novih moči in slednjič sem popolnoma ozdravel. Nekega večera, že precej trden, grem se sprehajat nekoliko dalje, nego po navadi, in prišel sem do palmovega gozdiča, kjer so stale zamorske bajte. Prišed v gozd, zaslišal sem blizo sebe neke pogovore; začnem bolj na tanko poslušati in zvedel sem iz pogovorov nekterih zamorcev, da se hočejo to noč spuntati in umoriti našega gospodarja. Kri mi je zastala v žilah slišati to, sam nisem vedel, kaj bi začel. Vzdihnil sem k Bogu, da bi me razsvetlil, kaj mi je začeti, in koj mi je šinila v glavo dobra misel; kajti po kratkem premišljevanji sem se približal zamorcem. Pozdravivši je, povedal sem jim koj, da sem slišal ves njihov pogovor, potem pa sem jih jel prositi, da ne bi storili kaj tacega. Povedal sem jim, da je oni nečloveški gospodar sedaj jako usmiljen z menoj, potlej sem jim pravil o gospodu Kazimiru, ki je otajal gospodarjevo ledeno srce, in da jih bo podučil v pravi veri, ako bodo hoteli. Opominjal sem jih, da akoravno bi izvršili umor, vendar bi ne odšli kazni, in svoje osode ne zboljšali: doletela bi jih gotova smrt. In kaj pravite — srca onih zamorcev so se omečila, in obljubili so mi, da bodo mirni, jaz pa sem jim obljubil, da nikomur o tem nobene besedice ne črhnem. Čeravno nisem res nikomur razodel tega naklepa, razun misijonarju Kazimiru, vendar je povedal čez tri leta vse to eden zamorcev gospodarju.

O kako blago mi je bilo takrat pri srcu, ko mi je Bog dodelil pomoči, odvrniti ljudi od strašne hudobije. S solznimi očmi sem se zahvalil za to milost Najvišemu, in ne vem, če sem bil kedaj v življenji tako srečen, kot tedaj.

Ko sem ozdravel, izvolil me je gospodar za ogleda pri zamorcih, in gospodu Kazimiru je dovolil podučevati zamorce v svetej veri. Ker je Kazimir slabo umel zamorski jezik, bil sem mu jaz za tolmača, ker so le nekteri sužni znali angleški jezik, kterega je bil misijonar popolnoma zmožen. Kmalo pa se je tudi ta marljivi misijonar naučil zamorskega jezika.

V kakem letu so znali zamorci že toliko iz krščanskega nauka, da so mogli prejeti sv. krst. Sicer res niso še vsega temeljito znali, ker so imeli samo ob nedeljah in še takrat samo nekaj ur čas poslušati, razun tega pa so bili tudi slabe glave, torej je šlo počasi s podučevanjem, pri vsem tem pa so vendar znali z Božjo pomočjo vsaj najpoglavitnejše resnice krščanske vere. Pozneje so se spovedali in prejeli sv. obhajilo, slednjič pa jih je Kazimir tudi krstil. Ker pa je bil Kazimir kmalo prisiljen zapustiti našo okolico, ker so ga tudi po druzih krajih čakala apostolska dela, treba je bilo še enkrat obiskati spreobrnjence, da bi jih potrdil v verskih naukih. Žalostna je bila za me ta ločitev, ali vedno ni mogel ostati pri nas oni dobri misijonar.

Dve leti bil sem potem ogleda sužnjih, se vé da sem bil tudi jaz suženj, ali hudo, kot prej, se mi ni več godilo. Parkrat nas je obiskal Kazimir, in vsak njegov prihod bil je za nas velik praznik.

Že osmo leto sem pretrpel v sužnosti, ko srečam nekega dné Štajerca Antona Brodárja. Morda že veste, ko sem bil še mlinar, srečal sem ga gori-le na unej višini pod hrastom, in ker je pobožno in goreče molil ter se mi je zdel pošten človek, povabil sem ga, naj ostane čez noč pri meni, ker ni vedel nikamor iti. Pozneje mi je pisal iz Amerike, prosé me, naj ne zapuščam domovine, in oni list dobil sem ravno tedaj, ko sem se odpravljal od doma. Zdaj tedaj sem srečal tega Štajerca v Ameriki.

Predragi prijatelji! ne morem vam popisati radosti in veselja, ki sem ga občutil, ko sem se sešel s tem poštenim rojakom. Bil je to prvi Slovenec, prvi znanec, ki sem ga videl v Ameriki. Moja radost je bila tako velika, kakor bi bil po dolzih letih svojega lastnega očeta srečal.

