Albanska špijonka - 9. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka - 8. del]] Albanska špijonka - 9. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - konec]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 9 (29. oktobra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

General ni stopil k postelji, temuč je sedel za mizo, dal sabljo med noge, prekrižal roke na ročaju in je rekel majorju:

»Ranjen, a?«

»Ranjen, gospod general: pod komolcem, Pa ni nevarno,«

»Kaj bo nevarno! Dokler se glava drži vratu, ni nevarnosti. Meni so v bolgarski vojski odstrelili uho, pa nisem vedel, dokler ni prišla zima; tedaj se mi je šele čudno zdelo, da me zebe v eno samo uho. — Koliko izgub?« je vprašal general, dasi je dobro vedel.

»Ne vem, gospod general.«

»Kako, ne vem?« Generalu se je ukresala v živahnih očeh prva iskra.

»Čete so se razkropile; jaz sem ves čas ležal v postelji in nisem mogel k svojemu bataljonu!«

»Kako menite: čete so se razkropile?« je vprašal general nevedno in zopet se mu je začelo iskriti v očeh.

»Ukazal sem, naj se vsakdo reši na svojo pest. Bili smo napadeni iz zasede in nam drugega ni kazalo. Jaz sem ranjen plaval, dokler me ni voda vrgla na suho, in sem se tako rešil.«

»In vojaki?« je vprašal general, obrvi pa so mu sršele kakor ježu bodice. »In Vaš bataljon?«

»Sem že rekel, gospod general, da . . .«

»Sedaj bom jaz tebi nekaj rekel, gospod major.« V njegovih očeh se niso več užigale posamezne iskre, bili so celi šopi, kakor ob požaru, ko se je že razgorel. »Poveljnik ima pravico, da ukaže, naj se vsakdo reši na lastno pest, pa nima pravice, rešiti se sam na lastno pest. Poveljnik ima samo eno pravico, in ta je, skrbeti za četo do zadnjega in pasti zadnji. Zadnji, ali si razumel, gospod major?« General se je razjezil, začel vpiti in tolči s sabljo po tleh. »Poveljnik ima pravico peljati svoj bataljon v past, če je dovolj neumen, da je ne vidi, pa nima pravice, priti sam iz nje! Poveljnik nima pravice rešiti se, kadar je bataljon končal.«

»Če bi bili videli naš položaj, gospod general . ..« se je skušal braniti major, ki je bil sedaj prav tako bled, kakor je bil prej rdeč.

»Ne govori mi o položajih, sinko moj! Jaz sem videl že vse položaje, preden si ti na svet prišel! Na teh starih, ranjenih nogah,« in general se je udaril po svojem močnem kolenu, »je ležal že bolgarski top, ko si ti še mislil, da se v topovih krompir peče, in ko . , .«

»Tega nisem nikoli mislil, gospod general! «

»Vem, vem, sinko moj, ti nisi nikoli nič mislil in najmanj tedaj, ko si peljal svoj bataljon v klavnico. In ko je ležal bolgarski top na teh krivih nogah, tedaj nisem premišljeval o svojem položaju, marveč sem streljal, streljal, gospod major, dokler me ni prokleti Bolgar oplazil s kopitom po čepinji, gospod major! Ne govori mi o položajih! Teh par ušivih Turkov ne moremo pregnati iz Bitolja, gnijemo v teh vaseh in se praskamo za ušesi, namesto da bi že zdavnaj praskali Turke z bajonetom po hrbtu — in ti mi govoriš o položajih! Jaz vem samo za en položaj — in ta je, naj gre neraben častnik v pisarno po papirju praskat, namesto da bi pogubljal svoje čete, ali naj gre kuhat ali zelenjavo prodajat! To vem jaz o položaju, major Jordakovič! «

V generalovih očeh se niso več užigale iskre, iz njih je bruhal plamen. Major je ležal bled in nem, kakor omoten.

Tedaj je pristopila Milena.

»Gospod general, kadar major okreva, bo Bitolj naš.«

»Ah, vraga!« se je začudil general.

»Meni bi bilo ljubše, da bi najprej bil Bitolj naš in da bi potem šele major okreval.«

»Svetovala bi Vam nekaj . . .«

»Jaz svetov ne potrebujem, gospa. Vaša sporočila so mi pa bila vedno zelo ljuba in koristna.«

»Našla sem pot, da pridem v Bitolj, In če sem enkrat tam, mi ne bo težko ogledati se po mestu. Če Vam potem sporočim, kako je s posadko v mestu in obrambo, potem . . .«

»Potem bom že jaz napravil svoje,« jo je nestrpno prekinil general.

»Toda v ta namen moram imeti vojaka, častnika seboj. Njegove oči več vidijo, marsikaj zapazijo, kar nevedna ženska prezre.«

»In zato naj bi šel Jordakovič z Vami? Ali bi ne bilo bolje .. .«

»Nikakor, gospod general,« je odgovorila Milena odločno, »Jordakovič mora biti. On je mnogo trpel, po nedolžnem, vsled nesreče. In oprostite, da Vas nadlegujem s svojimi osebnimi čuvstvi — tudi jaz sem trpela ob njegovih porazih! To hočeva popraviti z izrednim činom. Trdno sem prepričana, da boste čez par dni bolj zadovoljni z njim!«

»To se bo šele videlo!« je rekel general zelo potolažen, »Preden odidete, se oglasite pri meni! Z Bogom!«

Odšel je, glasno ropotaje s sabljo in ne da bi se ozrl na bolnika.

