Albanska špijonka - 3. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
← [[Albanska špijonka - 2. del]] Albanska špijonka - 3. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - 4. del]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 3 (17. septembra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

Krog poldneva naslednjega dne je prijezdil major Jordakovič bled in razburjen pred hišo gospe Milene. Vojaku, ki je priskočil, ko ga je zagledal na dvorišču, je vrgel vajeti in stekel po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je sedela gospa. Ta dan je bila nenavadno sveža, vesela in še mnogo lepša nego prejšnje čase. Ko je major jezno prihrumel v sobo, se je začudena ozrla od svojega ročnega dela in ga vprašala:

»Kaj da prihajate ob tako nenavadnem času?«

» Ah . . . izgubljen sem!« je vzdihnil Srb in omahnil na bližnji stol. »O ta sramota! Tega ne preživim!«

»Kaj se je vendar zgodilo?« je vprašala Milena, njeno srce pa ji je bilo v prsih kakor kladivo.

»Kaj se je zgodilo? Nekaj strašnega, nerazumljivega! Ti turški psi so prodrli skozi našo vrsto — sam Bog vedi, kako! Naenkrat je bila precej močna turška četa za našim hrbtom, moji ljudje so se zmedli, reda ni bilo več mogoče vzdržati in tako so prebili našo sredo.«

Gospo Mileno je stalo velikega napora, da ni veselja zakričala. Dobro je bilo, da si je major zakril obraz z rokami in da ni opazil zmagoslavnega plamtenja njenih oči.

»Morda ste bili premalo čuječi,« je rekla navidez mirno.

»Nikakor ne. Vsi prehodi so bili tako zastraženi, da bi nam miška ne mogla uiti neopažena. To mi je enostavno nerazumljivo. Nisem babjeveren, toda sedaj bi skoraj verjel na čarovnijo.«

»Bog vedi, kako je. Turki so zvijačni,« je rekla Milena hladno.

»Sedaj se umika turška četa brez posebnih izgub proti Monastiru in se bo lahko združila z armado Ceki paše. Moj polkovnik je divji in me je ozmerjal pred drugimi častniki kot nezanesljivega, nezmožnega poveljnika, ki je osramotil ves polk. Kako bom to preživel, moj Bog?«

Major je dirjal po sobi gorindol ter se obupan tolkel s pestjo po glavi.

»Le ne izgubite poguma!« ga je tolažila gospa s čudnim nasmehom. »Saj še ni vseh dni konec! Iščite priložnosti, da se odlikujete, to sramoto popravite, madež s sebe operete. V vojski je dovolj priložnosti, da si častnik pridobi zaupanje in spoštovanje svojega predstojnika.«

Toda razburjeni vojak teh besed sploh ni slišal. Še vedno je hodil po sobi, gluh za vsako besedo, nesprejemljiv za Milenino tolažbo. Naenkrat pa je obstal, z odločno kretnjo segel v svoj tok po samokres in ga hotel nastaviti na sence.

V Mileninih očeh se je zopet škodoželjno zabliskalo. Vendar je skočila k njemu in ga prijela za roko.

»Prezgodaj, prezgodaj za kroglo! Tak junak ne sme umreti pod lastnim samokresom! «

Nasmehnila se je rahlo, pa pomembno in mu nežno izvila orožje iz rok.

4.[uredi]

Ceki paši se je posrečilo, da je krog Monastira zbral kakih 35.000 mož in 50 topov, toda tudi Srbi tačas niso počivali. Trdo so ga ves čas zalezovali in pet kilometrov pred mestom Monastirom, kjer so se stekale ceste iz Prilepa in Kičeva, je stala srbska armada, ki je bila vsaj dvakrat tako močna kakor turška. Bilo je pričakovati, da se bo tukaj vnel hud boj in da bo turška vojska uničena. Srbi niso prav nič dvomili, da bodo zmagali; bili so ne le mnogo številnejši, temuč so tudi imeli opraviti s sovražnikom, ki mu je upadel pogum, ker se je moral neprestano umikati, in je bil do smrti truden. Srbi so tedaj mislili, da jih zmaga ne bo stala prevelikega truda, toda kupiti so jo hoteli kar najbolj poceni. Zato so odlašali z odločilno bitko, dokler sovražnik ne opeša popolnoma; tudi ni bilo izključeno, da se bo turška armada slednjič obupana vdala in da bo tako boj brez nadaljnjega prelivanja krvi končan. Medtem ko so se Srbi pripravljali, da zadado sovražniku zadnji, smrtni udarec, je gospa Milena prihajala skoro vsak dan v njihov tabor. Tam so jo že vsi poznali — prosti vojaki kakor častniki in poveljniki — in kadar je ponosno prijahala na svojem čilem konju, lepa kakor kraljica, ali kadar se je pripeljala na svojem lahkem vozu, samozavestno vzravnana in odzdravljaje s čarobnim nasmehom mnogim vdanim pozdravom, ki so ji prihajali od vseh strani, je marsikateri pogled hitel še dolgo občudovaje za njo.

