Županova Micka (1. akt)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
1. akt
Županova Micka
Anton Tomaž Linhart
Županova Micka (2. akt)
Prirejeno za Wikivir po http://www.ijs.si/lit/linhart.html
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pervi nastop[uredi]

Dvoriše pred županovo hišo; doli na uni plati se začne en boršt, na ti drugi plati je póle inu se deleč vidi Jaka, Micka



Jaka: Ljubezniva Micka, povej mi vendar, zakaj Anžéta nočeš? Ali ni on en lepi, zali fant? Ali nima lepo hišo, lepe njive; živinco pak tako, de se enimu srce smeja,kader jo videm?

Micka: Oča, povejte meni, zakaj vi kislu vinu radi ne pijete?

Jaka: Šema! Zato, ker mi ne duší!

Micka: Prov! Jest tudi Anžeta nočem, zato ker mi ne dopade.

Jaka: Ti šentanu dekle, zdej si me plačala Ampak čakej, zdej jest tebe prašam, zakaj tebi Anže ne dopade?

Micka: Zato, ke mi ne dopade

Jaka: Imaš spet prov. Dekle, ti imaš več pameti koker tvoj oča No, jest te ne bom več prašal; pak vunder, Micka, Anže je le en zali fant! Micka, stúri meni to veselje inu vzemi ga!

Micka: Kir mi pak ne dopade.

Jaka: Tok stúri de ti bo dopadel!

Micka: Koku bom to sturila?

Jaka: Lohka, če le hočeš.

Micka: De bi le Anže tak hrust ne bil on je toku grób.

Jaka: Kaj! Grób? Kaj ti je sturil ? Govôri, Micka de te vunder! Grób, praviš?

Micka: Ja prov grób je On me per plesi okol pasa prime, de mi vse rebra pokajo inu kader nárezen gremo, me toku stisne, de dolgu dolgu ne morem persta ganiti.

Jaka: Dekle, meni se vse zdi, de on to z lubezni sturi.

Micka: On mi nikdar nič lepiga ne pove.

Jaka: Koku to meniš?

Micka: No on mi nikdar ne reče, de na mojih licah rožce cvedó.

Jaka: Rožce?

Micka: De Kupído v mojih očeh sedi inu v njega strela

Jaka: Micka! Se čudi.

Micka: De je moj obraz toku jasn koker nebú moj žvot toku raven koker ena smreka.

Jaka: Micka!

Micka: De je moje petje toku lepu koker od ene tičece Od tega on meni nikoli nič ne pove, koku ga bom jest tedej lubila?

Jaka: Micka, aku bi jest ne vedel, de si pametna, bi te zdej za noro deržal Zlode me vzemi, če sim jest tvoji ranci materi kaj takiga povedal, inu vunder sim jo lubil. Pak kaj se vže v tridesejtih lejtih ni preber nilu! Morebiti je tudi v lubezni ena nova šega gori prišla No, ti moreš bol vedit koker jest. Vunder, Micka, ti bi meni enu veliku veselje sturila, ke bi Anžéta vzela Pole, moji lasje vže sivi ratujejo! Kdu vej, koku dolgu bom še živel. Jest bi tebe rad preskerbleno vidil Pak sej si pametna ti boš vže vedela, kaj imaš sturiti. Pak vunder, Anže je le en zali fant. Jest bom en malu na póle stopil; sonce bo skorej doli. Pernesi tačas en glaž vina gori!

Micka: Vže prov, oča

Jaka: Tjistiga per zidi Gré.

Micka: Vže vejm. Gleda za njim.

Drugi nastop[uredi]

Micka sama


Micka: Sej bi jest Anžéta rada lubila, de bi le mogla. Pervleče en perstan iz nederja inu ga zalublenu ogleduje. Zakaj sim se pak v tebe lohka zalubila, lubeznivi Schönheim? Tukej ni treba, de bi moj oča rekal: "Lubi ga, Micka, vzemi ga! Micka, vzemi ga; pole, moji lasje vže sivi ratujejo!"Dones, lubeznivi oča, še dones, inu ke bi moglu biti, zdej per tej priči Pak si tudi druge sorte fanteč: lep, bogat inu še zraven en žlahten gospod Inu jest bom tudi žlahtna gospa! Kok bo tu lepu slišat! Anžétova žena! Fej! Kaj, jest Anžétova žena bi ôtla biti? Fej! O lubeznivi Schönheim, kje toku dolgu ostaneš! Boš prišal, moj Schönheim? Boš prišal?

