Ada (Slovenski narod)

Ada. F. Mrak

Izdano:	Slovenski narod, 41/172—196, 1908
Viri:	dLib 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bil je vlažen jesenski dan in močna burja je brila po tržaških ulicah, ko je iz rojanskega okraja prikorakal mlad, elegantno oblečen mož na trg pred kolodvorom. Pri parku se je ustavil in je pogledal na uro na kolodvorskem poslopju.

»Šele devet,« je zavzdihnil slabovoljno in je potem nadaljeval svojo pot ter vstopil v prvo kavarno. Videlo se mu je, da je nestrpen. Pozajtrkoval je v naglici in neprenehoma gledal na uro, ne meneč se za časopise, ki so mu jih nanesli natakarji.

Nekaj minut pred deseto uro je poravnal svoj račun in z nervozno naglico odšel v bližnjo ulico, kjer se je ustavil pred lepo trinadstropno hišo z visoko, prostorno vežo. Ti hiši se je od daleč videlo, da prebiva v njej bogat tržaški trgovec.

»Čudno, da imajo vsi ti obogateli tržaški trgovci enak okus,« je mrmral mladi mož motreč hišo z naglim pogledom. »Vse te trgovske palače so si tako podobne, kakor trgovske kočije; vse je narejeno in urejeno po istem kopitu.

Ker je na bližnjem kolodvoru ravno odbilo deset, je mladi mož hitro opustil začeto razmišljevanje. Nataknil je rokavice in vstopil v vežo.

Na prvem ovinku visokih stopnic je bilo stanovanje hišnikovo. Mladi mož je vrata napol odprl in vprašal, če bi mogel govoriti z gospodom Mesesnelom.

»Izvolite se oglasiti v prvem nadstropju,« je rekel hišnik, »a če pridete v kupčijskih zadevah, ne bodete sprejeti, ker rešuje gospod Mesesnel samo v svojem skladišču kupčijske zadeve.«

Mladega moža je to pojasnilo nekam neprijetno zadelo. Obstal je pred hišnikom nekaj trenotkov, kakor bi ne vedel, kako se naj odloči, potem pa se je na kratko zahvalil za dobljeno pojasnilo in šel po stopnicah v prvo nadstropje.

Prostorna predsoba je bila natlačena vsakovrstnih predmetov. Stale so tu visoke rezljane omare, nad katerimi so visele različne slike, povrh pa so bile razpostavljene etažere s suhimi cvetlicami.

»Bogato, a niti enotno, niti okusno,« je najprej rekel mladi mož sam pri sebi in se šele potem zmenil za hišno, ki mu je bila odprla vrata.

»Prosim, koga naj naznanim?« je vprašala mlada hišna prav prijazno, kakor znajo govoriti hišne, kadar je obiskovalec mlad in zal.

»Gospod Mesesnel me ne pozna,« je menil tujec, »in bi mu moje ime nič ne povedalo. A recite mu, da me je poslal njegov dobri znanec gospod Rakovec in da želim ž njim govoriti v nujni zadevi tega njegovega znanca.«

Hišna je malo premišljala, kakor bi se bila spomnila, da njen gospodar na svojem domu ne sprejema kupčijskih obiskov, a ker ji je mladi mož zelo ugajal, mu je molče odprla vrata v sprejemno sobo.

»Prosim, izvolite,« je dejala in potem hitela obvestiti gospoda Mesesnela o došlem obisku.

Sprejemna soba je bila izredno velika. Prava dvorana je to bila, in kakor predsoba, natlačena vsakovrstnega pohištva, iz vseh dob in vseh mogočih slogov. Vse je pričalo, da je lastnik te robe iz malih in skromnih začetkov prišel do bogastva in da svojega denarja ne zna uporabiti.

Gospod Mesesnel je bil svojo karijero začel prav ponižno. Peš, noseč pod pazduho vse svoje imetje zavito v rdeč robec, je bil pred davnimi leti prikorakal z Notranjskega v Trst. Prišel je bil iskat sreče kakor tisoč in tisoč njegovih rojakov prej in kasneje. Služil je najprej za kočijaža, potem je prišel v službo k velikemu žitnemu trgovcu, kjer je v začetku skladišče pometal in vreče otepal, naposled pa je postal desna roka starega trgovca. Mnogo let je trgovino sam vodil srečno in uspešno. Stari gospodar mu je bil tako hvaležen, da mu je po svoji smrti volil trgovino. Mesesnel je bil zdaj na konju in si je s svojo delavnostjo in štedljivostjo ter z vsakovrstnimi srečnimi špekulacijami pridobil veliko premoženje. Tedaj si je kupil hišo in jo napolnil z različnim pohištvom, kakor je to pač videl pri drugih trgovcih, ter se naposled oženil z mladim dekletom, ki ni imelo druge dote, kakor svojo nenavadno lepoto. A žena mu je umrla v otročji postelji, kar je bilo za Mesesnela prava sreča, ker tako ni nikdar izvedel, da je njegova soproga imela precej temno preteklost in da se tudi v zakonu ni odrekla svojim lahkoživskim navadam.

Mladi mož, ki je stal to jutro v salonu gospoda Mesesnela, je vedel le jako malo iz življenja Mesesnelovega in se tudi ni čisto nič zanimal za zgodbe obogatelega trgovca. Ogledoval si je samo pohištvo in razmišljal, kaj bi bilo treba pometati iz salona in kaj dokupiti, da bi bil elegantno in okusno opremljen.

Rahel šum od zadnjega okna ga je prebudil iz teh misli. Ozrl se je in zazdelo se mu je, da vidi za dolgo svileno preprogo svetlo žensko krilo.

Mladi mož je storil nekaj korakov naprej, in ko je natančno videl, da stoji pri oknu mlado dekle veselih oči in rdečih, na smeh ubranih usten, se je spoštljivo priklonil. Gospodična pri oknu je prijazno odzdravila z glavo, pri kateri priliki je mladi mož spoznal, da ima bogate črne lase, a ker je obiskovalec ostal molčeč, je molčala tudi gospodična. Nekaj časa sta se gledala, potem se je gospodična naglo obrnila in se zopet posvetila svojemu delu: oskrbljevala je v veliki kletki nahajajoče se ptiče v hrano.

Mladi mož je začel preudarjati, naj li pristopi in ogovori to lepo in simpatično dekle, ali naj ostane na svojem mestu in zopet ogleduje omare in skrinje, slike in kipce. Zdelo se mu je, da bi bilo vsaj prijetneje, če bi začel pogovor, a dasi je bil družabno zelo izvežban, mu je v tem trebotku ni prošlo prav ničesar na misel, s čimur bi mogel začeti razgovor.

Ko se je na vratih pojavila hišna, je mislil mladi mož, da je zdaj konec njegovega nekoliko neprijetnega položaja. Toda hišna je samo sporočila, »da naj blagovoli gospod nekaj trenotkov počakati,« nakar je zopet odšla, a z vidno nevoljo, prav kakor da jo je pregnala iz salona pri oknu stoječa gospodična, na katero je vrgla jezen in teman pogled.

Mladi mož je čutil, da je njegov položaj zdaj še sitnejši, kakor je bil poprej. Ne da bi še kaj premišljeval, je naglo storil nekaj korakov v smeri proti tičniku, pri katerem se je mudila gospodična.

»Oprostite, gospodična ... moja nerodnost ...« Mladi mož, dasi vajen družabnega občevanja, ni mogel naprej. Zastala mu ni samo beseda, zastale so mu tudi misli in jezil se je sam nase tako, da je ves zardel.

»Moja navzočnost vam je pač neprijetna,« je menila gospodična, ti se je končno odvrnila od tičnika in se polagoma približala tujcu.

»Ali ... kaj vendar mislite ..., gospodična,« je v največji zadregi vzkliknil obiskovalec.

»Potem prosim, oprostite, da se nisem prej spomnila svoje dolžnosti,« je ljubeznivo rekla gospodična. »Gost ste mojega strica; ne zamerite, da vam že poprej nisem nudila sedeža. Prosim ...«

Pokazala je na stol in se sama vsedla na zofo ter pogumno začela pogovor s tujim gospodom.

»Obiskali ste mojega strica v kupčijskih zadevah?« je vprašala, ker tudi nji nič pametnejšega ni prišlo na misel.

»Da ... pravzaprav da,« je odgovoril mladi mož.

Oba sta bila v zadregi, oba sta čutila, da sta zašla v siten položaj in začela neroden pogovor. Pogledala sta si v oči in poglede hitro pobesila, čuteč, da izražajo preveč toplote.

»Sicer pa nisem po poklicu kupčevalec,« je po kratkem molku povzel mladi mož, »in tudi v lastnih kupčijskih zadevah nisem prišel k vašemu gospodu stricu, kakor ste imenovali gospoda Mesesnela ...«

»Da, moj stric je,« ga je prekinila gospodična.

Zopet je nastal molk, a trajal je komaj nekaj trenotkov, ko so se odprla vrata na drugem koncu stanovanja in se je na njih pojavila kakih 28 do 30 let stara dama, preprosto, a izborno oblečena ter zaklicala v dvorano:

»Gospodična Ada ... pridite že vendar.«

Med tem pozivom se je dama približala nekoliko korakov. Mladi mož je bil dvignil glavo in gospodični Adi se je zazdelo, da sta se tuji obiskovalec in njena vzgojiteljica pogledala z izrazom presenečenja. Ta izraz je sicer takoj izginil, a gospodični Adi je to, kar je videla, zadostovalo, da si je rekla: Ta dva se morata poznati, pa hočeta to prikriti.

Vzgojiteljica se je z lahkim poklonom poslovila, od mladega gosta in je odšla. Ada ji je sledila počasnih korakov, a prišedši do vrat si ni mogla kaj, da bi se ne ozrla še enkrat nazaj, tako ljubo, da je mlademu možu vztrepetalo srce.

V naslednjem trenotku je bila Ada že pri vzgojiteljici.

»Ta mladi mož se mi zdi jako simpatičen,« je začela Ada in je skrivoma opazovala, kak vtisk napravijo njene besede.

»Mogoče,« je lakonično odgovorila gospa Katarina, »če se ne motim, ni bil še nikdar pri nas,« je trdovratno nadaljevala Ada, »vsaj jaz ga še nisem videla. Ali ste ga morda vi kdaj videli?«

»Ne,« je ravno tako kratko kakor poprej odgovorila gospa Katarina.

»Trgovec ni, to mi je sam priznal,« je nadaljevala Ada, dasi je videla, da se vzgojiteljica neče pogovarjati o tujcu. »A kdo utegne potem biti?«

Ada se je zaman trudila, da bi pripravila gospo Katarino do odgovora. Zazdelo se ji je, da je gospa Katarina celo resnejša kakor je navadne dni in da jo dela nejevoljno to izpraševanje, kar je v Adi samo utrdilo prepričanje, da se njena vzgojiteljica in tuji mladi mož poznata, pa hočeta to prikriti.

Ta tuji mladi mož se je bil po odhodu gospodične Ade in njene vzgojiteljice zopet posvetil ogledovanju omar in slik v salonu gospoda Mesesnela, ali sedaj so ga v resnici te drage reči prav malo zanimale in so mu njegove misli nehote vedno uhajale h gospodični Adi.

Naposled se je vendar prizibal v salon tolst prileten gospod. Mladi mož je na prvi pogled spoznal, zakaj je moral toliko časa čakati. Gospod Mesesnel je bil že prekoračil šestdeseto leto svoje starosti, a skrival je svoja leta prav tako, kakor svoje kupčijske tajnosti. Brke njegove so bile tako lepo črne, kakor da so mu nanovo zrasle, a na glavi je počival cel gozd črnih gostih las, pravi umotvor frizerske spretnosti v spletanju barok. Tudi tradicionalnemu trebuhu, vsled katerega so bogati trgovci podobni vreči tolarjev, je gospod Mesesnel oči vidno jako energično nasprotoval, četudi le malo uspešno. Držal se je gospod Mesesnel, kakor bi bil uklenjen v modre, kar mu je dajalo izraz strogosti in skrajne korektnosti.

Gospod Mesesnel je moral biti kaj slabe volje, ker je mladega tujca jako hladno in površno pozdravil in mu niti sedeža ni ponudil.

»Želeli ste z menoj govoriti v kupčijskih stvareh,« je s strogim glasom dejal gospod Mesesnel in si mel tolste prste, na katerih so bliščali vsakovrstni dragi kamni. »Najbrž vam ni znano, da obravnavam v kupčijskih stvareh samo v svojem komptoarju.«

»Oprostite,« je odgovoril mladi mož nekoliko razdražen vsled tega malo vljudnega in še manj olikanega sprejema. »Mudilo se mi je ...«

»Nič za to,« je odmahnil Mesesnel. »Zakaj se pa gre?«

»Moj prijatelj vam mora jutri vrniti tisoč kron, ki ste mu jih posodili in vas prosi po meni, da bi za denar potrpeli še štirinajst dni.«

»Obžalujem, obžalujem,« je nevoljno vzkliknil Mesesnel. »Pri meni se dobi denar samo na menice in o prolongiranju menic razpravljam samo v svojem komptoarju.«

Zdaj je tudi mladega moža minila potrpežljivost in precej ostro in nekam ponosno je dejal:

»Nikar ne mislite, da sem vam jaz kaj dolžan. Prišel sem v imenu svojega prijatelja Rakovca, ki ste mu posodili tisoč kron, katerih pa zdaj še ne more plačati.«

»A — Rakovec? Ta seveda nikoli ne more plačati. To je stara pesem. A zakaj ni prišel sam?«

»Bolan je,« je odgovoril mjadi mož. »Zdravnik mu je ukazal, da nekaj dni ne sme iz sobe. Davi je poslal pome in me je naprosil, naj vas obiščem in naj spravim njegovo zadevo v red. Tudi mi je dal pismo, da je vam izročim.«

Mladi mož je vzel iz žepa pisemce, ki je je gospod Mesesnel naglo prečital. Med čitanjem se je razjasnil mastni obraz nekdanjega kočijaža.

»Prosim, gospod baron, izvolite sesti,« je zdaj dejal gospod Mesesnel z največjo prijaznostjo in lastnoročno primaknil mehak fotelj. »Izvolite, gospod baron! In prosim, oprostile gospod baron moje vedenje. Mislil sem, da ste kak agent. Saj si ne morete predstavljati s kakimi zvijačami se agent je vtihotapljajo pri trgovcih in kaki ljudje nas nadlegujejo. Prosim, gospod baron, oprostite.«

Mesesnela je bila zdaj sama prijaznost.

»Kar se tiče tistih tisoč kron, le povejte Rakovcu, da se zanje nič ne mudi. Njegov oče je moj stari prijatelj. Že zaradi očeta mu podaljšam rok. Sicer pa imam tudi mladega Rakovca prav rad, dasi je nekoliko preveč lahkomiseln.«

»Hvala za vašo prijaznost.«

»A zakaj mi niste sporočili svojega imena, gospod baron? Ne bil bi vas pustil čakati in stvar bi bila že davno v kraju.«

»Mislil sem, da je ime postanska stvar, ko me ne poznate.«

»Kaj vendar mislite, Rakovec nam je že mnogo povedal o svojem prijatelju baronu Herbertu. Spomnil bi se bil takoj vašega imena.«

Baron Herbert se je molče priklonil.

»Če se prav spominjam,« je nadaljeval Mesesnel, »je vašo rodovino zadela velika nesreča; vaš gospod oče je bil od brezverskih borzijancev prevaran na vse svoje premoženje.«

»To je resnica,« je potrdil baron Herbert. »Nekoliko je bil moj oče pač tudi sam kriv. Hotel je pomnožiti svoje skromno premoženje, a kot uradnik ni ničesar razumel o kupčijskih stvareh in je tako prišel ob vse.«

»Da, da,« je vzdihnil Mesesnel. »In vi, gospod baron, ki ste bili oficir, ste morali popustiti vsled tega vojaško službo.«

»Moral sem kvitirati,« je dejal baron Herbert, »in sem zdaj ponižen pomožni uradnik pri splošni zavarovalnici.«

»Vem, vem,« je sočutno vzdihoval Mesesnel. »Pravila mi je to vaša edina sorodnica, s katero sem že davno znan. Plemenita gospa je to, ki jo jaz visoko spoštujem. In tudi hvaležen sem ji. Moja žena mi je zgodaj umrla. Jaz sem priprost človek in tudi časa nimam, da bi nadzoroval vzgojo svoje hčere in svoje netjakinje. Obrnil sem se do gospe Andriolijeve, vaše sorodnice, naj mi izbere vzgojiteljico in preskrbela mi je damo, ki je pravi biser. Gospa Katarina Božič, uradniška vdova je to. Ali jo poznate?«

»Ne.«

»Po pravici vam povem, vse žive dni bom vaši sorodnici hvaležen, da mi je dobila to vzgojiteljico.«

Ker se baron Herbert za Mesesnelov slavospev na vzgojiteljico gospo Katarino očividno ni zanimal ter se začel ozirati po svojem klobuku, je Mesesnel hitro ubral druge strune, prav kakor bi mu bilo mnogo na tem, da svojega gosta še nekoliko zadrži. Imel je pač nekaj na srcu, pa ni mogel s svojo željo takoj na dan.

»Rekli ste, da ste sedaj pri splošni zavarovalnici pomožni uradnik,« je dejal Mesesnel. »To vendar ni služba za moža vaše vzgoje. Aristokrat, bivši oficir ...«

Herbert je s trpkim usmevom odmahnil z roko.

»Aristokrat — a kakšen,« je vzkliknil s posmehom. »Moj oče je služil nad štirideset let državi zvesto in požrtvovalno za slabo plačo, a za svoje delo bi ne bil nikdar postal baron. Šele ko je neki dvorni dami pomagal iz stiske, so se zmislili njegovih zaslug za državo in mu dali visok red. In oficir sem bil, pravite. Ali veste, da je oficir človek, ki se zna sicer brezhibno obnašati, sicer pa se ni ničesar naučil in si le z najnajvečjo težavo zaslužil košček kruha, če je vsled nemilih okoliščin ali po lastni krivdi moral sleči uniformo. Ko bi moj oče ne bil postal baron in ko bi jaz ne bil postal oficir, bi se mi najbrže dosti bolje godilo.«

Gospod Mesesnel je pazno poslušal svojega gosta in mu je tudi prikimaval, a to le iz stare navade. Ni se pa strinjal s tem, kar mu je bil povedal baron Herbert, nikakor ne. Zdelo se mu je nasprotno, da je baron svojemu očetu premalo hvaležen. »Kdo se briga za to, kako je stari Herbert postal baron,« je sam pri sebi mislil Mesesnel, »fant naj bo vesel, da je baron, ker je baronstvo za mladega moža več vredno kot stotisoč kron.«

Stari Mesesnel je živel že toliko časa v Trstu, da si je bil popolnoma osvojil nazore tržaških trgovskih bogatašev, katerim je plemstvo cilj najsmelejših nad, baronstvo pa vrhunec sreče. Baron Marpurgo, baron Reinelt ... kako se je to slišalo. Ne, stari Mesesnel se nikakor ni ujemal z nazori barona Herberta, a bil je prav zadovoljen, da jih je slišal in si jih dobro zapomnil.

»Ostro sodite, gospod baron, morda preveč ostro. Vzrok je najbrže ta, da hodite premalo v družbo. Mož vaše vzgoje in vaših navad seveda ni srečen v skromni službi pomožnega zavarovalnega uradnika, a ko bi več hodili med ljudi, ko bi se malo bolj veselili svojega mladega življenja, bi se zdaj lahlje prenašali svoj malo sitni položaj — med tem si bodete pa že pomagali do boljšega kruka. Meni bi bilo v posebno veselje in v čast, če bi hoteli včasih obiskati mojo hišo. V soboto na primer bomo v moji hiši praznovali god moje hčere. Obiščite nas takrat. Zbrali se bodo samo najboljši znanci s svojimi ženami in hčerami in mladi gospodje, ki jih dobro poznam. Prav lepa družba bo in čisto po domače bo. Pridite torej, saj pride tudi Rakovec.«

»Hvala za prijazno povabilo, gospod Mesesnel. Vaša ljubeznivost je tolika, da res ne vem, kaj naj rečem drugega, kot da pridem.«

»Ljubo mi je to, prav ljubo,« je zatrjeval Mesesnel in krepko stiskal roko poslavljajočemu se baronu ter ga spremil do vežnih vrat, na veliko nevoljo zale hišne Anke, ki je bila ves čas prisluškovala na vratih in upala, da se z baronom vsaj pri odhodu malo bližje seznani.