Bil je kupec in hodil je s svojim blagom po raznih krajih amerikanskih. Boga ga je oblagodaril, kakor oblagodari vsacega poštenega človeka, ako živi po Božjih zapovedih in ne zanemarja dela. Pridobil si je že precej lep imetek - zató je bila njegova prva misel, da bi me odkupil iz sužnosti. Koj je šel k mojemu gospodarju, da bi me odkupil, ali ta me ni hotel izpustiti. Slednjič se je dal pogoditi po silnih prošnjah, da me izpusti za pet sto dolarjev pod tem pogojem, da bom še dve leti pri njem delal. Brodár je koj odštel ta veliki znesek.

Ko sem se mu zahvaljeval rekoč, da je škoda potrositi toliko denarja za me, rekel mi je: „Jaz nisem tega plačal, ampak Bog je po meni oblagodaril vaše dobro srce, vašo gostoljubnost. Veste še, ko ste me vzeli revnega popotnika čez noč pod svojo streho, in me pogostili? Potem pa ste mi dali na pot še nekaj denarja, ki mi je takrat več pomagal, nego sedaj pet sto dolarjev. Le pustite iz nimar to reč, in če le hočete kedaj povrniti, razdelite jih med uboge, ako vam Bog zopet srečo dá in vas blagoslovi s premoženjem. Jaz ne potrebujem teh denarjev in jih tudi nočem nazaj."

Kaj sem hotel na to reči, prisrčno sem se mu zahvalil za to dobroto - ali po nesreči nisem od takrat več zvedel o blagem Antonu. - Obljubil mi je za gotovo, da me obišče še v teh dveh letih, ali moj gospodar me je oprostil že v pol drugem letu; gotovo je zvedel, da sem jaz odvrnil zamorce od onega hudobnega sklepa. Dal mi je še za po poti sto dolarjev, sam pa sem si prihranil ves ta čas pri njem dve sto dolarjev, posebno proti zadnjemu, ko sem imel več prostosti.

Ne bom vam opisoval radosti, ko sem bil zopet prost. Koj sem se napotil do bližnega pomorskega mesta, da bi prej ko mogoče zapustil Ameriko in se zopet vrnil v preljubo slovensko deželo, svojo drago domačijo, da bi vsaj počival v domačej zemlji. Pa menda še nisem popolnoma zadostil za grehe, ki sem jih storil. Plačal sem na ladiji voznino, ostale denarje pa sem da shranit kapitanu, ker so mi drugi tako svetovali. Samo en dolar sem si obdržal, ki sem ga nosil na vratu obešenega. Bil je to prvi dolar, ki sem ga prislužil z delom - in namenil sem ga v dar Mariji devici na sv. Višarjih. Samo tega sem ohranil, drugo se je zgubilo, očitno znamenje, da ni bilo Božjega blagoslova pri njih. Srečno smo se vozili. Blizo Angleškega se vendar naša ladija razbije, rešil sem se na suho, in prav za prav moral bi bil dobiti denarje, ki sem je dal shranit kapitana, ker pa sem bil aboten, nisem se vedel kam obrniti, in tako sem prišel ob denar. Raztrgan in z milimi darovi dobrosrčnih ljudi priklatil sem se do tukaj, kjer sem bil nekdaj premožen mlinar. Oh kam me je pripravila ta nesrečna Amerika! Preljubi, prisrčni prijatli, ki hočete iti po sili v Ameriko, ozrite se na me, naj vam bom živ izgled in ostro svarilo, da ne zapustite domovine. Sicer gre res tukaj trda, posebno današnje dni, ko so slaba leta, ali vendar je le naša očetnjava, in morda bo še kedaj boljše, ako bomo sami hoteli. Za vse na svetu vas prosim, dragi prijatli, da bi si izbili iz glave Ameriko. Koj jutri zjutraj pojdem na sv. Višarje; kajti dokler ne izpolnim obljube, ki sem jo storil na morji, ne bom imel nikjer miru. Sedaj pa zmolimo skupaj nekaj „očenašev" k časti sv. Duhu, da bi dodelil pravo pamet vsem tem nesrečnežem, ki se spravljajo v Ameriko.

Valentin je pokleknil pri teh besedah ter molil glasno „očenaš" in še druge molitve. Solnce je ravno zahajalo ter čaravno obsevalo kopico vaščanov, ki so molili na vrtu. Po končanej molitvi so se razšli vsi mirno na svoj dom.