Treki nastop[uredi]

Štrenfeldovka zraven te poprejšne (Micke - op.ur.)


Štrenfeldovka: Ta je tedej tjista hiša. — Enu dekle tukej? — Morebiti je raven županova Micka — Koku je zamišlena! — Stopi počasi za Micko, zagleda perstan, z zalubleno jezo.

Micka: Ob osmih boš prišal? Ob osmih? — Ti si sicer oblubil — Če besedo ne deržiš — - Sonce bo skorej doli. — Okoli pogleda, zagleda Šternfeldovko, zavpije inu pusti perstan pasti.

Štrenfeldovka: perstan hitru pobere: Lubka, kaj si se ustrašla? — Sej bo prišal, ob osmih bo pri- šal — Ovbe, kaj je to za en Lep perstan! Na strani. O ti goluf nesramni!

Micka: Naj mi ga dajo! Kaj jim am gré?

Štrenfeldovka: zase: Raven ta je — moj perstan! Nesrečni človek! — Tukej je moje ime.

Micka: Nazaj naj mi ga dajo!

Štrenfeldovka: Tvoj lubiček, kajne?

Micka: Moj lubiček, ja — Jest óčem perstan imeti —

Štrenfeldovka: Če mi poveš, koku se ime- nuje —

Micka: Schönheim.

Štrenfeldovka: Schönheim! Tok je svoje ime zatajil! — K Micki. Tu je enu lepu ime. — Al je zares toku lep, koker ime kaže?

Micka: To se ve, de je lep — Naj mi dajo perstan nazaj!

Štrenfeldovka: Ti si prov nevošliva. — Pústi mi ga en malu gledat! — Kok se lepu sveti! — Inu ta lepi gospod, kateri je tebi ta perstan dal, tebe lubi?

Micka: Al menijo de ne?

Štrenfeldovka: Inu ti ga tudi lubiš?

Micka: Al imajo morebiti kaj čez to?

Štrenfeldovka: Inu on te bo vzel?

Micka: Kaj imajo oni prašat? — Naj mi dajo perstan, pravim jest!

Štrenfeldovka: Dala ti ga bom — Še nekaj te morem prašat —

Micka: Kaj pak neki še?

Štrenfeldovka: Vzel te bo, praviš?

Micka: Bo me, ja — Potler bom jest tudi žlahtna gospa, koker so oní — Bom lepe gvante nosila koker gospoda doli v Lublani — še lepši, koker so njih.

Štrenfeldovka: zase: Ubogu dekle! Kok se mi smili! — Še bom to nedolžnost lohka rešila — K Micki. Ima ta gospod eno dobro službo? Al je bogat?

Micka: To se vej, de; sej je en žlahtni gospod —

Štrenfeldovka: Inu kdaj bo tedaj poroka?

Micka: Koker hitru bo njegov stric umerl. — Pak naj mi dajo perstan!

Štrenfeldovka: Tukej je, lubka. Zase. O zapelivc gerdi! — Se joka.

Micka: Zakaj se jokajo? Kaj jim je?

Štrenfeldovka: Micko objame: Lubka moja, Bogu se zahvali, de sim jest prišla. Ti se v eni veliki nevarnosti znajdeš.

Micka: Ježuš, Marija! V kaj za eni nevarnosti?

Štrenfeldovka: Tvoj lubi je en goluf —

Micka: Schönheim en goluf? Oní, oní morejo ena golfica biti, kir to pravijo —

Štrenfeldovka: On je en goluf, pravim jest! On se ne imenuje Schönheim —

Micka: To ni mogoče! — Naj me pusté! — Kaj se iz mene norca delajo?

Štrenfeldovka: On je vže eni drugi ob- lublen —

Micka: To morejo meni skazat!

