Albanska špijonka - konec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka - 9. del]] Albanska špijonka - konec
[[Ivan Dolinar]]
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 10 (5. novembra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

Ko ga je Milena videla v reki ljudi, se je razdražila. Že ga je hotela uničiti; pa se ji izgubi v hipu, ko bi se bila morala izpolniti njena največja želja, Videti je hotela njegovo smrt, pa ga morda ujamejo sovražniki, morda se mu posreči uiti in napasti Bitolj. Obstala je, krčila pesti in si grizla ustnice. Plačala je kavo, ko se je pomirilo na ulici in odšla.

V njej je gorel strasten ogenj, čutila je, da jo peko lica, vsa njena kri je vzburkano plala po njej. Kakor nikdar, je čutila v teh hipih žejo po umoru, po majorjevi krvi. Bila je strašna. Morda je vplivalo nanjo tudi razpoloženje drhali. Šla je po ovinkih za množico, da poišče svoj plen. Bila ni več ženska, bila je prihuljena tigra, kateri se vzbudi vsa prirojena besnost, ko vidi, da se ji dolgo zaželjeni plen umika.

Trepetala je, mislila na majorja in zaskelelo jo je, ko se je spomnila, da ima prstan v žepu,

»Izgubi ga, preden ga dosežem.«

Stisnila je zobe, dvignila pest in se obrnila po ulici za množico.

»Maščujem se, maščujem!«

Ni še dobro zavila po drugi ulici, ko je začutila na rami težko roko:

»Stoj!«

Za njo je stal velik turški častnik in se režal v obraz.

»Ti, mladi postopač, imaš sumljivo postavo, pojdi z menoj! —

»Pustite me!«

»Že glas je čuden!« — se je smejal in držal roko na samokresu. »Najbrž si ženska!«

Vzkliknila je:

»Pustite me; vohunim v prilog Turkom. «

»V prilog Turkom — pa vohuniš v Bitolju! — Alo, z menoj!« zarohnel je nad njo, nastavil ji na čelo samokres in zavpil:

»Stopaj!«

Mileni je bilo za čas. Ni se bala za življenje; a sedaj ji je bil čas dražji od njega.

»Tukaj so moji papirji!« je rekla in segla po legitimacijo.

»Kaj papirji — zame si ti papir! — Naprej.«

Šla sta k poveljniku trdnjave, v Mileni je prekipevala jeza in nestrpnost. »Zdaj je konec vsega!« si je rekla in oči so ji zagorele tajne strasti. »Ne, četudi ga poiščem v najhujši bitki. Moje oko nosi njemu smrt.«

»Kdo si?« jo je nagovoril poveljnik, ko je naznanil častnik, česa jo dolži.

»Tista, ki je rešila armado Šekri-paše pogina!« je poudarila neustrašeno Milena in stopila korak naprej.

Poveljnik je osupnil in zarohnel:

»Da si laže prišla vohunit v trdnjavo!«

»Ne,« je odgovorila. »Tukaj pismo od Ali-paše!« Pomolila je pismo. Ko je prečital, je vstal in se ji priklonil.

»Alah je z Vami, zvezda bitoljska — a tukaj je pisano, da je še nekdo z Vami. Kje je Vaš spremljevalec?«

Milena ni trenila z očmi, ampak mirno stegnila roko po pismu in omenila:

»V mestu; na poti k Vam me je ustavil ta gospod.«

Pakazala je na častnika.

»Ta dama sme bivati v Bitolju in Vi, gospod stotnik, ste ji na razpolago s petimi preoblečenimi možmi. — Kadar da znamenje, ujemite, kogar pokaže.«

Častnik je salutiral.

»Pokorno javljam, da smo moža že ujeli.«

»Ne,« je rekla Milena, »ta ni bil pravi.«

Častnik jo je jezno pogledal, ker mu je ugovarjala, pa ni rekel ničesar.

Poveljnik ju je odpustil in njo povabil popoldne k sebi.

Milena je radostno zapustila njegov stan in skoraj tekla na ulico. Njena ura je kazala, da je zapravila skoraj eno uro časa.

»Kje je Jordakovič?«

V kavarni ga ni bilo. Povedali so ji, da se je vrnil in zopet odšel. Šla je po ozkih ulicah, ki so bile polne nesnage, zavila je na desno, zavila na levo in že obupala; majorja nikjer. Čim bolj si je dokazovala, da ga mora najti, čim bolj jo je stiskalo v prsih strasti po maščevanju, tembolj ji je upadalo upanje, da ga zopet najde. Začela je že postajati okoli kavarn in kukati vanje, ko je zaslišala nekje na trgu glasno vpitje:

»Alah skrbi za nas; preje, kupite preje!«

Obstala je in si oddahnila.

»To je on, Jordakovič,« je skoraj vzkliknila in pospešila korake. Stal je sredi tropa ljudi in se rotil napram staremu Turčinu, ki je kupoval od njega, da njegove preje ne prebije srbska krogla.

»Alah je dober, čuval je moje ovce pred vragom in njih volna je dobra kakor moj sin,« se je obrnil proti Mileni in njegove oči so se zasvetile veselja.

»Ali si prodal, Ahmed?« jo je vprašal.

» P r o d a l ! « je rekla.

»Pridaj no, še petdeset piastrov daj in potem vzemi, če ne pa pusti,« je vpil nad Turčinom. Ker se je ta obotavljal, je vrgel vrečo črez ramo in se obrnil proti Mileni.