»Milena, kaj sedaj?« je vprašal Jordakovič obupan, ko je bil poveljnik zunaj.

»Tako storiva, kakor sem rekla, dragi!« je odgovorila Milena mehko in prilizljivo, stopila k postelji in poljubila majorja na čelo. Bil je prvi poljub — pa tudi zadnji.

»S teboj, Milena, tudi v smrt!« je odgovoril major presrečen.

Še isti večer je Milena pod neko pretvezo izginila. Bila je v turškem taboru in se je vrnila pozno ter zelo zadovoljna. Čez tri dni pa sta prišla z Jordakovičem preoblečena srečno v oblegani Bitolj in sta stopila skozi zadnja vrata v neko zakotno, umazano krčmo.

8.[uredi]

Čmeren Turek je sedel s podkrižanimi nogami ob nizkem ognju in zagodrnjal nekaj podobnega kakor o Alahu. Na Alaha je bil hud, odkar je pustil Srbe do Bitolja in je bilo mesto v nevarnosti, da je vžgo srbske granate,

Ni vprašal, ampak samo prišel je k njima; ko sta ga pozdravila po turško, je privzdignil obrvi v znamenje, da bi rad slišal njune želje. Milena je bila napravljena kot mlad Turek, preko rame ji je visela vreča zelenjadi. Jordakovič je nosil culo preje v desnici, levica ga je še bolela.

»Težki časi!« je dejal Jordakovič Turčinu in ukazal kave.

»Alah nas je obiskal, brat moj; jesti ne bo kaj. Nič ne vemo, kje je že Srb; ali je daleč, ali je blizu; ali oblega že povsod, nič ne vemo. Odkod ? — Vidva sta iz okolice?«

Imenovala sta vas, ki je ležala za turškim hrbtom; starec se je razveselil in pripovedoval:

»Tam sta moja starejša sina, dvakrat ranjena že, tretji pa je zdaj v mestu, zadet v prsi. Zmagali so ob Šari in med njimi je bil tudi moj najmlajši.«

»Alah mu podeli zdravja!« je opomnil Jordakovič, ko je slišal lastno sramoto. V srcu pa je klel turško armado, ki je uničila njegov hrabri bataljon.

Pila sta kavo, Milena je prižgala majorju in sebi cigareto ter se sklonila k njemu.

»Moj Bog, major; Vi imate še vedno prstan na roki, ta Vas lahko izda. Snemite ga!«

Ker se je Turek sukal okoli ognja in ni bilo gosta v hiši, je major snel prstan in ga vtaknil v pašni žep.

»Saj res!« je prebledel. Sam pri sebi pa je nadaljeval: »Česa ne zapazi ta ženska!«

Milena je zamižala bolečine, ko je videla, da izginja prstan v žepu. Otipala je za svojim pasom droben samokres. »Čakaj, tudi tam ne bo dolgo.«

Major je puhal tobakov dimUn mislil. Koder sta hodila, povsod je bilo malo vojakov. Le njemu uplenjeni topovi so stali na cesti v oddalji desetih kilometrov; preračunil je, da mu je treba z dvema bataljonoma napasti to stran in zasedene bi bile vse bližnje pozicije, odkoder bi začel z napadom na glavno utrdbo.

»Dobro!« si je pokimal. »Milena, zdaj pojdeva na južno stran!«

»Ne, zdaj še ne nikamor, ni ugoden čas za to!« je menila in njene oči so se pomenljivo zabliskale. V njeni notranjosti je rastla strašna želja po osveti.

»Sedaj te imam,« je rekla sama pri sebi. Prijela je za pas, že je zbirala misli, da mu pove, da je v pasti, v njej je vrelo satansko veselje, ko je pomislila, kako bo gledal, ko mu pove vso resnico.

»Ali veš . . .« je začela. Ker je major posta ob nečem pozoren, je prekinila in posluhnila. Nerazločni glasovi so se bližali, videla sta skozi malo okno, kako dere ljudstvo skupaj na cesti.

V naraščajočem kriku, ki je pretresal ozračje, se je rila množica po ozki ulici, odprla so se vrata s truščem in na pragu je besnel deček:

»Vohun, vohun!«

Turek je skočil po koncu in planil proti vratom. Deček je cepetal razkačen, kazal po ulici navzgor in kričal:

»Vohun, vohun.«

Jordakovič je za hip obledel in prijel za pas, a Milena je kakor mačka skočila k vratom in pomagala vpiti:

»Vohun, vohun!«

»Ubijte ga, ob steno ž njim !«

Jordakovič je bled stopil k vratom, ko je videl, da ne velja njemu. Mimo so peljali vsega razbitega srbskega častnika, preoblečenega v žensko. Množica je bila vanj in ga suvala, poizkušala predreti trop vojakov, ki so ga spremljali, in divjala.

»Ob steno ž njim!«

Jordakovič je ujel pogled. Ta pogled ga je sunil, da bi planil med množico in ga osvobodil, pa je dvignil pest in zakričal:

»Ubijte ga!«

Množica ga je potegnila za seboj; preden se je Milena zavedla, je bil že med sodrgo, kjer je divjal in vpil, da so mu izstopile oči. Množica se je valila naprej, zaman so bili klici vojakov. Jordakovič se je zavedel svojega položaja in je vpil ž njimi na vse grlo.