Albanska špijonka - 4. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka - 3. del]] Albanska špijonka - 4. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - 5. del]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 4 (24. septembra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

»Je ali ni,« se je zopet nasmehnil general. »So med špijoni prodane duše, ki se vdinjajo tistemu, kdor jih bolje plača, ki izvršujejo svoj posel rokodelsko in barantajo za vsako novičico, ki jo prinesejo poveljniku. Tudi takih ljudi se moramo posluževati, če nimamo boljših, toda od njih je le malo koristi. Večinoma so nezanesljivi in nikdar nisem popolnoma varen, da ne delajo v prid mojega sovražnika. Mi pa potrebujemo zanesljivih špijonov, ki delajo iz navdušenja za dobro stvar, ki jim je piačilo postranska reč; ki so razumni, mnogo vidijo, ne preslišijo nobene besede, ki znajo samostojno misliti in sklepati — in to bi bili Vi, milostna gospa.«

»Hvaležna sem Vam za laskavo sodbo, ki jo imate o meni, general, toda vendar ste morda nekoliko predrzni, ko ponujate tako težko, odgovorno službo — slabotni ženski.«

»To reč prepustite meni. Jaz vem, komu izročim kako službo. Če bi se mi ponudili, da zvlečete moje topove v okope na goro, bi Vam rekel: Ni mogoče, Vi ste slabotna ženska, za to delo je treba moških rok. Toda če potrebujem špijona, bom prej izvolil Vas, nego kakega albanskega kmeta, ki se mi pride ponujat, ker vem, da ste bistrejšega uma, spretnejšega vedenja, gladkejše besede in slednjič — kar je pri špijonaži velikokrat zelo važno — lepega obraza! Seveda,« je pristavil potem ter se široko nasmejal, »ne namerjam s to zadnjo opombo kako škodovati svojemu majorju Jordakoviču!«

Mileni je hotelo čuvstvo zmagoslavja prsi raznesti. Generalov predlog ji je bil kakor nalašč, branila se je le navidez zato, da bi Srbi ne podvomili o njeni zanesljivosti. Doslej je bila vedno v nevarnosti, da jo enkrat vendarle zasačijo na poti v turški tabor ali iz njega — sedaj se ji je ponujala lepa priložnost, da bo kakor ptica svobodno letela iz enega šotorišča v drugega. »O Bog,« si je mislila na tihem, ko jo je general s toliko zgovornostjo prepričeval, da mu je potrebna kot špijonka, »kako-hitro bo dozorelo moje maščevanje! Kmalu boš kruto maščevan, Prenk Roda, kmalu bo Jordakovič drago plačal prelito kri mojega brata!« Toda Milena je bila silno previdna ženska. Navadila se je skrajne previdnosti ob strani svojega moža, ki je živel v večnih bojih, in v Albaniji, kjer ni človek skoro nikdar vedel, kdo mu je prijatelj in kdo sovražnik. Zato je hotela preprečiti vsako senco sumničenja in je sklenila, da se bo generalu še nadalje ustavljala.

»Dovolite mi nekaj dni odloga,« je odgovorila, »da stvar premislim. Tudi če se odločim za to, da sprejmem Vašo ponudbo, se moram počasi šele umisliti v novo službo. Ta zavest, da sem špijonka, mi je tako nova in strašna, da se nikakor ne morem kar v hipu sprijazniti z njo.«

»Kakor hočete,« je general obupano skomizgnil z ramami, »prisiliti Vas ne morem. Toda storili bi mi lahko to uslugo, Srbkinja! Oglasite se torej čez tri dni — če ne bo prepozno.«

Milena ni pričakovala, da bo general tako hitro odnehal. Bila je razočarana in se je zbala, da bo svoje maščevanje morala za nekaj časa odložiti, če ne pograbi ugodne priložnosti takoj. Zato je pogovor nadaljevala:

»Prepozno? Zakaj prepozno?«

»Tačas lahko doživimo odločilno bitko, s katero bo vojska v teh krajih končana. Seveda, če zmagamo. Ne dvomim sicer, da bomo Turke pobili, toda žrtve bodo veliko večje. Koliko srbske krvi bo brez potrebe teklo, koliko srbskih žena bo obvdovelo — in mnogemu otroku bi morda ne bilo treba prelivati grenkih solza za očetom, če sprejmete Vi mojo ponudbo. Ali niste Srbkinja?«

»Srbkinja sem,« je odgovorila Milena in povesila glavo, kakor bi jo bile generalove besede silno ganile, srce pa ji je zopet začelo močneje biti, ker je čutila, da se bo pogovor ugodno končal.

»Neprecenljivo uslugo bi nam lahko storili,« je nadaljeval general, »če nam prinesete kakih novic iz sovražnikovega tabora. In se upirate samo zato, ker se Vam zdi delo nečastno! Pri tem ne pomislite, da je morda v našem lastnem taboru kak turški špijon, ki redno poroča sovražniku o gibanju naših čet, o naši moči in utrjenosti naših postojank.«

Pri tem je Mileno čudno presunilo. »0, ko bi vedel!« si je mislila, da je ta špijon pred teboj, da mu ti sam pomagaš in ga podpiraš, bi drugače govoril!«

»Špijonaža nam je neobhodno potrebna, « je nadaljeval srbski poveljnik, »ne le kot orožje proti sovražniku, marveč kot obramba pred njim. Vaša dolžnost bi bila, da nas branite; s tem branite sebe, s tem branite svoj narod.«

»Sprejmem tedaj Vašo ponudbo,« je odgovorila Milena vdano, »dasi s težkim srcem.«

»Tako govori vrla Srbkinja!« je vzkliknil general radostno. »Nisem se motil o Vas, milostna gospa!«

Milena je šla zamišljena iz šotora, povešene glave in trudnega koraka, da so jo vojaki začudeno gledali.

