Ada (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Njeni okrogli, rjavi prstki so drsali po strunah; na lahno upognjeni glavi so se včasih stresli mogočni temni lasje, lesketajoči se, kakor goževa koža v solncu; iz črnih očij so se dvigale zlatozelene iskre, potapljale se in trepetale, kakor jutranji žarki za gardinami; polni, rjavi obraz z majhnim rimskim noskom in debelimi, razpokanimi ustni se je svetil v umazani svetlobi.

"Pij, ljubica moja! . . . Nagni se k meni, Ada, in poljubi me! Kako imaš razbeljena ustna..." Naslonila je glavo na njegovo ramo, in se mu veselo zasmejala v obraz, da sta se zalesketali dve vrsti drobnih belih zob. Močna, žuljava desnica se mu je tresla, ko jo je objemal krog pasu. Na čelu in sencih so mu stale potne kaplje, oči pa so gledale pijano in motno na njena okrogla lica, na polne, nemirne prsi, pokrite s koraldami in svetlimi tolarji, ali pa so se ozrle za hip nemirno in temno po tovariših in glasnih pivcih, ki so sedeli krog drugih miz, krohotali se, razsajali in polivali vino, da se je odtakalo v širokih curkih na tla.

"Tone, ne bodi neumen in pusti to žensko! S ciganko se vendar ne boš..." Govornik je skočil v stran in nagnil glavo; pivo se je razškropilo po mizah, vrček pa se je razbil ob steni na sto koscev. "Tukaj imaš ciganko, vrag! Brigaj se za svojo purico!" — Tu pa tam se je kdo ozrl in se nasmehnil. Oglasil se ni nihče; Tonetova široka, silna postava pa se je krčila in tresla od razburjenosti. Njegov prijatelj se je stiskal v kot in gledal pod mizo.

"Ne bodi užaljena, ljubica!" je govoril Tone. "Glej, jaz te imam rajši, kakor svoje prijatelje, rajši kakor očeta in mater; kdor se te upa dotakniti samo z besedo, ubijem ga!" Ona se je smejala tako veselo in sladko, kakor bi ji pravil najkratkočasneje stvari; njeni prstki so zdrknili zdaj pa zdaj po citrah, da je zatrepetal po sobi globok, zategnen glas. Ni nasproti je sedel sključen, suh cigan s potlačenim, zelenim klobukom na glavi. V temnem obrazu, podobnem koščku sesušene ilovice, mežikalo je dvoje drobnih, zelenih očesec.

"Ti ljubček moj, in kaj poreče tvoje dekle?" je šepetala, pobožala ga po licu, njemu pa se je zdelo, kakor bi se ga dotaknila z žarečim železom, in mraz ga je spreletel po hrbtu. "Ne govori, jaz poznam samo tebe." —

Govoril je veliko, hitro in čisto drugače, kakor je čutil. Zdelo se mu je, da sliši poleg sebe bedaste, dolgočasne besede v popolnem a tujem, neznanem glasu. Kri mu je plula v prsih in po žilah, da se mu je roka stresala, kadar jo je položil na mizo; in vendar se je čutil slabega in onemoglega. Ves večer se ni prašal, kaj poreko ljudje, in njegov oče in vsa vas; niti ni hotel opaziti, kako gledajo nanj s prikritim zasmehom in čudenjem. Bilo mu je, kakor bi zagazil v globoko vodo, iz katere se ne more in noče več rešiti; gorki valovi mu pljuskajo ob telesu; kakor gole, mehke roke ga božajo in objemljejo; razkošno in sladko mu je v prsih, da mu roke omahujejo, da se mu šibijo kolena, in pred očmi se vrti in ziblje megleno obrežje.

Stisnil jo je k sebi. "Ada, svoj dom pustim, svojo mater in svojo ljubico, in pojdem s teboj, kamor hočeš. Vse, kar imam, ti dam, svoje premoženje, svoje življenje in svojo dušo, samo ljubi me, Ada!" Suhi cigan je zaigral na vijolini, Ada pa je zapela z visokim, lepim glasom, zatisnila oči in zibala z glavo.

"Kaj — kaj — kaj,

Kaj bi jaz tebi dal,

Da bi te ljubil sam ,

Oj ljubil sam!"