Štrenfeldovka: en perstan iz persta zleče: Poglej ta perstan inu poglej tvojga — al nista oba glih? Vidiš, tega, ke ti imaš, sim jest njemu dala inu tega je Tulpenheim, to je njegovu pravu ime, meni dal — To je moje ime inu to je njegovu.

Micka: Tok oni so tjista gospa —

Štrenfeldovka: Ja, jest sim, vidiš, srota, inu ta tvoj zapelivic je moj oblubleni ženen!

Micka se ustraši.

Štrenfeldovka: Nikar se ne ustraši! — Medve ga óčeva plačat — on je obe golfal!

Micka: Oní še ne vedo vse. Dones ob osmih ima ta gerdež še z enim drugim inu z enim šribarjam priti de bodo ženitnu pismu gori postavili, inu v treh dneh ima poroka biti.

Štrenfeldovka: Naj le pride! — Medve ga boma perjele, de mo bode lušt prešal, nedolžne dekleta zapeluvati!

Micka: Tukej imajo njegov perstan. — Mene golfati! Inu jest sim ga toku groznu lubila —

Štrenfeldovka: Ali vej tvoj oča od tvoje lubezni?

Micka: Nič ne vedo! Ta goluf mi je prepovedal, njim kaj povedat. Sej bi oča tudi pustili ne bili.

Štrenfeldovka: Pejmo proč tukej! Pelji me noter v hišo! Se moremo kaj pogovorit, koku ga bomo plačale —

Micka: Iz serca rada — Le tiga gerdeža naj mi iz glava spravijo!

Štrenfeldovka: Osem bo skorej — pejva!

Micka: Mene golfati! O ti nesramnež gerdi! Gré s Šternfeldovko.

Četerti nastop[uredi]

Jaka inu Anže


Jaka: Pregrob si. Rebra jej pokajo, kader jo per plesi okol pasa primeš.

Anže: I, kaj jest morem, de jo štmam!

Jaka: Nič lepiga jej ne vejš povedat. Koker po- stavim, ke bi ti hotel reči, de je lepa, tok reci, de je taka koker ena roža ---

Anže: Kaj?

Jaka: Nje žvot moreš eni smreki perglihat ---

Anže: Ho-ho!

Jaka: Kader nje oči hočeš hvalit, toku reci, de eden noter sedi, kateri vun strela.

Anže: Oča, ona bo rekla, de sim obnôril ---

Jaka: Anže, jest ti povem, mojo dekle ima več pameti koker midva oba vkup. --- Ona vže vej, koku more biti. --- Toku ti zalubleni ludje v Lublani med sabo govoré ---

Anže: Naj pak bo --- bom vidil, koku se bom zvunej navadil. --- Ampak jest vam povem, oča, mene bo smeh silil. --- Ta reč gre vse bol od serca, kader jest rečem: "Dekle, ti meni dopadeš --- jest te štmam, de bi te ugriznel --" Šentej, oča tjistikrat mi serce prov poskakuje!

Jaka: Prov imaš! --- Ampak toku je le lublanska navada. Mojo dekle more vže vedit ---

Anže: Naj bo! --- Bomo vidili, koku se bo ta norčija obnesla ---

Jaka: Prov! --- Pridi z mano, bomo kaj goričuváli; sim pustil en bokal vina gori pernesti.

Anže: Bom zdej prišal, oča --- Bom le še pogledal, če so moji hlapci inu moje keršence vže delapust naredile.

Jaka: Pak skorej pridi! Gré v hišo.

Anže: Kmalu. Doli gredeoč. Šentani norci lub- lanski!

Peti nastop[uredi]

Tulpenheim, Monkof


Tulpenhelm: Tok se je res vun pelala?

Monkof: Res, bratec, eno uro pred tabo. Jest sim jo vidil, meni verjami. Skuzi vertne vrata je šla vun inu tam je v kočijo sedla.

Tulpenhelm: Kam je neki šla?

Monkof: Preke Lublani! — Morebiti k tvojimu stricu.

Tulpenhelm: Ke bi bla pač zvedila — To bi bil vrag.

