Albanska špijonka - 2. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Albanska špijonka]] Albanska špijonka - 2. del
[[Ivan Dolinar]]
[[Albanska špijonka - 3. del]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 2 (10. septembra) v rubriki Podlistek
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Albanska špijonka[uredi]

3.[uredi]

Bilo je kakih deset dni po bitki pri Kruševu, nekaj kilometrov južneje od hiše gospe Milene Prenk Roda.

Del turške armade, ki mu je poveljeval Alibeg Rozvan, je stal v tesni, s pečinami obdani dolinici Črne Reke. Četa je bila s poveljnikom vred popolnoma obupana, kajti od vseh strani so jo obkoljevali sovražniki, tako da se je nahajala v pasti, iz katere jo je mogla rešiti samo smrt. Vsi do zadnjega so morali umreti ali lakcte ali pod srbskim ognjem. Ta del turške vojske je bil zadnja četa glavne armade in je imel nalogo, da ščiti hrbet umikajočim se polkom. To svojo nalogo je četa po bitki pri Kruševu vrlo izvršila, toda ko se je naslednje jutro zopet obrnila proti Srbom, da ustavi njih naglo prodiranje, jo je sovražnik naenkrat napadel tudi odza- daj. Tedaj je Alibeg Rozvan spoznal, da je obkoljen.

Iskal je izhoda iz pasti že na štirih straneh, toda vedno so ga Srbi sprejeli s tako močnim, naravnost uničujočim ognjem, da se je moral umakniti na svoje prejšnje mesto. Ko je četrtič skušal pretrgati gosto, trdo mrežo, ki so jo Srbi spletli krog njegove čete, bi bil v boju kmalu tudi sam poginil. Srbi so mu ustrelili konja, na katerem je jahal, in smrtno ranjena žival ga je pokopala pod seboj, Za rešitev se je imel zahvaliti samo zvestemu, neustrašenemu častniku, ki mu je pritekel na pomoč, ga izvlekel izpod konja in ga spravil na varno.

Bilo je krog polnoči po tem obupnem poizkusu, s katerim se je Alibeg Rozvan hotel rešiti iz sovražnega objema, Dasi je preživel silno naporen dan in dasi že dve noči ni zatisnil očesa, turški poveljnik vendar ni mogel zaspati. Sedel je prekrižanih nog v svojem šotoru, mračen in molčeč, povešene glave, temno nagubanega čela. Pred njim je stal lonček črne kave, zadnje kave, ki jo je njegov iznajdljivi sluga našel v taboru. Mnogokrat je že premislil svoj položaj, pretehtal vse možnosti, ki bi rešile njegovo četo iz zanjke — pa vse zastonj, Kake pomoči od prijateljev ni bilo pričakovati — morali so sami paziti, da se izvijejo sovražniku. Vsak napad je bil brezuspešen, Srbi so jih obdali kakor z železnim zidom; lahko si je razbiti glavo ob njem, toda predreti ga ni mogoče.

»Morali bi biti podzemski krti ali ptice nebeške, da bi ušli sovražniku!« je vzdihnil Alibeg Rozvan polglasno in še niže povesil glavo.

V tem trenutku je vstopil častnik, ki je stal na straži pred šotorom, in je poveljniku naznanil, da so vojaki pripeljali odlično Albanko, ki je prišla v tabor, ne da bi je opazile zunanje straže; vojaki so jo prijeli in pripeljali sem, ker pravi, da nujno želi govoriti s poveljnikom o zelo važni zadevi.

»Naj vstopi!« je ukazal poveljnik, toda njegova glava se ni dvignila in gube na čelu se niso zjasnile.

Kmalu potem je Albanka vstopila. Alibeg Rozvan se je ozrl nanjo in je videl vitko žensko postavo, odeto v črno svileno obleko in zagrnjeno s črno tančico. Ko je stala pred poveljnikom, je obraz razkrila in turški poveljnik je opazil, da je nenavadno lepih, pravilnih potez in zlasti krasnih, žarkih oči. Vendar pa je to obličje tudi razodevalo, da tare mlado gospo težka skrb in globoka bol. Turek je bil navajen le mračnih, skoro divjih obrazov svojih vojakov in zato se je njegovo čelo nehote zjasnilo, srepi pogled se mu je nekoliko omehčal, ko je zagledal pred seboj nežno žensko obličje, tako velike lepote.

»Kakšno novico mi prinašaš, žena?« je vprašal, ko jo je premeril.