Ko se je gospod Mesesnel vrnil v svojo sobo, je njegov tolsti obraz žarel zadovoljnosti. Živahno je hodil po sobi gor in dol ter se zdaj in zdaj polglasno zasmejal.

»Kot nalašč,« je mrmral, »kot nalašč. Baron, avstrijski baron, iz ugledne rodovine, mlad, eleganten, fino vzgojen in brez denarja — kot nalašč, kot nalašč.«

II.

Milan Rakovec je bil edini sin bogatega kranjskega trgovca. Oče ga je bil poslal v Trst, da se izvežba v trgovini, toda Milana so tržaška dekleta tako zanimala, da mu za trgovino ni ostajalo nič časa. Oče je bil star in mrtvouden in ni mogel paziti na sina. Samo toliko moči je še imel stari mož, da je sedel na svojih denarnih vrečah. Lahkoživi Milan je vsled tega pogostoma prišel v denarne stiske in je delal dolgove koder je mogel. Kadar je bila sila najhujša, se je zatekel k Mesesnelu, ki je poznal njegove razmere in mu je rad posojal denar, a samo na menice, ker je s prolongiranjem vedno nekaj zaslužil. Seveda se je vselej delal trdega in nepristopnega in se je prolongiranja branil. Milan je moral ne samo plačati provizijo, oziroma jo dolžan ostati, nego je moral za to še prositi. Mesesnel ni samo zaslužil pri teh operacijah, nego se kazal še kot posebnega prijatelja.

Milan Rakovec ni pojmil Mesesnelovih manevrov, nego je resnično mislil, da se bogati trgovec nerad bavi z izposojanjem denarja. Zaradi tega se zdaj, ko je menica za tisoč kron zapadla v plačilo, ni upal sam prositi za prolongacijo, nego je poslal svojega prijatelja barona Herberta, s katerim je bil znan izza časa, ko je služil kot prostovoljec pri istem polku, kjer je bil baron Herbert oficir.

Milan se je nestrpno prekladal po široki zofi v svojem stanovanju, ko je naposled prišel težko pričakovani baron Herbert od svojega poseta pri Mesesnelu. Že po Herbertovem zadovoljnem obrazu je spoznal Milan, da je prijatelj svojo misijo dobro opravil.

»Bodi blagoslovljen tvoj prihod,« je Milan pozdravil prijatelja, »in ker poznam tvoje znamenite talente in tvojo diplomatično izvežbanost v omehčevanju trdosrčnih manihejcev ...«

»Stoj,« je zagrmel baron Herbert in v šali prijel prijatelja za ramo. »Kako se drzneš, dolžiti me izvežbanosti v občevanju z Manihejci, ko veš, da nisem bil nikdar in nikomur niti vinarja dolžan. Prekliči skesano, sicer bom zahteval, satisfakcije.«

»Prekličem, prekličem,« je kričal Milan. »Stechen, schiessen, blutvergiesen — to mi je še zopernejše kakor delo. Če hočeš, ponovim svoj preklic pred pričami ali pa ga priobčim v listih.«

»Ni potreba,« je menil baron Herbert. »Zadostuje mi ta preklic in zagotavljam te samo še, da znam v polni meri ceniti tvoj blazni strah pred orožjem.«

»Modro previdnost imenuješ ti blazen strah? Pa bodi ti prizanešeno, nadebudni mladenič, ker si poverjeno ti misijo srečno izvedel. In da mi ostaneš tudi v prihodnje zvest pomočnik pri kreditnih operacijah, te povabim na obed.«

»Kaj nisi bolan,« se je čudil baron Herbert. »Zjutraj si pravil, da ti je zdravnik prepovedal iti iz sobe, da imaš vratico, kali?«

»To je bilo zjutraj, ko sem vedel, da bi sicer ne šel k Mesesnelu. Sedaj pa, ko je vsled tvoje diplomacije vse v red spravljeno, je tudi moja bolezen minila.«

»Torej si me pravzaprav nalagal,« je menil baron Herbert.

»Da, in pošteno, a kaj ko si tako tenkovesten, da bi drugače ne bil nič opravil,« je hladnokrvno izjavil Rakovec. »Če se ne poboljšaš, si bom moral še večkrat z lažjo pomagati.«

Med tem pogovorom se je bil Milan Rakovec oblekel in pripravil za odhod. Bil je nadvse eleganten in zal dečko, nekaj mlajši od barona Herberta, a vedno vesel, brezskrben in podjeten.

Počasi sta korakala prijatelja po ulicah. Ženstvo se je rado za njima oziralo, a brez uspeha. Baron Herbert se za lepi spol sploh ni zanimal, njegov prijatelj pa je bil lačen. In kadar je bil Milan Rakovec lačen ali žejen, tedaj je bil nežnejšim čuvstvom popolnoma nepristopen.

»Danes bodeva obedovala kakor dva milijonarja,« je spotoma sanjaril Milan Rakovec. »Juho, a le prav malo, toliko, da bo pogčegetala želodec; potem ribo ali če hočeš morskega raka; potem kako pečenko s salato, z laško salato seveda, potem kopuna s kompotom, potem sir, potem torto, potem sadje, breskve bodo najboljše, potem sladoled, potem pa črno kavo s konjakom.«

»Ti vražji požeruh,« je vzkliknil baron Herbet, nakar se je Milan Rakovec užaljen ustavil.

»Tako govoriš ti o moji kompoziciji današnjega najinega obeda? Sramuj se v dno svoje pobaronjene duše. Ti nisi vreden, da se pretaka modrobarvna kri po tvojih žilah, ker nimaš nič smisla za plemenite stvaritve kuharske umetnosti. Oh, in to je moj najboljši prijatelj!«

Milan Rakovec je naročil obed, kakor si ga je bil spotoma sestavil.

»In kako pijačo ukazujete gospod,« je vprašal natakar.

»Najprej prinesite vsakemu čašo plzenjca, potem steklenico bordeauxa, potem steklenico porenskega vina in končno pripravite nekaj šampanjskih steklenic. Pazite, da bo šampanjec dobro shlajen in krepko frapiran.«

Natakar se je priklonil, da je skoro zadel s čelom ob rob mize, tako mu je imponiralo dobljeno naročilo.

»Če ti je prav, ti bom zdaj povedal, kako sem opravil pri Mesesnelu,« je dejal baron Herbert, ko sta z Milanom sedela pri pivu in čakala na juho.

»Nikakor ne,« je odločno izjavil Milan. »To bi znalo iritirati moje živce, kar bi zopet slabo vplivalo na moj želodec. Če hočeš z resničnim užitkom obedovati, moraš biti duševno in telesno disponiran. Kdor ne zna čuvstveno jesti, je barbar, moj ljubi baron, in tak človek ni drugega vreden, kakor da uživa krompir in repo. Sicer pa poznam Mesesnela in njegove ljudi, poznam hišo, mobilije, navade hišnih prebivalcev, celo hišno Anko in kanarčka Mirnija poznam natančno. Novega mi torej ničesar ne moreš povedati in zato počakaj, da končava obed.«

Čim je prišel natakar z juho, je Milan Rakovec umolknil. Med obedom ni nikdar govoril in če je baron Herbert tudi kaj rekel, se Milan za to ni zmenil ali pa tega sploh ni slišal, kajti vsa njegova pozornost je bila osredotočena na jed in pijačo.

Obed je bil naposled končan. Trajal je toliko časa, da so že vsi drugi gostje restavracijo zapustili in sta bila Milan Rakovec in baron Herbert edina navzočna tujca. Milan si je užgal tako debelo smodko, da jo je komaj med ustnicami držal, dočim si je baron zapalil duhtečo cigareto.

»Tako, plemeniti prijatelj,« je z izrazom pravega blaženstva zavzdihnil Milan, »zdaj sem pripravljen poslušati tvoje poročilo o romantičnih doživljajih v Mesesnelovi hiši. Govori, jaz poslušam!«

»Najprej povej, čemu si me pravzaprav tja poslal,« je dejal baron Herbert. »Zjutraj sem moral iti prosit zate, naj ti Mesesnel menico prolongira, ker je ne moreš plačati, sedaj pa imaš vse žepe polne denarja. Razjasni mi to uganko.«

»Radoveden si, kakor kaka loteristovka,« je menil Milan, »a razodeti ti hočem svojo tajnost, že da spoznaš moje talente. Torej! Izprešal sem z veliko težavo od svojega starega 1500 kron. Dobil sem jih, ker sem mu prisegel, da zapade ta dolg z današnjim dnem. Dolga imam seveda še dosti več, a zdaj mi je delalo skrbi le tistih tisoč kron, ki sem jih dolžan Mesesnelu. Ker mi je oče poslal za pokritje dolga 1500 kron, sem imel že 500 kron prebitka. Toda po temeljitem razmišljevanju sem prišel na spoznanje, da bi bilo veliko pametneje, če bi ves denar, ki ga je oče poslal, porabil zase. Potom logičnega sklepanja sem tudi uvidel, da je to mogoče izvršiti, če mi Mesesnel prolongira menico. Meni samemu bi najbrž te prijaznosti ne bil izkazal, tega sem si bil svest, pač pa sem slutil, da zmagam s svojo ženialno idejo, če pošljem tebe. In ker imaš ti le malo humorja in si preveč tankovesten, sem zjutraj hitro obolel. Tako je stvar na vsestransko zadovoljstvo rešena. Mesesnel se je seznanil s pristnim baronom, kar si je že davno želel, menica bo prolongirana, jaz imam denar, ti pa prijetno zadoščenje, da si dvema človekoma storil veliko veselje.«

Milan je dvignil čašo in jo izpil do dna, tako je bil zadovoljen sam s seboj.

Nato je začel baron Herbert pripovedovati o svojem obisku pri Mesesnelu.

».... Sprejela me je mlada, prav zala hišna ...«

»Poznam! Anka ji je ime, krotka je in postrežljiva, samo to napako ima, da se hoče po vsi sili dobro omožiti. Enkrat se ji bo že spodrsnilo ... Torej nadaljuj.«

Ne meneč se za prijateljeve opombe, je baron Herbert nadaljeval svoje pripovedovanje.

»... Naenkrat je zašumelo nekaj pri oknu, tam, kjer stoji tičnik ...«

»A — in zagledal si preprosto, a z rafiniranim okusom oblečeno damo, visoke rasti in jasnih čudovito lepih oči. To je bila gospa Katarina. Izgleda kakor kaka princezinja, pa je le vzgojiteljica. Ah, ko bi me ta hotela poučevati, učil bi se makar dvojnega knjigovodstva in če treba še južnoameriških indijanskih dijalektov.«

Baron Herbert je pri teh besedah zardel do las in je nekako razburjeno prekinil svojega prijatelja.

»Tako nikakor ne govori o tej dami,« je ostro vzkliknil. »Mar misliš, da so vse vzgojiteljice lahkomiselne!«

Milana je ton teh besed presenetil. Za trenotek je le debelo gledal, potem pa se je zasmejal na ves glas.

»Torej si se zaljubil, resnično zaljubil v lepo gospo Katarino?« je vprašal z veselo razposajenostjo.

»Torej je tudi tebe zadela tista usoda, kakor še vsakega, ki je prestopil Mesesnelov prag. A pomisli prijatelj, da je gospa Katarina dama, ki nima nobenega groša denarja in da je tvoja ljubezen čisto brezupna.«

»Kdo ti pa pravi, da sem zaljubljen,« se je hudoval baron Herbert. »Gospo Katarino sem videl le od daleč, le za trenotek in niti besedice nisem ž njo govoril. Kako naj bom zaljubljen! Povej mi rajše kaj o tistem dražestnem dekletu, ki sem ga zalotil v salonu pri tičniku in ki je netjakinja Mesesnelova.

»Ado si videl! Da, to je dekle, da malo takih. V izborni šoli gospe Katarine se bo sčasoma že odvadila tistih manir, ki se drže Mesesnelovih še izza časa, ko je bil stari Mesesnel še kočijaž. Stari je sedel deset let samo na kozlu, pa se je le navadil sedeti v kočiji. Njegova hči in njegova netjakinja se bodeta še lažje navzeli finih navad, posebno če bodeta začeli občevati s pristnimi baroni.«

»Ne bodi hudoben, Milan ...«

»Ne bodi siten, baron, in poslušaj, kar ti povem o Mesesnelovih dekletih. Ado torej poznaš in priznam ti, da je lepo in ljubeznivo, naravno in preprosto dekle. Njena mati je bila kuharica. Kdo je bil njen oče, se ne ve; morda jih je bilo več. Na vsak način jo je mati zelo ljubila, ker ji je zapustila kakih petdeset tisoč kron. Mesesnelova hči Berta je iste starosti kakor Ada, a drugače se razlikuje od nje v vsakem oziru. Ada je madonskega obraza, Berta ciganskega. Ada je ljubezniva, Berta je prepirljiva, Ada je dobrosrčna, Berta je neusmiljena, Ada je skromna, Berta je ošabna. Mene ima Ada prav rada, skoro tako, kakor svojega kanarčka, Berta me pa sovraži in zaničuje. Jaz imam Ado tudi prav rad in Berte ne morem prenašati. Če pridem v hišo, nimam seveda nič časa za Ado, ker se moram z Berto prepirati. Prav pošteno in brezobzirno si poveva resnico.«

»Naposled se bo to bojevanje končalo s — poroko,« je menil baron Herbert. »Po tem, kar si mi povedal o tej Berti, bi se vidva prav dobro ujemala in prolongiran je tvojih menic bi ti potem tudi ne delalo skrbi.«

»Ah, ti se zdaj maščuješ, ker sem te prej potegnil zastran gospe Katarine. Prav. A rečem ti, baron plemeniti in z jubilejno svetinjo dekorirani, da boš ti prej ženin Berte Mesesnelove kakor jaz.«

Baron Herbert se je prav od srca zasmejal. Ta smeh je bil tako brezskrben in dobrodušen, kakor bi bil Milan svojemu prijatelju prorokoval, da postane kitajski cesar.

Milanu Rakovcu pa se misel o poroki barona Herberta z Berto Mesesnelovo ni kar nič smešna zdela.

»Ljubi baron,« je rekel, »ko bi ti poznal dičnega Mesesnela tako, kakor ga poznam jaz, bi se zdaj prav nič ne smejal. Mesesnel je nečimern kakor sploh vsi obogateli ljudje. Dokler ni imel denarja, se ni zanimal za druge stvari kakor za kupčijo, odkar je pa bogat, se hoče odlikovati od drugih ljudi in se povzdigniti nad svoje tekmece. Nič ga tako ne boli, kakor dejstvo, da so Morpurgi, Reinelti in drugi postali baroni, on sam pa ne more dobiti niti najmanjšega naslova, niti naj neznatnejšega reda. Toliko je pa pameten in zna ceniti denar, da hoče imeti samo resničen naslov in red, ki ga lahko nosi, ne da bi bil smešen. Našli so se že navihanci, ki so lazili okrog njega in mu ponujali papeško plemstvo in papeške redove, toda Mesesnel se jih je otresel in ni hotel šteti zahtevanih stotakov. Pač pa je potrkal pri namestništvu in vprašal, koliko bi moral žrtvovati za dobrodelne namene, da postane vsaj vitez. »Cavaliere Mesesnel,« to bi mu močno ugajalo. Toda pri namestništvu so rekli, da bivši kočijaži ne morejo dobiti plemstva in ga ne dobe za noben denar. To je velika bolest, ki leži Mesesnelu na duši in ker nima nič upanja, da bi sam dobil plemstvo, hoče vsaj za svojo hčer dobiti pristnega aristokrata. Zdaj bo tebi nastavljal pasti in zdi se mi, da ne brez uspeha. Sicer pa ti svetujem: nič se ne brani. Mesesnel ima mnogo več denarja kakor se misli. Mož je tip kranjskega špekulanta: Pohlepen, pogumen, a skrajno previden in tako umazan, da bi še boga ogoljufal če bi mogel. Denarja ima, toliko denarja, da bo lahko dobil aristokrata kakršnega naslova za zeta. Zato ti svetujem, da nič ne premišljaj. Sploh so pa nesrečni samo tisti zakoni, ki so sklenjeni iz ljubezni, kajti ljubezen izgine, žena pa ostane. Stopi v zakon brez iluzij, skleni denarni zakon in dobro se ti bo godilo in srečen boš.«

Baronu Herbertu ni bilo to dociranje prav nič po volji, največ zaradi tega, ker je Milan le govoril o Mesesnelovi hčeri, on pa je mislil samo za Mesesnelovo netjakinjo.

»Ker Mesesnelove Berte niti ne poznam, je čisto nemogoče, da bi kaj odgovoril na tvoja razlaganja,« je dejal baron Herbert, ko je Milan naposled končal svoje pripovedovanje. »Sicer pa bodeva prihodnji teden lahko nadaljevala ta pogovor, ker v soboto bom imel priliko spoznati Ado malo bližje in se seznaniti z Berto.«

»V soboto?« se je začudil Milan. »Kaj te je mar stari Mesesnel že povabil na svoj dom?«

»V svojo kampanjo me je povabil, da,« je odgovoril Herbert, »menda bo nekako rodbinsko slavje.«

»Lej, lej,« je menil Milan, »to pot se je pa stari Mesesnel hitro odločil. Da, moja beseda še kaj zaleže.«

»Tvoja beseda? Ah, da, ti si mu moral nekaj pisati o meni.«

»Da, pisal sem mu, da si pristen baron, bivši oficir, vzor štedljivosti, skromnosti in delavnosti, ki še žive dni ni naredil krajcarja dolga in še nikdar ni imel nobenega ljubezenskega razmerja. Saj to me je rešilo. Kaj misliš, da bi mi bil stari oderuh sicer prolongira! menico?«

»Ti si naravnost brezvesten človek,« je nevoljno vzkliknil baron Herbert. »Zdaj se seveda samo ob sebi razume, da me v soboto ne bo k Mesesnelovim.«

»Ne bodi otročji! Ali ti je Mesesnel kaj takega rekel, da bi ne mogel priti? Kar sem jaz rekel, to vendar nič ne šteje, to so le moje kombinacije, najbrž sicer do pičice resnične, a zate vendar čisto nemerodajne. Kake namene in nagibe jaz Mesesnelu pripisujem, to te vendar nič ne briga. Sicer pa — ne zameri mi tega — kadar te vidim, se mi zdi, da si ti rojen za zakonskega moža. Ti boš najljubeznivejši in najpozornejši soprog in katera te dobi, bo resnično srečna. In zdaj — basta!«

Milan je dvignil čašo in trčil s prijateljem.

»Sicer pa nikar ne misli, da je meni kaj za Mesesnelove ženske. Z Berto se sovražim, Ada ni po mojem okusu. Najbolj bi me še zanimala vzgojiteljica gospa Katarina. Toda ta mora imeti srce od kamna in ledeno kri. Nisem še videl tako nepristopne ženske. Ko bi ne bil Mesesnel vzlic svojim denarnim vrečam še danes po mišljenju in značaju kočijah bi še mislil, da gospa Katarina njega lovi. A tako se mi zdi to izključeno.«

Med temi besedami se je bil na čelu barona Herberta pojavil oblak, ki pa je zopet izginil, ko je Milan končal.

»Še nekaj ti moram povedali, je dejal Milan. »V soboto boš pri Mesesnelovih videl moža kakih 30 let, ki malo govori in se vedno na jok drži. To je Mesesnelov sin. Človek brez poklica. Živel je več let v inozemstvu. Eni pravijo, da je oženjen in da mu je žena ušla, drugi da je nesrečno zaljubljen v omoženo gospo, tretji zopet kaj drugega. Jaz ne vem ničesar in zato tudi ničesar ne rečem. Svetujem ti pa, da se ga izogibaš, kajti meni se zdi, da je največji hinavec, kar jih je v Trstu.«

»Res, srečen sem in čestitam si lahko, da imam takega prijatelja kakor si ti. Torej v soboto pri Mesesnelovih.«

In prijatelja sta zapustila restavracijo ter se razšla.

III.