Monkof: Kaj ti noter pade! — Saj jej nisi povedal?

Tulpenhelm: Če je pak Glažek vun zbrodil?

Monkof: Za tega ti jest dober stojim.

Tulpenhelm: Si ga perpelal?

Monkof: Je vže tukej; pak je v oštariji doli stopil. Bo kmalu prišal.

Tulpenhelm: Kaj je za en mož vunder?

Monkof: Bratec, tak je, vidiš, koker si ga le vošit moreš — Zrel za obesit — Sicer je na kmetih per teh grašinah doktaril, ampak ene lejta sem so mo prepo- vedali. Zdej pak na tihim kmete podpihuje inu te suplíke maže. Ni davnu tega, kar so ga na grad djali. De mo le dnar pokažeš, ti bo sturil, kar boš hotel.

Tulpenhelm: Zna pak tudi molčat?

Monkof: Koker zid.

Tulpenhelm: Jest bi ne hotel, de bi ta reč vun prišla.

Monkof: Bog obári! Al bi mestni gospodje gerdu gledali!

Tulpenhelm: Kaj je sturiti? — Na drugo vižo jo ni mogoče dobiti — Jest sim jej vže vse sorte ponujal, oblubil, z lepimi besedami okoli nje hodil, pak jej ni mogoče blizu priti.

Monkof: Če je pak toku, tok ni drugači — sila kola lomi.

Tulpenhelm: De le moja vdova nič ne zvej! Ti vejš, de sim s tabo vred en sromak. Če jo dobim, bova dobru stala; me zastopiš?

Monkof: Prov imaš! Kdu bi si sicer ta križ na glavo natepel? — Tukej je le Glažek —

Šesti nastop[uredi]

Glažek inu ti poprejšni


Glažek: Pohlevni služabnik!

Tulpenheim: Dober večer, Glažek!

Glažek: Jest sim ga en poliček serknil, de se je duša pervezala, vidijo; zdej naj pak z mano zašafajo.

Monkof: Al niso tudi vejst zapili?

Glažek: Lubiček, vejst inu doktarstvu se nič kaj ne glihata.

Tulpenheim: Tok se bomo mi terjé tedej bol glihali.

Glažek: Posebna čast!

Tulpenheim: Al vže vedó vse?

Glažek: Vže vejm, lubiček! — Monkof so mi vse natanku povedali. Eno reč bom pohlevnu prosil: de me per mojmu imenu ne bodo klicali, kader bo kdo zraven. Jest vejm, zakaj; vidijo, vsaki človek ima svoje sovražnike — Lublanski gospodje so mi en malu folš zavolo moje vučenosti. Me zastopijo?

Tulpenheim: Nič naj se ne bojé! — Tiho! Eden pride — Bratec, ti se tukej doli skrij, v te ulice! — H Glažku. Oni pak kje v pšenico. — Bi ne blo dobru, ke bi nas kdo tukej vkup najdel —

Glažek: O joj, moja baróka! —

Tulpenheim: Se bo vže zupet popravila. — Monkof inu Glažek gresta vsaki na eni plati doli

Sedmi nastop[uredi]

Tulpenheim sam


Tulpenheim: Dekle, skorej boš v mojih pesteh! — Ob osmih sim jej oblubil priti — Zdej je vže skorej devet! — Per vsim tim meni nič ni kaj dobru per sercu. Če Šternfeldovka zvej, tok je moja reč per kraji, tok bo zlóde to bogato vdovo inu še na verh Micko vzel — Micko bi še pozabil, ampak bogate vdove se ne poberajo na cesti.


Osmi nastop[uredi]

Micka na okni inu Tulpenheim


Tulpenheim: Micka! — Micka! —

Micka: Schönheim!

Tulpenheim: Lubezniva Micka!

Micka: So vsi vkup?

Tulpenheim: Vsi, lubca!

Micka: V eni uri naj se tam na prélazi znajdejo; jest jih bom na vert noter pustila, kader bodo vže oča spali.

Tulpenheim: Oh, Micka! — Koku težku bom jest to srečno uro dočakal! Moje serce bo zgorelu od prevelike žele —

Micka: Kaj me res toku močnu lubijo?