»Ne praznih novic. Več prinašam, beg.«

»Kaj neki?«

»Rešitev!«

»Rešitev!« je vzkliknil poveljnik. Njegovo čelo se je takoj zopet zmračilo in njegov pogled je skoro sovražno ošinil lepo Albanko. »Žena, varuj se, če se šališ z menoj. Alah ve, da šale ne razumem.«

»Jaz popolnoma dobro poznam tvoj položaj in razumem, da ti ni do šale,« je odgovorila Albanka mirno. »Vsa pota so ti zaprta in tičiš tu s svojimi vojaki kakor v mišnici. Če bi bil včeraj ubranil višino nad mostom pri Črni Reki, bi lahko pregnal sovražnika s sedla. Toda to se ti ni posrečilo. Pot proti jugu je tako zastavljena s srbskimi topovi, da izgubiš polovico mož, če se poskusiš preriniti skoznje, in še ne boš živ ušel. Toda če bi mogel tistim baterijam priti za hrbet, bi imel pred seboj prosto pot. Ali ne misliš tudi ti tako, Alibeg Rozvan?«

Poveljnikov obraz je ves oživel po teh besedah, v medlih očeh se mu je zalesketalo. Videl je, da ima opraviti s prebrisano žensko, ki je dobro poučena. Toda njegove mnoge vojaške skušnje so ga poučile, da v vojni niti možem ni verjeti, za ženami pa da se vedno skriva zvijača, ki je tem zlobnejša, čim slajše so besede. Vedel je, da so ženske neprimerno spretnejše špijonke, če se odločijo za ta poklic in se izučijo v njem, kakor možje. Zato je sklenil, da bo previden.

»Albanka, odkod veš vse to?« jo je vprašal.

»Ker hodim že tri dni med srbskimi postojankami. Kakor kača sem se preplazila med njihovimi šotori, videla sem vsak top in vem, kje stoje straže.«

»In te niso prijeli, ko si Albanka? Niso nič sumili?«

»Jaz sem Srbkinja in občujem s srbskimi častniki kakor z brati.«

Poveljnik je zapičil svoj ostri pogled v njene črne oči, da bi bral laž v njih, toda ona je mirno in samozavestno vzdržala njegov pogled. »S to ženo me hoče Alah rešiti ali pogubiti,« si je mislil.

»In kako naj ti verjamem jaz? Kdo mi je porok, da ne boš mene ravnotako prevarila, kot praviš, da varaš Srbe? Zakaj bi izdajala svoje brate, da pomagaš meni, tujcu?«

»Ali ne veš, da je glas sovraštva včasih močnejši od glasu krvi?«

»Praviš tedaj, da se hočeš nad Srbi maščevati?« jo je vprašal Turek pazljivo. »To ti lahko verjamem ali ne. Kdo mi je porok, da me ne vabiš v past, v kateri bom poginil?«

»Ni ti treba vabe — saj si že itak v pasti!« je odgovorila Albanka pikro in poveljnik si je moral priznati, da so njene besede resnične. Povesil je glavo in nemo zrl v tla.

»Poslušaj!« je nadaljevala žena po kratkem premolku. »Neki srbski major, Pero Jordakovič, je v boju pri Kruševu mojega moža, ki je ranjen obležal na bojišču, ustrelil in mu vzel dragocen prstan z roke, po katerem sem morilca spoznala. Kmalu potem je s svojo roparsko tolpo vdrl kakor tolovaj v mojo hišo in je sedaj gospodar v njej. Pozneje sem še zvedela, da je ob umoru kralja Aleksandra ustrelil mojega brata, ki je zvesto vršil svojo dolžnost in ni hotel prelomiti vojaške prisege. Ali verjameš tedaj, da sovražim majorja z vsem sovraštvom, ki ga premore nesrečna ženska, in da ne bom mirovala, dokler se ne maščujem? Ali verjameš, da ga bom uničila — četudi vsi Srbi pri tem poginejo? Enega moža sem imela in enega brata, in kolikorkoli sem oba ljubila, ti pravim: naj njune kosti ne najdejo počitka, dokler ne bo morilec kaznovan!«

Iz njenih lepih oči je švigalo tako plamteče in neukročeno sovraštvo, da si je Alibeg Rozvan rekel: »Ali je vse res, kar pripoveduje — ali je pa najsposobnejša špijonka, kar sem jih kdaj videl! Toda zakaj bi me varala — saj sem že ujet!« se je spomnil njenih prejšnjih besed.

»Čuj me, Rozvanbeg,« je nadaljevala. »Višave tam na jugu, skozi katere boš prodrl, je zasedel isti major Pero Jordakovič z dvema stotnijama. Nanj moraš v prvi vrsti udariti. Sramota ga zadene, če se ti posreči, da mu prideš za hrbet, in potem . . .«

»Če mu pridem za hrbet? Ali mi boš dala peruti, da bom gore preletel? Ali mi boš dala moč, da se bom skozi zemljo preril?«

»Da, skozi zemljo te popeljem.« Te besede je izgovorila tako resno, da Alibeg Rozvan že ni več dvomil o njih.

