Albanska špijonka - 8. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka - 7. del]] Albanska špijonka - 8. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - 9. del]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 8 (22. oktobra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

»Kako se je moglo to zgoditi?«

»Od začetka je šlo vse dobro. Vaše napovedi so bile resnične; na desnem krilu smo lahko zmagali in smo tudi turške postojanke ob reki hitro zavzeli. Toda ko smo prekoračili Šaro in začeli prodirati naprej, so nas za hrbtom napadle močne sovražnikove čete, ki so bile skrite in se ves čas niso udeleževale boja, ter so nam vzele topove in namerile naše lastne krogle proti nam. To je odločilo.«

»Glavno je vendar, da ste ostali živi. Slab vojskovodja, kdor ni nikoli izgubil nobene bitke!«

»Ne, ne, Milena! Čemu mi bo sedaj življenje? Od tistega časa, kar sem Vas spoznal, je kakor začarano, kar storim. Še vse mi je izpodletelo, ob čast sem, ob spoštovanje pri poveljnikih, ob zaupanje pri vojakih, ob mir, pogum in samozavest. Od tistega dne, ko sem Vas prvič videl, pa do te ure mi je nesreča na vsakem koraku za petami.«

»Ali ni sreča, da ste se rešili, ko jih je toliko poginilo?«

»Niti voda me ni hotela — vrgla me je skoro nezavednega na obrežje, kjer sem se toliko odpočil, da sem mogel priti do Vaše hiše. Milena, prokletstvo je nad menoj. Pričakoval sem, da bo ta dan največji in najlepši v mojem življenju, dan zmagoslavja, dan popolne sreče, in sedaj sem najnesrečnejši človek!«

Milenino čelo se je zmračilo.

»Gospod, ne vem, kako bi jaz bila kriva Vaše nesreče. Vendar, če mislite, da sem jaz vzrok Vašega poraza, da Vas je s tistim dnem sreča zapustila, ko ste se meni približali, si boste pač lahko pomagali. Ločiva se in se pozabiva! Prej se nista nikdar srečali najini poti in naj se ne srečata poslej nikoli več! Bili ste mi ves čas ljub gost — toda tudi oditi Vam ne bom branila, če je tako bolje za Vas.«

»Glejte, Milena, ravno to je: jaz ne morem nikamor od Vas. Prišel sem danes pobit, obupan, do smrti žalosten, a ko ste mi poprej položili svojo dobro roko na čelo, sem čutil, kako mi raste moč, kako se mi dviga pogum in mi mir polni srce. Čudna, skoro nadčloveška, moč je v Vas! Sredi med bitko sem videl le Vas in sedaj, ko ležim tukaj, ranjen in sramotno poražen, mi je vseeno, ali sem zmagal ali bil premagan, mi ni za čast, ne za službo, ne za sodbo tovarišev, mi ni za ves svet — le da Vas vidim pred seboj, Milena. Vi ste moja zla usoda!«

Milena je sedela poleg njega s povešeno glavo in ga tiho poslušala. V svoji lahkovernosti, v svoji veliki ljubezni, ki ga je popolnoma zaslepila, se ji je skoro zasmilil. Ali ni dovolj kaznovan? Ali ni s strašnimi duševnimi mukami drago plačal svoje krutosti ?

»Tudi Vi ste moja zla usoda!« je rekla Milena tiho, skoro šepetaje.

Major je te besede narobe razumel. Mislil je, da mu s tem nežno odkriva svojo skrito ljubezen. Gorko jo je prijel za roko in hlastno vprašal:

»Kaj hočete s tem reči, Milena?«

»Ah, nič, nič!« se je zdrznila špijonka. V tem hipu je že zopet videla svojega moža, ustreljenega od majorjeve roke, in svojega brata, ležečega v mlakuži krvi, ki jo je isti Jordakovič prelil. Njeno sovraštvo je zaplamtelo s prejšnjo vseuničujočo silo. »Ne, ne! Dokler ni zadnji vinar z obrestmi poravnan, se ne spraviva!« si je rekla, natihem ponavljajoč svojo prejšnjo prisego. Glasno pa je odgovorila:

»Najprej bo treba skrbeti, da se pozdravite in okrepčate, da se Vam rana zaceli, potem se pomeniva o drugih stvareh. Odpočijte se nocoj, z jutrom bo prišla nova moč, nov pogum in morda nova — sreča!«

»Milena, brez Vas je ne bo! Vi ste mi še ostali, drugo je izgubljeno!«

»Že zopet tako malodušen, dragi prijatelj? Kakorhitro se popolnoma pozdravite, bova skovala tak načrt, da ga tudi hudoben slučaj ne bo več mogel preprečiti. — Torej sladko spite, ljubi gost!«

Položila mu je zopet roko na čelo; on jo je prijel in pritisnil na usta,

»Vse je od Vas odvisno, Milena, Lahko noč!«

Milena je tiho odšla iz sobe. Ko je bila sama, se je sesedla kakor brez moči, si zakrila obraz z rokami in vzdihnila:

»Ali ga varujejo peklenske sile, da mu nič škodovati ne more?«

Potem je tudi legla, pa ni mogla zaspati, Ko je zjutraj vzhajalo solnce, je stopila po prstih v majorjevo sobo, da vidi, kako mu je. Jordakovič je mirno spal, roke na prsih, prvi solnčni žarki pa so se lesketali v rdečem rubinu ugrabljenega prstana.

»Prokleti kamen!« je rekla Milena strastno in je zopet tiho odšla.

