Albanska špijonka - 7. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka - 6. del]] Albanska špijonka - 7. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - 8. del]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 7 (15. oktobra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

Spodbodel je konja s tako močjo, da se je vzpel na zadnje noge in se potem takoj vrgel v valove Šare. Plemenita žival je začela krepko plavati, kakor hitro ji je zmanjkalo tal pod nogami. Jordakovič se je oklenil konja krog vratu in je bil tako še precej varen pred turškimi kroglami, ki so sedaj že bolj poredkoma, posamez žvižgale nad gladino.

»K Srbom moram priti; ujeti se ne dam!« si je major glasno ponovil sklep, ki ga je že tolikokrat storil v srcu med bitko, in je otipal samokres za pasom. Levico, ki ga je pod komolcem lahno skelela, je vtaknil v mrzlo vodo, ki mu je zelo dobro dela.

»Hitreje, hitreje!« je rekel Jordakovič in spodbodel konja. Toda ta je obrnil svoje velike, pametne oči h gospodarju in ga pogledal, kakor bi mu hotel reči: Ali ne storim, kar morem? Major je hotel priti do obrežja, potem je že bil precej na varnem; s previdnostjo bi se prikradel do svojih čet, ki so taborile v ozadju; glavno mu je bilo, da ima Šaro za seboj, proti kateri so zopet prodirali zjutraj pregnani Turki. In ravno zato, ker se mu je tako mudilo preko reke, se mu je zdelo, da konj kar ne pride naprej, dasi je žival kljub teži na hrbtu in sedlu, ki jo je oviralo v gibanju, plavala s podvojeno močjo. Kakor bi konj uganil gospodarjevo namero, ni plaval naravnost preko reke, temuč se je prepuščal deročim valovom, da so ga zanašali počasi navzdol — proti spodnjemu koncu toka, kjer je bilo vse tiho in mirno. Nič se ni menil za krogle, ki so od časa do časa udarile poleg njega v vodo. Le ko je reka prinesla mimo mrliča, srbskega utopljenca, tedaj se je vznemiril, izgubil ravnotežje in se za hip pogreznil globlje v vodo. Major ga je udaril po vratu, ki ga je držal visoko iz valov: »Nič se ne boj, moj junak!«

Toda konj se ni dal več umiriti. Začel se je naglo potapljati, le še glava s prestrašenimi, okrvavljenimi očmi je molela iz vode. Gibanje je postalo nerodno — major je čutil, da morata kmalu izginiti pod vodo. Potegnil je z desnico z vso močjo za vajeti, konj se je stresel, še enkrat dvignil glavo, ki je pa takoj nato popolnoma izginila pod vodo. Tedaj je major tudi opazil, da voda pod konjem rdi.

»Ranjen je, v prsi je ranjen!«

V trenotku je bil iz sedla in skušal plavati poleg konja, ki je zopet dvignil glavo nad vodo, ko je bil rešen bremena. Toda majorjeva levica, ki je bila ranjena, je bila tako oslabela in ga je pri vsakem mahljaju tako zabolela, da je sprevidel, da je izgubljen. Konj je še plaval z zadnjimi močmi, ali pravzaprav, držal se samo nad vodo, ki je oba naglo nosila naprej. Jordakovič se je z levico prijel vajetov in je z desnico plaval, prepuščajoč se valovom, vedno dalje, dalje, srečujoč na svoji poti le mrtve vojake in ubite konje, vedno dalje, dalje s tokom reke med obrežji, kjer je že zdavnaj potihnil vojni šum. Čutil je, kako mu moči pojemajo in da tudi konj omaguje. Nekaterikrat se mu je stemnilo pred očmi, lahno, lahno se mu je bližala omedlevica, z vsako kapljico krvi, ki jo je izgubljal, je bila bliže.

»Ali se tako končuje moje življenje? Milena, ali je to najin veliki dan?«

Tisti dan je gospa Milena preživela kakor v vročici. Ležala je na svojem mehkem minderju, nepremična, mrzlično žarečih oči, ki so bile uprte vedno v eno točko, trepetajočih rok, in je le zdajpazdaj izpregovorila kako besedo. Omar, štirinajstletni Albanček, njen služabnik, ki je čepel v kotu sobe čakajoč povelja, je bil v strahu in skrbeh. Ves dan ni bilo nobenega pametnega ukaza, na svoja ponižna vprašanja ni dobival odgovora, vse njegove ljubeznive ponudbe so bile zavržene.

»Alah ji je omračil um,« si je mislil Omar; »odkar je umrl njen gospod, jo boli srce in se ne da zaceliti. Žalost in premišljevanje ji je zastrupilo duha, v temi je njena duša, odkar je padel njen gospod Prenk Roda.«

Ko je bilo še zgodaj zjutraj, ga je vprašala Milena:

»Omar, ali si tukaj?«

»Tukaj sem in čakam Vaše zapovedi.«

»Kaj slišiš, Omar?«

»Slišim pokanje pušk in grmenje topov. Daleč je, pri reki.«

»Mislila sem, da me domišljija moti. — Stopi k oknu, Omar, in poglej! Kaj vidiš?«

»Vidim velik dim, in da gori gozd.« »Ali vidiš Srbe v njem, da kriče in ne morejo iz ognja? Ali vidiš Jordakoviča, da mu plamte lasje in da si trga gorečo obleko s telesa? Ali vidiš, da rjove, da maha z opečenimi rokami in trpi kakor pogubljenci v peklu?«

Omar se je zgrozil.

»Ne vidim, gospa. Tega ne vidim.«

»Domišljija me moti,« je rekla Milena.