»Kako je lepa, vražja Albanka!« so govorili srbski prostaki za njo.

Častnikom je postala skoro sestra. Njena visoka izobrazba, duhovitost, šegavost in prijaznost, s katero je občevala z vsakim srbskim častnikom, in zlasti njena odlična lepota jo je prikupila vsakemu. Razen tega je znala bolje govoriti o velikih težnjah srbskega naroda, nego častniki sami. Kadar je začela razpravljati o veliki bodočnosti, ki čaka Srbijo, o njeni moči in slavi, katero ji bodo naklonili prihodnji časi, je njen obraz zažarel, oči so se ji iskrile in beseda ji je tekla z močjo hudournika. Le včasi, nepričakovano, ji je beseda nenadoma zastala v grlu, sijaj globokih oči je ugasnil in čudna bledica ji je legla na obraz. Zamislila se je za trenutek, se izgubila v lastnih mislih — toda to je trajalo le hip — potem je bila zopet ognjevita in vesela kakor ponavadi.

»Kaj je naši lepi srbski sestri?« so se vpraševali častniki.

Dasi je občevala z njimi prijateljski, kakor s tovariši, se vendar ni nihče drznil reči kako neprimerno besedo. Njen ponos, njena odločnost in samozavest jo je obvarovala vsake neprijetnosti. Če se je kateri častnikov razgrel pri vinu in začel preveč govoriti, je zadoščalo, da je rekla eno samo pikro besedo, da ga je ošinila z enim samim ostrim pogledom, in mož je bil trezen ter je umolknil. Njena strogost je vse razorožila. Razen tega so vedeli, da je major Pero Jordakovič njen izvoljenec, da albanska vdova obsipa samo njega z izredno naklonjenostjo in ljubeznivostjo, in noben izmed njih ni hotel imeti kakih sitnosti z majorjem. Poznali so ga kot odločnega človeka, ki hitro vzroji in žalitve nerad odpušča.

Ker je Milena jako dobro poznala vso okolico, razmere, ljudi in je govorila albansko prav tako lahko in pravilno kakor srbsko, so se častniki večkrat obračali nanjo in jo prosili sveta. Milena jim je rada storila vsako uslugo. Njena sodba je bila vedno tako pravilna, jasna in duhovita, da so Srbi mnogokrat strmeli. Nekega dne jo pokliče poveljnik srbske monastirske armade k sebi in jo poprosi, naj bi prevzela zanj špijonske posle.

»Kaj Vam ne pride na misel, general?« je odgovorila Milena začudeno, skoro užaljena. »Vajena sem bojev in tudi smrti se ne bojim; toda nečastnega špijonskega dela ne opravljam.«

»Nečastnega dela?« jo je prekinil general z nasmehom, preden je mogla nadaljevati. »Ali je samo smrt častna? Ali je zmaga nečastna?«

»Zakaj bi bila zmaga nečastna?« »In glejte — brez špijonaže ni dandanašnji zmage! Kaj mi pomaga vsa moč in vojaška spretnost, če ne poznam sovražnikovih postojank, če ne vem, kje je močan in kje slab, kolike so približno njegove čete in kaj namerja storiti? Kdor se bojuje danes brez špijonov, se bojuje z zavezanimi očmi in maha krog sebe po zraku, medtem ko mu stoji sovražnik za hrbtom.«

»To je morda res,« je odgovorila Milena, »toda priznali boste, da je špijonaža vendar nekaj grdega.«