Albanska špijonka - 5. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka - 4. del]] Albanska špijonka - 5. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - 6. del]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 5 (1. oktobra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

»Izborno!« je rekel ter je napeto pričakoval nadaljnjih izvajanj,

»Dajte karto!« je velela. Ko je segel v žep, se je spet zabliskalo v njenih očeh. Stisnila je levico za hrbtom in segla z desnico po karti.

»Glejte!« je dejala. »Tu na levi je nad strugo hrib, za njim bo streljala turška artilerija, kakor bi hotela glavni armadi priboriti ob spodnji strani prehod čez rečico. Naj Vas ne premoti njih brzo streljanje; glavna armada bo prodirala tu na severnem pobočju, kjer je prehod sicer nekoliko težji.«

Major je kimal z glavo in gledal zavzeto na karto ter prisluškoval njenim besedam, ki so ga omamljale.

»Koliko mož stoji na levi strani?«

»Morda dober vod ali kaj!« je odgovorila prepričevalno in mirno, »in dva topova. Tukaj pa je za grebenom bataljon s strojnimi puškami,« je pokazala na desno pobočje hriba.

»Dobro!« je kimal major. »Že vem!«

Motila ga je njena lepa roka, ki je počivala na mizi, Gledal jo je nekaj časa, nato jo je stisnil na rahlo in se začudil, ker se mu ni odmaknila. Milena ga je pogledala in zdelo se mu je, da ni v njenih očeh več nekdanje kljubovalnosti. Dvignil je njeno desnico k ustnam in jo poljubil.

»Hvala Vam, gospa Milena!«

V njegovem glasu je zvenelo nekaj več kakor sama hvaležnost, beseda mu je podrhtela ob njenem imenu.

Ko se je sklonil na njeno roko, se je zganila in stisnila zobe sovraštva, ki je preletelo njen obraz. »Naj bo tudi ta žrtev! « si je dahnila v srcu lepa žena. »Vse radi Tebe, moj nepozabni mož, moj ljubljeni brat,« si je rekla v mislih in spet ji je legla na lice temna senca.

»Vršim le svojo dolžnost in Vaša pohvala, gospod major, mi je le v izpodbudo!« je menila in odtegnila roko, kakor bi jo pičil gad. Kajti začutila je pritisk prstana na svojih prstih in za hip uprla pogled na krvavo-rdeči kamen, ki se je blestel na njegovi roki.

»Ne hotel bi, Milena, da delate le iz dolžnosti, kar mi storite dobrega, želel bi si malo več. Ali bi mi ne mogli storiti nobene usluge iz prijateljstva, iz ljubezni?« je vprašal major in jo je toplo pogledal.

»Ne govoriva sedaj o tem, gospod major, « ga je zavrnila Milena. »Jutri Vas čaka resno, težko in zelo važno delo, od katerega je mnogo odvisno. Če se Vam posreči, da svojo nalogo dobro izvršite, je Vaša čast rešena, in tedaj bo čas, da se zmeniva tudi midva! Kar Vam je treba danes vedeti, je to: Turki bodo na svojem levem krilu popolnoma slabi; na to se lahko zanesete. Ne smete se pustiti premotiti, kajti kolikor vem, se bo ravno tukaj začel precej hud ogenj. Njihova glavna moč je v središču — ta Vam bo kasneje, če se zapletete v resnejšo bitko z levim krilom, skušala priti za hrbet.«

»Milena, Vi ste že cel poveljnik!« je vzkliknil Jordakovič. Izprašal jo je še nekaj podrobnosti in je dobil na vsa vprašanja jako točne odgovore.

Sedaj, ko je imel tako natančne podatke o sovražnikovem stalu, se mu jutrišnje delo ni več zdelo prenevarno. Zrl je še nekaj časa v karto, zamišljen sledil s prstom rečico Šaro in gore ter slednjič veselo vzkliknil:

»Če je sreča mila, ne bo hudega!«

»Moje želje Vas bodo spremljale v boj, gospod major,« je dejala Milena toplo.

»O, tedaj zmagamo proti peklu in njegovim trumam!« je odgovoril major z laskavim nasmehom. »In kadar zmagamo, kadar bo naš razgovor s Turki končan — tedaj bo čas, da se tudi midva pomeniva, ali ne, gospa Milena?«

»Tedaj bo čas!« je odgovorila Milena tiho. »Sedaj pa lahko noč. Jaz sem trudna in tudi Vi boste potrebovali jutri vseh svojih moči.«

»Lahko noč in na svidenje jutri!«

Major ji je gorko stisnil roko in odšel zadovoljen. Ko je legel v posteljo, je še enkrat premislil svoj načrt za bitko, toda zadnja podoba, ki mu jo je priklicala njegova domišljija, je bila vendarle Milena.

»Jutri se vse odloči!« si je rekel.

»Jutri, jutri!« so šepetale njegove ustnice še v polspanju.

»Ah, jutri, jutri!« je šepetala isti večer tudi gospa Milena. Slonela je ob svojem oknu in zrla tja proti jugu, kjer so za reko taborili Turki. Nad pokrajino je bila razprostrta mrzla, sijajna mesečina in je odevala goro in dol s čarobno, skrivnostno tančico. Na turškem levem krilu, ki je bilo popolnoma slabotno in je imelo jutri nastopiti z vso močjo, kakor bi tam bile glavne sile, se je svetilo mnogo ognjev, medtem ko je v sredi, kjer so čete bile številnejše, bilo skoro vse temno,

Poročilo, ki ga je Milena prinesla Jordakoviču iz turškega tabora, ni bilo neresnično. Milena je bila preveč lokava, da bi hotela zapeljati majorja z očitno lažjo — kajti če se mu vendarle posreči, da zmaga, je sama v nevarnosti, da Srbi spoznajo dvojno vlogo, ki jo igra. Zato so bile njene napovedi resnične, vendar pa se je za njimi skrivala zvijača, tako pretkana in duhovita, da majorjev vzklik: »Milena, Vi ste cel poveljnik!« — ni bil popolnoma neopravičen.