»Njene misli so se razbolele,« si je dejal Omar, »srčno gorje jo mori.«

In zopet je bilo vse mirno v sobi. Omar je tiho, molče čepel v kotu in se je komaj upal dihati. Njegovo oko se ni odvrnilo od gospe niti za hip. Ko se je solnce bližalo poldnevu, je rekla Milena:

»Omar, ali nič ne slišiš?«

»Nič ne slišim, gospa. Topovi so utihnili.«

»Ali ni dolina vsa rdeča od krvi? Ali ne vidiš moža na polju, v srce zadetega? Dva krokarja sedita na njem in mu kljujeta oči.«

»Tega ni videti, gospa. Dolina je kakor vedno. Le dim se še ni dvignil nad njo.«

»Zdelo se mi je, da vidim dva črna ptiča, ki mu trgata srce in pijeta oči.«

»Bolest Vam je omotila pogled, gospa.

—• Poldne je, čas obeda, okrepčati se morate.«

»Videla sem, kako mu je srce zadnjikrat vztrepetalo, preden ga je krivokljuna ptica umorila.«

»Ali ko bi vzeli vsaj fildžan kave?« je nadaljeval Omar.

Toda v sobi je bilo vse tiho in Albanček se je zopet stisnil v svoj kot.

Proti večeru pa, ko je solnce začelo zahajati in je krvava večerna zarja posvetila skozi Milenina okna, je špijonka naenkrat iztegnila roko in hripavo zavpila, šklepetaje z zobmi:

»Na njegovem čelu je rdeča rana in se sveti kakor rubin na solncu. Videla sem čisto natanko. Sedaj vem.«

»Blodne sanje Vam motijo duha,« je rekel preplašeni Omar; »zatisnite oči, gospa, in skušajte zaspati! Spanje Vas bo umirilo,«

»Sedaj vem,« je ponovila Milena.

Potem je utihnila, glava ji je omahnila na blazino, čudna vročica se je polegla. Ležala je nema, kakor mrtva v večernem mraku, ki se je počasi širil v sobi. Njen trudni, od silne strasti izmučeni obraz je bil v črnem okviru bogatih las še bolj bled nego navadno in še lepši. Ko je zatisnila svoje žarke oči, polne zlobnega ognja, je bil ta obraz mil in dober, kakor obraz spečega otroka. Njene prsi, ki so se ves dan nemirno dvigale, bičane od neukročene, nenasitne maščevalnosti, so začele enakomerno dihati, vsa njena prelestna postava, ki je prej trepetala v srčni vročici, se je počasi umirila.

»Spi,« si je rekel Omar. »Alah naj ji pošlje dobre sanje!«

V sobo se je počasi prikradla gosta noč. Milena se ni ganila na svojem ležišču in tudi Albanček je, še vedno čepeč v svojem skritem kotu, slednjič zadremal...

Proti polnoči je Milena planila pokonci.

»Omar, kdo je?«

Deček se je zbudil, si pomel oči in odgovoril:

»Ne vem, gospa. Jaz ne vidim nikogar in nisem nič slišal.«

»Nekdo je potrkal na vrata. Prižgi luč in pojdi pogledat!«

Ta hip se je razločno čulo trkanje na vrata. Omar je prižgal svetilko na mizi in odhitel na dvorišče. Milena je obstala ob svojem ležišču in nepremično zrla proti vratom.

Čez nekaj časa so se odprla, prikazal se je Omar z lučjo in za njim — Jordakovič. Milena je v grozi iztegnila roko, oči so se ji široko razprle in iz prsi se ji je izvil krik presenečenja in strahu.

Jordakovič jo je pogledal in se ji zgrudil pred noge:

»Milena, uničen sem!«

Bil je tako strašen, da ga je bilo težko spoznati. V svoji raztrgani, z blatom in krvjo zamazani obleki, razmršenih, mokrih las, vdrtih oči, do smrti izmučenega obraza je bil bolj podoben nesrečnemu blazniku nego postavnemu častniku, ki je bil nekdaj.

»Milena, ti si moja zla usoda!« je vzkliknil.

Milena se je zdrznila, zbrala vse svoje moči in rekla navidez mirno:

»Za Boga, kaj je vendar z Vami, major? Ali se Vam je primerila kaka nesreča? Pa sedaj ni časa za izpraševanje in dolge pogovore — saj ste ves slaboten in celo ranjen, kakor se mi zdi. Najprej bomo morali to urediti. Omar, perilo za gospoda! «

Previdno se je sklonila k njemu, ga rahlo prijela in položila na svoje ležišče. Medtem so prišli služabniki in ga preoblekli, potem je pristopila Milena, pregledala rano, ki ni bila nevarna, a je vendar povzročila, da je major izgubil mnogo krvi, in jo obvezala. Sedla je k njegovi postelji in položila roko na njegovo vroče čelo.

»Ali imate mrzlico, major?«

»Ne, sedaj je vse dobro. Milena, prokletstvo spremlja vsak moj korak.«

»Ali niste zmagali?« je vprašala Milena.

»Uničeni smo, pobiti do zadnjega. Ne vem, ali je sto mož ušlo smrti.«

»O groza!« je vzdihnila Milena.

Ta vzdih ni bil neodkritosrčen. Vse njeno sovraštvo je veljalo izključno Jordakoviču, njega je hotela streti, samo njemu je veljala zanjka; sedaj je pa videla, da jih je padlo toliko nedolžnih, on, edini krivec in vzrok vse njene nesreče, se je pa rešil!