IX. Na sv. Višarjih.

Kar je Rim vsem katoličanom na celem svetu, to so sv. Višarje in Sv. gora slovenskem ljudstvu. Kaj malo ali pa celó nič ne vé slovenski kmet o Dunaji, Parizu, Londonu in druzih imenitnih mestih, ali o sv. Višarjih vé skoraj vsak otrok že kaj povedati. Ni je skoraj vasi na Slovenskem, da ne bi obiskal iz med sosedov kdo vsako leto imenitno božjo pot na sv. Višarjih, da bi na onem svetem kraju obtožil se svojih grehov, ter se izročil v varstvo prečistej devici Mariji. Pravljica pripoveduje o čudodelnej podobi, ki jo je našel pobožen pastir v logu na Višarskej gori. Prenesli so to podobo k bližnej fari, ali božja Porodnica si je izvolila svoj sedež na višavi, in ondi htela biti češčena; zatorej se je vselej zopet preselila na oni kraj, kjer jo je našel pastir. Sezdiali so cerkev in čudeži, ki so se ondi godili, privabljali so vedno več romarjev častit prečisto Devico, kraljico nebes in zemlje. Iz vseh krajec so vreli skupaj ljudjé in na sv. Višarjih, je postala najimenitnejša božja pot. Marsikateri bolnik, ki se je priporočil Mariji na Višarskej gori, zadobil je milost po Njeni priprošnji, ter čudovito ozdravel; zatorej stori marsikteri oče, ako ga teró nadloge, in marsiktera mati, ako njen sin ali hči hude bolečine trpita, obljubo romati na sv. Višarje in se ondi zahvaliti Mariji, za milost, ki jo je izprosila pri Bogu. Slovensko ljudstvo je sploh pobožno in drži se natanko običajev svojih preddedov. Oni so stavili cerkve po raznih krajih, najrajši po hribih, in njihovi potomci imajo jih v časti, kot drage relikvije, in radi romajo tje, kjer so zadobili milost njihni predniki.

Na sv. Višarje se je namenil tudi naš Valentini Mlakar, da bi izpolnil svojo obljubo ter se zahvalil Bogu za rešitev življenja in srečno vrnitev v svoj rojstni kraj. Nekdaj so romali njegov oče, ded in predded na sv. Višarje, danes pa se je tudi on napotil tje, čeravno z beraško mavho na rami in palico v roci.

Bil je prekrasen poletni večer, ko je zagledal Valentin od daleč zvonik Višarske cerkve, kterega so krasno obsevali zlati žarki zahajajočega solnca. Valentin je bil zelo ginjen, padel je na kolena in s solzami radosti in molitevjo je pozdravljal to sveto mesto. Krog in krog se je razlegal glas zvona, ki je vabil k molitvi, zrak je bil prijeten, miren in poln vonjave, oddaleč pa se je bliščala cerkev sv. Bogorodnice, po kterej je hrepenel naš popotnik, kakor mornar na viharnem morji po blagem zavetji.

Drugo jutro na vse zgodaj je molil Valentin v cerkvi pred krasno podobo Marijino. Preslabo je moje pero, da bi moglo popisati njegova srčna čutila in svete misli, ki so navdajale njegovo dušo, zastonj bi opisoval srčni kes in potem zopet solze radosti. Zdelo se je Valentinu, da ne živi na zemlji, tako mu je bilo pri srcu. In ni čuda, saj je rekel nekdo naših velikašev, da je človeku najbolj v sreči še česa treba, in mu je le takrat blago pri srcu, kedar se vzdigne proti nebu. — Valentin pa je pošiljal proti nebu srčne vzdihljeje, in kar je naj važnejše, spoznal je mero svojih pregreh, obžaloval jih iz globočine srca ter storil pokoro. Kakor imamo začetek v Bogu, in se zopet povrnemo k Bogu, tako nam tudi spreminja že tukaj na zemlji združenje z nebeškim Očetom dolino solz v kraj rajskega veselja. Srečen! ki še ni prelomil Božje zapovedi, posebno pa je oni srečen, ki je zapustil Boga, in se zopet k njemu povrnil, ker bil je zgubljen, in sedaj je zopet najden; kajti v nebesih bo radost veča nad enim grešnikom, ki se je spokoril, nego nad devetindevetdesetemi pravičnimi.

Valentin je prinesel seboj v culji ponošeno, slabo, pa vendar čisto suknjo, ki jo je šele na sv. Višarjih oblekel ter cunje stran vrgel. Torbo pa in palico iz amerikanskega gozda je obdržal za spominj prestanih nesreč. Pa tudi duševno se je preoblekel, kajti odpravil je umazana in raztrgana oblačila duše, namreč ostudne grehe, ter želel obleči suknjo ljubezni Božje. Šel je k spovedi, da bi se obtožil grehov ter se pokoril za-nje. Spovednik je bil častitljiv, svet mož, ki je dobro poznal svet in ljudi, ki je vedel vlivati tolažbo v bolestna srca. Videti skesano srce Valentinovo, tolažil ga je s sladkimi besedami. „Milost Božja je neizmerna, ljuba duša," djal je, „upaj v Boga, in On ti bo pomagal, ne bo ti odrekel svoje najsvetejše ljubezni. Pri Bogu ni nič nemogoče — tako tudi ti, skesana duša, lehko še dočakaš prave sreče na zemlji; kmalo pa se preselimo tje, kjer je konec našega trpljenja, kjer vedno cvete veselje, kjer bomo od obličja do obličja Boga gledali, tam najdeš zopet ženo in preljubo dete, tam pozabiš vse zemeljske reve in težave. Pa ne smeš še misliti na nebesa — prej moraš še skrbeti, da bi napake, ki si jih storil, popravil." Tako je opominjal duhoven, častitljiv mož, in njegove besede so se razlivale na Valentinovo srce, kakor rosa na suho zemljo.