»Skozi zemljo,- Rozvanbeg,« je nadaljevala Milena vneto. »Poznam skriven hodnik, ki je bil nekdaj rudnik in ki pelje iz onostranske doline v, sredo vašega tabora. Vprašaj svoje straže, ali so me videle, kako sem prišla v vaše šotorišče? Niso me — tudi jaz sem šla skozi zemljo!«

Rozvanbeg je skočil razburjen pokonci in prijel Mileno za obe roki:

»In nihče ne pozna tega hodnika razen tebe?«

»Izmed Srbov gotovo nihče.«

»In kje se končuje?«

»Na oni strani hribov v gostem lesu, komaj kilometer daleč od postojanke majorja Jordakoviča.«

Poveljnik je nekaj časa z naglimi koraki meril svoj tesni šotor. V njem se je borila sumnja z željo po rešitvi. »Mogoče je, da žena laže; tedaj sem jaz izgubljen. Toda če ne laže, je mojih pet tisoč mož rešenih.« Nato se je hitro odločil in poklical ordonanca v šotor.

»Pozovite polkovnika nemudoma k meni.«

Medtem si je Rozvanbeg opasal sabljo in si vtaknil samokres za pas. Ko je poklicani častnik vstopil, mu je rekel kratko:

»Osebno poskrbi, beg, da bodo straže nocoj posebno številne in budne. Če bi me zjutraj ne bilo več nazaj, prevzameš poveljstvo ti in Alah z vami. Lahko noč!«

Častnik je pozdravil in šel.

»In zdaj pojdiva, žena. Vodi me, jaz ti zaupam. Stopaj pred menoj.«

»Zdaj mi še ne zaupaš, beg,« je odgovorila Milena z nasmehom in je pokazala na njegovo roko, ki je počivala na samokresu. »Dober in previden poveljnik si, toda tudi najboljši poveljnik v temi ne vidi. Vzeti bo treba baklo s seboj.«

Ko mu je sluga prinesel baklo, sta s špijonko krenila na pot. Kmalu sta prišla v skalnato sotesko. Milena se je ustavila in ukazala:

»Prižgi!«

Kakor Rozvanbeg je tudi sama prižgala plamenico, ki jo je tam odložila, ko je stopila v turški tabor, Nekaj korakov pred njima je zazijala črna odprtina, porasla z grmovjem in dovolj visoka, da je mogel človek pokonci hoditi v njej. Vstopila sta. Bila sta v tesnem hodniku, ki se je le na nekaterih krajih razširjal in se vil v mnogih odrastkih globoko v goro. Tla so bila neravna, toda suha in zanesljiva. Ponekod so bili s stropa speljani navpični rovi, skozi katere so migljale velike zvezde daljnega neba. Zrak je bil v hodniku precej čist in svež.

Ko sta hodila skoro celo uro molče, Milena v mislih na svoje maščevanje, ki ga bo učakala tako kmalu, poveljnik na rešitev, ki mu je prišla tako nenadoma, sta dospela do konca hodnika. Izhod je bil zastavljen z veliko skalo, tako da sta se le s težavo prerinila skozi ozko odprtino. Stala sta v mračnem gozdu. V daljavi se je svetlikalo nekaj srbskih ognjev, semintja so se razlegali zategnjeni klici srbskih straž.

»Ali mi sedaj verjameš, Rozvanbeg?« je vprašala Milena.

Turek je bil tako razburjen, da ni mogel odgovoriti. Prijel jo je za roko in jo hvaležno stisnil.

»Ne zahvaljuj se mi, beg,« je odgovorila Milena smehljaje. »Ni mi za tvojo hvaležnost in je tudi ne zaslužim; meni je samo na tem, da sebe maščujem, ne da tebe rešim. Toda ugasni baklo, da te straža ne opazi. Če te Srbi zagledajo, bodo moji in tvoji računi prekrižani!«

Ko je Alibeg ugasnil plamenico, je nadaljevala:

»Skozi ta rov spraviš lahko nekaj sto mož, in če ti napadejo Srbe odzadaj, ko jih ti s svojo glavno močjo naskočiš odspredaj, se ne bodo mogli držati. Vse drugo boš že sam opravil. Z Bogom, Rozvanbeg, in sreča naj te spremlja!«

Nato je izginila v goščavi, kakor bi se udrla v zemljo.

»Alah s teboj, lepa Srbkinja!« je dejal Rozvanbeg in se ji spoštljivo priklonil. Toda ona že ni več slišala njegovega pozdrava.

Ko je poveljnik zopet stopil v rov, prižgal baklo in se napotil v svoj tabor, se je bal samo tega, da se zbudi v svojem šotoru in spozna, da je ves nočni dogodek bil zgolj prijetna sanja.