Albanska špijonka - 6. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka - 5. del]] Albanska špijonka - 6. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - 7. del]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 6 (8. oktobra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

Še nekaj časa se je razlegalo streljanje pušk, ki je pa postajalo vedno redkejše in slabotnejše, dokler ni popolnoma atihnilo. Kake pol ure pozneje je zopet prijahal v diru pribočnik z naznanilom od svojega stotnika, da so turške postojanke osvojene, ker jih je branila le majhna sovražna četa. Jordakovič si je pomel roke, se ozrl v daljavo, kjer je stala Milenina hiša, in vzkliknil: »Bog te blagoslovi, Srbkinja! Sedaj se začne pravi ples!«

Kakorhitro pa so se Srbi pripravili, da prekoračijo reko, je tudi središče sovražnika začelo živahno delovati. Turške granate so jele preletavati strugo in pokati na tostranskem obrežju. Topove so spremljale puške, začetkoma posamezne, potem vedno krepkeje, dokler se ni boj razvil v mogočen, bučeč, daleč odmevajoč koncert brez nehanja.

» Ali sem vas vendarle izbezal?« je rekel major Jordakovič glasno proti drugi strani reke. Spoznal je po krepkem turškem odporu, da so bile Milenine besede resnične in da se tukaj nahaja sovražnikova glavna moč.

Srbska artiljerija, ki je že prej napravila sovražniku veliko škode, je jela sedaj delovati s podvojeno močjo. Videti je bilo, da se Turki ne bodo mogli več dolgo držati, kajti njih baterije so utihnile druga za drugo in iskale novih postojank bolj v ozadju. To je Srbom dalo še več poguma. Ko se je pa začela tudi turška infanterija umikati nazaj, bi vojakov tudi poveljnik ne mogel več zadržati.

Dal je tedaj ukaz, naj udarijo čez vodo.

Srbske vrste so planile pokonci in hitele čez most, ki so ga bili pijonirji medtem za silo zgradili. Ko so prekoračili Šaro, so šele opazili, kako poguben je bil njih ogenj. Sovražnikovi jarki so bili razkopani, utrdbe razdejane, med razvalinami je ležalo precejšnje število ranjencev, ki jih Turki niso vzeli seboj.

Srbske čete so drle zmagoslavno naprej za sovražnikom, ki se jim nekaj časa sploh ni ustavljal; šele ko je dosegel bukov gozd, se je razvrstil in se začel braniti.

Major je jezdil med svojimi četami brez strahu od enega konca bojne črte do drugega ter ukazoval, vzpodbujal, navduševal, priganjal. Bil je zelo dobre volje, kajti bitka je bila dobljena, prehod preko reke priborjen in sovražnik prisiljen, da se kmalu umakne popolnoma, ker je sicer v nevarnosti, da ga Srbi obkole. Jordakovič je vedel, koliko pridobi, če zmaga. Njegova čast, ki je toliko trpela, bo zopet brez madeža, njegov ugled bo zrastel pri tovariših in pri polkovniku. Toda to je bilo najmanj — majorja je čakalo še neprimerno večje plačilo, še mnogo večja nagrada nego lovorjev venec zmagovalca — njega je čakala doma — Milena.

Sredi bojnega meteža ni Jordakovič nikoli popolnoma pozabil nanjo. V dimu smodnika se mu je prikazovala njena prelestna postava, med bliskanjem pušk in ognjem topov je videl bajni žar njenih globokih oči, iz silnega hrupa in grmenja bitke je slišal njen zvonki, vabljivi, kot godba sladki glas. Nikdar se ni mogel otresti te prikazni. Vedno je čutil Milenino bližino, vedel je, da je suženj, hlapec lepe špijonke. In vendar — bil ji je tako daleč ! Niti suženj, niti hlapec ji ni smel biti! Ni se sicer mogel pritožiti, da mu je sovražna ali neprijazna, pa vendar je tudi njena prijaznost bila tako hladna! Nikdar mu še ni stisnila roke gorkeje, nego bi jo stisnila dobremu znancu, in njeni pogledi so bili kakor miloščina odlične gospe beraču ob cesti, njena odlikovanja, s katerimi ga je včasi počastila pred drugimi, so bila kakor odlikovanja ohole kraljice vdanemu, zvestemu služabniku.

Toda danes se je moralo vse izpremeniti! Sama mu je dala besedo, da ji bo smel govoriti o svoji ljubezni, kadar se vrne kot zmagalec domov, in Jordakovič je vedel, da je s tem že napol uslišan. O, kako vse lepši, opojnejši bo potem pogled albanske špijonke, ko ne bo nobene stene več med njima, ko bo — njegova, samo njegova! Sredi bojnega hrupa, nemirnega vojaškega življenja, bo imel lep, bel dom, toplo gnezdo in družico, tako krasno in umno!

Major Jordakovič se je sredi premišljevanja naenkrat zdrznil. »Kaj pomeni to? Ali nas hočejo zopet naskočiti? Ali so jim prišle nove čete na pomoč?« se je vprašal začuden.

Nedaleč od njega se je namreč razletela turška granata — razločno je videl, kako je podrla nekaj njegovih vojakov. Ni si mogel misliti, da bi turški topovi, ki so se morali umakniti in utihniti, zopet začeli delovati — saj so morali paziti, da pridejo kar najhitreje na varno!

Medtem je priletela druga. Švignila je v velikanskem loku po zraku, padla v sredo srbske razvrščene čete, se zarila v zemljo, nato se je razlegel silen pok, prestrašen krik mnogih grl in nekaj metrov naokrog so se tla pobarvala z živo krvjo. Major je bil ves zavzet groze — kajti opazil je, da prihajajo streli iz srbskih baterij na oni strani reke, da morijo srbski topovi lastne čete.