Potem je prejel Valentin sv. obhajilo, in takrat je položil na altar oni amerikanski zlati dolar, ki mu je edini ostal iz nesrečne desetletne sužnosti. Blagi pokoj se je povrnil v Valentinovo dušo, rad bi bil koj v tem trenutku zapustil svet, ko ne bi bilo še tega zadržka, da se ni še zadosti pokoril za grehe, posebno pa, da bi odvrnil svoje rojake od sklepa zapustiti domovino.

Slednjič po dolgej, gorečej molitvi se je odpravljal Valentin zopet proti domu, in že je bil pri velikih vratih, ko zagleda tukaj nekaj oseb. Radosten krik se je začni pri durih — kajti pred njim je stala njegova žena Neža, ki jo je že zdavnej mrtvo objokoval, in Anton Brodár, oni Štajarec. Samega veselja ni mogel Valentin le besedice spregovoriti, le ženo je stiskal na srce in po njunih licih so se vsipale solze radosti, debele, kot vinske jagode. Po dolgem molčanji še-le je pričel Valentin: „Neža, žena moja, tedaj še živiš — ali kje je najin otrok?" Sedaj prime Neža za roko zalo deklico in reče: „Tu je najina Barbika".

Valentin je povzdignil oči proti nebu poln hvaležnosti, potem pa je blagoslovil svoje dete in ga neprenehoma poljuboval. — Sedaj še-le je pozdravil Antona. Komaj ga je poznal, tako se je spremenil. Brodár je postal krepek možak, poln življenja, in dolga brada mu je dajala nekak ponos. Komaj pa sta z Antonom spregovorila nekaj besedi, ko ga je čakala zopet nova radost, kajti zdajci pristopi gospod misijonar Kazimir, oni hrvaški duhovnik, ki je bil v Ameriki Valentinov angelj varuh. Samega veselja ni vedel sedaj Valentin kaj početi: „O moj Bog!" zaklical je, „sem li zaslužil tolikanj sreče?" — „Bog je dobrotljiv in usmiljen," odvrne na to Kazimir, „velika in nezapopadljiva so njegova dela in njegovi nameni — torej, posvečeno naj bode Njegovo ime!"

Anton Brodár je seznanil sedaj Valentina še s svojo ženo Lizo, potem pa so šli vsi na prošnjo Kazimirovo, v farovž k gospodu Šimnu, da bi si ondi pripovedovali dogodbe iz svojega življenja. Gospod Šimen bil je oni častitljivi duhovnik, pri kterem se je Valentin spovedoval.

Tu je zvedel Valentin, da se je njegova žena Neža rešila z otrokom vred in pozneje prišla v Novi York, kjer je preživela deset let, dokler je ni spoznal ondi Anton ter je vzel s seboj. Brodár pa je pravil, da si je pridobil znatnega premoženja tem bolj, ker mu je dal v zakon bogat rojak svojo edino hčer Liziko. — Po naključni je dobil v Novem Yorku Anton Nežo, Mlakarjevo ženo. Koj je jel pozvedovati po Valentinu, ali slednjič je zvedel, da je že zapustil Ameriko ter se preselil v Evropo. Sedaj je tudi Anton zapustil Ameriko, ko je imel že precej lepo premoženje, želel je preživeti ostale dni svojega življenja na Štajerskem. V Londonu je zvedel Brodár bolj na tanko o Valentinu, in posrečilo se mu je dobiti Valentinu zgubljeni denar, posebno ker je bil s kapitanom razbite ladije dobro znan; ladija pa je bila dobro zavarovana, torej so vsi oni popotniki dobili svoje premoženje nazaj. Tu v Londonu je srečal Anton tudi gospoda Kazimira, ki je šel za nekaj časa v svojo domovino v Dalmacijo, da bi ondi dobil novih delavcev za Gospodov vinograd. Ker pa je bil Kazimir goreč Slovan in bi bil tudi rad enkrat bolj na tanko ogledal slovensko zemljo in njene znamenitosti, torej je rad sprejel prijazno povabilo Antonovo, naj bi šel ž njim na Slovensko, in potem na božjo pot na sv. Vižarje.