Ko je prišla v svojo sobo, je zastrla okna, skozi katera je že silil prvi dan, zaklenila vrata, sedla v kot, objela kolena z rokami in se globoko zamislila. Tema, popoln mir in samota ji je dobro dela, Bila je kakor zver na preži, skrita v mračnem zatišju, pripravljena na skok, premišljujoč samo še, kako naj napade svoj plen. Ko je mali Omar lahno potrkal na vrata in ji ponudil zajtrk, se je zdrznila in jezno vzkliknila:

»Izgubi se!«

»Gospa, saj vendar ne morete . . .« je boječe nadaljeval Albanček zunaj.

Milena je skočila, odprla vrata, zamahnila po vdanem Omarjevem obrazu in se zopet zaklenila v sobo. Omar je povesil glavo, stisnil zobe, zadušil solzo, ki mu je silila v oči, in na prstih odšel na dvorišče.

Milena je nepremično sedela celo uro. Tisoč misli ji je švignilo skozi glavo, razgreto od prečute noči in plamteče strasti, tisoč načrtov se ji je porodilo, tisoč priseg je nanovo prisegla, da ne odneha prej, dokler ne maščuje smrti svojih dragih. In vendar ni bilo nobenega izhoda več. Major je že čutil, da ga preganja nesreča, odkar se je seznanil z njo. Saj je očitaje vzkliknil: »Milena, Vi ste moja zla usoda!« Le njegovi slepi ljubezni se je imela zahvaliti, da ni zagledal špijonskih spletk, ki jih je spletala krog njega. Naj se še enkrat njen načrt ponesreči, naj še enkrat uide pasti, ki mu jo je nastavila — in oči se mu bodo odprle! Tedaj pride dan računa in sodbe. Mileni je bilo malo za lastno življenje, odkar je bila sama na svetu, brez ljubečega tovariša in prijatelja, brez pravega doma, toda umreti ni hotela prej, dokler ni njena prisega izpolnjena.

Tedaj je planila pokoncu.

»Sama mu bom sodila!«

Snela je s stene enega izmed samokresov rajnega moža, ga pregledala, vajena orožja kakor vse albanske žene, skrila, odklenila vrata in po prstih stopila v majorjevo sobo. Jordakovič je še vedno mirno spal, smrtno truden po težkih naporih preteklega dne. Milena je stopila tesno k njegovi postelji, se zazrla v ta lepi, tako zasovraženi obraz in za hip postala, mirna in bleda kakor smrt ob bolnikovem vzglavju. Nato je segla pod obleko po orožje, da ga nastavi spečemu vojaku na čelo. — Toda roka se ji je zopet povesila.

»Lahka bi ti bila smrt, prelahka, če te zadene krogla v spanju, razbojnik!« si je mislila. »Te oči naj bodo odprte, polne smrtne groze in strahu, te roke, ki ti mirno počivajo na prsih, naj trepečejo in iščejo pomoči, iz grla naj slišim krik obupa — taka bodi tvoja smrt. Tudi ti nisi ubijal Prenk Roda v spanju!«

Nato se je zopet splazila v svojo sobo, se zaklenila in zamislila. Proti poldnevu pa je vstala in rekla skoro glasno:

»Storila bom več kot more žena in ti bom stopila na glavo kakor strupenemu gadu.«

Njen načrt je bil gotov.

Potem je odprla okna, da je posvetilo v sobo veselo poldansko solnce, odklenila vrata in poklicala Omarja. Ko se je Albanček boječe približal, ga je prijela za brado, poljubila na čelo in rekla:

»Spraviva se, Omar, in potem mi prinesi kosilo!«

Albanček je zopet stisnil zobe in zadušil solzo veselja ter odšel tiho mrmraje:

»Dobrega srca je . . . le duha ji je Alah omračil.«

7.[uredi]

Po zmagi nad srbskimi četami ob reki Šari, ki jim je poveljeval major Jordakovič, so se Turki zopet utrdili na tem mestu in se niso dali pregnati. Srbi so jih vztrajno in besno napadali, toda prav tako besno in vztrajno so se Turki branili. V Bitolju (Monastiru) se je še vedno turška posadka trdovratno držala in ves srbski trud, da mesto zavzamejo, je bil zaman. Srbom je bilo veliko na tem, da se polaste Bitolja — s tem bi si odprli pot naprej — obenem pa so se bali velikih izgub, kajti njihove čete so bile že mnogo trpele in novih ni bilo pričakovati.

Major Jordakovič je počasi okreval. Rana ni bila nevarna, toda naporni dan in velika izguba krvi ga je zelo oslabila. Poveljniški stan je bil zaradi njegovega poraza silno ogorčen. Ne le da je bil izvrsten bataljon skoro popolnoma uničen, izgubljeni so bili tudi topovi, katere so Srbi tako nujno potrebovali, če naj izvrše na zahodnem bojišču poverjeno jim nalogo.

Tretji dan po bitki se je oglasil v Mileninem dvorcu sam poveljujoči general. Želel je govoriti z majorjem Jordakovičem.

Milena ga je peljala v bolnikovo sobo. Ko je general vstopil, je po bledem Jordakovičevem obrazu zaplal val krvi, zardel je kakor otrok, ki ga ujamejo pri tatvini. General je bil mračen in je na majorjev pozdrav zagodrnjal nekaj nerazumljivega. Bil je strog mož, izvrsten poveljnik, nagel v besedi in dejanju in vse se ga je balo kakor živega ognja. Še nikdar ni noben njegovih častnikov slišal od njega kake hvale, pač pa so skoro vsi že okušali njegovo jezo. Če se je komu nasmehnil in ga potrepljal po rami, je bil bolje poplačan kot bi dobil kolajno. Če je kdaj komu rekel: »Dobro, sinko moj!« je mož vedel, da v najkrajšem času dobi eno zvezdo več. Kadar je pa bil nezadovoljen, je bil namrščen in v očeh so se mu kresale iskre, ki niso obljubovale nič dobrega.