Oče Mesesnel je bil mož hitrih misli, a počasen v dejanjih. Razmišljal je o vsaki stvari tako, da je prišel do zadnjih zaključkov, a predno se je potem odločil, je vso stvar še dvakrat in trikrat vsestransko preudaril in pretehtal.

Od trenotka, ko je spoznal barona Herberta, ga je navdajala misel, da bi ga poročil s svojo hčerjo. A te misli ni nikomur povedal, nego se je po svoji navadi več dni z njo bavil, uvažuje vse mogoče in nemogoče okolnosti, ki so govorile za to idejo in proti njej. Pod roko je tudi s prav trgovsko previdnostjo poizvedoval po baronu in naposled je obiskal tudi baronovo sorodnico, gospo Andriollijevo, ki mu je bila preskrbela v osebi gospe Katarine tako izvrstno, uprav neprecenljivo vzgojiteljico. Tu je slišal tako ugodne vesti o baronu, da si je veselja mel roke in bil jako ponosen na svojo misel, napraviti barona Herberta za svojega zeta.

»Na prvi pogled sem spoznal, da je to izvrsten mlad mož, pravi biser med današnjo mladino,« je menil sam pri sebi. »Moja Berta bo srečna ž njim in bo baronica. Herbert je ime, ki uživa v Trstu splošno spoštovanje in to ime nam bo odprlo ludi tista vrata, ki se doslej niso dala odpreti. Herbert prinese v zakon svoje baronstvo. Berta pa denar — drug drugemu torej ne bosta imela ničesar očitati.«

Šele ko je Mesesnel imel zadostnih informacij in je bil storjen definitivni sklep, naj postane Herbert njegov zet, šele potem je Mesesnel povedal svoji hčeri in svoji netjakinji, da je med drugimi povabil tudi Herberta za soboto v svojo kampanjo.

»To je enkrat mož, ki mi v vsakem oziru ugaja,« je končal Mesesnel svoje pri povedo vanje. »Iz odlične rodovine je, izvrstno vzgojen in delaven. Najskromnejšo službo opravlja in nadvse skromno živi, samo da spodobno izhaja. Nikdar ni imel nič dolga, nikdar nobene metrese in čeden je tudi, jako čeden.«

»To je resnica,« je Mesesnel u pritrdila Ada. »Čeden je, da malo tako zalih moških v Trstu.«

»Prijatelj je Milana Rakovca,« je menila Berta, »in ker Milan Rakovec ni nikak vzor, se bojim, da mi tudi njegov prijatelj ne bo ugajal.«

»To so neumni predsodki,« se je razvnel Mesesnel. »Govoril sem o baronu z najrazličnejšimi ljudmi in vsi so ga hvalili, vsi so pokazali, da ga iskreno spoštujejo.«

»To ni zame merodajno,« je ugovarjala Berta. »Jaz ne pustim nase vplivati in sodim ljudi in stvari vedno samostojno.«

»No prav, a vsaj toliko upam, da boš proti mojemu gostu baronu Herbertu vsaj prijazna in ljubezniva in da ne boš z njim ravnala kakor z Rakovcem.« Mesesnel je skoro prosil, tako se je bal, da mu Berta s svojo trmoglavostjo in iz gole kljubovalnosti podere njegove račune.

»Nič se ne bojte, oče,« je Berta tolažila Mesesnela. »Če sem z drugimi vašimi gosti prijazna, naj so mi že simpatični ali ne, bom tudi z baronom, če prav mislim, da vam poglavitno zaradi tega ugaja, ker je baron.«

»Z Rakovcem si navadno prav malo prijazna, dasi je gotovo ljubezniv in simpatičen mož.«

»Rakovec je moj osebni sovražnik,« je z nekako strastjo izjavila Berta, »in prav zato nimam tudi nič zaupanja do njegovega prijatelja. Toda zaradi tega se vam ni treba ničesar bati. Kakor sem vam obljubila, tako bom ž njim tudi ravnala.«

Ada je poslušala ta nekoliko razburjeni pogovor z nekakim tihim zadovoljstvom. Njej je baron Herbert ugajal, tako ji je ugajal kakor še nihče, in zato je bila prav vesela, da ima Berta do barona tako neprijazna čuvstva. Ne da bi bila imela Ada kakih namenov glede barona. Tako daleč njene misli še niso segale. A bila je nekoliko nečimerna in nekoliko koketna: želela si je odličnih čestilcev in veselilo jo je, če so jo mladi ljudje odlikovali s posebno pozornostjo. Zdaj je imela upanje, da se bo baron Herbert ž njo bavil, ne z Berto, in to je v njenem srcu vzbudilo prijetna čuvstva zadoščenega samoljubja.

V soboto se je vsa Mesesnelova družina peljala iz mesta na kampanjo, kjer je sicer prebivala samo čez poletje. Bila je to lepa, prostorna vila, ne preveč daleč iz Trsta, sredi velikega in skrbno negovanega senčna tega vrta.

Ada in Berta sta se pripravili za ta večer s posebno skrbnostjo. Bili sta lepi obedve, a vsaka po svoje. Milan Rakovec je razloček med njima dobro pogodil, rekši, da je Ada madonska lepota, Berta pa ciganska lepota.

Bilo je zbranih že precej gostov, uradnikov, mladih trgovcev in trgovskih sinov ter nekaj Lloydovih pomorskih oficirjev, ko sta se pripeljala Milan Rakovec in njegov prijatelj baron Herbert. Stari Mesesnel ju je sprejel s posebno ljubeznivostjo, ki jo je poredni Milan imenoval »dostojanstveno prijaznost svoje teže zavednega denarnega žaklja«.

»Dobro došli,« je dejal Mesesnel in segel mladima možema v roke. »Vam, Rakovec, bodi še enkrat odpuščena vaša lahkomiselnost, ker ste me seznanili z gospodom baronom.«

Milan Rakovec se je priklonil z ironično spoštljivostjo.

»Kolika sreča, da sem deležen vaše ljubezni zaradi svojega prijatelja.«

Berta, ki je bila slučajno, morda pa tudi ne slučajno, ravno na vrtu, se je približala skupini in čuvši Rakovčeve besede, je ostro rekla:

»Kdor hoče biti ljubljen zaradi samega sebe, mora biti tega vreden ali pa mora iskati ljubezni pri slepcih.«

»Največji zaslepljenci so tisti, ki sami sebe tako občudujejo, da na drugih ničesar dobrega ne vidijo. Največ takih slepcev nosi ženska krila.«

»Gospod Rakovec — vi ste impertinentni,« je siknila Berta in kri ji je šinila v obraz.

»Gospodična Berta — vi ste preveč ljubeznivi,« je smehljaje odgovoril Rakovec.

»Kaj se bodeta že zdaj prepirala,« se je razljutil Mesesnel. »Kaj si bo mislil gospod baron.«

»Znano mi je že, da imata milostiva gospodična in moj prijatelj ljuto vojno,« je dejal Herbert; »pa to je vojna, pri kateri je angažirana samo duhovitost, ne srce ....«

»Duhovitost, ste rekli, gospod baron?« se je porogljivo zasmejala Berta. »Občudujem vašo prizanesljivost.«

»Ta prizanesljivost je res občudovanja vredna, kajti, govoreč o duhovitosti, je moj prijatelj seveda samo na vas mislil, gospodična Berta.«

Kaj bi bila Berta v tem trenotku dala, če bi bila smela Milanu Rakovcu v lase seči ali mu oči izpraskati. Teško je požirala, iskaje primernega odgovora in krčevito je stiskala pesti, ker ga ni našla. Na srečo je v tem prihitela iz hiše Ada, da pozdravi došla gosta.

Z ljubeznivim nasmevom na polnih finih ustnih se je Ada približala baronu Herbertu in mu podala roko.

»Stara znanca sva, kaj ne, gospod baron.«

Herbert se je galantno priklonil, pa ni takoj spustil drobne mehke roke, ki je počivala v njegovi, nego šele čez nekaj trenotkov.

»Vesel sem, gospodična, da me pripoznavate kot starega znanca, dasi sem se pri najinem prvem srečanju vedel nekako nerodno.«

Več nista mogla govoriti, ker so bili pristopili drugi povabljenci, ki jih je Mesesnel predstavil baronu Herbertu. Vsi so čutili, kako ponosen je Mesesnel, da ima v svoji hiši kot gosta pristnega barona, čigar ime pozna ves Trst. Tudi Mesesnelovim gostom je ugajalo, da so dobili v družbo Herberta in posvetili so mu toliko pozornosti, da se ni mogel približati Adi, s katero bi bil rad nadaljeval začeti razgovor.

Mesesnel je imel ta dan izredno mnogo gostov. »Kar pozna mladih ljudi vse je povabil, da jim pokaže pristnega barona in mene, njegovega krotitelja,« se je norčeval Milan Rakovec, seveda tako, da ga ni nihče drugi slišal, kakor njegov prijatelj. »Gorje njegovim dolžnikom in odjemalcem, ki bodo morali pokriti izdatke za današno gostijo.«

Gostija je bila res imenitna. Postavljen je bil buffet poln najizbranejših delikates in za lakaja preoblečen, a seveda samo za ta večer najeti natakar je neprestano prenašal velik krožnik čaš, v katere je nalival izbornega vina. Pa tudi za duševno zabavo je bilo skrbljeno. Neki mladenič z dolgimi lasmi in ne prav odlično kravato, je razžalostil celo družbo, deklamujoč humoristične verze v nekem italijanskem dijalektu, ki ga ni nihče razumel, neki trgovski sotrudnik pa je s svojim tankim tenorjem zapel nekaj opernih arij tako milo, da je Milana Rakovca obšla strastna želja posvedočiti pevcu svoje priznanje s tem, da bi mu začel metati ob glavo čaše, krožnike in steklenice. Različni drugi udeležniki te gostije niso hoteli zaostati in so zabavali družbo s pripovedovanjem anekdot in resničnih ali izmišljenih doživljajev. Herbert je včasih začuden pogledal na svojega prijatelja, ki pa je samo skomizgnil z rameni, kakor bi hotel reči, »pusti jih in potrpi,« sicer pa se ni maknil od buffeta.

Naposled so iz sosedne velike sobe v pritličju Mesesnelove kampanje zadoneli veseli akordi dunajskega valčka. Milan Rakovec je zavzdihnil, kakor bi se mu bil odvalil kamen od srca. »Prvi del morije je končan; zdaj se začne ples.«

Baron Herbert si je štel v dolžnost, da poprosi za prvi ples domačo hčer. Jezilo ga je, da tega ni že prej storil, in bal se je, da je Berta že angažirana, saj je videl, da se je vedno sukalo nekaj mladih ljudi okrog nje. »Moral bi se bil spomniti, da so vse tržaške domače zabave enake: najprej krmljenje gostov pri buffetu, obloženem po premoženjskih razmerah gospodarjevih, in potem ples; Berta bo morala misliti, da nimam manir ali da še nikoli nisem bil v boljši družbi, ker se nisem že prej oglasil.«

Ko pa je Herbert stopil pred Berto in jo prosil za ples, je na svoje začudenje slišal, da mu ga dovoli z veseljem. Spoznal je, da mu je prvi ples reservirala, in uvidel je, da je to zanj pravo odlikovanje.

Odplesala sta svojo turo molče in šele ko sta nehala plesati, je poskusil Herbert začeti kak pogovor z Berto. Toda ta je pomigala s pahljačo mlademu možu, ki se je bil prikazal na vratih in ga predstavila Herbertu kot svojega brata Ivana.

Bil je to kakih 28 let star eleganten mož, ki pa se je držal tako kislo, kakor da ga je zadela kaka posebna nesreča, ki je še čez leta ne more preboleti ali pa ki je tako neskončno blaziran, da ga nobena stvar ne veseli in ga vse le dolgočasi.

Pogovor med Herbertom in mladim Mesesnelom je bil pač brezpomemben in banalen kakor so vsi taki pogovori, a Berta je skrbela, da ga nista prekinila. Kadar je nehal, ga je vselej znala obnoviti. Herbert je videl, da sedi na koncu plesne dvorane Ada, prav kakor bi čakala, da pride ponjo, a ni se mogel ločiti od Berte in od njenega brata. Ko je zopet zadonel klavir, se je Berta smeje se obrnila k njemu in Se ni hotel biti nevljuden, je moral tudi drug: ples plesati z njo. Pogledal je Berti čez ramo tja, kjer je sedela Ada, in zdelo se mu je, da je užaljena in užaloščena. Bilo mu je žal, da se ni prej ločil od Berte in plesal je z nekako nevoljo.

Ada zdaj ni plesala. Stisnila se je v svoj kot in neprestano sledila z očmi Herbertu in Berti. Naenkrat jo je vzbudil znan glas iz njenih sanj.

»Berte danes ni spoznati,« je dejal Milan in se vsedel poleg Ade. »Mene je pripravila ob običajni prepir in vas ob plesalca.«

»Ali hočete pri meni igrati tolažnika ali le iščete tolažbe zase.«

»Tolaživa drug drugega, gospodična Ada, in maščujva se,« je šepetal Milan. »Še je čas — idiva plesat.«

»Ne, hvala.«

»Pojdiva, gospodična. Storite to iz človekoljubnosti. Herbertu krvavi srce, da vas ni mogel angažirati in Berta je vesela, da vas je pripravila ob ples z baronom. Pokažite Berti, da vam ni nič za ta ples in pokažite Herbertu, da niste huda nanj, ker je bil prisiljen vas zanemariti.«

Ada je naglo vstala. Hotela je Berti in Herbertu pokazati, da ji ni nič na tem, da ne pleše z baronom in v naslednjem trenotku je že plesala z Rakovcem sredi sobe. In premagovala je svojo jezo ter se silila na smeh in delala vesel obraz, kar pa Berte le ni premotilo.

Ko je bil ples končan, se je Ada oprijela Rakovčeve roke. Šla je ž njim v sobo, kjer je bil buffet in se vsedla sredi med gospode, ki so se tam krepčali ter se ž njimi zabavala. Videla je Herberta, ko se je kmalu potem prikazal na pragu in jo iskal z očmi, a delala se je, kakor da ga ne vidi in da nima oči za nikogar drugega kot za gospode, ki so sedeli in stali krog nje. Delala se je, kakor da se kdo ve kako izvrstno zabava, skrivaj pa je skrbno pazila, kaj stori Herbert.

Ta je obstal pri vratih. V družbo, ki je bila zbrana okrog Ade, se ni hotel vriniti, ker ni maral biti nadležen, a hotel je počakati, da nakane pri Adi malo prostora, potem je mislil stopiti k njej in jo prositi za ples. Tako je preteklo nekaj minut in te minute se Adi niso zdele neprijetne. Čakal je nanjo z odlično spoštljivostjo — ta zavest ji je dobro dela.

To prijetno čuvstvo pa se je naglo premenilo, ko je vstopila v sobo Berta.

»Takoj se začne nov ples in mene ni še nihče angažiral,« je s humoristično resnostjo zaklicala Berta in ustavila prav blizu Herberta. »To res lepi kavalirji, čestiti gospodje zdaj se vam moram, že ponujati.«

Herbert je bil v silni zadregi. Lagati ni hotel, a plesati še enkrat z Berto in ne z Ado — ne, tega ne.

V tej stiski mu je priskočil na pomoč Milan Rakovec, ki je od buffta zaklical:

»Ker je moj prijatelj in baron že angažiran z gospodično Ado, zadovoljite se z menoj, gospodična Berta; jaz bom srečen, če bom mogel položiti svoji sovražnici roko okrog; nenaravno vitkega pasa.«

Ada je hvaležno pogledala Ra-kovca, kakor bi hotela reči: »ti si res dober prijatelj,« Berta pa je uganila, da je Rakovec s svojo prisotnostjo duha preprečil njeno nakano in je hitela prikriti svoj poraz s tem, da je sprejela Rakovčevo ponudbo. V naslednjem trenotku je že baron Herbert stal pred Ado in jo ljubko zardelo odpeljal na plesišče.

Herbert se kar ni mogel čutiti domačega. Zavest, da je siromak in da si služi vsakdanji kruh z opravljanjem ponižne pisarske službe, je kakor težak kamen ležala na njegovem srcu in ni dopuščala, da bi se svobodno razvil. Čutil je, da se vede preveč skromno, kakor je čutil, da si njegov prijatelj Milan preveč dovoljuje, a kraj najbolje volje si ni znal pomagati.

Ravnal je z Ado s spoštljivo vdanostjo, ki je dekletu kaj prijetno dela. Vajena običajne arogantnosti tržaške meščanske mladine, je takoj zapazila, da se Herbert vse drugače, vse fineje in obzirneje vede. Smatrala je njegovo skromnost za delikateso in se vdajala celo velikanski zmoti, da je to lastnost aristokratov. Priznala si je, da ji Herbert nadvse dobro ugaja.

Med plesom sta govorila le malo, pozneje pa sta se vsedla v tih kotiček stranske sobe in se zapletla v čudovito vsakdanji pogovor o najbrezpomembnejših stvareh, ki pa se jima je zdel silno zanimiv. Govorila sta zdaj glasno in živahno, zdaj tiho in zaupno. Vsebina je bila prazna, a veselilo ju je, da sta drug drugega slišala, glas je vplival, na besede niti pazila nista.

Herbertu ni bilo treba šele opazovati in študirati, kak vtisk je napravil na Ado. Ne da bi to vedela in nameravala, je Ada s svojim naravnim in neprisiljenim vedenjem razodevala, da ji je ljub, kar je Herberta navdalo z veselimi, srečnimi čuvstvi.

Zabava v Mesesnelovi hiši je trajala še dolgo in naravno je bilo, da so tudi drugi povabljenci hoteli plesati z Berto in z Ado, saj so bili prve plesele iz pozornosti in vljudnosti do novega gosta prepustili baronu Herbertu, niso pa bili voljni mu priznati kako predpravico, niti je baron na to mislil. Udeleževal se je plesa kakor drgi povabljenci in se ž njimi vred veselil zabave.

Najzadovoljnejši v celi družbi pa je bil stari Mesesnel. Kar žarel je, videč, kako ljubezniv in pozoren je baron Herbert in kako se zanj zanima Berta. To so bila dobra znamenja, da se uresniči njegov ijačrt in v duhu se je radoval, da postane njegova hči baronica in da bo stopila med prve dame v Trstu, dasi je njen oče, ko je prišel v to mesto sreče iskat, začel svojo karijero s tem, da je konje snažil, vozove pral in koruzo prevazal ... Mesesnel je v tej animiranosti brez preudarka praznil čaše, ki mu jih je nalival zdaj natakar, zdaj hudomušni Milan Rakovec. Ta se je proti koncu zabave popolnoma posvetil Mesesnelu in skrbel je s pravo požrtvovalnostjo, da ga je čim bolje zabaval. Zdaj se mu je laskal, zdaj mu je pripovedoval zabeljene, zdaj mu je delal komplimente, zdaj se je iz njega norčeval. Vmes pa je trkal ž njim in napival njemu, njegovi rodovini, njegovi trgovini, celo njegovim poslom in konjem. Starec se je smejal na ves glas in tleskal po svojih stegnili, pa ni zapazil, da je Milan Rakovec imel očividno namen, ga opijaniti. Naposled je vino stopilo staremu Mesesnelu v glavo. Začel je prepevati z glasom prehlajenega petelina in naposled je tolsto ženo svojega knjigovodje povabil na ples ter jo že pri prvih korakih prevrnil na tla. Milan Rakovec se je zadovoljno smejal in je Herbertu zašepetal na uho: »To je moje maščevanje, ker me je starec pri pozdravu zafrknil.«

Berta in Ada sta poskusili Mesesnela izlepa odpraviti spat, a stari se na vdal. Vedno se je pijano krohotal, silil za debelo knjigovodjevo ženo, zagotavljajoč jo, da tvori žensko lepoto samo obilnost mesa, nadlegoval knjigovodjo, naj mu ženo proda in začel naposled zahtevati, naj se vse navzočne dame ž njim pobratijo.

Berta in Ada sta bili v strašni zadregi, zlasti ker so se gostje vidno zabavali nad Mesesnelovo pijanostjo. Baron Herbert je bil prvi, ki je spoznal, da je čas oditi in opozoril druge goste, naj se poslove. Nekateri, ki so že večkrat doživeli take prizore, so se branili iti, a ker se je večina udala Herbertovemu nagovarjanju, so se ji morali pridružiti. Tako je bila domača zabava pri Mesesnelovih pred časom končana.