»Pojdi!«

Nista poslušala Turčina, ki je vpil za njima in jima ponujal štirideset piastrov več.

»Kod ste hodili? Iskal sem Vas!«

»Z isto pravico bi lahko vprašala sama. Vzel Vas je val; ker Vas ni bilo, sem si ogledala okolico. Od severne strani se lahko vse opazuje.«

Ko sta prehodila sto korakov, je rekla:

»Trudna sem in žejna, stopiva v kafano nazaj, tam napraviva načrt.«

Major ni ugovarjal. Smilila se mu je, ker je bil prepričan, da trpi samo radi njega. Res je trpela, res samo radi njega in to trpljenje je terjalo njegovo smrt, da se uteši, terjalo njegovo muko in ponižanje.

»Alah je dober!« je začel proti Turčinu, ko sta vstopila. »Obesili so psa, poginil je.« Zdelo se mu je, da ga ta beseda zaduši, krvavelo mu je srce, ko je kriknil njegov rojak na vrvi in je posinel. »Samo jeknilo je v njem in iztegnil se je.«

Milena si je potihem rekla: »Kmalu boš tudi sam jeknil.«

Sedla sta v kot in Milena se je sklonila k njemu.

»Obesili so ga?«

»Grozno!« je rekel Jordakovič. » Postreljal bi jih, da bi ne ostalo od te svojati drugega kakor zemlja.«

»Če ne bo zemlja kdo drugi!«

»Kaj mislite?«

»Nič drugega,« je rekla, »kakor da boš v kratkem ti sam visel, razbojnik.«

Takrat je izbruhnilo iz nje, kar je dolgo hranila v srcu. Potegnila je samo- kres in ga položila na mizo tako mirno, da je major obledel. »Roke pri miru!« je rekla, »v hipu, ko se zganeš, zagori in tebe ni več. Poslušaj!«

Stisnila je ustnice za hip, nato gledala strastno vanj, obraz ji je gorel, kakor bi bila blazna.

»Ti si umoril mojega brata v noči, ko je tekla na srbskem prestolu kri, ti si umoril mojega moža in mu oropal najdražje, kar je imel od mene za spomin. Tisti kamen, ki je tebe zapeljal, je tvoj pogin, Sedi mirno!« je siknila, ko je zapazila majhen trepet njegove roke. »Ob tebi sedi žena Prenk Roda, ki te sovraži, ki te je spravila v past. Zini, zgani se in že si uklenjen; kakor sem rešila Šekri pašo, tako sem uničila tvoj bataljon, jaz sem ga uničila, major Jordakovič, da se maščujem! «

Mileni so gorele oči, beseda se ji je zadevala ob naglem govorjenju, iz nje je bruhalo kakor ogenj.

»Sedaj te sodim jaz, major Jordakovič, jaz, Milena, žena Prenk Roda.«

Skočila je pokoncu in zaklicala k vratom:

»Vohun, vohun!«

Majorju so podrhtevale ustnice, iz obraza mu je izginila kri, ko je poslušal njene besede. Zdelo se mu je, da se megli okoli njega; kakor bi bilo treščilo vanj, je vplivalo nanj njeno razodetje. Sprva ni mogel verjeti, obšla ga je misel, da ta ženska blazni. Ko je videl njeno mirno roko na mizi, je spoznal resnico. V njem se je zbudil star vojak, vsi nežni občutki so se izpremenili v smrtno sovraštvo, stalo je nasproti le sovražno bitje, iz oči v oči mu je gledala smrt.

Ko so se odprla vrata, je planil pokoncu ter udaril bliskovito po roki, ki je držala samokres. Zagorelo je in krogla je prevrtala črvivo desko v stropu.

»Ne boš, od ženske ne padem!«

Zagrabil ji je za orožje in z levico segel za svoj pas. Preden ji je izvil, je zagorelo v drugič, istočasno je sprožil tudi svoj samokres in se opotekel.

Milena je začutila skeleč sunek pod srcem, spustila je orožje in se pritisnila na prsi.

»Prenk Roda!« je zaklicala in se zgrudila na kolena.

Čez majorja se je sklonila patrulja, ki je vstopila, ter videla, da mu je prestreljen vrat. V njem ni bilo več življenja. Stotnik pa je dvignil Mileno, ki se je naslonila nanj, tiščala roko na srcu in dihnila:

»Dajte mi prstan . . . v pasu ga ima . . .«

Stotnik ni razumel; opotekla se je k Jordakovičevemu truplu, segla z roko za pas in izvlekla prstan z rdečim kamnom, ki ji je bil klic za maščevanje. Omahnila je na tla, gledala krvavi blesk in zdelo se ji je, da se smehlja iz njega predrago obličje moža, zdelo se ji je, da žvenkeče nekje oprava njegovega konja, da ji podaja roko.

»Prenk Roda, moj dragi!« je vzkliknila in nesla prstan k ustnam; kaplja krvi na njenih ustnah se je strnila z blestečim rubinom in Milena je poljubila mrzli kamen:

»Zdaj sem s Teboj, moj ljubljeni mož!« je šepnila. Stotnik je stal nemo ob njej in zrl v njen obraz; ker je videl, da se ji gibljejo ustne, se je sklonil, isti hip se ji je sprožila roka na tla, oči so ji osteklenele in na obrazu je bil poljub smrti. Roka ji je krčevito tiščala prstan z blestečim rubinom.