Absint

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Absint
Vladimir Levstik
Izdano: Slovenija l. 1, št. 9., 1907
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V Parizu je bilo, v času velike suše in žeje. Denar mi je bil pošel; že mesec dni sem zaman pisaril založniku, naj mi pošlje honorar, ki mi ga je dolgoval. Rotil sem ga, dokazoval sem mu po Barbara in Darapti, da je hujši od levega razbojnika. Zaman! Kdo ve, kaj se je zgodilo s tistimi mojimi pismi! Takrat sem skoval grdo filozofijo. Ali jo naj povem?

»Če to ni nesramnost: Gospod Iks se vozi v avtomobilu, ima metreso, potuje po svetu in ničesar ne dela. Jaz morda po naključju nisem manj neumen od njega. In navzlic temu nimam niti avtomobila, niti metrese, niti denarja za popotovanje v Vztočno Indijo: toliko ga sploh svoje žive dni še nisem zaželel. Ampak stvar je hujša; dva sous imam v žepu. Jutri se začne nebeško življenje: niti pila, niti jela, zgolj pobožnost in premišljevanje in slavospevi previdnosti božji.

Ali nimam tudi jaz pravice do par tisoč frankov? Sploh pa briga me pravica Ali se mi jih ne ljubi, kakor lačnemu psu klobase, ako je ni videl že sedem let? Ali nimam volje, da si jih pridobim? Da, volja je tu, in prilike ne manjka: ravno pod menoj stanuje gospod Billigmann, kdove odkod, recimo, da je iz Stettina. Davi sem ga videl, kako je nekaj plačeval pri hišniku: sami tisočaki so mu štrleli iz nabite listnice …

Znanca sva iz kavarne. Pravil mi je, da mu je umrla teta. Podedoval je, zdaj pa potuje po svetu, da se vlačugari in zabija denar. Brzčas je doma ob tej uri; navado ima, da po obedu dolgo spi. Potem prihajam jaz v poset; ob kaminu sediva pušiva smotke, ki jih je on vtihotapil iz Nemčije, in se moriva dokler se ne spomniva, da greva na bulvar ali kamorkoli. Dobro!«

Dolga se mi je videla pot po stopnicah: brezkončna!

»Die Ehre! Wie ist das werte Befinden, Monsieur Blligmann?«

»Merci! Et vous? lzvolite smotko?«

Sklonil se je čez predal, da vzame škatljo in mi o ponudi. Moj stilet je bil kratek, a oster in močan; kdove kako se je znašel tako naglo pri roki … Z levico sem mu ga nastavil na vrat, tam, kjer sloni lobanja na prvem hrbtancu, z desnico sem udaril po ročju. Zrušil se je, kakor klada, zadel sem bil medulo.

Toda vrata! Ali so zaklenjena? Zares, kakor Razkolnikov: tudi on je pustil vrata odprta … Priskočil sem in sem obrnil ključ. Čez okno so viseli gosti zastori, nihče me ni mogel videti iz nasprotne hiše!

Tako! Kje imaš denar? Aha, tu je listnica … Zaljubljena pisma … Kaj, tudi takšna si še dobival, plešeglavec? No, vidiš, potem nisi boljši od mene. A denar, denar? Groza, ako sem ga zaman … Res, tu na levi: eden, dva, tri, štiri – pet tisoč frankov, in manjši bankovci. To je glavno, treba, da spravim. Denarnica; tudi ta je moja. In kaj imaš v predalih? Glej, glej: obligacija, srečke – hm, hm! Ako bi naglo zasumili in bi preiskovali, pa bi videli, da je roparski umor? Ne, samo polovico vzamem s seboj, ostalo naj ostane, v dokaz, da je vse v redu: Monsieur Billigmann je šel od doma … Krokat je šel, ni se vrnil; vrag ve, kod se klati s puncami! Ampak vrednosti in dragocenosti ima na svojem mestu, torej ni skrbi. Tako: zaprimo predale; ključ je seveda moj, ako si zmislim, da pridem še kaj pogledat.

Brrr, pa naj človek pravi, da nima morale: čudno mi je po tem delu, tišči me polna listnica, tišči me denarnica nabita z louisdorji, znoj mi stopa na čelo … kako prismojeno me gledate Monsieur Billigmann, z osteklenelimi očmi! Obrnem vas narobe … Ali ste debeli! Krvavi niste nič, vse se je razlilo na znotraj, rana je majhna, čisto drobna je …

Odpočijmo! Dobre smotke ste pušili, prijatelj moj, čast vašemu ranjkemu okusu. Dovolite, da si privoščim eno, kaj ne, da ne boste hudi? Saj ne morete, revež! … To diši, ej bogme, krasno diši … Kolobarčki se vijo po zraku: nič ni lepšega od takihle kolobarčkov. Zakaj jih neki Gaspari ne stilizuje?

Misli se težko, težko, težko … vse misli uhajajo za dimom. Koliko je vaša ura Monsieur Billigmann? Tri … Lepo urico imate pravzaprav; vredna je dobrih šeststo frankov, z verižico vred še več. Vzel bi jo s seboj, podala bi se mi, za spomin bi jo ohranil. Toda, če bi se izpozabil in bi te dni pogledal nanjo vpričo gospodarja? Ne, kdo bi bil tako neumen; zastavim jo lahko. Za sedaj jo spravim v svoj kovčeg.