»O prokleto!« je zaškrtal z zobmi. »Kaj jim je, da delajo take napake?«

Takoj je stekel ordonanc proti Šari, da ponese topničarjem majorjevo obvestilo. Toda medtem so začele granate padati vedno bolj in bolj gosto, v srbskih vrstah je zavladal strah in divja jeza, ko so vojaki videli, da jih kosi njih lastno orožje, nekateri so bežali sem, drugi tja, vsi iščoč varnega zavetja. Mladi možje, ki so se borili kot levi že toliko časa proti Turkom, ki so prestali toliko napadov in so se umikali le tedaj, kadar jim je bilo ukazano, so sedaj izgubili glavo in pogum. Zavest, da so nastavljena široka žrela njihovih topov, teh zvestih prijateljev in pomočnikov v tolikerih bitkah, proti njim samim, da strelja Srb proti Srbu, jih je popolnoma zmedla.

»Naši streljajo na nas!« se je razlegalo od vrste do vrste.

»Naši topničarji so zblazneli!« so vpili drugi.

Major je prvi hip skočil s sabljo med svoje vojake, kričal, da je le pomota in da bo ogenj takoj nehal, jih pozival, naj ostanejo na mestu, ustavljal bežeče, izpodbujal omahujoče. Toda kmalu je izprevidel, da nič ne opravi. Zmešnjava je bila vedno hujša, nihče ni več poslušal ukazov, vsakdo je delal na lastno pest. Granate so s srbske strani še vedno padale, ranjenci so se kupičili, krik in hrup je rastel. Ob istem času so začeli Turki iz bukovega gozda zopet živahneje streljati. Major je divjal na konju, klel in škrtal z zobmi, prosil, rotil in zopet klel, pa ni nič izdalo. Ukazal je naskok na sovražnika, ki se je skrival v gozdu, da se tako vsaj umakne topovom, ki so mu grmeli za hrbtom, toda ukaza ni bilo mogoče izvesti, ker je bila zmeda prevelika.

Medtem je pridirjal ordonanc, katerega je poslal major na ono stran reke k baterijam, in je naznanil ves zasopel:

»Čez reko ni mogoče. Sovražnik se je polastil naših topov!«

Major je prebledel.

»Kako je to mogoče?« je zajecljal.

»Javljam pokorno, da je tako; drugega ne vem,« je odgovoril vojak.

Major je ukazal četam, naj se strnejo, obrnejo zopet proti reki in jo prebredejo. To se je tudi vojakom zdelo razumljivo, zato so v teku pohiteli proti vodi. Isti trenotek so Turki začeli prodirati iz gozda ter naglo streljati za bežečimi Srbi.

»Za vsako ceno na ono stran!« je ukazal Jordakovič.

Toda tega skoro ni bilo mogoče izvršiti. Ko so Srbi, preganjani kakor zverjad, prihiteli do reke, jih je obsul tudi od nasprotne strani tako hud ogenj, da na reden prehod ni bilo mogoče misliti. Nekateri so pometali orožje proč in bežali ob reki navzgor, drugi so tekali kakor brez glave semintja, mnogi pa so se vrgli v vodo na slepo srečo. Bilo je strašno gledati to množico ljudi, ki je kakor zblaznela divjala po obrežju, se prerivala v valovih, padala, vstajala in se neprestano krčila, izginjala. Bilo je mogoče voliti le med smrtjo in smrtjo, rešitve ni bilo nikjer.

Ko je major prijahal do Šare, je bila okrog njega le še peščica mož. Jahal je globoko sklonjen h konjskemu vratu, brez kape, mrliško bledega obraza in steklenega pogleda. Iz levega rokava mu je počasi, kapljica za kapljico curljala kri. Obrvi so mu sršele in pod njimi je gorelo oko s strašnim ognjem obupanca, ki dela naglo, brez premisleka in brez bojazni pred nevarnostjo, ko enkrat vidi, da nič več izgubiti ne more, ker je vse izgubljeno.

Ob reki je njegova četa obstala, pričakujoč ukaza, kaj naj stori. Ozirali so se preplašeni na poveljnika, od njega pričakovali rešilne misli, kajti sami niso v grozi tega nepričakovanega bega nič več mogli misliti.

»Reši se vsakdo, kakor se more!« je ukazal major.

Takoj nato se je četa razkropila. Nekateri so zdirjali na levo proti obronku gore, ki je bil porasel z gozdom, drugi so bežali po kamenitem obrežju na desno, mnogi so se vrgli v reko in začeli naglo plavati, široko mahaje z rokami, kakor bi bili vsak hip v nevarnosti, da utonejo. Razuma in hladnega premisleka ni bilo nikjer več.

Major je še hip postal na bregu, gledal za gručami nekdanje svoje čete, videl moža, ki je padel od granate, in zopet plavača, ki ga je zadela puška: prevrgel se je v vodi in izginil. Major je bil navajen vojne in njenih grozot in ni nikdar vztrepetal pred smrtjo. Toda sedaj, ko je videl, kako gine množica ljudi, ki so bili njemu izročeni, ko je moral gledati, kako pada mož za možem, zadnji vojaki, ki jih je vodil, mu je trdo srce stisnila tako silna bol, da so se mu oči ovlažile.

»In mi smo že zmagali! Moj Bog, zakaj me tako kaznuješ?« je divje siknil skozi zobe.