Dolgo so se pogovarjali, saj so imeli tudi najlepšo priliko, kajti na sv. Višarjih je prijetno nekoliko dni, posebno pa, ker so jim gospod Šimen dobro postregli. Mislite si samo veselje, ki so ga imeli ti ljudje po dolzih letih, moje pero ne more tega popisati.

X. Veseli praznik v Tuhinju. (Konec.)

Nekaj tednov potem, ko so se sešli naši romarji na sv. Višarjih, obhajalo se je v Tuhinji nenavadno veselje, čeravno ni bila nedelja, niti praznik, bila je vendar vsa vas praznično opravljena, povsod bilo je polno cvetic, vencev in zelenja; čez cesto zunaj vasi pa je bil napravljen obod iz zelenih vej, preprežen z velikimi venci iz poljskih cvetic, in dva visoka maja sta stala ob cesti, ki so ju postavili vaški fantje. In res je bil to znamenit praznik Tuhinjcem, kajti ta dan je prišel v vas novi gospodar, rojak, ki je kupil grajščino in jo osvobodil iz rok ptujčevih, tudi mlinar Valentin je prevzel ta dan zopet svoj prejšni mlin v posest.

Posestnik, ki je kupil grajščino, bil je nam že dobro znani Anton Brodár, ki si je pridobil v Ameriki s pridnostjo lepo premoženje in je pomnožil še z bogato doto nevestino. Ker je bila grajščina v Tuhinju ravno na prodaj, kupil jo je tedaj Anton, da bi zopet prišla v domače roke, vrh tega pa ga je tudi mikala krasna Tuhinjska dolina in spomin preteklih let, ko je Brodár našel v tem kraju pomoči v svojej nesreči.

Že od zjutraj se je čulo po vsem Tuhinju veselje. Slednjič, proti desetim so odmevali od vseh strani veseli kriki: „So že tukaj, so že tukaj!" in sedaj je pridrdral ves ovenčan voz, na kterem je sedel Anton z ženo, Valentin, Neža in njena hčerka. Nihče ne bi ga bil poznal, tako se je spremenil. Imel je nove irhaste hlače, nove črevlje z dolgimi štebali iz telečine, ki so mu segali čez kolena, potem baržunast prsnik z debelimi srebernimi gumbi, na glavi pa je imel širokokrajen klobuk, kakoršnega je navadno nosil njegov ranjki oče Matija Mlakar.

Ko so prišli do ovenčanega vhoda, zbrala se je velika množica ljudi, moških, ženskih, starcev in otrok, vsi praznično oblečeni. Voz je obstal, in prišli so ravno stopili ž njega, ko se približajo domači gospod fajmošter in prisrčno pozdravijo Antona in Valentina. „Dobro došli", govorili so božji služabnik z ginljivim glasom, „pozdravljam vas na slovenskej zemlji z veselim srcem, želé vam, da bi sledič našli tu po dolzih težavah življenja zaželeni mir med svojimi rojaki. Naj vas blagoslovi Bog oče, Sin in sv. Duh, Amen." Vse so ganile te prisrčne besede. Potem so pristopili sosedje, prijazno pozdravljaje Antona in veselé se, da se je njihova soseska zopet pomnožila za enega rojaka več. Komaj se je to dovršilo, zapeli so šolski otroci pod vodstvom marljivega učitelja prelepo pesem, zloženo nalašč v ta namén. Tudi godbe ni manjkalo, kajti Koprivčev klarinet je neznano visoko piskal in Ogrinov bas je renčal, da je bilo groza. Sedaj so zapeli tudi zvonovi pri cerkvi in Valentinu se je zdelo, da zvon, ki ga je napravil njegov ded, najlepše poje.

Vsa množica se je podala v cerkev. Stari božji hram Tuhinjski res ni bil obširen in dragoceno olišpan, ali danes pa so ga vendar dekleta tako ozaljšale z venci in raznimi cveticami, da je bilo veselje. Začela se je božja služba, ki so jo imeli gospod fajmošter sami. Po evangelju so stopili na prižnico in govorili nekaj srčnih besed zbranim vaščanom, da je marsikomu solza v očeh zabliščala.

Pričela se je omenjena veselica. Na vrtu pod veliko uto, nalašč pripravljeno za ta dan, stale so mize ozaljšane s cveticami in venci. Prvo mesto je bilo odločeno gospodu Kazimiru, častitljivemu misijonarju, zraven Kazimira so sedeli domači gospod fajmošter, že siv mož, zraven njih Valentin z ženo, dalje okrog pa drugi sosedje in sosedinje. Deca je sedela pri posebnej mizi, Anton in njegova žena pa sta neprenehoma hodila krog gostov, ter jih spominjala, naj se poslužijo božjih darov, le včasih sta se nekoliko vsedla h temu ali unemu sosedu da bi se kaj pomenili.