Ko se je baron Herbert poslavljal od Berte in Ade, je videl, da jih je sram očetovega početja. Bilo jih je tako sram, da se nista upali povabiti barona, naj jih še obišče; obe sta mislili, da ga ne bo nikdar več. Herbert je uganil njiju misli in ko se je zahvalil za sprejem in ljubeznivo gostoljubnost, je sam vprašal, če sme še priti.

Prijetno iznenadeni sta obe zardeli, čuteč, da je to zadoščenje za poredno zadovoljstvo, s katerim so drugi povabljenci opazovali Mesesnelove ekscese. Hvaležni pogledi obeh deklet sta zadeli Herberta.

»O, prosim, čast nam bo, res čast ...« je jecljala Berta.

»Kako ste dobri in prijazni,« je tiho rekla Ada.

Podali sta mu roke, ki jih je baron Herbert poljubil, dekleti bi ga bili najraje objeli, da jima je tako nežno pomagal iz zadrege.

IV.

Naravno je, da sta imeli Berta m Ada vse polno čestileev, ki so vzdihovali okoli njiju s toliko večjo vnemo in vztrajnostjo, ker so vedeli, da so blagajne starega Mesesnela do vrha polne. Toda niti Berta niti Ada ni dosti vpraševala po teh čestilcih, saj sta se obe zavedali, da sta lepi in premožni, iz katere zavesti je vzklila v obeh želja omožiti se tako, da dobita z možem tudi sijajnejše družabno stališče. Kakor vse prave Tržačanke nista imeli nič simpatij do oficirjev, ki so se jima precej dolgo in precej vsiljivo ponujali; pri poznavali sta samo bogastvo in plemstvo, in dasi nista o tem nikdar govorili in tudi nikdar razmišljali, sta vendar čisto instinktivno odklanjali vse snubce, ki se niso mogli izkazati z bogastvom ali s plemstvom.

Zdaj sta se obe prav izdatno zanimali za barona Herberta. Adi je ugajal že od prvega trenotka, ko ga je videla vstopiti v Mesesnelov salon. A ugajal je zdaj tudi Berti, ki je bila sprejela naznanilo o njegovem obisku prav neprijazno in z očitnim nezaupanjem, ki je že skoro imelo značaj antipatije. Samo osebnost barona Herberta tega ni povzročila, saj ga je Berta odlikovala s posebno prijaznostjo že takoj, ko je prišel v kampanjo in ko ga torej ni še nič poznala.

Stari Mesesnel, ki je hčerine simpatije do barona Herberta opazoval z vidnim dopadajenjeni, si je to raztolmačil strogo materialistično, češ, baronstvo Herbertovo jo mika. V resnici pa ni bilo tako. Še je bil Berti Herbert popolnoma tuj in nič ni mislila niti na kako bližnje znanje ž njim. Zanimala se je zanj pravzaprav le, ker je vedela, da ugaja Adi, a ko je barona spoznala, ji je ugajal in začela je nehote in nevede rivalizirati z Ado. Koliko žensk se je že zaljubilo ne zaradi osebe dotičnega moškega, nego zato, ker ga niso privoščile svojim tekmovalkam.

Bilo je to prvič, da sta Berta in Ada postali tekmovalki. Njima samima že ni bilo jasno, da rivalizirati, čutili sta le, da se je razmerje med njima nekako premenilo. Toda, ker sta se sicer dobro razumeli vzlic veliki razliki v značaju in ker sta bili lojalni v mislih in v dejanjih, sta čutili hitro potrebo, da se to tiho nesoglasje razjasni. Toda — kako začeti? Obe sta si več dni belili glavici, kako bi prišli do razjasnila, a nista ničesar našli.

Končno se je energičnejša in premetenejša Berta osokolila in storila, šetajoč se z Ado po vrtu Mesesnelove kampanje, prvi korak.

»Kaj praviš, Ada, čemu hoče moj oče vedno imeti te večerje, na katere povablja celo stotnijo vsakovrstnih ljudi, za katere mu v resnici prav nič ni. Drugače je tako štedljiv, da me je včasih kar sram, za te večerje pa razmeče po več sto kron.«

»Najbrž je med povabljenci tudi nekaj takih, na katerih mu je mnogo ležeče, saj bi si sicer gotovo ne delal takih stroškov,« je menila Ada.

»To je mogoče, a verjetno ni,« je dejala Berta. »Če bi bili naši gostje imenitni trgovci, bi to rada verjela, a saj so sami še čisto brezvplivni mladi ljudje. Priznam pa, da ta velika gostoljubnost gotovo dobro vpliva na očetov kredit.«

»Beži, beži,« je skoro nejevoljno vzkliknila Ada. »Kako moreš misliti, da bo stric s takimi pojedinami delal na povečanje svojega kredita. Tega mu pač ni treba.«

»Treba ne, a koristno je vendar, če ve celo mesto, kako bogat je veletržec Mesesnel. Le ne razvnemaj se Ada. Pravi trgovec ima vedno pred očmi svojo kupčijsko korist, in kar stori, to stori zaradi svoje koristi, zaradi dobička, naj bo že tak ali tak. Prepričana sem, da ima oče tudi s prirejevanjem teh večerov kak poseben namen in da si bo z dosego tega namena kakorkoli koristil. A ravno ta namen bi rada uganila. Kaj misliš ti, Ada?«

»Mislim, da se ti jako motiš,« je odgovorila Ada, »in da podtikaš očetu namene, ki jih nima. Ni lepo, da imaš o svojem očetu tako slabo mnenje.«

»Oh, srček zlati, duša plemenita in nedolžna, nikar se ne razburjaj,« je s porednim posmehom klicala Berta. »Ko bi me bil oče slišal, bi me bil še pohvalil, da sem bistroumna in da znam trgovsko misliti, kar smatra za vrhunec vseh duševnih zmožnosti. Le pusti, Ada, naj velja moja. Oče ima s temi priredbami svoje namene. To stoji, o tem je nepotrebna vsaka beseda. Zdaj je le vprašanje, ali si dela te stroške iz gole in čiste ljubezni do naju, ali ker hoče, da bi na teh sestankih dobil za naju može.«

Ada je hotela nekaj ugovarjati, toda živahna Berta ji je to šiloma onemogočila in je ni pustila do besede.

»Le pusti me, da ti povem in razložim svoje misli,« je hitela pripovedovati Berta. »Obe sva v starosti, ko začno dekleta misliti na možitev. Če hoče oče, da naju drugi vabijo na svoje priredbe, mora tudi on druge vabiti, saj bi sicer ne imeli prilike se seznaniti s kakim moškim. Tisti časi, ko so se ljudje od daleč zaljubljali, so že davno minoli. Dandanes mora dekle imeti priliko, da komu zmeša glavo, sicer ne dobi moža. Lov na moža je najtežji vseh lovov, sem nekoč čitala in zdi se mi, da je to velika resnica.«

»Ah, nehaj,« je nevoljno dejala Ada, »danes govoriš zopet tako grdo ...«

»Da bi se fina gospa Katarina nad menoj zgražala, če bi me slišala,« je Berta prekinila svojo sestrično. »Nič za to, včasih se že zgodi, da kri nekdanjega kočijaža, ki se pretaka v mojih žilah, premaga to umetno dresuro, ki jo imenujejo vzgojo. Stvar je pač taka, da se mladi moški ne ženijo radi in da jih je treba ujeti, premotiti in ukleniti, sicer utečejo še v zadnjem trenotku. Povej mi, Ada, pa odkritosrčno, ali kdaj kaj misliš na možitev?«

»To je pač naravno, da dostikrat razmišljam o svoji bodočnosti,« je nekako sramežljivo priznala Ada.

»Tudi jaz mislim že dolgo časa na možitev, in ko bi se bil oglasil res primeren snubec, bi ga bila tudi takoj vzela,« je izjavila Berta. »Posebno zadnji čas mislim pogostoma, skoro neprestano na možitev; morda vsled tega, ker sem naposled vendar našla svoj ideal.«

Začudena se je ustavila Ada in se ozrla na svojo sestrično, kajti zdelo se ji je čisto nemogoče, da bi obe imeli enak ideal, ko sta vendar tako različni v nazorih in v značajih.

»Ne vem, Berta, če se ne motiš,« je menila Ada resno. »Moj ideal je najbrž drugačen od tvojega. Jaz si želim moža, starega petindvajset do trideset let. V tej starosti moški še niso tako sebični, imajo še plemenitejša čuvstva in so še zmožni resnične ljubezni.«

»Tudi jaz si želim moža te starosti,« je dejala Berta, »samo iz drugih vzrokov. V tej starosti se da mož še podvreči volji, željam in navadam svoje žene, v tej starosti se da še naučiti, da živi v prvi vrsti svoji ženi in svoji rodbini. Samo če se moža v tej starosti navadi živeti svoji ženi, ji ostane ohranjen tudi pozneje. Življenja zapeljivost je v mestih velika in velika je nevarnost za ženo, če nima moža v oblasti.«

»Ah, ti hočeš vladati svojega moža?« se je čudila Ada.

»Ne vem, če je to zagotovilo sreči v rodbini, dasi pravijo, da so srečne in zadovoljne le tiste žene, ki imajo moža na vajetih. Jaz si ne želim oblasti nad možem, hočem pa moža, ki ga bom mogla ljubiti, vroče in iz srca ljubiti. Mogoče je to samo, če je mož lepe zunanjosti.«

»O, tudi jaz hočem lepega moža,« je vzkliknila Berta. »Grdega bi na noben način ne vzela. Če imaš grdega moža, te vse zasmehuje, za lepega moža te pa vse zavida.«

»Sploh pa mora biti mož, ki ga spoštujejo vsi, ki ga ne bo mogel nihče čez ramo pogledati, ki ga bodo respektirali bogatejši ljudje,« je pripovedovala Ada. »V Trstu uživa vsak človek le toliko spoštovanja in ima toliko ugleda, kolikor premore denarja — samo pri aristokratih je izjema. Aristokrate priznajo tudi milijonarji za ravnopravne.«

»To se pravi, da bi ti najraje vzela kakega aristokrata, če se že ne oglasi noben milijonar,« je s šegavim usmevom dejala Berta. Slušaj in čudi se: jaz sem tistih misli, kakor ti. Povzpeti se hočem višje, biti hočem žena, ki v Trstu kaj pomeni in zato mora moj mož biti aristokrat ali pa milijonar; le če se tako omožim, bodo ljudje pozabili, da je moj oče začel kot kočijaž, česar mu še zdaj nečejo prizanesti.«

Adi se je začelo nekaj svitati. Spreletel jo je sum, vsled katerega jo je zabolelo srce. Toda zatajila je svojo misel in le naglo vprašala:

»Povej Berta, kako bi se ti odločila, če bi te zasnubila obenem bogat trgovec in siromašen aristokrat, ki sta sicer enako lepa in simpatična.«

»Na vsak način bi se odločila za aristokrata,« je izjavila Berta, ne da bi količkaj premišljevala. »Oče je tako bogat, da lahko vzamem revnega moža, če ima le primerno družabno stališče, kakršno si želim. Tak mož bi bil od mene denarno odvisen in ta odvisnost bi bila jamstvo njegove zvestobe in pokornosti; takega moža bi imela popolnoma v rokah in srečna bi bila oba, gotovo pa jaz.«

»Berta — danes si pa že strašno cinična,« je nevoljno vzkliknila Ada.

»A moj cinizem me je vendar pripeljal do tistega ideala, ki si ga ustvarila ti s svojo romantiko,« je nekako ostro odgovorila Berta. »Sicer je pa dobro, da sva tako različnih nazorov, tako je vsaj izključeno, da bi kdaj postali rivalinji.«

Te zadnje besede so Ado tako razveselile, da je ovila svojo roko Berti okrog pasa in jo naglo poljubila.

»Ah, da, to me veseli, to me res veseli, da ne bodeva rivalinji,« je šepetala Ada. »Veš, odkrito ti povem, ravno prej me je prešinil sum, da imaš morda ti kake namene ... kako naj rečem! ... namene ... glede neke osebe ...«

Ada je bila v zadregi, zardevala je, besede so ji zastajale in končno je umolknila, ne da bi končala začeti stavek.

»Ah, poglej jo, kako si zardela,« je s porogljivo ostrostjo siknila Berta. »Če si zaljubljena, zakaj pa tega naravnost ne poveš, čemu pa to prikrivaš. Meni bi pač lahko zaupala, saj veš, da imam precej očetovega duha in bi ti torej lahko pomagala ali vsaj svetovala.«

»Zaljubljena nisem, nikakor ne,« je še vedno vsa zmedena ugovarjala Ada. »Takih besed ne smeš rabiti.«

»Zdi se mi, da ti le beseda ne ugaja, a tvoja čuvstva, da so s to besedo kolikor toliko dobro označena,« je hladnokrvno menila Berta. »Recimo torej, da se je tvoje srce začelo vnema t i za neko gotovo osebo. Ker nisi hotela imenovati te besede z imenom, moraš že dovoliti, da smatram to za dokaz tvoje — e, kočijaški bi se reklo, tvoje zaljubljenosti.«

Za trenotek je Ada povesila glavico, a hitro je premagala svojo sramežljivost in se odločila, da Berti zaupa tajnost svojega srca.

»No, in kaj bi se mi moglo očitati, če bi bila res zaljubljena, kakor ti praviš!«

»Ničesar, prav ničesar, ljuba Ada.«

»Če mi kdo bolj ugaja od drugih ...«

»Smeš to tudi priznati,« ji je segla Berta naglo v besedo. »Glej, tudi v mojem srcu se je vzbudilo čuvstvo ljubezni, in sicer za tistega, ki mi bolj ugaja od vseh drugih. In tn spoznaš mojo odkritosrčnost in moje zaupanje, ti tudi povem, kdo da je to. Ali — stavila bi kaj, da si že itak uganila, koga sem izbrala.«

»Ne,« je dihnila Ada, a tesno ji je bilo pri srcu.

»Ne?« se je čudila Berta. »Pomisli malo.«

»Morda je to — Milan Rakovec!«

Berta se je na glas zasmejala in tleskala z rokama.

»Ah, ti šaljivka! Ta je dobra. Jaz naj bi se zaljubila v Milana Rakovca, tega arogantnega človeka, ki nič ni in nič ne bo, in more živeti le, ker je njegov oče bogat. Ne, ne, Berta Mesesnelova sme že kaj boljšega zahtevati. In da boš vedela, ti povem brez ovinkov: izbrala sem si in zaljubila sem se v — barona Herberta.«

»Kaj — ti tudi!« je vsa prestrašena vzkliknila Ada. Dasi je nekaj takega slutila in pričakovala, jo je odkritosrčno priznanje Berte vendar iznenadilo in bolj kot iznenadilo še prestrašilo. Težko sopeč je stiskala roki k prsom in plaho gledala na svojo sestrično, ki je uprla roki ob boki in jo merila z jeznimi pogledi.

»Kaj si rekla?« je vprašala Berta zapovedujoče. »Torej tudi ti misliš na barona Herberta. Pasja dlaka, bi rekel moj oče, stvar postaja zanimiva.«

Ada je bila vsa potrta in buršikoznost njene sestrične ji je v tem trenotku še manj ugajala kakor navadno.

»Ne norčuj se, Berta,« je rekla. »Stvar ni zanimiva, nego žalostna. Torej sva vendarle postali rivalinji. Tako dobro sva se vedno razumeli in zdaj se bodeva morali bojevati, če se ne odpoveš ...«

»Zakaj naj bi se jaz odpovedala?« jo je ošabno prekinila Berta. »Odpovej se ti, če hočeš.«

Ada je sedla na bližnjo klop. Šele zdaj se je prav zavedla, kako rada že ima Herberta in to jo je navdalo s tako žalostjo, da ji je rosa stopila na oči.

»Ali se hočeš mar jokati?« je nekoliko mehke je vprašala Berta. »Ne bodi vendar taka.«

Berta se je vsedla poleg Ade na klop.

»Če dobro preudariš,« je rekla, »spoznaš hitro, da je najin položaj pravzaprav jako priprost. Obema ugaja eden in isti mož, obe bi ga radi dobili. Nasprotno pa more njemu le ena od naju ugajati. Torej je čisto naravno, da morava prepustiti njemu odločitev; naj izbere tisto, ki mu je ljubša, če si ni morda že izbral kake druge, kar je tudi prav lahko mogoče.«

»Ah Berta, ti imaš res preveč trgovskega duha,« je zavzdihnila Ada. »Tako hladno govoriš o tej stvari, kakor da se gre za kaj vsakdanjega in vendar se gre morda za življenjsko srečo. Zdi se mi, da nimaš prav nič resničnega nagnenja do ... do ... do barona Herberta in da si ga želiš za moža samo, ker je lep, mlad in baron. To pa ni prav, Berta; če bi mene količkaj rada imela, bi se morala odpovedati baronu, ker tvoja želja po njem ne izvira iz ljubezni.«

»Prej si rekla, da nisi zaljubljena, sedaj pa priznavaš, da si,« se je smejala Berta. »Sama ne veš, pri čem da si. Jaz vidim bolje. Obe sva zaljubljeni, a vsaka po svoje in zato naj odloči Herbert, katero izbere.«

Pri teh besedah je Berta resolutno vstala in je zapustila svojo sestrično, ker pogovora ni hotela nadaljevati. Kar je želela izvedeti, to je sedaj vedela in imela je zavest, da je ravnala pošteno, prepustivši odločitev baronu Herbertu samemu. Svobodno je hotela tekmovati s svojo sestrično, računajoč, da kolikor je njena dota večja, toliko je Ada simpatičnejša, da bodeta torej tekmovali pod enakimi pogoji.

Ado pa je priznanje njene sestrične in napovedano tekmovanje tako razžalostilo, da svojih dušnih bolesti ni mogla prikrivati, dasi se je močno trudila. Tudi v občevanju z Berto, s starim Mesesnelom in z vzgojiteljico ni mogla Ada skriti svoje razmišljenosti, tako da je naposled gospa Katarina postala pozorna in začela poizvedovati, kaj se je zgodila. Toda iz Ade se ni dalo spraviti ničesar, molčala je trdovratno vzlic vsemu prigovarjanju njene vzgojiteljice.

Gospa Katarina je bila stara šele kakih osemindvajset let; bila je vdova namestniškega uradnika, ki je umrl nekaj tednov po poroki in jo zapustil v tako žalostnih denarnih razmerah, da je morala iti kot vzgojiteljica v službo, samo da se preživi. Znala si je v Mesesnelovi hiši pridobiti največje spoštovanje vseh domačih in neomejeno zaupanje svojih gojenk. Prav zato se je čudila, da zdaj nečeta ne Ada ne Berta z barvo na dan, da, bila je užaljena in je v nevolji zapustila svoji gojenki. Berta pa je pohitela za njo in jo pripeljala nazaj v sobo.

»Ne jezite se, gospa,« je rekla. »Doslej sem molčala, ker je v svoji pretirani nežnočutnosti molčala tudi Ada. A jaz vem, da vam lahko vse zaupam in da nama bodete le dobro svetovali.«

Posadila je gospo Katarino na zofo in se vsedla kraj nje.

»Ada in jaz sva postali rivalinji,« je pripovedovala Berta. »Seznanili sva se z mladim možem, ki nama obema na vso moč ugaja. Videli ga še niste, ker se nečete nikdar udeležiti naših zabav v kampanji, a njegovo ime ste gotovo že čuli. Ta mož je baron Herbert.«

Gospa Katarina se je v prvem hipu, ko je slišala to ime, vsa presenečena zganila, a premagala je svoje začudenje in povedala svoje mnenje popolnoma mirno.

»Poznam to ime; slišala sem je že večkrat imenovati. Pa to je postranska stvar. Če vama baron Herbert ugaja in če bi bila ta ali ona pripravljena se ž njim poročiti, mo rata pač druga proti drugi postopati obzirno. Tekmovati ne smeta na noben način. Rivaliziranje pomeni boj, pomeni prizadevanje, izpodriniti tekmeca. Med vama mora to biti izključeno. Počakaj ta, da se vidi, če ima baron Herbert sploh namen, se poročiti in zlasti počakajta, da sam pokaže, katera mu je ljubša.«

Berta pa s temi nasveti gospe Katarine ni bila nič prav zadovoljna.