Vaš kovčeg, nepozabni moj Billigmann, je lep, velik, prostornejši je od Noejeve barke. Hehe, tudi ključek imate od njega, saj sem vedel, da ste preskrbljeni s potrebnimi rečmi … Kakšna je vsebina? Izpraznili ste ga za dve tretjini, prav tako. Izvolite vanj … O, zlomka, to ste težki pri vas doma! Dopolnjeno je; to perilo po vrhu … Škrt, Škrt, zaklenjeni ste. Kdo bi mislil, da ste se skrili tu notri, Monsieur Billigmann?

In kaj naj zdaj napravim z vami? Ali vas naj pustim tu in se odpeljem v Florenco? Potem bi nemara kasneje zasumili mene in bi me porinili v giljotino. Ne, počakati bo treba. Ampak, dišali ne boste po vijolicah; saj ste menda že za živih dni neradi menjavali perilo. Takole hočem napraviti; jutri zarana, ko bosta hotelir in njegova polovica še spala, in ko bo sluga v nasprotnem krilu hiše. Po dva težaka pojdem, ki me ne bosta poznala in ne bosta vedela, da ju vodim v vašo sobo; odnesla bosta kovčeg, oddal vas bom na kolodvoru, prijatelj moj: V Marseille vas odpošljem, kot spremno prtljago, in s čisto drugim naslovom oddajalca.

Preden vas tamkaj zavohajo, mine teden dni. Tu vas bodo pogrešali; jaz sam bom z začudenjem povpraševal, če so vas videli. Se to porečem, da se je nemara kaj pripetilo. Z njimi pojdem, v vašo sobo: vse bo v redu, le kovčega ne bo. To pa nič ne de. Vi sami ste povedali, da odpošljete domov svojo staro obleko, ki zdaj ležite na nji, ker ste pregentlemanili v Parizu. Po vseh hiši ste razglasili:

»Ch' enferrai mon goffre à Stettin: che ne beux bas drainer mes fieux fedemonts afec moi, fons gombrenez …«

Silno me bo skrbelo med tem. Toda pazil bom, da ne pokažem denarja; nič ga ne bom trosil ta čas, izpraševal bom po pismonoši, če me je iskal z novci; še stanarino zavlečem za par dni, za pet frankov bom napumpal hotelirko. Takoj jutri pa pošljem kakšnemu znancu v domovini brzojavno dvesto frankov, da naj jih brzojavno pošlje nazaj. In ko prejmem tako denar iz domovine se lepo oprostim pri gospodarjih, polumpam na Montmartru in se odpeljem v tuje kraje. Še mislili ne bodo name, kadar zapazijo, kaj je z vamij Monsieur Billigmann. Živ krst me ne bo zasumil, da sem vas jaz …

Rožljaje s ključi na hodniku … Kaj je to? Preplašen sem planil pokoncu, zašibila so se mi kolena, obesila se mi je spodnja čeljust in je zadrgetala v trepetu nepopisne groze. Seveda postelj je bila nepostlana. Ah, jaz neprevidni Razkolnikov!

Tiho sem zaprl vrata še z zapahom. In kaj sedaj? Sluga bo našel sobo zaprto, zapahnjeno od znotraj, hotel bo odkleniti, pa vseeno ne bo mogel vanjo. Menil bo, da je Billigmann doma, klical ga bo, a ne bo se mu oglasil. Zaslutili bodo zlo, vlomili bodo, našli bodo mene pri njem.

Če bi mu spet odpahnil … Izgovoril bi se karkoli, saj vsi vedo, da sva dobra znanca … Prepozno! Že trka na vrata, že kliče:

»Monsieur Billigmann, pais-je faire votre chambre?«

Trka, prisluškuje, odklepa, razbija …

In kaj je to? Kaj se giblje v kovčegu, kaj ječi, kaj brca z nogami? Satan, ali te nisem dovolj?

Ujet sem bil, rešitve ni bilo več zame.

Kje je revolver gospoda Billigmanna? Tam, na ponočni omarici! Počakaj, zver steklinska! Odklenil sem kovčeg, z levico sem ga odprl, v desnici sem držal samokres.

Dvignilo se je obličje Nemca Billigmanna: vse bledo je bilo in vse prepadeno, s krvjo so bile zalite oči. Roke so se sklepale in prosile, glas je trepetal jokavo in slabotno:

»Gu'sfes-fous fait, mon ami? Fous gombrenez …«

»Molči!«

Strel je zagrmel, zacingljale so šipe; skozi dim sem videl Billigmanna, ki je s prestreljenim čelom zdrknil v kovčeg nazaj.

Nekdo je zakričal spodaj na pomoč in je planil po stopnjicah. Vrata so začela hreščati in odmevati pod sunki s pleči in pod udarci sekire. Preklinjali so ljudje, tulili so, kakor psi na gonji …

In zdaj še sebe, Bog, še sebe …! Cev je še vroča, kako smrdi po smodniku!

Vrata se udajajo; že poka zapah. Konec!

Pek! … Kaj je to? Ali je bil slab naboj? Pek! Nič! Strela božja! Tretjič: nič! … Četrtič nič! Morda ni nabasan?

Vrata so se odprla …

Enajst je ura, dolgo sem spal.

Skozi okno vidim na ulico, ki vodi od realke mimo dvorca. Študentje prihajajo iz šole, v pelerinah in z dežniki; tuintam dekleta, skrčena, kakor mokri piščanci. Prvi sneg naletava in se topi v zraku. Na oglu se pretepata dva pijanca.

Zaklet dan je danes. Ljudje mrgole glupo in slepo, kakor da nimajo Boga nad seboj.

Ni mi dobro, in glava me boli. Peklenski absint! Kolikokrat sem že prisegel, da ga več ne pokusim!