Po starej slovenskej navadi so vsi skupaj najprej molili, potlej še-le so zavžili jedi. Sicer niso imeli pri tej gostiji dragocenih jedi in pijač, pa vendar je bilo vse prav okusno napravljeno. Rumeno vince penilo se je v kozarcih in marsikteri kmetič je vžival danes božjo kapljico bolj, nego navadno, saj je veljalo na zdravje novemu gospodarju.

Razni pogovori so se vrstili med gostijo, pa ne nepotrebni; dober, pošten duh je vel med vsemi gosti. „Bodimo danes dobre volje," djal je stari očanec, „saj so djali uno nedeljo gospod na prižnici, da ima Bog rad vesele ljudi, mi Tuhinjci smo pa sploh radi veseli."

Že se je približeval konec gostije, in marsikteri vaščan je opomnil, da bo treba iti domu, ko se na enkrat oglasi vesela godba, ki je igrala krasne narodne melodije. Potem so zapeli nekaj domačih pesem, da so bili vsi poslušalci milo ganjeni.

Globoka čutila so se polastila vseh — solzé so bile v marsikterem očesu. — Čudovita in mogočna je moč godbe, in ne čudimo se grškej pravljici, da je mečil Orfej z brenkanjem na čarodejno lutno zveri in obujal drevesa in skale k veselju.

Ko so izpeli še zadnjo zdravico in je godba zaigrala še nekaj okroglih, utihnilo je vse, in Anton poln veselja, spregovoril je nekaj besedi. Govoril je o Ameriki, o našej britkej osodi in slednjič o sredstvih, kako temu pomagati. „Povem vam," bile so njegove besede, „da se brez Božjega usmiljenja in blagoslova nikdar ne dvignemo iz naše nesreče pa tudi tega ne smemo pozabiti, da nas je Bog mogel ustvariti brez nas, ali brez nas pa nas ne more izveličati, namreč: ako si mi sami ne zaslužimo, ne pridelamo sreče, je ne bomo nikdar imeli. Ostra dolžnost vsakteremu človeku je, da mora, kot prosto bitje, ustvarjeno po Božji podobi, iz lastnega nagiba delati za zemeljsko in večno srečo."

»Delati je treba", nadaljeval je Anton," ali dela so različna. Mar ne dela naš narod? Kes dela naše ljudstvo, dela s potnim obrazom, pa vendar ni nikjer videti pravega sadu tega delovanja. Zatorej nam je še potreba delovanja za omiko. Delo, združeno s potrebno izobraženostjo, daje še le obilni plod in zaželeni napredek. S pomočjo naukov in izobraževanja da se marsikaj napraviti in zboljšati. Poglejmo parni voz, kako urno dirja od mesta do mesta, kakor ptica pod nebom, in bili so gotovo učeni ljudje, ki so kaj tacega iznašli. Neolikan kmet, ki ima nekaj zemljišča, pridela komaj toliko, da se preživi, med tem ko učeni, olikani drugače gospodari. On vé, kje se to ali uno žito bolje ponaša, ve ravnati govedino, pozna natanko svoja polja, ter je vé gnojiti pa tudi mnogo gnoja napravljati, česar neolikani kmet ne vé. Čeravno znajo nekteri kmetje brati in pisati, vendar se ogibljejo knjig in podučne bukve ali časniki pridejo redko pod njegovo streho. Olikani gospodar pa pridno čita o prostih urah razna dela in časopise, in če najde kaj pripravnega, koj skusi izvršiti. Rečem vam, in prepričan sem popolnoma tega, da se nikdar ne dvignemo iz našega spanja do boljšega stanja, ako ne bomo skrbeli bolj, nego do sedaj, za oliko.

Morda porečete: kako pa čemo skrbeti za omiko, ker so naše okolščine tako žalostne, ker nas od vseh strani ovirajo, ker se v šolah le ptujščina uči. Res je v tem oziru jako huda, kajti ni je veče rane za narod, kakor je zguba življenja, ali pri dobrej volji da se morda tudi temu zlemu pomagati.