»Če ne smem tekmovati — kako naj se pa vedem proti. baronu? Tega vendar ne morete zahtevati, naj ničesar ne storim, da bi se mu prikupila in omilila.«

»Tega tudi ne zahtevam,« je odvrnila gospa Katarina. »Bodite ž njim prijazni in ljubeznivi, a nič bolj kakor z drugimi gosti. Radi se imata in ta medsebojna ljubezen vama bo kazala mejo, čez katero ne sme nobena stopiti.«

S tem sta se naposled zadovoljili tako Ada kakor Berta in sta pazljivo poslušali nadaljna navodila gospe Katarine o potrebnem taktu v občevanju z mladimi moškimi sploh in zlasti v občevanju z možem, ki ga ljubita dve najbližji sorodnici, ki pa se še ni za nobeno izrekel. To poučevanje je trajalo celo popoldne in ko je gospa Katarina končno zapustila svoji gojenki, si je morala priznati, da teh ljubeznivih deklet nobena stvar na svetu tako ne zanima, kakor moški spol.

V.

Čez poletni čas se je Mesesnel preselil s svojo rodbino v svojo kampanjo. Sam za svojo osebo bi bil Mesesnel pač najraje ostal v mestu, ker mu je bilo nadležno voziti se iz kampanje vsak dan po dvakrat v trgovino in zopet nazaj. To nadležnost pa je moral prevzeti, ker svoje kupčije ni hotel pustiti niti en dan brez nadzorstva, štel pa si je v dolžnost, preživeti poletje zunaj mesta, češ, da je to zahteva bogate družbe tržaške. Kdor čez poletne dni ne zapusti Trsta, je v očeh pravih Tržačanov socialno manj vreden siromak.

Berta pa tudi Ada seveda nista bili zadovoljni samo s tem, da sta po tržaški navadi prebili najbolj vroče dni v kampanji. Dasi sta imeli velik in lep vrt na razpolaganje, sta se vendar takoj prve dni začeli dolgočasiti in vsled tega vabili na obiske vse svoje prijateljice, kar jih je v tem času sploh bilo dobiti. Kajpak, da sta zdaj tudi skrbeli, da so se pogosteje vršili zabavni večeri v hiši, čeprav se jih je Mesesnel zaradi stroškov nekoliko branil in poskusil uveljaviti načelo, da zadostuje popolnoma, če priredi enkrat na mesec tak večer. Druga leta je ravno v vročih dneh julija in avgusta prenehal s takimi gostijami, zdaj pa sta se Berta in Ada kapricirali prav na ta čas.

»Zakon narave je tak, da hrepene dekleta, čim se približajo dvajsetemu letu, le po moški družbi,« je filozofiral Mesesnel, ko je bil končno kapituliral pred Berto in Ado, na tihem pa se je smejal in si zadovoljno mel roke, ker je uganil, da se bodo prirejali ti shodi samo zaradi barona Herberta. Ta je bil po prvem večeru v kampanji napravil svojo »prežvekovalno vizito«, a ob času, ko ni bilo ne Berte ne Ade doma. Od tistega dneva jih je samo videl na korzu in pri godbi na velikem trgu, kjer pa se jima ni mogel približati.

Kar je stari Mesesnel uganil, to je Berta z običajno svojo brezobzirnostjo svoji vzgojiteljici, gospe Katarini kar v obraz priznala, reksi, da se priredi rodbinska zabava s plesom samo zaradi tega, da pride baron Herbert v hišo.

»Saj se mu mora vendar prilika dati, da naju spozna in se odloči,« je dejala Berta pomežikuje Adi, »ker ste razsodili, da ne smeva tekmovati, nego prepustiti baronu, da izbere tisto, ki mu bolj ugaja, če si bo sploh katero hotel izbrati.«

»Čudno je vsekako, da se nič ne približa,« je pripomnila Ada.

Ko je bilo izrečeno ime barona Herberta, je obraz gospe Katarine spreletel isti izraz začudenja kakor tedaj, ko sta ji Berta in Ada zaupali svojo tajnost, da sta namreč obe zaljubljeni vanj. Sedaj ni rekla ničesar. Samo prikimala je naznanilu svojih gojenk, a nekam razmišljeno, in jih potem zapustila.

Komaj so se bila vrata zaprla za njo, je Ada z nenavadno živahnostjo pohitela k svoji sestrični in ji zašepetala na uho:

»Slišiš Berta, jaz nekaj vem?«

»Kaj veš?« je vprašala Berta precej ravnodušno, kakor bi ji bilo vnaprej znano vse, kar more vedeti Ada.

»Uganila sem nekaj, kar naj bi skoro gotovo ostalo tajno.«

Zdaj se je Berta naglo okrenila. Tajnosti — za te se je vedno zanimala, te so jo mikale kakor nobena druga stvar.

»Kaj si uganila, kako tajnost?« je vprašala in se stisnila k Adi. »Govori vendar, povej kaj veš.«

»Gospa Katarina in baron Herbert se morata poznati,« je skrivnostno z zamolklim glasom rekla Ada.

»Ah — misliš?« Berta je bila tako presenečena, da ni mogla nič drugega reči. Pač pa je potegnila Ado za seboj k oknu in se z njo skrila za veliko, do tal segajočo preprogo, kakor da pričakuje razkritje velike važnosti.

»Da, poznata se, gotovo se poznata,« je hitela pripovedovati Ada. »Le poslušaj. Ko je baron Herbert prišel prvič k nam, je v salonu čakal in jaz sem mu nekaj časa družbo delala. Tedaj je nenadoma vstopila gospa Katarina. Ko je Herberta zagledala, se je zganila in zardela. Videlo se je, da je silno presenečena. In tudi baron je bil presenečen. Že tedaj sem domnevala, da se poznata, a ker sta se pozdravila, kakor da sta si popolnoma tuja, sem mislila, da je bila moja slutnja neutemeljena.«

»Ah, to je interesantno,« je zavzdihnila Berta, kakor da je izvedela kdo ve kako novico. »Nadaljuj.«

»Ko sva zadnjič gospe Katarini priznali, da naju obe baron Herbert zanima, je bila zopet presenečena. Zapazila sem to natančno, kako čuden izraz se je pojavil na njenem obrazu. Tedaj me je drugič obšla misel, da je z baronom znana. Ti si jo takrat vprašala, če ga pozna. Odgovorila je, da ji je ime znano. Šele danes sem prišla na to, da je bil ta odgovor jako diplomatičen, in da je hotela z njim utajiti svoje osebno znanje z baronom.«

»Slišiš, Ada, to je strašno interesantno,« je zamijavkala Berta, ki so jo razkritja njene sestrične silno razburila.

»Da! In danes se je zopet izdala,« je pripovedovala Ada, ki je govorila s tako vnemo in tako hitro, da ji je kar sape zmanjkovalo. »Kaj nisi nič zapazila, kako se je začudila, ko si ji povedala, da je za soboto povabljen baron Herbert k nam. Še govoriti ni mogla. Samo kimala je, ker ugovarjati vendar ni mogla, saj bi vsak ugovor vzbudil sum, da ima kaj proti Herbertu ...«

»Ali pa da ima kaj ž njim,« je Berta prekinila svojo sestrično. »O, te vdove ...«

»Nič ni mogla ziniti, kar besed ji je zmanjkalo in kar odšla je, a videla sem dobro, da ji najino naznanilo ni bilo kar nič po volji.«

»Ni dvoma, ni dvoma,« je po kratkem molku izjavila Berta. »Ti si dobro videla in uganila si resnico. Vse se ujema. Gospa Katarina pozna Herberta in prikriva to.«

»A zakaj in čemu,« se je razvnela sicer tako mirna in dobrosrčna Ada.

»Kdo ve,« je menila Berta, ki se je bila že toliko pomirila, da je mogla stvarno razmišljati o tej toli interesantni tajnosti. »Na vsak način morava brezdvoumno dognati, če je najin sum utemeljen ali ne. To bo mogoče v soboto. Na zadnjem večeru ni bilo gospe Katarine. Rekla je, da jo boli glava in ostala je v mestu ...«

»Morda zato, ker je vedela, da pride Herbert.«

»To je prav lahko mogoče. Zdaj pa ne more oditi v mesto, zdaj mora tu ostati in se mora udeležiti naše zabave. Tedaj jo spraviva v dotiko z baronom, ne enkrat, nego večkrat. Opazovali bodeva njiju občevanje in spoznali, kaj je na stvari.«

Ada je nekoliko ugovarjala, češ, da se taka zvijača ne spodobi, toda energična Berta jo je ostro zavrnila.

»To je ne le najina pravica, nego tudi najina dolžnost,« je odločila Berta in pri tem je ostalo.

Ta komplot, naperjen zoper gospo Katarino, je poravnal zadnje nesoglasje med Berto in Ado in ju je združil na skupno delo zoper domnevano tekmovalko tako, da jima njiju lastno rivaliziranje sploh ni več hodilo na misel.

Zarotnici sta se bali, da najde gospa Katarina v zadnjem hipu vendarle še kako pretvezo ali kak izgovor, ki ji omogoči, odtegniti se z veliko skrbnostjo pripravljani domači zabavi. Zaradi tega sta Berta in Ada vse te dni ravnali z gospo Katarino z največjo ljubeznivostjo in pozornostjo ter omenjali barona Herberta kar mogoče malo, vsled česar sta mislili, da gospa Katarina zaupani ji tajnosti ne bo pripisovala prevelikega pomena.

Res je zadnji dan pred domačo zabavo začela gospa Katarina namigavati, da bi najraje ostala v svoji sobi, češ, da je hrupne zabave ne vesele in da bo slabo vplivalo na njene živce. Toda njeni gojenki sta ogorčeno ugovarjali tej nameri in toliko prosili, da se je morala gospa Katarina naposled vdati.

»Ta bi bila lepa, da bi vi ne bili pričujoči pri uspehih vaših gojenk,« se je z ljubeznivo nevoljo mirila Berta. Naučili ste naju obnašanja; kar sva, to se imava vam zahvaliti, a nikdar nama še niste naredili veselja, da bi se prepričali, če vam delava čast.«

»Da, prav tako, kakor bi najn prav nič radi ne imeli,« je pritrjevala Ada.

Tako sta gospo Katarino pestili in podajali toliko časa, dokler ni takorekoč prisegla, da se udeleži zabave, samo če bo živa in naj bi jo trpinčile vse bolezni tega sveta.

Soboto, dan zabave, sta se pa Berta in Ada nekaj trenotkov skoro kesali svojega siljenja, ko je namreč bila gospa Katarina s svojo toaleto gotova in je prišla pozdravit prve goste.

»Poglej, kako je lepa,« je siknila Berta svoji sestrični na uho. »In kako okusno in fino se je opravila. Kakor kaka princezinja izgleda.«

»Da, lepa je, jako lepa,« je z očitno ljubosumnostjo pritrjevala Ada. »Če naju bo baron z njo primerjal, ne bo dobro za naju.«

»Morda le ne bo tako hudo,« je menila Berta. »Lepša je pač in tudi elegantnejša, a preveč impozanttia. Komur taka lepota ugaja, ta se za naju itak ne bo nikdar zanimal, komur pa ugajajo dekleta najine vrste, ta se ne bo zaljubil v to brezkrvno kraljico.«

»Moški so veternjaški,« je milo zavzdihnila Ada. »Kdo ve ...«

»Da so moški veternjaški, pravijo samo tiste ženske, ki si jih je kak ljubimec naveličal,« je kategorično trdila Berta. »Kadar moški ljubico ali ženo zapusti, je vedno kriva dotična žena sama, ker ga ni znala držati, ker mu je postala nadležna in ga je dolgočasila.«

»Od kod pa vse to veš! se je čudila Ada. »Tako govoriš, kakor bi imela vse polno življenjskih skušenj.«

»Skušenj še nimam nobenih, imam pa zdrave oči in dober sluh in vrh tega mi je Mina vse tajnosti zakonskega življenja razložila.«

Mina je bila kakih 30 let stara gospa, ki je stanovala v mestni hiši Mesesnelovi in ki se je z Berto jako dobro razumela. Mina je bila že deset let omožena in njen mož je bil vanjo še vedno tako blazno zaljubljen, kakor tisti dan, ko se je z njo poročil, vzlic protestom njegovega premožnega očeta in ugovorom njegove matere, ki nista hotela sprejeti za sneho gledališke koristke s precej temno preteklostjo.

Sklicevanje na to gospo Mino je vedno končalo vsak pogovor med Berto in Ado, kajti Ada se nikakor ni mogla sprijazniti z nazori te gospe, čeprav je vedela, da je kot žena vzorna v vsakem oziru, tako da sta ji še tast in tašča odpustila madeže njene mladosti. Kadar je Berta izigrala gospo Mino, tedaj je Ada vselej kapitulirala, ker ji je v takih trenotkih bilo najbolj jasno, kako popolnoma drugačnega značaja in naziranja od nje je Berta. Sicer pa se ji tudi ni ljubilo prepirati se o vprašanju, če so moški res veternjaški ali ne, ker so ji ležale na srcu vse druge skrbi. Bolelo jo je, da ima za tekmovalko ne samo svojo sestrično, nego tudi svojo vzgojiteljico in bolelo jo je še bolj, da je ta vzgojiteljica lepa in elegantna, kar jo je navdajalo z bojaznijo, da bo v boju za Herbertovo srce naposled zmagala gospa Katarina.

Bila je zbrana že skoro večina povabljencev, ko sta dospela baron Herbert in njegov prijatelj Milan Rakovec. Že ko sta vstopila na vrt, ju je zagledala Berta in jima je šla nasproti.

»Danes, gospodična,« je koj po pozdravu začel Milan dražiti svojo »smrtno« sovražnico, »sem imel izreden užitek. Pripeljal sem se z vozom, na čigar vratih je naslikana baronska krona. Tri dni sem tak voz iskal, ker sem hotel vedeti, kako so baronski občutki. Rečem vam: nebeško. Da — nebeško je, če človeka samo smatrajo za barona, kako more šele biti, če je resničen baron. A kaj je vse to proti občutkom, ki jih mora imeti dama, ki je baronica.«

»Koliko časa ste pa danes obedovali, da imate tako vročo glavo in se vam že zdaj blede,« je zaničljivo odgovorila Berta in pokazala hrbet Milanu, ki se pa zaradi tega ni kar nič jezil, nego s svojo običajno predrznostjo nadaljeval svoje burke.

Berta pa je naglo prijela Herberta za roko in ga peljala pred gospo Katarino.

Četvero oči je z največjo napetostjo motrilo gospo Katarino in barona Herberta, ko sta se drug drugemu poklonila. Berta je predstavila barona svoji vzgojiteljici. Z največjo pozornostjo je opazovala oba in ravno tako Ada. Toda niti najmanjša stvarica ni kazala, da bi se baron in gospa Katarina poznala. Oba sta se vedla naravno in neprisiljeno, s tisto prijazno vljudnostjo, s katero se pozdravljajo tuji ljudje, ako se slučano sestanejo.

Dokler je gospa Katarina govorila z baronom, se Ada in Berta nista premaknili z mesta in sta se odstranili šele potem, ko se je prigugal stari Mesesnel in mu je hitel Herbert naproti, da ga pozdravi.

»Tvoja opazovanja so pa res mnogo vredna,« je Berta porogljivo zasepetala svoji sestrični na uho. »Ali si jih zdaj opazovala? Od daleč je bilo spoznati, da se ta dva še nikdar nista videla, kaj še, da bi se poznala.«

»Hvala Bogu, da je tako,« je rekla z resničnim zadoščenjem Ada. »Tudi jaz sem ju ostro opazovala. Prav nič se nista izdala. Zdi se mi, da se res ne poznata. O Berta, ti si ne moreš misliti, kako me to veseli.«

Berta je samo skomizgnila z rameni, kajti zavedala se je, da s tem še ni dosti doseženo, da se baron Herbert in gospa Katarina ne poznata. Ada pa ni imela časa razmišljati o tem, ker se ji je pridružil baron Herbert, čim je bil pozdravil hišnega gospodarja in ji je posvečal tako nežno pozornost, da jo je prevzemalo najsladkejše zadovoljstvo. Zdaj se ni več bala tekmovanja lepe gospe Katarine in zdelo se ji je, da ima tudi veliko več upanja na končno zmago kakor njena sestrična Berta.

Domače zabave se je udeležil tudi Mesesnelov sin Ivan. Držal se je sključeno kakor vedno in bil zamišljen in malobeseden kakor vedno. Berta se je čudila, da je sploh prišel v družbo, ker je vedel, kdo je vse povabljen in da med gosti ne bo nikogar, ki bi ga utegnil zanimati. Začudenje Bertino je pa še naraslo, ko je zagledala malo kasneje svojega brata v prav živahnem pogovoru z gospo Katarino. Poznala je svojega brata in vedela takoj pri čem da je. Poreden usmev se je pojavil na njenih ustnih. Odkar je začutila možnost, da bi gospa Katarina zamogla kdaj postati njej nevarna, je ni več marala.

Mladi Mesesnel je sedel z gospo Katarino pri oknu, nekoliko stran od ostale družbe. Zmenil se ni nihče za nju in tako sta se lahko nemoteno razgovarjala in zabavala.

»Navadno ne maram takih velikih in šumnih družb,« je govoril Ivan, »in če sem doslej sem in tam prišel za kake pol ure, sem to storil samo iz obzirnosti do očeta, ki ima na takih priredbah svoje veselje, danes pa sem prav zadovoljen, da sem prišel, ker imam vsaj enkrat priliko, da se z vami malo porazgovorim.«

Berta, ki je prisluškovala, se je na tihem smejala rožicam, ki jih je začel saditi njen brat. »Kako je neroden,« si je mislila in se čudila, ker je imela brata že davno na sumu, da je njegova melanholija samo maska, sicer pa da je skriven lahkoživec.

Tudi gospa Katarina se je nasmehnila nekoliko okornemu poklonu mladega Mesesnela.

»Zanimate me že dolgo, gospa,« je nadaljeval Ivan. »Kadar sem imel priliko vas videti, sem imel vtisk, kakor da nosite v svojem srcu posebno tajnost. Tako rezervirani ste vedno, tako hladni, nikdar se ne smejete glasno in od srca, nikdar niste prav vesela.«

»Opazovali ste me natančno,« je rekla gospa Katarina resno in kakor da bi bila nekoliko vznemirjena. »Ali moja rezerviranost je posledica mojega temperamenta in moja resnoba posledica nesreče, ki me je zadela. To vam je vendar znano, kako hitro po poroki je moj mož umrl.«

»Da, da,« je zamišljeno menil Ivan, »a ne morem se iznebiti čuvstva, da vam leži nekaj posebnega na srcu. Sicer pa ima vsak človek kako tajno bolest, vsak ima svojo skrivnost, ki mu gloda na srcu ...«

Gospe Katarini ni ta pogovor kar nič ugajal. »Kaj neki hoče?« se je na tihem vpraševala in začudeno pa tudi vznemirjeno ogledovala svojega soseda.

»Na mojem srcu ne gloda ničesar in tajnosti nimam nobenih,« je izjavila resolutno. »Včasih sem pač žalostna, kadar se spominjam, kako nenadoma mi je kruta usoda vzela ljubega moža, ali kolikor je mogoče, sem se potolažila. Da nimam premoženja in da si moram svoj kruh služiti z delom, to mi življenja ne greni; človek je lahko srečen, tudi če nima premoženja in moje delo v hiši vašega očeta je prijetno in hvaležno.«

Ivan Mesesnel je zavzdihnil in povzdignil poglede h gospe Katarini.

»Kako plemenito je vaše mišljenje,« je rekel, »odslej ne bom občudoval samo vaše lepote, nego tudi vaš značaj.«

Te besede so spravile gospo Katarino v resno nevoljo. Rada bi bila mladega Mesesnela energično zavrnila, a premagala se je, čuteč, da mora imeti nekaj ozirov do domačega sina.

»S takimi komplimenti me bodete še razvadili, da bom postala ošabna,« je končno rekla in ostala s svojega sedeža. »To ni prav in mi tudi ne dela nobenega veselja.«

Mesesnel je dobro čutil, kar mu je hotela gospa Katarina s tem reči. Česar mu niso povedale besede, to mu je razodel glas, s katerim so bile izrečene. Toda bil je neobčuten za take nežne, majhne pšice. Samo zameketal je in se gospe Katarini globoko poklonil.

