Aleks Rožmarin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Aleks Rožmarin
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 4. januar 1908 (41/3), 1–2
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vi poznate mojega bratranca, Aleksa Rožmarina? Ali male Lucije pa niste poznali, tiste mične blondinke, ki jo je nekega dne predstavil svojim prijateljem kot svojo ženo. Seveda z nekim gotovim nasmeškom, ki je dal slutiti, da ne jamči za pristnost natočenega vina.

No, takole v maju lanskega leta sem si mislil nekega večera, da bi bilo dobro obiskati zopet enkrat Rožmarina. Grem torej k njemu in pozvonim. Odšel je z doma, samo Lucija je tu, ali tudi v klobuku in plašču, pripravljena za odhod. Ko me ugleda, pravi z negotovim glasom: »Ah, vi ste, morate me opravičiti, imam še gotove stvari opraviti ... Ravno sem napisala par besed za Aleksa, gotovo pride vsak čas. Prosim, bodite tako dobri in oddajte mu ta papir!«

Ko je bila proč, sem pogledal pismo. Kuverta je bila tako tenka, da sem lahko prečital vsebino. Glasilo se je:

»Moj ubogi Aleks, moja mati me je tako krepostno vzgojila, da ne morem varati nobenega človeka, celo tebe ne. Življenje s teboj me dolgočasi, zato te pustim in grem za novim prijateljem v inozemstvo. Z bogom! — Lucija!«

To je bilo vsekakor odkritosrčno, ali bilo je brutalno, in videl sem vnaprej, da bo moj bratranec Rožmarin odslej dober čas zelo otožne in mračne duše, zlasti še, ako izve svojo nesrečo nenadoma. Napenjal sem torej svoje možgane, da bi mu položaj razjasnil polagoma. V tem je prišel sam domov.

»Čisto sam?« me je vprašal. »Ali Lucije ni tu?«

»Ne, ni je tu ... Poglej, moj ljubi Rožmarin, poglej,« in v tem sem se spomnil človekoljubne laži, »ne vzemi si preveč k srcu, moj stari mladec, Lucija te je imela prerada ... Nikoli več je ne boš videl ... ubogi otrok te je zapustil ... Vkljub mojim prošnjam si vzame življenje ... bila je namreč ljubosumna, veš tako strašno ljubosumna!« 

Med tem sem dvignil kot v obupu roke proti nebu, Rožmarin je mehanično sledil z očmi mojim kretnjam. S prstom sem kazal navzgor in to je prišlo na pomoč moji domišljiji. Nadaljeval sem:

»Da, ljubosumna je na damo v tretjem nadstropju, veš, na ono malo brunetko, ki smo jo večkrat srečali na stopnicah, ž njo skupaj. Ali se ne spominjaš, kako je Lucija vedno pogledala nanjo, kot bi hotela sesuti blisk in strele na njeno glavo, in kako je potem s strastnimi solzami močila tvoje lase ...«

Rožmarin se je čudil in se ni mogel domisliti.

»No, seveda, Rožmarinček, stvar je sicer žalostna, ali vrt je poln rož.«

Nekaj časa kasneje sem zopet pozvonil na Rožmarinovem stanovanju. Majhna brunetka iz tretjega nadstropja mi je odprla. Mislil sem, da sem nevede kdaj in nehote kako šel stopnice previsoko, in sem se vprav hotel z vljudnim opravičilom posloviti, ko se prikaže Rožmarin za njo in mi zakliče: »Ah, ti si moj starček mladi, pridi noter!« 

No, in prve četrt ure sem užival blage radosti in plemenito veselje človeka, ki se zadovoljno naslaja nad rodbinsko srečo dveh mladih ljudi, ki jih je on srečno zvezal. Zakaj — hvala romanu, ki sem ga pred štirinajstimi dnevi tako fino izmislil, se je življenjska sreča vnovič smehljala mojemu bratrancu Rožmarinu.

Ko sem bil ž njim sam, si nisem mogel kaj, da bi mu ne omenjal njegove sreče.

»Življenje je res prav famozna stvar, in mala brunetka je naravnost čarobna.« 

Rožmarin je globoko vzdihnil in me ni pogledal.