Pri vsem tem pa je slednjič potreba, da ne omahujemo v naših sklepih, temuč da stojimo trdno do konca. Potrpežljivosti nam je treba, potrpežljivosti; volje imamo dovolj, še preveč, ali kaj! ker te dobre volje ne podpira potrpežljivost. Ne smemo koj obupati, čeravno nam ne gré od začetka vse po volji, ampak delati moramo neprenehoma. Kakor so visoke, nebotične gore, na primer: naše Kamniške planine, zložene iz drobnih peščenih zrn, tako se tudi lehko vsako delo, če bi bilo tudi tako majhino kot peščeno zrno, za kaj porabi, in s potrpljenjem lehko narastejo takova zrna v visoke goré. Ne smemo koj obupati, kakor nam kaže sledeča pripovedka. Hrabri tartarski vodja je pričel vojsko zoper sosedni narod. Koj v prvi bitvi bil je tako tepen, da si je le z veliko silo rešil življenje. On edini se je rešil v razvaline nekega starega gradu, vsa njegova vojska pa je bila pokončana. Ondi je jel premišljevati ničemurnosti tega sveta, in hotel se je že odreči za vselej bojnemu življenju. Tako premišljevaje zapazi mravljo, ki je vlekla z velikim trudom pšenično zrno na majhino višino. Ker je prej dež zemljo pomočil, bilo je polzko in mravlja se je vsakikrat zvalila z višine, preden je prišla na verh. Vendar se živalca ni dala prestrašiti, ampak vedno na novo je pričela svoje delo. Osem in sedemdeset krat, naštel je tartarski vodja, zvalila se je mravlja nazaj, devet in sedemdeseto bart pa je dosegla svoj konec. Tedaj je djal vodja sam pri sebi: „Ta mala brezumna živalca, kako osramoti človeka! Njej je osem in sedemdeset krat spodletelo, pa vendar ni prenehala, tebi pa je bila samo enkrat osoda nemila, in že hočeš obupati. Ne — odslej ne potare nobena nesreča več mojega duha, z nova se bom pričel bojevati, naj poginem, ali pa dobom zmago." A veste, kaj se je zgodilo? Prisvojil si je pol sveta, kajti takrat je podjarmil tartarski meč veči del Azije in Evrope, in tudi severni Slovani so prišli v njegovo oblast.

Ali ste že kedaj slišali krasno povest o stolpu sedmih vojvodov?

O starodavnih časih je bila na svetu velika vojska, pod poveljstvom sedmih hrabrih vojvodov. Sto let je trpela ta vojska po svetu, slednjič pa, ko so hrabri vojaki že osiveli, treba je bilo opustiti slavne boje, ter se pripravljati k smrti. Izkopali so si grobe z lastnimi rokami, ali preden zaspe v njih na veke, morajo si še postaviti spominek, velik stolp, ki bo segal do nebes. Tako so ukazali vodje, vojaki pa navajeni ubogati svoje poveljnike, spravili so se koj na delo, in še tisti dan zvečer bil je stolp za poldrugega moža visok. Po noči pa je zginil stolp, ker je zemlja na božje povelje, ali pa po kakej čarodejnej moči, požrla težavna dela vojakov; in samo kameniti temelj poznal se je še na pesku, kjer je bil prejšni dan stolp. Prestrašeni vojaki so poslali vprašat vodjev, kaj je početi, vodje pa so jim odgovorili: „Nikakor ne pristuje možem, opustiti, kar so pričeli, če jim tudi od začetka ne gré po sreči." Vojaki vajeni ubogljivosti, pričeli so znova delo, in zopet je bil zvečer stolp za poldruzega moža visočine. Po noči pa je zopet požrla zemlja delo možakov, ali vojaki so delali neprenehoma dalje, delali so celo spomlad, poletje in jesen, čeravno zastonj, ker je vsako noč požrla zemlja njihovo delo. Slednjič so naznanili vodjam, da je konec dela, da se bo treba ločiti. Zbralo se je onih sedem vodjev na pesku, kjer je bil stolpov temelj, z zlatimi žesli v rokah, in jeli so prepevati pesme ter brenkati na strune, zdajci pa se je jel dvigati iz zemlje stolp, dvigaje svoje stene proti nebu — a oni stolp bil je viši, nego drevesa in gore, kajti njegov vrh dotikal se je zvezd na nebu. Tako na nagloma tedaj je šinil visok stolp iz zemlje. — Ni mi treba omenjati, da ta povest ni resnična, ampak samo zató izmišljena, da bi iz tega spoznali, da ne smemo prenehati v važnem delovanji, če tudi v začetku ne gré vse po volji, kajti kedar pride blagoslov iz nebes, bodo tudi naše solzé, trpljenja, delovanja in trudi nakrat kakor iz zemlje šinili, ter se združili v eno celoto, kakor delovanja pri onem mogočnem stolpu.

Torej predragi rojaki, posebno vi pošteni kmetje in rokodelci, prihodnje naše upanje in podpora narodova, vzemite si k srcu te besede, da je treba prestano delati, če so tudi ovire velike.