»Ne zamerite mi,« je prosil. »Malo pridem med ljudi in vsled tega sem neroden v izrazih, kadar me simpatija do kake osebe prevzame ... oprostite.«

Gospa Katarina ni vedela, kaj bi rekla. Bolj še kakor Mesesnelove besede so jo ženirali goreči pogledi tega najnovejšega čestilca. Ozrla se je po dvorani, kakor bi z očmi iskala pomoči. Tolsta soproga Mesesnelovega knjigovodje je bila ravno začela svirati na klavirju nov valček. Baron Herbert je ujel proseči pogled gospe Katarine, v trenotku je bil pri nji in jo je na veliko jezo mladega Mesesnela odvedel na ples.

Gospa Katarina in baron Herbert sta plesala le eno samo turo. Soba je bila sicer prostorna, a vendar dosti premajhna za razmeroma veliko število plesalcev in plesalk, ki so itak težko čakali, kdaj se morejo zasukati. V tej gneči ni nihče zapazil, da sta se gospa Katarina in njen plesalec po prvi turi ustavila in ker je bilo v sobi nemogoče promenirati, izginila v stranski prostor. Kadar so bile domače veselice, tedaj so bile povabljencem na razpolaganje vse sobe v pritličju Mesesnelove kampanje.

V eni teh stranskih sob, kjer ni bilo nikogar, sta se gospa Katarina in baron Herbert ustavila.

»Končno le morava izpregovoriti nekaj besed na samem,« je dejal baron Herbert in je stisnil gospe Katarini roko. »Prav je bilo, da si me obvestila, sicer bi se bil morda izdal.«

»Ti si ne moreš misliti, kako sem se bala. Neprestano me je bilo strah, da mojega pisma nisi dobil. Šele ko sem videla, da si me zapazil in da si popolnoma pripravljen, sem bila pomirjena.«

»Ah, kaj je res treba tega skrivanja in slepomišenja!« je skoro jezno vzkliknil baron Herbert. »Kar zoper no mi je že.«

»Tudi meni, a kaj hočeš — tako je življenje,« je zavzdihnila gospa Katarina. »Sicer pa je najbolje, da greva nazaj med plesalce; tu bi naju utegnil kdo zalotiti.«

Mislila sta, da ju ni nihče videl in nihče slišal. Toda kraj odprtih vrat sosedne sobe je stalo dekle, ki je pazno poslušalo. Ada je bila nekaj trenotkov pred Herbertom in Katarino prihitela v to sobo, da si v naglici prišije čipke pri krilu, ki si jih je med plesom odtrgala. Sredi tega dela je začula v sosedni sobi korake, šumenje ženskega krila in tiho govorjenje. Pogledala je na zrcalo in videla svojo vzgojiteljico s Herbertom, videla kako si stiskata roke in videla, da imata na obrazih izraz sreče. V njenem srcu se je vzbudila ljubosumnost. Splazila se je k vratom, da bi bolje slišala in se zavila v zaveso, tako, da je nista mogla zapaziti, tudi če bi pogledala v zrcalo. In zdaj je slišala na svoja lastna ušesa, kako opravičena in utemeljena so bila njena domnevanja. Gospa Katarina in baron Herbert sta se tikala! Iz njiju pogovora, dasi je bil kratek, je Ada spoznala, da si skrivaj dopisujeta, da torej obstoji med njima intimno znanstvo, ki ga kdo ve iz kakih vzrokov prikrivata. In tako se znata pretvarjati, zlasti gospa Katarina, ki je znala premotiti celo bistroumno Berto.

Adi se je kar srce krčilo. Niti misliti si ni upala, kakega značaja je to prikrivano znanstvo njene vzgojiteljice z baronom Herbertom, ker ji je neki notranji glas rekel, da ne more to biti nič lepega. Ta krepostna, resna, po svojem možu žalujoča vdova ... Ada je kar pesti stiskala in zdelo se ji je, da ji izkrvavi srce. Kako lepe, sladke sanje je sanjala vse te dni in zdaj to strašno razkritje.

Gospa Katarina in baron Herbert sta se bila že davno vrnila v plesno dvorano, ko je zapustila Ada svoje skrivališče. Iztežka se je toliko pomirila, da je mogla vsaj nekoliko razmišljati o tem, kar je čula in kaj naj bi zdaj storila. Predvsem, si je rekla, da se mora hitro vrniti k družbi, predno kdo zapazi njeno odsotnost, sicer bi se znalo zgoditi, da bi »ona« uganila, da je Ada slišala njen skrivnostni pogovor z baronom Herbertom. Zbrala je ves svoj pogum in sluteč, da morda ne bo zadostoval, je zbrala tudi svoj ponos, ponos premožnega tržaškega dekleta, ki gleda čez rame vse tiste, ki nimajo bogastva. Ta privzgojena ji denarna ošabnost, ki se je sicer tako malo ujemala z njeno naravno dobrosrčnostjo in prijaznost jo, ji je pomagala, da je mogla prikrivati svojo bolest in svojo ljubosumno jezo. Vrnila se je k družbi in se vedla tako, da ni nihče mogel zapaziti, kaj divja v njeni notranjosti.

Mudila se je šele malo časa v plesni sobi, ko se ji je, približal baron Herbert in jo prosil za prihodnji ples. Najraje bi mu bila ples odrekla, saj je bila prepričana, da se bavi Herbert ž njo samo, ker hoče s tem prikriti svoje znanje z gospo Katarino. Toda spomnila se je, da se ne sme izdati, in to jo je napotilo, da je sprejela povabilo na ples. Ni se pa mogla premagati, da bi se ne ozrla po dvorani, kje da je gospa Katarina. Ker je ni bilo videti, je mimo gredoč vprašala svojo sestrično po njej.

»Šla je v svojo sobo,« je malomarno odgovorila Berta, »in ker je tu ni bilo več treba, je tudi nisem več zadrževala.«

Ada je skoro pomilovalno pogledala svojo sestrično. Doslej je vedno mislila, da je Berta jako pametna in bistroumna, sedaj pa je bila prepričana, da je bila ta sodba neutemeljena. Bilo ji je nekako v zadoščenje, da sta znala gospa Katarina in baron Herbert premeteno Berto premotiti, med tem ko so dejstva sedaj pokazala, da je Ada bolje opazovala in prišla, čeprav pozneje, le slučajno resnici na sled.

Baron Herbert se je trudil, da bi svojo plesalko kar najbolje zabaval. Prav očitno je bilo njegovo prizadevanje, da se Adi kolikor mogoče prikupi in da si pridobi njene simpatije. Toda Ada ni imela zadosti oblasti sama nad seboj, da bi se mogla vesti naravno. Odgovarjala je le malo in na kratko.

»Danes sem pač zelo nespreten,« je dejal baron Herbert vidno potrt, ko je zapazil, kako čudno se vede Ada. »Nikakor ne morem vzbuditi vaše pozornosti ... komaj da mi še odgovarjate.«

»Človek ima pač svoje dni, ko ni razpoložen.«

»Obžalujem, da je tako ... upal sem, da bo današnja zabava zame dan posebne sreče.«

»Oprostite, moje misli so nekam zbegane.«

»Kaj naj to pomeni, gospodična Ada?«

»Ničesar,« je odgovorila skoro odurno in Herbert je umolknil potrt in žalosten.

Baron Herbert se ta večer ni več približal Adi in zdelo se mu je, da se ga tudi ona izogiba. Zato pa mu je posvečevala Berta toliko večjo pozornost. Tudi če je s kom drugim plesala ali govorila, so njeni pogledi zasledovali Herberta, a če je bilo količkaj mogoče, se mu je približala, ga zapletla v pogovor in ž njim očitno koketirala, ne meneč se za poredne opombe svojih običajnih častilcev. Herbertu je bilo to jako neprijetno. Sicer se je z Berto dobro zabaval, a njegove misli so bile pri Adi. Čutil je, da mora postopanje Berte imeti posebne namene in to mu je zagrenilo bivanje v družbi. Porabil je prvo priliko, ki jo je dobil, da je družbo zapustil in odšel domov, ne da bi se bil pri dekletih posebe poslovil. Slutil je, da mora čudno vedenje obeh sestričen imeti svoj vzrok, a ker ga ni uganil, je menil, da mu osebna dostojnost brani, muditi se še dlje v tej hiši, ker ni hotel biti igrača v rokah dveh mladih deklet.

Herbertov odhod se je kmalu zapazil. Sicer je stari Mesesnel pojasnil, da se je baron pri njem poslovil in mu povedal, da odhaja zaradi glavobola, a vsakdo je vedel, da je to samo izgovor. Kaj je Herberta pregnalo, tega si nihče ni mogel raztolmačiti. Berta je bila med vsemi še najmanj začudena. Domišljala si je, da je Herberta zapredla v svoje zanke in mu razvnela kri ter da je pobegnil v mislih nanjo, da izpraša svoje srce in ohladi svoja čuvstva. To jo je navdajalo z velikim zadovoljstvom.

Odhod barona Herberta je povzročil, da je bila ta dan domača zabava prej končana kakor običajno in kmalu sta bili v plesni dvorani samo še Berta in Ada, katerima se je pridružil mladi Mesesnel. Berta je bila glasna in razposajena, ker je bila ponosna na svoj domnevani uspeh in je dražila Ado in svojega brata na različne načine. Toda Ada je bila molčeča in nervozna in niti poslušati ni marala svoje sestrične.

»Kaj ti pa je danes, da si tako čudna?« je naposled vprašal mladi Mesesnel.

»Nič,« je kratko in nevoljno odgovorila Ada.

»Če ti ni ničesar — zakaj se potem ne veseliš in ne smeješ kakor jaz?« se je oglasila Berta.

»Saj ni treba, da bi bila taka kakor si ti,« je pikro odgovorila Ada.

Berta se je zasmejala, zadovoljno in zmagonosno.

»Ah, ti se jeziš, ker sem imela jaz danes velik uspeh.«

Ada se je zganila, kakor bi hotela ostro odgovoriti, a premagala se je.

»Na ta uspeh nikar ne bodi preveč ponosna,« je rekla tiho in nekako svarilno. »Lahko bi se izkazalo, da živi samo v tvoji domišljiji.«

»Iz tebe govori pač ljubosumnost ...«

»Pomilujem te, Berta, da si tako sama v sebe zaljubljena, da smatraš navadno vljudnost za velik uspeh. Ko bi hotela jaz povedati kar vem, bi ti kaj pisano gledala.«

Ivanu Mesesnelu je to prerekanje že presedalo.

»Nikar se vendar ne prepirajta,« je vzkliknil nevoljno. »Saj vaju še ne razumem, za kaj se gre.«

Toda zdaj je bila Berta razburjena. Ni se zmenila za svojega brata in njegovo prigovarjanje, nego ostro pozvala svojo sestrično, naj pove, kar ve.

»Tako namigavanje je grdo,« je sikala. »Če kaj veš, je tvoja dolžnost, da mi to poveš.«

»Ne maram.«

»Potem ne zameri, če si mislim, da sploh ničesar ne veš in da govori iz tebe sama zavist.«

Po tem napadu ni Ada mogla več molčati in povedala je vse, kar je slišala o skrivnem pogovoru gospe Katarine in barona Herberta.

»Zdaj pa vidiš,« je končno rekla, »da je tvoj domnevani uspeh prav ničev, da pri baronu nisva mogla ne jaz ne ti doseči uspeha, ker ga je pred nama dosegla že druga.«

Berta je to razkritje popolnoma potrlo. Nekaj trenotkov še do sape ni prišla. Ko pa se je takorekoč zavedla, je vzkipela v onemogli jezi.

»O, te vdove ... te vdove so najhujše ... ah, kdo bi bil mislil, da je ta gospa Katarina tako premetena hinavka.«

»In ti si natanko slišala, da sta se tikala,« je vprašal Ivan.

»Natanko.«

»Potem ni nobenega dvoma več, da ima gospa Katarina ljubezensko razmerje z baronom.«

Ada in Berta sta bila istega mnenja in nevolja na gospo Katarino ju je zopet zbližala in sprijaznila.

VI.

Berta Mesesnelova je bila po duhu pravi hči svojega očeta. Njen egoizem je bil razvit do popolnosti in njeno mišljenje skozinskoz tako realistično, da ni mogla nikdar umeti, kaj je ideal. Vedno je umela to besedo le v tem smislu, da pomeni ideal mladega moškega, v katerega je kako dekle zaljubljeno. Da so tudi domovinski, narodni, politični ideali, pri katerih ne igra sebičnost nobene vloge, tega kratkomalo ni verjela, marveč trdovratno ostajala pri svojem nazoru, da se taki idealisti dele v izkoriščane bedake in premetene izkoriščevalce. Bila je vzgojena v tem duhu, to mišljenje ji je bilo prirojeno in očetovi zgledi so jo le potrjali v tem prepričanju.

To naziranje ji je pomagalo, da je kaj hitro prebolela razočaranje, ki se je je polastilo vsled razkritja tajnega razmerja med baronom Herbertom in njeno vzgojiteljico gospo Katarino. Seveda ni niti trenotek dvomila, da se gre tu za ljubezensko razmerje. V žensko krepost sploh ni verjela, nego imenovala krepost dosledno le previdnost. Dočim je bila Ada še več dni po domači zabavi vsa klavrna in potrta, se je Berta koj drugi dan popolnoma sprijaznila z novo situvacijo. Sedeč zjutraj na svoji postelji, je po dolgem premišljevanju prišla do resolutnega sklepa.

»Da ima mlad mož kakor je Herbert svojo metreso, to je ob sebi umljivo, zakaj le ko bi je ne imel, bi bilo to nenaravno,« si je rekla Berta, ko je vlekla tanke, prozorne nogavice na svojo krepko razvito nogo. »Vsak mlad mož v Trstu ima metreso in starec še po več. Kaj je torej na tem, če ima Herbert z gospo Katarino ljubezensko razmerje? Nič! Oba sta svobodna in ker ne provzročata nobenih škandalov in ne delata pohujšanja, se jim tudi ne sme zameriti. Katarina je mlada, je lepa in vdova, ki nima nič daru za kloštrsko življenje. Našla sta se, kdo ve kje in imata se — za barona je to le laskavo, da si je znal pridobiti tako metreso. Moj brat bi morda zanjo tisočake žrtvoval, Herberta ne velja nič. To kaže, da je to izreden fant.«

Ko je bila tudi druga nogavica spravljena na nogo, se je Berta postavila pred zrcalo in koketujoč sama s seboj nadaljevala svoja razmišljevanja.

»Tako lepa ženska kakor je Katarina, ki se lahko še omoži, če le hoče, začne intimno ljubezensko razmerje, je ali tako blazno zaljubljena, da sploh ne misli na poroko, ali pa hoče svojega ljubimca prikleniti nase. Ker Herbert nič ni in nič nima, Katarina pa tudi ne, gotovo ne mislita na poroko. Katarina je torej samo zaljubljena, a tako ljubezen pa ne traja dolgo in tako razmerje se hitro razbije.«

Zopet je Berta šetajoč se na pol oblečena po svoji sobi razmišljala, a ne več o značaju razmerja med Herbertom in med Katarino, nego o svojih načrtih za bodočnost. »Predvsem je treba razbiti razmerje med Herbertom in med Katarino,« si je rekla. »Če se moj brat količkaj resno zanima za Katarino, in kakor se je snoči videlo, je zelo razvnet, potem to ne bo posebno težko. In potem bom tudi jaz lahko razgrnila svoje mreže in sam zlodej bi bil, če bi hči nekdanjega kočijaža ne postala baronica.«

Načrt je bil v glavnih potezah narejen, in kar je Berta Mesesnelova sklenila, od tega ni izlepa nikdar odnehala.

Izkazalo se je hitro, da je Berta vsaj glede svojega brata Ivana prav računala. Ivan je sicer stanoval v očetovi hiši, a je imel svoje stanovanje in je večinoma obedoval in večerjal v gostilni, ker se z očetom nista razumela, odkar je Ivan zapustil očetovo trgovino in postal samostojen kupčevalec. Doslej je le redkokdaj obiskoval svojo sestro in svojo sestrično, z očetom pa se včasih po več tednov nista videla. Odkar se je pa Ivan seznanil z gospo Katarino, je bil kar premenjen. Berta se ni zmotila, sodeč, da mu lepa vzgojiteljica na vso moč ugaja in da bi zanjo žrtvoval tisočake. Začel je zdaj prav pogostoma obiskovati Berto in Ado, zlasti kadar očeta ni bilo doma, a tudi na obed in na večerjo je začel prihajati in vedno se je poskušal približati gospe Katarini in ji je posvečal veliko pozornost. Berta je to opazovala s tihim zadovoljstvom in tudi Ada ni motila Ivanovih prizadevanj, dasi je sodila, da je baron Herbert zanjo izgubljen in ji ni prav nič ugajalo, da mu poskuša Ivan izneveriti gospo Katarino.

Ta je posvečala Ivanu ravno toliko pozornosti, kakor je je bila po svoji sodbi dolžna domačemu sina. Govorila je z njim prijazno, a brez vsake najmanjše koketnosti ter s sigurnim taktom prezrla ali zavrnila vsako najmanjše približanje čez dovoljeno mejo. Ivan je imel pač vsak dan priliko zabavati se z gospo Katarino, a tudi po preteku štirinajstih dni je moral priznati, da se ni Katarini približal še niti za las.

Mesesnel ml. je poznal svojo sestro in je vedel, da s paznimi pogledi zasleduje njegova prizadevanja pri gospe Katarini. Vedel je tudi. da bo Berta izginila iz sobe in Ado se seboj potegnila, čim spozna, da je prišel trenotek, ko je treba storiti odločilen korak, namreč preiti od običajnih pozornosti k jasnim besedam. Sodil je celo, da bo Berta kot ženska bolje uganila, kdaj pride ta trenotek ln se je vsled tega popolnoma nanjo zanašal.

Kakor je pričakoval, tako se je tudi zgodilo. Naenkrat je Berta po večerji začutila nujno željo, obiskati z Ado svojo znanko in informatorico o življenskih skrivnostih, gospo Mino. Sicer je gospa Katarina zelo vneto ugovarjala, ker svojih gojenk ni hotela spremiti k tej gospe nedvomljive preteklosti in tudi Ada se je dolgo branila, a naposled je vendar obveljala volja trmoglave Berte, čeprav le vsled tega, ker starega Mesesnela slučajno ta večer ni bil doma.

Gospa Katarina in Mesesnel ml. sta ostala sama v jedilnici. Ivan je čutil, da je treba to redko priliko toliko hitreje izkoristiti, ker se mu je zdelo, da je gospa Katarina nekam nervozna. Tolmačil si je to nervoznost tako, da gospa Katarina komaj čaka na njegovo ljubezensko razodetje, boječ se, da bi se Berta in Ada znali prezgodaj vrniti. Kajti, da gospa Katarina ni krepostna, o tem ni kar nič dvomil od trenotka, ko je izvedel, da ima skrivno znanstvo z baronom Herbertom. Zbral je ves svoj pogum in začel svoje naskoke.

»Lepa gospa,« je dejal z nekako frivolnim naglasom, a jako toplim tonom, »nikar se ne čudite, če vam nekaj razodenem. V kratkem času se je v meni izvršila velika prememba. Saj ste morali nekaj tega opaziti tudi vi. Prej sem prihajal le redkokdaj sem. Sicer imam očeta in sestro in tudi sestrično prav rad, a obiskoval sem jih vendar le redkoma. Šele zdaj nekaj časa se čutim res srečnega, če se morem tu muditi.«

»Vidite, da je res, kar vedno pravim,« je smehljaje vzkliknila gospa Katarina. »Vsak človek je z nevidnimi vezmi navezan na svojo domovino in na svojo rodovino. Tudi če jih skuša pretrgati, se mu to nikdar ne posreči. Vaša rodovina se lahko veseli, da ste se kakor nekak izgubljeni sin k njej vrnili.«

»To je prav lepo povedano — toda kaj pa, če bi vendar ne bila ljubezen do rodovine, ki je povzročila to premembo v meni,« je vprašal Ivan in zaljubljeno pogledal svojo lepo sosedo.

Toda gospa Katarina ni hotela razumeti tega gorečega pogleda, nego je hladno odgovorila:

»Potem vam ne morem ničesar reči, ker mi je vaša prememba neumljiva.«

Nekaj trenotkov je nato vladala v sobi tihota.