»Kaj je danes lepi Albanki?« so govorili za njo.

Toda, ko je prišla do svojega konja, ga je naglo zajahala in v divjem diru odhitela proti svojemu domu.

»Ah, Jordakovič!« je vzkliknila, ko je bila sama na širnem polju, »sedaj si v zanjki. Ni je sile, ki bi te mogla rešiti!« Spodbodla je konja, da je hitel kot na krilih.

Ko je prišla domov, se je preoblekla in odšla takoj na delo. Zvečer je prinesla srbskemu generalu tako važnih novic, da je poveljnik bil ves očaran od njene bistroumnosti.

Od tega dne so Srbi večkrat videli Mileno, kako odhaja v turški tabor, včasih napravljena kot albanska kmetica, včasik kot beračica, kot trgovka ali kot plemkinja, včasih tudi kot zastaven mlad Albanec.

5.[uredi]

Kmalu potem, ko je Milena dokazala svoje izredne špijonske zmožnosti, je major Jordakovič dobil zelo važno nalogo. Turki so se bili za reko Šaro precej močno utrdili, in dasi njihove čete na tem mestu niso bile posebno številne, so bile njih postojanke tako dobre, da so popolnoma zavrle srbsko prodiranje. Treba je torej bilo priti čez reko in sovražnika pregnati. Ko je major Jordakovič dobil povelje, naj to izvrši, je bil sila zadovoljen. Ponudila se mu je priložnost, da popravi svoj prejšnji poraz in da pride zopet do ugleda, katerega je vsled nesreče izgubil pri poveljniku in pri mnogih tovariših.

Toda delo, ki ga je čakalo, ni bilo tako lahko. Njegov oddelek ni bil bogvekako močan, razen tega je bil tudi njegov položaj mnogo neugodnejši nego sovražnikov. Turke je branila reka Šara, ki ni posebno široka, pa na nekaterih mestih zelo globoka in deroča, in povrhu še utrdbe na drugem bregu. Bilo je torej treba poiskati kako plitvino in prebresti reko, kar je vedno zelo nevarno, in razen tega naskočiti turške strelne jarke, o katerih je major vedel, da jih bo sovražnik branil do zadnjega. Ko mu je tedaj Milena povedala, da pojde neposredno pred napadom zanj špionirat k Turkom, mu je bila ta ponudba zelo ljuba. Zanašal se je nanjo in je pričakoval važnih vesti, ki mu bodo delo močno olajšale.

Na večer pred tistim dnem, ko se je imel izvršiti napad na Šaro, je major Jordakovič prijezdil na dvorišče svoje znanke in se začudil, ker je našel glavna vrata zaklenjena. Obstal je na konju, kakor bi pomišljal, nato se je zavihtel s sedla in skočil na tla.

»Ni je!« je rekel polglasno in brzdal kobilo, ki je prhala in bila s kopiti. Bil je žalosten, ker je upal, da jo najde doma; skoraj mu ni bilo v tem hipu toliko za njene vesti, kakor bi jo bil rad videl. Ogledaval se je, nato je zapeljal kobilo v kot za zid in sam sedel na kamen, da ga ne bi nihče videl.

Zaslišal je ropotanje majhne dvokolnice in osuplo zagledal krepko, že priletno branjevko, kj je zaokrenila skozi vhod.

»Kruha, sadja, gospod! — Izvolite, vzemite svežega sadja!« je hitela in zapeljala voziček pred majorja.

»Ne maram!« je rekel in naslonil svoj obraz med dlani. Jezilo ga je, da ga je našla pred zaprtimi vrati.

»Škoda, gospod!« je pristavila, »res škoda!« In že je obrnila voziček na cesto, pa ga je povlekla spet k vratom hiše, vzela naglo ključ iz žepa in odprla stanovanje.

Major je ostal brez besede, ko je izginila v hišo. Ko se je dobro zavedel, si je segel v lase in zardel. Zadnje dejanje branjevke je razodelo, da je bila Milena sama, ki mu je ponujala sadja.

»Krasna špijonka, vrag je v tej ženski! « je vzkliknil, ko se je odprlo okno nad njim in mu zadonel na uho znani zvonki glas Milene. »Vrag je v njej in jaz moram premagati tudi tega!« se je zaklel v duši.

Na oknu se je zasmejala Milena skozi reže v vetrnicah:

»Potrpite, gospod major, da spravim branjevko spat za danes.«

Ni dolgo čakal, ko so se odprle še vetrnice nad njim in na oknu je slonela Milena še z mokrimi, polrazpletenimi lasmi.

»Pridite!«

Pritrdil je uzdo kobili, da bi ne ušla, in v srcu je kuhal jezo, da ga je lepa vdova tako premotila s svojo masko.

»Ta je rojena za špijonski posel in je naša kri!« si je pritrjeval, ko je vstopil v znano sobo. Sedela je na svojem prostoru in sipala iz roke v roko turški drobiž. Ko je pozdravil, mu je pomolila desnico in se spet zasmejala.

»Sedite, gospod! Glejte, koliko sem zaslužila, ko sem kot branjevka špijonirala pri Turkih — niti za večerjo bi ne bilo!

Vrgla je drobiž po tleh in nadaljevala veselo in vzhičeno. »Jutri pa boste že večerjali na drugem bregu Šare in meni ne bo treba voziti teh škripajočih koles; pomagala bi najrajša pri topovih.«