Tulpenheim: Jest bom še od lubezni obnôril —

Micka: Oni so vže gvišnu lublanske punce tudi štmali —

Tulpenheim: Jest? — En kamen ratej, če sim kedaj katero drugo štmal koker tebe!

Micka: Naj si nikar ne zakónejo! Bi bilu škoda, ke bi en tak zali gospod kamen ratal — Je vže njih stric umerl?

Tulpenheim: Ne bo več dolgu vlekel, zdej ima vže šest dohtarjov okoli sebe —

Micka: Tiho! Oča me kličejo — Se bomo vidili, Schönheim!

Tulpenheim: Bog te obári, angelček!

Deveti nastop[uredi]

Monkof nazaj pride

Monkof: Bratec, če tvojga zdihvanja ne bo skorej konc, ti bom damú zdirjal!

Tulpenheim: Ne bodi norc! Ti bi meni pravo berso napravil — Jest sim z dekletom govoril; v eni uri se imava tam na prélazi znajti —

Monkof: Mene zebe, de se ves tresem. Nisim navajen ponoči okoli krivoritit. — Huš, huš! Kaj za en veter od Kamenka doli piše!

Tulpenheim: Sram te bodi! Ti se zaderžiš, koker de bi osemdeset lejt star bil. Kader se vasvat gré, se ne smej gledat, kaj je za enu vreme, de bi raven beseda v ustih zmerznila. Če je mraz od zunej, je pak od znotrej gorkejši.

Monkof: Prov imaš! Ampak bodi ti jest inu jest bom ti —

Tulpenheim: Meniš? — Obriši se, bratec!

Deseti nastop[uredi]

Glažek inu ti poprejšni


Glažek: Naj ne zamerijo, gospodje, morebiti sim prezgodej prišal. — Jest sim noter v pšenico zlezil, koker so zašafali. — Komej doli počenem, kar slišim od deleč en šum. — Jest gledam, poslušam — Perderli so naenkrat štirje fantje z velikimi preklami. — Meni se vse zdi, de nič dobriga ne mislijo —

Tulpenheim: Koráža vela!

Glažek: Tim ludem ni vupat, naj meni verjamejo.

Monkof: Huš — huš — huš — Gori inu doli hodi. Jih kaj zebe, Glažek?

Glažek: En malu — en malu —

Monkof: Le en malu? Tok naj dajo plajš meni; mene zlo zebe.

Glažek: Za božjo volo jih prosim, nikar! — Moja sukna je od zád —

Monkof: mo vzame plajš po sili inu se noter zavije. Se vidi, de sukna tih zadnih dejlov nima inu de so ti predni dejli le z eno belo žnoro vkup spahneni: Kaj, hudiča, je to za ena sukna? Vsi se smejajo.

Glažek: Po rankim oném — ke smo ga na kant djali — Pak sim te zadnje dejle vun vzel inu sim en par hlač z njih naredil —

Monkof: Kaj oní, oní, gospod doktar, so en par hlač naredili?

Glažek: Zakaj pak ne? Naj premislijo da je vse drago. — Vinu je vže po petici. — De se le kakšen sold peršpara, dober je! Zakaj vučenost, vidijo, se per sedajnih časih ne plača.

Tulpenheim: Tiho! Nikar tak šum ne delejte! — Mi moremo od te hiše proč iti toku dolgu, de ura pride.

Glažek: Jest bom še en malu dušo pervezal, če ne bodo zamerili —

Tulpenheim: De le uro ne zamudé!

Glažek: Nič naj se ne bojé! Jest imam vže uro v glavi!

Gredo

Enajsti nastop[uredi]

Anže gleda za njimi


Anže: Kaj neki te lublanske beštje tukej išejo? — Pak ne, de bi hotli z mojo Micko vasvati ? — Šentej, ke bi jest to vedel, koku bi jih hotel skópat! — Ni zastojn začelu dekle v perglíhah govoriti. Ta reč meni ne gré v glavo — De je le kje kaj pridniga, toku more vže zlóde te lublanske fantaline zraven imeti. Gré v hišo.