»Če prav preudarim vaše besede,« je z novim pogumom začel Ivan, »utegne biti v njih vendar nekaj resnice. Priznam namreč, da je človeku prirojeno neka nagnenje do rodbinskega življenja. Človek ni ustvarjen, da bi živel sam zase. Vsakdo hrepeni, da dobi družico, ki je ljuba njegovemu srcu ...«

Ta nepričakovani naskok je gospo Katarino vendar spravil iz ravnovesja. Začela je brez potrebe pospravljati na mizi stoječe posode in krožnike, da bi jih odnesla iz sobe.

»Ali me hočete samega pustiti,« je vprašal Ivan. »Česa se bojite, gospa?«

»Ničesar se ne bojim,« je ponosno in samozavestno odgovorila gospa Katarina in postavila nabrane posode zopet na mizo. »Prokleto je ošabna ta beraška vzgojiteljica,« si je mislil Ivan Mesesnel mlajši in obšla ga je nevolja, da pot do srca gospe Katarine še ni tako uglajena, kakor si je domišljeval. Spoznal je, da je treba postopati previdnejše. Napravil je zopet melanholičen obraz, ker je vedel, da mu dobro pristoja in ga dela interesantnega in zavzdihnil, kakor da mu leži kdo ve kaj na srcu.

»Trdo govorite z mano, ljuba gospa,« je rekel, »pač ker vam je moje dosedanje življenje neznano.«

»To se pač ob sebi umeje, da mi vaše življenje ni znano, saj si vendar ne bom dovolila, ljudi o tej stvari izpraševati.«

»Žal mi je sedaj, da vam moja sestra ni ničesar zaupala — morda bi me potem ugodneje sodili.«

»Oprostite gospod — jaz sem pri vašem očetu v službi in nimam pravice, delati si sodbe o članih te rodovine. Ko bi jih ne mogla spoštovati, bi pač ne ostala v hiši.«

Ivana je začela prevzemati nepotrpežljivost, da zadene, naj se približa od katerekoli strani, povsod na ta hladni ponos. Tega nikakor ni pričakoval in na tihem si je rekel, da gospa, ki se skrivaj z baronom Herbertom tika, pač nima vzrokov, strune tako napenjati. V svoji brezobraznosti, bi ji bil najraje očital njeno sumljivo znanje z baronom Herbertom, a gospa Katarina se je vedla napram njemu tako dostojanstveno, da le ni našel poguma izgovoriti, kar je imel na jeziku.

»Bodite prepričani, gospa,« je s prisiljenim mirom zopet začel Ivan, »da znam v polni meri ceniti to izjavo, a zdi se mi, da vendar nekoliko pretiravate.«

»Pretiravanje ni moja navada, gospod Mesesnel.«

»Pač, pač, gospa. Gotove stvari umeje dama, kakor ste vi, tudi če so le na pol označijo. Ko sem rekel, da se mi gabi moja osamljenost in da nečem več sam biti, ste me vendar morali razumeti.«

Gospa Katarina se je vzravnala, kakor bi se hotela pripraviti za odločilno borbo. Prekrižala je roki na prsih in se z nekoliko temnim pogledom obrnila k svojemu nadležnemu čestilcu.

»Če se čutite osamljenega in vam je to neprijetno, potem je vendar samo od vas odvisno, da napravite temu konec,« je s trdim glasom rekla Katarina. »Kdor noče več samec biti, se v Trstu pač lahko oženi.«

»O ženitvi govorite?« je vzkliknil Mesesnel mlajši in se delal, kakor da ga je pretresla groza. »Nikar, gospa. Kar poznam zakonskih ljudi, nihče ni srečen. Zakonska sreča traja v najboljšem slučaju nekaj let, toda prej ali pozneje se zakonska gotovo naveličata drug drugega, ljubezen izgine in potem sta zakonska, če že nista nesrečna, vsaj ogoljufana za vse dni za življenjsko srečo. Ni pa čuvstva, ki bi vedno trajalo, tudi najgorečnejša ljubezen ugasne sčasoma. To so resnice, ki mi jih je z brezštevil nimi slučaji pokazalo življenje. Imam ljube prijatelje in prijateljice; ljudje so to, ki so vredni vse sreče, kar je more dati življenje, in ti ljudje bi bili tudi srečni, da se niso poročili. Vzeli so se iz ljubezni in danes se več ne ljubijo, a so vezani drug na drugega, neločljivo, za vedno in vsled tega nesrečni. Ne, gospa Katarina, nikar ne govorite o zakonu. Premladi ste in še premalo izkušeni, da bi mogli poznati življenje tako kakor jaz, a verujte mi, zakon so izumili ljudje, ki so hoteli človeštvo ogoljufati ob zemeljsko srečo in dobiti nad njim kar največjo oblast. Jaz se ne oženim in če bi bil zapuščen kakor sestradan berač za plotom.«

Ne da bi bila trenila, je poslušala gospa Katarina razlaganja mladega Mesesnela. Ni se strinjala z njegovimi nazori, že ker je bila sama omožena, ker se je poročila iz ljubezni in bila v zakonu nad vse srečna, a poznala je tržaško življenje in tržaške zakone in vsaj umevala Mesesnelovo sovraštvo do zakonske zveze.

Molčanje gospe Katarine se je zdelo Ivanu Mesesnelu ugodno znamenje in nekak poziv, naj nadaljuje s svojimi razmotrivanji. Ker se je bila gospa Katarina usedla, je Ivan primaknil svoj stol bližje k nji in začel iznova pojasnjevati svoje nazore, sedaj pa polglasno, sladko in priliznjeno, pripravljen, da prime gospo Katarino v pravem trenotku za roko in ji razodene svojo ljubezen.

»Komur je življenje vzelo zaupanje, da je zakon jamstvo sreče, kdor se je na svoje oči prepričal, da je zakon največkrat prava nesreča — ali naj bo temu zabranjeno poslušati glas svojega srca in svojih čuvstev? Tudi vi, gospa, mi morate pritrditi, če rečem, da bi bila to blaznost. Vsak človek ima pravico, da je srečen, vsak ima pravico do ljubezni in pravico, da uživa ljubezen dokler ljubi.«

Gospe Katarini to že ni več ugajalo. Uvidevala pa je, da je to naravna posledica Mesesnelovih nazorov o zakonu in ker ni bila vstanu povedati jasno, kaj misli, je raje molčala, nekoliko tudi zaradi tega, ker se ji je zdel razgovor preveč kočljiv. Sicer pa ji je šinilo v misel, da je take nazore slišala tudi že iz ust svoje gojenke Berte in to jo je nekako prestrašilo. Njena zamišljenost vsled tega je bila tako velika, da v prvem trenotku niti zapazila ni, kako se je Mesesnel primaknil tik nje in jo rahlo prijel za roko. Zavedla se je šele, ko ji je položil roko okrog pasa in se nagnil k nji, da bi jo objel.

Planila je pokonci in ga srdito pahnila od sebe.

»Gospod Mesesnel — to je bilo nesramno.«

Z zaničljivim pogledom se je odvrnila in ponosno zapustila sobo. Ivan Mesesnel je debelo gledal. Niti prav jasno mu ni bilo, kaj se mu je primerilo; šele čez nekaj hipov si je bil svest svoje nesreče, ko je bila gospa Katarina že sobo za seboj zaprla.

Tega pač ni bil pričakoval in prevzela ga je silovita jeza. Razklel se je v vseh treh jezikih, ki jih je bil zmožen, ne da bi mu bilo to količkaj pomirilo živce, čuteč, da se je blamiral, ga je to peklo tolikanj bolj, ker je bil razvajen in se je zanašal na moč denarja, ki ima na ženstvo v Trstu tako omamljiv vpliv, da mu zamore kljubovati samo pristna krepost.

Srdito je vrgel ob tla, kar mu je prišlo pod roke. Njegova jeza je bila toliko večja, ker ga je obšel suni, da gospa Katarina le ni tako lahkomiselna, kakor je domneval in da njena čednost ni sama hinavščina. A spomin na skrivnostni sestanek, ki ga je po pričevanju sestrične Ade imela gospa Katarina z baronom Herbertom, je zopet podrl to ugodno mnenje, če ne popolnoma, vsaj v veliki meri.

»Angel kreposti nikakor ni,« je mrmral Ivan Mesesnel, korakajoč razburjeno po jedilnici. »Če ima s tujim človekom skrivnosten sestanek in se ž njim tika, je čisto gotovo, da njiju veže posebna vez. Zdaj je le vprašanje, ali misli, da jo bo baron vzel, ali pa je tako zaljubljena vanj, da mu hoče ohraniti svojo zvestobo za vsako ceno. Ali pa hoče s svojo ponosno osornostjo le podražiti vstopnino? Kdo ve, saj se pri ženskah tudi najmodrejši vseh modrijanov ne spozna.«

Končno se je od svojega izleta v višje nadstropje h gospe Mini vrnila Berta. Vstopila je naglo in v silni radovednosti že na pragu vzkliknila:

»No, kako je bilo? Ti si seveda zmagal?«

»Kaj še — odletel sem, da bi grje ne mogel.«

»Ni mogoče,« je začudeno rekla Berta.

»Mogoče in resnično,« se je hudoval Ivan. »Pogorel sem, popolnoma pogorel, tako da bi hujše ne mogel! Nesmrtno sem blamiran. Tako skrbno in previdno sem vse napeljal. Popolnoma sem jo že prepričal, da je svoboda v ljubezni pogoj sreče in da je zakon sužnost, kar čakala je, kdaj jo objamem, a ko sem to poskusil, me je pahnila od sebe kakor belo oblečena devica kakega dimnikarja. »Gospod Mesesnel, to je bilo nesramno,« mi je zabrusila v obraz, in potem je šla, kakor kaka princezinja ti je šla iz sobe.«

Berta je bila skrajno nezadovoljna. Tudi njo je takoj obšla misel, ne da je gospa Katarina krepostna žena, marveč, da je v barona tako zaljubljena, da mu hoče ostati zvesta in se ne da premotiti. To pa jo je jezilo, že iz ozira na njene namene glede barona Herberta.

»Moški ste vsi neumni in nerodni,« se je razljutila na brata. »Ko bi bila jaz moški, je ni ženske, ki bi mi mogla kljubovati.«

»Ali mar misliš, da bom zdaj poslušal tvoje čenče?« je nahrulil Ivan svojo sestro. »Pa poskusi ti pripraviti Katarino na druge misli.«

Vzel je svoj klobuk in brez slovesa odšel.

Berta bi bila z največjim veseljem uporabila talente, ki si jih je pripisovala, samo prilike ni mogla pohiti. Barona Herberta ni bilo na izpregled. Berta je šla vsak dan dopoldne in proti večeru na izprehod, da bi kje srečala barona Herberta, a ni ga nikdar niti od daleč videla. Krožila je okrog kavaren, ki jih je Herbert včasih obiskoval, a zaman, šetala se je po ulici blizu njegove pisarne, a ni ga mogla dobiti pred oči. Povabila ga je pismeno v kanpanjo, a zahvalil se je pismeno, češ, da je zadržan.

Naposled je nekega dne srečala Milana Rakovca. Ta se je malomarno kakor vedno odkril, pomežikal z kvim očesom, kar je Berta vedno smatrala za impertinenco, ter hotel mimo nje naprej. Berta je videla, da deduje mlado dekle, ki je stopicala nekaj korakov pred njim, a ustavila ga je vendar, dasi je bil Milan pomežikal z levim očesom prav v namenu, da raztogoti Berto in se ogne vsakemu pogovoru.

»Sami, gospod Rakovec?« je vprašala z nekoliko ironičnim usmevom, kakor je najraje ž njim občevala.

»Sam, da, gospodična, lahko mi že rečete eremit. Verujem pa, da vam moja osamljenost ne ugaja.«

»Ne bodite predrzni, gospod Rakovec. Vprašala sem vas le, ker ste navadno v družbi barona Herberta.«

»Ta je tako skrajno diskreten človek, da se vselej umakne, če le od daleč začuti, da bi znal biti nepotreben.«

»Kaj ste sedaj na takih potih, da bi vam bila navzočnost vašega prijatelja nadležna?«

Berta je ljubila nekoliko dvoumne pogovore in priznavala je Milanu Rakovcu to edino »dobro« lastnost, da je bil v takih pogovorih mojster.

»Moje srce krvavi od nesrečne ljubezni,« je odgovoril Milan z grobnim glasom, »in išče utehe in pozabljenja.«

»Ta uteha, ki jo išče vaše krvaveče srce, utegne biti po poklicu sartorela in se ozira po vas, kakor bi se bala, da pozabite svoje gorje še predno jo doidete. Odpustim vas torej, s pogojem, da pridete te dni enkrat k nam in ker pri tem diskretnost vašega prijatelja pač ne more priti v zadrego, upam, da ga pripeljete s seboj. Odpustim vam potem morda marsikaj.«

»Za to velikodušnost se vam vnaprej zahvaljujem; prepričani ste lahko, da bom, vse storil kar je mogoče, samo da postanem deležen vaše milosti. Z odličnim spoštovanjem vaš vdani ...«

Milan se je v naglici priklonil in je odjadral kar je mogel hitro, ker je bila njegova »uteha« zavila v stranske ulice. Berta je sicer zaničljivo gledala za njim, a na tihem se je vendar jezila, da mu je bilo več za kdo ve kakega kalibra žensko, kakor za njeno družbo.

V hiši Mesesnelovi je bilo te dni nekam neprijetno življenje. Gospa Katarina je bila skrajno malobesedna in vedno zamišljena, Berta in Ada nista iskali njene druščine, nego se je ogibali, kolikor se je dalo. Ivan je sicer še prihajal, a ne več vedno; naenkrat ni hotel izostati, a obiski, ki jih je delal, so mu bili jako neprijetni. Pri vsakem obisku je iznova vzplamtelo njegovo poželjenje po lepi vzgojiteljici, in to mu je prizadevalo velike bolesti. Blamaža, ki jo je bil učakal, ga je pa tako pekla, da se ni upal približati se gospe Katarini. Stari Mesesnel je dobro videl, da v hiši ni vse tako, kakor bi moralo biti in kakor je bilo še pred nekaj dnevi. Delal se je pa, kakor bi nečesar ne zapazil. To je bilo namreč vodilno načelo njegovo, da ne vidi ničesar in se za ničesar ne zmeni, dokler ni poklican in naprošen naj svetuje, posreduje ali odloči. Ker je bila Berta edina, ki se je vedla naravno in neprisiljeno kakor poprej, je stari domneval, da se je med njegovim sinom, med Ado in gospo Katarino kaj zgodilo in to ga je navdajalo s skrbjo; imel je svojo netjakinjo rad in tudi gospe Katarine ni hotel pogrešati, kajti smatral jo je za »kolosalno reprezentativno« damo, ki je že s svojo navzočnostjo dala njegovi rodovini finejši značaj in preprečila, da pričo nje ni bilo ne besed ne dejanj, ki bi spominjali, da je ta rodovina iz več kot ponižnih začetkov prišla do bogastva in do družabne veljave.

Čez dober teden je stari Mesesnel začel uvidevati, da postaja tudi Berta slabovoljna in ujedljiva. Sedaj je hotel intervenirati, a že po prvih vprašanjih je povsod naletel na tak odpor, da je hitro umolknil in bil zopet slep in gluh za vse, kar se je godilo v hiši.

Milan Rakovec je imel dobro voljo izpolniti svojo obljubo in pripeljati barona Herberta zopet v hišo Mesesnelovo, a ni ga mogel do tega pripraviti.

»To je otročje, to je smešno, to je bedasto,« se je Milan togotil, videč, da so brezuspešna vsa njegova prizadevanja. »Umejem, da hočeš s svojim ponosom odtehtati bogastvo Mesesnelovo in muejem tudi, da si nekoliko užaljen zastran čudnega vedenja gospodične Ade, toda to je tudi gotovo, da pretiravaš. Proti staremu Mesesnelu, proti njegovemu sinu, ne moreš ničesar imeti, glede Berte se že celo ne smeš pritožiti. Berta je očitno zaljubljena v tebe, lepa punca je, jedrovita in bogata ... Kakor vidiš, pojem celo jaz slavo tega dekleta, ki me pri vsaki priliki zbada, zasmehuje in ponižuje. Ne bodi torej trmoglav in pojdi z menoj.«

»Ne morem, prijatelj,« je smehljaje odgovoril baron. »Sicer ti dam rad pisano spričevalo, da si res storil vse, kar je bilo mogoče, a kaj, ko so dejstva, ki sem jih doživel močnejša, kakor vsi tvoji dokazi. To stoji, da je bila Ada v začetku najinega občevanja z menoj ljubezniva, zadnjič pa mi je očitno pokazala, da ji je moja navzočnost neprijetna in da smatra moje približevanje za nadležnost. To kaže, da je smatrala moje pozornosti za lov na njene tisočake in kaj takega jaz ne prenesem.«

»Torej ne pojdeš z menoj k Mesesnelovim?«

»Prav — pojdem pa sam,« je izjavil Mil. Rakovec, »in ker moram v kratkem starega Mesesnela zopet napumpati za nekaj stotakov, je naravno, da si hočem v teh kritičnih časih ohraniti njegovo blagonaklonjenost. Toda informiral se bom natančno tudi glede tebe. Vse po vrsti bom zaslišal starega in mladega Mesesnela, Berto in Ado, gospo Katarino, kuharico in če treba bom s hišno začel celo ljubezensko razmerje, samo da spravim resnico na dan. Prepričan pa že zdaj, da si kompleten norec, ker se zavijaš v plašč svojega ponosa.«

»Če mi dokažeš, da sem se zmotil, bom vesel. Toda prosim te, bodi previden pri svojih zasliševanjih in glej, da me ne kompromitiraš.«

Milan Rakovec je vestno izpolni svojo nalogo. Obiskal je Mesesnelove proti večeru, ko jih je dobil vse pri večerji. Zasliševanje je začel že v predsobi s tem, da je zalo hišno poljubil in jo vprašal, če bi hotela iti ž njim v Ameriko. Ker je bilo dekle takoj pripravljeno, jo je povabil, naj pride naslednji dan k njemu na stanovanje, da se bo navadila prenašati morsko bolezen. Obenem ji je naročil, naj natančno izve, kaj govore Mesesnelovi o baronu Herbertu. V tem oziru je dobil takoj zadovoljivo pojasnilo.

»Vsi so vanj zaljubljeni,« je dejala hišna. »Stari gospod, mladi gospod, Berta, Ada in kuharica, samo visoka gospa Katarina ne govori nikdar o njem.«

Milan se je zahvalil Anki s poljubmi in objemi in potem prodrl v jedilnico, kjer so ga sprejeli z resničnim veseljem, ker je njegov prihod naredil konec vladajočemu mučnemu molku.

Diplomatična spretnost, s katero se je Milan lotil svoje naloge, pa tu ni ničesar zalegla. Izpraševal in zasliševal je vse po vrsti, a izvedeti ni mogel nič določnega. Najbolj hladna in nepristopna je bila Ada, in Milan je imel vtisk, da Ada njegovega prijatelja naravnost sovraži.

Ker Milan ni mogel Herbertu ničesar dobrega sporočiti, resnice pa mu ni hotel razodeti, je sploh utajil svoj obisk pri Mesesnelovih in pustil Herberta v popolni negotovosti.

»Na nevtralnih tleh jih moram skupaj spraviti,« si je rekel Milan, »tam naj se potem porazgovore in ali pomirijo ali pa za vedno skregajo.«

Naklep je bil hitro storjen, a težje ga je bilo izvršiti. Milan je zaman razmišljeval, kje naj najde tista nevtralna tla, kjer bi se Mesesnelovi sešli s Herbertom, ne da bi se drug drugemu mogli ogniti. Vprašati se ni upal nikogar, ker je vedel, da bi bili vsi užaljeni, tudi Berta, katera sicer ni prikrivala svoje želje, sniti se s Herbertom; loviti ga pa seveda tudi ona ni hotela.