Še več enakih prilik je povedal Brodár, potem pa prišed do Amerike nadaljeval je tako-le: „Res je Amerika rodovitna zemlja, in ne čudim se, da se jih iz Evrope vsako leto tisoč tje preseli. Kdor si hoče vendar v Ameriki kaj opomoči, mora pridno delati in prebrisane glave biti. Kaj hoče tedaj ondi početi slovenski kmet, ki ne zna angleščine, nemščino pa tudi slabo lomi, o druzih vednosti pa ni duha ni sluha? Neizobražen človek si sam nakopuje nesrečo, ako gre v Ameriko. Olikan človek pridobi si ondi lehko lepo premoženje, ali izobraženec tudi v našej deželi lehko srečno živi in si pridobi potrebnega premoženja. Marsikaki Slovenec bi se lehko bolje ukvarjal s kupčijo, s kmetijstvom ali rokodelstvom. Ako ptujci lehko pri nas shajajo, zakaj bi pa mi ne, ki smo domačini! Jas nikomur ne svetujem tje iti, ker tudi jaz nisem šel prostovoljno, temuč so me neugodne okolščine k tem prisilile. Kdor more, naj ostane v domovini, tudi našo zemljo je oblagodaril Bog z rodovitnostjo, samo treba je, da pridno delamo in ne zanemarjamo božjega blagoslova. Še enkrat vas tedaj opominjam, kajti moja sveta dolžnost je, pomagati rojakom z dobrimi sveti in djanjem, da bi s tem izpolnil hvaležnost do Boga, ki me je tako oblagodaril."

Tudi Valentin Mlakar se je še enkrat oglasil in ob kratkem opomnil nazoče, naj ostanejo v svojem kraji.

Zopet je zaigrala godba. Tudi nekaj gledišča se je napravilo na čast Brodárju. Tuhinjski učitelj, izvedevši vse Valentinove dogodbe, zložil je kratko zabavno igro, ki je predstavljala Valentinove dogodbe, splošni zapopadek pa je bil, da človek ne sme zapuščati domovine. — Tako so se vsi zabavljali prav veselo — in bilo je že blizo polnoči, ko so se razšli.

Konec.

V nekih letih bi človek Tuhinja kmalo poznal ne bil. Namesto bajt, stale so že skoraj po vsej vasi čedne, bele hiše; — ob potih so bila zasajena sadna drevesa, ki so jih gospodarji vsako pomlad lepo očedili in obrezali; polja so rodila bogat plod, in povsod je bila znati pridnost, gospodarstvo in napredek. Mesto one umazane, napol podrte krčme, napravil je gospodar lepo gostilnico in klet preskrbel z dobro kapljico. Razun tega pa si je omislil tudi „Novice" in še več druzih časnikov.

Tuhinjici so se vedno bolj izobraževali, to pa se je tudi očitno poznalo. Brodár je povsod rad pomagal, da se je le kaj prida napravilo. Nobenega ptujca ni bilo več v vasi. Kosmač, Korparjev Jaka, Rožanec in Pratkar, ki so prej hoteli iti v Ameriko, jim sedaj še na misel ni prišlo kaj tacega. Prva dva sta se poprijela barantije. Skupovala sta govedino, ovce, konje, prešiče i. t. d. ter zopet prodajala, in dobro jima je šlo od rok. Vsako leto sta si prihranila lepe denarce. Če pa jima le primanjka kedaj denarja, pomaga jima iz zadrege Anton Brodár. Rožanec pa se je poprijel že na stara leta po nasvetu Antonovem tesarstva, in povsod je imel dovolj dela ter si služil denarce. Pratkar in drugi gospodarji pa so se pečali s poljedelstvom. Tudi se je napravila poljedelska družba, ktero sta vtemeljila Brodár in Valentin. Vsako nedeljo popoldne so se shajali ter pomenkovali o gospodarskih rečéh. Česar kdo ni razumel, to jim je razložil Brodár natanko in tako so postali vsi ob kratkem času prav umni gospodarji.

Vseh najmarljiviši pa je bil Valentin Mlakar ker je hotel popraviti napako, ki jo je storil. Kolikokrat je ponavljal: „Povsod dobro — doma naj boljši."

In s tem končam to priprosto povest, v kterej sem hotel dokazati, da nam prava sreča ne cvete ondi za morjem, ampak tu v domačem kraji. Treba je le pridno delati in skrbeti, da si pridobimo potrebnih vednosti in se vedno bolj in bolj izobraževalno. Naša mila slovenska zemlja je vendar tako krasna in tudi rodovitna, da jej ni treba enake iskati na svetu. Bodimo marljivi in Bog bo blagoslovil naša dela!