(Narodi, ki nehajo pripovedovati štorijo...)

← (Videl sem svojo deželo...)

(Narodi, ki nehajo pripovedovati štorijo...) Analogije svetlobe Tomaž Šalamun

(Jaz sem tu zaradi koncerta.) →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Narodi, ki nehajo pripovedovati štorijo,
umrejo. Dišeči po olju, so
direkten dostop do srca sveta.
Ne ljubi se jim več delati
krogov, ne tekati po
snegu, bosim.
Narodi, ki prenehajo pripovedovati štorijo,
ne trepetajo več pod težo nerazumljivih
sil, zvezde, ki so šle pred
njimi, so oni sami. Sami postanejo
zvezde,
narodi, ki žive v milini in razkošju.
Ko se zbude, na njihovi
levi leži lep mlad
Arabec. Ljubijo ga zjutraj in
zvečer, ko pleše in ko
govori. Čez njega razpro svoj vsemogočni
šotor, narodi, ki so
prenehali pripovedovati storijo.
Narode, ki prenehajo pripovedovati
storijo, preprosto zbriše
slast, njihovo elegantno in nepomembno
življenje zanima le še nož
jezdecev, tovarišev, ljudi, ki so poslali
Hasana.