Pomoč je prišla Milanu nenadoma. Mesesnelova hišna Anka je prihajala, kadar je utegnila, h Milanu na stanovanje, da se utrdi zoper morsko bolezen. Pri tej priliki je Milanu razodela vse skrivnosti in največje intimnosti Mesesnelovih. Znala je brez hudobije in z ljubeznivim humorjem opravljati ljudi tako, da jo je Milan rad poslušal. Pri teh pogovorih je Milan tudi izvedel, v katere hiše zahajajo Mesesnelovi in je naposled tudi izvedel, da so za naslednji teden povabljeni na deželo, v kampanjo njemu in Herebertu dobro znane rodovine. Izposloval je hitro, da je ta rodovina povabila tudi njega in Herberta in določeni dan sta se odpravila na deželo.

Kakor uspehi bitk ne odgovarjajo vedno pripravam in nadarjenosti generalov, tako se tudi kombinacije Milana Rakovca niso izpolnile. Namesto vseh Mesesnelovih sta prišla v kampanjo samo Ada in njen bratranec Ivan, Ada pa se je vedla tako hladno, da se ji Herbert še približati ni upal.

»Med vama je nekaj,« je modroval Milan, »nekaj posebnega.«

»Naj bo kar hoče,« je z največjo odločnostjo izjavil užaljeni Herbert, »če sem Adi tako zopern, da svoje antipatije niti skrivati ne more, če se niti toliko ne more premagovati, da bi bila vsaj vljudna, potem nimam ž njo ničesar več govoriti.«

Proti večeru, tik pred razhodom gostov, sta se nenadoma pripeljala stari Mesesnel in Berta. Prišla sta iskat Ado in Ivana. Komaj je Berta zagledala Herberta, je že pohitela veselega obraza k njemu.

»Kod se pa skrivate, gospod baron?« je vprašala Berta z očarljivo ljubeznivostjo. »K nam vas ni nič več in ne sliši se tudi nič o vas. Ko bi mi ne bil Rakovec povedal, da ste zdravi, bi bila že mislila, da ste oboleli. Pa sem res nekoliko užaljena, da dajete drugim hišam prednost pred našo.«

Berta se je vedla z rafinirano koketnostjo. Nauki njene prijateljice Mine in lastna nagnenja so jo privedli, da je znala mojstrski koketirati. Zdaj je šinil iz njenih oči vroč blisk, zdaj je zopet sramežljivo povesila poglede, zdaj se je smehljala kot dostojna dama, zdaj kot lahkoživka, zapeljivo in mnogo obetajoče. »Prava polnokrvna ženska mora biti vedno kanalja, posebno če je zaljubljena,« jo je učila Mina s temno preteklostjo in Berta se je s pravim veseljem in s pravo ljubeznijo po tem ravnala.

Ko bi bila Ada s svojim vedenjem Herberta samo na njegovem ponosu žalila, bi bil imel zdaj v nastopu Berte najlepše zadoščenje. Toda Ada je bila Herbertu ranila srce in tedaj tudi zdaj ni mogel pozabiti.

»Vaše očitanje, gospodična, je zame nezasluženo odlikovanje,« je mirno odgovoril Herbert, ne meneč se za koketnost, s katero ga je skušala Berta omamiti.

»Vašemu zadnjemu povabilu se samo vsled posebnih okolnosti nisem mogel odzvati.«

Herbert je pri teh »posebnih okolnostih« mislil na Ado, dočim je bila Berta zdaj mnenja, da je bil Herbert resnično zadržan priti.

»Potem vas prosim, obiščite nas kar najprej,« je dejala Berta in zopet so se ji zapeljivo svetile oči. »Zdaj, ko smo zopet v mestu, nas dobito vsak večer doma. Pridite še ta teden. Ali vas smem zanesljivo pričakovati?«

Herbert je čutil, da to že ni več povabilo, nego siljenje in da bi storil očitno nevljudnost, če bi tako povabilo odklonil.

»Pridem zanesljivo,« je odgovoril in Berta mu je z vidnim veseljem dala roko kličoč:

»Mož beseda, gospod baron, in naj bodo posebne okolnosti kakršnekoli.«

Berta je bila vsa srečna, da je izsilila to obljubo. To je bil velik uspeh, ki ga je pripisovala moči svoje koketerije. Rekla si je, da Herbert vendar ne more biti posebno zaljubljen v lepo gospo Katarino, če ga je njena koketnost tako hitro premagala.

Milan Rakovec je iz daljave skrbno opazoval pogovor svojega prijatelja z Berto in ni si prikrival, da ga vedenje Bertino jezi.

»Kaj sem neumen?« je govoril sam s seboj. »Kaj me to briga. Da je ognjevita in koketna, to vem že davno ... kaj mi torej mar, da zdaj omamlja Herberta. A ... kaj je to? O ne, ne, ljubosumen nisem nikakor ne ... na noben način ... to bi bilo preneumno.«

Mesesnel ni mogel s svojo družino tako hitro domov, kakor je pričakoval. Moral je vsaj nekaj časa ostati. Dolgo se je Milan držal na strani in se proti svoji navadi nekako jezno zalival z vinom, čakaje z rastočo nepotrpežljivostjo, kdaj mu privošči Berta nekaj besed. A Berta je bila tako vesela, in se je z raznimi ljudmi tako dobro zabavala, da Milana niti zapazila ni.

Naposled se je Milan tega čakanja naveličal in je sam poiskal Berto. Bil je nekoliko vinjen in to je na njega vplivalo tako, da samega sebe in svojih misli ni imel tako popolnoma v oblasti, kakor navadno.

»Kakor vidim, dražestna gospodična,« je dejal sarkastično, »ste blagoizvolili danes s priznanja vredno spretnostjo podirati to, kar jaz že nekaj dni z veliko težavo zidam. Blagoizvolite vzeti na znanje veliko skrivnost, da je bil Herbert povabljen semkaj na moje posredovanje in ne da bi bil vedel, kdo vse pride sem. Moj namen je bil, sprijazniti Herberta z Ado. Ali ste me razumeli — z Ado. Kakor sem pa na svoje oči videl, ste vi uporabili vso svojo zapeljivost in vso svojo vprav čeznaravno koketnost, da preprečite ta namen in da ujamete barona Herberta v svoje zanjke.«

Berta se nikakor ni dala ugnati v kozji rog.

»Dovolite mi, gospod Milan, da vašim besedam ne pripišem prevelike resnosti.«

»Govorim popolnoma resno.«

»Ne, gospod Milan; vi se le resno držite, vaše besede pa niso resne. Tudi odkritosrčne niso. Kar ste rekli, je zame pravzaprav kompliment in komplimentov mi še niste nikdar delali. V tem oziru ste dosledni do skrajnosti in zato tudi zdaj ne smatram vaših besed za resne.«

»In vendar govorim resno,« je dejal Milan skoro polglasno in nekoliko mehko. »Včasih človeka nekaj prime, da mora spraviti na dan, kar sicer hrani na dnu svoje notranjosti. Prenašal sem vaše posmehovanje in preziranje, celo z nekako slastjo, prenašal vsa poniževanja, s katerimi ste me obsipali. Smatral sem vse za šalo. A danes me nekaj v srcu boli, ker tega, kar sem videl, ne smatram za šalo.«

Izraz, s katerim je govoril Milan, je Berto osupnil. Še nikdar ni bil tak, še nikdar ni ž njo tako govoril, vedno jo je le pikal in zbadal ter izzival, da mu je to vračala z žaljenji.

»Nisem mislila, da ste občutljivi,« je rekla Berta brez vse porednosti. »Kadar sem vas žalila, nisem mislila, da vas to boli.«

»Vem, gospodična Berta, vem. V svojem srcu ste dobra in ljubezniva, a to prikrivate, kakor bi vas bilo sram. Jaz to umejem. Človek je prešeren in razposajen, se rad norčuje in zbija norosti, je tudi rad poreden, a včasih ga le kaj zadene v srce ...«

Pogledala sta se, kakor bi se ne bila še nikdar videla. Berta ni imela iluzij, a vendar ji je nekako toplo postalo pri srcu. Kaj ta človek, ki je bil vedno tako preudarno lahkomiseln, tako skeptičen in zbadljiv, tako hladno-norčav in nikdar prenagljiv, ima mehko srce? — se je vpraševala Berta in priznati si je morala, da jo to razkritje veseli.

Ko se je s svojimi peljala pozno zvečer čez kraško ravan domov v Trst, se je molče stiskala v kot voza in se ni udeleževala pogovorov. Njene misli so bile zdaj pri Herbertu, zdaj pri Milanu Rakovcu.

»Kako čudno zapleta življenje ljudi,« si je rekla v mislih. »Milan kot ženin je dobra partija, olikan, premožen, fin, nadkriljuje cele vrste drugih mladih ljudi — in jaz hrepenim po Herbertu. In okrog mene so vsi žalostni in potrti. Ada je žalostna, Milan je potrt, Katarina je žalostna, Herbert je potrt in jaz — jaz tudi več ne čutim v svoji duši tiste radosti, kakor poprej. Čudno je pač na svetu. Mina ima le prav, ko trdi, da mora človek vedno nekaj ljudi pahniti v nesrečo, predno si zagotovi svojo srečo.

VII.

Adi je bilo tako težko pri srcu, da bi bila najraje umrla. Odrekla se je bila svojim nadam na barona Herberta zaradi njegovega razmerja z gospo Katarino, a da je Berta to izkoriščala v svoj prid in poskusila ujeti Herberta zdaj, ko se je bila ona, Ada, popolnoma umaknila, to jo je navdajalo z jezo in z žalostjo. Zlasti ker je čutila, da živi v njenem isrcu še vedno vroča, iskrena ljubezen do Herberta in da nima moči to čuvstvo udušiti.

Ada je bila odkritosrčna narava in se ni znala tako zatajevati kakor lokava Berta. Vsaka beseda, da, vsaka kretnja je izdala njene misli, tako da je Berta naslednjega dne po njenem domnevanem triumfu takoj uganila, kaj da je njeni sestrični. Beseda je dala besedo in kmalu se je med dekleti vnel zaradi Herberta prav živahen prepir, med katerim je hišna Anka stala pred vratmi in pazljivo poslušala, veseleč se, da bo mogla svojemu ljubimcu Milanu enkrat povedati res veliko novico iz Mesesnelove hiše.

»Tvoje ponašanje ni bilo lepo,« je Ada očitala svoji sestrični. »Ti si se Herbertu vsiljevala. Morda ti niti jasno ni, kako grdo je bilo to ravnanje z ozirom name.«

»O, nič se ne boj,« je osorno odgovarjala Berta. »Jaz vedno vem, kaj delam. Domenili sva se za svobodno tekmovanje in jaz se le poslužujem pravice, ki si mi jo sama izrecno pripoznala.«

»Da, a to je bilo prej, predno sva vedeli, da ima z gospo Katarino ljubezensko razmerje. Odkar sem to razkrila, sem jaz nehala tekmovati in to bi morala tudi ti storiti.«

»Kajpak! Čemu si pa nehala z mano tekmovati? Kdo te je silil. Bila je tvoja svobodna volja. Tebe ženira Herbertovo razmerje s Katarino, mene pa prav nič. To je vendar čisto naravno, da ima lep mlad mož metreso. To je njegova pravica. Saj ni kapucin, da bi se moral ogibati žensk.«

»O, fej,« se je razljutila Ada. »Da te le sram ni, tako govoriti.«

»Prav nič me ni sram,« je ravno tako jezno odgovorila Berta. »Herbert bi bil naravnost smešen, ko bi v teh letih še ljubice ne imel. Da si je znal pridobiti tako lepo in fino metreso kakor je Katarina, da se ni zadovoljil s kako sartorelo, nego je zmešal glavo izobraženi dami, to je zanj samo častno. Kadar se oženi, bo temu razmerju konec. Zakaj naj bi torej jaz ne nadaljevala svojih poskusov, si pridobiti njegovo ljubezen. Želim si, ga za moža in storila bom vse, kar bo mogoče, da si ga pridobim. Če imaš tudi ti še vedno take želje, pa tekmuj z menoj, kakor sva se dogovorili.«

Prepir med Ado in med Berto je bil tako živahen, obe sta se tako razvneli, da nista slišali prestrašenega vzklika pri vratih. Stari Mesesnel je bil hišno Anko zasačil pri prisluškovanju. Spodil jo je v kuhinjo in potem sam ostal pred vratmi ter vlekel na ušesa, kar sta govorili razburjeni dekleti. Presenetilo in prestrašilo ga je najbolj, kar je slišal o razmerju Herbertovem z gospo. Katarino. Moraličnih pomislekov nekdanji kočijaž pač ni imel, toda da skuša pri njem uslužbena oseba ujeti v svoje zanjke tistega moža, ki si ga je on izbral za zeta in ki si ga želi njegova Berta za moža, to ga je do skrajnosti razkačilo.

Sunil je v vrata, da so odletela in planil med dekleti, da sta prestrašeni odskočili.

»Lepe stvari se menita,« je kričal togotno, »dve dami ste, razmetal sem tisočake za vajino vzgojo, a kakor sem slišal, čisto brez uspeha. Taki pogovori so za sartorele in za sessalote, pa ne za vaju. A seveda, kakršna je vzgojiteljica, taki sta gojenki. A povem vama, da vaju pošljem še danes nazaj v samostan, če mi takoj ne povesta natanko, kaj ima Katarina z baronom Herbertom. Vse hočem vedeti. Še tega mi je treba, da bi bila vzgojiteljica moje hčere in moje netjakinje metresa kakega lahkoživca.«

Mesesnela je jeza tako prevzela, da je sam verjel, kar je govoril, dasi mu njegovih besed niso narekovali moralični pomisleki, nego samo strah, da se izjalove njegovi načrti glede barona Herberta. Berta in Ada nista še nikdar videli starega Mesesnela tako razburjenega. Njegovo vpitje, njegov srditi nastop, njegove jezne grožnje, so ju tako zbegale, da sta mu vse razodeli, kar sta doslej tako skrbno prikrivali pred njim. Povedali sta mu tudi vse, kar sta videli o razmerju med Herbertom in Katarino ter tudi o Ivanovih prizadevanjih pridobiti si ljubezen vzgojiteljice.

Ta razkritja so še povečala Mesesnelovo skrb.

»Kdo bi si bil kaj takega mislil,« je dejal in bil je prepričan, da ima gospa Katarina namen, uloviti ali Herberta ali pa Ivana. »Te vdove ... te vdove ..., a jaz bom temu konec naredil, brezobzirno konec.«

Ukazal je dekletoma, naj v sobi nanj počakata in je odšel. Vrnil se je šele čez dolgo časa, pomirjen in nekako zadovoljen.

»Spravil sem vse v red,« je dejal Mesesnel in si mel roke, kakor je bila njegova navada, kadar se mu je posrečila kaka kupčija. S Katarino sva se na kratko pomenila. Rekel sem ji, da ji nečem ničesar očitati, a ker sem izvedel, da ima znanje z baronom Herbertom, ona pa mi je to prikrivala, se mi zdi najbolje, da se ločimo. Zdi se mi, da je bila na to pripravljena, kajti samo malo je prikimala in potem rekla: Da, najbolje bo. Hotel sem ji dati nekaj sto kron odpravnine, a vzela je samo svoj zaslužek, mi prav površno pokimala in odšla, rekši, da še danes posije po svoje stvari. Lepa je, to se ji mora priznati in ponosna tako, da sem ji nehote vrata odprl.«

»Kočijaška kri se nikdar ne zataji,« je mrmrala Berta, seveda tako, da je oče ni slišal, glasno pa je rekla: »Oče to ste izvrstno naredili, prav izvrstno.«

In stari Mesesnel je bil vesel te polivale svoje hčere.

Edini, ki ni bil zadovoljen, da je morala gospa Katarina tako nagloma zapustiti svojo službo, je bil mladi Mesesnel. Obsul je očeta s trpkimi očitanji, da je ravnal nespametno in svoji hiši s tem pridobil le slabo ime.

»Kdo vam bo verjel, da je Katarina imela ljubezensko razmerje z baronom Herbertom? Nihče! Saj ni nobenega dokaza za to, česar jo dolžite. Dokazano je samo, da se z baronom Herbertom poznata in tikata; zaradi tega Katarine vendar še ne smete sumničiti nemoralnega življenja.«

Ada je takoj pritrdila svojemu bratrancu; šele sedaj ji je prišla misel, da sta Herbert in Katarina morda še od prej znana, ne da bi morala ravno imeti ljubezensko razmerje. Ta misel je dobro dela njenemu srcu in zbudila v njem nova upanja.

»Na vsak način morate pripoznati,« se je hudoval mladi Mesesnel na svojega očeta, »da se je Katarina pri nas v vsakem oziru vzorno vedla. Niti najmanjega povoda ni dala za kako pritožbo, kaj še, da bi bila kaj provzročila, kar bi našo hišo postavilo v slabo luč. Naši hiši je bila samo na čast.«

Mladi Mesesnel bi bil rad še nadaljeval svoja očitanja, da ni na hodniku zapel zvonček in koj nato prišla služkinja povedat veliko novico.

»Dva postrešeka,« je rekla služkinja, »sta prišla po prtljago gospe Katarine in — tu je služkinja povzdignila svoj glas — jo poneseta v stanovanje barona Herberta.«

Vsi so ostrmeli, vsi so bili prepadli, stari Mesesnel pa je veselo vzkliknil:

»No, kaj pa sedaj pravite? Naravnost iz naše hiše je šla stanovat k svojemu ljubimcu.«

Naj si je bil Mesesnel v prvem hipu tega razkritja tudi resnično vesel, vendar mu je dejstvo samo bilo skrajno neprijetno. Na tihem je namreč upal, da odstranivši gospo Katarino, postane Berti še lažje pridobiti si barona Herberta. Sedaj, ko je Katarina očitno pokazala, da je in hoče biti Herbertova metresa, sedaj ko je to tudi Herbert pokazal, je Mesesnel sprevidel, da je konec njegovim nadam. Herbert in njegova hči ne bodeta več mogla občevati.

Tudi Berta in Ivan sta izgubila zdaj vse upanje, da dosežeta vsak svoj namen. Ada si sicer tudi ni delala nobenih upanj več, uvidevala je, da je Herbert zanjo izgubljen, a pozabiti ga ni mogla. Njene misli so vzlic temu pogostoma uhajale k njemu in zanimala se je za vse, kar ji je kdo o njem povedal.

Čez mesec je Ada po svojih prijateljicah zaznala, da se je baron Herbert v spremstvu gospe Katarine udeležil velike oficialne priredbe. To jo je osupnilo. Izpraševala je tod in tam, kaj je na stvari in kar je izvedela, jo je tako pretreslo, da je bila kar iz uma. Ne meneč se za stričev ukaz, da bodi konec občevanju z baronom Herbertom, je po velikem dušnem boju premagala tudi pomisleke dekliške sramežljivosti in pohitela na Herbertovo stanovanje. Prišla je ob uri, ko je morala misliti, da najde gospo Katarino samo doma. Ko je pozvonila in so se vrata odprla, je stal pred njo baron Herbert.

»Vi tukaj, gospodična?«

V skrajni zbeganosti, trepetajo pod resnimi pogledi barona Herberta je stala Ada pred vratmi in ni mogla ziniti besedice.

»Morda ste se zmotili, gospodična. Morda ste na napačnih vratih pozvonili?«

»Ne,» se je Adi izvilo iz prsi, »prišla sem gospo Katarino prosit odpuščanja za žaljenja in krivice, ki sem ji jih jaz povzročila.«

Herbert je prijel Ado za roko in je drhteče dekle peljal v skromno opravljeno sobo. Gospa Katarina je presenečena planila kvišku, a v trenotku se je Ada oklenila njenega vratu in jokaje na glas prosila:

»Odpustite mi, odpustite, saj nisem vedela, da ste njegova sestra.«

Ada je dobila še v tisti uri popolnega pojasnila. Gospa Katarina se je bila proti volji svojih staršev poročila s priprostim meščanskim uradnikom; po moževi smrti ni hotela biti v nadlego svojemu bratu, ki se je sam moral boriti s siromaštvom.

Ne da bi Herbert za to kaj vedel, je sprejela mesto vzgojiteljice v Mesesnelovi hiši. Prikrivala je svoje rodbinsko ime in spoznala, ko je bilo že prepozno, da ni ravnala prav.

Herbert je spremil Ado do njenega doma. Šla sta po najobljudenejših ulicah, srečo na obrazu, srečo v srcih, in v temnem vhodu v Mesesnelovo hišo je Ada dala Herbertu prvi poljub.