Gospe Mileni je, ko je slone ob oknu zrla v sijajno mesečino, srce burno plalo. Nje velike, temne oči se niso nič manj svetlikale nego ognji straž v daljavi, le da je ogenj oči bil strasten in nemiren, medtem ko so plameni na oni strani reke goreli tiho in pokojno. Dan njene osvete, veliki dan, okrog katerega so se pletle vse njene misli, kateremu je bilo posvečeno njeno dnevno delo in nje nočni počitek, se je bližal.

»Ah, jutri, jutri!« je rekla tiho Milena in pritisnila roko na srce, ki ji je bilo z. vso močjo.

6.[uredi]

Bilo je zgodnje jutro ali pravzaprav najpoznejša noč, ko je major Jordakovič vstal in se naglo napravil. Nebo je prozorno kakor steklo, vse obsuto z drobnimi zvezdami, ki so nemirno trepetale v jutranjem hladu. Ko je major hitro pozajtrkoval obilni zajtrk, ki mu ga je Milena še prejšnji večer pripravila, se je napotil, da pred začetkom boja pregleda svoje postojanke.

V taborišču je bilo še vse tiho in temno, le tuintam so brleli stražni ognji. Vojaki so še trdno spali pod šotori; nočno tihoto je motilo le krepko smrčanje, ki se je slišalo ponekod, kak samoten, zaspan vzdih in včasi šumenje slame, ko se je vojak obrnil na svojem ležišču. Major se je enkrat spotaknil ob noge vojaka-velikana, ki so daleč štrlele skozi odprtino šotora, se je nasmehnil in si mislil:

»Ta mož ima predolge noge; Bog ve, če jih bo srečno odnesel iz boja.«

Major se je najprej napotil v ozadje taborišča, kjer so bili pijonirji. Tu je bilo že vse pokonci in pri delu. Vojaki so zlagali in urejevali materijal za zgradbo mostu, ki so ga namerjali kasneje postaviti čez Šaro, da prepeljejo preko njega topove. Major je izpregovoril nekaj besedi z nadporočnikom, ki je vodil priprave, videl, da je vse v redu, in je odjahal k topovom, kateri so bili prejšnji večer razvrščeni. Vsled novic, ki mu jih je prinesla albanska špijonka, je bilo treba razpored nekoliko izpremeniti. Major je okrepil svoje središče s topovi, ki so stali na desnem krilu, ker tam ni bilo pričakovati znatnejšega odpora.

Medtem se je jelo šotorišče buditi. Na več krajih se je kuhal zajtrk, kakor so naznanjali tenki dimi, ki so se dvigali proti nebu. Častniki in šarže so hiteli med vrstami šotorov, tuintam je kak ordonanc zajahal konja in odhitel s poročilom.

Kmalu nato se je zaslišal na skrajnem desnem srbskem krilu prvi strel. Precej potem je zaprasketalo še več pušk, ki so pa zopet kmalu utihnile.

»Milena ima dober nos. Turki so začeli na levem krilu,« si je mislil major in se zadovoljno nasmehnil,

Tihota, ki je nastala po prvih strelih, ni dolgo trajala. Četrt ure pozneje se je razleglo hitro in krepko streljanje na srbskem levem krilu, ki se je vneto nadaljevalo, dasi je v središču, tam, kjer so bili Turki ob Šari najbolje utrjeni, bilo še vse mirno. Jordakovič je bil na to pripravljen in se ni vznemirjal. Razvrstil je baterije v središču in ukazal, naj začno napadati sovražne postojanke onstran reke. Srbski topovi so začeli krepko streljati na turške utrdbe in so dobro zadevali — toda sovražnik se skoro ni ganil. Izstrelil je sicer nekaj krogel na srbsko stran, pa je slabo zadeval in je čez nekaj časa zopet umolknil.

Ta hip je priletel k majorju ordonanc s poročilom, da desno krilo potrebuje ojačenj; sovražni ogenj da je silno hud in da se je bati, da začno Turki napadati ter si osvoje srbske postojanke.

»Ojačenj ne morem dati; postojanko braniti do zadnjega!« je ukazal major. Ordonanc je odhitel in bitka se je nadaljevala.

Na desni ni streljanje prav nič ponehalo — zdelo se je celo, da je vedno krepkejše, medtem ko je turški odpor v središču bil nadvse slaboten. Srbski topovi so razdevali strelne jarke onstran reke, sovražnik se pa le ni hotel prav ganiti. Zdelo se je, kakor bi tam na oni strani ne bilo ljudi, ali kakor bi manjkalo poguma.

»Ali se je moja špijonka le zmotila?« si je slednjič mislil major. »Morda je vendarle proti našemu desnemu krilu postavljena glavna moč? No, to bomo takoj jasno dognali!«

Ukazal je, naj na desnem krilu začno prodirati, ter dal pešaštvu povelje, naj prekorači rečico.

Kmalu nato se je od desne zaslišal daljni odmev vpitja in vriskanja, ki je bil pri^Srbih ob naskokih v navadi.