Ambra (Ambra)
| ← Zemlja | Ambra Ambra Tomaž Šalamun |
Obhajila → |
| |||||||
Bil sem na kraju, kjer se zbira ambra.
Beseda je temna, v njej se ničesar ne vidi.
Hrastovi listi splezajo iz ust, dvigamo
vedra iz potapljajočih se ladij. Belina
ozebline mojega blaga. Njive bele svile. V
gosti šumeči šušti sem, v kocki, ki si
šele kleše lik. Veter v jasminu ne vidi
nikakršnega pretakanja. Kot bom padel.
Kaj so roke, če so prsti težje? Na nohtih
grem. Prekooceanski parniki srkajo kekse.
V tableauju ni majhnih ptičev. Zazidal sem
se s pogledi, valim se. Podplati nožic
smučajo topli lok možgan. In čast ve.
Stal sem z Bogom hrbet ob hrbet v beli,
svečani masi. Mitrej je vrišč. Dahnil sem
na železo in spremenilo se je v fango.
Gladina pletiva, gladina sočiva je grom,
direi che sii bravo, trkaj ,trkaj. Ne
plani, zadrži se. Obiski širijo oboke
prič. Videl boš mastno vrelo oko stebrišča.
Tek na dolge proge svojega obličja.
Mostove bodo uklenili. Ogromne členke
verige, bonbon bo most. Košute in cvetovi
bodo izvirali s svojimi noski in brati.
Lepota se bo ulegla. Ti ji boš delal
luknje. Da ne bo skrepenela. Da bo ostal
pirit in bazalt in Indijanci v Puebli
na policah. Zamenjevali bodo obročke
in križe in trkali na vratove petelinov.
V salonu bo hušknilo. Drugi stavek je
stavek Evgena Bavčarja. Nihče ni prebedel
noči v Bohinju. Veliki gospodje dovolimo,
da tu vse odložite. Da trezaurirate.