»Kaj, ti vzdihuješ?«

»Da! Nesrečen sem. Ela me ne ljubi.«

»Nasprotno! Zdi se mi, da te strašno ljubi.«

Postal je hud in mi je dejal in povedal vsakovrstne stvari, ki jih k sreči nisem razumel. Slednjič pa je zakričal:

»Ti imenuješ to ljubezen! Ali ljubi se lahko na tisoč načinov in ljubezni je tisoč vrst! Takšna neznatna, meščanska ljubezen, kot jo premore Ela, bi morda tebi zadostovala in mnogim drugim ... Ti ravno nisi spoznal nikoli one strastne, ognjene ljubezni, ljubezni trpljenja in žrtev. Ali ti mi lahko veruješ, če je človek enkrat skusil najboljše in je bilo to njegova last, mu je težko zadovoljiti se z manj dobrim.«

Jaz sem mu pritrjeval z glavo in nogami in gledal sem mu v oči s prijateljskim nasmehom. Kaj pa hočeš! Življenja spremeniti ne moreš in prijatelja tudi ne spreobrniti. Kimaj in molči! E, vse se razjasni, in zdi se mi, da nazadnje še slepci spregledajo. Seveda je to samo moje mnenje.

No, in devetindvajsetega avgusta sem bil zopet enkrat pri Rožmarinu, da se prav ugodno nasedim na njegovi zofi.

»Veš, pojdiva rajše nekoliko na sprehod!« je rekel. Potem je poklical gospo Rožmarinko, da ji pove, da ga ne bo kaki dve ali tri ure.

»Z bogom, moj srček! Vidiš, tu v predalu leži moj revolver, tako mi je neprikladno, da bi ga nosil s seboj v žepu. Le dotakni se ga ne, ker je nabit. Lahko bi se ustrelila do smrti.«

Vso pot je bil radostno vznemirjen. Bil je kot krasnik, ki ve, da ga ljubijo ženske, in je pregledaval zato izprehajalke z izzivajočimi pogledi. Ali ah! Ob sedmi uri, tisti trenotek, ko je nama odprla Ela duri, je bilo z njegovo dobro voljo pri kraju.

Ko sem ga obiskal drugič, je povedal, da mora h krojaču, in me prisilil, da sem šel ž njim. Privolil sem. Poljubil je Elo k slovesu in ji položil na srce, naj bo za najine odsotnosti lepo pametna in pridna.

»No, srček, moj srček, na nočni mizici stoji steklenica laudanuma. Saj veš, laudanum je zelo močan strup. Ako ima kak morilec strah pred morilnim orodjem, potem vzame laudanuma. Samo dotikaj se ga ne, ali slišiš, moj srček!«

Da vam povem, jaz sem gledal v kot in nisem hotel nič slišati.

Včeraj pa — proti deseti uri — sem šel k Rožmarinu, ni ga bilo še doma, in našel sem Elo samo. Ali namesto da bi z romanom v roki in v spalni halji ležala na zofi, je stala napravljena pred ogledalom in devala vprav klobuk na glavo. Mudilo se ji je.

»Ali mi storite ljubav?« je dejala. »Potem oddajte to pismo, prosim, Aleksu. Z Bogom, z bogom!«

Kuverta je bila, vam pravim, prosojna, in svetilka, kot se razume, je gorela dobro. In zato sem čital lahko natančno, kar je bilo v pismu. Bilo je pa to-le:

»Moj ljubi Rožmarin!

Življenje s teboj mi je dolgočasno. Svoje gnezdo si hočem postaviti pod drugo streho. Spoznala sem se s prekrasnim možem, ki me ravno tako obožuje kot jaz njega. Ne boš me videl nikoli več. — Ela.« 

Vedel sem, da se je Rožmarin že dva meseca imel za največjega nesrečneža med zemljani, in mislil sem si, da je bila prevelika ljubezen Rožmarinke I. kriva, da ni vedel ceniti skromne ljubezni Rožmarinke II. Skušnja me je torej izučila in sklenil sem povedati mu neozaljšano resnico. Prišel je domov.

»Ela je baš odšla. Nikoli več je ne boš videl. Zaljubila se je v nekega prekrasnega moža.«

Šel je parkrat po sobi, Rožmarin je prišel do zrcala in se začel smejati. Obrnil se je in stopil k vratom. Smejal se je še vedno, in ko sem mu pogledal v obraz, mu je sijala solza v očeh.

»Nimam sreče, jaz nimam sreče. Če bi vedel, da me ljubi, o, kako bi bila velika moja ljubezen do nje. O, o!«

Poslovil sem se z bridkostjo v srcu.

Zakaj bi ne obiskal Rožmarina, sem si mislil drugi dan.

No, našel sem ga na zofi mrtvega. Na mizici je stala prazna steklenička, izpil je laudanum.

Zvečer bo torej elitni ples v Društvenem domu. Mestne krasotice nas hočejo iznenaditi. Na svidenje!